420 Ekologija • Pojavljanje klopov (Acarina: Ixodidae) v Hrastovljah in Kosezah
■ Proteus 81/9, 10 • Maj, junij 2019
Pojavljanje klopov (Acarina: Ixodidae) na dveh testnih površinah v Hrastovljah in Kosezah
Maja Bitenc
Gozdni klop (Ixodes ricinus) v značilni drži s sprednjimi Vir: Ixodes ricinus — Factsheet for experts, 2014.
nčinami v zraku išče gostitelja.
Klopi so zajedavci, ki se pritrdijo na kožo in hranijo s krvjo kopenskih sesalcev, ptic, plazilcev in redkeje dvoživk. Večina ima sposobnost preživetja več kot eno leto, medtem ko čakajo na gostitelja. Po hranjenju lahko polni krvi povečajo svojo težo tudi več kot stokrat. V nalogi, s katero sem se udeležila tekmovanja Mladi raziskovalci in zanjo prejela zlato priznanje, želela ugotoviti, katere vrste se pojavljajo na dveh testnih površinah. Preučevala sem njihove razvojne stopnje, sezonsko aktivnost in njeno odvisnost od temperature.
Klopi so takoj za komarji najpomembnejši prenašalci povzročiteljev bolezni pri ljudeh
in živalih. Prvi zapisi o klopji mrzlici segajo v leto 1.500 pred našim štetjem. Do pomembnejšega odkritja je prišlo konec 19. stoletja, ko sta Američana Smith in Kilbo-urne (1893) odkrila povezavo med klopi in boleznimi, ki jih prenašajo. Ugotovila sta, da je goveji klop (Boophilus annulatus) pre-našalec protozoja Babesia bigemina, ki pri živini povzroča teksaško mrzlico.
Evolucijska in sistematska razmerja klopov
Klope uvrščamo v deblo členonožcev (Arthropoda), razred pajkovcev (Arachnida) in podrazred pršic (Acari). Zaradi majhnega števila odkritih fosilov o evoluciji klopov
Pojavljanje klopov (Acarina: Ixodidae) na dveh testnih površinah v Hrastovljah in Kosezah • Ekologija 421
Evolucijska in sistematska razmerja klopov (Sonenshine, 1991).
ne vemo prav veliko. Prvi znani fosil klopa iz družine Ixodidae se je ohranil v jantarju iz zgodnjega terciarja, starem približno 50 milijonov let. Verjetno je, da so se predniki klopov, podobni današnjim mehkim ali usnjatim klopom (družina Argasidae), razvili pred približno 225 milijoni let.
Značilnosti družin klopov
Danes poznamo več kot 850 različnih vrst klopov iz podreda Ixodida. Delimo jih v tri družine: Ixodidae (trdi ali ščitasti klopi), Argasidae (mehki ali usnjati klopi) in Nut-talliellidae. Zadnjo predstavlja samo ena vrsta: Nuttalliella namaqua. Družina Ixodidae je največja in ekonomsko najpomembnejša družina z velikim pomenom v veterini in medicini.
Po podatkih Prirodoslovnega muzeja Slove-
nije živi v Sloveniji 16 vrst klopov iz družine Ixodidae, med katerimi je najbolj razširjen gozdni klop (Ixodes ricinus) (Trilar, 2004).
Biologija klopov
Telo klopa je sestavljeno iz kapituluma - neprave glave, podosome, na kateri so okončine in genitalne pore, ter opistosome ali ab-domna. Kapitulum in podosomo skupaj imenujemo prosoma, ki je značilna za pajkovce. Kapitulum nosi obustne dele, ne pa tudi oči. Bazalni del kapituluma nosi dve gibljivi heliceri, ki služita prebadanju kože. Notranji člen ima mehanske čutilne in kemijske čutilne receptorje, z njimi klopi zaznavajo sestavo gostiteljevih tekočin. Na kapitulumu se nahajajo tudi par gibljivih pedpipalpov, ki imajo čutilno vlogo in varujejo zgornji del hipostoma, ter helicer in nazobčani hipo-
422 Ekologija • Pojavljanje klopov (Acarina: Ixodidae) v Hrastovljah in Kosezah
■ Proteus 81/9, 10 • Maj, junij 2019
stom (bodalo), ki služi lažjemu zasidranju v kožo gostitelja. V hipostomu se nahaja kanal za hrano, po katerem kri iz gostitelja potuje skozi žrelo (pharynx).
