B- i u b 1 j ans Ivi Leposloven in znanstven. list? V Ljubljani i. junija 1889. Leto IX. Bötra. Balada po jutrodncm motivu. ^Z-nosila h krstu že vso vas -Vso faro sem nemara jaz: Odkdd til čudni glas nezndn ? — Osupla 6zre se na strrfn. Brez bdtre nisem še nikdl Po cesti tej Šla k cerkvi ddl Glej, žena bila vllih lic Po cesti z Nežoj stopa vštric! Sred sola so pobrali te In najdcnčka mi dali te. Očij globoko vdrtih llsk — Ko svlč mrtvaških dvoje blisk. Oj, ktlra te dojila bo? Oj, ktlra te redila bo ? »Ne bdj se! Jaz mu bdtra bom, A dete vzamem na svoj dom.« Brez otca, majke — včlik križ! A zdaj Še bdtre ne dobiš. »Bogata jaz sem ti gospd, Oh, daleč, daleč tam domd!« Kdo kupil križevnik bo bil? Kdo i njim pri krstu te odll? »Käij preskrbela že otrdk Po hišah svojih sem, o Boj »Jaz njemu bdtra biti čim, Pod skrb ga sprejmem z dnešnjim dnlm !< Po ženi bili Neža v strrfn Pogled obrne tih, plašdn: Nikjlr jc bdtre tuje 111 — Na rokah dlte mrtvo Spi. Gordzd. i Plaznik in kirazir Martin. Slika s kmetov. Spisal Podlimbarski. laznikova hiša stoji nekoliko v stran od včlike ceste na nizkem porobku krašenjskih hribov. To poslopje dela vsakomu, ki se mu bliža, prijeten vtisek. Belina zidovja, rmenkaste lise v slamnati strehi, živo zelena polokna, čistota po vseh oglih, vse to priča, da je pri Plazniku vedno vse v rčdu. To obstojateljstvo je napotilo že marsikakega potnika, da je pustil neznatne hiše ob cesti in gostilno na strani ter krenil pod gostoljubne peroti Plaznikove. Odkar se zavedam, rad sem zahajal k Plazniku. Poleg gospodarja me je vabila tudi fizijonomija hiše njegove. Vidim, da se smehljate, ker prisvajam hiši fizijonomijo. Da, tudi hiše imajo svoje fizijonomije, ki se med seboj razlikujejo, kakor vse druge fizijonomije. Če boste zvesto ogledavali kmetske hiše in razmotravali značaj njih gospodarjev, najdete med obema nekako sorodnost in harmonijo in pritrdite mi, da se kmetske hiše izprcvržejo po blagostanji in po svojstvih gospodarjev, tako da se gospodarjev značaj vtisne v fizijonomijo njegove hiše. V obrisu Plaznikovega bivališča vidim nekako ponižno dobrosrčnost. Zidano je na širjavo, takö da ima skoncema pri tleh tri ökna, pod streho pa dve, ki gledata izmed beline zidovja ravno takö jasno in dobrohotno na vas, kakor zna gledati s svojimi šc vedno milimi in čistimi očmi mati Plaznica na poštenega in pobožnega človeka. Božje okö, ki je naslikano med pristrešnima oknoma, mižuri ravno takö šegavo v beli svet, kakor Plaznik sam. Tudi znamenje gostoljubnosti in dobrodružnosti jc gospodar pripojil k svojemu bivališču: pred vhodna vrata je prizidal pristreŠek, v kateri je postavil klop, pripravljeno za trudnega potnika ali zgovornega soseda. Druga klop stoji na konci hiše pod božjim očesom; odtod je razgled po dolini in na viis Krašnjo, ležečo ob veliki cesti. Na kldpi pod božjim očesom sem pred nekaj leti sedel poletno popdludne s Plaznikom. Mož me je opozoril na nekatere posebno mar-kantne hiše v vasi in na značaj njih gospodarjev. Prčcej na desno mi je pokazal ob pogorji medlo, podprto, razdrapano kočo, kjer se noč in dan toči žganje. Povedal mi je, da se je pripetilo, da se je tam časih kak hlapec takd napil, da so morali vliti vanj latvico mleka, ker bi se sicer vnelo v njem. Strast do te pijače in nje nasledke mi je opisal takd živo, da se mi je zdelo, da vidim nad vrati dne po-hujšljive koče tisti strašni napis, ki stoji nad peklenskimi vrati: »Las-ciate ogni speranza voi che entrate.« Na levo mi je pokazal novo hišo, katero je postavil priseljenec, ki je kupil posestvo od zadolženega kmeta. Ta priseljenec, tudi bi ga lahko imenoval prihajača, vtisnil je novi hiši prčcej svojo posebno fizijonomijo: odprl je prodajalnico in nad njena vrata nabil tvrdko: »Johann Potrata.« Plaznik ni bil prijatelj Potrati in ni govoril o njem pohvalno. Imenoval ga jc političnega štacunarja, ki prekani, če le more. Naše mamice navadno otroke pošiljajo po dva funta soli, po unčo kave ali sladkorja. Potrata vselej porabi tdko priliko: na tehtnici odtrga pri soli po celo unčo ali pa še po več, pri kavi in sladkorju po četrt unče, za odškodnino pa pomoli otroččtu rožič ali figo. Takšen podarek privabi mamici, če se 9 ni že prej stajal v ustih sladkosnedeževih, dobrosrčen nasmeh na za- dovoljno lice in izdatno poviša renome štacunarju. Ali kdo, razven modrega Plaznika, bo zameril Potrati tako politiko in našim mamicam täko kratkovidnost ? Saj vidimo podobno politiko, kakd preširno sedi na merodajnem mestu, in podobno kratkovidnost pri vsem narodu, kateremu se za ogromne obete, darovane na oltar skupne domovine, podil časih • kak malovreden rožič, časih pa figa. Po besedah Plaznikovih zna Potrata postreči tudi odrastlim: deklinam daruje kar zastonj po vatlu trakdv, fantinom pa, kakor nanese kupčija, ali tobačni mehur, ali rinčico za uho, ali košček rdečega mijla. Stare, trde možake, kolikor mogoče dolgo zadržava v prodajalnici. Mencaje si roke vpraša : »Kakd pa kaj Vi, očka?« — ali pa: »Kaj bova pa midva, očka?« In vsak se pri njem rad pomudi. Žganje ima znamenito, in časih ga p nalije zastonj; zastonj pa bi naš kmet še sovraženi rubelj rad vzel — in ko bi mu ga vrag prinesel na repu. Ko je Plaznik takd prerešetal Potrato, pogledala sva na Pavčkovo hišo, stoječo ob cesti prčcej pod Plaznikovo. Ta hiša je čepela takd tožno tik neprestopne luže in kupa gnoja, kakor bi solze točila po slavni preteklosti. Skoncema ji je molela iz podstrešnih lin slama v beli svet; jedno okno jc bilo zdolaj zamašeno s krpami, zgoraj 21* pa zalepljeno s popirjem. Vprašal sem Plaznika, kakö je kaj pri Bavč kovih. »A, Bavček,« dejal je Plaznik, »ta je pa zagazil takd, da se ne bo izkopal nikdar več. Kakšno posestvo je imel nekdaj in kakšno ima sedaj! Glejte, ob slčmeni mu je dež že razril in razmil pazdir in že se vidi slčme. Ej, slabo znamenje je to za gospodarja, kaj mislite; povsod že rijejo krdvnice izpod slame, jesčni mu bo pa silila mdča na mizo. Ta jc pa res zabredel!« »Ali je zapravil popivajoč in prepevajoč?« sem vprašal. »Zapil ni, ampak zagospodaril. Gozde je že pred leti takd oskubel, da mora sedaj drago kupovati drva. Lani je popravljal pod, pa je moral kupiti potrebnega lesa za pddnice. Takšen gospodar . . . Spomladi je prodal travnik in jesčni govejo živino. ,Ccmu mi bo', dejal je, ,stala živina čez zimo v hlevu, ko klaje nimam dosti? Mati prodam živino in jo kupim spomladi, ko se začne paša; dobiček imam dvojen: nobenega dela ni po zimi z živino, in klajo, kolikor je je, tudi lahko spravim v denar.' Takd je modroval lansko jesen in tako je tudi storil. Po zimi pa se mu je ubil denar, kateri je prejel za živino, in spomladi ni bilo ni denarja, ni živine, gnoja za njive pa tudi ne. Oh, ti hudi-manska pošast, kakd ga je bila res premotila. Dvojno škodo ima sedaj.« < »Pa take škode še poravnati ni moči.« »Zlepa ne. Bavček pojde na boben, ne bo nikoli dolgo. Ta-lc vrt pod hišo bom kupil od njega. Mišico bi si tam-lc rad postavil, da bom imel na stara leta svoj kot. Saj včste, kakd se godi staremu Človeku, kadar gospodarijo mladi.« »Vi ste moder, dal-no viden gospodar,« sem dejal. »Človek se še na svoje otroke ne more zanesti,« odgovoril jc Plaznik. Ugajal mi je njega zdravi pesimizem. Pogledal sem na Andrejčevo hišo, prelestno in vabno za tujce in domačine. Andrejec je pokazal, da jc prijatelj slikarske umetnosti iu da umč spajati lepoto s haskom: na končni zid hiše svoje jc dal naslikati poleg pÄsjaka sedečega psa z dolgim jezikom, na prednji < strani pa ima na zidu svetega Florijana, ki nas vdruje časnega in večnega ognja. Vštric svetnika je naslikan venec od zelene trave in rdečih rož, znamenje, da je gostilna v hiši. Nad vse ljubim fizijo-nomijo takih hiš; svoje dni sem marsikako nedeljo popdludne presedel za Andrejčevo mizo in gledal, kakd pleše pri cvileči harmoniki vtopljcna v nepopisno radost slovenska deva »oberštajeriš«. »Kaj pa pri Andrejci — ali je še takšna reč, kakeršna je bila časih ?« sem vprašal Plaznika, »Ali Andrejče — oh, ta pa zna, ta. Ta bo vso vas ugnal v kozji rog. Zavoljo meje živim ž njim v prepiru, pa se bova pobotala brez tožbe. Kaj bi jezične döhtarje pasel z denarjem, ko ne opravim ničesar. O, to je ptiček, in kake gozde ima! ,Les', pravi, ,imel bo zmeraj svojo veljavo; drugi boste hodili p6nj v Trst, jaz pa v svoj gozd za Lipovcem. Se drag<5 ga vam bom prodajal!' Ta ne izpusti nikdar več, kar dobi v svoje roke.« Pri Plazniku sem našel vsa dobra svojstva našega kmeta: uka-želje, radovednost, gostoljubnost, štedljivost in prebrisanost. Dozdeva se mi, da je on poleti drugačen človek, kakor pozimi. Poleti so vse njegove misli pri gospodarstvu: ali pretehtuje svojo imovino, ali se pa v duhu bavi z gospodarjenjem sosedov, graja in hvali. Pri tem kaže resen obraz, na katerem se bere trud, skrb in pot in če mu uide časih kaka šegava beseda, tiče se gotovo kakor si bodi gospodarskih stvarij. Pozimi pa se ves prelevi. Domišljija njegova nima toliko tehtovitih resnih stvarij, da bi se ukvarjala ž njimi, dela prenehajo, prigospodarjeno leži v shrambah, čas odmora in počitka je napočil. Takrat Plaznik rad sedčva za mizo in posluša povesti beračev, ' cunjarjev in potnikov o široširnem svetu in njega homatijah. Njegov obraz se v take čase razveseli, šegavost se mu razigra, jezik razveže in sam pripoveduje, kaj je kdaj tu ali tam videl in slišal. Pa tudi po zimi se v njegovih besedah spozna gospodarska duša in vir njegovih mislij se izlije napčsled vselej na kak vrt, travnik, spašnik, v gozd ali na kak zčlnik. Stopite po zimi v njegovo hišo, prepričali se boste, da govorim resnico. Izvolite, idite v duhu z menoj! — Minulo zimo baveč se v Krašnji, nisem zamudil posetiti Plaznika. Bila je nedelja popöludne. Duh po kislini in tisto gosto, zaduhlo ozračje, ki nevajenemu človeku priskuti bivanje v kmetski hiši, puhnilo je vdme, ko sem odprl vrata. Prišel sem prezgodaj, ker Plaznik in Plaznica sta bila s sinom Antonom še pri krščanskem nauku. V izbi so bile navzočne štiri osebe. Na klöpi v kotu je čepela stara Plaznica t v rjavi kočemajki, prevezana z majolkasto ruto. Pod klopjo pri peči je sedela dveletna deklica, premetavala lesenega zajca in v jednomčr pela: »ajajä, ajaja«; okoli nje se je smukala in murlikala mačka. Pri stolu je stal Plaznikov mlajši sinček, svetlolas in drobnoličen, in preobračal je liste nekih svetih bukev, iskaje podob. Nad čelešnikom je molela izpod sive suknje bosa noga s črnim podplatom; globoko hropenje se je slišalo izza peči; tam je nekdo spal, odet s sivo suknjo. Na moj pozdrav mi ni nihče odgovoril, kakor duh Hamletovega očeta je pokimala v kotu- starka in izvlekla izpod krpe pipico noso-grejko. Tesnota obide človeka pri srci in osamljen se čuti, če zajdc med stare, za ta svet odmrle ljudi, in med otroke, ki živč v svojih, odraslemu človeku že tujih sanjah. Poskusil sem to tesnobo pregnati n s kakim pogovorom. Stopil sem k dečku in ga vprašal: »Kaj pa ti pregleduješ, mali ?« »Tukaj-le . . . tegale hočejo pa v vodnjäk bacniti,« odgovoril je dečko, kazaje na podobo Egiptovskega Jožefa. »Kdo ga hoče ?« »Ti-le . . . bratje njegovi. Zc ga držč.« »Bratje ? . . . A — d — brezbožniki! — Kdo si pa ti ?« »Plaznikov Janček sem.« »Koliko si star?« »Toliko, kolikor doli Mohorčkova Francika; tisto pa ne vem koliko je ona.« »Plaznikov je Plaznikov, zato pa odgovarja tako modro«, oglasila se je starka iz kota. »Oni-le gori . . . sveti Janez Krstnfk je pa patron njegov.« Pogledal sem podobe, pribite na steno nad mizo. Bil je tu na- ^ slikan beg v Egipet, sveti Janez Krstnfk, držeč v nardčaji ovčico, kateri je »umetnik« izvolil narediti konjsko glavo, sveti Mihael s tehtnico za naša dejanja, sveti Peter z liso na čelu in drugi. Da bi pre-čital napis, vzpel sem se k podobi, ki je predstavljala na moč pobožno svetnico, držečo v rokah neznanske klč.šče. »Tista jc pa sveta Polona, pomočnica za zobč,« začela je razlagati starka. »Poleg je sveti Štefan, konjski varuh; tista sta pa sveta brata Valentin in Peregrin, branita nas neznanih boleznij in bolečin l Zraven je sveti Ureh, pomočnik v mrzličini bolezni.« »Ali pomaga?« sem vprašal gledaje na svetnika. »O pomaga, pomaga; vero treba imeti in priporočiti se mu, pa rad pomaga,« prikimala je starka in si prižgala nosogrejko. »Oni je pa sveti Anton, dober za prašičke,« poučevala je dalje. »Ta tukaj i gori je sveti Hromel j, ki dela strelo in točo. Vi ne verjamete? Sevč, videl še ni nihče, kakd dela, ampak slišati je pred hudo uro, kakor bi kdo gori v oblakih gonil brus, in takrat, pravijo, brusi se za nas šiba božja.« — Ko sem se na tak način seznanil s pomočniki in zaščitniki Plaz-nikove hiše, jel sem se ogledovati po izbi. Tu so se nahajale naj- različnejše stvari v bujnem neredu. Pa zaradi tega nereda Plazniku ne bom očital nemarnosti. Res mi skupina mnogovrstnih stvarij, razmetanih in raztresenih po njegovi izbi, ni predstavljala take harmonične celote, kakeršno predstavljajo zbrani udje slavnega pesnika, vender pa si kmetske hiše brez slikovite zbirke predmetov, ki so potrebni pri gospodarstvu, niti misliti ne morem. Pod klopjo pri peči je ležalo zraven dekletca celo krdelo raznokalibernih čevljev in Šdljnov, na drugi sträni peči se je sušilo nekaj borovih, višnjevkastih polčn za luč; na drogeh okoli peči so bile poobešene tri vrste rmene koruze in raznovrstna obleka. Ob zidu pri vratih je slonela metla poleg vreče žita; za klop je bila vtaknena sekira poleg čopiče in dleta; pod oknom je ležal star klobuk poleg zakajene svetilnice, potemnelega ogledala, butarice špalovja, praznega korca in nedogorele trske. Izza kadünj z narezano repo je gledal locdnj jerbaŠčka za šivanje; ob strani sta drugovala skledica vode in pehar suhih hrušek. Za mizo je ležala knjiga »Zgodovina katoliške cerkve« poleg obrabljene krtače in ogo-ljene nogavice. Na polici pod oknom se je valjala različna drobnjav: zamašek, zarjavelo perd, košček mijla, pipec, naprstek, žeblji, gdmbi, nekaj mrtvih muh in berilo za ljudske šole. Pogledal sem v berilo in poučil se iz njega, da ima človek oči zato, da gleda, da mu tiči nos * sredi obraza, pod nosom pa da so usta, v katera devljcmo jed in pi- jačo. »Oh, kake modrosti,« dejal sem sam v sebi, »in pa zdravega realizma uči se sedaj mladina!« Na omarico je bila nabita odprta pra-tika, poleg nje so visele dvoje brojanice. Tudi v pratiko sem pogledal; iz nje sem razbral, da mora biti dan svete Barbare za Plaznikovo gospodarstvo važen in spomina vreden, ker je bil debelo začrknen. Očrnela ura na zidu je leno ščrkala poleg rešeta, ki je visel na zidu zraven torbice za šolske knjige in kravjega lanca. V kotu pod starko je stala prazna zibel, ob sträni stolček na treh nogah. Ravno sem bil dobro razmotril izbo, ko so vstopili Plaznik, Plaznica in Anton. (Pisatelj meni, da pride zaželena oseba k njemu vselej ravno ob pravem času, kar pa čitatelja ne ovira, da ne bi imel o tej stvdri drugačnih, časih povse nasprotnih mislij.) Ko me je Plaznik t ugledal, pritrknil je naglo z glavo, presukal klobuk z desne na levo, pomolil mi jekleno desnico in vzkliknil: »Ek — bigčc! — Kraksen? Kraksen?« Takd 011 pozdravlja vse ljudi, o katerih ve, da za silo ra zumo nemški, če pridejo iz tujih krajev nazaj v domačo väs Krašnjo, kateri so čudni Nemci dali ime »Kraxen«. Ko se je desnica moja seznanila s Plazničino in Antonovo in sem povedal, da se mi godi takd in takd, posadili so me za mizo: Plaznik je stopil k peči, vzel trsko, in potrkal ž njo na podplat, moleč nad čelčšnikom, na kar se je dtel, zategnen samoglasnik zaslišal za pečjd. Nekaj trenutkov zatem se je pokazala izpod sive suknje zatekla glava, ki ni bila nikogar druzega, kakor starca meni že od nekdaj znanega, katerega nekateri imenujejo Krdkarjevcga Martina, drugi pa veličajo za kirazirja. »Hej, Martin, ali nisi nič lačen, pridi k mizi, nam boš povedal kaj!« zaklical je Plaznik. Martin je zlezel na čelčšnik, kjer se je vzdi-hujč — poslavljal s sladkim spancem. »Ovbe, res, povejte, kakd je kaj v Bosni,« pričel je gospodar in sedel za mizo. »Vsakdo, ki pride od doli, ve toliko povedati. Kakšna je prst doli, ali je črna, ali rjava, ali kakšna?« »Večinoma rjava,« sem odgovoril. »Ali je suha, ali mastna ?« »Mastna.« »Hentejte ... je že res takd, kakor je pravil Plahütnikov Bo-lantin, da se doli brazda svčti, kakor obilo zabelen žganec.