Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna:https://doi.org/10.3986/9789612549046 



P
oznogotski krilni oltar 
v cerkvi sv
. Križa v K
ojskem (1515) 

in življenje v Brdih v 16. stoletju 

UREDILI Neva Makuc in Petra Kolenc 
Ljubljana - Nova Gorica - Dobrovo 2016 
Poznogotski krilni oltar v cerkvi sv. Križa v Kojskem (1515) in živ. e.e v Brdih v 16. stoletju © 2016, Založba ZRC, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Obcina Brda Prva izdaja, prvi natis.  
Uredili: Prevod izvleckov:  Jezikovni pregled:  Oblikova.e in prelom: Recenzenti: Izdajate. : Soizdajate. :  dr. Neva Makuc in Petra Kolenc, Raziskovalna postaja ZRC SAZU Nova Gorica dr. Neva Makucdr. Danila Zu. an KumarDarko Turk dr. Jasna Fakin Bajec, prof. ddr. Janez H.er, dr. Špela Ledinek Lozej, prof. dr. Branko Marušic, prof. dr. Aleksander Pa. ek Zgodovinski inštitut Milka Kosa, za. prof. dr. Petra Svo. šak Obcina Brda, za.o Franc Mužic  
Založnik: Za založnika:  Glavni urednik:  Založba ZRC, ZRC SAZU prof. dr. Oto Lutharmag. Aleš Pogacnik  
Tisk: Naklada:  Present d.o.o. 1000 izvodov  
Slike na ovoju:  Andrej Kosic: V Brdih (vas Kojsko), 2007, akvarel, papir, 57 x 76 cm (last Goriškega muzeja, GMK G 1205), objav.eno z dovo. e. em avtorja. Romarska spominska litogra.ja, 1852 (hrani Narodni muzej Sloven.e, foto: Tomaž Lauko). Izsek zem.evida iz Moisessovega dela Historia della vltima gverra nel Frivli. Libri due. Barezzo Barezzi, Venetia, 1623 (hrani k.ižnica Inštituta za novejšo zgodovino, . ub. ana).  

CIP - Kataložni zapis o publikac. ib Narodna in univerzitetna k. ižnica, . ub. anab 
726:27-52. 4(49. 4Kojsko)b 3.  728(49. 4Goriška brda)“15“b 
POZNOGOTSKI krilni oltar v cerkvi sv. Križa v Kojskem (1515) in živ. e. e v Brdih v . stoletju / uredili Neva Makuc in Petra Kolenc ; [prevod izvleckov Neva Makuc]. - . izd., . natis. - . ub.ana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016b 
ISBN 978-961-254-904-6b 
. Makuc, Neva, 1978-b 284480256b 



Kazalo 
Ob 500-letnici krilnega oltarja sv. Križa v Kojskem .   .   .   .   .   .     7 
Gašper Cerkovnik 


Poznogotski krilni oltar sv. Križa v podružnicni cerkvi 
sv. Križa v Kojskem v Brdih   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .  13 
Robert Peskar 


Cerkev sv. Križa v Kojskem v luci poznogotske arhitekturne produkc.e na Goriškem .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .  35 
Ta. a Gomiršek 


Kojsko in Brestje, oblike zakupa in dajatev 
po urbarju 1565–1568 .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .   .  51 
Neva Makuc 


Brda in Brici v habsburško-beneških vojnah .   .   .   .   .   .   .   .   .   .  67 
Andrejka Šcukovt 
Obnova naselbinskega spomenika Šmartno v Brdih  .   .   .   .   .   .  79 
Katarina Šrimpf
Oris oblacilne kulture v 16. stoletju v Goriških Brdih .   .   .   .   .  95 
6 

Ob 500-letnici krilnega oltarja sv. Križa v Kojskem 
Znanstvena monogra. ja posvecena 500-letnici oltarja sv. Križa v Kojskem osvet. uje ne le izreden pomen tega dragocenega poznogotskega krilnega oltarja, ampak tudi zgodovino Kojskega in Brd v casu nastanka oltarja, ki izvira iz leta 15.   Strokov. aki s podrocja umetnostne zgodovine, zgodovine in etnolog.e so tako v clankih podali nova dogna. a, pri cemer so se oprli na številne raznolike pisne in likovne vire. Na ta nacin so bile obravnavane razlicne tematike. Osred.a pozornost je posvecena samemu oltarju in romarski cerkvi sv. Križa, v kateri se nahaja. Poskušalo se je osvetliti okolišcine nastanka oltarja, . egovo povezanost z drugimi habsburškimi deželami in evropskimi obmocji, podobo takratnega živ. e.a v Brdih (gospodarsko živ. e.e, vojno dogaja. e, oblacilno kulturo, stavbno zgodovino itd.). 
Monogra.ja med drugim razodeva vpetost briškega obmocja v evropsko dogaja. e, 
od umetniškega vse do vojaško-politicnega. Brda so se namrec nahajala na strateško 
pomembnem obmejnem in prehodnem obmocju. 
K.ub svojemu izrazito podeželskemu znacaju se Brda še kako lahko pohval.o s bogato kulturno dedišcino. Danes se ponašamo z obnov. eno sred.eveško vasico Šmartno, z dobrovskim gradom ter z leta 2015 odprto obnov.eno Vilo Vipolže. Skoraj vsaka vas v Brdih ima svojo cerkev z zvonikom, in to niso objekti s samo sakralnim znacajem, ampak predstav.ajo tudi bogate arhitekturne in kulturne bisere. Med temi se Brici zagotovo posebej ponašamo z romarsko cerkv.o sv. Križa v Kojskem in z .enim 500-letnim krilnim oltarjem. Z vese. em ugotav.amo, da ta naš kulturni biser zavzema vedno pomembnejši delcek v mozaiku briških znamenitosti in prispeva k vedno vecjemu številu obiskovalcev Brd. 
Franc Mužic, župan Obcine Brda 
8 
Dragoceni poznogotski krilni oltar v cerkvi pri Sv. Križu se prenaša iz roda v rod, z .im zgodovina in zgodbe Kojskega in širših Brd. Sreca nam je dana, da ravno v našem casu praznuje 500. obletnico, vendar tudi odgovornost, da ga ohra. amo, da dopol. ujemo zna. e o .em in spodbudimo k odkriva.u nenapisanih skrivnosti. 
Znanstvena monogra.ja je najbo. ši nacin poglab. a. a v cas in kraj nastanka oltarja, v razmere takratnega živ. e.a pri nas in splošnega dogaja.a v naši neposredni in širši okolici. 
Obeležitev 500-letnice oltarja pri sv. Križu ima tudi nalogo dvigniti prepoznavnost te dragocene zapušcine in z novimi spozna. i ponuditi . ubite.em tovrstnim kulturnih spomenikov pomembne podatke. 
Ob obletnici dragocenega oltarja skupaj z .im praznujemo vsi vašcani Kojskega in Brestja. Že mnogo let bdi nad našimi živ. e. i, obicaji in navadami ter nas povezuje v mar.ivo celoto. V celoto, ki se vcasih ne zaveda svoje pomembnosti in velicine. Vendar se ob tovrstnih jubilejnih trenutkih in podobnih obicajih z velikim ponosom poveže in tvori edinstveno skupnost ter pomemben delcek oko.a Goriških B rd. Ob izdaji monogra. je se našemu kraju in dragocenemu oltarju globoko kla.amo in se vsem, ki so velikodušno prispevali k nastanku monogra.je, iskreno zahva. ujemo. 
Vaška skupnost Kojsko 
10 
Znanstvena monogra.ja, ki smo jo naslovili Poznogotski krilni oltar v cerkvi sv. Križa v Kojskem (1515) in živ. e.e v Brdih v 16. stoletju, je posvecena 500-letnici edinstvenega poznogotskega krilnega oltarja iz leta 15. Ome.ena obletnica je ponudila številne priložnosti za osvetlitev pomembnosti tega sred.eveškega kulturnega spomenika, s katerim se ponašajo ne samo Goriška Brda,* ampak cela Sloven. a. 
V znanstveni monogra.ji so objav.eni prispevki, ki obravnavajo oltar in romarsko cerkev sv. Križa, v kateri se ta nahaja. Kot poudarja umetnostni zgodovinar Gašper Cerkovnik, spada oltar »med najpomembnejše sred.eveške spomenike na Slovenskem«, saj je »edini ohra.eni primer ambicioznejšega krilnega oltarja ter pomemben pricevalec o vlogi, ki so jo koroški umetnostni centri imeli za takratne slovenske dežele«. S tem pa ponudi razmislek o vpetosti umetniškega dela v umetnostnozgodovinski okvir habsburških dednih dežel, hkrati pa v kontekst širše evropske poznogotske umetnosti, ali kot v svojem prispevku razmiš. a generalni konservator Zavoda za varstvo kulturne dedišcine Sloven. e Rober Peskar, je »cerkev sv. Križa znacilen rezultat razvoja arhitekture 15. stoletja na Goriškem, .en zvonik pa eden starejših v tem prostoru in kot tak vzor za mlajše razlicice v okolici«. Monogra.ja pa ne podaja le pomembnih rezultatov teme. nih raziskav o kojšcanskem oltarju in cerkvi, ampak tudi osvet. uje živ. e.e v Brdih v . stoletju, ko je oltar nastal. Prispevek zgodovinarke Ta. e Gomiršek na podlagi popisa duš iz leta 1566 in urbarja iz leta 1565–1568 analizira lastniške odnose ter gospodarske spremembe in predstavi družbeno-demografsko podobo vasi Kojsko in Brestje v . stoletju. Prispevek zgodovinarke Neve Makuc izpostavi vojno dogaja. e v casu prve (1508-1516/1521) in druge (1615–1617) habsburško-beneške vojne, v katerih so Brda odigrala vlogo strateško pomembnega obmocja ob habsburško­beneški meji, teda.e briško kmecko prebivalstvo pa vlogo branite.ev nekaterih briških utrdb, med .imi tudi Šmartnega. Ta utrjeni »naselbinski spomenik« izjemne zgodovinske in kulturne vrednosti, razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena, s konservatorsko­obnovitvenega razvoja obravnava prispevek konservatorke Andrejke Šcukovt. Etnologi. a Katarina Šrimpf pa vpe.a raziskavo o oblacilni kulturi v Brdih v . stoletju v pregled gradiva o oblace.u na širšem Goriškem. 
Na ta nacin so okolišcine nastanka oltarja umešcene v širši zgodovinski kontekst obmocja, ki je obravnavano tudi z vidika gospodarske, vojaške, upravne in kulturne zgodovine. 
Izpostaviti je potrebno, da prva polovica . stoletja predstav.a poseben raziskovalni izziv, glede na to, da se za zgodovinsko Goriško srecujemo s problemom poma. ka. a ustreznih virov. Prav zaradi tega so tovrstne raziskave še toliko bo. pomembne, saj prispevajo k zapol. eva.u vrzeli pri raziskova. u ome.enega obdobja. Prispevki tako teme..o na številnih in raznolikih primarnih virih, izbranih materialnih preostankih pa tudi zem.evidih, arhivskih in hi storiografskih virih, sondažnih raziskavah, konservatorskih porocilih itd. 
V Novi Gorici, marca 2016 
Urednici 
* 
Še dolžno pojasnilo. Besedo Brda v besedni zvezi Goriška Brda v monogra.ji pišemo dosledno z veliko zacetnico (razen v citatnem navaja.u, naslovih k.ig ipd.). Po pravilih, zapisanih v Slovenskem pravopisu, drugo sestavino nenaselbinskega zem.episnega imena pišemo z malo zacetnico, ce ni lastno ime (SP 2000: 14), npr. Vipavska dolina, Ptujsko po. e, Bela krajina. V to kategor. o imen navaja SP tudi poimenova.e Goriška brda. Vendar je beseda Brda dejansko iz obcnega izve­deno lastno ime, zato smo se odlocili za zapis z veliko zacetnico, torej Goriška Brda. (op. D. Z. K.) 


Poznogotski krilni oltar sv. Križa v podružnicni cerkvi sv. Križa v Kojskem v Brdih 
Gašper Cerkovnik 
dr. umetnostne zgodovine Univerza v . ub.ani, Filozofska fakulteta, Aškerceva 2, SI-1000 . ub. ana gasper.cerkovnik@. .uni-. .si 
Izvlecek: Poznogotski krilni oltar sv. Križa v cerkvi sv. Križa v Kojskem v Brdih je eden najpomembnejših spomenikov svojega tipa v Sloven.i, saj je edini ohra.eni primer ambicioznejšega krilnega oltarja ter pomemben pricevalec o vlogi, ki so jo koroški umetnostni centri imeli za takratne slovenske dežele. O avtorstvu in okolišcinah nastanka oltarja ne vemo veliko, leto nastanka 1515 pa je sporocal še na zacetku . stoletja viden napis na oltarnem hrbtišcu. Glede na patrocin. in vizitac. ska porocila lahko narocilo za. z gotovostjo povežemo z romarsko cerkv.o, kjer je oltar še danes. Oltar je glede na starost in okolišcine relativno dobro ohra. en, najvec škode pa je doživel v . stoletju, ko ga je med prvo svetovno vojno razbil projektil, naknadno pa je bil deležen še dveh vpraš. ivih restavrac. in vecje kraje. Ne glede na to lahko oltar zanes.ivo pripišemo razgledanemu rezbarju, verjetno izšolanemu v t. i. mlajši be. aški delavnici mojstra Henrika, pri tem pa mu je pomagal vsaj en pomocnik. 
K. ucne besede: Kojsko, p. c. sv. Križa, krilni oltar, koroško kiparstvo, mlajša be. aška delavnica. 
Altare a battenti di Santa Croce, risalente al periodo tardogotico, nella chiesa succursale di Santa Croce a Kojsko (Quisca) nel Collio 
Riassunto: L'altare a battenti di Santa Croce, risalente al periodo tardogotico e situato nella chiesa di Santa Croce a Kojsko nel Collio, rappresenta uno dei piimportanti monumenti di questo tipo in Slovenia, dato che č l'unico esempio conservatosi di un altare a ba­ttenti, di fattura piambiziosa. Inoltre, l'altare testimonia il ruolo dei centri d'arte della Carinzia per i territori sloveni. Non abbiamo molti dati sulle circostanze in cui l'altare fu costruito e nemmeno sugli autori dell'opera. Un'iscrizione sulla parte posteriore dell'altare, che era visibile ancora all'inizio del Novecento, attestava che l'altare risaliva al 15. In base al patrocinio e agli atti delle visite pastorali č possibile collegare con certezza la commissione dell'opera con la chiesa di pellegrinaggio, in cui l'altare si trova ancora oggi. Tenendo presente l'etŕ dell'altare e altre circostanze, č possibile a.ermare che l'altare č ben conservato. La maggior parte dei danni che esso subě risale al Novecento, quando durante la prima guerra mondiale fu spaccato da un proiettile. In seguito esso fu oggetto di due restauri di dubbia e.cienza e vittima di un furto. L'altare puessere ascritto con certezza a un colto intagliatore, formatosi probabilmente nella cosě detta o.cina del mastro Henrik a Villacco (Villach). Il lavoro dell'intagliatore fu appoggiato da almeno un aiutante. 
Parole chiavi: Kojsko (Quisca), chiesa succursale di Santa Croce, altare a battenti, scultura carinziana, o.  cina di Villacco. 

Uvod 
Poznogotski krilni oltar v romarski cerkvi sv. Križa v Kojskem, podružnici župn. e Kojsko, zagotovo sodi med najpomembnejše sred.eveške spomenike na Slovenskem. To odlicno mesto mu v prvi vrsti zagotav.a dejstvo, da gre za edini ambicioznejši primer rez-.anega krilnega oltarja pri nas, upošteva.a vredna pa je tudi .egova vsebinska in likovna zasnova. Oltar je bil že dokaj zgodaj prepoznan kot delo ene od be.aških rezbarskih delav­nic, ki so posebno v prvih desetletjih . stoletja s kvalitetnimi deli oskrbovale ne samo koroške, marvec tudi kra.ske, štajerske in seveda goriške cerkve. Poleg tipicnih koroških elementov lahko na oltarju najdemo kar nekaj rešitev iz bo. odda.enih dežel, kar kojšcan-ski oltar vpe.a v širši kontekst evropske umetnosti. 
V današ. em sta.u je podoba oltarja in prezbiter.a predvsem zaradi poškodb in kon­servatorsko-restavratorskih posegov v . stoletju precej okr.ena, vendar oltar še vedno predstav.a skoraj šolski primer poznogotskega krilnega oltarja, kakršni so nekdaj krasili skoraj vsako pomembnejšo cerkev v Sred.i Evropi, vk. ucno s slovenskimi deželami (sl. 1, 2).1 Leseni oltarni nastavek (retabel) stoji na kamniti oltarni mizi na posebnem podstav­ku – predeli – z reliefom Križevega pota.2 Osred.i del nastavka tvori pravokotna oltarna skri.a s Križa. em, zgor.i del pa krasi relativno zapleten preplet uslocenih in polkrožnih lokov v obliki trilista s cebulasto uslocenim sred.im lokom. Na vrhu skri.e je postav. en ma.ši kip vstalega Kristusa, ki sta ga še nekaj desetlet. nazaj sprem.ali dve ma. ši . guri svetnikov – edini ostanki nekda.e oltarne krone, ki je nekdaj segala do stropa sicer precej nizkega prezbiter.a. Prizor s Križa.em obdajata premicni krili s štirimi prizori iz legende sv. Križa. Krili sta zgoraj zak. uceni z lokom, ki odgovarja obliki okrasa oltarne skri. e. Opisano t. i. praznicno lice, ki ga danes lahko obcuduje vecina obiskovalcev cerkve, je vcasih vecina vernikov lahko videla samo ob praznikih, saj je bilo navadnim dnevom name. eno 
t. i. delavniško lice. V zaprtem sta.u je na premicnih krilih, ki sta tako kot na notra. i strani horizontalno razde. eni v dve po. i, namešcenih po par apostolov, izdelanih v plitvem reliefu. Celotna dvanajsterica je dopol.ena s pomocjo dveh nepremicnih, nekoliko ožjih kril, ki nada.ujeta delitev na dve po.i, na vsakem pa je prostor še za enega apostola. Ob straneh oltar na vitkih podstavkih »varujeta« sveta viteza Jur. na levi in Flor.an na desni. Danes sta za oltarjem na diagonalnih stranicah gotskega prezbiter.a obešeni še dve gotski tabli z reliefnimi prizori Kristusovega pas.ona, ostanka nekega drugega poznogotskega krilnega oltarja. 

Zgodovina oltarja in raziskav 
Glede na .egov petstoletni obstoj vemo o zgodovini oltarja v resnici precej malo. Ar-hivski viri o nastanku oltarja niso znani, na podlagi vizitac. pa lahko oltar zanes. ivo locira-mo v cerkev sv. Križa v 70. leta . stoletja.3 Da je oltar nastal prav za kojšcansko taborsko cerkev, potrjuje – kot je bilo že veckrat poudarjeno v literaturi – ujema. e patrocin. a cerkve4 in oltarja, navsezad.e pa tudi sama dimenz. a oltarja, ki se je nekdaj povsem prila­gajala višini oboka prezbiter.a, zgrajenega okoli let 1470–1480.5 Prvi bo. povedni zapisi o oltarju so tako znani šele iz zacetka . stoletja. S pomocjo razlicnih pisnih in slikovnih vi-rov lahko predvsem natancneje dolocimo številne kasnejše posege, ki so privedli do . egove 
1 Na splošno o poznogotskih rez.anih oltarjih: Schindler, Der Schnitzaltar; Kahsnitz, Die großen Schnitzaltäre. 2 Oltarna omara je visoka 184, široka 113 in globoka 31 cm, krila 181 × 56,5 × 6, predela 59 × 207 × 40; Cevc, Gotska plastika, 
str. 150. 3 H. er, Gradivo, str. 111 (z navedbo kasnejših vizitac. ). Prvic je oltar ome.en v vizitac.i Bartolomeja da Porcia iz leta 
1970, ki je posebej predstav.ena v štud.i: Pillon, Cum palla lignea. 4 Prvic je bila cerkev s patrocin.em na kratko ome.ena leta 1523, bila pa je podružnica župn.e sv. Jur.a v Locniku (Lu­
cinico, Ital. a): Kos, Sred. eveški urbarji, str. 170–171; H. er, Gradivo, str. 1. 5 Peskar, Gotska arhitektura, str. 302–30. 
Slika 1: Oltar sv. Križa, zaprt, Kojsko, p. c. sv. Križa, današ. e sta.e (foto: Gašper Cerkovnik). 

današ.e podobe. Pri tem je posebno dragoceno slikovno gradivo, ki še ni bilo natancno preuceno ali celo poznano in ob vzporednem upošteva.u sicer redkih pisnih virov nudi dobro podlago za rekonstrukc.o prvotne podobe oltarja iz zacetka . stoletja. 
Najpomembnejši poznani podatek o oltarju je danes težko ber.iva letnica 1515, ki je napisana na hrbtni strani oltarne skri. e. Ceprav bi na podlagi vecine objav lahko prišli do sklepa, da je bila na hrbtni strani oltarne skri.e napisana samo letnica, je Emil. an Cevc v katalogu razstave iz leta 1973 objavil nekoliko da.ši napis. Ostanki napisa, ki se jih je takrat po Cevcevem zapisu dalo samo še slutiti, so bili: »FUIT 1515 PAROCO TH… / JUG ET CAM… THOMASIG…«.6 Napis torej sporoca letnico brez tocne navedbe, kaj naj bi oznacevala, razberemo pa lahko še zacetek imena župnika (»Th…«) in priimek k. ucarja 
6 Cevc, Gotska plastika, str. 15. 