Na hrbtni strani kapituluma samic je par poroznih regij s številnimi porami. Pore so zunanja izvodila žlez, katerih izločki proizvajajo snov za zaščito jajčec. Ta naj bi preprečevala oksidacijo nenasičenih lipidov, ki obdajajo jajčeca.
Ličinke imajo samo tri pare nog in so brez spolnih odprtin, poroznih regij in foveal-nih por. Četrti par nog je viden kot zasnova okončin, ki se razvijejo na prehodu v nimfo. Nimfe imajo štiri pare nog in so prav tako brez spolnih odprtin. Odrasle samice in samci imajo štiri pare nog in veliko spolno odprtino. Predstavniki nekaterih rodov (na primer Ixodes in Haemaphysalis) so lahko brez oči. Pri samcih ščitek (scutum) pokriva celotno hrbtno stran telesa, medtem ko je pri samici in mladostnih stopnjah omejen le na sprednji del idiosome. Del, ki ni pokrit
s ščitkom, se imenuje aloskutum. Pigmentna znamenja, ki se pojavljajo na ščitku nekaterih vrst, kot na primer pri rodu Dermacentor, imenujemo ornament. Oblika ščitka in pi-gmentacija sta prav tako uporabni za določanje vrst.
Na trebušni strani se nahajajo vidne strukture: spolne odprtine pri odraslih, analna odprtina, kapitulum, začetni členi nog in parne dihalnice. Pri samcih (iz rodu Ixodes) je večji del trebušne strani pokrit s skleroti-ziranimi ploščami. Štirje pari nog (trije pri ličinki) so vsi sestavljeni iz šestih členov, na hrbtni strani najbolj zunanjega člena noge -stopalca - se nahaja Hallerjev organ - čutilni aparat, ki zaznava spremembe temperature, vlage, koncentracije ogljikovega dioksida, aromatskih spojin, kemikalij, feromonov in vibracije zraka.
Razmnoževanje
Klopi imajo veliko razmnoževalno sposobnost. Samice iz družine Ixodidea in rodu
Morfologija hrbtne in trebušne strani samice gozdnega klopa (Ixodes ricinus)
(Hillyard, 1996; napisi v slovenščini: Tomi Trilar).
Pojavljanje klopov (Acarina: Ixodidae) na dveh testnih površinah v Hrastovljah in Kosezah • Ekologija 423
Hyalomma lahko izležejo tudi deset tisoč jajčec ali več. S krvjo napita samica postane nekakšna »razmnoževalna tovarna«, katere krvni obrok se prebavi in preusmeri v izdelavo jajčec. Pri tem lahko pride do transo-varialnega prenosa povzročiteljev bolezni na potomstvo, torej prek jajčnikov. Razmerje med spoloma pri ličinkah je običajno 1 : 1. Partenogeneza - do razvoja zarodka iz jajčne celice pride brez oploditve - se pojavlja tako pri družini Argasidae kot tudi Ixodidae. Razmnoževanje sestavlja en gonotropični cikel, med katerim se v enem obroku krvi teža samice poveča tudi do stokrat, krvni obrok pa se porabi za proizvodnjo jajčec v eni sami ovipoziciji (obdobju odlaganja jajčec). Obstaja neposredna povezava med velikostjo klopa, količino obroka in številom jajčec. Samica se ne napije krvi, če ne pride do
oploditve. Po parjenju in zaključenem hranjenju samica zapusti gostitelja. Temu sledita počitek in inkubacija jajčec, ki naj bi trajala dva ali več tednov, odvisno od vremenskih razmer (diapavza). Samica zavaruje jajčeca z voskasto prevleko, pri čemer si pomaga z Genejevim organom, značilnim samo za klope, ki se med ovipozicijo izviha iz telesne odprtine. Voskasti lipidni ovoj omogoča preživetje jajčec. Obdajanje enega jajčeca pri vrsti Ixodes ricinus traja od tri do dvanajst minut. Na koncu samica pogine od izčrpanosti. Jajčeca se izležejo po dveh tednih - izleganje pa lahko traja tudi do enega leta.