« »Res, res. Po ravnih, rodovitih krajih mora poljedelec čakati, da mu solnčna gorkota osuši razorano zemljo, prej ne more zavleči sčmena.« »Tisto pa tudi ni prida. Zdaj . . . recimo, časih je po štirinajst dnij vreme oblačno in deževno, pa se kar zamudi setev.« »Pripeti se tudi to.« »Bog vč, ali je res kaj li . . . Bolantin je pravil, da doli orjo s štirimi voli ali konji in da gre po pet ljudij k plugu. Ko pa urežejo jedno brazdo, sčdejo v senco, naredč ogenj in kuhati začno črno kavo, katero neki zeld radi pijejo. In takd da orjejo jedno njivo po ves teden.« »Saj res, nekateri blizu takd obdelujejo zemljo.« Gospodar je zmajeval z glavo, ker ni mu bilo všeč tako gospodarjenje. Plaznica je postavila na mizo bokal tölkovca in pol hleba črnega kruha. Potem je vzela hčerko v naročaj in prisedla k mizi. — »V Bosni so sami Turčini, kaj ne?« vprašal je Plaznik. »Ne sami'; živč tam tudi starovčrei.« »Starovčrci? . . . Ali tisti tudi kaj molijo?* vprašala je prestrašena Plaznica. »Molijo, molijo, saj so kristjani,« potolažil sem skrbno ženico. »Tisto vam pa jaz povem, kakd molijo,« začul se je gromki glas Martinov. »No, pa ti povej, Martin, saj ti si tudi izkusil svetd, hoj, hoj!« dejal je Plaznik. Martin je stopil s čelčšnika in se približal mizi. »Kakd molijo? . . . Jeden počasi moli naprej: ,brdajs — br-dajs — brdajs!' — drugi pa hitro godejo za njim: ,dru, dru, drill'« »Hm . . . kakšna je pa že tista molitev?« vprašala je Plaznica in nagubančilo in obsenčilo se je nje čelo. »A . . . takd molijo.« »Ne vem . . . jaz sem staroverce videl po cerkvah in zeld pobožni so se mi zdeli. Posebno mi je ugajalo njih cerkveno petje,« omenil sem. »Tisto je pa res, da tudi starovčrci poznajo Bogd in devico Marijo,« dejal je Martin. »Kje ste pa videli starovčrce?« vprašal sem. »Na Ogrskem in v Banatu.« »Cesa ste pa tam iskali?« »Glejte, gospod ... Vi sle gospod in Vam tudi gospod rečem. O jaz vem in poznam ... Vi ste gčr — gčr 1« (Martin je, kakor vsak naš človek, rad pokazal drobtinice, katere je ponabral na tujem.) »Jaz sem pa uboga reva, ki moledujem okoli dobrih ljudij in tudi Vas še poprosim darü.« Poslednje besede je govoril ponižano in pridur-neno, potem pa pristavil s preletečim glasom: »V mladosti svoji sem bil pa — ,Nikolaj-karazir' . . . ej — ej! . . . Da!« Tu je Martin iztegnil desnico, dvignil jo in razprostrl predpo-topne prste, lopnil sc ob prsi in takd čudno pogledal name od zelolaj gori, da sta še Plaznik in Plaznica radovedna uprla v mč oči, kakor bi hotela razbrati, kaj mislim o nenavadnem mdži. Nisem utegnil izraziti svojega začudenja. »Nikolaj-karazir« jc sčdel na stol pdleg mene in pričel svoje povestvovanje, pri ččmer je več krat brisal svoja ustna. Temu [je bil kriv »redki plot« njegovih zob, kakor blagovolijo izražati se podlistkarji. »V mladosti svoji,« pripovedoval je kirazir mahaje z roko, »prehodil sem, kaj pravim prehodil, na konji sem prejahal vso deželo ogrsko. Služil sem v polku Nikolajevih kirazirjev trinajst let, osem mesecev in pet dnij. To imam napisano in s pečatom potrjeno in ranjki gospod Jurij so mi sami prebrali. Ta gospod so me pa Čislali, ker sem si dal tisti večer, predno sem šel k vojakom, odpreti cerkev in sem se poslovil s farnim patronom svetim Tomažem, ki me je tudi srečno privedel nazaj v našo faro. Nisem šel iz fare, kakor kak pogan, ne!« (Ugriznil sem se v ustna, ker se o podobnih prilikah nič nisem poslavljal s preljubim svetim Tomažem.) Da, kirazir sem bil — zdaj sem pa star siromak, saj od Vas dobim tudi kaj vbogajmel Ne zamerite!« Nisem zameril starcu. »Ali veste, kje jc na Ogrskem Kapolna?« vprašal me je. t »Kapolna pod Biškovcem? Kaj bi ne včdel?« »Pri Kapolni sem bil v bit vi devetinštiridesetega leta in pri Te-mešvaru v drugem škadronu Nikolajevih kirazirjev. Da, bil sem, nič ne lažem, kakor drugi, ki so tudi hodili po svetu!« Blagovoljni čitatelj pozna človeštvo v obče in naše preproste ljudi posebej, torej lehko sam ugane, katere besede je kirazir posebno naglašal. Vsakomu, ki je hodil po svetu, svetujem pa, naj bode oprezen, če pripoveduje o svetu in svetovnih dogodkih, ker zvedeni in natančni junaki bivajo po naših vaseh, korenjaki, ki imajo kdaj tudi razburjene živce in vselej trde, krepke pesti. »Pri Kapolni je bil naš polk v ognji,« nadaljeval je Martin zastavno, važno in samosvestno, »in polovica naših ljudij je padla. Kakor je res, tako povem! O, kako smo se bili, koliko smo takrat prelili krvi . . . tega vam, ljudje božji, ne morem dopovedati. Kaj menite — kadar od vseh stranij grmč kanoni in udari kobalarija, takrat ni moči obdržati čilega konja. Ko zažvenketajo gole sablje . . . ej — tu ni več nobene skrbi . . . smrt ali življenje . . . kaj to mari? — Bizoni terčmtete!« Oj, kakö so se iskrile starini oči o navdušenem, pesniškem spominu na cvctočo mladost, na viharne dneve, v katere ga je zanesla usoda. Nisem se nädejal takega napliva pri preprostem, starem človeku. Kakö je deloval z roko, kakor da drži v nji bridko sabljo, udriha, bode, seka, mori in kolje. Udaril je s pestjo takö silno ob orehovo mizo, da je zazvenelo okno. Plaznica je nepremično zrla v Martina, strastno tiščeč k sebi hčerko, ki je v strähu zaplakala. Jan-ček je zverajc se ob Plazničinem krilu plašno pogledaval na starega kirazirja. Plazniku je bila glava težka, pripognila se je tiho k mizi in položil jo je na sklenene roke. »Pri Temešvaru pa nismo prišli v ogenj,« pripovedoval je ki- < razir z umirjenim glasom. »Kakor je res, takö povem! (Te besede je Martin večkrat ponavljal.) »Stali smo v zatišji nekega gozda in čakali povelja, da udarimo, pa tam so nam pomagali že Rusje, in opravljeno je bilo brez Nikolajevih kirazirjev. Pa tudi pri Temešvaru sem videl, kaj je vojska. Stali smo takö in čakali, čakali in gledali od jutra do večera. Za pol streljaja od nas pa je peljala pot ozka kakor ta miza in po nji je šel voz za vozom; in na vozch so bili sdmi ranjeni vojaki. Nekateri je ležal, drugi slonel takö, ali sedčl. In glejte . . . jeden voz se je prebrnil in razven voznika nikogar ni, ki bi pomogel ranjencem. Naš polkovnik pa je prčccj ukazal zlesti s könj petim možem in iti na pomagaj, in med temi sem bil tudi jaz. Tete, magarska tica ti . . . dosti sem že nakladal prej in pozneje, pa takö še nikdar ne.« »Ali so bili težki?« vprašal je Plaznik. »Hoj, težki! . . . Sami Rusje so bili, močni, težki ljudje in za-rastli, kakor sveti Hrömelj, pohabljeni pa takö, da se nobeden še geniti ni mogel. Takrat sem se pa prepričal, da tudi starovčrci niso pogani.« »Kaj so bili tisti starovčrci?« vprašala je Plaznica. »Starovčrci! Rusje so sami starovčrci. Ali dveh tistih ne pozabim nikoli. Jeden je imel strel v prsih. Pa smo tudi njega dvignili in klical je na pomagaj Boga in devico Marijo, klical takö, da bi se bil smilil zverini. ,Kijo peščerska mati božja, kijo-peščerska mati božja!' jc klical v jednomčr in stiskal škapulir na krvave prsi.« »O, JežeŠ — Ježeš!« vzdihnila je Plaznica. »Drugi nam je umrl na tleh. V smrtnih težavah je hotel še glavo dvigniti, pa sem mu pomogel in podstavil takö-le roko. Gledal sem mu v obraz; ali ni mogel iztrpeti mojega pogleda in rekel mi je, kakor vam tukaj zdaj povem: — ,Ne glej mi takö v oči!' — Liki takö je dejal. Po teh besedah mu je omahnila glava, vzdihnil jc še in dal dušo Bogu. »Kaj ... ali ste vse naložili?« vprašal je gospodar kakor v sanjah. O . . . naložili, naložili.« »Ali tudi mrtveca?« »Mrtveca tudi.« »Kaj pa potlej ?« »Nič . . . voznik je pognal in jih peljal dalje.« »Kam jih je neki peljal?« »Kam bo siromake peljal ... v nebesa, ali sam Bog vč, kam.« Nastalo je kratko molčanje. Vsi smo zamakneni zrli v temni obraz Nikolajevega kirazirja. Plaznica je porinila poln kozarec vina prčdenj. Ali v kmetski hiši, pri zdravih, delavnih, nerazvajenih ljudeh, ki še niso sužnji mehkužnih književnih izdelkov, ni prostora sentimentalnosti. Plaznik se je je otrcscl z besedami: »Grozna je vojska, kaj menite, ljubi moji! Bog daj ljubi mir povsod in tudi med kralji in cesarji!« Vzravnal se je za mizo. »Tonče, idi, idi poklast živini, pa suknjo obleci!« dejal je Antonu, čvrstemu rdečeličnemu mladeniču, ki se je na kldpi gostil s suhimi hruškami. »Čemu mi bo suknja?« odgovoril jc sin. »Golorok pa nikar ne hodi, mraz je, Voda gre kar na kup.« »Saj Vas tudi ne zebe v lice, čeravno ste gololici.« »Glej ga. kžlko mi povč!« »Tisto je le razvada taka, če kdo zmiraj tiči v suknji. Gospoda naj nosi suknje,« rekel je Anton in odšel golorok. Plazniku je bila prilika, pozvedavati o svetu. Zopet je položil glavo na sklenene roke in pričel: »Takd bi dejal: — Rus, tisto mora biti hud narddec, ne vem pa ne!« »O, hud, hudi Napoljdna je ugnal, katerega nobeden drug ustrahovati ni mogel,« odgovoril je Martin. »O Napol jdnu sem pa še v pridigi slišala,« pristavila je Plaznica. »Tisti je neki pogubil veliko duš kristjanskih in preganjal je tudi pa peža.« »Preganjal je papeža in razmel vse kralje in ccsarje.« »Torej Rusa pa le ni stri, dejal si,« omenil je Plaznik. »Sevč, kakd ga bo, če se mu je pa skril za Mrzlo mdrje.« »Glej ga, hudika!« »Napoljon ni poznal rusovskega svet«! in morjd, pa jc udaril na ladjah čez morje za Rusom. Ko je bil sredi Mrzlega mdrja, je pa čez noč zamrznilo in ladje so bile v led kakor ukovanc. Rusje so navajeni hoditi po lčdu, kakor mi po cesti, in planili so nanj od vseh stranij in potolkli njegove vojske. Napoljdn je bežal v puščavo in je v brlogu pod skalo delal pokoro za svoje grehe. Vender pa pravijo, da on ni vzveličan, ne vč se pa ne!« . . . »Ti . . . doli na Ogrskem je ravdti svet,« povzel je Plaznik po kratkem premolku. »Sdma ravnina.« »Doli je Donava, tista včlika reka . . . Moj ranjki oče so videli tudi dosti ljudij in zčmelj, Bog jim daj nebesa . . . Tam-le na čelčš-niku so kaj radi sedčvali in pripovedovali iz svojega vojaškega življenja. Pravili so nam, da so šli pčš čez Donavo, pa ne po mostu.« »Hudika, jaz sem pa dvakrat jahal ččznjo, pa tudi ne čez kak most, ampak kar takd čez.« »I, kakö že?« začudila se je Plaznica. »V bengčljih se bere takd, da se je zgodil čudež tak, da so hodili po morji, kakor po suhem.« »Glej . . . jaz sem pa čez Donavo jahal brez čudeža — po ledu. »Moj oče so šli tudi po Ičdu čez. Tista reka pa po zimi trdo zamrzne.« »Da, ob hudi zimi, sicer pa ne.« »Oče so služili pri pčšcih na Hrovaškcm in nekje daleč doli še dnostran Ogrskega, blizu tam, kjer biva sam Rmän.« »Rmana jc pa spomladi vse zeleno pred našim uljnakom,« pri-teknila jc Plaznica. »Tudi so ljudje, katerim se pravi Rm hutnikov Bolantin, da prinese Bošnjak po dva nardčaja drv na konji v mesto na prodajo, če zahaja doli solncc tudi na notranje kraje. Tudi Plaznica se je vtikala v pogovor, pa ona ni kazala tiste uka-željnosti, kakor nje mož, ki se ni mogel načuditi svetu, da je takd mnogovrsten in pisan, ona je kazala bolj mišljenje tistih ljudij, ki učč, da le jedno je potrebno in da za tem jednim naj vrč vse človeštvo. Kirazir je že smrčal za pečjtf, ko sem se poslavljal s Plazili kovimi. — Bog te živi, kmetska hiša slovenska! Tvoji sinovi na tujem te ne morejo pozabiti. Kadar se te spominjam, vprašam te, ali si srečna zdaj, ali te ne bodo poplavili novodobni zakoni, ali ti bo käj pomogla nova šola, ali ti je res, kakor pravijo stari očanci, cvetela prava sreča v minulosti, v časih poštenja, preprostosti in najivnosti, takrat, ko še ni bilo toliko davkov in gospode, toliko tovarn in železnic, dividend in superdividend, špekulantov in sleparstva? . . . Bog tc nam ohrani, ti jedini steber ndrodu! Bog te živi! Bog te živi! "WW mm Včli moj cvet. i. © spdvaj in snivaj sladkd! . . . Počdsi, ti vdtrec pomlddni, Tihotno šumdvaj, lehnd Če/, grob mi predragi, čez hladni! . O spdvaj in snivaj In pokoj nebeški te k r C vaj . . . Tu zunaj še vedno hrumi in šumi, Prihaja, odhaja pomldd, In cvetje za cvetjem dehti in mini, Rodi se, umira ž njim tdliko ndd! Tu doli je mirno . . . Nagibljc se solnce za tčmno gord, In mrak žc ldga na zčmljo širno . . . O spdvaj in snivaj sladkd! 2. Slonim ob lipo sdmcat zdse In čakam . . . koga vender čakam ? Mračl se že; slonim še vedno In mislim ter zamišljen piakam. Lehkotuo po zelenih vejah Večdrna sdpica šumeva, In luna vzhaja tiho, nemo, V daljini bdli križ obseva . . . Pomldd na noč. Blest d se zvdzde, Dehti vijole nežni cvct; Zemljö objemljc sčn čaroben, Sladkd počiva širni svet. Zamdn si iščem jaz počitka. Okd roseče mi bedi: Spomin teži mi dušo jadno, Spomin o nji, ki v grobu spi. Portfšeni načrti! . . . Jeden Stoji še sam, ljubd gojčn; Kar jih sred sanjdlo moje, Med vsemi najmilejši sčn. Oj, domovina! . . . Željam, mislim Jedino ti središče si, Samotnega življenja meni Najdražje ti skrovišče si! Jos. Ant. Klcmenčič. V provinciji na Ruskem. Spisal dr. M. Murko. Potni spomini in vtiski. (Dalje.) neki vdsi sem videl ta-le nadpis: »Škola IMPERATORSKAGO vospitateljnago doma« (najdenškega zavdda.) Sam po sebi mi ni bil nov; saj sem Že tolikokrat videl, da tudi Člen vsakega znanostnega društva, ki imajo naslov »Imperatorskoe« in so tudi vsa kolikor toliko državna, na svoji vizitnici da tiskati to besedico z večjimi in razstavljenimi črkami, o uradnikih še niti ne govorim.1) Ali tukaj je ta najivnost, za katero mora cesar tudi na podobi biti večji nego njegova okolica, dotirana že do najvišje stopinje, tako debelih in velikih črk še nisem videl. Dober mesec potem sem šel mimo moskovskega vseučilišča, na katerem je tudi »Imperatorskij« dvakrat večji od »universitet« z antiobrcnovičkim Srbom, ki se zavoljo tega uči na Ruskem, in sem videl, kakd že tak nadpis (koliko še pa jc hujšega!) vpliva tudi na rusofilskega Srba; vzbudil je v njem čustvo jeze in dal priliko hudim opazkom; jaz sem se vsaj samd nasmehnil To jc brezdno, katero se še ne premosti tako skoro. Ko sem dnč 6. (iS.) julija odpotoval, bilo je prelepo jutro, ka-keršnega že dolgo nisem videl, ker po dolgem času je nastopilo res leto. Ne vem, je li to takd oživljalo moje srce, ali je delala samd priroda näme takd prijeten vtisek. Imel sem namreč nepopisno veselje z nedogledno ravnino, s poljem, na katerem je dozorevalo žito (pšenica v tem kraji že ne raste), z zelenimi travniki, po katerih je ravno na mnogih mestih kosa cvetlicam pela smrtno pesem, in z gostimi lesi z malim drevjem. To je namreč vse, kar vidite na dvajstiverstnem poti, sploh na vsem obzorji, katero doseza vaše oko, in to ima vender svoje posebne lepote! Prijetnih čutov ne moti slaba cesta, če ne gledate nalašč njenega blata, sicer pa tudi kočijaž pridno izbira vselej lepši pot, ker jeden seženj v pravo od ceste, jeden seženj v levo tudi po travnikih, kaj pa to tukaj pomeni l Nekoliko neprijetno vplivajo v redkih vasčh ubožne koče, zmerom lesene, ncobeljenc, niti omazane, nakopičene na l) Treba pa je omeniti, da ta besedica nc rabi pri vsaki priliki kakor pri nas. Pis. 22 jednem kupu, kar je ravno nasprotno stavbi ruskih mest. Kakö je rokodelstvo pokrivačev tukaj razvito, dokazujejo strehe, na katerih je razstlana slama, prosto obložena z drogi. Dimnikov tukaj ne poznajo. Kaka mora biti notranjost hiš, videl sem potem na postaji v gosposki sobi priporočenega mi »traktira«, kjer sem pil Čaj. Bog nas varuj take zamazanosti in raztrganosti in legijonov teh muh! Na jedili iz poznejših postaj me je kar prestrašil berač, ki ni pal samö na kolena pred menoj, ampak tudi »čelom bil«, da sem slišal udarec ob kamen. Spomnil sem se, kakö me je tudi streslo, ko sem prvikrat videl v Petrogradu Gogoljevega »Rcvizora«, h kateremu so pribežale trgovke tožit, ali se vsaj bolj z roko potikale tal. Tu razumeješ, kaj pomeni »čelobitnaja«, kakor se je zvala prošnja k carju in sploh k višjim oblastnikom v dopetrovski Rusiji. Še danes ta po naših pojmih nedostojna vzhodna šega (grški -po^jvsTv) ni iztrebljena, v mnogih krajih še kmetje pred uradniki »čelom bijejo«; v cerkvah pa je to itak znamenje prave pobožnosti. II. Na Volgi. Kdor ni videl »matuške Volge«, ne vč, kaj je Rusija. Pojdimo tedaj tudi tja in prepričajmo se o resničnosti izreka: »Willst du den Dichter rccht verstehen, musst du in des Dichters Lande gehen.