Tomažica.7 Glede na objav.ena konservatorsko-restavratorska porocila v zacetku 70. let lahko sklepamo, da napis ni bil vec ohra.en, saj ni nikoli ome. en,8 tako da je Cevc prepis napisa verjetno našel v zapiskih kojšcanskega župnika Edka Ferjancica, kjer je sicer prepisan nekoliko drugace: »FUIT 1515 (? RENEVATUM?) …..PAROCO TH …/JUG ET CAM­---THOMASIG…«.9 Beseda »renevatum« v oklepaju, torej »obnov. en«, je najbrž samo Fer­jancicev poskus vsebinske dopolnitve, ki pa izhaja iz drugega, še ma. znanega napisa na hrbtni strani oltarja: »V DRUGIC 18.. POD VIKARN .. MIHA CORSIG JAKOB S PI ----«, torej da je bil oltar v drugo obnov. en za casa župnika Mihaela Koršica.10 Ferjancic je mogoce sklepal, da mora biti zaradi odsotnosti drugih napisov napis iz leta 1515 name. en prvi obnovi oltarja. Napis iz . stoletja se seveda ni nanašal na obnovo iz 1515, temvec bo. 
7 Del napisa pred .egovim imenom »CAM…« je ostanek besede »camerarius«, tj. k. ucar cerkve – za ta podatek se zahval­jujem prof. ddr. Janezu H.erju. Priimek Tomažic je v Kojskem pogost še danes: Gomiršek, Brestje in Kojsko, str. . 8 Za dober pregled vseh konservatorsko-restavratorskih posegov v p. c. sv. Križa glej: Zalar, Sv. Križ nad Kojskim, str. 15–3. 
9 
Šuligoj, Podružnicna cerkev Sv. Križa, str. 3. O Ferjancicu vec v nada. eva. u. 
10 
Šuligoj, Podružnicna cerkev Sv. Križa, str. 3. 
Slika 2: Oltar sv. Križa, odprt, Kojsko, p. c. sv. Križa, današ. e sta.e (foto: Gašper Cerkovnik). 
verjetno na poseg v casu baroka. Romarska cerkvica je namrec verjetno dobršen del bogate kamnite in lesene barocne opreme dobila ob novograd. i kojšcanske župn.ske cerkve v drugi polovici 60. let . stoletja. V ohra.eni pogodbi je bilo od gradbenika izrecno zah­tevano, da oltarno opremo iz stare župn.ske cerkve (od katere se je ohranil samo še stari gotski prezbiter. , ki danes služi kot zakrist. a) in dveh kapel iz okolice vasi, ki so jih takrat podrli za gradbeni material nove cerkve, porabi za okrasitev romarske cerkve sv. Križa.11 S tem podatkom lahko zanes.ivo povežemo stranska oltarja – zlata lesena oltarja sta datirana z letnicama 1698 in 1700, kamniti menzi pa sta verjetno iz prve polovice . stoletja –, pri predelavi velikega oltarja pa moramo vseeno dopustiti možnost, da je bil vsaj delno spre-me.en že prej. Inkrustirana barocna oltarna menza, na kateri še danes stoji gotski retabel, bi lahko bila povezana z obnovo v . stoletju, ko so bile med drugim predelane okenske odprtine v prezbiter.u in poslikan obok.12 Šele v casu baroka je bil oltar mogoce dopol. en še z dvema prav tako poznogotskima rez.anima kriloma s štirimi prizori iz Kristusovega pas. ona.13 Danes sta tabli jasno loceni od oltarja, zagotovo pa vsaj od sredine . stoletja in vse do konca 60. let . stoletja temu ni bilo tako. Celotni oltar je bil še slabih šestdeset let nazaj zasnovan veliko bo. razkošno (in primerno svoji romarski funkc.i) kot danes, saj sta bili pas.onski krili montirani ob oltarju tako, da je v odprtem sta.u dajal vtis štirikrilnega gotskega oltarja.14 Kdaj tocno je prišlo do ome.enih posegov na oltarju brez drugih podat­kov težko dolocimo, vsaj nekaj pa jih lahko zanes. ivo casovno umestimo pred letom 185. S to letnico je datirana spominska litogra.ja za slovenske romarje (napis), ki v spod. em delu prikazuje veduto Kojskega, nad .o pa je upodob.en oltar v odprtem sta.u s krono in stranskima pas. onskima kriloma brez predele (sl. 3).15 Ci. risarja in gra.ka je ocitno bil v prvi vrsti predvsem prepoznavnost oltarja za romarje, pri cemer so slogovne posebnosti in drobni detajli imeli zelo obrobno vlogo. Ne glede na to lahko s precejš. o gotovostjo ugotovimo, kateri deli oltarja so bili spreme.eni do prve polovice . stoletja. Predelani so bili vrhovi prepleta lokov nad osred. o skri.o v nastavke za svece in dodani (barocni?) okraski pod loki premicnih kril in okrasi nad krili s pas.onskimi prizori. Mogoce so v tem casu oltarju dodali tudi polkrožna portala oltarnega obhoda, ki sta bila glede na slikovno gradivo (pisnega ni) verjetno unicena in odstra. ena zaradi poškodb med prvo svetovno vojno. Na podlagi Draxlerjeve fotogra.je (glej spodaj) bi sicer lahko sklepali, da je šlo za kamnita inkrustirana portala, vendar verjetno drži Ferjancicev zapis, da sta bila narejena iz lesa in je bil vtis inkrustac.e dosežen samo z barvo.16 
Litogra.ja torej prikazuje oltar še pred obnovo, ki jo je župnik Koršic ovekovecil z 
11 Osvald, Grof Rudolf Cronberg in Kojsko, str. 100. Povzemata tudi: Gomiršek, Brestje in Kojsko, str. 45–48; Premrl, Briški teri, str. 64–84 (podružnica sv. Križa je samo ome.ena, oltar pa je napacno datiran okrog leta 1525). 
12 Peskar, Gotska arhitektura, str. 302 (s starejšo literaturo). Glede na Koka. evo porocilo je pod barocno preobleko ohra. ena še gotska menza; Franc Koka. : Porocilo o službenem potova.u v Fojano in Križ pri Kojskem dne 2/7–1969, št. 213/1969, INDOC CENTER MK; povzeto tudi pri: Zalar, Sv. Križ, str. . Križ na sredini današ.e menze je nov, prvotno je bilo osred.e kvadratno po.e inkrustirano, kar je razvidno iz Drexlerjeve fotogra.je iz leta 1911, v tem casu pa v prezbiter. u še ni bilo današ.ih kamnitih balustrad – primerjaj slike 1, 2, 4 in . Za okvirne datac.e do sedaj še nedatiranih kosov barocne opreme se zahva.ujem prof. dr. Mateju Klemencicu. 
13 Krili sta pripisani anonimnemu mojstru z zasilnim imenom Mojster Trbojske Mar.e in datirani v prvo desetletje . stoletja: Cevc, Gotska plastika, str. 135–136, kat. št. 114, 115, sl. 125, 126; za zad.i pregled raziskav o krilih glej: Quinzi, Prizori Kristusovega pas.ona; o pomislekih o relativno zgod. em datira. u .egovih del glej še: Cerkovnik, Oltar sv. Andreja. Monika Osvald domneva, da bi krili lahko bili del oltarja porušene kapele Sv. Trojice (Osvald, Grof Rudolf Cronberg in Kojsko, str. 100, op. 16), kar verjetno ne drži, saj je bila kapela zelo verjetno zgrajena šele v 80. letih . stoletja (Gomiršek, Brestje in Kojsko, str. 58–59). Poleg tega je glede na dimenz.e oltarnih kril moral biti celotni oltar velik približno toliko kot oltar sv. Križa, torej bi tudi kapela Sv. Trojice morala biti velika približno toliko kot ohra. ena pod-ružnica, kar ni posebno verjetno. Glede na predvideno velikost izgub.enega oltarja, bi v poštev prišla današ. a župn. ska cerkev, vendar je glede na pas.onsko vsebino, ki bi bila nenavadna za veliki oltar Mar. i posvecenega svetišca, tudi to težko sprejem.ivo, kot tudi možnost, da bi tako velik oltar izvirno služil za stranskega. Krili so mogoce že loceni od ostalega oltarja prinesli v Kojsko od drugod, mogoce že v casu baroka, ko so posebno v slovenskih deželah skoraj sistematicno me.ali starejše oltarje z novimi. 
14 Slikovno gradivo INDOC CENTRA MK, predstav.eno v nada. eva. u. 15 Celostranska reprodukc.a pri Vuk, Porocilo, str. 224; ma.ša pri: Petric, Duša, str. 13. 
16 
Šuligoj, Podružnicna cerkev Sv. Križa, str. 4. 
napisom na hrbtni strani oltarja. Mihael Koršic je kot župnik v Kojskem služboval v letih 1860 do 1890,17 
o .egovih posegih na oltarju pa lahko sklepamo predvsem iz primerjave med litogra.jo in porocilom ter fotogra.jami, ki jih je leta 1911 pripravil in obja­vil Karel Drexler. Drexler je bil avstr. ski umetnostni zgodovinar, teolog in vecletni sodelavec dunajske Cen­tralne komis.e (K. k. Zentralkommission .r die Er-forschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale), ki se je po upokojitvi v zacetku . stoletja preselil v Gorico.18 K.ub upokojitvi je ostal aktiven kot korespondent Centralne komis.e in je bil prvi, ki je ob poroca. u o . egovem sta.u poskusil oltar tudi okvirno umetnostnozgodovinsko opredeliti. Leta 1911 je bila v glasilu Komis. e objav. ena . egova fotogra. ja odprtega oltarja in porocilo, da se v cerkvi sv. Križa v Kojskem nahaja dobro ohra.en krilni oltar iz ok. leta 1500, ki je bil iznakažen z novo poslikavo. Komi-s.a je sklenila, da bo oltar obnovila, kar pa je verjetno preprecila vojna.19 Poleg objav. ene fotogra. je odprtega oltarja20 je Drexler posnel tudi še neobjav. eno fotogra­.jo zaprtega (sl. 4, 5). Na podlagi obeh fotogra. j lahko Koršicevi obnovi pripišemo svecnike na vrhu oltarne skri.e in na spod.em delu pas.onskih kril. V tem casu so bili mogoce odstra.eni tudi okraski na vrhu premicnih kril praznicne strani, ki so vidni na litogra­.ji – Koršic je najbrž v takratnem duhu historicizma želel regotizirati oltar, v prid cemur bi govoril tudi ne­ogotski tabernake., ki je bil na oltarju v casu Drexler­jeve fotogra.je, torej vsaj do leta 19. Na to obnovo se skoraj zagotovo nanaša tudi Drexlerjevo porocilo o neprimerni obnovi polihromac.e, na kar je nekaj let kasneje opozoril tudi Ugo Ojetti.
Za današ. e razumeva. e sta.a oltarja je zelo pomemben pisni vir, ki je nastal med prvo svetovno vojno in je po skoraj neverjetno srecnem spletu okolišcin koncal svojo pot v Kojskem.21 Gre za danes dobro poznano porocilo iz 2. oktobra 1916 porocnika ital. an-ske vojske Uga Ojett.a, sicer pomembnega ital.anskega kulturnega kritika, umetnostnega zgodovinarja in publicista, ki je bil na bojišcu zadolžen za reševa.e in varova. e umetno­stnih spomenikov.22 Ojetti naj bi se v Kojskem zadrževal veckrat, posebno pozornost pa je zaradi oltarja namenil ravno cerkvi sv. Križa, ki je služila kot artiler. sko opazovališce. Ojetti se je zavedal ogroženosti oltarja, tako da je novembra leta 1915 dal celo izdelati fotogra. jo, ki pa do sedaj še ni bila najdena. Oltar naj bi sovražniki zadeli pred koncem oktobra leta 
17 
Šuligoj, Podružnicna cerkev Sv. Križa, str. 34; Gomiršek, Brestje in Kojsko, str. 50. 18 Karel/Carl Drexler (1861–1922) naj bi zacel priprav.ati tudi fotografsko zbirko goriških spomenikov: Brkler, Nimeth, 
Personenlexikon, str. 5. 
19 Mitteilungen, stolpec 46. 
20 Fotogra.ja je bila reproducirana še pri: Ferjancic, Tabor na jezeru, str. 4; Demus, Die spätgotischen Altäre, str. 45. 
21 Porocilo je bilo prvic objav.eno šele leta 1981: Vuk, Porocilo, str. 22. Ojetti je verjetno duplikat svojega porocila vložil 
v k.igo, ki je bila po .egovi smrti prodana v Frankfurt, kjer je bila zopet prodana goriškemu antikvarju, ki je poznal takratnega kojšcanskega župn. skega upravite.a Bruna Pulca. 
22 Vuk, Porocilo, 223–22. 



1916, Ojetti pa je po svojih besedah skrbno zbral ohra.ene dele ter jih v zabojih poslal v Videm (Udine), od koder bi jih poslali na restavrira.e – po .egovem predlogu v Firence. Porocilo sicer ne skriva Ojett. evih mocnih nacionalisticnih nag. e., ki so po vojni pri­vedla do .egove odkrite podpore Mussolin.u, saj naj bi obnov.eni oltar vrnili v Kojsko oprem.enega z napisom, kdo ga je unicil in kdo obnovil.23 Ne glede na to pa ga je oltar, »izrez.an in poslikan v tirolsko nemškem stilu iz . stoletja«, kot poznavalca in . ubite. a umetnosti ocitno navdušil (k.ub neokusno obnov. eni polihromac. i, o kateri je porocal že Draxler).24 Ojett. evo porocilo je posebno pomembno zaradi dokaj natancnega opisa sta. a oltarja pred in po razbitju. Že leta 1915 ni bilo celo enega od nepremicnih kril, ma. kalo pa je tudi nekaj .gur iz predele. Ko je avstr.ska vojska zadela cerkev, je bil oltar razbit na vec kosov, ki naj bi bili skrbno zbrani in preneseni v zakrist. o župn. ske cerkve. Ojetti poroca, da je zbral deset delno poškodovanih plitkih reliefov apostolov, pet (?) angelcev (kar verjetno kaže na to, da je bila skri.a poškodovana do te mere, da je osred. a skupina s Križa.em razpadla), in šest posamicno stojecih kipcev (verjetno sveta viteza, tr.e kipi iz oltarne krone, šesti je bil mogoce eden od vojakov iz Križa. a). Najvec škode je razum. ivo doživel krhki okras oltarne krone sestav.ene iz petih baldahinov: v celoti naj bi se ohranila le ena . ala, .agmenti ostalih pa naj bi vseeno bili skrbno posprav.eni v zaboje in poslani v restavrira. e. 
Obnov.eni oltar je bil nato v Kojsko vr. en leta 192425 in leta 1932 vk. ucen v ob­
23 Za Ojett.evo (pogosto spregledano) povezavo s fašisticnim giba.em in režimom glej: Leuschner, Die Nation, str. 250– 
26. 24 Vuk, Porocilo, str. 226–22. 25 Gomiršek, Brestje in Kojsko, str. 5. 
sežno izdajo o škodi prve svetovne vojne na umetnostnih spomenikih v Benec. i Andrea Moschett. a.26 Moschetti je poskusil oltar opredeliti tudi umetnostnozgodovinsko. Pripisal ga je šoli pomembnega nemškega renesancnega kiparja Hansa Adolfa Daucherja, avtorja kipov v Fuggerejvi kapeli v Augsburgu.27 Bo. kot .egov poskus atribuc.e je pomemben opis škode in objav. eni reprodukc. i, ki naj bi seveda predvsem predstavili škodo, ki je bila narejena (sl. 6, 7). Fotogra.ji odprtega in zaprtega oltarja prikazujeta sicer sestav. eni oltar z montiranimi kipi, ki pa (razen nove .gure Križanega) niso bili bistveno poprav. eni. Sv. Jur. u ma. ka zgor.i del sulice, sv. Flor.anu podlaket levice, leva zapestja pa so zgubili tudi vsi kipi v kroni. Na zuna.i strani kril so se ohranili samo še rez.ani apostoli, med katerimi jih je kar nekaj izgubilo atribute in druge dele teles. Skupina v predeli je ostala nepoškodovana, saj sta .gurici razbojnikov glede na Ojett. evo porocilo izginili že pred tem. Brez vecjih poškodb so bili vsi relie. na notra.i strani premicnih kril, podobno je tudi s skupinami .gur pod Križanim, kjer je eden o vojakov izgubil roko, drugi pa samo nekatere kose orožja, posebno sulice in helebarde. Križani je bil nadomešcen z novim, ni pa povsem jasno zakaj – Ojetti ne ome.a posebej, da bi bil unicen, tako da je možno, da je bil odtujen ali izgub. en. Vec škode je vidne le na štirih angelih, ki lebd.o ob križu ter žalujejo in v kelihe prestrezajo Kristusovo kri. Prvi angel z leve je izgubil obe peruti, od drugega je ostala samo še glava in desna rama, tretjemu in cetrtemu pa vsakemu po desna perut. Naj­vecja izguba je poleg Križanega celotna izguba oltarne krone, ki je bila sestav.ena iz dveh samostojnih .al ob robovih skri.e, treh baldahinov nad .gurami na oltarni skri. i, ob straneh pa še dveh baldahinov nad svetima vitezoma. Fotogra. ji sta kot kaže nastali še pre-den je bil poseg koncan, saj je bila vecina ome. enih ma. kajocih delov razen baldahinov in . al nadomešcena.28 Le nekaj let za Moschett.em je bilo nato prvic objav. eno bistveno znanstveno spozna.e o izvoru oltarja, ki v osnovi ve.a še danes. V clanku objav. enem leta 1936 je avstr.ski umetnostni zgodovinar Otto Demus oltar na kratko omenil in ga oznacil za koroško delo iz zacetka . stoletja. Poleg tega je domneval, da je glede na patrocin. cerkve oltar verjetno še danes »in situ«, opazil pa je tudi, da sta stranski krili ostanek nekega 

Slika 6: Oltar sv. Križa, zaprt: Moschetti, do leta 1932 (verjetno pred 1924) (INDOC CENTER MK). 
Slika 7: Oltar sv. Križa, odprt: Moschetti, do leta 1932 (verjetno pred 1924) (INDOC CENTER MK). 
26 Moschetti, I danni, str. 550–55. 
27 Moschetti, I danni, str. 550. Za Daucherja glej: Schindler, Augsburger Renaissance. 
28 Najverjetneje je bil oltar restavriran v Firencah, kot ga kaže razglednica iz casa med obema vojnama, reproducirana pri: Gomiršek, Brestje in Kojsko, str. 5. 
drugega ma. kvalitetnega in starejšega oltarja.29 
Oltar je na svojem prvotnem mestu v Kojskem brez vecjih sprememb preživel drugo svetovno vojno. Po vrnitvi iz Firenc sta bili v izvirnem položaju nazaj na oltar umešceni krili s pas.onskimi oltarji, ki, kot kaže, med prvo svetovno vojno nista bil poškodovani in restavrirani. Izgubo oltarne krone so poskusili rešiti z uporabo drugih predvsem barocnih elementov, ki so jih glede na ohra.eno fotografsko gradivo tudi me. ali (. gura vstalega Kristusa je bila postav.ena na bogat barocni podstavek, na nekaterih fotogra.jah pa lahko zasledimo tudi dve stranski vazi) (sl. 8, 9).30 V takšni obliki je oltar ostal še globoko po dru­gi svetovni vojni, se pa v tem obdobju poveca število zapisov o .em. Med temi so posebno zanimivi še ne povsem izcrpani in poznani rokopisi kojšcanskega župnika Edka Ferjancica in umetnostnega zgodovinarja Franceta Steleta. Edko (Edvard) Ferjancic je v Kojskem kot župnik služboval med letoma 1944 in 1957,31 kojšcanski oltar pa ga je verjetno pritegnil predvsem kot pricevalec verske zgodovine kraja, ki jo je delno predstavil v clanku o cerkvi Slika 8: Oltar sv. Križa, odprt, po sv. Križa leta 1947,32 glede na zaceti rokopisni osnutek zgodovine župn.e pa jo je mogoce drugi svetovni vojni z dodatki na nameraval v tiskani obliki predstaviti tudi bo. obsežno. Poleg tega ga je oltar sam verjetno 
oltarni skri.i (verjetno fotogra. ja 
navdahnil tudi za pripravo dela o zgodovini Kristusovega križa v umetnosti, za katerega 
Franceta Steleta, UL FF, 
se je prav tako ohranilo gradivo v župn.skem uradu v Kojskem33. Žal ga je pri vseh teh 
Fototeka Oddelka za umetnostno zgodovino). morebitnih nacrtih ustavila smrtna poškodba ob kraše. u župn.ske cerkve. Ferjancic, ro­jen 1898 v Vipavi, ki je vecino svoje duhovniške poti preživel na Primorskem, je verjetno cerkev sv. Križa v Kojskem – kot takrat še živahno romarsko pot – poznal že od prej, glede 
Slika 9: Oltar sv. Križa, odprt, po 
na omembo naslikanih apostolov na zuna.i strani kril v svojih zapisih mogoce celo izpred 
drugi svetovni vojni z dodatki na oltarni skri.i (verjetno fotogra. ja prve svetovne vojne. Še ne upoštevani pa so ostali terenski zapiski Franceta Steleta, ki je Franceta Steleta, UL FF, posebno ob prvih obiskih Kojskega po drugi svetovni vojni od domacinov zvedel še nekaj Fototeka Oddelka za umetnostno podatkov (sl. 10). V svojih terenskih zapiskih na podlagi Drexlove fotogra. je ugotav. a, da 
zgodovino). 

29 Demus, Kunstgeschichtliche Wechselbeziehungen, str. 18. 30 Glej fotografsko gradivo hra.eno v INDOC CENTRU MK. 
31 
Za jedrnato predstavitev . egovega živ. e.a in dela glej: Žigon, Ferjancic (spletni vir). 32 Ferjancic, Tabor na jezeru, str. . 33 Arhivsko gradivo povezano s Ferjancicem je bilo nekaj let nazaj prenešeno v arhiv ško.je Koper. Za podatke in pomoc se 
zahva. ujem kojšcanskemu župniku Jožetu Ipavcu. 
sta bili v skupini Križa. a zame. ani dve .guri: v celoti . gura Križa. a, od levega angela ob Kristusu pa naj bi ostala samo še glava, ma. kala pa sta tudi dva reliefa apostolov v spod.i vrsti nepremicnih kril.34 Stele sporoca tudi, kaj se je zgodilo s Križanim: med prvo svetovno vojno naj bi oltar evakuirali, med cemer je kip izginil, novega pa je po fotogra. ji na Tirolskem naredil rezbar Stu. esser.35 
Najbo. intenzivno se je oltarju posvetil Emil.an Cevc, eden najvec­jih slovenskih poznavalcev sred.eveške plastike, ki je v povojnem ob-dobju objavil vec obsežnih štud.  o kiparstvu. Cevc je potrdil in nadgra­dil Demusova opaža.a in oltar povezal z be. aškim kiparstvom.36 Bil je tudi prvi, ki je objavil ugotovitev, da niso delo drugega mojstra samo oltarni krili s pas.onskimi prizori, temvec, da je tudi sam oltar delo dveh mojstrov: glavni in kvalitetnejši je izrez. al praznicno stran, šibkejši pomocnik pa reliefe apostolov.37 
Do nasled. ih vecjih posegov na oltarju je nato prišlo šele okoli leta 1970. Leta 1969 so oltar prepe.ali v restavratorsko delavnico v . ub. a-no, v tem casu pa so zaceli tudi z deli v sami cerkvi.38 Franc Koka., ki je vodil konservatorska dela v cerkvi, je takrat zacel z odkriva.em poslikav v prezbiter. u, v primeru, da bi se izkazalo, da bi bile te pomembne, pa je razmiš.al o prestavitvi oltarja na severno steno lad. skega dela.39 Poslikave so se izkazale za ne dovo. ohra.ene in pomembne (sl. 11). Restavrira.e Križevega oltarja in pas.onskih kril je bilo zak. uceno leta 1973 za veliko razstavo o gotskem kiparstvu na Slovenskem v Narodni galer. i v . ub. ani.40 Ob re­stavrira.u so ugotovili, da je vecina izvirne polihromac.e zaradi kasnejših posegov izginila, nadomešcena pa je bila z debelim osnovnim krednim nanosom, ki je zakril številne bo. preta.ene detajle in modelac.e na gotskih plastikah. Dodatno težavo so povzrocali ceneni materiali in barve, ki so jih uporabili med ital. ansko restavrac.o – namesto pozlate so namrec enostavno uporabili zlato bronzo.41 Kot kaže do izvedbe prvotnega nacrta, da bi na celem oltarju odstranili vse sekundarne poslikave in po sodobnih standardih rekonstruirali prvotni barvni vtis oltarja s tonsko povezavo ohra. enih .agmentov, glede na porocilo iz 
34 Stele je Kojsko obiskal veckrat v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni. Ob prvem obisku oktobra leta 1947 fotogra. je še ni poznal, je pa že domneval, da je Kristus nadomešcen ter da oltarju verjetno ma.ka krona. Prav tako ni poznal letnice, je pa glede na modo .gur nastanek oltarja pravilno postavil nekako po letu 1500. Opazil je tudi, da tabli s pas. onskimi prizori pripadajo drugemu oltarju, glede na slog pa so verjetno nastale okrog leta 1500, torej pred oltarjem sv. Križa. Stele, Terenski zapiski, CXXIV, . . 1947, str. 58–60. Podobno tudi ob drugem obisku: Stele, Terenski zapiski, CXXII, . . 1948, str. 15–. Drexlerjevo fotogra.jo je odkril šele ob svojem tretjem obisku Kojskega: Stele, Terenski zapiski, CXXII, 
. . 1948, str. 7. Ob obisku Kojskega leta 1959 oltarja ne ome. a: Stele, Terenski zapiski, XXVIA, 2. . 1959, str. 2. Oltar ponovno ome.a ob nasled.em – zad.em – obisku, kjer premakne datac. o pas.onskih kril po nastanku oltarja, apostole pa jasno odpiše glavnemu mojstru: Stele, Terenski zapiski, XXIA, . . 1963, str. 14–. Stele je sicer v svoje objave oltar vk. ucil enkrat in samo povzel ugotovitve svojega študenta Emil.ana Cevca: Stele, Umetnost v Primorju, str. 108–10. 
35 Stele, Terenski zapiski, CXXII, . . 1948, str. 15–. Verjetno eden od clanov delavnice še danes delujoce družinske rezbarske delavnice Ferdinand Stu. esser 1875 v Ortiseiu/St. Ulrichu na Južnem Tirolskem: Andergassen, Stu. esser, str. 446–44. Žal v .ihovem sicer obsežnem arhivu podatka o tem ni bilo mogoce najti, saj jim ravno iz tega obdobja ma. ka nekaj racunskih k.ig. Za ta podatek se najlepše zahva.ujem g. Filipu Stu. esserju. 
36 Cevc, Umetnostno zgodovinski spomeniki, str. 241; Cevc, Sred. eveška plastika, str. 40 (Cevc sicer ne navaja tega clanka, vendar je iz vsebine in navedbe strani ocitno, da se sklicuje prav na tega); Cevc, Goriška, str. 3. 37 Najbo. sinteticno je svoje ugotovitve predstavil v katalogu o gotskem slikarstvu v Sloven. i v Narodni galer. i iz leta 1973: Cevc, Gotska plastika, str. 150–152, kat. št. 142 (s starejšo literaturo). 38 Cevc, Gotska plastika, str. 151–15. Restavrira.e oltarja je zaradi sledov crvojedine že leta 1964 predlagal Ivan Kome. : Iz porocila o službenem potova.u tov. Ivana Kome.a v drugi polovici jun.a 1964, št. 202/ 1964, INDOC CENTER MK. 39 Koka., France: Porocilo, 1969/213, INDOK CENTER MK. 40 Potekala je od . oktobra do 30. decembra: Cevc, Gotska plastika, str. 150–152, kat. št. 142 (oltar sv. Križa); str. 135–136, kat. št. 114, 115 (krili s pas. onskimi prizori). 
41 Koka., Delo, str. 2. Koka. je vse te napake pripisal ital. anski restavrac.i. Nekoliko drugacno mne.e je imel restavrator Ivan Pavlinec, ki je upraviceno domneval, da je bila prvotna barvna plast vsaj delno odstra.ena že v baroku, ital. anska obnova pa je bo. kot ne to samo dokoncala in privedla do tega, da se pri rekonstrukc.i prvotnih barvnih plasti lahko zanašajo samo na podatke: »ki smo jih s težavo odkrili v najbo. skritih globinah plastike.«: Pavlinec, Iz prakse, str. 106; Porocilo konservatorskega ate.eja za leto 1973; spis 73_1973, INDOK CENTER MK. 


leta 1973 ni prišlo, saj naj bi s to metodo obnovili samo krila oltarja in pas. onska krila.42 Za zahteven postopek rekonstrukc.e poslikave so se odlocili tudi zato, ker je oltar še vedno služil svojemu namenu in naj bi tako tudi ostalo, zato so poleg polihromac. e rekonstruirali tudi ma. kajoca apostola in poškodovane dele pri dru­gih.43 Leta 1974 je bil oltar skupaj s pas. onskimi krili zopet namešceni v cerkvi sv. Križa.44 Ob tem so bila krila s pas.onskimi prizori (ker izvirno niso del oltar­ja) na podlagi Cevcevo mne. a prestav.ena na stene prezbiter.a za oltarjem.
Oltar je bil v nasled.ih desetletjih deležen še nekaj pozornosti in žal tudi nove krnitve. V noci s . na 
. december leta 1987 so v cerkev vdrli neznanci in ukradli kipca sv. Urha in sv. Mar.e Magdalene z vrha oltarja, ki nista bila posebej pritrjena na oltar, ter sv. Flor.ana. Kip sv. Jur.a je bil pritrjen tako mocno, da so ga samo poškodovali in so ga že v nasled. em letu restavrirali in vnovic namestili na oltar.45 Nekaj let za tem pa je bila objav.ena tudi zad.a podrobnejša znan­stvena analiza, saj je oltar v svoje posthumno objav. e-
Slika 11: Pogled v cerkev sv. Križa no monumentalno delo o koroških poznogotskih oltarjih vk. ucil Demus, kjer je v glavnih brez oltarja leta 1972 (INDOC tockah pritrdil Cevcu ter opozoril še na nekaj drugacnih interpretac. in primerjav,46 leta CENTER MK). 
1997 pa je bil oltar vk. ucen tudi v razstavo Segni del sacro v Gorici.47 