Kaj se torej zgodi, ko klop »ugrizne« gostitelja?
Slina, ki jo izločajo klopi ob hranjenju, vsebuje številne beljakovine, proti katerim se
Portret samice gozdnega klopa (Ixodes ricinus). Foto: Tomi Trilar, 2017.
424 Ekologija • Pojavljanje klopov (Acarina: Ixodidae) v Hrastovljah in Kosezah
■ Proteus 81/9, 10 • Maj, junij 2019
Življenjski cikel klopov. Vir: Klopi — nevarnost iz podrasti, 2013.
odzove gostiteljev imunski sistem. Ob pritrditvi na gostitelja pride do krčenja žil in strjevanja krvi, vnetja ter preobčutljivostne reakcije gostitelja, ko se bele krvne celice, vključno z bazofilci, zberejo na mestu vboda in sprostijo histamin in serotonin. Zleze slinavke klopa kot odgovor na imunsko reakcijo gostitelja začnejo izločati protiv-netne, protihemolitične in imunosupresivne substance. Sledita razširitev žile, s čimer se poveča pretok krvi, in izločanje antihistami-nov, ki zavirajo bazofilno degranulacijo. V primeru, da klop zaužije bazofilne delce, sledi poškodba njegovega prebavnega sistema.
Življenjski cikel klopov
Življenjski cikel klopov traja od enega do šest let, sestavljajo pa ga štiri stopnje -jajčece in tri aktivne, parazitske stopnje: ličinka, nimfa in odrasla žival. Večina vrst iz družine Ixodidae je trigostiteljskih, vsa-
ka stopnja se hrani samo enkrat, pri čemer lahko povečajo svojo težo tudi do stokrat. V neugodnih razmerah preidejo v stanje dia-pavze, pri kateri se upočasnijo metabolizem, rast, razvoj in razmnoževanje, posledično ima veliko klopov sposobnost preživetja več kot eno leto brez obroka.
Življenjski prostor klopov
Klopi so se prilagodili večini kopenskih življenjskih prostorov. Poselitev je odvisna od prilagojenosti na preprečevanje izgubljanja telesne vode, tolerance na temperaturo, di-apavze in gostiteljev. Klopi so se prilagodili različnim življenjskim prostorom, kjer lahko pridejo v stik z ustreznim gostiteljem in so hkrati zaščiteni pred izsušitvijo, nizkimi temperaturami in drugimi neugodnimi razmerami. Mednje štejemo gozdove, travnike,
savane, polpuščave ali celo puščavska območja.
Pojavljanje klopov (Acarina: Ixodidae) na dveh testnih površinah v Hrastovljah in Kosezah • Ekologija 425
Iskanje gostiteljev
Pri členonožcih se pojavljata dve temeljni strategiji iskanja gostiteljev, aktivna in pasivna. Vedenje klopov, ki iščejo gostitelja, delimo na eksofilno in endofilno. Endofilni klopi ostajajo skriti v živalskih gnezdih in drugod, kjer čakajo morebitnega gostitelja, medtem ko ga eksofilni klopi aktivno iščejo. Endofilni klopi uporabljajo tako imenovano strategijo zasede, pri kateri čakajo na mimo-idočo žrtev. Eksofilne vrste klopov, ki živijo v travi, grmičevju ali na bolj odprtih in izpostavljenih površinah, splezajo po rastlinstvu, kjer čakajo na gostitelja s sprednjim parom okončin v zraku, v tako imenovanem položaju iskanja. Tresljaji, ki jih povzročajo gibanje živali, vonjave, temperatura, ki jo oddajajo, in sence povzročijo odziv klopa, katerega sprednje okončine se iztegnejo v zrak z gibanjem, ki posnema mahanje. Ko pridejo v stik z gostiteljem, se ga sunkovito oprimejo.