« Vzrokov za potujočega filologa zatorej že dovolj, da združimo na tem potovanji koristno s prijetnim, ali pri meni jc še poseben. Tudi v Kazan na Volgi se je zablodil rokopis »o sedmih modercih« ali modrijanih, kakor mi navadno pravimo, h katerim jaz pre osmega ali celö devetega iščem; takö zlobno opazko moral sem že nekolikokrat slišati, poslednjikrat tudi v Porečji iz nežnih ust. Razven tega pa je po dolgem času vender nastopilo leto in kdo naj živi poleti v Moskvi ? Vse beži iz nje na bližnje in daljne »dače« in meni je vsa bogata modrost, nakopičena po knjižnicah, zaprta. Zdaj morete le študirati, kaj je pervoprestoljnaja stolica brez kanalizacije, kaj je nje prah ali pa nje blato. In takö sem po dvadnevnem prebivanji v Moskvi, kjer se hočem drugače ustaviti za delj časa, končno sklenil: »Ajdi dnč 8. julija na Nižegorodskij kolodvor!« Ze ta pot je zanimiv, saj imate iz sredine mesta dobro uro tja in čutite, kakö ogromno prostranstvo 0110 zajemlje. Vaš sopotnik iz gostilne vam tudi pohvali nove stavbe notranjega mesta: »Vot už sovsem cvro-pejskij gorodl« Resnično! Vender skoro vas pripeljajo v take kraje, katere je že teže karakterizirati: hudobni ruski jeziki pravijo, da je Moskva »bolj-šaja d ere v nj a« (velika vas), drugi, posebno tujci, da je poluazijatsko ali celo azijatsko mesto. Da se res Aziji približujete, na to vas spominjajo na vse menj nego impozantnem kolodvoru mnogi Tatari, ki tudi potujejo v svoje Povolžje. Vender pustimo za zdaj vse to, saj hočemo precej dnij živeti v čisto drugih krajih, kjer bode novih vtiskov povsod zadosti. Žal, da je že zopet treba zapreti se v Železničini vagon — za celih šestnajst ur. Ali kaj je to! Po ruskih pojmih — skok! Biti tri ali še več dnij zaporedoma v vagonu, to se zdi junaško le takemu človeku kakor meni, ki sem lani iz domovine popal naravnost na severovzhod od Moskve v Jaroslov. Nevernim Tomažem lehko mahoma poslužim z jasnim dokazom: z nami se peljata dve gospe štirinajst ur daleč na svoje »dače«, kjer živita poleti. Prišla jima pa je v glavo »mala šala« in odpotovali sta v Moskvo, bili tam celih šest ur, nakupili v »Pasaži« nekoliko trakov in takih ženskam potrebnih rečij, in še konfektov, ki so na Ruskem dosti bolj v časti nego pri nas, in ajdi zopet nazaj. Kaj bi rekli pri nas komu, ki bi se meni nič tebi nič odpeljal n. pr. iz Celja na Dunaj iz kapriznosti, kakor te dve Rusinji? »Rus-skija žcnščiny!« Oglejmo si jih zaradi tega še bliže. Dobra misel je prišla starejši, moskovski »kupčihi«, ki ima že boljšo polovico let, da, morebiti celd kanonično starost za seboj. Da je bogata, razvidite iz nje pripovedovanj o loži v »boljšom (velikem) teatre« t. j. operi, in na sebi nosi zlata in srebra strašno mnogo, nje brasleti spominjajo že na verige največjega k6va. Oblečena je prccčj po starem, ljubi stare zlate čase; doba »krepostnago prava« (do osvobojenja kmetov 1861, j.) je bila prav lepa, ali sama živi z vsem komfortom, katerega daje sodobna civilizacija in kadi — »papiroske« (cigaretke). Kajenje med ženskami je v drugače čez mero konservativni Moskvi takd razširjeno, da se zdaj že temu več nc čudim; na bolj-varih zažigajo cigaretke elegantne dame, tudi matere z dcco pri sebi, na dvorčh in ulicah pa vidim takisto perice in take osebe v svoboden čas oblake proti nebu izpuščati, posebno ob nedeljah. Kadi tudi nje »podrüga« (tovarišica), dovolj no mlada in vesela, ali tudi nervozna, posebno zaradi tega, ker je, kakor že .lehko razsodite, premalo spala; odšla je z doma zapustivši možu samd vest o svojem kratkem izletu. »Mužikov« (preprostih ljudij) se boji. Nekoliko ima tudi prav; vsi, ki na postajah prihajajo in odhajajo, nosijo ga s seboj. V levo 22* namreč vidimo ogromne Morozovske fabrike — Moskovska in sploh notranje gubernije so središče posebno po u vedenj i protekcijonizma bistro razvijajoče se industrije — kjer närod »guljajet«, kajti danes je tam kak mestni praznik. Ruski delavec — tako mi objasnjuje moj že pri karakteristiki Moskve omenjeni sopotnik, inšpektor E. realke v Vjatski guberniji (razven »direktorov« imajo ruske srednje šole še inšpektorje«, ki imajo slediti posebno za dobrim vedenjem šole) — dela kakor živina, stori vam vse, če mu le znate pokazati, takd da se tudi ravnatelji in drugi fabriški tehniki njemu navadno čudijo, potreb pa drugih ne pozna, kakor to, katero danes uživa: potujejo drug drugemu v gostč »na čaj« in napijo se vddke »kak svinja«. In zdaj je ž njimi križ na postajah in v vagonih. Jaz se le čudim, da se po ruskih železnicah ne dogaja več nesreč. Kakor v marsičem je svoboda po ruskih pojmih tudi na železnicah dosti večja nego pri nas. Iti smeš na vsak peron — v večjih mestih se razvije na njih o prihodu vlaka prava promenada — in stati »na platforme« prehodnih vagonov, katerih stopnice še zagrajene niso. Po takem je tudi možna naslednja podoba, o kateri sem kar strmel: na stopnicah nasprotnega vagona sedi delavec, ki ga tudi nese preveč, drži svoje visoke čevlje v rokah in gleda dobre volje v svet. Kaj vam naj povem o tem svetu, katerega si tudi jaz ogledujem na vse strani; podoba zmerom jednaka: ogromno prostranstvo njiv, travnikov, pašnikov, lesov, močvirij in sploh neobdelanih tal, malo vasij s hišami, nam že znanimi; vozimo se tudi Čez reke, ali kdo sc bo tukaj brigal za take, kakor sta naša Sava in Drava; tudi kon-duktor jim ne vč imena, saj se še sam dolgo ne vozi po tej železnici, omike mu pa posebne treba ni, ker on z mnogimi drugimi nc gleda listkov, kaže po vagonih le pot »oberkonduktoru«. Kakor povsod na Ruskem, pogrešam hribov in dolin in visokih gord in takd primerjam daljne oblake temu ali dnemu naših skalnih velikanov. To podobo izmenjajo le »stancije« (postaje), ki so semtertja tudi jako daleč narazen. Tu vidite ljudi, vsaj služabnike in tudi na najmanjši postaji »žandarma«. Pri kolodvorih so nasajeni navadno lepi vrti, celd sadonosniki. Večje postaje imajo čiste in lepo z umetnimi in tudi živimi cvetlicami olepšane »bufete«, kjer se prodajajo čaj in drugi napoji, pečenke in hladna jedila. Omeniti še moram, da je za kom-fort občinstva v vagonih mnogo bolj skrbeno, nego kjerkoli na za-padu. Tukaj je treba s tem računiti, da so ljudje navadno dolgo na poti in takö imate n. pr. v vsakem prehodnem vagonu umivalnico in stranišče tudi v tretjem razredu. Zanima me sevčda tudi närod. Včlikorus je sicer povsod jednak, povsod jeden in isti ruski »muŽlk«, slabo oblečen in obut, navadno v »laptah«, v obuvalu, spletenem od lipovega lubja, neobrit in navadno tudi ne češe dolgih, na krajih podrezanih las, ali on je dober in pohleven do skrajnosti in prikupi se vam, kjer ga le vidite. V tem kraji sem opazil takisto bolje ohranjeno domačo nošo in od domačih pridelkov nego je to tudi na Ruskem na severu navada. Jaz se lani nisem mogel zadosti načuditi, prišedši iz domovine naravnost v Jaro-slav, tako daleč na severovzhod v središče znamenitih jaroslavskih tkalcev, in vender ves kmetski ndrod je bil v vdsi petnajst vrst od Jaroslavlja že oblečen v razne fabriške »sitca«, »kumače« itd., ženske posebno so bile oblečene kakor kjerkoli pri nas, sicer ne s takd mnogimi janjkami in sploh skromneje. Tukaj pa vidim šele bolj ali menj » sarafan « in drugo starinsko nošo, ne morem reči posebno prikupno; prevezka čez sredino prs dela iz njih prava strašila. Ne morem se tudi sprijazniti z »russko rubacbo« (srajco) pri moških, ki je navadno čez hlače spuščena, kar me zmerom spominja otročje mladosti, ko so nas z izrekom: »Platno na odajo nosiš!« opominjali, da srajca ni dobro ► zataknena. Imate pa tudi tukaj priliko videti veliko razliko med vč- likoruskim in maloruskim plemenom. »Dačnice«, posebno gospodičine so oblečene po maloruski noši, ker jc zdaj taka moda in ta obleka res prav praktična na kmetih, če hočeš laziti po lesčh za gobami in raznimi jagodami. Tudi lepa jc res ta noša: v raznih jarkih, vender primerno sestavljenih barvah šita in vezena z bogato ornamentiko, vrat objemljejo ožrelja z mnogimi in raznimi »busami« (krogljicami); koketno glavico lepšajo cvetje in »lente« (traki). In takd se zanesete skoro v mislih k poetičnemu južnoruskemu narodu, malo še znanemu in nam dosti bližnjemu. Ker sem že o dačnicah začel govoriti, moram vam nekaj povedati tudi o dačah samih, katerih na poti sevčda tudi mnogo vidim. Na Ruskem poleti vse beži iz mest na kmčte in tudi take rodbine, t katere bi si tega pri nas ne mogle privoščiti. Tu je namreč prostora in lesa povsod dovoljno in takd se lesena dača kjerkoli in skoro lehko postavi; semtertja nahajate prav lepih z bogato lesorezbo. Navadno se zdnje naravnost izbere les ali vsaj njegova okolica, posebno jelov, in vsaka večja rodbina ima navadno svojo dačo; sploh prijetnosti dovoljno, v Moskvi posebno, kjer šest železnic prevaža dačnikc na vse strani, razven tega pa še »konke« (tramvaji) in že tudi *parovaja konka«. Samcu sevčda ni tako lehko kjerkoli se naseliti kakor pri nas, ker bi tudi s polnim žepom — stradal; rusko na rodbino omejeno življenje ni ugodno razvitju gostilnic, posebno s krščanskimi cenami, ne v mestu, še menj pa na kmetih. Da nehotč pomislim na naše življenje, čisto drugačno, imam tudi na tem poti priliko. Z menoj se vrača v svoj Simbirsk na Volgi gospd, ki se je tri mesece zdravila v čeških mineralnih vodah, v Franzensbadu, Karlsbadu i. dr. (rabim že ta imena, ker Čeških Fran-tiSkovy lažni, Karlovy Vary bržkone pri nas tudi malo znate). Mene vselej zanimajo Rusi, ki so bili »za granico« in od vseh slišim več ali menj jednake sodbe. Da si naša znanka takega zgodovinskega in v vsakem oziru zanimivega mesta kakor je Praga ni ogledala, ne smemo ji zameriti; kateremu Rusu, če že ni slavist, pride kaj takega na misel, če prepotuje tudi ves zapad? Da Čehi nimajo nikakih šol, temu mnenju se tudi ne smemo čuditi. Da sploh take dokaze o žalostni praktični slovanski vzajemnosti omenjam z ozirom na damo, delam zaradi tega, ker Rusinje navadno pretendirajo na učenost in visoko umstveno razvitje, o ččmer se tudi pri nji skoro prepričamo. Ugajale so ji lepe stavbe, čistost, komfort v gostilnah, prisluga je prč zlata vredna; ali v tem življenji je takö »meločno« (malenkostno), vse takö na niti, vse takö preračunjeno. Da se kruh v gostilnah po- < sebej računi, to io je zmerom kar jezilo, »in ko bi deset krajcarjev pri obedu prištevali, da bi mi le ne bilo treba misliti, koliko kruhcev sem pojela«. Zakaj je treba razno zelenjad in sploh prikuho posebej računiti, to ji tudi ni jasno. Da je žena gostilničarjeva, ki ima tri velike hiše, navešana s ključi, takö da je od služabnice ne moreš razločevati, tega pa ona pač ne more razumeti in nese s seboj prepričanje, da se »Nemke« res za ničesar drugo ne godijo kakor za kuhinjo, za pletenje nogavic in za taka domača dela. Da, široka je res »širokaja russkaja natura«. Ne misli, da na zapadu kulturno življenje ni omejeno na »dvorjane« in bogače, ne vč, kaj je razvitje individu-valnosti z vsemi svojimi nasledki, ne briga se za to, da pri nas že prazne zemlje skoro nikjer ni in da je ona iz kraja, ki je žitnica Rusije in katerega graščaki (»simbirski pomeščiki«) so najbolj v Evropi . razširili pojme o »ruskih knezih«, ki so denarje torili na vse štiri vetrove, takö da je še danes celö Nemcem nevarno izdati svoj prihod iz Rusije: »to so Rusi!« in zdnje so cene v dvoje, celö troje. Kakö pa dela človeka takega ali onakega dežela in razni pogoji, v katerih živite, dokazuje nam jasno ravno ta gospä, ker njo si je ruski — Nemec vzel za ženo, ččmur se zdaj ne more zadosti načuditi. Da spoznamo še nekoliko razlik med Rusijo in zapadom, obr-nimo se zopet k omenjenemu inšpektorju, jako omikanemu in bistroumnemu mözu, dobremu ruskemu patrijotu. Ruske realke so dobile ravno nov ustav in imam priliko razgovarjati se o tehnični omiki na Ruskem. Realna učilišča in posebno praktično obrazovanje še na Ruskem niso na visoki stopinji. Klasiki so po zmagi svoje zistemc sicer skoro sprevideli, da je še razven gimnazij bolj praktično obrazovanje tudi potrebno, ali od spoznanja do dela še je zmerom velik korak. Realk do poslednjega časa ni bilo mnogo in še te so bile jako različne; njih potreba se tudi ni posebno čutila, ker na Ruskem do poslednjih časov ni bilo mnogo industrije in obrta. Ko pa se je vlada odločila ustvariti jih z vsemi silami, bili so zdajci potrebni tudi ljudje za razne fabrike in zavode, ker samih tujcev ni mogoče naročati in bili bi tudi predragi. Bilo je tedaj treba pomisliti o vzgoji domačih tehnikov in tako so prišle zopet realke in ž njimi v duhu naše dobe tudi razne obrtne Šole na dnevni red. Realkam se je dal vsem jednak ustav, kakor navadno, po pruskem vzoru. Raznim tehnikom in inženerjem se zdaj na Ruskem dobro godi. Ljudje, ki so komaj končali »TechnilogiČeskij institut« v Petrogradu in temu podobne zavode v Moskvi in Charjkovu — to so strokov-njaŠke šole, nikakor ne na stopinji naših politehnik — stopajo sem-terja naravnost za ravnatelje na službo. In zdaj je križ ž njimi. Teoretično so sc mnogo učili, ali praktike nimajo nikake in najmanjše praktično vprašanje študirajo po vseh knjigah, preraČunijo vse po vseh pravilih višje matematike, toda kako jc ta ali oni stroj postaviti, kako mu streči, in temu podobnih znanostij pri njih ni; posestnik trpi Škodo, poskusi še kaj, kar mu priporočajo, ali skoro je treba pozvati »kak eto ni grustno (žalostno)«, Nemca, Angličana ali Francoza, kateri sevčda ni iz šole naravnost dobil prvega mesta, ampak je moral vse izkušati od neplačanega praktikanta začenši in je tudi v dobi svojih študij ogledaval si razne zavode v spremstvu svojih profesorjev in bival mnogokrat čez počitke kjerkoli na praktiki, »kaj tedaj Vi mislite o »gornjem institutu« v — Petrogradu«, vprašal sem jaz. »Sevčda on ni na svojem mestu, on bi moral biti kje na Uralu, na pr. v Ekaterinburgu in ne »na bolotach« (v močvirji) v Petrogradu.« In res, predstavite si naše rudniške akademije v Pribramu, Ljubnem, Chemnicah na Dunaji! In vender je z Dunaja k raznim rudnim goram le jeden skok, kje pa je Petrograd in kje' Ural ali Kavkaz, kamor pisma iz Petrograda pozneje prihajajo nego v Pariz. O Sibiriji žc sploh ne govorim. Ali centralizacija in »samoderžavije« to zahtevata, ne dopuščata umstvenih središč kjerkoli, vse to mora na vrvici biti v Petrogradu. Kaka ogromna bogastva ležč v Sibiriji zakopana in celo na svetlem, ali zastonj! Kakšno korist bi že davno prinašalo sibirsko vseučilišče? Ali jednaka bojazen stomilijone države, ki trepeče pred vsako mislijo o decentralizaciji ali najmanjšem svobodnem gibanji, odlagala je njegovo odprtje do letošnjega leta, akoravno so stavbe že bile davno končane, in še zdaj je za poskus uvedena samd medicinska fakulteta. Pri takih razgovorih in mislih pripeljali smo se skoro v Nižnij Novgorod. (Dalje prihodnjič.) 