Prvotna oblika in ikonogra. ja oltarja 
Ikonografska zasnova oltarja je razde.ena na dva dela: v zaprtem sta.u je na krilih se­r.a dvanajstih apostolov, v odprtem pa prizori povezani z zgodbo o eni najpomembnejših relikv. kršcanstva, sv. Križu, na katerem je umrl Kristus. Temu osnovnemu konceptu je dodanih še nekaj .gur: ko je oltar zaprt, sta ob straneh oltarne skri. e dve .guri na vitkih podstavkih – sveta viteza oz. t. i. varuha oltarja, sv. Jur., ki ub.a zmaja, in sv. Flor. an, ki gasi požar. Ne glede na položaj premicnih kril so bili v baldahinski kroni oltarja vedno vidni kipi vstalega Kristusa med sv. Urhom in sv. Mar.o Magdaleno s posodico mazila, s katerim je mazilila Kristusa.48 Demus domneva, da je bil izbor svetnikov v kroni lokalno pogojen.49 To verjetno drži za upodobitev sv. Urha, ki je glede na število . emu posvecenih cerkva in upodobitev bil na Slovenskem kot zavetnik za srecno zad.o uro, zoper telesnih slabosti in pred mišmi in podganami posebno cašcen.50 Upodob.en je v škofovskem ornatu 
42 Koka., Delo, str. 218; Porocilo konservatorskega ate.eja za leto 1973; spis 73_197. INDOK CENTER MK. 43 Cevc, Gotska plastika, str. 152; Pavlinec, Iz prakse, str. 10. 44 Koka., Kojsko, str. 34. 45 Humar, Cerv, Kojsko, str. 314; Gomiršek, Brestje in Kojsko, str. 55; Zalar, Sv. Križ, str. 2. 46 Demus, Die spätgotischen Altäre, str. 450–45. 47 Quinzi, Krilni oltar. 48 Anstett-Janssen, Marga: Maria Magdalena. V: Lexikon 7, stolpci 516–54. Demus dopušca možnost, da gre mogoce za 
sv. Elizabeto: Demus, Die spätgotischen Altäre, str. 455, op. 3 (Demusa, ki si oltarja nikoli ni ogledal v živo in je imel na vo.o samo reprodukc.e, je mogoce zavedla podobnost .gure s sv. Elizabeto na krilnem oltarju s Križa.em v ž. c. sv. Jakoba v Rothenburgu na Tauberju, ki v eni roki dviga štruco kruha, v drugi pa drži vrc s p. aco, medtem ko kojšcanska Mar. a Magdalena v eni roki dviga pokrovcek posodice, ki jo drži v drugi: Kahsnitz, Die großen Schnitzaltäre, str. 66). Kot Elizabeto jo identi.cirata tudi: Cevc, Gotska plastika, str. 151; Vuk, Porocilo, str. 22. 
49 Demus, Die spätgotischen Altäre, str. 25. 50 Miklavcic, Urh, str. 3. 
s palico v levici in ribo v desnici – svojim najpogostejšim atributom.51 Ome. ene . gure so bile umešcene v obsežnejši oltarni okras, ki je bil v zad.em stoletju sicer mocno okr. en. Oltarno skri.o s križa.em zgoraj zak. ucuje preplet razlicno oblikovanih lokov v obliki trilista, ki delno zakriva predvsem sred. o . guro. Najmocnejši lok, ki se nada. uje iz okvira celotne oltarne skri. e, sestav.ata dve ma.ši polkrožni rebri, na sredini pa je med . ima višji cebulasto oblikovani lok, ki se je verjetno prvotno iztekal v križno rožo. To osnovno kompozic.o bogati preplet šestih ta. ših zalom.enih lokov. Vrhovi teh lokov so vsaj od sredine . stoletja že služili kot nastavki za svece (sl. 3), to funkc.o pa so obdržali vse do konservatorsko-restavratorskega posega ok. leta 1970, saj je cerkev šele v tem casu dobila elektricno nape. avo (sl. 8, 9).52 Demusa je zmotila okornost izvedbe prepleta v oltarni skri-.i in baldahinov v kroni, kolikor so bili še razvidni iz Drexlerjeve fotogra. je (sl. 5), zato je domneval, da so bili kasneje predelani.53 Kar se tice oltarne krone, lahko o tem samo ugibamo, je pa možno, da je bila nekoc predelana zaradi nižine oboka prezbiter. a, mogoce celo med prestav. a.em oltarja na prenov.eno menzo med barocnimi posegi, vsi posa­mezni elementi in delno celota pa so dovo. blizu drugim koroškim primerom, da dvom 
o .ihovi izvirnosti ni posebno upravicen. Vec lahko ugotovimo o prepletu lokov v oltarni skri.i: ti so bili prvotno obogateni še z vertikalnimi rebri, tako da je bil prvotni ucinek ocitno bo. dekorativen, žal pa z Drexlerejve fotogra.je ne moremo razbrati, v kakšne do-datne okrasne elemente so se iztekali nad loki. Iz fotogra.je zaprtega oltarja sta bo. jasno razpoznavna še dva danes izgub.ena elementa oltarne krone: relativno preprosti . ali na koncih oltarne skri.e in baldahina nad svetima vitezoma s prepletom in preprosto strešico iz tankih ravnih palic. Vsaj prvotno je bil verjetno cez celo leto viden tudi relief s Križevim potom v predeli, kar se je zagotovo spremenilo s prenosom tabernake. ske omarice na veliki oltar – to je najbrž tudi vzrok za to, da na litogra. ji iz leta 1852 predela ni upodob. ena (sl. 3). Relief je relativno dobro ohra.en, v prvi polovici drugega desetletja . stoletja sta bili odlom. eni le .gurici skoraj golih razbojnikov na desni strani (sl. 4). Prikazuje Kristusa, ki je ob številnem spremstvu s križem na rami ravno stopil cez jeruzalemska mestna vrata, za .im pa pod renesancno oblikovanim portalom – jeruzalemskimi mestnimi vrati – stoji Mar.a, ki od žalosti odmika pogled, v podporo pa sta ji sv. Janez Evangelist na . eni levi in sv. Mar.a Magdalena s piksido v rokah na desni. Kristusu, ki je obdan z vec vojaki, pri noš.i križa pomaga Simon iz Cirene. Ozadje skoraj v celoti zapol.uje množica vojakov in gledalcev.
Najstarejših vecjih poškodb je bila, kot kaže, deležna ser.a apostolov, tako da danes ne moremo vec identi. cirati vseh .gur v plitkem reliefu. Tako izpostav. ena ser.a apostolov za oltar sv. Križa ni povsem samoumevna, je pa – kot je poudaril že Demus54 – ikonografsko tako splošna in nevtralna, da jo posebno v alpskem svetu lahko dopol.evala skoraj vsak oltar. Že pred prvo svetovno vojno sta ma.kala dva reliefa na spod. ih po. ih nepremic­nih kril, vec drugih pa je izgubilo predvsem atribute. Današ.a podoba ser.e je poleg že ome.enih poškodb dodatno izkriv.ena zaradi škode prve svetovne vojne in ital. anskega restavratorskega posega ter nato še restavratorskega posega iz ok. leta 1970. 
Zaradi zad.ega posega je danes vsaj na prvi pogled ser.a popolna, saj so takrat nadomes­tili dve ma. kajoci .guri. To sta .guri na levem nepremicnem krilu: v obeh primerih gre za odlitek .gure levega apostola na spod. em po. u desnega premicnega krila. Restavratorji so 
51 Zoep., Friedrich: Ulrich (Udalricus) von Augsburg. V: Lexikon 7, stolpci 507–5. Po legendi sta se sv. Urh in sv. Konrad 
med vecerjo tako zapletla v pogovor, da se je cetrtek že prevesil v petek, dan posta od mesa. Cesarski odposlanec je, da bi 
diskreditiral svetnika, z mize vzel kurje bedro, ki se je – ko ga je pokazal cesarju – cudežno spremenilo v ribo. Najlepše to 
zgodbo prikazujejo kvalitetne .eske v p. c. sv. Križa na Križni gori pri Ško.i Loki; H. er, Sred. eveške freske, str. 114–1. 52 Franc Koka. : Porocilo o službenem potova.u v Fojano in Križ pri Kojskem dne 2/7–1969, št. 213/1969, INDOC CEN­
TER MK (izvedba sondira.a za potrebe nape.ave). Župnik je prosil za dovo. e.e sicer že leta 1965: Zalar, Sv. Križ nad 
Kojskim, str. . 53 Demus, Die spätgotischen Altäre, str. 45. 54 Demus, Die spätgotischen Altäre, str. 55. 
se ocitno takrat odlocili, da levo nepremicno krilo v celoti namen. o rekonstrukc. am, tako da sta iz svojih izvirnih mest prestav.ena apostola z zgor. ih po.: apostol na levem krilu na mesto apostola na desnem, ki je bil premak.en na spod. e po. e. Na na ta nacin sprošceno levo krilo sta bila nato namešceni novi .guri. S tem je bila okr. ena logicna usmerjenost apostolov: na premicnih krilih so pari apostolov vedno obr.eni eden proti drugemu, na nepremicnih krilih pa vsi proti sredini oltarja, v današ. em sta.u pa to simetr. o ruši pre­stavitev apostola z levega na desno krilo, saj zdaj gleda izven oltarja. Restavratorji, kot kaže, izvirnim .guram niso dodajali ali dopol. evali atributov, so pa pri odlitku na zgor. em po.u levega nepremicnega krila v roke dodali sekiro. Danes bi apostole torej lahko identi. -cirali kot: sv. Mat.o s sekiro (rekonstruirani odlitek), sv. Peter z ostanki k. uca, sv. Pavel z držalom meca, neprepoznavni apostol,55 sv. Jakob Starejši z romarskim klobukom in Jako­bovo ško.ko v levici, sv. Jakob Mlajši s k.ukastim ostankom barvarske palice (prvotno na prvem po. u zgoraj)56 v zgor.i vrsti, v spod.i pa: neidenti.cirani apostol (odlitek), sv. An­drej z Andrejevim križem, sv. Matej s placilno dešcico, sledita dva neidenti. cirana aposto­la,57 zad.i pa je sv. Juda Tadej z gorjaco (nekdaj na zgor. em po.u). S pomocjo Drexlerjeve fotogra.je lahko vsaj delno rekonstruiramo prvotno postavitev in identiteto apostolov (sl. 4). Prvi v zgor.i vrsti je bil torej sv. Jakob Mlajši, ki je bil med prvo svetovno vojno mocno poškodovan, ital.anski restavratorji pa so z .egovo glavo dopolnili prav tako poškodovano (v nada. eva. u opisano) cetrto .guro na premicnem krilu. Sledita prvaka med apostoli, sv. Peter in sv. Pavel, ki imata na fotogra.ji še povsem ohra.ene atribute, kakor je bilo tudi s sledecima dvema: sv. Janezom Evangelistom z mladostnim golobradim obrazom in kupo strupa, ki jo blagoslav.a, v roki, in sv. Jakobom Starejšim. Na zad. em po.u je bil sv. Juda Tadej. Prva .gura v spod.em pasu je bila nadomešcena z okorno sliko, glede na držo pa je mogoce šlo za sv. Simona, ki se opira na žago.58 Sledi še danes dobro ohra.eni sv. Andrej, zraven .ega pa prav tako dobro ohra. ena .gura sv. Mateja z nenavadnim in redkim atri­butom.59 Sledita .gura, ki z obema rokama drži kratek, cokat predmet, mogoce nasadilo za sekiro – torej Mat.ev atribut –, in .gura s palico, ki bi lahko bila ostanek Tomaževe sulice, zad. a .gura pa je bila zopet nadomešcena z naslikano.60 
Na praznicnem licu je vsebinsko oltar posvecen zgodbi sv. Križa, ki se – kot je opozoril Demus61 – deli na dva sklopa. Demus sicer ni posebej razložil svojega opaža.a, verjetno pa je imel v mislih vsebinsko delitev med osred.im delom oltarja brez kril, ki ga vertikalno od spodaj navzgor lahko beremo kot zgodbo Kristusovega trp. e.a in odreše.a s Križevim potom na predeli, Križa.em v oltarni skri.i in kipom vstalega Kristusa s križem (danes 
55 
Praviloma identi.ciran kot sv. Mat. a: Šuligoj, Podružnicna cerkev Sv. Križa, str. 59; Cevc, Gotska plastika, str. 151; Zalar, Sv. Križ, str. 3. 
56 Po Ferjancicu in Cevcu sv. Simon: predmet, na katerega se nasla.a – kolikor je razvidno iz Drexlerjeve fotogra.je –, ni Simonova žaga, temvec barvarska palica sv. Jakoba Mlajšega. Figura sv. Simona je najverjetneje ena od ma. kajocih. Šuli­goj, Podružnicna cerkev Sv. Križa, str. 59; Cevc, Gotska plastika, str. 151; Zalar, Sv. Križ, str. 3. 
57 
Po Ferjancicu in Cevcu sv. Janez Evangelist; Šuligoj, Podružnicna cerkev Sv. Križa, str. 59; Cevc, Gotska plastika, str. 151; Zalar, Sv. Križ, str. 3. 
58 
Ferjancic ga identi.cira kot sv. Jerneja, Cevc pa je po pomoti zapisal Andrej; Šuligoj, Podružnicna cerkev Sv. Križa, str. 59; Cevc, Gotska plastika, str. 15. 
59 Ferjancic in Cevc sta ga verjetno zaradi golobradosti in neohra. enosti prave . gure identi.cirala kot sv. Janeza Evangelista, le Demus je opozoril, da je atribut netipicen in apostola ni identi. ciral; Šuligoj, Podružnicna cerkev Sv. Križa, str. 59; Cevc, Gotska plastika, str. 151; Zalar, Sv. Križ, str. 9; Demus, Die spätgotischen Altäre, str. 25. Placilna dešcica (Zählbrett, v nemšcini tudi Mzschale), ki jo svetnik dviga z desnico, je bila name. ena pobira.u in štetju kovancev, saj je Matej, preden ga je Jezus poklical k apostolom, oprav.al službo cestninarja (Lechner, Gregor Martin. Matthäus Apostel u. Evan­gelist. V: Lexikon 7, stolpec 590). Na Koroškem je apostol s takšnim atributom upodob.en na poslikani predeli nekda. ega velikega oltarja – današ.ega stranskega levega – v p. c. sv. Servac.a v Sovcah (Seltschach) ob avstr. sko-ital. ansko-sloven-ski tromeji. Oltar, datiran z letnico 1514, je Demus umestil med zgod.a dela t. i. Henrikove delavnice, H.er pa je zaradi slogovne naprednosti dopustil možnost, da je bil poslikan nekaj let kasneje; Demus, Die spätgotischen Altäre, str. 306–310; H. er, Die Tafelmalerei, str. 122–12.b 
60 
Ferjancic in Cevc jih identi.cirata kot sv. Filipa, Jakoba Mlajšega in Tomaža; Šuligoj, Podružnicna cerkev Sv. Križa, str.59; Cevc, Gotska plastika, str. 151; Zalar, Sv. Križ, str. 38–3. 61 Demus, Die spätgotischen Altäre, str. 45. 
rekonstrukc.o) v levici kot atributom zmage nad smrtjo v oltarni kroni. Drugi sklop pred­stav.ajo štirje relie. na krilih s prizori iz legende sv. Križa. 
Osred.i prizor predstav. a mnogo. guralno Križa.e s Kristusom na križu, pod katerim je zbrana vecja množica .gur, pod stranicami križa lebd.o angeli. Mrtvi Kristus, ki poveša glavo na svojo desno, sicer ni vec izviren, vendar nadomestek z izjemo opasice dovo. zvesto povzema glavne znacilnosti prvotne gotske .gure. Angela ob straneh v žalosti dvigata roke v nebo, oba angela ob križu pa sta prvotno v rokah nosila kelih in prestrezala kri iz Kris-tusovih ran na rokah – drugi angel z leve je bil skoraj v celoti unicen in med ital. ansko restavrac. o napacno rekonstruiran, tako da je ta detajl izgub.en in ima angel danes roki skle.eni v molitev.62 Na Kristusovi levi je zbrana razgibana skupina vojakov, ki so zapleteni v živahen pogovor. Ob notra.i levi stranici oltarne skri.e se na dolgem drogu nahaja zlata zastava z naslikanim crnim škorp.onom – simbolom Judovstva.63 Na romarski spominski litogra. ji zastava ni upodob.ena, je pa opazna na Drexlerjivi fotogra. ji, tako da je verjetno izvirna. Pod križem kleci sv. Mar.a Magdalena, ki je upodob.ena, kako se z roko steguje k Mar.i, ki se je onesvestila in omahnila naprej. .en padec ustav.ata sv. Janez Evange­list, ki se obraca proti Kristusu, in Mar.a Kleofa, ki si v žalosti pokriva obraz in se obraca vstran. V množici oseb za skupino z Mar. o izstopa .gura Longina kot starejšega bradatega moškega s turbanom, ki gleda proti Križanemu in si z levico pokriva oci, v desnici pa drži sulico usmerjeno v Kristusovo stran. Ta del reliefa je bil zopet poškodovan in nepopolno rekonstruiran: Longinu je prvotno pri drža.u sulice pomagal vojak, ki gledalcem obraca hrbet (danes je upodob.en kot da samo dviga desno roko), sulica pa je segala vse do Kris-tusove rane na strani (sl. 3, 5). Prizor prikazuje zgodbo o Longinovi slepoti: po Kristusovi smrti je s sulico prebodel .egovo stran, kri pa mu je prišla na oci in ozdravila . egov vid.64 Na desni strani je spredaj skupina vec oseb zapletenih v živahen razgovor. Vojak, ki nam obraca hrbet in kaže na Kristusa (nekdaj se je z desnico nasla.al na šcit ali mec), je verje­tno . gura stotnika, ki je pod križem spoznal, da je Kristus res Božji Sin.65 Rezbar je dovo. posreceno predstavil tudi globino prizora s skoraj povsem plasticno oblikovanimi . gurami v ospredju in vedno bo. ploskovitimi in zgnetenimi .gurami v ozadju, izmed katerih je vsaj glede na Drexlerjevo fotogra.jo nekdaj štrlelo vecje število sulic in helebard (na litogra. ji iz leta 1852 jih ni). Poudarja.e pomena sv. Križa lahko zaznamo že na tej kompozic. i, saj ne vk. ucuje križanih razbojnikov, kar je verjetno posledica takrat širše uve. av. enih predstav, saj podobno rešitev najdemo na socasnem velikem oltarju cerkve sv. Križa v Kaysersbergu v Alzac.i, kjer je na vrhu oltarja tudi monumantalna .gura sv. Helene, o katerem nekaj vec v nada. eva. u. 
Na praznicni strani premicnih kril so upodob. eni tr.e prizori iz legende o Najde. u sv. Križa.66 Po legendi naj bi cesarica Helena v zacetku . stoletja na že.o svojega sina Konstantina Velikega odšla v Jeruzalem, da bi našla križ, na katerem je bil križan Kristus. Na prvem prizoru na levem krilu zgoraj Helena izprašuje judovske modrece s prerokom Judom na celu, kje je pravi križ. Helena in Juda sta edini osebi, ki sta identicno upodob. e-ni na vseh prizorih: Helena je upodob.ena s krono na glavi, Juda pa ima za Jude tipicno cepico, t. i. chaperon,67 in dolgo razcesano brado. Cesarica obdana s spremstvom sedi pod renesancnim portalom – ta detajl, ki se ponovi na oltarju veckrat, je najbrž Moschett. a 
62 Da je bil ta angel mocno poškodovan, je opazil tudi Stele, Terenski zapiski, CXXII, . . 1948, str. 15–. 63 Braunfels, Sigrid: Skorpion. V: Lexikon 4, stolpca 170–17. 64 Dogodek ni opisan v Svetem pismu, je pa vk. ucen v najbo. pri. ub. eni kompend. svetniških legend sred. ega veka 
Legenda aurea Jacobusa de Voragine in naj bi bil bo. razširjen severno od Alp: Die Legenda aurea, str. 182; Schiller, 
Ikonographie, str. 168; Petzoldt, Leander: Longinus von Cäsarea, der Centurio. V: Lexikon 7, stolpca 410–4. 65 Schiller, Ikonographie, str. 169; Cevc, Poznogotska plastika, str. 140. 66 Za jedrnat pregled z drugo literaturo glej: Os, H. W. von, Jászai, Gëza: Kreuzlegende. V: Lexikon 2, stolpci 642–64. 67 Chaperon je nagubana cepica v obliki naprej poteg. enega ogri. ala, katere kornet (vrh) pada prosto nazaj. Za noše in odnos 
do Judov v umetnosti vzhodnoalpskega prostora glej: Premk, Odnos do judovstva, str. 188–190. 
privedel do povezave z Daucherjem.68 Ker Juda lokac.e ni želel izdati, saj naj bi po prerokbi odkritje Kristusovega križa pomenilo konec judovstva, Helena ukaže, da ga morajo spustiti v suh vod.ak in stradati, kar prikazuje ma.ši prizor v ozadju, kjer vidimo skupino mož, ki izpol. ujejo cesaricin ukaz. Zgodba se nada.uje v ozadju na zgor. em po. u desnega krila, kjer je zopet ponov.en prizor mož pred vod.akom, le da v tem primeru Juda, ki si je v vod.aku po sedmih dneh strada.a le premislil, spet dvigajo na površje. V pred. em planu reliefa Juda nato kaže Heleni, kje na Kalvar.i je križ zakopan, delavci pa so v zem. o že zasadili lopati in dvignili kramp, dogodek pa za cesarico sprem.a skupina žena ter za Judom skupina vojakov s sulicami. Nada. eva.e zgodbe sledi v prvem planu spod. ega reliefa levega krila. Na pokazanem mestu so odkrili tri križe, pravega pa so preizkusili s truplom mladenica, ki je – kot prikazuje prizor – v stiku z . im cudežno oživel, ob cemer Juda od presenece.a dviga roke. Helenino zgodbo zak. ucuje prizor v ozadju, kjer relikv. o v proces.i odnesejo v Jeruzalem.69 Pripoved o sv. Križu kronološko zak. ucuje prizor na spod. em po.u desnega krila. Prikazani dogodek iz legende o Povzdig. e.u sv. Križa naj bi se zgodil v zacetku . stoletja, ko je po ople. e.u Jeruzalema perz. skega kra. a Kozdra dragoceno relikv. o skozi jeruzalemska mestna vrata zmagoslavno prinesel bizantinski cesar Herakl. .70 Herakl. s cesarsko krono na glavi in križem v rokah skupaj s spremstvom peš stopa cez jeruzalemska mestna vrata – za katera je rezbar uporabil enako renesancno predlo-go kot na prvem prizoru s Heleno –, nad katerimi je še vidna . agmentirana . gura angela. Po legendi je Herakl.  želel v mesto pr. ezditi, kar mu je angel prepovedal, saj je bila to pot Kristusovega križevega pota.71 