Klopi kot prenašalci povzročiteljev bolezni
Po svetu, še posebej v Evropi, se je v zadnjem času razširila ozaveščenost o klopih in povzročiteljih bolezni, ki jih prenašajo. Prenašajo večje število bolezni kot kateri koli drugi členonožci. Patogene organizme lahko dobijo v svoje telo prek matere (prek jajčnika do jajčeca - transovarialni prenos) ali pa med hranjenjem na že okuženem gostitelju. Klopi so glavni prenašalci povzročiteljev bolezni ljudi in domačih živali. Klopi in organizmi, ki jih ti prenašajo, so v naravnem ravnovesju, kar imenujemo enzootična stabilnost.
Nadzor klopov
Klopi letno prizadenejo osemsto milijonov goved in podobno število ovac. Med glavnimi problemi pri zatiranju klopov je njihova razpršenost po vegetaciji, zaradi česar je uporaba akaricidov (pesticidov, ki ciljajo družino Acari) nemogoča brez onesnaženja naravnega okolja z velikimi količinami
strupenih snovi (na primer DDT-jem), uporabljajo se namreč s pršenjem po vegetaciji. Veliko oviro predstavljata tudi njihova velika razmnoževalna sposobnost in zmožnost dolgega preživetja brez hrane. Izraz biološki nadzor se splošno uporablja za opis namernega povečanja števila plenilcev, parazitov in patogenov, da bi z njimi omejevali populacije škodljivcev/prenašalcev. Za zmanjšanje števila klopov so prav tako učinkovite nekatere rastline iz rodu Melantis in Stylosanthes. Smrtnost med klopi je pogosteje rezultat izstradanja kot pa plenjenja naravnih sovražnikov, kot so ptice (škorci, vrane, kokoši ...). Ogrožajo jih tudi drugi členonožci (mravlje, pajki ...), manjši sesalci, plazilci, gliste in celo nekatere vrste rastlin. Izobraževanje je najverjetneje najučinkovitejša metoda za zaščito ljudi. Preprečevalni ukrepi so primerna in dolga oblačila ter uporaba repelentov, ki vsebujejo permetrin (insekticid). Eden od načinov je tudi imuni-zacija, umetno povzročena odpornost gostitelja za nadzor populacij klopov in bolezni, ki jih prenašajo.
Potek in rezultati raziskovalne naloge
Pri svojem raziskovanju sem želela ugotoviti, katere vrste se pojavljajo na dveh testnih površinah, ob Koseškem bajerju in v Hra-stovljah, razvojne stopnje najdenih klopov, njihovo sezonsko aktivnost in njeno odvisnost od temperature ter razlike v sezonski aktivnosti glede na različne testne površine. V obdobju od aprila leta 2018 do konca februarja leta 2019 sem pod mentorstvom dr. Tomija Trilarja iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije in dr. Petre Starbek, profesorice biologije na Gimnaziji Bežigrad, v enomesečnem razmiku vzorčila klope na omenjenih testnih površinah. Prva testna površina ob Koseškem bajerju je del predalpskih pokrajin, v katerih prevladujejo mešani gozdovi in travniki. Druga testna površina v Hrastovljah je del obsredozemskih pokrajin. Nahaja se na stiku flišnega in kraškega sveta, tik pod Kraškim robom. Vzorčila sem na pa-
426 Ekologija • Pojavljanje klopov (Acarina: Ixodidae) v Hrastovljah in Kosezah
■ Proteus 81/9, 10 • Maj, junij 2019