0 menjavi topline v Ljubljani. Spisal Ferdinand Scidl. (Dalje.) ridobljene nazore v ljubljanskih odnošajih razširimo in uglo-bimo, ako jih primerjamo vsaj z jednim južnejšim in z jednim severnejšim mestom. Izbrali smo za to Milan in Dunaj, ker sta obe mesti med dnimi, katera je Hann vzprejel v svojo razpravo. XIII. Verjetnost toplinske izpremembe presezajoče 2° C. Dcb. jan. fcb. mc. ap. mj. jn. ji. as- spt. 1 okt. nvb. Leto Milan •25 •24 23 •21 * •24 •26 •27 •25 •17 •16 'H * •20 •22 Ljubljana •45 •40 32 3* •25 •28 •26 ■25 ■24 •23 * •26 33 •30 Dunaj '42 •12 39 '37 •36 •41 •41 •39 •38 •30 * •30 •34 •37 Verjetnost : toplinske i zpremembe presezajoče 40 C. Milan •00 04 '02 •02 04 •03 05 03 •03 •02 -02 •02 03 * * * Ljubljana 10 •14 -IO •07 05 •05 05 05 •04 •04 s •05 09 •08 Dunaj *ii •17 -13 -oŠ •09 •09 •08 •08 IO II •06 •09 •10 Tu vidimo, da ima sicer Ljubljana pogosteje večje toplinske izpremembe nego Milan, vender je v tej stvari na boljšem nego Dunaj. Velikost verjetnosti večjih izprememb se pomika preko leta toliko so- glasno, da se Čudimo, ker skoro ne bi pričakovali, da se ta števila, posneta iz le desetletnega opazovanja, že takd bližajo resnici. Verjetnost izprememb, sezajočih nad 40 C, je sevčda menj točno določena. Večje izpremcmbe so takd redke, da ne kaže računjati njih verjetnosti, zatorej naznanjamo le njih pogostost na leto. V Milanu niti dvakrat na leto ne nastopi izprememba nad 6°, a 8° ne prekorači; na Dunaji imajo na leto skoro 10 izprememb od dnč do dnč v znesku 6—120, v Ljubljani skoro jednako število do 14° sezajočih. Večji del izmed njih pade v Ljubljani in na Dunaji na mrzlejšo letno polovico. (V zahodni Sibiriji in v notrini severne Amerike na leto v 50—60 dnčh toplina preskoči za 6° C in več, v trdpah in ob njih skoro ne poznajo tolikih skokov.) Dosedaj smo preiskavali izpremenljivost ne gledč na pozitivno znamenje ali negativno; posebnega zanimanja pa je vprašanje, koli-krat nastopijo večje negativne izpremembe, nagla ohlajenja. Število dnij, v katerih se je toplina za 50 ali več znižala nasproti dnevom prednikom, javlja ta-le mali pregled. XIV. Pogostost ohlajenj sezajočih nad 50. » Zima. Pomlad. Poletje. Jesen, Leto Ljubljana 41 28 2-3 2-5 117 Dunaj (ITann) ,*H) 25 3-4 2-6 * * «'5 Skupno število takih ohlajenj je v obeh mestih skoro jednako; razdeljena so pa različno čez leto. Ta števila nikakor niso še dovolj točna, ker so določena iz prekratke dobe. Vender se dad d tolmačiti. Ljubljana nagiblje po zimi na močnejša ohlajenja zaradi lčže v kotlini, ki nastanejo torej lokalno. V poletji pa värujc planinski zid silnih ohlajenj. Gledč toplinske izprcmenljivosti nam je še preiskati, kolikrat se menjata pozitivno in negativno znamenje, torej segretje in ohlajenje; z drugimi besedami, kolika je pogostost toplinskih preobratov od dnč do dnč. Ako se ne oziramo na njih velikost in prehode z ohlajenja na segretje, jednako poštevamo kakor nasprotne, kolikor presezajo o i°, tedaj zvemo nastopno: XV. Verjetnost toplinskih preobratov. Zima. Pomlad. Poletje. Jesen. T.eto Ljubljana 043 -44 -45 -44 -44 Ta števila so že iznenadno točna, ker je pogostost poštevanih preobratov v vsaki letni, döbi zeld stalna, Verjetnost teh preobratov je povprek na leto 0*44, torej je ver-jernost, da se toplina od danes do jutri ne izptemeni v nasprotnem zmislu za več kakor o-1° C, torej takorekoč da ostane na svojem poti 0-56. Stanovitnost topline od dnč do dnč je torej v vsem letu večja, nego verjetnost preobratov. Ta je po zimi najmanjša (0*43), v poletji največja (0*46), stanovitnost pa nasprotno po zimi največja, v poletji najmanjša. Pomlad in jesen posredujeta v pravem pomenu besede (0*44). Vrednost našega znanja se povekša, ako izmed preobratov manjše, ne toliko vplivne prezremo in štejemo le dne znamenjske menjave, katerih absolutna vsota je dosegla najmenj 2°. Tedaj zvemo: XVI. Verjetnost toplin s kega preobrata dveh stopinj in več. Dob. jan. feb. mc. ap. roj. jn. jI. ag. spi. okl. nvb. Ljubljana 33 32 2S 35 28 27 '33 -30 '33 30 -26 36 * # Dunaj -35 38 *38 -36 -31 -36 -36 «43 37 '35 "32 '37 * * Zima. Pomlad. Poletje. Jesen. I^eto Ljubljana -31 30 '32 31 -31 * Dunaj 37 34 39 35 -36 * * Dunaj je zopet zaradi primere pridružen iz omenjenega vira. Izmed 44 toplinskih preobratov jih torej povprek 31 doseza 20 in več; to je 70%- Vender je verjetnost tolikih skokov v Ljubljani vse leto manjša kakor na Dunaji. Največja je poleti (0*32), ko so nevihte najpogostejše in donašajo hladni zrak višjih slojev v nižino, ki je dostikrat zelo razgreta. Jesčni in po zimi je število večjih preobratov nekoliko pomanjšano; na Dunaji sicer po zimi zopet naraste. Glavno najmanjšino ima soglasno v obeh mestih (in menda po vsi srednji Evropi) pomlad, in v tej dobi je mesec april, ki ima v mnogih krajih najmenj preobratov večjega zneska. V Ljubljani mu je mesec majnik jednak v tem oziru. Oktobra meseca so toplinski preobrati zopet jednako redki kakor aprila. Hitro potem pa njih število silno naraste, v preiskovani dobi 1. 1871.—1880. pade celd največje število v letu na mesec november (0*36). Sicer pa moramo opomniti, da pogostost preobratov za pojedine mesece ni toliko točno določena, kakor za letne dobe. Zanimivo je še zvedeti, v katerem razmerji je pogostost pozitivnih toplinskih izprememb proti dni negativnih. In zatorej jo javljamo : XVII. Razmerje pogostosti pozitivnih toplinskih izprememb proti dni negativnih. me. ap. mj. jn. jI. ag. 130 1-46 170 164 1-58 1-48 ri6 119 1*39 V2$ 1*15 106 Ljubljana Evropa Dob. j an. feb. 0-94 i-oo i-12 079 roo 1-05 * Zima. spt. okt. nvb. ri4 097 107 * i-oo 0 S7 0*87 Leto i 28 ro6 Ljubljana Evropa 102 * 095 Pomlad. 1-49 1-25 Poletje. 1-57 i'*5 Jesen. ro6 091 # Iznenadna istina je, da so v vsem letu segretja pogostejša, kakor ohlajenja; razmerje je povprek 1*28:1, ali 128: 100; torej ugodneje nego v skupini mest Oksford, Pariz, Monakovo, Dunaj, Lipsija; pov-preček te skupine navajamo namreč kakor Hann pod naslovom »Evropa« ; tu pride na sto ohlajen j le 106 segretij. Vzrok razliki je kon-tinentalnejši značaj ljubljanski, zaradi tega število segretij in ohlajenj v Ljubljani še rase, ko v imenovani skupini že pada. To napravi, da nastopi v povprečku letnih dob naj večina segretij v poletji, naj manjšina po zimi, dočim pade v imenovanih mestih na pomlad, oziroma jesen. Nadrobneje motreč gorenji pregled, pričakujemo, da bodo imela segretja svojo naj višino proti koncu pomladi in v početku poletja, proti koncu jesčni in početku zime pa najmanjšino. In res, največ segretij ima mesec majnik (170), oktober pa že zeld malo, najmenj pa šele december (0*97). Čudno je, da število segretij dosledno ne pada proti decembru, nego ostane novembra mcseca ali jednako kakor oktobra (Evropa, o-87) ali pa celd naraste (Ljubljana, 107). Ne le pogostost pozitivnih in negativnih toplinskih izprememb nas zanima, nego tudi njih velikost. Tudi ta iznenadeja: XVIII. Povprečna velikost pozitivnih toplinskih izprememb. Ljubljana. Dcb. jan. feb. mc. ap. mj. jn. jI. ag. spi. okt. nvb. Leto 2-14 217 1-77 1-75 139 1-42 131 1*32 no ri6 138 153 l $<> Povprečna velikost negativnih toplfnskih izprememb. 2-38 2 12 1-77 i S8 167' 210 r8i 202 185 167 1-64 2-15 1-92 * * * Razlika. 0-06 0 05 0 00 —0-13 —028 —0 68 —o 50 —070 —0 75 —0 51 — 0*26 —0*02 # * Le meseca februvarija so oboje izpremembe jednake, spomladi, v poletji in jesčni pa so ohlajenja večja nego segretja, ker jih jc (kakor je pokazal prejšnji pregled) tudi menj, tedaj zajedno ohlajenja v teh dobah hitreje nastopajo in hitreje minevajo. Čudno je, da prav po zimi pozitivne izpremembe od dnč do dne presezajo negativne (dcb. in jan.) ali pa so jim vsaj jednake feb.) Meseca marcija so oboje še prav zimske velikosti, negativne so dostikrat celö prav velike, takö da v desetletji 1. 1871.—80. celö nad-kriljujejo februvarijeve (r8S : 177)- Takoj potem, aprila meseca, pa so oboje skoro najmanjše v letu, v naslednjem meseci zopet oboje hitro narastejo in sicer toliko, da za decembrom drugič vrhujejo. Doslej je pomikanje obojih števil soglasno, odslej ne več toliko. Po majniku segretja padajo, vender so morebiti julija meseca večja nego junija, zaradi junijevega dežčvja, glavno najmanjšino pa dosežejo avgusta (no); potem narastajo vso jesen proti zimskemu vrhuncu. Ohlajenja, pomanjšavši se meseca junija (i'8i), se naslednjega meseca z nevihtami zopet okrepč (2*02), potem pa padajo proti oktobrovi najmanjšim; a le, da se takoj novembra hitro dvignejo. Razlika med pozitivnimi in negativnimi izpremembami je v poletji v obče največja, a tačas raste od meseca junija, ko splošno de-žčvje in oblačnost skrajnosti umanjša, do avgusta, ko so ogretja v najmanjšim, ohlajenja pa še večja kakor junija meseca. Oktobra negativne izpremembe naj menj presezajo pozitivne, ker te že narastajo, one pa so v poglavitni najmanjšim. Število segretij novembrovih pre-seza nasprotno za jeden dan, ona so celö močnejša nego oktobra meseca (1 -53: 1*38), a mnogo izdatnejši so upadaji; uspeh je najmočnejše znižanje topline v teku tega meseca. Ono preseza vse druge mesece, in absolutno je večje, kakor najkrepkejši narastaj toplinski spomladi. Koliko stopinj toplina v rednem tiru svojem vsak mesec naraste, oziroma upade, javili smo že (pregl. I.) (Dalje prihodnjič.) Jezikoslovne mrvice. Priobčil dr. K. Štrekelj. (Konec.) VčrŠa, e, subst. f., koš, s katerim lovč ribiči mehkužca, kateremu se latinski veli Sepia officinalis. Te besede omenjam zato, ker se mi je zatrjevalo, da Barkovljane tako govorč (namreč z odprtim e>cm pred pričakovali bi pa vrŠa, prim. Miklosich, Etym. Wtbch. 384: verSa. Ako je to resnica, potem se verša gotovo naslanja na kako analogijo (narodna etimologija). Veseljeviea, e, subst. f., Clematis vitalba; veselje (beri veze/je) subst. n. coll., isto. Obe besedi se govorita pri Fari, prvo izrekajo visa-lijea, drugo pa visaljz. Tušek ima v Prirodopisu rastlinstva str. 8: vesela. Koren je vens: stsl. vozati, nsl. vezati. Prim, še ruski vjazäv>, gen. vjazelji, m., ime raznim rastlinam: Coronilla varia, Medicago sativa, Lathyrus pratensis, Potentilla tormcntilla, Vicia (Dali>, Tolkovyj slovart> 2 I. 347). Vijek, vijeka, subst. m., WTinzermesser (Celje). Nsl. je vinjak (Janežič s. v.). Besede omenjam zato, ker ima j za nj (n), kar je Še le na vzhodnjem Štajerskem, v Kajkavcih, pa tudi v beneških Slovencih navadno. Ali je v celjski okolici več takih primerov najti, ne vem. Tudi drugi Slovenci se palatalnemu n-u izogibajo in govore zanj navadni, ,indiferentni* n ali pa jn\ vinjak n. pr. izgovarjajo Les-kovčane pri Litiji, in skoraj vsi Kranjci vink. Le malo Slovencev je ohranilo pravi palatalni n, kakor ga imajo n. pr. Srbi. Vilnica, e, subst. f., enoletna ovca (Temljine). Kako se ta beseda izgovarja, ne vem, ker sem jo dobil tako zapisano in je nisem sam slišal. Vojska, e, subst. f., menstrua (Gozd pri Tržiču). Völk, a, subst. m., Grünspan (Šmartno pri Litiji); Entzündung der Hautfalten am Gesäss, welche bei anhaltendem Gehen oder Reiten entsteht. (Po Kranjskem in Primorskem). V tem poslednjem pomenu je völk prestava nemškega Wolf] prim. srvn. wolf, Hautentzündung durch Reibung (Lexer, op. c. s. v.); isto nahajamo v tirolščini (Schöpf, Tir. Idiot. 820). VdlšžeVi a, o, adj., od volčiča bolan (pri Fari, izrčka se wbwščew)\ volčkov a, o, adj., isto (v cirkljanskih hribih, izrčka se wowčkaw). Prvo je od volčU, drugo od volček, dvoje imen za isto živinsko bolezen. Iz volčičev nastane najprej vdlčičev, volččev in naposled vdlščev. — Podstava besedi volčič je volk, stsl. vh>la>. Prim, nsl, v6lk, bolezen gonorrhoea' (Janežič s. v.), in ravno kar razpravljano besedo. Vortüti, vor t dm, verb, ipf., in die Höhe steigen: ribe wortäjo (Barkov « Ijane pri Trst«). Prim. ital. ur t are, tržaški ur/ar. Vrdna, e, subst. f., Milz. Janežič pozna samo vranica. Prim, še Mi-klosich, Etym. Wtbch. 395: vornu. Vrednik, a, subst. m., Cynanchum vincetoxicum (pod Kaninom: Letopis Mat. slov. 1875, 222). Podstava besedi je vrčd, stsl. vred\> Leibschaden. Koren te rastline se je v prejšnjih časih sploh rabil v zdravilstvu. 7Atka, e, subst. f., Achsnagel, iglica (pri Fari). Nekod pravijo temu lune k, gen. lunka in luneka, kar jc od nemškega bunnagel, Liinse, srvn. lun; v nekem nemškem slovarji iz 1. 1663 lihine paxilius; tirolski Inner. Inniger (Schöpf, Tirol. Idiotikon 493). Na Krasu pravijo zatki pi.Uj, gen. pzslja, m. Zdi se mi primerneje, izvajati to besedo od furl, passell acciarino della ruota — kar je nastalo iz lat. paxilius, — kakor pa od lat. pessulus. Kratki naglas v besedi pzUj se da za kraško narečje laže razložiti iz furlanskega naglaševanja, kakor iz naglasa v besedi pessulus. — Zd/ka je iz za/bka; prim. Miklosich, Etym. Wtbch. 368: tök- 2. Zatrüti, za/rujem, verb, pf., ausroden, vernichten (einen Wald, Miren pri Gorici). Prim. stsl. truti. trovq, truja absumere, nsl. otruti, vergiften , poljski zatrud isto. Pogi. Miklosich, Etym. Wtbch. 363: trü- 1. Žegenpanj, a, subst. m. — V närodni pesmi slovenski o novorojenem otroku, kateri ne more priti v nebesa, omenja se drevo žegenpanj. Pesem je zapisal Oroslav Caf; natisnena je prvič v Janežičevem »Cvetji slov. naroda« 47—51, drugič pa v »Črticah« Jožefa Pajka, str. [39—142. V »Cvetji« je tiskano žegengrajn, v »Črticah« pa po Cafovcm rokopisu v Vrazovi ostalini enkrat zegenbajn, drugikrat žcgenpajn: »Tam boš našla drevjiče, Drevjiče, drevjiče zegenbajn. — 4 Duša se je okol obrnula, Ino je hitro dirjala No se je milo jokala. No je šla na polje rumeno K temu drevju žegenpajn. Tam je ona sedela, Da je minulo sedem let, Sedem let, osmega pol.« Kaka rastlina je zegenpajnr Vse kaže, da je beseda vzeta iz nemščine; prim. Segenbaum, Segelbaum, Säbenbaum, Juniperus Sabina (Schmeller-Frommann II. 238). V bavarščini se to drevo imenuje Sefelbaum, Sefler. Moči njegove so tudi našemu narodu znane. Kakor mi je zatrjeval prijatelj medicinec, v prejšnjih časih ni smela nobena vas imeti več ko eno samo tako drevo, ker so je ženske zlorabile, ali so je vendar neobhodno potrebovali o marsikateri bolezni. Ali da bi ravno ta zdravilna moč bila povod, da so Nemci prekrstili drevo v Segenbaum, to je malo verjetno. Marivcč imamo tukaj zopet opraviti z närodno etimologijo: iz oblike Se-benbaum — katera stoji namesto Säbenbaum (kar se je brez vse težave razvilo iz *Sabine, Sabina, ko je bil po analogiji drugih nemških besed naglas preskočil na deblo) — napravil je nemški narod Segenbaum zato, ker mu prva polovica besede ni bila jasna. Andresen, Ueber deutsche Volksetymologie6 93, 96 misli sicer, da je tisti, ki je to besedo pretvoril, storil to z jasnim namenom in zavestjo, in da je ta mož p. Abraham, (gl. spodaj citat iz Schmel-lerja). Ako pa vidimo, da je nemški narod to besedo drugod na različne besede sprevrgcl, med drugim n. pr. v Lebensbaum, in da so tudi Skotje prenaredili Sabina v saving-tree (save rešiti, trec-drevo), in da je naposled po Tirolskem beseda Segenbaum še v narodu navadna (Schöpf, Tir. Idiot. 665), smemo pač soditi, da so Nemci to besedo imeli v ti obliki pred p. Abrahamom, posebno če pomislimo, da jo je on rabil samo v prenesenem pomenu. — Pri Schmeller-Frommannu najdeš to-le, II. 23: »Gibst du dem Vieh zu trinken, so leg geweihte Palm-Pelzl und Sevelholz ins Wasser«; II. 238 pa je citat iz znanega p. Abrahama: »Wie oft ist der Ehestand ein Wald, in welchcm alles Holz wachset, ausser der Segenbaum nit.« Pri ti priliki omenim še, da najdemo paralelo zgoraj imenovani slovenski narodni pesmi — v Cafovem rokopisu se nahaja še ena varijanta — tudi pri sosednih nam Čakavcih v Istri. Znani čakavski Vuk Karadžič, J. Volčič, bivši župnik v Cerdvlji, zapisal je eno pesem in eno povčst ali ,povedico' (kakor pravijo Istrani), kateri obsegata to isto snov. Pesem najdeš natisneno v Slov. Glasniku I. 1858, 118—119, ,povedico' pa v Slov. Glasniku XI. 1865, 152—153. Obč se jako ujemata sč slovensko legendo, samo da ni v pesmi ničesar najti o drevesu, pod katerim naj bi otrokova duša sedela in se vicala; v povesti pa se pravi: »Hodi, hodi z Bogon, ti malo dite, još nisi materinu muku zaslužilo; hodi va onu črnu goru, kade je ono drivce škripajdrivce, i ondš prebivaj trideset i tri lita, i trideset i tri dane, i trideset i tri ure, i trideset i tri minute.« — Ločiti moramo od zegenpanja besedo žlženpanj Rhododendron hirsutum (Erjavec v Letopisu Mat. slov. 1875. 222). Za rhododendron hirs. piše Tušek ravs in dragomasinik (Prirodopis rastlinstva2 94); prvo je iz nemškega Rausch : Alb-Rausch, Alben-Rausch die Alpenrose, [Rhododendron hirsutum (Schmeller-From-mann II. 155). Morda bi zizenpanj utegnila razložiti istega Schmellerja opomnja, da se ,im Einfischthal' rhododendron hirsutum imenuje Schussie (Schmeller-Frommann II. 157). Žllfttan, a, subst. m. — J. Tušek, Pripovedke iz Martinivrha v Slov. Glasniku II, 1858. 97, 98 piše: »Med robovjem in skalovjem . . . samo stari gadje stanujejo, ki delajo imenitno stvar žiljštan . . . Žiljštan je tako čudna stvar, da nobeden ne vč nič gotovega povedati od njega. Pravijo, da je podoben čudno pisanim kroglicam, ki so vkup nabrane, kakor jagode v molile. Kdor dobi žiljštan, ima vsega obilo, kar če.« — Beseda je očevidno nemška, gotovo tudi vraža. Primeriti se da Segelstain magnes, v nekem nemškem slovniku iz 1. 1618. pri Schindler-Frommannu II. 238; dalje srvn. sigestein, sigelstein Stein von wunderbarer Wirkung, welcher nicht nur Sieg, sondern auch Schönheit, Jugend etc. verleiht (Lexer, Mittelhochd. Handwörterbuch s. v.). Tudi slov. žiljštan ima take in enake moči: »Položi ga v žito, nikoli ti ne bo žitnica prazna; primi ga z denarji v roki, ne bo ti prišla kača v mošnjo. Ce bi ga prijela kaka deklč, bi dobila potem koš otrok: z eno besedo, ž njim imaš tudi vsega, česar ti sreč poželi.« Tušek l. c. Ž njim uganjajo hudobije tudi stare babe, kakor se vidi iz citata pri Schmeller-Frommannu II. 238 po starem nemškem rokopisu me-nihovskem: »Hiit dich (o Jungfrau) vor den alten weiben die plosen tond den sigelstain und alle posshait treiben vil offt ein maid nun kumpt zu laid von alter weibe klaffen.