Vpraša. e avtorstva 
Kojšcanski krilni oltar sv. Križa je vsaj od druge polovice . stoletja predvsem po za­slugi Otta Demusa in Emil.ana Cevca prepric.ivo prepoznan kot koroško delo iz bližine 
t. i. mlajše be.aške delavnice oz. Henrikove delavnice. Be.ak (Villach) je bil v zacetku . stoletja namrec eden najpomembnejših centrov rezbarstva v vzhodnoalpskem prostoru. Na podlagi slogovnih znacilnosti in redkih arhivskih podatkov lahko izjemno bogato be. aško produkc.o krilnih oltarjev, ki so vk. ucevali tako kipe kot slike, razdelimo v dve skupini: slogovno bo. konzervativno delavnico, ki jo je verjetno vodil slikar Tomaž Be.aški – t.i. starejša be.aška delavnica, ki je nehala delovati približno v drugi polovici drugega desetletja 
. stoletja – in delavnico, ki jo je verjetno vodil arhivsko izpricani mojster Henrik iz Be­. aka in jo odlikujejo bo.  moderne slogovne rešitve – t.m. mlajša be. aška delavnica.72 Leta 1511 in 1523 v štajerskem St. Lambrechtu ome.eni Henrik iz Be. aka73 je od približno leta 1510 v Be.aku vodil delavnico, po .em v literaturi pogosto imenovano tudi Henri-kova delavnica (Heinrich-Werkstätte), ki je po letu 1515 (ko je bila verjetno razpušcena starejša be.aška delavnica) že postala ena najuspešnejših in najvecjih delavnic na Koroškem. Delavnico odlikuje veliko bo. renesancni slog s klasicnim kontrapostom pri . gurah in pa-ralelno oblikovanimi gubami, ki so bile v tem casu posebno znacilne za južnonemško rene­
68 Moschetti, I danni, str. 550. 69 Cevc, Poznogotska plastika, str. 13. O ikonogra.ji in legendi najde.a sv. Križa glej: Die Legenda aurea, str. 269–276, 
posebno str. 272–274; 70 Cevc, Poznogotska plastika, str. 13. 71 O zgodbi o Povzdig. e.u sv. Križa glej: Die Legenda aurea, str. 536–542, posebno 537–53. 72 Monumentalno delo zbira.a pogosto izrazito .agmentiranega gradiva koroških krilnih oltarjev in ureja.a v smiselne sk­
upine je opravil avstr.ski umetnostni zgodovinar Otto Demus, Die spätgotischen Altäre. Vode.e starejše be. aške delavnice 
je prepric.ivo pripisal Tomažu Be.aškemu Janez H.er, ki je nagradil in korigiral tudi številna Demusova opaža. a glede 
slikarskega okrasa krilnih oltarjev: H. er, Bemerkungen (štud. a je bila prevedena tudi v ital. anšcino: H. er, Osservazi­
oni); H. er, Die Tafelmalerei. 73 Wonisch, Die Kunstdenkmäler, str. 169–170. 
sancno kiparstvo in slikarstvo.74 Pomen delavnice je v kontekstu te štud.e posebno v . ihovih delih za izvoz, posebno na severozahodno Štajersko, eno od . ihovih najpomembnejših in najvecjih del pa najdemo tudi na zahodu, v Tab.ah (Pontebba) v Kanalski dolini (Val Canale) (datiran 1517). Tako intenzivna produkc.a je seveda zahtevala vecje šte­vilo mojstrov in pomocnikov, ki v veliki meri še niso bili ustrezno raziskani, odprta pa ostajajo tudi vpraša.a o slogovnem razvoju znotraj delavnice.75 Demus je glede na bližino glavni lin. i delavnice izoblikoval koncept stranskih oz. . lialnih delavnic (Zweig- ali Filialwerkstätten), med katere je uvrstil tudi delavnico kojšcanskega oltarja,76 medtem ko Cevc mojstra oznacuje kot Henrikovega pomocni­ka.77 
Delo na oltarju sta si sicer verjetno razdelila dva rezbarja: bo.ši mojster je prevzel pomembnejše in bo. ambiciozne dele praznicnega lica s Križa. em in legendo o sv. Križu, pripišemo pa mu verjetno lahko še kipe v kroni, relief v predeli in kipa svetih vitezov. Kakovostno šibkejšemu mojstru je prepus­til samo izdelavo ser.e apostolov v plitkem reliefu.78 Žal ne vemo skoraj nic o vodilnem mojstru, razen tega, da je bil verjetno izšolan v Henrikovi be. aški delavnici oz. vsaj v .eni tesni bližini, nekateri pre­dlogi za .egova druga dela pa vsaj namigujejo na to, da je deloval na Koroškem. Možno je, da je tam vodil ma.šo delavnico, ki je vsaj ob vecjih naroci­lih – med te bi lahko, ce pustimo ob strani takratne najprestižnejše projekte vodilnih mojstrov in delav­nic, lahko šteli tudi kojšcanski oltar – vk. ucevala mizarja, ki je izdelal osnovno konstrukc. o oltarja, 

še kakšnega rezbarskega pomocnika (v našem primeru mojstra kojšcanskih apostolov), in slikarja, ki je koncni izdelek polihromiral in pozlatil, mogoce pa je tudi slikarsko dopolnil reliefe na notra.i strani kril s še enim planom krajine in nebom.79 
Bo. konkretno se je opusu obeh rezbarjev posvetil Cevc in jima poskusil pripisati še nekaj drugih del.80 . egove atribuc.e kasneje niso doživela vecjega odmeva, tako da morajo za zdaj ostati še odprta, glede na kolicino izgub.enega gradiva pa je seveda tudi možno, da se to nikoli ne bo spremenilo. Cevc je tako predlagal, da bi glavni mojster, posebno glede na reliefe na notra.i strani kril, lahko izrez.al tudi reliefne . gure svetnic in svetnikov na kri­lih Mar.inega oltarja v p. c. Sv. Duha v Riedu pri Anrasu v Pustriški dolini (Val Pusteria) 
74 Demus, Die spätgotischen Altäre, str. 301 in sledece; H.er, Bemerkungen, str. 92 in sledece (za slogovne znacilnosti posebno str. 96–98). 75 H.er, Bemerkungen, str. 9. 76 Demus, Die spätgotischen Altäre, str. 422–46. Te delavnice so lahko delovale tudi izven Be.aka in so mogoce celo samo posnemale uspešne Henrikove rešitve brez neposrednih stikov; H.er, Bemerkungen, str. 9. 77 Cevc, Gotska plastika, str. 25, 15. 78 Stele, Terenski zapiski, CXIII, . . 1948, str. 76; Cevc, Poznogotska plastika, str. 136–142; Demus, Die spätgotischen Altäre, str. 45. 79 Na Drexlerjevi fotogra.ji so nad relie. opazne poslikave, ki pa najbrž niso izvirne (sl. 5). 80 Cevc, Poznogotska plastika, str. 140–14. 

na Južnem Tirolskem, sicer prav tako delu nekega pomocnika iz mlajše be. aške delavnice, datiranem z letnico 1517, cemur pa Demus ne prirtjuje.81 Cevc sorodnosti vidi tudi z relie. s prizori iz Mar. inega živ. e.a, del razstav.enega velikega oltarja p. c. sv. Ane nad Sv. Lo-renzom v zgor.i Krški dolini (St. Anna od St. Lorenzen in der Reichenau), cemur Demus prav tako ni pritrdil.82 Mojstra apostolov je Cevc povezoval s kipi treh apostolov v p. c. sv. Janeza Krstnika v Spitaleinu v Krški dolini (Gurktal), vendar je verjetno bo. smiselno De-musovo opozorilo, da pri tako izrazito provincialnih delih, kot so kojšcanski apostoli, k. ub temu da kažejo slogovne poteze Henrikovega kroga, o zanes.ivih povezavah s posameznimi delavnicami in mojstri skoraj da ne moremo govoriti.83 
Nekaj odstopa. od be.aških norm je sicer Demus opazil pri sami obliki oltarja, vendar je celotni vtis – k.ub elementom, kot je kombinac.a varuhov oltarja in nepremicnih kril, ki je bo. Tirolska84 –, vseeno prepric.ivo koroški. Vendar to ne pomeni, da na .em ne naj-demo tudi drugih odstopa.. Veliko bo. pomembne »tuje« elemente najdemo pri samem kiparskem okrasu, ki pa ob upošteva. u eklekticne narave koroškega poznogotskega kipar­stva mojstra kojšcanskega oltarja zopet trdno vrašca v lokalno tradic. o. Najpomembnejši primer je predloga, ki jo je rezbar uporabil za relief Križa.a v oltarni skri. i. V sred. em veku in še globoko v novi vek so se umetniki vseh zvrsti pogosto zgledovali po delih svojih slavnih prednikov in sodobnikov, pri cemer je pomen predloge praviloma kazal na razgle­danost umetnika in narocnika. Sicer lahko samo ugibamo, kaj se je zgodilo v primeru kojšcanskega oltarja, zagotovo pa vsaj danes ni nepomembno, da je rezbar izbral predlogo, ki jo lahko povežemo z Gor. im Pore.em – enim od najpomembnejših in najvplivnejših umetnostnih centrov . stoletja. Posebno alzaški mesti Strasbourg in Colmar sta svoj pomen utrdila ne samo s pomembnimi umetnostnimi dosežki, temvec tudi z . ihovo ucin­kovito širitv.o s pomocjo relativno mladega med. a gra.ke, ki je bila veliko bo. dostopna tako zbiralcem kot umetnikom.85 Med umetniki, ki so najbo.e znali uporabiti ta med. , je posebno izstopal v Colmarju delujoci Martin Schongauer. Ta si izjemnega slovesa ni prido­bil samo s slikarstvom, temvec mogoce še toliko bo. z mojstrstvom v med. u bakroreza.86 Na povezavo z Gor. im Pore.em in Schongauerjem je opozoril Cevc, saj lahko skoraj identicno kompozic.o najdemo na reliefu Križa.a neznanega mojstra iz ok. leta 1490 v ž. 
c. v Mnerstadtu na severu Bavarske (sl. 13), zelo sorodno – le nekoliko bo. zgošceno – pa še v skri.i velikega oltarja ž. c. sv. Križa v Kaysersbergu pri Colmarju v Alzac. i (sl. 14).87 Rezbar Hans Bongart iz Colmarja, ki je oltar za Kaysersberg izdelal leta 1518, je kot pre­dloge za reliefe s pas.onskimi prizori dosledno uporabil bakroreze Martina Schongauerja, kar je Cevca upraviceno nape.alo na misel, da je tudi Križa.e nastalo po . egovem danes izgub. enem bakrorezu.88 Na pomen in razširjenost te kompozic.e je (brez da bi se spušcal v .en izvor) opozoril tudi Thomas Hoving, ki pa dopušca možnost, da je šlo za gra. ko ali risbo.89 Risba bi v tem primeru mogoce bila bo. verjetna, saj se je, vsaj kolikor je znano do sedaj, ta predloga širila predvsem med kiparji. Možno torej je, da je do izvirne risbe, ki 
81 Demus, Die spätgotischen Altäre, str. 450–455, 535–53. 82 Demus, Die spätgotischen Altäre, str. 450–455, 346–34. 83 Demus, Die spätgotischen Altäre, str. 45. 84 Demus, Die spätgotischen Altäre, str. 45. Za tirolske oltarje glej: Egg, Gotik in Tirol. 85 Na splošno o umetnostni produkc.i v Gor. em Pore.u v pozni gotiki glej: Spätgotik am Oberrhein; Spätmittelalter am 
Oberrhein. 86 Za najnovejše raziskave in pregled starejših glej predvsem: Kemperdick, Martin Schongauer; Heinrichs, Martin Schon­gauer. 87 Cevc, Poznogotska plastika, str. 140 (Cevc je napovedal tudi samostojno štud.o o predlogi za te reliefe, ki pa je po mojem vede.u ni objavil, prav tam str. 310, op. 301); svoje ugotovitve povzema v: Cevc, Gotska plastika, str. 15. Za oltarja glej: Kahsnitz, Tilman Riemenschneider, str. 77–79; Baxandall, The Limewood Sculptors, str. 64–69; Schupisser, Martin Schon­
gauer, str. 24. 88 Tako tudi: Kahsnitz, Tilman Riemenschneider, str. 77–7. 89 Hoving, In Search, str. 29. Da bi lahko šlo za gra.ko ali risbo ob omembi Cevceve teze dodaja tudi Demus, Die spätgo­
tischen Altäre, str. 45. 
bi lahko bila Schongauerjeva, prišel nek kipar, ki jo je nato preko sodelavcev in ucencev posredoval svojim stanovskim kolegom naprej s pomocjo za te case tipicnega prerisova. a. Na ta nacin bi si kojšcanski mojster brez vecjih težav pridobil svojo kop.o preko svojega ucite.a ali pa na svojem obveznem štud. skem potova.u, ki ga je po takratni navadi zagoto­vo vodilo na sever. Bo. previden je bil zopet Demus, ki je dopustil možnost, da gre mogoce za predlogo, ki je nastala po nekem bruse.skem ali antwerpenskem rez. anem oltarju.90 Opozorilo na belg.ski prostor zagotovo ni neumestno, saj ima vsaj skupina v elegantnem loku omahujoce Mar.e in sv. Janeza Evangelista, ki jo drži, vzporednico v zgod. enizo­zemski umetnosti. Sicer zrcalno obr.ena, vendar glede Mar.e skoraj do detajla identicna je drobna upodobitev s Križa.a na naslikanem gotskem portalu osred.ega prizora na t.i. Mira.oreškem oltarju Rogierja van der Weydna iz ok. leta 1435 (sl. 15).91 Teh nekaj opaža., ki na tem mestu žal ne morejo biti privedene do konkretnejših zak. uckov, vseeno kaže, kako dobro omreženi so lahko bili poznosred.eveški mojstri. Demus je pri Križa. u v Kojskem vseeno, vsaj kar se tice tipa reliefa z mnogo. guralnim Križa.em, našel vzpore­dnico pri ostankih rez.anega oltarja v opat. i Gri.en blizu Velikovca (Vkermarkt), brez primerjav znotraj meja Koroške pa je relief Križevega pota v predeli.92 Vendar v tem pri­meru to ne pomeni brez mocne povezave s Henrikovo delavnico, saj Demus v nada. eva. u opozarja, da je kojšcanski relief izjemno blizu predelnemu reliefu z isto vsebino na velikem Mar. i posvecenem oltarju ž. c. sv. Petra v St. Lambrechtu na Štajerskem prve polovice . let . stoletja.93 Demus postav.a oba reliefa v tesno verjetno delavniško vez (med drugim ju veže skoraj enako oblikovan renesancni portal), vendar ugotav.a, da je kojšcanski relief kvalitetnejši in verjetno bo. natancno sledi neki kvalitetni zahodni predlogi.94 

Okolišcine nastanka in sklep 
Ker konkretnih podatkov o okolišcinah nastanka oltarja nimamo, lahko ob koncu samo orišemo nekaj splošnih dejavnikov, ki so verjetno pripomogli k odlocitvi za narocilo koro­škemu mojstru. Ceprav je bil kojšcanski oltar zagotovo že ob casu svojega nastanka deležen obcudova.a, v resnici ni bil povsem tako izjemen kot danes. Edini resni ohra. eni konku-rent se je celo prav tako ohranil na Goriškem – krilni oltar iz Britofa pri Uka.u ob Idr. i, katerega skri.a z impresivno (danes neohra.eno) krono je glede na zad.e raziskave prav tako (mogoce celo socasno) delo be. aškega mojstra,95 vsaj v osnovnem tipu pa je bo. podo­ben kojšcanskemu oltarju moral biti nekda.i poznogotski oltar, od katerega so se ohranili tr.e kipi v prav tako romarski cerkvici Mar.e Snežne nad Avcami pri Kanalu, verjetno delo koroške delavnice iz Šentvida ob Glini (Sankt Veit an der Glan)96 (britofski oltar in . gure iz Nadavca so danes v Narodni galer. i v . ub. ani). K.ub bližini Furlan.e nas goriška narocila v koroških centrih ne morejo presenetiti, ce upoštevamo mocne trgovske vezi med Gorico in Koroško cez celotni sred.i vek, še posebno pa ob koncu sred. ega veka.97 Zanemariti ne 
90 Demus, Die spätgotischen Altäre, str. 45. 91 Oltar je danes v Berlinskih državnih muzejih; Belting, Kruse, Die Er.ndung des Gemäldes, str. 180–18. Vendar se je tudi 
Rogier van der Weyden naslonil na starejši in dokaj razširjen tip, ki ga srecamo tudi na sliki Križa.a mojstra Tomasa de 
Coloswara iz leta 1427 iz kraja HronskBenadik na Slovaškem, danes v Kršcanskem muzeju v Esztergomu; Radocsay, 
Gothic Panel Painting, str. 41–44, sl. . 92 Demus, Die spätgotischen Altäre, str. 455, op. 2. Za oltar glej: prav tam, str. 576–58. 93 Demus, Die spätgotischen Altäre, str. 455, 490 (za oltar glej: str. 485–492). 94 Demus, Die spätgotischen Altäre, str. 455, 490. Predlaga Križev pot iz danes razstav.enega oltarja iz Sterzinga, ki ga je v 50. 
letih . stoletja izdelal Hans Multscher s svojo delavnico; Schindler, Der Schnitzaltar, str. 99–10. 95 H. er, Gotski krilni oltar. V: Gotski krilni oltar, brez str.; primerjaj: Quinzi, Krilni oltar Sv. Kanc. ana. 96 Velkovrh Bukilica, Kiparstvo, str. 208–209, kat. št. 10. 97 Med Be. akom in Gorico je tekla pomembna vinska trgovska pot, saj je Goriška že v sred.em veku pridelovala kakovostna 
vina name. ena izvozu; Slovenski zgodovinski atlas, str. 93, 1. O pomenu Koroške za umetnostni pro. l Goriške, posebno 
kar se tice kiparstva, glej predvsem: Demus, Kunstgeschichtliche Wechselbeziehungen; Cevc, Geografski položaj, posebno 
str. 278; Cevc, Poznogotska plastika, posebno str. 142; H.er, Umetnostnozgodovinski pro.l, str. 87 in sledece; Velkovrh 
Bukilica, Kiparstvo, str. 200; Tavano, Arte e artisti nordici, str. 131; Velkovrh Bukilica, Prispevek k problemu . liac. e, str. 

smemo tudi mocnih vezi z drugimi slovenskimi deželami, s katerimi je imelo Kojsko še prav posebno reden stik zaradi romarske cerkvice sv. Križa, ki je bila vse do zacetka prve svetovne vojne pomembna postaja na romarski poti do Svete gore nad Gorico, kamor so hodili tako romarji s Koroške, Kra.ske in Štajerske.98 Glede na kasnejše analog.e lahko sklepamo, da so bili romarji poleg obeta usliša. dojem.ivi tudi za všecno opremo svetišc, kar je oskrbni­ke romarskih krajev najbrž pogosto nape.evalo, da so sledili . ihovemu okusu.99 Podobno naklo.enost do koroškega rezbarstva kot na Goriškem lahko namrec v zacetku . stoletja opazimo tudi na Kra.skem in Štajerskem.100 Tako kot na Goriškem so, kot kaže, posebno za pomembnejše cerkve, med katerimi so bile tudi romarske, pogosto poiskali koroške rez­barje.101 Glede na vse našteto bi torej bilo skoraj bo. presenet. ivo, ce kojšcanskega oltarja ne bi izdelala koroška delavnica, bo. presenet.ivo pa je, da se je oltar ohranil vse do danes. 

Viri 
Ministrstvo za kulturo, INDOK CENTER: Kojsko, p. c. sv. Križa, dokumentac. a. 

Literatura 
Belting, Hans, Kruse, Christiane. Die Er.ndung des Gemäldes: Das erste Jahrhundert der niederlän­dischen Malerei. Mchen: Hirmer, cop. 199. 
Braunfels, Sigrid: Skorpion. V: Lexikon 4, stolpca 170–171, Rim, Freiburg: Sonderausg, 197. Brkler, Theodor, Nimeth, Ulrike. Personenlexikon zur terreichischen Denkmalp. ege: (1850-1990). Wien: Bundesdenkmalamt, 200. 
Cerkovnik, Gašper. Auf der Spur eines Kärntner Bildschnitzers der Spätgotik in Oberkrain. Carint­
hia I. 202, 2012, str. 83–9. Cerkovnik, Gašper. Gotski relief sv. Pavla: novoodkrito delo rezbarja reliefov v Zgor. em Tuhi. u in delavnice mojstra Vida iz Kamnika. Zbornik za umetnostno zgodovino. n. v. 47, 2011, str. 167–17. 
Cerkovnik, Gašper. Oltar sv. Andreja iz Gostec in delavnica Mojstra trbojske Mar. e. Umetnostna 
kronika, 2006, št. 11, str. 2–. Cevc, Emil.an. Geografski položaj sred.eveškega kiparstva na Slovenskem. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 5–6, 1959, str. 273–290. 
Cevc, Emil.an. Goriška v slovenski umetnostni preteklosti. Goriški zbornik: 1947–1957: ob deseti obletnici prik. ucitve Slovenskega Primorja k FLR Jugoslav. i (ur. Joško Humar). Nova Gorica: Okrajni svet Svobod in prosvetnih društev Gorica, 1957, str. 30–4. 
Cevc, Emil. an. Gotsko kiparstvo. . ub.ana: Mladinska k. iga, 196. Cevc, Emil. an. Gotska plastika na Slovenskem. . ub.ana: Narodna galer. a, 197. Cevc, Emil. an. Sred.eveška plastika na Slovenskem: doktorska disertac. a. . ub.ana: Univerza v . u-
b.ani, Umetnostno zgodovinski seminar, 195. Cevc, Emil. an. Umetnostno zgodovinski spomeniki – važen del turisticne posesti Slovenskega Pri­
morja. Slovensko Primorje v luci turizma (ur. Valter Bohinec, France Planina in Jožko Sottler). . ub. ana: Svet vlade LRS za blagovni promet, Uprava za turizem in gostinstvo, 1952, str. 233–24. Cerv, Robert. Kojsko. Varstvo spomenikov, 27 (1985), str. 33. Demus, Otto. Die spätgotischen Altäre Kärntens. Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereines . r Käer­
183; Quinzi, Kiparstvo alpskih dežel, str. 25–2. 98 Petric, Duša, str. 136; Petric, Slovenske božje poti, str. 19. 99 Do sedaj je bil fenomen roma.a na Slovenskem podrobneje raziskan samo na primeru roma. na Gore. skem v . in . 
stoletju: Kemperl, Roma. a. 100 Velkovrh Bukilica, Kiparstvo, str. 199–212 (s starejšo literaturo). 101 Cevc, Poznogotska plastika, str. 24–2. Praviloma je verjetno šlo predvsem za import, izjema na Kra.skem pa je verjetno 
bila delavnica arhivsko izpricanega kamniškega slikarja Vida, ki je kot kaže v svoji delavnici vsaj nekaj casa sodeloval s koroško izšolanim rezbarjem, t.m. Mojstra tuhi.skih reliefov: Cerkovnik, Gotski relief sv. Pavla; Cerkovnik, Auf der Spur. 
ten, 199. 
Demus, Otto. Kunstgeschichtliche Wechselbeziehungen im italienisch-kärntnerischen Grenzgebiet während der Gotik. Beiträge zur Geschichte und Kulturgeschichte Kärntens, 24–25, 1936, str. 180–190. Ferjancic, Edko. Tabor na Jezeru. Soca. Glasilo goriških, beneških in kanalskih Slovencev, 6, 2. . 
1947, str. . 
Gomiršek, Ta. a. Brestje in Kojsko: upravni in kulturni center Brd do 1945. Nova Gorica: Goriški muzej, 200. Gotski krilni oltar iz Britofa pri Uka.u (ob Idr. i). . ub.ana: Narodna galer. a, 200. Heinrichs, Ulrike. Martin Schongauer, Maler und Kupferstecher: Kunst und Wissenschaft unter dem 
Primat des Sehens. Mchen: Deutscher Kunstverlag, cop. 200. 
H. er, Janez. Bemerkungen zu den Villacher Bildschnitzerwerkstätten des . Jahrhunderts. Neues aus Alt-Villach, 35, 1998, str. 87–10. H. er, Janez. Gradivo za historicno topogra. jo predjože. nskih župn.  na Slovenskem: Primorska: Oglej-
ski patriarhat, Goriška nadško. ja, Tržaška ško. ja. Nova Gorica: Goriški muzej, grad Kromberk, 200. H.er, Janez. Osservazioni sulle botteghe degli intagliatori in legno di Villaco nel primo Cinque­
cento. La scultura lignea nell'arco Alpino: storia, stili e tecniche: 1450–1550 (ur. Giuseppina Perusini). Udine: Forum, 1999, str. 239–24. H. er, Janez. Die Tafelmalerei der Derzeit in Kärnten (1500–1530). Klagenfurt: Geschichtsverein 
.r Kärnten, 199. H. er, Janez. Sred.eveške freske v Sloven.i: I Gore. ska. . ub.ana: Družina, 199. H. er, Janez. Umetnostnozgodovinski pro. l Goriške v sred. em veku. Goriški letnik, 27, 2000, str. 
83–100. 
Hoving, Thomas P. F. In Search of a Rhenish Master. The Metropolitan Museum of Art Bulletin, New Series, 20, 1962, št. 10, str. 289–30. Humar, Dar. ; Cerv, Robert. Kojsko. Varstvo spomenikov, 30, 1988, str. 3. Kahsnitz, Rainer. Tilman Riemenschneider: Zwei Figurengruppen unter dem Kreuz Christi. Mchen: 
Kultursti.ung der Länder in Verbindung mit dem Bayerisches Nationalmuseum, 199. 
Koka., France. Delo konservatorskega ate.eja pri ZSV SRS. Varstvo spomenikov, 15, 1970, str. 214–2. Koka., France. Kojsko [montira.e gotskega krilnega oltarja]. Varstvo spomenikov, 21, 1977, str. 34. Kos, Franc. Goriška Brda v sred. em veku. Jadranski almanah, 1923, str. 10–50. Kos, Franc. Gradivo za zgodovino Slovencev v sred. em veku: Cetrta k. iga (1101–1200.). . ub. ana: 
Leonova družba, 19. 
Kahsnitz, Rainer. Die großen Schnitzaltäre: Spätgotik in Sdeutchland, Österreich, Stirol. Mchen: Hirmer, 200. Kemperl, Metoda. Roma.a in romarske cerkve 17. in 18. stoletja na Slovenskem. Gore. ska z . ub. a-
no. Ce. e: Ce.ska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba, 20. 
Kos, Milko. Sred.eveški urbarji za Sloven.o: Zv. 3: Urbarji slovenskega Primorja: Del 2. . ub. ana: Slovenska akadem.a znanosti in umetnosti, 195. Die Legenda aurea des Jacobus de Voragine: Aus dem Lateinischen ersetzt von Richard Benz. 
Gersloh: Gersloher Verlagshaus, 199. Leuschner, Eckhard. Die Nation und ihre Kunstgesetze. Ugo Ojettis 'Ra.aello e altre leggi' (1921). 
Kunst auf der Suche nach der Nation: Das Problem der Identität in der italienischen Malerei, Skulptur und Architektur vom Risorgimento bis zum Faschismus (ur. Damian Dombrowski). Berlin: Lukas Verlag, 2013, str. 250–26. 
Lexikon der christlichen Ikonographie. Rom, Freiburg, Basel, Wien: Herder, 199. 
Miklavcic, Maks. Urh. Leto svetnikov: Tretji del. . ub.ana: Zadruga katoliških duhovnikov, 1972, str. 31–3. Mitteilungen der k. k. Zentral-Kommission  Denkmalp. ege, 10, 1911, št 9, stolpec 463, sl. 19. Moschetti, Andrea. I danni ai monumenti e alle opere d’arte delle Venezie nella guerra mondiale 
MCMXV-MCMXVIII. Venezia: Sormani, 193. Osvald, Monika. Grof Rudolf Coronini Cronberg in Kojsko v Goriških Brdih. Acta historiae artis Slovenica, 2004, št. 9, str. 97–1. 
Pavlinec, Ivan. Iz prakse restavrira.a lesene plastike. Varstvo spomenikov, 16, 1972, str. 103–10. 
Peskar, Robert. Gotska arhitektura na Goriškem: Stavbarske delavnice (1460–1530) = Architettura gotica nel Goriziano: I “cantieri” (1460–1530). Nova Gorica: Goriški muzej, Grad Kromberk, 199. Petric, Franci. Duša, le pojdi z mano: Božje poti na Slovenskem I. . ub.ana: Družina 1996 Petric, Franci. Slovenske božje poti: Roma.e – popotova.e v veri: Božje poti pripovedujejo. . ub. ana: 
Družina, 200. Pillon, Lucia. »Cum palla lignea picta et deaurata«: Primer obdelave podatkov v luci umetnostno 
zgodovinske raziskave. Segni del sacro: scultura lignea nel Goriziano tra Spätgotik e Rinascimento (ur. Walter Klainscek). Monfalcone: Edizioni della Laguna, 1997, str. 32–5. Premk, Janez. Odnos do judovstva v umetnosti vzhodnoalpskega prostora od 13. do 16. stoletja: doktorska 
disertac. a. . ub.ana: Univerza v . ub.ani, Filozofska fakulteta, Oddelek za umetnostno zgodovino, 
200. Premrl, Božidar. Briški teri: Zgodbe cerkva in zvonikov v Brdih. Sežana: Kulturno društvo Vilenica, 20. 
Radocsay, Dénes. Gothic Panel Painting in Hungary. Budapest: Corvina Press, 196. Quinzi, Alessandro. Kiparstvo alpskih dežel: Primeri na Goriškem. Segni del sacro: scultura lignea nel 
Goriziano tra Spätgotik e Rinascimento (ur. Walter Klainscek). Monfalcone: Edizioni della Laguna, 1997, str. 19–3. Quinzi, Alessandro. Krilni oltar Sv. Kanc. ana. Segni del sacro: scultura lignea nel Goriziano tra 
Spätgotik e Rinascimento (ur. Walter Klainscek). Monfalcone: Edizioni della Laguna, 1997, str. 
120–12. Quinzi, Alessandro. Krilni oltar Sv. Križa. Segni del sacro: scultura lignea nel Goriziano tra Spätgotik e Rinascimento (ur. Walter Klainscek). Monfalcone: Edizioni della Laguna, 1997, str. 116–1. 
Quinzi, Alessandro. Prizori Kristusovega pas. ona. Segni del sacro: scultura lignea nel Goriziano tra Spätgotik e Rinascimento (ur. Walter Klainscek). Monfalcone: Edizioni della Laguna, 1997, str. 113–1. 
Razstavni katalog. Varstvo spomenikov, 16, 1972, str. 7–3. 
Schiller, Gertrud. Ikonographie der christlichen Kunst: Band 2: Die Passion Jesu Christi. Gersloh: Gersloher Verlaghaus, 196. Schindler, Herbert. Augsburger Renaissance: Hans Daucher und die Bildhauer der Fuggerkapelle bei St. 
Anna. Mchen: Bayerische Vereinsbank, 198. 
Schindler, Herbert. Der Schnitzaltar: Meisterwerke und Meister in Sdeutschland, Österreich und Stirol. Regensburg: F. Pustet, 197. Spätgotik am Oberrhein. Meisterwerke der Plastik und des Kunsthandwerks 1450–1530. Karlsruhe: 
Badisches Landesmuseum, 1970. 
Spätmittelalter am Oberrhein. Teil 1. Male rund Werkstätten 1450–1525. Stuttgart: J. Thorbecke, 200. Shupisser, Friz Oskar. Martin Schongauer geht um in Europa: Die Kupferstich-Passion B. 9–20 als 
Vorlage .r Werke spätmittelalterlicher Kstler. Le Beau Martin: etudes et mises au point: actes du 
colloque (ur. Albert Chatelet). Colmar: Musée d'Unterlinden, 1991, str. 239–250.Šuligoj, Ta. a. Podružnicna cerkev Sv. Križa nad Kojskim: raziskovalna naloga. Nova Gorica: Druž­boslovno-ekonomska šola, 198. 
Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vidic). . ub.ana: Nova rev. a, 20. Stele, France. Umetnost v Primorju. . ub.ana: Slovenska matica, 1960. Tavano, Sergio. Arte e artisti nordici nel Goriziano. Cultura tedesca nel Goriziano. Gorizia: Institut 
odi storia sociale e religiosa, str. 97–17. 
Velkovrh Bukilica, Vesna. Kiparstvo 1490–15. Gotika v Sloven. i (ur. Janez H. er), . ub. ana: Narodna galer.a, 1995, str. 199–2. Velkovrh Bukilica, Vesna. Prispevek k problemu . liac.e slovenskih rezbarskih delavnic v pozni goti­
ki: Dva štud.a primera in nekaj opaža. o metodolog. i primerjav. Gotika v Sloven. i: Nastaja. e kul­turnega prostora med Alpami, Panon.o in Jadranom: akti mednarodnega simpoz. a (ur. Janez H. er). . ub.ana, Narodna galer.a 1995 [1996], str. 183–19. 
Vuk, Marko. Porocilo o krilnem oltarju v Kojskem iz leta 19. Goriški letnik, 8, 1981, str. 223–22. 
Wonisch, Othmar. Die Kunstdenkmäler des Benediktinerstiftes St. Lambrecht (Österreichische Kun­
sttopographie: Band XXXI). Wien: Anton Scholl, 195. Zalar, Klavd. . Sv. Križ nad Kojskim: pregled oprav.enih restavratorskih posegov in današ. ega sta. a: magistrsko delo. . ub.ana: Univerza v . ub. ani, Akadem.a za likovno umetnost v . ub. ani, Odde­lek za restavratorstvo, 200. 