šniku, kjer se vse leto pasejo predvsem ovce, koze, osli in istrski boškarini. Za vzorčenje sem uporabila tako imenovano metodo vlečenja zastave. To je bela rjuha, velika 135 centimetrov x 110 centimetrov, ki je na eni strani pritrjena na palico in jo vlečemo po vegetaciji. To je učinkovita metoda za določevanje sezonske aktivnosti klopov, saj se jo oprimejo le osebki, ki iščejo gostitelja. Na podlagi števila ujetih klopov sem določila njihovo sezonsko aktivnost, stopnje v razvoju in vrste. Vzorčenja nekajkrat zaradi neugodnih vremenskih razmer niso bila mogoča, in sicer aprila leta 2018 v Hrastovljah in januarja leta 2019 ob Koseškem bajerju. Našla sem dve vrsti klopov, gozdnega klopa (Ixodes ricinus) (Koseze in Hrastovlje) in rdečega ovčjega klopa (Haemaphysalis punctatca) (Hrastovlje). Postavila sem hipotezo, da sta obe vrsti, rdeči ovčji klop (Haemaphysalis punctata) in
gozdni klop (Ixodes ricinus), najbolj aktivni spomladi in jeseni, poleti pa aktivnost pade zaradi višjih temperatur in manjše vlažnosti. Skupno sem našla 2.497 klopov obeh vrst in treh razvojnih stopenj (ličinke, nimfe in odrasle živali).
V	Kosezah sem našla 1.023 gozdnih klopov. Vrsta je imela dva vrha sezonske aktivnosti, najvišjega v obdobju pomlad-poletje in manjšega jeseni. S padanjem temperatur pozimi se je zmanjševalo tudi število ujetih klopov, a nikoli na nič. Ulov klopov je bil uspešen vse leto.
V	Hrastovljah sem našla 1.474 klopov obeh vrst. 98,78 odstotka je bilo rdečih ovčjih klopov in samo 1,22 odstotka gozdnih klopov oziroma 18 osebkov, ki so prav tako imeli dve sezonski aktivnosti, poletno in jesensko, kar se nekoliko razlikuje od aktivnosti gozdnih klopov v Kosezah. A vendar
Metoda pobiranja klopov z zastavo. Foto: Katarina Trilar Prosenc.
Pojavljanje klopov (Acarina: Ixodidae) na dveh testnih površinah v Hrastovljah in Kosezah • Ekologija 427
Vse stopnje razvoja vrste Ixodes ricinus: ličinka (levo spodaj), nimfa (druga z leve spodaj), samec (desno), samica (zgoraj). Vir: Irmer, 2017.
je zaradi majhnega števila ujetih gozdnih klopov v Hrastovljah težko sklepati o njihovi sezonski aktivnosti. V Hrastovljah je prevladoval rdeči ovčji klop, našla sem namreč 1.456 osebkov. Imeli so samo en vrh aktivnosti, in sicer ličinke junija, nimfe julija in odrasli osebki septembra. V času najvišjih temperatur je število najdenih klopov malce upadlo, prav tako od novembra dalje zaradi upadanja temperatur. Razvidno je, da sta bili obe vrsti aktivni v širokem temperaturnem območju, kar pomeni, da imata široko ekološko valenco za temperaturo. Pozimi se z nižanjem temperatur manjša število klopov, ki zaradi nižjih temperatur in manj Sončevega sevanja večinoma preidejo v diapavzo ali umrejo. Po drugi strani pa naj bi se sezonska aktivnost klopov, ki živijo na toplejših območjih, torej v Hrasto-
Samec rdečega ovčjega klopa v obrambni drži. Foto: Tomi Trilar, 2017.
428 Ekologija • Pojavljanje klopov (Acarina: Ixodidae) v Hrastovljah in Kosezah
■ Proteus 81/9, 10 • Maj, junij 2019
vljah, zaradi toplejšega podnebja začela bolj zgodaj spomladi in zavlekla pozno v jesen. Torej naj bi bilo pozimi pojavljanje klopov na Primorskem zaradi milejših zim večje kot v Kosezah, kar pa ni v sorazmerju z rezultati, saj v Kosezah klopi prej začnejo z aktivnostjo kot v Hrastovljah in jih je več v drugi polovici leta.