« Ziv lub pravijo Prifarci tistim najmlajšim delom luba ali lika, kateri so najbliže najmlajšega lesä ali beline; der feinste Bast. * * Kratice, katere sem v tem spisu rabil, so občno znane, vendar hočem povedati, da je: bav. bavarski. — bcn. benečanski. — L češki. — frank. franški (friinkiseh). — furl, furlanski. — mL novoslovenski. — iron, novovisokonemški. — r. ruski. — srb. srbski. — srvu. srednje-visokonemški. — stsl. staroslovčnski. — stow, starovisokonemški. Naposled opozarjam še na to: nad glasnikom zaznamuje kratki naglas, r pa dolgega. — c je dolgonaglašeni odprti e, d pa dolgonaglašeni odprti o. — e je znamenje stsl. jati (-n). — z znači v besedah, ki so dijalektično zapisane, tisti e, ki se glasi' kakor drugi e v besedi pleteni. — Y Je podoben nemškemu Ji. — * je znamenje koroškega k. — t» v dijalektično zapisanih besedah je znamenje za Lepsiusov e. — w pomeni soglasniŠki u (u). — Druga znamenja in druge kratice pogodi vsak sam. Na konci se mi zdi še potrebno, nekaj popraviti, nekaj pa dostaviti. Besed krevelj\ subst. m., Grabeisen, Krummhaken, in krevija, subst. f., Ofengabel, Ofenkrücke, ni smčti izvajati iz krivit, ker sta ti besedi tuji, vzeti iz nemščine: nvn. Kreuel, Art Gabel (Grimm, Deutsches Wtbch. V. 2083); bav. K-neuel Werkzeug zum Krauen, Kratzen, Kralle, Klaue, Haken, Gabel mit gekrümmten Haken; Mistkrceul zwey-zackiger Haken zum Abiaden des Mistes (Schmelier-Frommann I. 1357); svn. kröuwel, krewet, krönt, kriul, kreul Krauel, Gabel mit hakenförmigen Spitzen, Klaue, Kralle (Lexer, Mhd. Handwtbch. 135); stvn. chrouwil dreizinkige Gabel, Kralle, Klaue; nizozemski kraamvel Forke, Gabel, Kralle, Fingernagel (Kluge, Etym. Wtbch. d. deutschen Spr.3 182: krauen). Ločiti pa bo treba od teh besed krevlja, subst. f., v pomenu das Bugholz beim Schlitten, ki utegne res biti iz krivil: prim. krvina pri saneh Seitenkrümmung (Miklosich, Etym. Wtbch. 141: krivü). — Beseda loputuik se rabi v Otaležah v pomenu »Kehlkopf': ima vlasdn laputnk: er spricht sehr laut. — Po pomoti stoji v stsl. besedah dva ali trikrat e namesto e, v dijalektično zapisanih besedah pa stoji včasi nenaglašen c za z. sxj^Kt) V slovo. z a boOh, jaz? Kaj bi se bala?« »Mrcfna je, mrcfnal« rekel je Stupa in stopil je za dva koraka nazaj za včžine duri, ker je Tinček jahal ravno proti njemu. »Tega kupimo, oČcl« silil je Pavel. »Čakaj!« zavrnil je Ivo. »Tu doli jahaj, Tinček, do Krke, do velike ceste in nazaj!« velel je konjärju. Ta je storil takd in dirjal nizdolu po grajski cesti. Vsi so šli za njim na rob planote, odkoder se je lehko videla vsa cesta. Tinček je dobro opravil; tam, kjer je tekla grajska pot v veliko cesto, ustavil se mu je bil sicer konj za trenutek — takoj naprej, nekoliko sežnjev daleč je molela velika bela skala kvišku — a konjar je naglo obrnil sirca in po tem najprej v kratkem kolopu, pozneje v lahnem diru spčl proti gradu. Vse je bilo zadovoljno; celd Stupa, ki je sedaj stal za široko lipo, kimal je: »Mercina je lepa!« Major je šel nekolikokrat okoli konja, velel privzdigniti sedaj to, sedaj dno nogo. in pogledal še je-denkrat zobč. »Daj mi bič!« velel je Pavlu. Ta je nosil navadno kratek jahaški bič s seboj, »Pustite mene!« silil je Pavel ves v ognji in strasti, da bi sam poskusil konja. »Ne, pozneje!« zavrnil je major. Majorka je stopila bliže in vprašala: »Mu je li upati?« »I, kaj pa, Lorica!« smejal se je Ivo. Tudi ona se je nasmehnila. Nobenemu niti v mislih ni bilo, da je kaj nevarnega v tem, ako Ivo poskusi jahati tega konja. »Jaz bi ne sčdel nanj!« oglasil se je jedini Štupa. »Vi pa na nobeno kljuse ne sedete, kaj-ne ?« zavrnil je s smehom Ivo, in v tem je bil že v sedlu. Major je bil vešč jahač, in pod njim je kazal konj, nosčč ga po širokem dvoru, še mnogo jasneje svojo prirodno lepoto. Premerila sta nekolikokrat prostor gori in doli, a potem ga je vodil Ivo po poti nizdolu proti včliki ccsti. Staremu oficirju je mladostni ogenj prešinil žile, ko je sedčl zopet na mladi iskri živali — svojih je bil preveč vajen — in njegov ogenj se je prijel tudi mladega konja. Proti včliki cesti, kjer se je grajska pot že bolj vzravnavala, spustil je major konja v iztegnen dir in gledalci zgoraj na robu dvorišča so zrli z veselim občudovanjem za njim. A kaj se je zgodilo zdaj! Krik, glasen, nepopisen vzklik iz vseh ust je zazvenel gdri z rdba. Konj je bil s svojim jahačem pridirjal do včlike ceste, in tam še nekoliko skokov dalje, kjer je na pol v ovinku skrita zamolela hipno dna bela, visoka skala kvišku. Tu se je konj v divjem skoku vrgel na desno na okoli, in major, nepripravljen in nevčšč tej konjevi plašljivosti, pal je, preobrnivši se v zraku, na dstro kamenje pod skalo. »Joj — Jezus — Marija!« vzkliknila je bila majorka in po par korakih, ki jih je hotela storiti za drugimi, ki so vsi hiteli, tekli ni-zdolu, zgrudila se nezavestna na tla. Oni pa so, ne da bi kateri izpregovoril, tekli doli, najsprednji Pavel. »Oče, oče!« zajecal je, dospevši do majorja, in padel poleg njega na kolena. Vid je bil drugi, za njim pa Tomaž in ranocelnik. Konjar Tinček se ni zmenil za vse, nego tekel za konjem, hlapec pa je ostal pri dnih. »Oče, oče!« vpil je Pavel, ranocelnik pa je sam bled kakor pobeljena stena in tresoč se kakor trepetlika, iskal žilo ponesrečencu. »Je li mrtev?« vprašal je duhovnik, in tudi njemu se je tresel glas. »Mrtev!« dejal je zdravnik in Še jeden pot s palcem potegnil krvavo trepdlnico raz majorjevo okd, ki ni več videlo. »Mrtev!« ponovil jc sedaj skoro takd, kakor bi bil v uradu, in otrkaval prah s kolčn, ker je bil pokleknil na cesto. Vid pa je stal za korak ob strani, tudi on bled, prestrašen in nčm in upirajoč okd v krvavo lice nesrečnega majorja; v tem pa mu je vzhitel pogled nehote, nevedč v stran gori proti belemu gradu, kjer je ravno sedaj popoluddnsko solnce takd jasno odsčvalo od širokih oken grajske kapelice. (Dalje prihodnjič.) Književna poročila. VII. Slavia italiana. Le v i c i n i e. Spisal odvetnik Carlo Podrecca. natisnil Fulvio Giovanni v Čedadu i8$7. I. 2i4 str. Podreka je bil že 1. 1884. izdal prvi del svoje sSlavije italijanske«. Ker je pa to knjigo zadela precej stroga kritika (med drugim tudi v ^ Ljubljanskem Zvonu * 1. 1884. str. 761.), hotel je g. Podreka z drugo knjigo svoje prejšnje nedostatke deloma popraviti, t. j. marsikaj dodati, česar v prvem zvezku ni bil omenil, ker se ni mogel za to odločiti, da bi bil prvi svoj spis predelal in po nasvetih kritike prenaredil. Nova knjiga tudi sicer šc ni popolna, ali ž njo narn je g. pisatelj, ki je kot goreč rodoljub Slovencem že dovolj znan, podal res izvrstno delo, ki zaslužuje vso pohvalo in posebno zanimanje od naše strani. Za folkloristiko beneških Slovencev je v tej knjigi toliko novega povedanega, da g. Podreka zaslužuje popolno priznanje vseh Slovencev. Še posebej zanimiva pa je Podrekova knjiga za slovenske pravnike, kakor se že lahko posname iz naslova samega: »Le vicinie*, t. j. soseske, male srenje. Beseda »soseska* (od sosed) je tudi bližnjim Tolmincem šc v prvotnem pomenu znana in med njimi pomenja »v sosesko iti* toliko, kot »k zborovanju iti*. Ker je knjigo spisal jurist, zdi se nam čisto naravno, da se v nji več čita o pravnem življenji beneških Slovencev, kakor o zgodovini, zemljepisji, jeziku, ndrodnih običajih itd., čeravno je tudi o teh predmetih premnogo opazek po knjigi raztresenih. Glavna nje naloga pa je, pojasniti nam prvotne pravne nazore beneških Slovencev in pojasniti nam njih slobo domiseln o, na popolni jednakosti osnovano ustavo. Dočim se je bil Podreka v prvem svojem delu oziral samö na dve dolini (landrijsko in vijersinsko) beneške Slovenije, razširil je sedaj svoj thema vsaj nekoliko, t. j., spominja se vsaj deloma tudi Rezije in Mofolice (Moggio).1) Vender pa pogrešamo tudi v drugem delu še zmerom opisa idrijske doline, potem okolice atlemske in fojdske (Kaedis), kjer po gorah še vedno stanujejo čisti Slovenci. Takö se Podreki tudi še sedaj lahko očita, da je napis knjigi preobširen in da več obeta, kakor v resnici po- *) Druga Možni ca leži v ravno isti zemljepisni širini na goriški strdni, l. j. globoko debro na severni strdni bolškega Rom bo na. po katerem teče potok Možnica v loško Koritnico in kjer stoji nekaj raztresenih hiš. daje. To moramo pa obžalovati, ker je gotovo ravno g. Podreka najsposobnejši, podati nam popolni okvir , Sla vije italijanske* in ker se ne ponuja vsak čas prilika, take opise pošiljati med svet. Ta spis neče biti samö navadna ocena Podrckovc knjige, nego ker jc tudi za širše kroge takd zeld zanimiva, razširila se bode ocena v kratek izpisek omenjene knjige in gotovi smo, da vsak, kdor ga prebere, bode vesel tega izpiska. Podreka je posvetil knjigo svojo Nji (ÄA Te* — Tebi!) Sama ta beseda je zadosti jasna na knjigi, ki nosi naslov »Slavija italijanska« in katero je spisal takö vzoren rodoljub, kakeršen je Podreka. Po kratkem, površnem, ali živem opisu tal, na katerih bivajo beneški Slovenci, poudarja g. pisatelj hitro značaj soseske, ali kakor jo Podreka nekolikokrat napačno imenuje: »županije«, dočim spominja pravi slovenski izraz sosednja šele na str. 103., potem ko je že skozi polovico knjige govoril o nji. Soseska je namreč zveza vseh prostih, j ednak op ravni h mož (uomini), ki še niso izgubili individuvalnosti svoje v občini (comune). V tej obliki spominja soseska še na staroslovansko zadrugo in zanimivo je zvedeti, da imajo beneški Slovenci navadno vsi v jedni vasi (soseski) stanujoči isti priimek (kakor tudi na slovanskem jugu), n. pr. ^DreŠČaki, Praprotniki, Kraj niki, Trinki, Brniki, Trušniki, Brežani, Blazini, Klinei, Hlodiči* itd. so prebivalci vasi: Drenkija, Prapolnica (Praponca), Kraj, Trink, Brnik, Trusno, Brezje, Blazin, Klinac, Illodič i. t. d. (str. 59.). Podreka s ponosom poudarja, da imajo tudi pogorski prebivalci posebno svojo kulturo (»alpinismo civile z in da znajo oni svojo slobodo še mnogo bolje čuvati, nego poljanci. Podreka išče soseske tudi pri vseh drugih prebivalcih Furlanije, zlasti pa pri Kamill, in hoče s tem dokazati, da ta ustava ni germanskega izvira. Še celd pod langobardsko vlado v Furlaniji izkuša dokazati eksistenco soseske in iz nepretrganega obstanka te ustave sledi po naravni poti prvobitnost (5>aboriginitas€) beneških Slovencev. Zato poudarja najrajši, da so bili Karni njih neposredni predniki in zato je tudi natisnil na str. 16. pesem »Senza storia« (brez zgodovine), kjer se opeva živi pravni čut narodov, ki nima zgodovine. Ta pesem se popolnoma prilega občeslovenskim razmeram. Podreka nahaja neko zvezo med Slovenci in Hunni, katere pa on z Avari (Obri) zamenjuje. Tudi langobardski pravni principi se mu zdč podobni slovenskim (str. 21.). Str. 22.—26. govori Podreka o prihodu Slovencev zajedno z Obri. Slovenci so prišli kot 11 a pad o vale i in kolonisti v Italijo. Obojno dokazuje g. spisatelj prav dobro, nekaj tudi »per analogiam*, in deloma z novimi dokazi. Potem ponavlja, kakö daleč so nekdaj Slovenci po Furlaniji sezali deloma po »Ljubljanskega Zvona* sestavku »Slovenske naselbine na Furlanskemkaterega je g. Ivan Trinko preložil na italijanski jezik in 1. 1887. dal natisniti v vidcmskem časniku »Cittadino Italianoc. Novega povč, da se je 36 družin slovenskih škatljarjev »ab immemo-rabili* naselilo v gozdu Cansiglio nad Sacilom, >da tam v furlanskem gozdu pričajo o stari slovenski obrtnosti (str. 30.). Tudi zvedamo, da se nahaja v trgih Talmassons (Tolmažoni?) in Mortegliano še dandenašnji ulično ime »borg dei Sclavons« t. j. predmestje Slovencev (str. 32.). Na mnogih krajih imenujejo še sedaj neobdelane občinske pašnike p u stote (kar se je vzpre-jelo tudi v katastralne mape) in morda tudi na Furlanskem zelö razširjeni izraz ronk (»roncorus«) ni nič druzega nego slovenski obronek, pobočje. Tudi slovenska »pravda« je prešla v furlanski jezik, takö da jo Podreka rabi kot vsem znano besedo (str. 116.). O tej priliki pripoveduje Podreka tudi lčpo slovensko pripöved o »kraljici, ki je hotela kruh pšči, pa ni imela moke«. Krvoločni Attila je bil namreč kraljici Slovencev vso zemljo odvzel in jo prisilil skrovišča iskati si v landrijski jami.1) Ko jo sovražni parlamentar poišče tudi tukaj in pozove, naj se predä, vrže ona v dolino mčh žita, v katerem sta bila nje zadnja dva mernika pšenice, in poroči Attili, da ima ona v zalogi svoji še toliko mehöv žita, kolikor je zrn v vrženem mčhu, ker da ima ona pod zemljo zvezo svojo z zunanjim svetom. Sovražnik obupa o zmagi, umakne se in oslobojena kraljica prevzame spet vlado čez nadiško dolino. Takrat je dobila landrijska jama ime »Trdnjava Slovencev« (str. 23.). Škoda, da se je Podreka tudi v drugi knjigi lotil nesrečnega etimo-logoranja: Vamasso (Barnas) od »var — nas« (väruj nas!) Tapenopuoje (pod Šenpetrom) od »tepeno puoje« (polje) = luogo di battaglia (mesto bitke); Podbunjesac = ospidale dei feriti (bölnica za ranjence) itd. Tudi Davora je izpremenil v »Tabor« in takö izpeljuje ime polja in rečice Taborne »od starega slovanskega boga vojne« (str. 24.), Sicer pa ponosno trdi, da je meja Slovencev in Furlanov pri Čedadu nad 1200 let ravno ista ostala. Str. 35.—62. zasleduje Podreka na podlagi zgodovinskih spisov in listin razvitek slobodne soseske in posebnih občinskih pravilnikov za vlade akvi-lejskih patrijarhov. Tu je nabranih mnogo drobtin za pravno zgodovino na Furlanskem. Podreka poudarja posebno važnost furlanskega parlamenta, skoro jedinega, ki se je pöleg angleškega izcimil še v srednjem veku. Nikjer ne pozablja Podreka spominjati, kakö važni so zlasti pravilniki (Statutes) za proučenje pravne in kulturne zgodovine, in takö pobija krivo *) Lan dri je poslalo iz italijanskega »L1 Antro« (jama). Ta jama se nahaja pod hribom Kras blizu Tareet a in ima v sebi kapelico sv. Ivana ter celico za eremita. mnenje Manzonovo (Gli annali del Friuli), ki je take spomenike kar preziral. Takd je Podreka v tem odseku nakopičil premnogo gradiva za slovenske »Weissthümer«, ki se po drugih deželah zasledujejo že s toliko pom-nivostjo. Govoreč o pravilnikih važnejših občin nam podaje tudi male izpiske iz njih, ki potrjujejo mnenje njegovo. Za beneške Slovence posebno važna sta pravilnika male vasice Selica (Sevca, Cladrecis) iz 1. 1318. (str. 43.) in gospoščine Astimis iz 1. 