Spletni viri 
Andergassen, L. Stu.esser, Ferdinand. Ä (1855–1926). Österreichisches Biographisches Lexikon. Bd. 13, Lfg. 6. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenscha.en, 2010, str. 446–44. Österreichisches Biographisches Lexikon 1815-1950 Online-Edition: 
http://www.biographien.ac.at/oebl/oebl_S/Stu. esser_Ferdinand_1855_192. xml (. . 2015). Stele, France. Terenski zapiski. Kojsko, SV. KRIŽ, p. c. (INDOC CENTER MK) (http://gis.zrc-sa­
zu.si/zrcgis/doc/stele/skenogram.aspx?id=KOJSKO,%20p.%20c.%20sv.%20Kri%9Ea%200. jpg) (dostop . . 2015).Žigon, Zdenka. Ferjancic, Edko (Edvard), Primorci.si (http://www.primorci.si/osebe/ferjan%C4%­
8Di%C4%8D-edko-%28edvard%29/1521/) (dostop . . 2016). 



Cerkev sv. Križa v Kojskem v luci poznogotske arhitekturne produkc.e na Goriškem 
Robert Peskar 
dr. umetnostne zgodovine, docent, generalni konservator Zavod za varstvo kulturne dedišcine Sloven.e, Služba za kulturno dedišcino, Metelkova 4, SI-1000 . ub. ana robert.peskar@zvkds.si 
Izvlecek: Okoli leta 1515, ko je nastal glavni oltar za cerkev, je bila sama stavba stara vsaj 30 ali 40 let in je že doživela nekatera vzdrže­valna dela. Žal se podatki o tem niso ohranili, kar ve.a tudi za cas in okolišcine grad.e cerkve. Najstarejši je verjetno zvonik, ki bi lahko nastal v drugi polovici . ali prvi polovici . stoletja. Okoli leta 1470–1480 sta bila zgrajena ladja in prezbiter. ter vrh.i del zvonika, v . in . stoletju pa še lopa in zakrist.a, stranska oltarja in poslikava prezbiter.a. Cerkev je znacilen rezultat razvoja arhitekture . stoletja na Goriškem. Zvonik je eden starejših v tem prostoru in je predstav.al vzor za mlajše razlicice v okolici, medtem ko prezbiter. cerkve sledi standardu, ki se je na Goriškem uve.avil kmalu po sredini . stoletja, in sicer s pojavom vodilnega mojstra t. i. kra. sko--ško. eloške skupine, s katerim se je izoblikovalo novo pojmova.e v oblikova.u cerkvenega prostora (Žapuže, Podnanos). Gre za pojav kompliciranih obocnih shem prezbiter.ev, okrašenih z bogato stavbno plastiko (konzole, sklepniki). Lupina stavb pa ostaja kompaktna brez izrazitih clenitev. Izjema so le cerkve v pomembnejših župn. skih središcih, kjer se je uve.avil tip cerkva z dolgim korom z opor­niki (Kanal, Vipava). Izvor oblik je potrebno iskati predvsem v ladji župn.ske cerkve v Kra.u oziroma v arhitekturi vodilnega mojstra kra. sko-ško.eloške skupine, katerega nasledstvo predstav.a tudi mojster iz Kojskega. 
K. ucne besede: gotska arhitektura na Goriškem, Mojster sv. Križa v Kojskem, Mojster kra. skega lad. skega oboka. 
La chiesa di Santa Croce a Kojsko (Quisca) alla luce dell’architettura goriziana tardogotica 
Riassunto: Intorno al 1515, quando fu costruito l’altare maggiore della chiesa di Santa Croce a Kojsko, l’edi.cio aveva almeno trenta o quaranta anni e aveva giŕ subito opere di manutenzione. Purtroppo le informazioni concernenti tali opere non si sono conservate, il che vale anche per il periodo e le circostanze legate alla costruzione della chiesa. Il campanile, costruito forse nella seconda metŕ del Trecento 
o nella prima metŕ del Quattrocento, č probabilmente la parte piantica di questo edi. cio sacrale. Intorno agli anni 1470–1480 furono costruiti la navata, il presbiterio e la parte superiore del campanile. Al Seicento e all’Ottocento risalgono invece la capanna, la sacrestia, gli altari laterali e i dipinti nel presbiterio. La chiesa rappresenta un tipico risultato dello sviluppo dell’architettura goriziana del Quat­trocento. Il campanile č uno dei piantichi di quest’area e fu preso come modello per la costruzione di altri campanili nelle vicinanze, mentre il presbiterio della chiesa segue gli standard che si a.ermarono nel Goriziano subito dopo la metŕ del Quattrocento con l’attivitŕ del capomastro del c. d. gruppo di Kra. e Ško.a loka, che porta una nuova concezione dello spazio sacrale (Žapuže, Podnanos) con l’introduzione di complicati schemi delle volte dei presbiteri e ornati da un ricco apparato scultoreo (mensole, chiavi d i volta). Il guscio dell’edi.cio rimase invece compatto, senza particolari partizioni. Rappresentano perun’eccezione le chiese dei piimportanti centri parrocchiali, dove si a.ermun tipo di chiesa caratterizzata dal coro lungo con contra.orti (Kanal, Vipava). L’origine di queste forme va ricercata soprattutto nella navata della chiesa parrocchiale di Kra., ossia nell’architettura del capomastro del gruppo Kra. –Ško. a loka, il cui successore fu anche il maestro di Kojsko. 
Parole chiavi: architettura gotica del Goriziano, mastro della chiesa di Santa croce a Kojsko (Quisca), mastro della volta della navata di Kra. . 
Jubilej ob 500-letnici nastanka oltarja za cerkev sv. Križa v Kojskem je priložnost, da si znova nadrobneje ogledamo .eno arhitekturo, ki je že na prvi pogled znacilen rezultat razvojnih tokov poznogotske arhitekturne produkc.e na Goriškem. V casu nastanka oltarja je bila stavba stara vsaj 30 ali 40 let in je ob tako pomembni pridobitvi, kot je nov oltar, verjetno doživela nekatera vzdrževalna dela. Žal se podatki o tem niso ohranili,1 kar ve. a tudi za cas in okolišcine grad.e cerkve. Zato je bilo mogoce doslej datac. o grad. e dolociti le okvirno, in sicer na podlagi .ene arhitekturne govorice in splošnih znacilnosti razvoja poznogotske arhitekture na tem obmocju. Od zad.ih tovrstnih opredelitev je minilo že skorajda dve desetletji,2 pred tem pa je cerkev z arhitekturnega vidika komajda vzbujala pozornost,3 saj je bil zaradi svoje nesporne umetnostne kvalitete vedno v ospredju predvsem oltar.4 Tokrat pa bosta v središcu našega zanima.a stavbni razvoj cerkve in .eno mesto v razvoju cerkvene poznogotske arhitekture na Goriškem. Gre za vpraša.i, ki sta bili, kot receno, že obravnavani, a so posamezna nova opaža.a ponudila nekaj novih odgovorov, kar ve.a tudi za nekatere k. ucne primere gotske arhitekture na Goriškem.  
Cerkev sv. Križa stoji na ma. šem gricu jugovzhodno od središca vasi in je orientirana rahlo proti severovzhodu (sl. 1–2). Sestav.ajo jo dvopolni prezbiter. s triosminskim sklepom, pravokotna ladja in iz osi pomak.en zvonik, katerega pozic.a je omogocila izoblikova.e preproste vhodne lope. Iz starejših fotogra.j je razvidno, da je imela cerkev pred zad.o obsežno prenovo na severni strani prizidano zakrist.o (ta ne stoji vec), na južni pa portal, ki je danes zazidan. Da. e ve.a omeniti, da je bil seda.i glavni portal pred prenovo namešcen v zazidanem zahodnem loku vhodne lope, na današ.e mesto pa je bil prestav. en ob celoviti obnovi v letih 1984 in 198.5 Iz tega kratkega opisa je razvidno, da cerkev ni nastala po enotnem konceptu, vendar je stavbni razvoj k.ub izraznosti in razmeroma dobri dokumentac.i o prenovi, ki jo hrani arhiv Zavoda za varstvo kulturne dedišcine Sloven. e v Novi Gorici, težko doloc.iv. Pisni viri pri tem ravno tako niso v veliko pomoc, kajti cerkev se s taborom »des heiligen Creucz taber« prvic ome.a šele leta 152.6 Prvotno je bila podružnica župn.e sv. Jur.a v Locniku (Lucinico, Ital.a), danes sodi v okvir župn. e v Kojskem, kjer se Mar.ina cerkev prvic listinsko ome.a leta 144.7 
Zaradi naštetih okolišcin ni presenet.ivo, da stavbni razvoj doslej ni bil predmet posebne obravnave. Nekaj drobcev za rekonstrukc.o stavbne zgodovine najdemo v konservatorskih porocilih in Steletovih terenskih zapiskih,8 ki govor.o, da naj bi bila ladja starejša od prezbiter.a. Vendar pa takšnih opredelitev ponovni nadrobnejši ogled stavbe ne potrjuje. Prej bi rekli, da je najstarejši del stavbe zvonik, ki ga poleg ozkih lin clen.o štiri dvojne polkrožne odprtine v predelu zvonov ter seveda znacilne cine v obliki lastovicjega repa (sl. 3). Vstop v zvonik je danes iz ladje skozi ozek šilast portal, ki pa je nastal šele ob obnovi leta 198.9 Pred tem je bilo pritlicje zvonika dostopno skozi široko polkrožno locno odprtino. Ta je verjetno nastala sekundarno, kajti dostop v nadstropje je bil verjetno le skozi portal v nadstropju južne stene, ki je dostopen s pevskega kora, nastalega sicer v obdobju baroka.10 
1 Na hrbtni strani oltarja je še vedno videti ostanke napisa z letnico 1515, ki naj bi bili pred leti cit.ivi kot »… FUIT 1515 
PAROCO TH… JUG ET CAM …THOMASIG …« (Cevc, Gotska plastika, str. 152), iz cesar razumemo, da so se nanašali 
predvsem na cas nastanka oltarja in navedbo teda. ega narocnika oziroma župnika in k. ucarjev. 
2 Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, str. 70–71, 302–30. 
3 Gradivo za umetnostno topogra.jo Primorske, sv. Križ, Kojsko; Cevc, Sred.eveška plastika, str. 272; Cevc, Slovenska 
umetnost, str. 38; Kome. , Gotska arhitektura, str. XL, 51; Kome. , Gotska arhitektura na Slovenskem, str. 60 in da. e. 4 Stelč, Umetnost v Primorju, str. 108–109; Zadnikar, Spomeniki cerkvene arhitekture, str. 43–50; Cevc, Gotska plastika, str. 
150–152; Cevc, Poznogotska plastika, 135–14. 5 Cerv, Kojsko, str. 33. 6 Kos, Sred.eveški urbarji za Sloven. o, str. 170–171; H. er, Gradivo za historicno topogra. jo, str. 1. 7 H. er, Gradivo za historicno topogra. jo, str. 1. 8 Kome., Kojsko, str. 22. 9 V fototeki Zavoda za varstvo kulturne dedišcine Sloven.e v Novi Gorici hran. o vec fotogra. j, iz katerih je razvidno sta. e 
pred in med prenovo (ZVKDS, OE NG, dosje spomenika: Kojsko, cerkev sv. Križa, negativa št. 69212, 69214). 10 Ali je pozic.a portala prvotna, iz današ. ega sta.a brez posebnih konservatorskih raziskav ni gotova, je pa verjetna, ce bi 


Portal je eden od prvih indicev za datac. o grad.e. Glede na . egovo tipolog. o bi verjetno lahko nastal že v drugi polovici . ali v prvi polovici . stoletja.11 Drugi casovno oprede. ivi element pa so dvojne odprtine v zgor.em delu stolpa, katerih stebrici so izdelani iz lokalnega apnenca. Pro. lac. a kapitelov nedvomno kaže gotske stilne znacilnosti. Istocasno enotna struktura grad.e zvonika iz lokalnega kremencevega pešce.aka govori, da je stolp nastal v eni fazi. Vendar to ve.a le za del do preprostega venca iz kremencevega pešce. aka, medtem ko je strešni venec nad . im, klesan iz apnenca, po kamnoseških znakih sodec nastal socasno z grad. o prezbiter.a. Tega je bilo mogoce doslej datirati v cas okoli 1470– 1480.12 To pa pomeni, da so cine v obliki lastovicjega repa oziroma t. i. gibelinske cine, ki dajejo cerkvi znacilen pecat, nastale šele v tem casu ali celo kasneje. 
Opisana ugotovitev glede casa nastanka se sicer ne sklada z doseda. imi opredelitvami tovrstnih oblik zvonikov na tem obmocju, ki so bili na splošno casovno postav. eni v . ali . stoletje.13 Na Goriškem oziroma v Brdih namrec srecamo vec zvonikov tega tipa, za katere lahko skorajda zanes.ivo trdimo, da so vecinoma mlajši in so najverjetneje nastali prav po vzoru kojšcanskega. Najprej ve. a omeniti zvonik cerkve sv. Duha v Fojani (sl. 4), ki je sodec po portalu, ki je vodil v danes porušeno ladjo, verjetno iz . stoletja.14 Enako ve. a tudi za zvonik župn.ske cerkve v Šmartnem, ki ju druži sorodno oblikova.e dvojnih lin oziroma dvojnih stebricev z bazami in kapiteli, ki so le v Kojskem ambiciozneje oblikovani s sicer skromnim pro. lom.15 Podoben je še zvonik Mar.ine cerkve v Golem Brdu, ki 
bil prvotno zvonik samostojno stojec in zgrajen v smislu profane funkc.e, a o sled.em za zdaj ni indicev. 11 Tovrstnih portalov z ravno preklado na konzolah v gotski arhitekturi srecamo veliko. Na Primorskem ga najbližje zasledi-mo v vzhodni steni zvonika župn.ske cerkve v Roci.u, ki je nedvomno sred.eveškega porekla in je mogoce nastal okoli leta 1481, ko je bila zgrajena nova cerkev (H. er, Gradivo za historicno topogra. jo, str. 100), sicer pa redno nastopajo v 
ostalih deželah Sloven.i od druge polovice . stoletja naprej (Kra., Pleterje, Ptujska Gora). 12 Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, str. 70–71, 302–30. 13 Najdic-Pipan, Zvoniki na Slovenskem, str. 106; glej tudi: Premrl, Briški teri, str. 9 in da. e. 14 Prva omemba nekda. e bratovšcinske cerkve, od katere so se ohranili zvonik, prezbiter. in teme. i lad.skih sten, izvira iz 
leta 1570 (H. er, Gradivo za historicno topogra. jo, str. 106). 
15 
V Državnem arhivu v Gorici (Archivio di Stato di Gorizia) se je ohranila vedutna upodobitev Šmartna iz druge polovice . stoletja, na kateri je upodob.en zvonik, ki že ima današ.e cine (glej: Premrl, Briški teri, str. 135 in prispevek Andrejke Šcukovt v tej publikac. i). 

Slika 3: Kojsko, cerkev sv. Križa, zvonik z zahodne strani (foto: Robert Peskar). 
Slika 4: Fojana, cerkev sv. Duha, zvonik z zahodne strani (foto: Robert Peskar). 
je mogoce v osnovi še iz prve polovice . stoletja,16 medtem ko sta zvonika Mar. ine cerkve v Vrhov.ah in župn.ske cerkve v Šempasu zagotovo šele iz . ali celo . stoletja. Tovrstne cine so bile sicer pri. ub.ene tudi na Obali; v Kopru jih vidimo na pretorski palaci iz leta 1664, nekoliko starejše pa poznamo na piranskem obzidju. Toda najstarejši zanes. ivo casovno izprican primer tovrstnih stolpov se ni ohranil v arhitekturi, temvec v arhivskem gradivu. Najprej moramo omeniti pecat mesta Gorice iz . stoletja, na katerem so upodob. eni obzidje in stolpi,17 pri cemer pa se seveda postav. a vpraša.e, ali pecat zrcali resnicno sta.e v arhitekturi. Zato je bo. zanimiv urbar pomembne goriške rodbine Turn oziroma della Torre iz leta 1542, ki ga hran.o v tržaškem državnem arhivu.18 . egovo platnico in posamezne strani kras.o rodbinski grbi (eden z letnico 1548) z upodobitv. o stolpa s cinami v obliki lastovicjega repa. 
Ker so imeli Turni v tem casu na obravnavanem obmocju veliko posesti,19 je mikavna misel, da bi bili za razširitev tega tipa zvonikov zaslužni prav predstavniki te družine, saj bi jih lahko šteli med najverjetnejše narocnike ali donatorje. V tipolog.i zvonikov bi se namrec lahko zrcalila fevdalna (ali politicna) razmerja na tem obmocju, kar v tem evropskem prostoru ne bi bil osam. en primer.20 Seveda pa se ob kojšcanskem zvoniku odpirajo tudi druga vpraša.a, npr. ali je zvonik prvotno stal samostojno in kakšen je bil sploh dostop v .egovo prvo nadstropje. Iz današ. ega sta. a namrec odgovorov ni možno razbrati. Mogoce je potrebno prve gradbene spremembe zvonika povezati celo z grad.o protiturškega tabora, ki je zagotovo tekla pred prvo arhivsko zabeležko leta 152.21 
16 Kome. , Gotska arhitektura na Slovenskem, str. 280. 17 Otorepec, Sred. eveški pecati in grbi, str. 223–224; Premrl, Briški teri, str. 9–. 18 Vec o rokopisu glej prispevek Ta.e Gomiršek v tej publikac. i. 19 Bliž.i grad v Vipolžah je Febo ml. della Torre prejel v fevd od Ivana Goriškega že leta 1459 (Kos, Goriška Brda v sred. em 
veku, str. 26). Tudi v Kojskem je obstajala grašcina, katere lastniki pa so bili Coronin.i, menda od leta 1630 (H. er, 
Gradivo za historicno topogra. jo, str. 112). Dvorec danes ne stoji vec, stal pa je blizu župn. ske cerkve. 
20 
Tu mislimo na pojav kornih zvonikov v južni Nemc.i, na Koroškem in Štajerskem, kjer jih zad.e raziskave obravnavajo tudi iz vidika simbolicnega pomena v smislu cerkvene pripadnosti ali neodvisnosti od posameznih cerkvenih središc (vec o tem glej: Živkovic, Zur Entwicklung der Chor- und Westturmkirchen, str. 261–267). 
21 
V bliž.em Šmartnem v Brdih je bil tabor zgrajen pred letom 1512, ko se prvic navaja (H. er, Gradivo za historicno 
Slika 5: Kojsko, cerkev sv. Križa, tloris cerkve z vrisanimi stavbnimi fazami (risal: Robert Peskar). 