Svoje hipoteze ne potrjujem, gozdni klop ima v Kosezah res dva vrha aktivnosti, spomladi in jeseni, poleti pa število osebkov ne pade prav bistveno, ker je njihovo okolje gozd, ki dobro zadržuje vodo in je posledično dokaj vlažno. Gozdni klop v Hrastovljah pa ima večjo aktivnost poleti in jeseni. Rdeči ovčji klop ima v Hrastovljah samo en vrh aktivnosti, in sicer pozno spomladi, poleti je viden upad, ki je posledica visokih temperatur in nizke vlažnosti. Zaradi lege v Sredozemlju in milejšega podnebja bi pričakovala večje število rdečega ovčjega klopa v zgodnjih spomladanskih in poznih jesenskih mesecih.
Na število ujetih klopov so v veliki meri vplivale vremenske razmere in tudi uspešnost pri nabiranju. Za boljše rezultate bi sezonsko aktivnost morala meriti vsaj dvanajst mesecev, poleg temperature zraka pa bi bilo dobro meriti tudi temperaturo tal, vlažnost zraka in količino padavin. Kljub manjšemu številu ujetih klopov pozimi pa bi rekla, da imata obe vrsti široko strpnostno območje za temperaturo. Zato previdnost pred klopi velja vse leto.
Literatura:
Agencija Republike Slovenije za okolje, 2018. Arso meteo. Pridobljeno s http://meteo.arso.gov.si/met/sl/app/ webmet/#webmet= = 8Sdwx2bhR2cv0WZ0V2bvEGcw9-ydlJWblR3LwVnaz9SYtVmYh9iclFGbt9SaulGdugXbsx 3cs9mdl5 WahxXYyNGapZXZ8tHZv1 WYp5m OnMHb vZXZulWYnwCchJXYtVGdlJn0n0UQQdSf Estrada Petfa, A., Bouattour, A., Camicas, J. L., Walker, A. R., 2004: Ticks of Domestic Animals in the Mediterranean region: A Guide to Identification of species. Zaragoza: University of Zaragoza. Hillyard, P. D, 1996: Ticks of North-West Europe, Synopses of British Fauna. London: The Natural History Museum.
Irmer, J., 2017: New TBE transmission pathways discovered. Pridobljeno s https://www. gesundheitsindustrie-bw.de/en/article/news/new-tbe-transmission-pathways-discovered/. Ixodes ricinus - Factsheet for experts, 2014. Pridobljeno s https://ecdc. europa.eu/en/disease-vectors/facts/tick-factsheets/ixodes-ricinus.
Klopi — nevarnost iz podrasti, 2013. Pridobljeno s http://
mojalekarna.blogspot.com/2011/06/klopi-nevarnost-iz-
podrasti.html.
Senegačnik, J., 2016: Slovenija 2: Geografija za 4. letnik
gimnazij. Ljubljana: Modrijan.
Sonenshine, D. E., 1993: Biology of ticks: Volume 2.
New York: Oxford University Press.
Sonenshine, D. E., 1991: Biology of ticks: Volume 1. New
York: Oxford University Press.
Trilar, T., 2004: Ticks (Acarina: Ixodidae) on birds in Slovenia. Acrocephalus, 25 (123): 213—216. Trilar, T., 30. 3. 2017. Prirodoslovni muzej Slovenije: Kustodiat za nevretenčarje. Haemaphysalis punctata Canestrini et Fanzago, 1878. Pridobljeno s http:// www1.pms-lj.si/animalia/galerija.php?load=2.
Maja Bitenc se je rodila leta 2000 v Ljubljani. Po končani bežigrajski gimnaziji se je vpisala na Biotehniško fakulteto, smer biologija. Svoj prosti čas najraje preživlja v naravi s svojima kužkoma.