1341. (str. 53.). Med cerkveno in posvetno ustavo se opaža velika sličnost. Beneški Slovenci so zeld pobožni, cerkvi svoji zvesto udani. Ali oni se čutijo v cerkvi čisto domači, razgovarjajo in parlamentirajo s cerkovnikom kar na glas. O njih pobožnosti priča premnogo cerkvd in cerkvic, ki se bčlijo po rčbrih beneške Slovenije. Med njimi je käj imenitna romarska pot M. 1). na Stari gori, po čije prazniku so beneški Slovenci roke računjali.1) Od nekdaj so spadali beneški Slovenci (t. j. le tisti, o katerih Podreka govori) k dvema farama, t. j. še m peter ski in podutanski (Št. Lenard pod Utano = Altana). Ravno takö so bili tudi razdeljeni na dve veliki občini, ali kakor jih Podreka imenuje so dol in i (^convalli, contrade4) t. j. na landrzjsko ob Nadizi in mjersinsko ob potoku JerheH (Erbezzo, str. 59.). Škoda, da g. pisatelj ni povedal natančneje meje med tema občinama (str. 62. in 63.). Načelniki teh občin so bili včliki župani (deca-nogrande) ali sin da k i, ki so s pomočjo županov vodili vse občinske pdsle ter sklicevali občinske seje, ki so se vršile okoli kamenitih miz, »laštre^ imenovanih. Landrijska ^laštra* jc stala v vasici Bjači (Biacis) pri Lan-drih, pozneje pa v Tarče tu. Mjersinska »laštra« je bila spočetka pri cerkvi sv. Antona opata v gorenji Mjersi (Merso nad potokom Kožico), pozneje pa v KlaUri vzhodno od Št. Petra. Ako sta imeli obe občini kaj skupnega opraviti (zlasti braniti privilegije svoje nasproti beneški vladi), tedaj so sklicali zbor vseh županov na trg pred prastaro cerkvico sv. K vir in a (Tolminci ga imenujejo sv. »Krna4 in ga spoštujejo varuha živini) jugozahodno od St. Petra. Ta cerkvica je sezidana baje na razvalinah hrama božiče Dijane, ne daleč od mogočno bobneče Nadiže, obsenčena je bila od staroslovanskih lip in vzbujala je stare spomine. Tu so zborovali župani redno vsako leto po jedcnkrat, ali pa po večkrat, če so posebne potrebe tako zahtevale (str. 96). Takd sta imeli obe sodo-lini svoj poseben parlament in bili sta avtonomna držav a v državi, kar Podreka večkrat poudarja (str. 62., 94., 102.) in z mnogimi dokumenti ») Od pamtiveka (»ab innnemorabili«) pa celd do 1: 1792. so predstavljali vsak veliki petek trpljenje Jezusa Kristusa javno pred cerkvico sv. Kvirina. Troške za to predstavo so pokrivali ■/. dobrovoljnimi prineski. Pri zadnji predstavi 1. x792. igral je Kristusovo vlogo Ivan Podreka, ded pisatelja »Slavije italijanske« (str. 102). dokazuje. Tudi prebivalci Režijanske doline in podložniki možniške opatije so imeli posebna svoja zbirališča in sicer pri cerkvi M. D. na Reziji in na »Hrastovem griči« pri Možnici (str. 83.). Od str. 62. dalje razpravlja Podreka stanje beneških Slovencev pod vlado beneške republike. Ta del knjige je najobširnejši, ker seza celd do str. 143. Hitro v začetku tega poglavja konstatuje g. pisatelj, da so Benečani povsodi spoštovali stare navade in da niso nikjer vrivali svojih, beneških zakonov. Še celö Čedad se je vladal sam po sebi, ^a popolo* (str. 64.) in samö ob vojni je dobival iz Benetek republičinega »provvcditora* (poverjenika). Tolike slobode niso uživala ni isterska, ni dalmatinska mesta. In čeravno je pozneje beneška vlada izdavala splošne zakone za vso Fur-lanijo, vender je vselej pristavljala klavzulo: snon derogando pero agli Statuti antichi* (str. 65.). Po vsem tem šele začenja Podreka natančneje govoriti o soseski. Vseh sosesk je bilo 36, ravno toliko, kolikor je bilo duhovnij, in sicer je štela landrijska občina 21, mjersinska pa 15 sosesk. Soseska je bila sestavljena iz mož, ali vseh hišnih gospodarjev kake vasi, ki so se po tedanji latinski navadi imenovali vicini. Možje so si zbirali vsako leto svojega župana (decano), njegovega pisarja (canceliere) in takoimenovanc prisčžnc m o ž č. Znamenje županove oblasti je bila palica, (pri Nemcih pa sulica ali meč. Takö je imel tudi župan nem-škorutarske naselbine na Tolminskem svoj meč.) Novoizvoljeni župan je prisegel na sveto evangelije, da bode zmerom skrbel za največje döbro svoje soseske (str. 101.) in potem mu je stari župan izročil palico kot znamenje, da je sprejel svojo oblast in nastopil novo svojo službo. Župani vseh sosesk so volili včlikega župana (decano grande, sindaco, str. 95. in 97.). Župan je moral tudi posebno na to paziti, da se pri pregledovanji občinskih mej, ki se je vršilo vsako leto na praznik sv. Jurija,1) ni uvedla nobena novotarija, t. j. da se občinski mejniki nič niso premeknili (str. 115.). Pölcg župana so volili možjč soseske tudi svoje sodnike (prisčžne možč), navadno po pet. Podreka jih imenuje na str. 117. tudi dvanajsti ja, ali to jc napačno, ker dvanajstija ni nič druzega kot nekak odbor dvanajsterih mož v jedni soseski, ali pa dvanajsterih županov v jedni občini. Porotniki so sodili v pni instanciji v vseh soseskinih prepirih, zlasti gledč občinskega zemljišča, in smeli so tudi nalagati globe. Dä, porotniki so imeli v nekaterih slučajih še celö kriminalno sodstvo prve in-stancije v civilnih in mešanih pravdah (str. 129. —130.), navadno pa so vr- Na Srpe niči (Bolško) naznanjal je gosposkin uradnik vsako leto na god sv. Florjana občinske meje in tudi o Istri vemo, da so se meje večkrat uradno pregledovale „razvod 'y 1». pr. 1. 1275. in 1325. (Czornig, pg. 63-?.). šili to sodstvo feudal ni juri s die en ti, n. pr. opata možniški in rožački, kapitelj čedadski, nunski samostan sv. M. D. v Bel i nji (pri Akvileji), grofi Attems, Savorgnan, Cucagna (Freschi, Zucco), Portis, Formentini itd. (str. 134.—36., 139.). Proti razsodbi jedne ^laštre* (občinskega zbora) se je lahko pritožilo na mnenje druge (str. 119.), ali pa celd na senat v Benetkah. Kazni so bile: globe, zäpor v grajskem stolpu v Bjači, ali pa klada (str. 133.). To je bil težak skdpec (past),1) ki je imel dve luknji in se je mogel zdolžema takö odpirati in zapirati, da so vdnj lahko obedve roki krivčevi, ali pa največkrat njegovo levo nogo in desno roko uklenili. V tej klAdi je moral krivec po 12, 24 ali še več ur čepeti, kakor je bil več ali menj kriv. Večkrat pa so bili sodniki milostivi in so krivcu namignili, naj zbeži. Za obrambo domovine so bili beneški Slovenci tudi vojaški urejeni. Vsako »ognjišče® je morala dati po jednega domobranca in soseska je med temi izbrala desetnike (za vsakih dvajset mož po jednega), vsa občina pa stotnike (za vsakih sto mož) med tistimi desetniki, ki so vsaj po tri leta služili, in sicer med jednako sposobnimi vselej tiste, k i s o bili vojakom najbolj povšeči (str. 85.). Beneški senat je upo-trebljeval Slovence kot predstražnike proti „nadvojvodskim* podlož-nikom. Kot taki so morali posebno stražiti pet prehodov med Benečijo in Goriškim: Stolpiča, Livek, Klinac (med gorenjim in dolenjim Trhiljem), KlobuČari in Sv. Miklavž (pri Kodrmacifi). Beneško domobranstvo je bilo organizirano po priliki kakor bivši okoličanski bataljon v Trstu, in je štelo 1. 1637. blizu 4000 mož. Od teh pa je hodilo vsak dan na stražo omenjenih prehodov lc 200 mož (torej po dve desetniji za vsak prehod. Vsakemu stražniku so spekli domä za ves dan pogačo od debelo zmlete turščice. Pisma beneških dožev hvalijo posebno zvestobo in hrabrost beneških Slovencev pri obrambi prehodov in v obeh beneških vojnah so oni beneški republiki zelö koristili (str. 103.—106.). Zato so pa uživali beneški Slovenci za nje vlade zelö obširna polaj-sanja in miloščine. Oni niso plačevali skoro nobenih davkov, zlasti niso dajali ničesar senatu, niso ^odrajtovali* užitnine od mesä, soli in žganja, oproščeni so bili mlinarskega davka in sploh vseh carin. Že 1. 1450. jih je odvezal senat dolžnosti, dajati slamo in les za beneške ladje. Te svoje sloboščinc so beneški Slovenci zvesto čuvali in pri vsaki priliki poiskali njih potrjenja pri različnih dožih (str. 107. —109.). Zato pa lahko razumevamo udanost Slovencev proti beneški vladi in zakaj se niso mogli nikoli sprijazniti z avstrijsko vlado. L. 1797. hitro po prvi avstrijski okupaciji na Beneškem, pro- x) Drugod i po Slovenskem so imenovali klado trlico in v njo uklepali padla dekleta. sili so beneški Slovenci tudi pri «avstrijski vladi potrjenja starega svojega ustava in svojih privilegij, ali zaman: omenjeno leto je izkopalo grob beneški avtonomiji, beneški soseski (str. 101.). L. 1802. so se zbrale zadnjikrat soseske na zakonitem temelji (str. 91.) in dnč 2. maja 1804. je bil zadnji zbor pri Sv. Kvirinu (str. 101.). Na str. 143. —145. opisuje Podreka dogodke o francoski okupaciji (1. 1805.—1813.). Po novi razdelitvi je bila šempeterska okolica jeden kanton videmske provincije (str. 144.). Zatem razpravlja ob kratkem döbo druge avstrijske vlade od 1. 1813.—1866. (str. 147.—148.). Čeravno so Avstrijanci uničili beneško avtonomijo, vender se je Benečanom pod avstrijsko vlado godilo dobro, zaslužili so si mnogo denarja in v deželi se je množilo blagostanje. Tudi sodstvo je bilo dobro urejeno in vršilo se je prav gladko: prva instancija je bila v Čedadu, druga v Benetkah in tretja na Dunaji. V administrativnem oziru so Avstrijci sicer zatrli 1. 1816. šestintrideset sosesk, ali porazdelili so jih takö na 8 občin, da so v drugi obliki takorekoč dalje živele. Mnogo obširneje razpravlja Podreka sedanjo dobo italijanske vlade (str. 149.—190.). G. pisatelj pravi, da je že nameraval ta del rokopisa raztrgati, da bi ne bil prisiljen razkazovati rän italijanske uprave, zaradi popolnosti in resnicoljubnosti pa je vender moral uvrstiti tudi to poglavje. Tu se Podrekovo perö posebno obrača proti ne skrbnosti in nevednosti italijanskih upravnih oblastev (»prefektov*), ki se za svojo pro-vincijo čisto nič ne zmenijo (str. 154.—155.); dä, kraljevski italijanski poverjenik je vprašal Podreko: ,ali se nahaja Furlanija na Beneškem®, in obče je znano, kakö je 1. 1866. ali 1867. nek kr. prefekt povpraševal, ^da li je v Čedadu pomorska luka?* Podreka zatrjuje, da v dvajsetih letih še noben kr. prefekt, (ki ima sedež svoj v Vidmu), ni uradno obiskal Čedada in okolice njegove! Zatem primerja sedanjo upravo s poprejšnjo avstrijsko in nahaja, da je bila ta mnogo jednostavnejša in vender točnejša. Zato pa se beneški Slovenci vedno bolj odtujujejo italijanski vladi. Na str. 156. citira, kakö napačno in preziralno pišejo italijanski listi o beneških Slovencih v obče, posebno pa o njih pesmih in o njih narodnostnih težnjah, ter jih takö obrekujejo in smešijo pred svetom. Potem se obrača Podreka najbolj proti dragemu in čas trateče mu sodstvu v Italiji (str. 159.—190.) in je primerja z mnogo cenejšim avstrijskim, zlasti pa z nepreh valj enim avtonomnim sodstvom za beneške vlade. Tu šele nahajamo vodilno misel Podreko ve knjige: dokazati namreč, da se mora uprava in sodstvo preustrojiti v zmislu nekdanjih sosesk. Na str. 162. se obrača proti »mirovnim sodnikom*, navaja vzglede nepravičnega postopanja pred sodiščem in omenja, da je on sam kot zagovornik pravične stvari napösled dobil še ukor iz Benetek. In pravi vzrok vsemu temu je, da so se soseske zatrle. Sedaj pa ljudstvo nima nič več zaupanja v sodnike. Temu je vzrok napačno postopanje pri modernih sodiščih sploh, zlasti pa pri italijanskih, in Podreka kritikuje takovo postopanje zelö oströ. Zraven navaja vzglede, ki so kar neverjetni, n. pr. str. 168., kakö je nekov sodnik med zaslišanjem prič po mizah skakal in obsodbo izgovarjal v tem, ko je juho svojo požiral! Da je bil prizor Še bolj dostojnejši, začelo je navzočno občinstvo pse med seboj dražiti, takö da so se kar spopadali in zagnali strašanski vrišč. Kakor pravi ruski »mužik*, da je >Bog visoko, a car daleko*, takö vzdihne tudi Podreka na str. 169., da je v Italiji >pravica zelö oddaljena za gorjana slovanskega, pa tudi furlanskega*. Turško ali pa še celö hotentotsko postopanje pri sodiščih mora biti boljše, nego italijansko! (str. 173.). Sodni dvor v Benetkah še niti nima zakonika najbližnje sosednje države (avstrijske) in moral si je dve avstrijski odredbi od nekega advokata izposoditi, ki je za to zahteval 10 lir. Previsoke takse in kolekovine strašijo ljudi, takö da se ti bojč svoje pravice iskati pri kr. sodiščih. Troški za pravdo so mnogokrat večji, nego vrednost prepornega predmeta. Upniki rajši odpuščajo dobitke in se rajši, odrekö še glavnice, nego bi se spustili v dolgotrajno, drago pravdo (str. i Bi.). Vse to pa odvrača srca podložnikov od kralja, širi nepošteno življenje, krive priče se vedno bolj množč (str. 182.) in demoralizacija narodova se veča vsak dan (str. 185.). Zelö ostro se izraža Podreka tudi o italijanskem kriminalnem zakoniku, ki obseza pravi »chaos* (str. 187.). Ome-nivši še nedostatkov in nepravičnosti), ki morajo postati iz tega. da sodnik ne razume svoje stranke in da se mora tolmačev posluževati (str. 189.) sklepa g. pisatelj to zelö poučno in jako zanimivo poglavje s tehtnimi besedami: »ignoranza, burocrazia e grettezza!* (nevednost, birokratstvo in siromaštvo). Navzlic tej ostri sodbi o italijanski upravi, vidi se iz vse knjige, da je Podreka dober italijanski podložnik in da ničesar druzega ne namerava, nego priboriti pravico svojemu närodu, doseči to, da bi se izobraževal na podlagi svojega materinega jezika in da bi se spoštovale njegove stare šege, njegovi stari pravni nazori. Iz tega namena preiskuje k sklepu (192.—208.) še jedenkrat posamezne okraje in vasi, kjer se je ohranilo še kaj spominov v na stare soseske. Zlasti zanimivo je čitati na str. 199. o starih šegah v Ca-nebli (Canebola, med Fojdo in breginskimi Logmi), kakö tam župan še vedno od hiše do hiše vabi v »sosednjo*, kakö se posvetujejo možjč pod starimi lipami pred vaško cerkvijo, ali pa če je käj tajnega, zunaj vasi pri vaškem koritu, kakö potem župan glasove zbira, zarezujč »da« na jedno stran palice in »ne* na drugo stran (»roš = rovš, rovaš narediti«) itd. Pa ne le dober italijanski patrijot je g. pisatelj, nego tudi dober Slovenec in celo tudi dober* Slovan, kakor se vidi na str. 145. in 157., kjer govori o Rusiji in nje bodočnosti, ko bode nje zmaga osrečila nardde z ekonomično slobodo! Tudi slovanski filolog nahaja v Podrekovi knjigi marsikatero zrnce, zlasti v krajnih in osebnih imenih, n. pr. Medves, mesto Medved (str. 125.); biež mesto »beži ali bejži* (str. 133.), Cudicio mesto »Hudič* (str. 143-) itd. Poleg toliko prednostij pa vender ne smemo zamolčati tudi nekaterih nedostatkov Podrekove knjige. Prva in poglavita je, da se je g. pisatelj držal preveč sintetične metode, preveč indukcije, da torej v nji ne nahajamo nikake grupacije in da je vsa tvarina še premalo predelana ter samö ma-terijalno sestavljena in združena. Pregledne razvrstitve zelč pogrešamo v Podrekovi knjigi in povsodi opažamo, da jo je g. pisatelj sestavil le na podlagi dokumentov, kateri so mu po sreči v roko prišli. Mnogokrat bi bilo zeld važno zvedeti, kje se ti dokumenti nahajajo, ali so že natisnem in ali je tudi drugim ljudem dopuščeno, v nje pogledati. Kdor hoče razumeti, kaj je pravo za pravo soseska, mora vso knjigo prečitati, (kakor se iz citatov v tej oceni lahko vsakdo prepriča), in zatorej jc bilo pričakovati še nekoliko giobokejših študij o tem predmetu. Tudi se nam zdi g. pisatelj preozkosrčen, ako se drži tako čvrsto historičnih mej beneških Slovencev in popolnoma prezira njih sokrvne brate zunaj Italije. Saj g. Podreka vender sam dobro vč, da je bila sedanja meja Benečije proti Goriškemu šele 1. 1814-določena. Pri sklepu se nam vriva še jedna opazka o beneški Sloveniji, t. j. o tamošnjih krajevnih imenih. Kakor je znano, nahajamo po južni in jugozahodni Furlaniji, tam, kjer že dolgo dolgo Slovencev več ni, vse polno slovenskih krajevnih imen in zato se moramo kar čuditi, ko čitamu na zemljišči še sedaj živečih Slovencev imena, kakor: Tarčet, Tarčmun (Tercimonte), Mjersa (Merso), Saržent (Sarcento), Ažla (Alzida), Roda (Ronac), Bjarča, Utana (Altana), Atovica (Altavizza), Taborna, Arbcč (Erbezzo) reka pri Ažli in vas zahodno od Ronca, Tarpeč selo ob Taborni itd. Za tika imena ne najdemo po vsem slovanskem jugu nobene analogije in priznati moramo, da niso slovanskega, temveč romanskega izvira, in da si jih je slovensko ljudstvo le za svoj izgovor prikrojilo. Iz tega pa se mora logično sklepati, da so prišli beneški Slovenci na mesta starejšega romanskega näroda in da je morda zgodovinski utemeljeno, kar pripovedujejo sami osebi namreč: da so poprej v ravnini stanovali in da so se le veliki vojskini sili med hribe umeknili. R. VIII. O zvlaštnosteeh čestiny ve starych lukupiseeh moravski/ch. Prispevek k di'jindm jazyka českčho. Sepsal Josef Jireček. V Praze iSSS, 4*, 84. Sep. od t. iz Rozpr. k. čes. spoleČ. muk Vil, 2. (Konec.) V psalt. Klement. jo mnogo part, praes. act. glagolov III. 2 in IV. na il'tc m. na iec\ to je tudi po pisateljevem mnenju moravizem, pa ne samo to, on na str. 66 celd trdi, da je to vpliv poljski, kteri se je pojavil naj-poprej v laškem narečju. Da bi bil to poljski vpliv, se ne da nikakor verjeti, ker je nemogoče, da bi bil poljski vpliv segal tako daleč, da bi se našel v tako velikem številu stčeških spomenikov. Zakaj bi se ta analogija po glagolih I. vrste ne mogla v češkem neodvisno razviti od poljščine, saj najdemo take oblike tvorjene po analogiji pekoč, pek/tč tudi v drugih slo-van. jezikih n. pr. v slovenščini, v srbohrv. (I)anič. Istor. 367—369), kar nam vendar svedoči, da je to bil neki splošni nagon slovan. jezikov. Res je sicer, da najdemo v Stišilu Morav. närod. pis. str. 186, 206 nekaj takih oblik, vendar radi tega še niso izključljiva posebnost morav-skega narečja, posebno ne v XIII. in XIV. stol. Nektere teh oblik so v stčeških spomenikih morda samo grafična posebnost, pa če tudi ne, tako se ne sme pozabiti, da najdemo te part, na iüc v mnogih staročeških spomenikih, kteri gotovo niso moravske provencije 11. pr. v ZWittb. bogyczy, bogyucemy, boyczick, chozuczy, rozrazycy, hrzieffuezym, wierzeuzie, qui-lueztj, horuezie, bidhjnezich, h onu ersieh, zapoyuezie; ZBrn. boyezym: Z G loss, wymluioyueze, Hod. horuezy, Kat. Bin. horuezy, Pi I. horuezie, Abb. hot uezye, Por. Dan. horuezye, Pass, horuezief/yu/ (Gebauer, Ueb. die weich, a-, o- und u-Silb. 328, 329, Ust. filol. XI. 449 sqq. XIII. 287,. XIV. 367—372)- Nekolikokrat govori pisatelj o ie m. i ter smatra tudi to za posebnost moravskega narečja. Ta fonetičen pojav se res danes nahaja v moravskih narečjih, pa radi tega še ne mora biti tudi v stčeških spomenikih znak tega narečja, in kdor hoče to trditi, mora najpoprej dokazati, da ta pisava staročeških spomenikov ni samo grafična posebnost, nego da se res osniva na starem ljudskem govoru. Tega ni storil pisatelj. Mi vemo, da se je v mnogih starih spomenikih pisalo ie a govorilo /, i. Ta grafična posebnost izvira od tod, da je pisatelj v svojem originalu našel in tedaj tudi pisal /t', a govoril že i in to ga je zavedlo, da je nekolikokrat tudi za etvmol. i po svoji navadi pisal ie (Arch, für slav. Ph. VI. ioo). Taki primeri se nahajajo tudi») v ZWittb. Dal. C. Pass. Urad. Čt. Evgl. Modi. etc. prim. Gebauer ») Primere, katere nahajamo v starejših spomenikih ne smemo staviti v isto vrsto 7. onimi, katere najdemo v XV. ali na koncu XIV. stol., zadnji so grafična posebnost. 