Podobno kot zvonik tudi ladja pušca nekaj odprtih vpraša.. Na osnovi pozic. e ostankov .esk na slavoloku so nekateri pisci ladjo oznacili za starejšo od prezbiter. a,22 kar pa v primeru, da je imela ladja že od zacetka odprto ostrešje, ni verjetno. Prej bi rekli, da sta ladja in prezbiter. nastala socasno, še posebej, ce je današ.i glavni portal po prestavitvi leta 1984 na svojem prvotnem mestu (sl. 5). Gotskih oken v ladji med obnovitvenimi deli, ko so bili odstra.eni starejši ometi, ni bilo videti. Verjetno je bilo v ladji le eno gotsko okno na mestu današ.ega sredi južne stene. Takšno pozic. o oken namrec srecamo tudi pri nekaterih drugih cerkvah na tem obmocju (Roci.). V ladji sta ohra.ena tudi posvetilna križa, ki pa omogocata le okvirno datac.o v pozni sred.i vek. Bo. zanes.iv je obseg predelav v . in deloma v . stoletju, ceprav datac.a južnega portala v prezbiter. u ni gotova.23 Zak. ucek prezidav v . stoletju najbrž oznacujeta oba stranska oltarja, levi z letnico 1698, desni pa 1700 (sl. 6). Do takrat so posodobili tudi okenske odprtine, zgradili lopo, prebili nov prehod v pritlicje zvonika in ga tako povezali z lad. sko prostornino. Dodatne posege so izvedli še sredi . stoletju, ko so na severni strani zgradili zakrist. o, prestavili gotski glavni portal iz nekda.e zahodne stene ladje v zazidavo zahodnega loka lope, medtem ko so južni lok v celoti zazidali.24 V stavbnem razvoju je casovno težko oprede. iv 
topogra. jo, str. 107). 22 Kome., Kojsko, str. 22. 23 Gre za portal z ravno preklado na konzolah, ki tipološko sledi portalu, ki smo ga spoznali že v južni steni zvonika, vendar 
je nekoliko mlajši. Skromna pro. lac.a konzol nape.uje na datac. o v . stoletje, vendar zanes.ivih indicev za to ni. 24 Casovno opredelitev obnovitvenih del sredi . stoletja je mogoce okvirno opreti na postavitev kamnite napisne plošce, 
danes v južni steni zvonika v niši vhodne lope, ki je datirana z letnico 185. Plošca je bila pred prenovo vzidana v eno od 
Slika 6: Kojsko, cerkev sv. Križa, pogled v notra. šcino proti vhodu (foto: Robert Peskar). 

tudi prezbiter. z dvojnoparalelnim obokom, katerega secišca reber so bila oprem. ena s sklepniki, ki pa so bili v casu poslikave v . stoletju uniceni (sl. 7). Za datac. o grad. e so pomembni predvsem obocna shema in oblikovani stavbni cleni, kapiteli in sklepniki, ki k. ub povprecni ali nižji kvaliteti kažejo jasen slogovno-formalni izvor v arhitekturi tretje cetrtine 
. stoletja na Goriškem, ki se veže na delova.e t. i. Mojstra kra. skega lad.skega oboka in 
lad. skih sten, oznacevala pa je družinsko grobnico Coronin. ev, v katero so položili zad.ega lastnika grašcine v Kojskem, Jožefa Coronin. a. Coronin.i so bili lastniki grašcine, ki danes ne stoji vec, menda že od leta 1630 (H. er, Gradivo za historicno topogra. jo, str. 112). 
Slika 7: Kojsko, cerkev sv. Križa, obocni sistem v prezbiter. u (foto: Robert Peskar). 


.egovih naslednikov. Da bi nekoliko osvetlili ta cas, si je potrebno nekatere k. ucne spomenike ponovno ogledati.
Na splošno ve.a, da se je na Goriškem, kar zadeva sakralno arhitekturo, v drugi polovici . stoletja zelo veliko gradilo in ta gradbena aktivnost je nadomestila skorajda vso starejšo arhitekturo, zato kakšne izrazite razvojne crte arhitekturnega prostora in oblik ni opaziti.25 V . stoletju so se na Goriškem uve. avili tr.e glavni tipi cerkva. Najbogatejšega predstav. a župn.ska cerkev v Kanalu, zaceta že leta 1431, ki obsega vzdolžno usmerjeno ladjo in dolgi dvopolni kor z zuna.imi oporniki (sl. 8). Ceprav so prezidave v . in . stoletju precej zabrisale prvotni gotski izgled cerkve, je bilo mogoce stilno-formalni izvor arhitekturnih oblik kanalske cerkve iskati v obsežni arhitekturni tvornosti internacionalnega gotskega sloga okoli leta 1400,26 ki ga pri nas najlepše ilustrira 
ptujskogorska skupina. Pomembno je, da so v kanalski cerkvi jasno izražena tektonska 
razmerja obocnih elementov kot nasprotje visoko-gotskih teže. po višinskem zagonu (sl. 
9). To je lastnost, ki se ji goriška cerkvena arhitektura tudi kasneje ni odpovedala. Po vzoru kanalske cerkve se je ta tip cerkvene prostornine in zuna.e izraznosti uve. avil 
predvsem v pomembnejših župn. skih središcih ali vikariatih, najprej v Šta. elu, nato v 
Vipavi, Štivanu in naposled še v Gorici. Od teh je posebej zanimiva župn.ska cerkev sv. 
Štefana v Vipavi. .ena stavbna zgodovina doslej še ni bila zadovo. ivo razrešena,27 a je nadrobnejše opazova.e stavbe vendarle omogocilo ma. še korekc. e doseda. ih interpretac. stavbnega razvoja (sl. 10).28 Toda ponovni ogled stavbe je razkril še eno doslej prezrto nadrobnost, ki je bila na Slovenskem do tega casa neznana. To je motiv okroglega okna, t. i. rozete, v južni steni prezbiter. a. Okno je danes vecinoma zazidano, a se v nadstropju zakrist.e lepo vidi ohra. en spod.i del. Pri nas so tovrstne rozete vecinoma krasile zahodne fasade cerkva po vzoru veliki evropskih katedral. Izjemoma jih v prvi polovici . stoletja zasledimo še kot clenitve lad.skih sten, npr. v Treb.em, kjer je rozeta osvet.evala prostor pod zahodno emporo, ali v južni steni gotske cerkve v kartuz.i Pleterje in južni lad. ski steni nekda. e kapite.ske cerkve sv. Nikolaja v Novem mestu, kjer nastopajo kot motiv dveh rozet. 
25 Nadrobneje o tem glej: Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, str. 35 in da. e. 26 Peskar, Arhitektura in arhitekturna plastika okoli leta 1400, str. 174–17. 
27 
Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, str. 282; Murovec, Seražin, Župn.ska cerkev sv. Štefana v Vipavi, str. 214–2. 
28 Gotska stavba je bila verjetno po enovitem konceptu zgrajena v letih 1460–1465 (Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, str. 60–62, 281–282), sredi . stoletja pa je sodec po napisu na stranskih portalih doživela prve vecje prezidave, a obseg ni nadrobneje doloc. iv. Današ.i zvonik bi v spod.em delu lahko izviral še iz . stoletja, še posebej zato, ker bi utegnil predstav.ati vzor za nekatere prostostojece razlicice pri podružnicnih cerkvah nekda.e vipavske župn.e. Eden takih je v Podnanosu, ki je bil, sodec po napisu, zgrajen že leta 16. V Valvasorjevem casu je cerkev imela nad prvotno zahodno steno zvoncnico, današ.i zvonik pa je bil z ladjo povezan s pokritim mostovžem.  

Na podobnem mestu kot v Vipavi tovrstno rozeto srecamo le v južni steni nekda. ega prezbiter. a župn.ske cerkve v Kojskem iz casa okoli 1490–1492 (sl. 11).29 Ker gre za mlajši primer, bi mogoce celo lahko govorili o dolocenem vplivu vipavske cerkve znotraj delavniške kontinuitete posameznih gradbenih skupin. Tudi v evropskem patrimon. u gotske arhitekture podobnih primerov ni veliko. V avstr.skih deželah lahko omenimo zgo. župn.sko cerkev v Bad St. Leonhard in Lavanttal, zgrajeno v prvi polovici . stoletja, kjer je okroglo okno namešceno v zahodni poli južne stene dolgega kora,30 ter leseni model Mar.ine cerkve v Regensburgu. Model, ki ga hran.o v tamkajš.em muzeju, je nastal okoli leta 1520, okrogla okna pa so razvršcena v vseh stranicah prezbiter. a.31 V obeh primerih so pozic. o in velikost oken narekovali prizidana zakrist. a oziroma radialne kapele, kar odpira možnost, da je bila tudi v Vipavi na južni strani kora prizidana 
gotska zakrist. a, ceprav je na Valvasorjevi upodobitvi tako kot zuna.ih opornikov ni videti. Vendar takšna tlorisna zasnova ne bi bila nobeno presenece.e, saj je bila le nekaj let pred vipavsko uresnicena že v Šta.elu kot domnevno najstarejše delo Mojstra kra. skega lad.skega oboka na Primorskem (sl. 12).32 
Drugi tip predstav.ajo cerkve z vzdolžno usmerjeno ladjo in dvopolnim prezbiter.em s triosminskim sklepom ali enopolnim prezbiter.em s petosminskim zak. uckom, ki je lasten predvsem vikariatnim in romarskim cerkvam. V to skupino lahko uvrstimo tudi kojšcansko cerkev. Med najbo. reprezentancnimi primeri tega tipa bi omenili cerkev sv. Vida v Podnanosu pri Vipavi. Ceprav je cerkev v . stoletju doživela teme.ito prezidavo, je obseg nekda.e vikariatne cerkve vipavske 
29 Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, str. 330. Ali je rozeta na svojem prvotnem mestu, ni povsem gotovo, saj bi bila lahko sekundarno prestav.ena z zahodne fasade ob barokizac.i. Vendar dokaj natancna vzidava v kamnito strukturo, graje-no iz pravilnih klesancev, prejkone to možnost izk. ucuje, saj je . ena pozic. a razum.iva tudi zaradi sedil.e v notra. šcini, ki je izk. ucila možnost izvedbe šilastega okna, kakršne vidimo v sklepnih stranicah prezbiter. a. 
30 Geschichte der Bildenden Kunst, str. 52, 276–27. 31 Nußbaum, Deutsche Kirchenbaukunst der Gotik, str. 3. 32 Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, str. 55–5. 

Slika 12: Šta.el, cerkev sv. Dan.ela, tloris cerkve z vrisanimi stavbnimi fazami (risal: Robert Peskar). 

Slika 13: Podnanos pri Vipavi, cerkev sv. Vida, tloris nekda. ega prezbiter.a z južnim delom današ.e ladje z vrisanimi stavbnimi fazami (risal: Robert Peskar). 


Med zanimivejše primere tega tipa ve.a na tem mestu omeniti še romarsko cerkev Mar. inega vnebovzetja v Vitov.ah. Cerkev vzbuja pozornost že z vidika stavbne zgodovine, ki tudi z nadrobnejšim pregledom ni v celoti razber.iva. Gotski prezbiter. je bil namrec že okoli leta 1500 verjetno na novo obokan, v . stoletju je bil zgrajen zvonik, mogoce celo na mestu starejšega, v . stoletju pa je bila ladja precej razširjena in spreme. ena v nekakšno trilad.sko dvorano (sl. 14).35 Za namecek je bila v drugi svetovni vojni cerkev še mocno poškodovana. Zato kar precejš.o uganko predstav. ata Mar.in sklepnik iz casa okoli 1465–1475, ki danes leži v prezbiter. u (sl. 15), sklepnik s Kristusovo podobo (Vera icon) in del slavoloka s .guralnim kapitelom v ladji. Vsaj za oba sklepnika bi lahko trdili, da sta pripadala prvotnemu obocnemu sistemu v prezbiter. u, ce je sploh bil do konca izveden. Zaradi turških vpadov je bil obravnavani cas izrazito nemiren in bi lahko povzrocil prekinitev grad.e. Na tem mestu sta zanimiva še sklepnik z neznanim grbom, viden na starejših fotogra.jah in danes ni vec ohra. en,36 ter sklepnik z mojstrskim znakom, podobnim tistemu v Kojskem. Vendar ta znak verjetno pripada mojstru, ki je okoli leta 1500 prezbiter. vecinoma na novo obokal in je mogoce identicen z mojstrom, kateremu lahko pripišemo tudi nekoliko mlajšo cerkev sv. Petra in Pavla v Noznem v Brdih.37 
Tretji tip predstav.ajo skromnejše podružnicne cerkve s preprosto pravokotno ladjo in kratkim prezbiter.em, ki pa ga ravno tako navadno odlikuje bogat obocni sistem s kompliciranimi obocnimi shemami in polno plasticnimi sklepniki. Med temi bi posebej 
35 Datac.o ladje doloca napis z letnico na prekladi glavnega portala (ANTONINVS NVSSI PAROCHVS RESTARARI 
CRAVIT ANNO 1725), medtem ko se na prezidavo zakrist. e lahko opremo na napis na talnem zidcu jugovzhodnega dela 
ladje (REVERENDISIMO DOMINO ANTONIO NVSI PAROCE/ ANDRE VSAI CAMERARO ANN 1751 STEFA­
NO SMET POTESTA PO… ANDRE BVDIN CAPO MISTRO FIGLI). Oba napisa se nanašata na teda. ega župnika 
Antona Mus.a ter k. ucarjev. 36 ZVKDS, OE NG, dosje spomenika: Vitov.e, cerkev Mar.inega Vnebovzetja. Glej tudi: Peskar, Gotska arhitektura na 
Goriškem, str. 2. 37 Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, str. 6. 


izpostavili cerkev sv. Martina v Žapužah (sl. 16), ki je po zuna. i clenitvi izrazito tradicionalna arhitektura, saj sta zuna. šcino prezbiter. a clenila le dve okni v jugovzhodni in južni stranici, eno še v ladji, na zahodni strani pa portal in zvoncnica. Notra. šcino prezbiter.a pa odlikuje dvojnoparalelni obocni sistem s .guralnimi in rastlinskimi sklepniki.38 Gre za standard, ki se je na Goriškem uve. avil kmalu po sredini . stoletja, in sicer s pojavom vodilnega mojstra t. i. kra. sko-ško.eloške skupine. Prav z . egovimi novograd.ami se je izoblikovalo opisano novo pojmova. e v oblikova.u cerkvenega prostora. Ti stavbni cleni imajo v formalnem pogledu na splošno izvor v arhitekturi iz casa okoli leta 1400, se pravi v obdobju internacionalne gotike, vendar pa nadrobnejša analiza kaže, da je potrebno tesnejše zveze 
iskati predvsem s tistim mojstrom oziroma delavnico, ki je zasnovala ladjo župn. ske cerkve v Kra. u, v okviru katere se je razvil tudi vodilni mojster kra. sko-ško. eloške skupine. Ta mojster, ki je na Gore.skem obokal ladjo župn.ske cerkve v Kra.u po letu 1452 in ladjo župn.ske cerkve sv. Jakoba v Ško.i Loki pred letom 1471 ter med letoma 1459 in 1469 zgradil prezbiter. župn.ske cerkve v Radov. ici,39 je namrec povzel celoten motivni repertoar iz prve gradbene faze kra.ske ladje in ga kasneje ustrezno porabil v vecini svojih del. Za ilustrac.o naj omenimo primer starejše konzole iz Kra. a, namešcene v severni steni ladje pod zahodno emporo (sl. 17), in . eno interpretac.o v nekda. em prezbiter. u cerkve sv. Vida v Podnanosu, ki predstav.a edino signirano delo Mojstra kra. skega lad. skega oboka na Goriškem. S tega vidika so sicer zanimive tudi druge cerkve, a je dovo. , ce znova opozorimo na prezbiter. Mar.ine cerkve v Vitov. ah, kjer vidimo konzolo v prezbiter. u (sl. 18), ki se tipološko zgleduje po konzoli iz Kra. a. 
Že iz doslej povedanega je razbrati, da je bil pojav tega mojstra, ki mu na podlagi stilnih karakteristik s precejš.o verjetnostjo pripišemo vsaj še cerkvi v Žapužah in Tolminu, pogojno pa tudi cerkev v Šta.elu, za ta prostor izredno pomemben. Zato je potrebno še enkrat poudariti zakaj. Zaradi tega, ker je bila osebnost Mojstra kra. skega lad. skega oboka v tretji cetrtini . stoletja tako izrazita, da je s svojim delova.em ustvaril pravo arhitekturno šolo z enovitim in izvirnim formalnim izrazom, ki so ga kasneje nada. evali številni bo. ali ma. sposobni nasledniki tako v osred. i Sloven. i kot tudi na Goriškem in v Beneški Sloven.i. Na Gore.skem moramo s tega vidika posebej naglasiti nasledstvo v t. 
i. kamniški kamnoseški delavnici, katere stilno-formalno govorico je zaznamoval predvsem pozni opus Mojstra kra. skega lad.skega oboka, v katerega sodi lad.ski obok s sklepniki župn.ske cerkve sv. Jakoba v Ško.i Loki iz leta 147.40 Na Goriškem pa je razvidnih vec naslednikov oziroma ucencev, za katere so odlocilnejša mojstrova zgodnejša dela. Poleg stavbarja, ki je gradil cerkev sv. Janeza Krstnika v Štivanu okoli let 1472–1475 in je verjetno identicen z avtorjem župn.ske cerkve sv. Štefana v Vipavi,41 ve.a posebej opozoriti na mojstra, ki je sklesal nekaj sklepnikov v Slapu pri Vipavi (sl. 19) in konzolo, danes vzidano na južni fasadi stolnice v Gorici (sl. 20). V ta delavniški krog sodi še relief sv. Mihaela na 
38 Tudi konzole so bile zasnovane v obliki glav razlicnih tipov, a dela niso izvedli do konca (glej: Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, str. 57–58). 
39 O datac.i navedenih cerkva glej: Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, str. 43–5. Glede datac. e prezbiter.a v Radov. ici je pomembna tudi pred leti odkrita deviza »AEIOU« cesarja Friderika III. na slavolocni steni, ki datac. o postav. a v cas po letu 1456, ko so izumrli gro. e Ce.ski, ki so imeli do tedaj patronat nad župn. o, za .imi pa Habsburžani. 
40 Kot prvo delo kamniške kamnoseške delavnice ve.a obok ladje cerkve sv. Primoža in Felic.ana nad Kamnikom, ki je dati-ran z letnico 1479 na enem od sklepnikov. Žal doslej ni bilo mogoce bo.e pojasniti vloge palirja Tomaža, ki se je podpisal na obok ško.eloške cerkve (glej: Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, str. 50-51). 
41 Glede avtorja vipavske cerkve je zelo mikaven mojster Jorg Streit stainmetz, ki je imel med letoma 1444 in 1469 opušcen dvor v Vipavi (vec o tem: Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, str. 60–63). 


fasadi istoimenske cerkve v Erze. u (sl. 21), ki je najverjetneje nastal leta 1465 pred posvetitv. o cerkve.42 
Relief sv. Mihaela z Erze.a s stilno-formalnega in avtorskega vidika doslej še ni bil oprede.en. Vzidan je v zahodno steno zvonika, ki je bil sred. eveški cerkvi prizidan verjetno v zacetku . stoletju, tako da prvotno mesto reliefa ni znano; po vsej verjetnosti je bil namešcen nad vhodom gotske cerkve, kjer je nadomešcal portalni okras. Motivno upodobitev sledi preprostemu tipu, kjer je svetnik prikazan kot mladenic z mecem v desnici in tehnico z dušami v levici in premaganim hudicem pod nogami. S tipološkega vidika . guro lahko do neke mere primerjamo s sklepnikom na oboku tolminske cerkve sv. Urha, le da je v tem primeru Mihael upodob.en le do kolen. V Erze. u je . ontalna celopostavna upodobitev preprostejša in izdaja povprecnega klesarja, ceprav je sam obraz nekoliko bo. skrbno izveden in kaže bo. jasne individualne poteze, ki jih prepoznamo, kot receno, še na Slapu in Gorici. Pomembno je, da lahko v isti delavniški krog pripišemo še sklepnik s podobo sv. Boštjana, ki je nekoc krasil obok Mar.ine cerkve na Malenskem Vrhu nad Ško. e Loko, zgrajeni okoli 1460-1470 kot opus Mojstra kra. skega lad. skega oboka.43 Med naštetimi obstaja dolocen razlocek v kvaliteti, a ga je mogoce razložiti z razliko v pomembnosti narocnika in razlicnim delavniškim okvirom. Medtem ko je bil avtor sklepnika s sv. Boštjanom na Malenskem Vrhu zgo. pomocnik ali palir, je bil na Slapu in mogoce tudi v Erze.u seveda glavni mojster z dvema ali tremi pomocniki.44 Pri tem le obžalujemo, da obravnavane .guralike ne moremo obravnavati v širšem arhitekturnem kontekstu, saj so ohra.eni le posamezni stavbni cleni. S tega vidika najvec vpraša. odpira predvsem konzola v obliki angela z napisnim trakom, vzidana v južno steno goriške stolnice. Glede na velikost, bi lahko bila del vecjega obocnega sistema, mogoce predhodnika današ. ega prezbiter.a goriške stolnice, zgrajenega leta 152.45 Vendar o tem ne najdemo niti v virih niti na sami stavbi nobenih indicev. Še najbo. je zanimiv doslej prezrti podatek, da je generalni vikar oglejskega patriarha Anton, škof iz Concordie, leta 1467 dovolil postavitev Mar.ine kapele, ki so jo ustanovili bratje Febo, Janez in Jakob Thurn (della Torre) pri cerkvi sv. Hilar. a in Tac. ana v Gorici.46 Toda tu se postav. a vpraša. e, ali gre za samostojno kapelo v arhitekturnem smislu ali bo. verjetno le za kapelan.o, se pravi pravno-. nancno ustanovo pri Mar. inem oltarju v teda. i župn.ski cerkvi. Glede na to, da so bili Thurni glavni donatorji cerkve v Podnanosu in verjetno glede na patronatske pravice tudi v Šta. elu,47 bi sicer samostojna kapela, podobno kot še ohra.ena kapela sv. Ahaca, ki je bila pod patronatom družine Graben, ne bila nobeno presenece.e. Za ta cas in za povezavo z gradbeni deli pa je zanimiv še en arhivski podatek. Med goriškimi mešcani se ome.a kamnosek Mat. a (Mathes steinmecz), ki je imel v lasti hišo v Gorici že pred letom 147.48 Ceprav neposrednih zvez s tem imenom in konkretnimi stavbami ni najti, možnost, da gre za avtorja nekaterih pomembnejših arhitektur na Goriškem ali celo v sami Gorici, ni povsem zanemar. iva. 
42 Cerkev je bila posvecena . januarja 1466 (H. er, Gradivo za historicno topogra. jo, str. 152). 43 Datac.a je le okvirna in teme.i na stilni analizi (glej: Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, str. 49–50). 44 Isti klesarski roki je mogoce za zdaj pripisati predvsem sklepnik sv. Boštjana na Malenskem Vrhu in sklepnik Vera icon 
na Slapu, eno od konzol v cerkvi sv. Janeza Krstnika v Štivanu (. guro, ki se drži za brado in bi lahko predstav. ala podobo stavbarja: Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, sl. 83) in z dolocenim zadržkom konzolo v Gorici. 45 V literaturi obicajno nastopa letnica 1525, ki jo je med prvimi objavil Aldo Rizzi (Rizzi, Pro.lo di storia dell’arte, str. 23, sl. 
33) na podlagi napacnega bra.a. Sergio Tavano je datac. o grad.e korigiral na osnovi dejanske letnice na jugovzhodnem oporniku, ki je sicer danes zaradi kasnejših grade. težko dostopna (Tavano, Il duomo di Gorizia, str. 8). 46 Archivio di stato di Trieste, Archivio della Torre e Tasso, str. 4. 
47 Archivio di stato di Trieste, Archivio della Torre e Tasso, str. 4. 48 Kos, K zgodovini Gorice, str. 3. 



Ob analizi gotske arhitekture na Goriškem se je izkazalo, da se ja novi standard v oblikova.u cerkvenega prostora omejil predvsem na oblikova. e najpomembnejšega dela cerkve, oltarnega prostora, medtem ko je zuna. a podoba navadno sledila tradicionalnemu pojmova.u cerkve kot kompaktne stavbne gmote, ki nemara izvira še iz starejše (romanske) arhitekture. Obenem je pri cle. e.u stavbne lupine oziroma v pozic.i oken v oltarnih prostorih opaziti ma.še razlike, ki so verjetno povezane z že navedeno tipolog. o na tem obmocju in z nekaterimi vplivnimi novograd.ami. Na Tolminskem, Bovškem49 in delno v Brdih bi tak zgled lahko predstav.ala cerkev sv. Urha v Tolminu, katere prezbiter. je že dolgo casa znan kot delo Mojstra kra. skega lad.skega oboka pred letom 147.50 Ladje so bile navadno vzdolžno usmerjene, bo. ali ma. necle.ene, ravno stropane ali z odprtim ostrešjem. Na Goriškem poznamo le en primer, ko je bila predvidena tudi obokana ladja, in sicer v Slika 21: Erze., cerkev sv. romarski cerkvi Mar.e Snežne nad Avcami. Vendar grad.a, ki jo je leta 1488 spodbudilo Mihaela, relief na zahodni 
prikazova. e Mar.e pri obstojeci kapeli sv. Mar.e Magdalene, ni bila v celoti izpe. ana 
zuna. šcini iz leta 1465 (foto: 
po prvotnih nacrtih, tako da ladje niso uspeli obokati. Do leta 1495, ko je bila pri cerkvi 
Robert Peskar). 
ustanov. ena kapelan. a,51 je bila zgrajena le lupina stavbe, leta 1515 pa so uspeli zgraditi zgo. obok prezbiter.a in mogoce še samostojno stojec zvonik. Mar.ino cerkev nad Avcami pa ome.amo še iz enega razloga. Grad.o stavbne lupine je namrec izvajala skupina kamnosekov, ki je do leta 1492 zgradila tudi že ome. eno župn.sko cerkev v Kojskem, kar je razvidno iz kamnoseških znakov.52 
Na tem mestu ve.a opozoriti še na eno posebnost goriške arhitekture, to je motiv 
kapitelov slavolocnih lokov. Prvi znan primer je, ce odštejemo samostansko cerkev sv. 
Franciška v Kopru iz . stoletja, že ome.ena cerkev v Šta.elu, zgrajena kmalu po sredini 
. stoletja (sl. 22).53 Drugod po Sloven. i je ta motiv redek, v zahodni Sloven. i pa skorajda pravilo, kjer ima najbrž korenine v starejši cerkveni arhitekturi severne Ital. e. Formalno pa se posamezne rešitve vežejo na lokalne zglede ali dolgo delavniško kontinuiteto, kar bi lahko sklepali po kapitelih slavoloka župn.ske cerkve sv. Mihaela v Bi.ani v obliki dveh levov, ki sodec po mojstrskem zname.u na oboku prezbiter. a sod. o v opus t. i. Mojstra iz 
Kra.a iz leta 1534 (sl. 23).54 Sicer pa bi vzore posameznim stavbnim clenom, kot so tipi konzol, . zionom., sklepnikov, kakršne poznamo v prvi gradbeni fazi kra.ske ladje oziroma v arhitekturi celotne kra. sko-ško. eloške skupine, našli v starejši arhitekturi severnih evropskih dežel. Glede na to, da so številne forme presegale casovne in regionalne okvire in so se širile predvsem z živahno migrac.o kamnosekov z enega gradbišca na drugo, zdaj k enemu, zdaj k drugemu mojstru, je natancna avtorska opredelitev in stilna provenienca vecinoma zelo težka. To stop.uje še dejstvo, da je glavni mojster ustvarjal v okviru kolektiva, z asistenco pomocnikov, kjer je delež posameznih clanov delavnice od . gure do . gure precej razlicen, tako da pogosto delavniško oziroma avtorsko opredelitev opravicujejo le lastnorocne signature gradite.ev, to so .ihovi kamnoseški znaki. 
49 Na tem mestu je potreben še popravek doseda.e stilno-formalne opredelitve cerkve Mar.e Device v Po.u v Bovcu, ki smo jo napacno uvrstili med arhitekture pod vplivom t. i. Goriške stavbarske delavnice (glej Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, str. 81–83). Opredelitev je slonela pretežno na seda.em videzu prezbiter.a, katerega obok z rebri pa je nastal šele ob obnovi po poškodbah v prvi svetovni vojni. Iz fotogra.j iz leta 1906 je razvidno (Copi, Podružnicna cerkev Mar. i Device v Po.u v Bovcu: obnove, str. 4 in da.e), da je imela cerkev iz prve cetrtine . stoletja zvezdasto-rombasto obokan prezbiter., okrašen s sklepniki v obliki rozet in polno plasticnih .gur, ki izdajajo stilno-formalno provenienco v delih Mojstra kra. skega lad.skega oboka in .egovega nasledstva.     
50 Datac.o pred letom 1472 narekujejo stenske slike v prezbiter.u z letnico 147. 51 H. er, Gradivo za historicno topogra. jo, str. 9. 52 Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, str. 7. 53 Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, str. 55–5. 54 Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, str. 83–8. 

V vsakem primeru pa je za celotno gradbeno produkc.o (ne le na Goriškem) znacilno, da je potekala izredno hitro, kar gotovo ni bilo v prid kvaliteti izdelka, saj se je tudi pri zahtevnem .guralnem okrasu vse bo. stop. evalo sodelova. e pomocnikov. Delež glavnega mojstra, ki je vodil celo vec grade. hkrati, pa se je vse bo. omejeval na nacrtova.e in organizac. o.55 
Opisane razmere razodeva tudi naša cerkev sv. Križa v Kojskem. Sama stavbna plastika v prezbiter.u, se pravi kapiteli in obocni sklepniki v obliki rastlinskih motivov, resda na splošno ne izdajajo visoke kvalitete izvedbe, vendar k.ub temu kažejo jasno stilno-formalno provenienco. Tipološko in formalno imajo kapiteli v obliki trtnih listov (sl. 24) izvor v kapitelih služnikov v ladji župn.ske cerkve v Kra. u (sl. 25), ki sicer sod.o v prvo fazo izgrad. e kra.ske ladje, ali v delih Mojstra kra. skega lad.skega oboka, znotraj katerih so kapiteli služnikov v prezbiter. u župn.ske cerkve v Radov.ice najbližje. Tudi tip sklepnikov v obliki stiliziranih listov pelina (sl. 26) najdemo v delih Mojstra kra. skega lad.skega oboka. Omeniti ve.a sklepnik na oboku kra.ske cerkve ali cerkve sv. Martina v Žapužah (sl. 27–28). Žal drugih vzporednic ne moremo iskati, saj so bili ostali sklepniki v kojšcanskem prezbiter.u žal uniceni. 





55 Nadrobneje o tem: Peskar, Gotska arhitektura na Goriškem, str. 25–3. 

Dodatne argumente pri pojas. eva.u izvora oblik in avtorstva pogosto ponujajo tudi kamnoseški oziroma mojstrski znaki. Na oboku kojšcanske cerkve se je ohranil sklepnik z mojstrskim znakom (sl. 29), na stavbnih clenih pa so vidni znaki pomocnikov, ki jih veckrat srecamo tudi na drugih cerkvah tretje cetrtine 
. stoletja na Goriškem. Znak kojšcanskega mojstra prvic zasledimo med znaki pomocnikov v Šta.elu, kot mojstrski znak pa ga poznamo še na oboku cerkve sv. Pavla v Roci. u (sl. 30). Ta sklepnik je zanimiv tudi zaradi monograma MS. Vendar pa je v tem primeru istovetnost mojstrov vendarle vpraš.iva. Poleg ocitnih stilno-formalnih razlik pomisleke vzbuja predvsem precejš. a casovna distanca, saj bi utegnila cerkev nastati šele leta 1517, ce je seveda naša interpretac. a številk na sklepniku pravilna.56 V tem kontekstu ve.a omeniti še en primer sorodnega mojstrskega znaka, ki ga prav tako zasledimo na dveh cerkvah, v Vitov. ah in Noznem, a je tokrat istovetnost mojstrov ma. vpraš. iva, ceprav ma. še stilno­
formalne razlike vendarle ostajajo.57 
Z zad.imi primerjavami se je izkazalo, da je s casovnim odmikom oziroma z nastopom druge ali tretje generac. e domacih kamnoseških mojstrov, ki so delovali od okoli leta 1500 naprej, kvaliteta v oblikova. u . guralnih clenov vse bo. padala. Vzporedno z domacimi gradbenimi delavnicami so resda v ta prostor zahajali tudi stavbarji iz severnih predelov dežel goriških grofov, ki so uve. av.ali novosti poznogotske arhitekturne produkc. e sred.e Evrope. Toda tip uve. av.enega cerkvenega prostora, ki ga sestav. ata preprosta ladja in rebrasto obokan prezbiter. s .guralnimi konzolami, kapiteli in sklepniki, je živel še globoko v . stoletju, ponekod pa gotske konstrukc.ske sisteme najdemo celo še v 
. stoletju, kar je nedvomno posledica zahtev narocnikov in trdovratnih tradicionalnih predstav o cerkvenem prostoru in . egovi sporocilnosti. 

Viri 
Archivio di stato di Trieste, Archivio della Torre e Tasso. Archivio antico (1281–II metŕ sec. XIX. Tri­
este: Archivio della Torre e Tasso (tipkopis), 200. ZVKDS – Zavod za varstvo kulturne dedišcine Sloven. e, Obmocna enota Nova Gorica, dosjeji spomenikov. 

Literatura 
Cevc, Emil. an. Slovenska umetnost. . ub.ana: Prešernova družba, 196. 
Cevc, Emil. an. Sred.eveška plastika na Slovenskem: od zacetkov do zad. e cetrtine 15. stoletja. . u-b.ana: Slovenska matica 196. Cevc, Emil. an. Poznogotska plastika na Slovenskem. . ub.ana: Slovenska matica 1970. Cevc, Emil. an. Gotska plastika na Slovenskem. . ub.ana: Narodna galer. a, 197. Czoernig, Carl. Das Land Gz und Gradisca. Wien: Braumler, 187. Cerv, Robert. Kojsko. Varstvo spomenikov XXVII, 1985, str. 33. Copi, Daša. Podružnicna cerkev Mar.i Device v Po.u v Bovcu: obnove. . ub. ana: Seminarska naloga 
na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete (mentor: doc. dr. Robert Peskar), 20. Das Wappenbuch C des Kärntner Landesarchivs (Hrsg. von Wilhelm Neumann), Klagenfurt 1980. Geschichte der Bildenden Kunst in Österreich, II., Gotik. Hrsg. Gter Brucher, Mchen & London 
& New York: Prestel, 2000. Gradivo za umetnostno topogra. jo Primorske. Tipkopis, hrani Ministrstvo za kulturo Republike Slo­ven.e, INDOK center. 
56 Identi. kac.a letnice teme.i na bo.ših postopkih dokumentira.a, ki jo je avtor tega sestavka opravil v septembru 20. 57 Mojstrski znak v Vitov.ah pripada najverjetneje mojstru, ki je okoli leta 1500 na novo obokal prezbiter. . 
H. er, Janez. Gradivo za historicno topogra. jo predjože. nskih župn.  na Slovenskem: Primorska: Oglej-ski patriarhat, Goriška nadško. ja, Tržaška ško. ja. Nova Gorica: Goriški muzej, grad Kromberk, 200. Kome., Ivan. Kojsko. Varstvo spomenikov IX, 1962-1964, str. 22. 
Kome. , Ivan. Gotska arhitektura. . ub.ana: Mladinska k. iga, 196. Kome. , Ivan. Gotska arhitektura na Slovenskem. Razvoj stavbnih clenov in cerkvenega prostora. . u-b.ana: Slovenska matica, 197. 
Kos, Franc. Goriška brda v sred. em veku. Jadranski almanah, Gorica 1923, str. 10–50. 
Kos, Franc. K zgodovini Gorice v sred. em veku. Glasnik Muzejskega društva, VII–VIII, . ub. ana 1926–1927, str. 30–3. Kos, Milko. Sred.eveški urbarji za Sloven.o: Urbarji slovenskega Primorja, . . ub. ana: Slovenska 
akadem.a znanosti in umetnosti, 195. 
Murovec, Barbara; Seražin, Helena. Župn.ska cerkev sv. Štefana v Vipavi. V: Leksikon cerkva na Slovenskem, XI/1-2, Dekan. a Vipavska. Ce.e: Mohorjeva družba, 2004, str. 214–2. Najdic-Pipan, Metka. Zvoniki na Slovenskem. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. X, 1973, str. 
79–1. 
Nußbaum, Norbert. Deutsche Kirchenbaukunst der Gotik. Darmstadt: Wissenscha. liche Buchgesel­lscha. , 199. Otorepec, Božo. Sred. eveški pecati in grbi mest in trgov na Slovenskem. . ub.ana: Slovenska matica 
& Znanstveno raziskovalni center SAZU, 198. Peskar, Robert. Gotska arhitektura na Goriškem. Stavbarske delavnice (1460–1530) – Architettura gotica nel Goriziano. I “cantieri” (1460–1530). Nova Gorica: Goriški muzej, grad Krom-
berk, 199. 
Peskar, Robert. Arhitektura in arhitekturna plastika okoli leta 1400 v Sloven. i. . ub. ana: doktorska disertac.a na Filozofski fakulteti Univerze v . ub. ani, 200. Premrl, Božidar. Briški teri. Zgodbe cerkva in zvonikov v Brdih. Sežana: Kulturno društvo Vilenica, 
20. Rizzi, Aldo. Pro.lo di storia dell’arte in Friuli, 2, Il Quattrocento e il Cinquecento. Udine: 197. Tavano, Sergio. Il duomo di Gorizia. Gorizia: Parrocchia dei Ss. Ilario e Taziano, 200. Valdemarin, Igino. La chiesa e la parrocchia dei Santi Ilario e Taziano di Gorizia. Studi goriziani, 
XXIV, Gorizia 1985, str. 145–2. Stelč, France. Umetnost v Primorju. . ub.ana: Slovenska matica, 1960. Zadnikar, Mar. an. Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti, . Ce.e: Mohorjeva družba, 197. Živkovic, Gorazd. Zur Entwicklung der Chor- und Westturmkirchen in Österreich. Beiträge zur 
Mittelalterarchäologie in Österreich, 21, 2005, str. 261–27. 



Kojsko in Brestje, oblike zakupa in dajatev po urbarju 1565–1568 
Ta. a Gomiršek 
univ. dipl. zgod., muzejska svetovalka Goriški muzej Kromberk - Nova Gorica, Grajska cesta 9, SI-5212 Dobrovo v Goriških Brdih muzej.dobrovo@siol.net 
Izvlecek: Prispevek na podlagi popisa duš iz leta 1566 in urbarja iz let 1565–1568 predstav.a demografsko in družbeno podobo, ki je podlaga analizi lastniških odnosov ter gospodarskih sprememb v obravnavanih krajih v . stoletju. To obdobje je cas gospodarskih, upravnih in družbenih sprememb. Obmocje Goriških Brd, ki je bilo del Goriške gro.je, je leta 1500 namrec pripadlo Habsburžanom. Obmocje so zaradi sporov z Beneško republiko zajeli spopadi t. i. avstr.sko-beneških vojn. Ti so poleg kuge zma.šali prebivalstvo, ki je bilo zato v sredini stoletja v porastu in je beležilo visok delež otroške populac.e. Lastniška struktura je bila na obmocju razdrob. ena. Kmet. e in kosi zem. išca, ki so bili del zem.iškega gospostva Vipolže v lasti plemiške družine della Torre, so bili pode.eni v libelaricni (livello) in kratkorocni zakup (a.  tto semplice). Zakupne dajatve so bile sicer heterogene, vendar kažejo na pomen denarnih dajatev ter povecan obseg goje.a vinske trte. 
K. ucne besede: vaška skupnost, zakupne dajatve, oblike zakupa, desetina, zem. iško gospostvo. 
Kojsko (Quisca) e Brestje (Brestie), le forme dell’a.  tto e dei tributi secondo l’urbario del 1565-1568 
Riassunto: In base al censimento delle anime del 1566 e dell’urbario degli anni 1565-1568 il contributo tratta la struttura demogra. ca e sociale, che rappresenta la base per l’analisi dei rapporti di proprietŕ e dei cambiamenti economici a Kojsko (Quisca) e Brestje (Bre­stie) nel Seicento, che era un’epoca di cambiamenti economici, amministrativi e sociali. Nel 1500, infatti, il Collio, che faceva parte della Contea di Gorizia, passagli Asburgo. I contrasti tra gli Asburgo e Venezia sfociarono in uno scontro bellico. La guerra e la peste portarono a una diminuzione della popolazione, che alla metŕ del secolo era giŕ in crescita, mostrando una percentuale elevata di popo­lazione infantile. La proprietŕ terriera era .antumata. Le fattorie e le parti dei terreni, soggette alla signoria di Vipolže (Vipulzano), di proprietŕ della famiglia della Torre, erano conferite a livello o come a.  tto semplice. I tributi dovuti sui contratti d’a.  tto erano diversi. Ciononostante essi mostrano il signi.cato dei tributi in denaro e rivelano un aumento della coltivazione delle viti. 
Parole chiavi: comunitŕ locali, tributi dovuti sui contratti d’a.  tto, forme d’a.tto, decima, signoria fondiaria. 

Brestje in Kojsko 
Namen prispevka je predstaviti demografsko, (samo)upravno ter gospodarsko ureditev 
. stoletja v vaseh Kojsko in Brestje, ki ležita na vzhodnem delu Goriških Brd. Poudarek je na analizi v urbarju družine della Torre navedenih dajatev ter oblik zakupov na kmet. ah v navedenih vaseh. Z analizo sestave dajatev poskušam ugotoviti, kakšne so bile struktur­ne znacilnosti kmet.stva in kako so se spreme.ene tržne razmere v stoletjih odražale v oblikah in deležih zakupnih dajatev. Zakup oziroma kolonat na obmocju Goriške gro. je v smislu .egovega razvoja od pojava do ukinitve po drugi svetovni vojni namrec še ni bil predmet poglob.ene in teme. ite raziskave, ceprav se s tematiko v posameznem stoletju ali obdobju ukvarjalo vec avtorjev.1 Raziskava dopol. uje vede. e o .egovih pojavnih oblikah v stoletju, ko naj bi se kolonat uvajal v delu Goriške gro. je. 
Kojsko se prvic ome.a leta 1083, medtem ko se Brestje v virih sred.ega veka po do sedaj zbranih podatkih ne ome.a. Kojsko je bilo v . stoletju v lasti goriških grofov, ki so kraj podarili rožaškemu samostanu.2 V poznem sred.em veku so kmet.e in kose zem. išc v Kojskem kupovali, najemali in prodajali razni fevdalci,3 ki tu niso prebivali in so od na kmet. ah nasta.enih kmetov dobivali dajatve. . stoletje pomeni za obmocje Goriških Brd pomembno prelomnico, saj je po izumrtju goriških grofov obmocje Goriške gro. je prešlo v posest Habsburžanov. Prehod je sprožil ne samo politicne in upravne, temvec tudi gospodarske spremembe. Že leta 1520 je bila Goriška gro.ja združena z vojvodino Štajersko, Koroško in Kra.sko in v . polovici . stoletja je prišlo tudi do institucionalne združitve v t. i. Notra. e avstr.ske dežele z vlado v Gradcu.4 Administrativno-politicne spremembe ne vk. ucujejo le dveh nizov avstr.sko-beneških vojn, ki sta zajeli tudi obmocje Brd, tem­vec tudi grad.o novih prometnih povezav za krepitev trgovinskih vezi s Koroško, in s tem usmeritev gospodarstva v pridelke, po katerih je bilo povpraševa.e. V Brdih in tudi Goriški gro.ji je bila to trgovina z vinom. Na podlagi spreme. ene zem. iškoposestne strukture5 so se verjetno zaceli uvajati kolonski odnosi. Obliko produkc. skih razmer. v smislu tipa zakupne pogodbe in vrste dajatev predstav.am na podlagi urbarja družine della Torre. Dr-žavni arhiv v Trstu namrec hrani obsežen fond Archivio della Torre e Tasso – archivio antico (1282-II metŕ del sec. XIX), v katerem je tudi arhivska enota Amministrazione di Vipulzano. Urbari 1536–1779 (busta 25.1). Ta vsebuje 4 urbarje, od katerih so tr. e iz .6 in eden iz .7 stoletja. V .em so evidentirani vsi kraji v Goriških Brdih in . ihovi okolici, ki so pripadali gospostvu8 Vipolže. Analizo gradim na urbarju iz leta 1565–1558, ki casovno sovpada s podatki iz popisa duš, torej sredine . stoletja. Zaradi nerednih vpisov, pa ni bilo 
1 Pavlin 2001, Pa.ek 2002, Giorgetti 1974, Perusini 1961, Stres 1987, 1989, 2011 idr. 
2 Kos, Goriška Brda, str. 4. 
3 Kos, Goriška Brda, str. 42–4. 
4 Pa. ek, Terra di con. ne, str. 3. 
5 S prihodom Habsburžanov se je, kot ugotav.a Pavlin (Primer uve. av. a.a, str. 289), razširilo kupno pravo na dolocenih zem.iško knežjih zem. išcih, kar se je kazalo na ožjem zem. iško-pravnem podrocju ter spreme. eni zem. iškoposestni strukturi. 
6 Prvi je Wypsacker Urbar 1542–1551 (Archivio della Torre e Tasso-archivio antico (1282-II metŕ del sec. XIX), Am-ministrazione di Vipulzano. 25..1), ko je bil lastnik Vipolž Francesco della Torre, drugi nosi naslov Libro de li introiti de Vipulzano 1565–1568 (Archivio della Torre e Tasso-archivio antico (1282-II metŕ del sec. XIX), Amministrazione di Vipulzano. 25..2), ko sta Vipolže imela v lasti Francesco in Febo della Torre. Tretji urbar je nastal v letih 1587–1580, ko je vipolško gospostvo za družino della Torre uprav.al Giovanni Giacomo Locatello, in nosi naslov Urbario dei beni facenti capo ali castello di Vipulzano (Archivio della Torre e Tasso-archivio antico (1282-II metŕ del sec. XIX), Amministrazione di Vipulzano. 25.. 3). 
7 Nuovo urbario di Vipulzano. Con istruzioni all'amministratore 1779 (Archivio della Torre e Tasso-archivio antico (1282-II metŕ del sec. XIX), Amministrazione di Vipulzano. 25.. 4). 
8 Vipolže in z .im povezano gospostvo je bilo od . polovice . stoletja last goriških grofov, ki so ga dajali svojim minis-terialom (Cossar, Ce fastu?, str. 33; Smole, Vipolžki grad, str. 29). Febo della Torre je . aprila 1460 od goriškega grofa Ivana za .000 ogrskih cekinov kupil grad Vipolže in vse doticne pritikline: grajsko varstvo, zem. iško gospostvo, najemni-no, desetino, travnike, novine, brajde itd. ; tako je grad prešel v roke della Torrejem (AST, Archivio della Torre e Tasso, 2.. 1). 

mogoce analizirati, koliko so zakupniki vsako leto dejansko placali oziroma ce in koliko so ostali dolžni. Raziskava torej podaja višino dajatev, ki jih je za posamezno kmet.o bil dolžan poravnati .en zakupnik. V obdobju, ki ga zajema urbar, so zem.iškemu gospostvu Vipol­že pripadale kmet.e v nasled.ih krajih: Bi.ani, Barbani, Brestju, Dol.em in Gor. em Cerovem, Go. acah, Koprivnem (Capriva), Kozani, Kojskem, Krminu (Cormons) Medani, Moraru (Morraro), Moši (Mossa), Šmartnem, Števerjanu, Vrhov.u in seveda Vipolžah. V Kojskem so imeli della Torreji v lasti 1 kmet.o z desetino, ki sta jo imela v zakupu brata Filip in Mat. a Cetrtic, 2 kmet.i brez desetinske obremenitve, ki sta jo imela Jur. Bonišcek in Martin Arhar ter brajdo9 brez desetinske obremenitve, ki je je imel Jur. Modic. Desetina pa je della Torrejem pripadala na brajdah, kjer so navedeni lastniki ali zakupniki: Ivan Stau-lo, bratovšcina sv. Roka in bratovšcina Device Mar.e. V Brestju so bili navedeni nasled. i zakupniki: Štefan Obidic, ki je imel celo kmet.o in placeval desetino na živino, ter Luka Korošec, ki della Torrejem10 ni placeval desetine, Martin Kavalic, Kristjan Figar, Blaž Figar ter dedici po pokojnem Mihaelu Peršo. a. Brajdo brez desetine je imel v zakupu Kristjan Ko­rošec. Desetino so na brajdi placevali: Luka Korošec, Blaž Figar, Štefan Peršo.a in Gabr. el Perleš. Urbar iz . stoletja se nanaša le na Vipolže. Giovanni Filippo della Torre je leta 1630 zem. išca v Kojskem in Brestju skupaj z ma.šim dvorcem, ki so ga v Kojskem zgradili leta 1594, prodal Rodolfu Coronin.u iz Kromberka.11 Popis duš, ki ga hrani nadško. jski arhiv v Vidmu, vsebuje tudi podatke o prebivalstvu obeh obravnavanih vasi, saj je zajel ozem. e pod jurisdikc.o goriškega podeželskega gastalda in krminske gastald. e.12 Glede na podatke sicer ne moremo ugotoviti, ali sta v popisu Kojskega vk. ucena kraja Snežatno in Hum, ki sta spadala v isto skupnost. V . stoletju je bilo poleg navedenih dveh vasi tudi Brestje del skupnosti Kojsko. Prav tako so bili v popisu loceni podatki za Gor.e in Dol.e Cerovo, ki sta v . stoletju tvorila eno skupnost. To dejstvo bi sicer kazalo na to, da popis teh dveh vasi ni obsegal, vendar sta. a v . ne moremo enaciti s sta. em v . stoletju. 

Vipolško gospostvo in .egovi lastniki v 16. stoletju 
Lastnika vipolškega gospostva v . polovici . stoletja sta bila Niccolin Giovanni Febo della Torre, ki sta bila vplivni osebnosti takratnega casa. Niccoldella Torre je bil glavar Gradišca ob Soci, Giovanni Febo della Torre pa habsburški vojskovodja. Zaradi zaslug v prvi avstr.sko beneški vojni (1507–1521) jima je kra. Ferdinand I. leta 1535 podelil pravico13 do izvaja.a nižje sodne oblasti na obmocju gradu Vipolže,14 leta 1533 pa je bila goriška veja grofov della Torre povzdig. ena v stan državnih grofov Svetega rimskega cesarstva.15 Po smrti Giovann.a Feba della Torre je gospostvo prevzel Raimondo (1555–1623) VI.16 Ra­imondo VI. je po poroki z Ludovico Ho.er nastopil službo na dvoru in nadvojvoda Karel Habsburški ga je imenoval za dednega maršala Goriške gro. je. Tudi Rudolf II. Habsburški ga je zelo cenil, zato ga je med letoma 1590 in 1593 postavil za habsburškega poslanika – ambasadorja na beneški dvor, leta 1597 pa za poslanika pri Svetem sedežu.17 
9 Brajda je izraz za obdelano terasirano zem. išce na gricevnatem terenu. Na .em najdemo mešano kulturo vinske trte, 
sadnega drevja ter žitaric. 10 Desetina je lahko pripadala tudi drugim gospodom. Nekdo je imel zem. išce v lasti, drugi pa je na .em imel pravico do 
desetine. Tako ne moremo reci, da zem. išca niso bila obreme.ena z desetino temvec le, da desetina ni pripadala della 
Torrejem. 11 Czoernig, La Principesca contea, str. 579; Morelli, Istoria della Contea, str. 14. 12 Pa.ek, Goriške duše, str. 2. 13 Družina della Torre je imela tudi v okviru patrimonialnega sodstva na Goriškem najvecji obseg sodne oblasti (Pavlin, 
Goriško gospostvo, str. 52). 14 AST, Archivio della Torre e Tasso, 2... 15 Sapac, Grajske stavbe, str. 3. 16 Bozzi, Sagrado, str. 2. 17 Bozzi, Sagrado, str. 2. 