21 v I,ist. filol. VI. 238 — 239, V, 237. Če bi ie m. i res bil znak moravskcga narečja v stčeščini, potem .bi tudi Hus bil pisal v tem narečju. Semkaj spadajo tudi dat. pl. sestavljene sklanje (str. 21) in gen. pl. i-deb. (str. 21). Isto tako najdemo nadome.ščevanje y z tudi v čeških narečjih, Šcmbcra 1 o, 20, v severnočcškem narečju kakor nam poroča Kouble (ČČM. 1864, 49); to velja tudi za izhodna češka narečja, kakor razvid i m iz razprave samega Jirečeka v ČČM. 1863, 33 t. Tudi 1. plur. na m n. pr. bit -dem, padiiem ni nič specielno moravskega, kajti to najdemo tudi v Pass, gotovo ne moravskem spomeniku, in tudi sedaj ne poznajo te oblike brez c ali y ne samo moravška, nego tudi češka narečja, Šembera 12, ČČM. 1863, 333. Da je dat. in loc. sgl. pronominal, in sestavljene sklanje na iej posebnost starega moravskega narečja, o tem se da zelo dvomiti, kajti mi najdemo te oblike jako pogostem tudi v Pass. n. pr. nieij, uyey, nyeyzto, lias• syey, nassiei, wssie, wssieezky, druziey, tveliciey, kacieysi, wysocyey etc. (Gebauer Uebcr die weichen e-Silben im Altböhm. 29—35), tako tudi v Alb., Modi. Dal J. (List, filol. V. 53, 196). Navadno se smatra r m. f za posebnost slovaškega narečja, to je tudi, vendar se sporadično r m. f najde tudi v čeških narečjih (Sembera 17), kar pa ima v tem slučaju v tem vzrok, da se jezik hoče izogniti dvema f ali z zaporedoma, zato režat in ne rezal etc. Zato bi bilo potrebno, da bi nam pisatelj na str. 7 navedel primere za r m p, da bi vedeli v ktero vrsto spadajo. Nadome.ščevanje s z h ni nobeno svojstvo moravskega narečja, ker se najde tudi v češkem narečju ČČM. 1S63, 336. V psalt. Kliment. ostane d' nekolikokrat nespremenjeno, toda t' in d' ostaneta sporadično — kajti to so vendar le redke izjeme — tudi v drugih spomenikih nespremenjena n. pr. poradiena, pohltiemj Kruml. offlechtiena Troj. pahtyenye Stit. zapeczetyeny Pror. Jer. etc. — Jaz tedaj ne morem najti nobenih prepričevalnih razlogov, da bi bil psalt. Klcment. res moravski rokopis. — Pisatelj pri drugih prilikah navaja še marsiktero posebnost, ktera jc po njegovem nazoru dokaz moravske domovine, toda tudi to je preccj dvomljivo. Tako n. pr. dat. loc. instr. pl. nekterih ženskih i-deb. po analogiji a-deb. Take nove tvorbe se nahajajo manj ali več tudi v drugih stčeških spomenikih, toda nikjer ne prevagujejo 111 nikjer se ne morejo smatrati za moravizem. Tako ima Štit. uč. chytrojfiyem, fybofftyech, v Kat. mylof-czemy, v Pass, radofeziemi\ radojtiemi Brig. F. (Gebauer, Staročeskč sklon, substant. km. — A, 23, List. filol. IX. 121 —122). Če na str. 65 pravi pisatelj: »Jind viižnd shoda starč češtiny se starou polštinou je vi se pri i-kmcncch, ktcrč sc v obou jazycich pfevrhuji pod mčkkč a-kmeny«, tako jc pri tem pozabil, da v tem obziru ne stojita češčina in poljščina osamljeni, nego da je take oblike najti v vseh siovan. jezikih. V ruščini so v dat. plur. te oblike navadne, tako tudi v maloruščini (Ogonowski, Studien 126, Stockij Arch. VIII. 43) in beloruščini (Karskij, Obzono zvukovb i formi» bcV loruss. reči (23), v sorbščini (Jordan 123, 126, Schmaler 14) in tudi v srbohrv. je nekaj, dasi malo, takih oblik najti (Danič. Istor. 101). Kar se tiče slovenščine teko moramo reči, tla je tudi ona dobro poznavala take oblike. Mi najdemo že precej primerov v Truberju, kjer se seveda dat. plur. kakor pri ženskih a-debl. končuje na om n. pr. v Catechif. (1550) bolefnom 25, fapuuidom 109, v Abecedariura (1550) fapuuidom 16, v Ta pervi deil t. nov. test. vii[[elliom II 68, miflom III 125, sapuuidom II 66, 68, 134, 156; v Krelju {tvorom 42 b; Dalmat. zap t t vi dam Dev. 28, datiram Rih. 9 d, Est. 5 a etc; Kast. Nebesh, Zyl zhednoftam n, 247, mi-[lam 168, Rogerius shivalam 76; v loc. plur. {apuuidah Trub. Catech. 5, prikasnah Trub. Ta pervi d. t. n. t. sapuuidah II 66, 90, 97, Luc. I a, prisnah II 168; Dalmat. zapovidah Pr. Dev. 11 etc. Hren sapuvidah 125, tako tudi v Staplet. Kast. Brat. Bvq. fkerbah 26, mi f i ah 109, J. Bapt. bole zna h I 21, znpuvidah I 111; v instr. plur. Trub. Ta p. d. t. n. t. perpuuidami II 3 j Japuuidavii II 89, 135, bol en farni II 146; Krelj (kerbami 19 b, Kast Neb. Z. mi flam i 14. Tudi pridejani h v začetku besede pred samoglasnikom (str. 18) ni posebnost moravskih narečij, nego baš isto najdemo v nekterih čeških narečjih n. pr. v Domažlickem (Sembera 17), v srednjeveškem (Sembcra 21), v izhodnem (Šembera 26) in sporadično tudi v severnočeškcm (CCM. 1864, 50). Nekolikokrat govori pisatelj o nadomeščevanju i in d s č in dz, kar vedno smatra za moravizem. V tem se strinja z zdaj občnim mnenjem, kajti ta pojav nekterih stčcških spomenikov se že dolgo prišteva morav-skim posebnostim (prim. Gebauer, Ueb. die weich, a-, o- und u-Silb. 345). Ce sc pri tem naslanjamo na sedanja narečja, tako pridemo v malo zadrego, ker med moravskimi narečji pozna to posebnost razven onih narečij, ktera meje na poljska (Sembera 55, Bartoš 105—108) in kjer je to lahko poljski vpliv — kolikor sem se jaz mogel prepričati — samo jedno dosledno in to je hrozenkovsko podnarečje, ktcro prispada ogersko-slovenskim (Bartoš, Dialekt, moravskä 40), v suchovskem pod narečju najdemo samo t Isar. In vendar ne moremo lahko dvojiti, da je e, dz, m. t, d v stčeških spomenikih res vpliv moravski, toda samo tam, kjer je nekaj nedvojbenih primerov, kajti nikoli se ne sme pozabiti, da je razloček med / in c v grafiki jako minimalen, tako da se lahko pri čitanju motimo. Toda, kjer mimo e=zt tudi dz najdemo, tam se lahko z gotovostjo odločimo tudi za c = t. Mogoče, da je bila ta posebnost (c, dz) nekdaj bolj razširjena med moravskimi narečji, mogoče je pa tudi, da je nekdaj v nekterih krajih bil raz- loček med t' in c, d' in dz tako minimalen, da je grafično bilo najbolje izraziti ta glas s c in z. Näj si bode temu kakor hoče, c in dz m. in d' se smeta smatrati za moravski (deloma tudi slovaški) vpliv. Še marsikaj bi se dalo o tej važni razpravi češkega učenjaka omeniti in opozoriti posebno na ono, kjer se moramo ž njim strinjati, toda za to < mi ne preostaja tukaj prostora. Na Dunaji 15. XI. 1888. Valroslav Oblak. IX. Janežičeva slovenska slovnica.1) Za srednje šole priredil in predelal dr. Jakob Skd, C. kr. profesor. Šesta predelana izdaja. Cena i gld. 30 kr. V Celovcu 1SS9. Tiskala in založila tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu. Cestiti čitatelji naj ne pričakujejo znanstvene ocene na čelu imenovane knjige; prepuščam to spretnejšemu in veljavnejšemu peresu, nego je moje. Priobčiti hočem le skromne svoje opazke, ki sem si jih naredil čitajdč to knjigo, želčč, da jezikoslovci slovenski in čestiti tovariši moji popravijo, kar bo krivega, in dopolnijo, česar bi jaz ne omenjal. Tak<3 se bomo najložc zjedinili gledč dvomljivih stvarij in olajšali delo možu, ki bo pisal prihodnjo < slovnico.2) Začnimo koj z naslovom: A. (Anton) Janežičeva Slovenska slovnica. Rabiti svojilni pridevnik od osebnih imen, ki imajo kako pojasnilo pred ali za seboj, jc dandanes sicer navada; na pr. ^ Valentin Orožnovi spisi,* ^Dr. Valentin Zarnikovih zbranih spisov I. zvezek« itd. Ta navada (bolje razvada) premolila je tudi pisatelja, da se ni držal pravila, ki ga sam navaja v § 25«S. a) pišdč: ÄPesni Simona Jenka (ne Simon Jenkove)®. »Anton Janežičeva:i) slovnica® je germanizem, ki odgovarja izrazom: Graf Anton Aucrsperg'sche Güter, Fürst Liechtenstein'scher Antrag itd. V § 4. a-b, in v § 5 naj se doda slovenskemu povsod tudi latinsko ime. Sploh bi bilo umestno, da se povsod pristavijo slovenskim tudi latinski termini; takö se bodo učenci najlažje naučili slovenske in latinske < terminologije. 'J Pridržujemo si. pozneje o janežičevi slovnici in o tej oceni dodati nekatere opazke. Uredn. 2) Da bo ta slovnica ustrezala vsestranskim potrebam in željam, naj izvolijo jezikoslovci in pisatelji slovenski objaviti misli svoje. Qui tacet, consentire videlur. s) Pisali bi morali Antonjancžičcva slovnica, Valentino»ožnovi spisi, Doktorvalentin* /arnikovi spisi, kakor pišemo novomeški župan. V § 8. d). Opomb. i. sc morajo navesti vse najnavadnejše besede, v kterih se piše er: cerkev, Jernej, meterska mera, primerno, primerjam, zmerno, verno, perje, stoterno, ministerski, ogerski (r), sreberna(r), večerna, bernja, Štajersko, Istersko, umerjem (a umrl), terjati itd. V § 12. b) berem opombo: »Na Koroškem in Gorenjskem govorijo celö: piuUno, mästto, ddva, gudva nam.: platno, maslo, dala, glava. — V pisnem jeziku se je ohranil prvotni in pravilni /; torej se naj tudi v olikanem govoru povsod čisto in razločno kot / izrek uje*. Tii mi ni jasno, ali naj velja ta »povsod* le za platno, maslo itd., ali tudi za / v koreniki pred soglasniki na pr. volk, dolg in na koncu besed, na pr. delal, igral. - — Želeti bi bilo, da se gledč te točke vender že porazumemo ter vsaj po šolah povsod jednako izgovarjamo. Mej §§ 19.—22. bi se moralo vsaj mimogredč omeniti, da se je ojačil strsl. I (b) deloma v e, deloma v a; da se torej govori ves in vas, den in dan, čast in čest, lahek in lehek, manj in menj itd., ter določiti, kaj se naj rabi v pisnem jeziku. Tudi krčenje samoglasnikov se nikjer ne omenja. V § 20. 1. se mora omeniti, da se o ne izpremenja v e v samostav-nikih na — ost; torej: sedanjost, priliodnjost, ne: sedanjest, prihodnjest, kar se tudi piše in kar nekteri učitelji tudi učč.1) Največjo zmešnjavo vidimo danes po raznih listih in knjigah slovenskih gledč menjave, vzlasti gledč prilikovanja in mehčanja soglasnikov; piše se: napolnujem in napolnjujem, ljubezniv in ljubeznjiv; pojasnujem, pojasnjujem in pojasnjujem; z njim, ž njim; iz njih, iž njih; smatram, zmatram; smisel, zmisel; nikdar, nigdar, britka, bridka, (a vedno le sladka); teški, težki; društvo, družtvo itd. itd. — Vseh teh zmešnjav ne bo prej konec, dokler ne bodo pravila o soglasniških izpremembah na tanko določena in pregledno sestavljena ter z različnimi primeri iz oblikoslovja in skladja podprla. V Sketovi izdaji Janežičeve slovnice je vse zmedeno. Jotovanje, mehčanje, prilikovanje in razlikovanje je stlačeno v jedini g. 28., v klerem se govori le, })da se soglasniki v sorodne pretapljajo*. Primeri so večinoma le vzeti iz glagolskih oblik, in še med temi so trpni deležniki glagolov IV. vrste jedini zastopniki za pravilo, da se pretapljajo jezičniki 1, 11, r se sledečim i v lj, nj, rj; istotako za pravilo, da se topijo ustniki b, m, p, v se sledečimi v bij, mlj, pij, vlj. — Nikjer se ne omenja, kakö nastane uboštvo iz ubog-stvo, človeštvo iz človek-stvo; nikjer, zakaj se govori in piše: gospodje, zdravje, kmetje in ne gospoje, zdravlje, krneče. (Glej Su- ») Imel sem mej svojimi učenci tri, ki so bili prišli iz različnih gimnazij; pri prvi nalogi ie pisal A prihodnost, B prihodnjosi. C prihodnjest, in vsak je trdil, da jc moral pri prejšnjem učitelju tak6 pisati. man, Slovenska slovnica za srednje šole § 18 e. opom. in Levstik, die slo-venisehe Sprache nach ihren Redetheilen p. 77.) V Šu mano v i slovnici je nauk so premembah na soglasni kihs (§§ 17. —24.) jako dobro urejen, želeti bi le bilo, da se podpre z mnogimi raznovrstnimi primeri in da se na dotičnih mestih oblikoslovja in skladja vedno opozorjuje na doti ena pravila v glasoslovji. V § 24. 2. se ne morem sprijazniti s pravilom: 9samoglasnik u raz-wžemo v ov in ev* — (isto pravilo «e ponavlja v § 181. in § 183.). Zakaj se naj tukaj u razvezuje, dočim se v § 19. »ojačeva* ; saj se vender v obeh §§ navaja isti primer kujem, kovati: O naglasu in naglaskih (§§ 30.—35.) izpregovori morda kdo drug kako besedo. Glede pravopisja velja isto, kakor o menjavi soglasnikov. Vsak ima danes pri nas svoj pravopis. Treba bo, da se o tej točki porazumemo, da natanko določimo, kakö se naj piše in kakö se ne sme pisati, in da se določena pravila vzprejmejo v slovnico. Najbolj zmešana je raba velikih začetnic pri zvezi pridevnika s kakim občnim samostavnikom v zaznambo lastnega imena. Piše se: Novo mesto, Novo Mesto in Novomesto. Pisatelj navaja le prvo pisavo, ostalih dveh pa niti ne omenja, dasi je drugo pisavo odobril književni odsek prvega našega literarnega društva »Matice Slovenske * in jo tudi zastopa prvi naš leposloven in znanstven list » Ljubljanski Zvon«. — S prvo pisavo se ne morem sprijazniti, ker se v nekterih slučajih, na pr. v začetku stavka: »Novo mesto« je lepo® lahko dvoji, po-menja li Novo mesto Rudolfswert ali die neue Stadt. Jaz bi torej želel, da se poprimemo vsi pisave Novo Mesto (rod. Novegamesta itd.), a naj bi bilo dovoljeno tudi pisati Novomesto, (rod. iz Novegamesta itd.), ker se od te oblike izvaja pridevnik novomeški, -a, -o. Tudi gledč pisave ljubljanski, dunajski, novomeški itd. nismo jedini; jedni pišejo pridevnike te vrste z včliko, drugi z malo začetnico. V naši slovnici se tudi o tem nič nc omenja. Jaz bi želel, da pišemo te pridevnike, kakor Cehi in Hrvati z malo začetnico, in da rabimo veliko začetnico le, kadar se hočemo ogniti dvoumnosti; na pr. govoril sem s planinskim (Planinskim) županom x) ter, ako je tak pridevnik zvezan s kakim samostalnikom v zaznambo lastnega imena ali naslova; na pr. sLjubljanski Zvon*, »Dunajska Cesta*,3) primeri „Matica Slovenska". V § 56. Opomb. 1. naj se še omenijo zvalniki na o: Joško, Janko, Marko, Nedelko, sinko, sivko, (od sivec: siv konj ali siv vol) in od ženskih samostalnikov: Mico, Rezo. — l) Glej P. Končnik, Slovenska slovnica p. 13. -) Razločuj: V Ljubljani na Dunajski Cesti je Medijatova hiša; a v velikih mestih so ceste široke in lepe, vzlasti ceste dunajske t. j. cesle na Dunaji. Ne razumem, zakaj rabi pisatelj za besedo deklinacija na jedni in isti strani tri različne besede: sklanjava, sklanjatev, sklanja (p. 26.). Meni za-doščuje zadnja beseda. Jako dobro pa je pisatelj po moji misli razvrstil slovensko sklanjo s tem, da razpravlja: I. sklanjo ženskih samostalnikov na ; a (a-debla), II. sklanjo moških samostalnikov, III. sklanjo srednjih samo- stalnikov (II. in III. o-debla) in IV. sklanjo ženskih i-debel, vse drugo pa v splošnih opombah in dostavkih. Dasi pa popolnoma odobravam to razvrstitev, ker sem prepričan, da bo jako ugajala šoli 111 olajšala pouk o slovenski deklinaciji, imam vender v posamnih točkah svoje opazke. V § 69. b.) naj se še dostavite besedi: sir in dar. V §§ 78.—80. mi nikakor ne prija, da govori pisatelj o prirastkih es, en, et, koje neki dobivajo nekteri srednji samostalniki, ker to ne odgovarja dandanašnjim znanstvenim nazorom. Pravilo v § 78. »nekteri srednji samostalnik na -o podaljšujejo deblo po vsi sklanji s prirastkom -es, sicer pa se sklanjajo po vzgledu: mesto« naj se morda tako-le predrugači: »Ne-kterim srednjim samostalnikom na -o končuje se deblo na -es; s je namreč v imenovalniku in tožilniku jednine odpadel, e pa se ojačil v o (prim, vivo; iz ysvs;) ; le besedi ulč in ojč sta ohranili pristni e. V vseh drugih sklonih se pritikajo sklonila na pristno deblo po vzgledu: mesto.* Na isti način naj se predrugačijo tudi pravila pri deblih na -en in na et. — Pri § 97. 2. bi želel, da se vse sestavljenke s predlogom sklanjajo po vzgledih: Zalog, Zastava; kajti kdor čita: ,grem na Brežino' bo težko mislil na Nabrežino; kdor biva pod Krnosom, temu ni treba bivati v Podkrnosu; „tu je pod Krnosom" se lahko reče o vsaki vasi okoli in okoli Krnosa; ,tu je Podkrnos (ali vsaj: tu je Podkrnosom)' pa se more reči le o Podkrnosu Predlog je v teh sestavljenkah izgubil svojo moč; ne delajmo si torej nepotrebnih zmešnjav. — Opomba v § 102. se glasi: »Ako samostalnik in pridevnik nista v tem in istem stavku in pridevnik se na samostalnik v prednjem stavku nanaša, ondi sedanja slovenska pisava sploh ne dela razločka med živimi in neživimi stvarmi ter si kroži tožilnik vedno po živih; na pr.: Mladina novi svet preveč čisla, starega (nam. stari) pa zanemarja. (N. pr.). — Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, kterega (nam. kteri) je žena vzela (Met.). --Drag je travnik, kterega (nam. kteri) ste kupili. (Levst.).* — Prva dva primera ima že Janežič;1) a Janežič pristavlja v oklepaju »bolje kteri*, kar jc pisatelj spremenil v »nam. kteri*. Tretji primer je dodal pisatelj. Se li pa pisatelj po pravici sklicuje na Levstika: Levstik (o.e. p. 27.) piše: -ifalsch hingegen, obschon heut zutage in der Schrift allgemein üblich: drag je travnik, kterega (statt des richtigen: kteri) ste kupili/ ') jfa/, imam tretji popravljeni natisek Jane/.ičcve slovnice iz 1. 18O4. Ali se more sploh reči, da v navedenem slučaju »sedanja pisava kroji tožilnik vedno po živih® stvareh? »Ljubljanski Zvon® vsaj rabi obe obliki: »Bil je četrtak, kateri je stric nalašč opilil® (Lj. Zv. 1. 1889. p. 277.), pa »na Kavkazu, katerega sam dobro pozna® (ibid. p. 279.). - - Jos. Lendovšek. 3 (Dalje prihodnjič.) »Victrix causa Diis placuit, sed victa Catoni.« I. Najprej treba dognati, o katerem Katonu ta izrek velja, iti potem, kakd je ta izrek tolmačiti ter kakega pomena je v znanem Preščrnovem zabavljivem napisu na Stanka Vraza (»Poezije® pg. 113.) V rimski zgodovini sta med mnogimi Katoni posebno znana in imenitna dva, oba jeklena značaja, oba možd trdnih načel. Prvi je M. Porcius Ca/o starejši s priimkom Censorius, porojen 1. 234. pred Kr., umrl 1. 149. pred Kr. v 85. letu svoje döbe. Znamenit je ta mož po svoji strogosti in ostrosodnosti v moralnih vprašanjih. Zavestno se je vnemal za nesebično preprostost in starinsko poštenost, a strogo preganjal potratnost in raz-košnost ter je bil hud nasprotnik lihvarjev in oderuhov. Ta svojstva je pokazal že za svojega konzulovanja 1. 195., še bolj pa cenzor 1. 184. pred Kr. Potezal se je vedno za državno blaginjo in povsodi branil državne interese zoper sebične nakane posameznikov. Razširjenje rimske oblasti, to je bil njegov ideal; in znan je o tem oziru njegov izrek v senatu: »Ce-terum censeo Carthaginem esse delendam® (lav. 33, 62). Povsodi in vselej je naglašal rimstvo in s čudovito ozkosrčnostjo se branil vsega, kar je merilo na tujstvo in njega vpliv. Posebno ga je bodlo v oči, ko je videl, da si mehkužna grška kultura in omika v Rimu pridobiva čimdalje več tal. Kako neprijazen je bil helenstvu, vidi se iz različnih njegovih izrekov in dejanj. Takö n. pr. je dejal, da Grkom prihajajo besede samo iz ust, a Rimljanom iz srca. Ko je moral uradno z Atenci občevati, storil ni tega v- grškem jeziku, dasi je bil včšč grščini, kajti bil je preponosen za to, ampak Rimljan govoril je v latinščini, a tolmač je sproti prelagal njegov govor. Z nekakim zadovoljstvom pripoveduje Katon. kakd so Atenci občudovali kratkost in točnost njegovega izrazovanja, češ, kar je on prav kratko povedal, razlagal je tolmač obširno in z mnogimi besedami. Ko so se v senatu na dolgo in široko posvetovali in prekarjali, naj bi li dovolili onim tristo Ahajcem, ki so bili že sedemnajst let v Italiji zaprti, da se smejo povrniti v domovino, ali ne, obregnil se je Kato zaničljivo: »Ves dan se L. Pintar: »Yictrix causa Diis placuil, se Eksceknciji Vaši čestitajo od vsega srca« (Podpisi.) Dnč 13. majnika t. 1. jc prof. Leveč dobil naslednji odgovor: ■»Fresrčna hvala Vam in Vašim prijateljem za lepo čestitanje Miklosich.« t Janez Hozhcvar. Dni 24. maja t. 1. umrl jc v Ljubljani po daljšem bolehanji c. kr. vladni svetovalec in gospodarsko-upravni poročevalec v šolskih stvarlh preblago-rodni gospod Janez Hozhcvar. Porojen dni 13. majnika 1828. leta v Vllikih Laščah, dovršil je odličen dijak svoje gimnazijske študije v Ljubljani 1. 1850., svoje pravoslovne pa 1. 1854. v Gradci. Služil je potem uradnik na Kranjskem in na Hrvaškem, odkoder se je leta 1861, znova povrnil v Ljubljauo, kjer je bil 1. 1867. imenovan za c. kr. vladnega tajnika. Ko je leta 1869. stopil v veljavnost novi državni šolski zakon, bil je llozhevar povišan za c. kr. vladnega svetovalca in gospodarsko-upravnega poročevalca v šolskih stvarlh. in od tega časa sc začenja vplivno in razsežno delovanje Hozhevarjevo v šolstvu našem. Kranjsko ljudsko šolstvo, kakeršno je dandanes, večinoma je sad Hozhevarjevega- neumornega truda. Pri vseh osnovnih deželnih šolskih zakonih, ki so se izdali od 1. 1869. do 1875. na podlagi državnega šolskega zakona, imel je llozhevar važno besedo in ker narodna večina v deželnem zboru, kakor je znano, takrat ni bila prijazna novi šoli, imel je pokojnik v šolskem odseku in v deželnem zboru mnogo opraviti, predno so se končno dognali zdaj veljavni šolski zakoni kranjski, ki so večinoma šele leta 1873. stopili v veljavnost. Ravnotako so do malega vsi zvršitveni ukazi in predpisi k deželnim Šolskim zakonom potekli iz Hozhevarjevega peresa. In kakor je njegovemu taktnemu postopanju pripisovati, da se je naplsled udal deželni zbor naprednim šolskim zahtevam, takö je Ilozhevarjeva zasluga, da so se navzlic mnogostranski opoziciji šolski zakoni po vsi deželi v primerno kratkem času dejanski izvršili. Vse to pa je stalo pokojnika mnogo intenzivnega truda, katerega bi ne zmogel vsak, kakor ga je zmogel on s svojim bistrim umom, s svojim globokim znanjem in svojo čudovito neprehvaljeno pridnostjo. Dežela kranjska ni imela delavnejšega urad- nika, nego je bil Ilozhevar, ki jc živel in delal, lahko rečemo noč, in dan samd za svojo šolo, kateri je naposled žrtvoval svoje zdravje in življenje! Toda pokojnega Hozhevarja je poleg neskončne pridnosti dičila še druga krepost, ki ni takö navadna pri visokih gospodih — dičilo ga je zlasti njegovo dobro plemenito srce! In to je pogladilo marsikatero ostrino strogih šolskih paragrafov bodisi nasproti mudljivim občinam, bodisi nasproti učiteljem, ter marsikomu v sili naklonilo lepo pomoč. « Ako pa je delovanje Ilozhevarjevo raztezalo se na vse strani našega šolstva in je bil v njegovih rokah združen do malega ves njega napredek, vender je mož tudi deloval tudi v drugih strokah svojega uradniškega posla deloval neumorno deloval tako vspešuo, da mu je zagotovljena hvaležnost vse dežele Kranjske in njenih prebivalcev. Slava vrlemu možu! Levstik in H02hevar. Levstik in pokojni vladni svetovalec Ilozhevar sta bila glavna prijatelja. Oba LašČana, znana iz šolskih let, hodila sta pozneje vsak svoj pot, imela vsak svoj različen posel, nista sicer mnogo občevala, vender sla postala vselej, kadar sta se srečala na ulicah, ter se dolgo menila o mestnih in '/lasti — vdlikolaških dogodkih. Ko je leta 1875. umr* Hozhevarju oče, naprosil je Levstika, naj pokojniku naredi grobni napis. Levstik je prijatelju izpolnil prošnjo. Dotični napis na grobnem spomeniku na vdlikolaškem pokopališči slove takd: Spredaj se čila: » Tukaj počiva JARNEJ HOČEVAR iz Velikih Lašč, ■umeri 4. novembra 1875* l. v 7/. letu svoje dobe, in njegova Sena MARIJA PODBOJ-eva umerla 6. oktobra /863. 1. v jS. letu svoje dobe « Na levi strdni: »Krščanski sva živela, Otroke zvdsto prcskrbdla, Sosedom rada pomagdla, Potrdim i h ndsva odganjdla: O znanec ljubi I prosi zdaj, Da prideva v nebeški raj!« Na desni strdui: »Hvaležen ves obili rdd, Ki Vaju korenin je cvdtje, Spominja Vaju se dob rdi: Otroci, vnuki, sndhe, zdtjc Solzd prelivajo za Vama, Ki Vaju skriva tiha jama.c Na zadnji strdni: »Večni mir in pokoj Vama daj milostivi Bog, In večna luč Vama sveti!« Šolska slovnica slovenska. Kdor uči v šoli slovenski jezik, ali kdor pregleduje raznovrstne šolske knjige naše, ta bridko čuti veliko zmešnjavo v pravopisji, nepravilnost v slovniških oblikah, zmedeni besedni red in nedoslednost v vsem pisanji, ki se košati po raznovrstnih učnih knjigah slovenskih. Želja po dobri, dovršeni, recimo nor main1 slovnici slovenski, kakeršno je že pred trinajstimi leti zahteval Stritar, postala je občna neizogibna potreba, da storimo konec babilonski zmešnjavi v knjižni naši slovenščini zlasti pri šolskem pouk« Nadejali smo se, da nas Janežičeva slovnica v novem Skctovem izdanji v tem oziru vsaj nekoliko zjedini, in zategadelj smo veseli pozdravili novo knjigo. Toda ko smo ji natančneje pretipali jetra in obisti — šel je tudi ta up po vodi! S to knjigo nam ni pomagauo, zakaj ne, videli bodo bralci iz spisa g. prof. Lendovška v dcnašnji in v prihodnjih številkah «Zvonovih». Da bi se pa vender odpravila kvarna nezložnost v pisavi, treba bode nove šolske slovnice ali vsaj novo predelane Janežičevc slovnice. In da bi se dosegla toliko zaželena zložnost in jcdinost v pisavi, posvetoval je g. prof. Lendovšek nedavno »Slovenskemu Narodu«, naj bi se ob Vodnikovi slavnosti dud 29. in 30. junija sešli slovenski slovničarji in učitelji v Ljubljani, ki bi se dogovorili o dvojbenih slovniških stvareh ter določili, katerim možem naj se izroči izdelovanje nove šolske slovnice. S tem, pravi pisatelj, postavili bi Vodniku-slovničarju najlepši spomenik. Ta nasvčt ni napčen, toda po naših mislih se vender ne dd izvršiti. Vodnikova slavnost bode prešumotna in odvračala bode našo pozornost na druge strani. Za znanstvene razgovore takrat ne bode u\ časa, nI prave volje. Tudi si od takih dogovorov ne obetamo mnogo sadti. Privaten zbor sloveuskih slovničarjev nikdar ne bode imel toliko veljave, da bi se njega sklepom pokorili vsi učitelji naši. Tudi nobeno društvo, niti »Matica Slovenska«, ne more jih pripraviti do tega. To nas jc izučila žalostna izkušnja ! Kak6 nam jc postopati v tej stvdri, zato imamo jasen vzgled na Nemcih. Koliko let so se shajali nemški učenjaki, koliko se je popisalo tinte in popirja, koliko so se trudili posamezniki in učena društva, da bi dosegli jedinost v nemškem pravopisu. Ni se jim posrečilo, dokler pruski naučni minister Puttkammer ni posegel vmes ter ni na podstavi dognanih načel ukazal vsem šolam in uradom, kak6 jim je pisati. In kaj jc bilo v Avstriji drugače? Kakšna zmešnjava jc glede pravopisja vladala po vseh nemških šolskih knjigah, in ves trud dunajskega društva »Mittelschule« in raznih učiteljev in učenjakov, doseči zložnost, bil je brezuspešen, dokler ni visoko c. kr. naučno ministerstvo izdalo knjižicc »Regeln und Wörterverzeichnis für die deutsche Rechtschreibung« ter leta 1879. ukazalo, da jc ta pravila rabiti po vseh šolah, pri vseh disciplinah po vseh šolskih knjigah. In kakd hitro se je dosegla jedinost, ko je bila zaprta pot v šole vsaki knjigi, ki ni uravnava po uradnem pravopisu. Tudi pri nas se mora te stvari lotiti šolsko oblaslvo, in ker se ni nadejati, da bi se visoko naučno ministerstvo pobrinilo za slovenski pravopis, bilo bi naj primerneje, ko bi visoki c. kr. deželni šolski svčt kranjski z ozirom na nedoslednost in zmešnjavo, ki se šopiri gledč pravopisja, slovniških oblik in besednega reda po vseh učnih knjigah za ljudske in za srednje šole in uvažujč veliko nepriliko, katero mora ta zmešnjava pro-vzročevati pri pouku, sklical na prosvčt nekoliko učiteljev slovenskega jezika, dal po njih določiti vse prepornc stvari v naši pisavi, potem pa poskrbel za to, da se spiše šolska slovnica slovenska po gotovih dognanih načelih in da se ne uvede niti v ljudske, niti v srednje šole nobena učna knjiga, ki se nc drži te uradne slovnice. O tej priliki bi se tudi lehko khj pomenili o učnem črteži za slovenski jezik po naših srednjih šolah. Štirideset let se poučuje že slovenščina na srednjih naših šolah, pa se še nismo dokopali niti do učnega črteža, niti do potrebnih knjig, ampak vsak učitelj uči slovenščino, kakor se mu ljubi in kakor v6 in zna. Gas je, da bi se tudi v tem oziru stvar dognala, kako in kaj je učiti v obče, kakö in kaj po posameznih razredih. Godec. Poleg narodne pravljice o Vrbskem jereru. Spisal Anton Fantek. Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fedor Bamberg v Ljubljani. 1889, m. 8, too str. Cena nevezani knjižici t gld. 20 kr., krasno vezani t gld. 80 kr. Knjižica, o kateri warn je danes govoriti, leži pred nami že več nego mesec dnij. Brali smo jo, brali potem tudi prvo kritiko, za njo »zagovor in odgovor« in potem zopet drugo oceno in takd smo bili danes, ko nam je bilo izpolniti svoj žurnalističui nalog, v čudnem položaji: povedati k&j novega, pristnega, brez ozira na to ali dno stran, ne pre-mlevati, kar se je bilo že -zmlelo, zadostiti žrtvi, ki jo je položil pesnik na oltar domovini, in zajcdno varovati si nedotično pravo, soditi odkrito in po svojem prepričanji. Vzeli smo »Godca« znova v roke in brali smo ga zjutraj zarana v gozdu pod košatimi borovci, ki obrobljajo širok ribnjdk, nad katerem je plavala šc lehka meglica in delala biserne rosne kaplje po visoki trstiUi, zibajoči se v gostih šopih ob plitvi brežini. Iz zatišja ob levici je zavpila dva-trikrat samotna čdplja, na veji nad nami pa je pel .ščin-kovec, a mi nismo bili več tu, sedeli smo žc z »godcem« »na vrhu« nad »prostrano dolino«, katero zdaj polni Vrbsko jezero, in gledali »z gora na polje, s pdlja na nebd«. Ta »Godec« nas je zanimal, in takoj ob prvem srečanji nam je bil nekako simpatičen, kajti pričakovati je k&j posebnega ž njim. Predstavlja se nam takoj kol pravi pravcati demon: »Lep bil bi ta obraz, da niso strdsti Zarisale vanj znakov neizbrisnih, Da časih iz očij bi divjezročih Pogled ne šinil svetel kakor blisek, Pogled, ki te zapeče v duše dnč». Osupel gledaš vanje in preplašen ; Sred se stiska, kri zastaja ti, A zdajci vroče ti prihaja zopet. Lepd so, ali v njih se bliska peklo: Gleda bogata, krasna scla v dolini, pa — ». . . . Kaj njemu do bogaslva? Dovolj ga videl je v življenji svojem, A njega slasti ni okušal nikdar, Z blaginjo še pojil sred nikoli. Da videl zdaj bi pred seboj gorjd, Razpale koče mesto hiš bogatih, Kaj njemu to? V življenji tudi videl Zadosti je trpljenja in gorjd, TodJt če tožil ni zarad bogastva, Zarad uboštva ni pretakal solz!« Tu smo se malo odclehnili; kajti to vender ni — demon, to jc navaden, lehkoživ, lehkomiseln prihajač. A takoj potem mu: »Pogledi zli uprd se na podnebje, In dve pesti se dvigneta uporno. Odmika pogled, kakor da je vero Izgubil v božjo milost in v človeštvo.« •Sedaj pa res ne vemo, kam bi tega čuddka dejali? Ne znamo, odkod prihaja, kaj sc mu jc groznega zgodilo, da je »vso vero izgubil«, na drugi strdni pa mu jc vse jedno, jc li bogat ali reven — povsod le »pušča za saboj spomine«, kar jc sicer tudi nekako temno povedano. Pojavlja se mož časih kakor Wolflbv »Rattenfänger von Hameln«, a zdajci je zopet takd vsakdanj kakor vsak potujoči goslar. Zatorej resnično ne vemo, s kom imamo opraviti. A ker je njegov »mčtier« vender kosmopolitičeu, in ker se nadejamo, da se nam razjasni pozneje malo bolj njegov značaj, spremljamo ga 30 > » četrt leta . . . 1 » 15 » Po vseh deželah zunaj Avstrije stoji »Ljubljanski Zvon« po 5 gldv 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se oddajajo po 40 kr. Dobivajo se tudi še: »Ljubljanski Zvon«, II. tečaj (1SS2) nevtzan po v Bonačeve platnice vezan po...... »Ljubljanski Zvon«, III. tečaj (iSS3) nevezan po v Bonačeve platnice vezan po ..... »Ljubljanski Zvon«, V. tečaj (1SS5) nevezan po v BonačeVe platnice vezan po . . ... . »Ljubljanski Zvon«, VI. tečaj (1SS6) nevezan po v Bonačeve platnice vezan po...... »Ljubljanski Zvon«, VII. tečaj (1SS7) nevezan po v Bonačeve platnice vezan po . . • . . . . »Ljubljanski Zvon«, VIII. tečaj (iSSS) nevezan po v Bonačeve platnice vezan po ...... Letnika I. (1S81) m-IVv (1S84) sta nam že pošla. Vrhu tega se dobivajo pri podpisanem upravništvu: »Rokovnjači«, Zgodovinski roman, spisala Jos Jurčič in Janko Kersnik po......... . \ . . . 50 kr. Upravnistvo „Ljubljanskega Zvona". Ljubljana, Dunajska cesta 15. 3 gld. — kr. 4 » 20 » 3 > — > 4 » 20 » 3 — » 4 » 20 » 3 » — » 4 » 20 » 4 » — » 5 » 20 4 » 60 » 5 > 80 > Najnovejše leposlovno delo! NARODNA KNJIŽNICA. I. zvezek . » ' Pobratimi. Roman, — Spisal dr. Još. Vošnjak. Elegantno vezan 1 gld. 20 kr. töstt^ i' P Dobiva se v „Narodni tiskarni*' v Ljubljani in v druzih ; : knjigarnah.