Skupnost Kojsko na podlagi popisa duš 
Skupnost Kojsko je na podlagi popisa prebivalstva iz leta 1566 štela 230 prebivalcev, od tega 65 moških, 44 žensk, 60 deckov in 61 deklic. V popisu za primerjavo navajam število prebivalstva v nasled.ih vaseh Gori­ških Brd: Podsenica18 je štela 131 prebivalcev, Števerjan 238, Gor.e Cerovo 189, Dol.e Cerovo 259, Medana pa 23.19 Celotno vsebino popisa je družbenoekonom­sko in socialno analiziral Pa. ek.20 Kojsko je bilo, kot ugotav.a, v tem casu drobno21 nase. e,22 kjer je bil, kot v ostalih popisanih skupnostih v Brdih, zelo visok od­stotek prebivalstva mlajšega od 25 let. Avtor to pripiše gospodarski rasti ter zapol. eva.u demografske vrzeli, ki je nastala po kugi leta 1544, avstr. sko-beneških voj­nah 1507–1521 ter turških vpadih na prehodu iz . v 
. stoletje. Odstotek otroške populac.e je znašal 53 % in je bil poleg obmocja Furlan. e najvišji.23 V Vipavski dolini in okolici Gorice pa je bil s 44 % nižji. Prav tako se je zaradi slabih gospodarskih in politicnih oko­lišcin povecal priliv moške populac.e iz bliž. e Furla-n.e, saj so bile tam družine obtežene z visokimi davki, obveznim služe. em v cernidski vojski ali na galejah.24 Ozem.e Goriške gro.je je bilo za prebivalce Furlan. e ocitno »ob. ub.ena dežela«. Temu prilivu bi lahko pri­pisali povecano število moške25 populac.e v primerjavi z žensko. 
Kojsko in Brestje26 sta bila skupaj s Humom in Snežatnim v preteklosti povezana v eno skupnost.27 Vicinia ali soseska je bila skupnost sosedov v nekem nase.u, torej skupnost oseb in ekonomskih dobrin, ki jih je povezovalo skupno biva. e. Dolocena je bila s pri­padnostjo nekemu teritor.u, na katerem je prebivala in ga izkorišcala.28 Poznala je . egove meje,29 saj je posamezne kraje poimenovala v povezavi s skupnimi aktivnostmi,30 ki so se 
18 Podsenica je del današ.e vasi Podsabotin (Zorzut, Podsabotin, str. 222). 19 ACAU, Nuovi Manoscritti, 6. 20 Pa.ek, Goriške duše 156. 
21 
Poleg Gorice in Krmina so bila vecja nase.a Šempas (1242), Solkan (708), Kam.e (668), Batuje (561) ter Šempeter z Gor.o Vrtojbo (610). Vsa ostala nase.a so imela ma. kot 500 prebivalcev (Pa.ek, Goriške duše 1566, 465). 22 Pa.ek, Goriške duše 1566, str. 46. 23 Pa.ek, Goriške duše 1566, str. 47. 24 Fanfani, Economia e societŕ, str. 2. 25 Priimki v Brdih, kot je npr. Furlan, Fabric.o, Fjor so verjetno posledica te migrac. e. 26 Brestje pa je do ustanovitve župn.e v Kojskem leta 1860 (H.  er, Gradivo za historicno topogra. jo, str. 111) del župn. e v Bi.ani in v . stoletju pod jurisdikc.o grofov Colloredo (Premrou, Una descrizione, str. 7). 27 Skupnost je termin, ki ga zgodovinarji pogosto uporab. ajo, ceprav je .en pomen izmuz. iv (Overton, Agricultural revolu­tion, str. 45). 28 Guidetti, Stahl, Il sangue e la terra, str. . 
29 Prebivalci skupnosti niso poznali le meja skupnosti, temvec tudi meje posameznih kosov zem. išc. Meje zem. išc so bile vezane na geografske locnice ali pa locnice, ki so jih .udje ustvarili: drevo, kamen. Bile so predmet kolektivnega spomina skupnosti. V urbarjih so meje kmet.e ali posameznega kosa oznacili s terminom »nei suoi con. ni«. V drugih primerih pa zasledimo, da so meje zabeležene z imeni sosedov ali geografskimi locnicami, kot je npr. cesta, potok. Zem. išce s hišo in dvorišcem ter vrtom, ki ga je leta 1811 obdeloval Mihael Simcic je mejilo na brajdo Velika brajda ter hišo, zem. išce in vrt Štefana Skocaj (ASG, Libri strumenti tavolari, 136, 415). 
30 Skupni kos v Podsabotinu se je imenoval: komunski pašnik Draga (ASG, Libri strumenti tavolari, 219, 8653), komunalno zem. išce, iz katerega je Valentin Pintar uredil brajdo, se je imenoval Pocivalo (ASG, Libri strumenti tavolari, 92, 722), lahko pa so ga imenovali kar skupno zem. išce. 

Slika 3: Shematski prikaz utrjenega sv. Križa v Kojskem na zem.evidu Faustina Moisessa (detajl je z zem.evida v k. igi Le guerre gradiscane, ki jo hrani Archivio storico provinciale v Gorici, avtorizac. a: Musei Provinciali Prot. n. 9213 del . 0. 2016). 

tam odv.ale. Tudi medsebojna pomoc in sodelova-.e sta se odv.ala znotraj posamezne vasi ali soseske.31 .en nastanek in obstoj je bil med drugim povezan s skupnimi gospodarskimi interesi, še zlasti zaradi pot-rebe po skupnem uprav. a. u zem. išc vasi. Skupnos-ti so bile delno dolocene z biva.em v sosedstvu in socialno interakc.o, delno pa so se oblikovale glede na delovne in lokalne administrativne enote.32 Skup­nosti je naceloval župan, ki je bil tudi pomemben clen gospošcinske nižje uprave. Župane so »praviloma izbirali iz svojih vrst sami kmetje, potrdila pa deželski sodnik in upravnik ali eden izmed ..u ali pa imetnik sodne oblasti«.33 V Kojskem se v goriškem urbarju iz leta 1523 navaja župan Mihael Schaczer, pod katerega upravo sta gotovo spadali tudi vasi Hum in Snežatno. Za Kojsko je Schaczer povedal, »da so [ž]upana vedno izvolili sosedje, nekaj casa sta ga potrjevala sodnik v Kr-
minu in upravnik v Gorici. Od knezove vinske desetine je prejel po štiri orne vina in je bil prost 
desetine od žita in vina. Prav tako je vsak župan zase kosil travnik na .ivicah za Comorjevo 
hišo. Poleg tega so mu dajali: Laure Makosicz v Števerjanu od enega travnika kokoš, Peter 
Wunschicz od rovt dve kokoši, Crise Schneider eno kokoš, Laure Jakhin od nekaj travnikov 
tri kokoši, Andre Schnmid od enega travnika kokoš in Gregor Muschicz od ene gmajne med 
drugim kokoš. Župan je bil tudi prost daja.a desetine od treh brajd in dveh vinogradov, od 
katerih sta sicer pripadala desetina in gorski novec knezu. Župan je bil dolžan na dan prošce. a 
v nede.o po Ivanovem dati vso oskrbo deželskemu sodniku in upravniku v Gorici. Prvi ples pa 
je šel županu kot . egova pravica«.34 Urbar gospostva Vipolže je leta 1578 za Brestje navajal 
dekana (decano) Blaža Figarja. Vsekakor omemba dekana35 pomeni posvetno in ne sakralno 
funkc. o. Župan (suppan) je bil, kot ugotav. a Pavlin,36 »vmesni clen med zem. iškim gospodom 
in soseskami ter je moral skrbeti za izpol. eva.e podložniških obveznosti kmetov v župi, ki ji je 
naceloval, poskrbeti za gospošcinske uradnike, ko so se mudili v soseski ter oprav. al dolocen obve­
znosti za gospoda (lovske naloge, naznanitev kaznivih deja. …)«. Iz vira pa ne moremo izve­
deti, niti kakšne so bile dekanove naloge niti ali je termin dekan pomenil enako kot termin 
župan. Ce je šlo za isto funkc. o, predpostav.am, da gre le za razliko v slovenskem oziroma 
ital. anskem poimenova.u. Goriški urbar, pisan v nemšcini, je ohranil slovensko poime­
nova.e, torej poimenova.e, ki je bilo v rabi v vasi, urbar družine della Torre pa je bil pisan 
v ital.anskem jeziku in je zapisal izraz, ki je bil v rabi v ital. ansko govorecem prostoru. Za 
strukturo vaške samouprave v Nadiških dolinah . stoletja je namrec ugotov.eno, da je iz­
raz dekan pomenil predstavnika vaške skupnosti in ne le posamezne vasi.37 V . polovici . 
stoletja, torej pred oblikova. em obcinske uprave, ki je nastala z novim zakonom . marca 
1849, se je v Brdih še ohra.ala stara županska ureditev.38 V . stoletju je bil v Brdih župan 
(sindaco) oseba, ki je nacelovala širšemu obmocju, torej celotni skupnosti, medtem ko je 
bil dekan (decano) zastopnik posamezne vasi. Ali je razlika v pomenu posledica casovne in 
s tem razvojne ali krajevne distance, ni mogoce ugotoviti. Prve obcine, oblikovane s strani 
31 V etnološkem pomenu je soseska skupnost sosedov (Makarovic, Medsebojna pomoc, str. 91). 32 Overton, Agricultural revolution, str. 4. 33 Pavlin, Goriško gospostvo, str. 4. 34 Kos, Sred. eveški urbarji, str. 170–17. 35 Klasinc, Glosar, str. 6. 36 Pavlin, Goriško gospostvo, str. 44. 37 Beguš, Avtonom. a, str. 3. 38 Nusdorfer-Vuksanovic, Rosa in Vidrih-Lavrencic, Obcinska središca, str. . 
države, so nastale v casu Ilirskih provinc v zacetku . stoletja, ko so župane velikih obcin imenovali sindik. Morda je takrat nastala sprememba v poimenova.u za »župana« celotne skupnosti (sindaco) in »župana« posamezne vasi (decano). Druga možna razlaga pa je, da sta bili funkc.i župana in dekana že v . stoletju loceni in sta pomensko ustrezali sta. u, kot je ugotov. eno za . stoletje, torej brez sprememb v pomenu. Po tej razlagi bi termin dekan v Brdih že od zacetka oznaceval drugacno funkc.o kot v Nadiških dolinah. 

Oblike zakupa na podlagi urbarja 1565–1568 
Urbarji potrjujejo zem. iško razdrob.enost, ki jo ugotav.ajo vsi raziskovalci obmocja.39 Vipolško gospostvo namrec ni obsegalo vseh zem. išc v navedenih krajih, temvec le po­samezne kmet.e in kose zem.e. V urbarju se posamezni list nanaša na enega kmeta. Za­beležena je bodisi celotna posest ali posamezen kos, ki ga je imel v zakupu. Loceno so popisane posesti, ki jih je imel posameznik v razlicnih oblikah zakupa, ali pa kosi, kjer se je zakupnina za zem. išce v sicer isti obliki zakupa razlikovala. Iz urbarjev je razvidno, da so imeli kmetje zem. išca in hiše v zakupu imenovanem simplicho a.  tto – a.  tto semplice ter livello. Iz tega lahko sklepamo, da je bil od leta 1565 na obmocju že uve. av.en zakup ali t. 
i. kolonat. Urbar družine della Torre navaja le a.  tto semplice ter livello, vendar na podlagi podatkov ne moremo trditi, da na teritor.u Goriških Brd v tem casu niso obstajale tudi druge oblike. A.  tto semplice se v urbarju nanaša na celotno kmet.o skupaj s hišo logo e fogo ali pa za posamezen kos zem. išca:40 travnik (prato), brajdo (ronco),41 gozd (bosco). V . po­lovici . stoletja je kmecko prebivalstvo imelo kmet.e in posamezna zem. išca v dednem42 in temu podobnemu em. tevticnemu zakupu ali v obliki kratkorocnih in sred. e- oziroma dolgorocnih pogodb z bodisi mešanimi (.ksnimi in deležnimi)43 bodisi izk. ucno . ksni-mi dajatvami. Iz dokumentac. e sodišca v Kojskem, notarskih zapisov, zem. iškok. ižnih vložkov in župn.skih arhivov je razvidno, da so v . polovici . stoletja v Goriških Brdih obstajale 3 oblike prevladujoce zakupa: t. i. a.  tto semplice44 ali preprosto a.  tto, a.  tto fermo ter a.  tto fermo ereditario.45 Poleg teh je bil zelo redek tudi em. tevticni zakup ali em. tevza, ki se je pojav.al na obmocju Števerjana46 ter Kojskega.47 K.ub poskusu predstavitve posa­meznih oblik lahko trdimo, da so se le-te uporab.ale za vrsto razlicnih zakupnih pogodb,48 katerih oblike so se medsebojno prelivale, kot je to opazil tudi vitez Hermann Schullern zu Schrattenho.en leta 190.49 Prav tako je razvidno, da se je oblika zakupa z enakim poime­nova.em na obmocju v stoletjih spremenila. To je bila posledica razlicnih kulturnih okol. ter gospodarskih okolišcin, ki so terjale drugacne oblike zakupa,50 kot na primeru razvoja v Ital.i prikaže Perusini.51 
39 Pavlin, Goriško gospostvo, 19; Pa.ek, O mejnosti, str. 168, Pa. ek, La terra, str. 6. 40 Zakup je lahko obsegal celotno kmet.o ali posamezno zem. išce (Perusini, Vita di popolo, str. 5). 41 Tako v urbarju iz . stoletja kot tudi v katastrih . in . stoletja so terasirano zem. išce z mešano kulturo viri poi-
menovali ronco, v lokalnem izrazoslovju Brd pa brajda. 42 Temu ustrezajo pogodbe z oznako a.tto fermo ereditario, ki bi jo lahko enacili z Girogett. evim opisom colonia perpetua (Giorgetti, Contadini e proprietari, str. 67–69). 43 A.  tto misto je bila v Ital.i oblika kolonata s .ksnimi in deležnimi dajatvami (Giorgetti, Contadini e proprietari, str. 67–69). 44 Vilfan prevaja izraz a.  tto semplice kot »navadni zakup«, ki je bil kratkorocen (Vilfan, Agrarna premože. ska razmerja, str. 
427). Enako povzema tudi Pavlin (Primer uve. av. a.a, str. 289–302). 45 Gomiršek, Spremembe, str. 26. 46 ASG, Libri fondiari, 1. 
47 
Na novo zgrajena hiša pokojnega Štefana Štekarja iz Kojskega je bila postav. ena ne zem. išcu, ki je bilo »d'en. teusi« pokoj­nega grofa Coronini (ASG, Ventilazioni ereditarie, 83, inv. 57). 48 Rossini de.nira zakupno pogodbo kot pravno reguliran odnos, ki nastane med tistim, ki ima v lasti in to želi predati v uporabo v zameno za pridobitev ene ali vec koristnih komponent (Rossini, Contratti agrari, str. 9). 49 Schullern zu Schrattenho. en, Das Kolonat, str. . 50 Podobno trdita tudi Rossini (Contratti agrari, str. 9) in Giorgetti (Contadini e proprietari, str. 4–13). 51 Perusini, Vita di popolo, str. XI. 
Tako skozi poimenova.a posameznih kosov lahko de.niramo tipe obdelovalnih in ne­obdelovalnih zem. išc: brajdo, . ivo (campo), vinograd (vigna), travnik, ter gozd. Vrsta in višina dajatev, ki jih navaja urbar za celotno kmet.o ali posamezen kos za obliko a.  tto semplice, se bistveno razlikuje od tistih v . polovici . stoletja. V . stoletju je bila za­kupnina za obdelovalno zem. išce vedno deležna (pars quota). Placevala se je s komercialno zanimivim pridelkom – vinom. Za neobdelovalna zem. išca pa je bila zakupnina . ksno izražena in placana v denarni vrednosti. V . stoletju pa je bilo sta.e bistveno drugacno in vse dajatve so bile . ksno dolocene. Že dobrih 50 let kasneje je bila na gospostvu Do-brovo zakupnina v vinu deležna – gre za delitev na polovico med gospoda in zakupnika.52 Tako je npr. Filip, sin pokojnega Mat. e Cetrtica iz Kojskega za celotno kmet. o placeval: 12 lir in 6 robotnin, za zem. išce, kjer je sezidal hišo 1 kvinc53 vina, 6 lir in 2 kopuna, za desetino pa 3 polov. ake54 žita, Juri Bonišcek pa 13 lir, 1 orno rebule – rubola, 1 kokoš in 10 jajc. Poleg tega je imel v zakupu še dodatno brajdo za katero je placeval s 4 polov. aki žita – formento in 2 kvinci vina (preglednica 3).55 V Brestju je Kristjan Figar za logo e fogo placeval letno: 3 polov.ake žita, 3 lire in 4 solde denarja, za brajdo imenovano Kosta. pa 1 liro in 10 soldov, 1 kokoš, 10 jajc, 1 orno vina in voz sena, za dodaten travnik pa še 1 liro denarja. Dedici po pokojnem Mihaelu Peršo.i so za logo e fogo, za a.  tto semplice pla-cevali 8 polov.akov žita, 6 polov.akov ovsa, 4 lire in 6 soldov denarja, 3 kokoši, 10 jajc, 1 orno vina ter 1 sani lesa ali denarno protivrednost, za vrt pa še 1 pišcanca. Iz dajatev je razvidno, da vinogradništvo in z .im povezana prodaja vina sicer pomembna, vendar je v nasled.ih stoletjih še bistveno pridobivala na pomenu. Dajatve povezane z vinom so bile v . stoletju v primerjavi s 17,56 . in . stoletjem bistveno ma. še. V . stoletju ne zasledimo zakupa za kmet.o ali obdelovalno zem. išce na gricevnatem obmocju, kjer ne bi pomemben delež zakupnine predstav.alo vino oziroma pridelek grozdja. Od 9 kmet. , ki so bile dane v zakup, jih 4 ni placevalo zakupnine v vinu. Tudi za posamezna obdelovalna zem. išca, tudi brajde se zakupnina po a.tto semplice ni placevala z vinom. Razen desetine, ki je dajatev fevdalnega izvora, deležnih dajatev, ki so se na Goriškem gotovo pojavile že v 
. stoletju,57 v urbarju ne zasledimo, saj so povsod doloceni le .ksni zneski tako žitaric kot tudi vina. . stoletje in zlasti .egovo drugo polovico zgodovinarji oznacujejo kot obdobje ekonomske rasti.58 Izgrad.a neposredne prometne povezave preko Predela in Soške doline je pomenila pomembno prometnico, ki je poživila trgovino s Koroško. V Gorico in Štivan se je odtlej usmerjalo bistveno vec prometa z izdelki in polizdelki koroških železarn, na Goriškem so se širili vinogradniški nasadi in prodaja vina na Koroško.59 To je bilo vidno še zlasti na obmocju Goriških Brd,60 kjer se je iz obdelanih sre. skih zem. išc oblikoval pas majhnih posestnih kmet., ki so se usmerile v proizvod.o vina. Vino je tako postalo naj­pomembnejša komponenta dajatev v zakupnih pogodbah. V . stoletju pa zakupnine kot desetine (preglednica 1) kažejo heterogeno podobo, kot so jo imele na primerih fevdalnih 
52 Pa. ek, Terra di con. ne, str. 9. 53 Kvinc je bil mera, razširjena na obmocju Gradiške in Krmina pa tudi v Goriških Brdih in je odgovarjal kolicini med 80 in 83 litri (Pa. ek, La terra di con. ne, 15). 54 Polov. ak (pollonico) je bila votla mera (v velikosti 1/3 malega stara) za žitarice, ki je meril približno od 30,5 do 33 litrov 
(Klasinc, Glosar, str. 212; ASG, Elaborati, 15). 55 AST, Archivio della Torre e Tasso, 25..2 Libro de li introiti de Vipulzano 1565–156. 56 Na primeru gospostva Dobrovo je razvidno, da je leta 1630 dohodek od prodanega vina, ki ga je gospostvo dobilo iz na­
jemnin, znašal 99 % celotne prodaje dajatev v naravi, ki jo je gospostvo dobilo v natural. ah. Kolicine ostalih kmet. skih pridelkov, s katerimi so bile placane najemnine, so bile tako majhne, da so pokrile izk. ucno domaco porabo (Pa. ek, Terra di con. ne, str. 100). 
57 Delitev pridelka na polovico v pogodbah . stoletja ome.a tudi Pavlin (Primer uve. av. a.a, str. 289–302). 58 Pa. ek, Terra di con. ne, str. 178–17. 59 Pa.ek, Goriške duše 1566, str. 46. 60 Iz tega obdobja so znane številne pritožbe skupnosti iz Locnika in Podgore, ki sta izgubili pašno zem. išce za svoje crede 
(Fanfani, Economia e societŕ, str. 26). 
gospostev,61 vendar nakazujejo tendenco k denarni vrednosti. Tudi druge dajatve, s cimer mislim predvsem seno, je bilo možno poravnati z denarjem, in sicer 1 liro, kot je zabeleženo v urbarju. Z denarjem so poravnavali tudi robotnino (servizi).62 
Preglednica 1: Desetina v Brestju in Kojskem leta 156. 
Kraj  Vrsta zem. išca  Kmet  Vrsta dajatve  
Kojsko  Stavbno zem. išce  Filip Cetrtic  2 polov. aka žita  
Kojsko  Brajda  Ivan Staulo  5 lir  
Kojsko  Brajda  Bratovšcina sv. Roka  6 lir  
Kojsko  Brajda  Bratovšcina Device Mar. e  ˝ kvinca vina, 2 robotnini  
Brestje  Brajda  Luka Korošec  3 lire  
Brestje  Brajda  Blaž Figar  4 lire  
Brestje  Brajda  Štefan Peršo. a  2 liri  
Brestje  Brajda  Gabr.el Perleš  1 kvinc vina  
Brestje  Živina, kmet. a  Štefan Obidic  5 kvincev vina (3 kvinci za živino)  

Enako bi lahko trdili za libelaricni zakup (livello), ki se je na obmocju Kojskega in Bre­stja pojav. al v . stoletju. Kot ugotav. a Pavlin,63 se je libelaricni zakup nanašal predvsem na posamezne kose zem. išca, kar je ve. alo tudi v Brestju in Kojskem. Zakupnina je bila . -ksno dolocena. V Kojskem npr. je imel zem. išce v libelaricnem zakupu (preglednica 2) An­drej Mušic in za. placeval z 2 stari64 žita krminske mere, prevedenimi v denarno vrednost. To nam kaže koncni seštevek posameznih vrst dajatev v urbarju, kjer se je poleg pregleda kolicin žita posebej navajala kolicina žita za libelaricni zakup (livelli a misura di Cormons). Seštevek kaže, da se je kolicina žita v libelaricnem zakupu navajala v starih po krminski meri, medtem ko so žito v zakupu a.  tto semplice poravnavali s polov.aki po goriški meri. Zakaj razlika v merah pri dveh razlicnih oblikah zakupa znotraj enega gospostva v isti vasi, bi z gotovostjo težko odgovorili. Ena od možnih razlag je, da je bil livello starejša in dol­gorocna oblika zakupa z izvorno mersko enoto. A.  tto semplice kot kratkorocna in novejša oblika zakupa je zakupnino dolocal po merski enoti, ki je bila v rabi na obmocju. Zapisi o poravnavi dajatev za livello pa nam kažejo, da je kmet vrednost žita poravnal v denarju in ne v natural. ah. V . stoletju libelaricnega zakupa po do sedaj zbranih podatkih v Goriških Brdih ni vec zaslediti. 
Ime  Kraj  Vrsta Zem. išca  Merilo za zakupnino  Zakupnina  
Lenart Šturm  Brestje  zem. išce  2 stara žita  6 lir in 6 soldov  
Jur. Bonišcek  Kojsko  brajda  2 stara žita  6 lir in 6 soldov  
Andrej Mušic  Kojsko  brajda  2 stara žita  6 lir in 6 soldov  


Zakupne dajatve 
Heterogenost zakupnih dajatev (preglednica 3) kaže, da se je na obmocju Goriške gro­. je v . stoletju kolonat pa tudi povecan obseg goje.a vinske trte šele uve. av.al in je bila struktura dajatev bo.  podobna tistim, ki jih poznamo na primerih gospostev.65 Nadvojvoda Karel 66 je s svojimi privileg.i spodbujal krce.e neobdelanih zem. išc. Ta proces je na ob­
61 Pa.ek, O mejnosti, str. 16. 62 Na koncu urbarja, kjer je kumulativni prikaz vseh dajatev gospostva, robotnina sicer ni bila prevedena v denarno vrednost, 
kot so to naredili za livello. 63 Pavlin, Primer uve. av. a.a, str. 29. 64 Miš.en je star po krminski meri, ki je meril 3,75 pezenala po goriški meri. Goriški pezenal je meril 25,0237 litra (Pa. ek, 
Terra di con. ne, str. 15). Torej je star krminske mere ve.al 93,84 litra. 65 Pa. ek, Terra di con. ne, str. 16. 66 Ob smrti Ferdinanda I, 2. jul.a 1564 je Goriška gro.ja pripadla nadvojvodi Karlu. 
Preglednica 2: Zakupnine za livello leta 156. 
mocju Goriških Brd potekal v . polovici . stoletja.67 Zaradi nizkega katastrskega donosa so bile v . stoletju tudi v Goriških Brdih pomembna komponenta žitarice, in sicer pšenica in oves. Marsikatera zakupna kmet. a ali brajda, kot je razvidno iz spod.e preglednice, ni bila obreme.ena z dajatvami v vinu, temvec v denarju in žitaricah. Podobno opaža Pa. ek za Kras, kjer sta poleg vina za kmeta v . stoletju tržno priložnost predstav.ala ravno pše­nica in oves.68 Upraviceno pa se vpraša, koliko pridelka, ki je predstav.al prehrano kmeta, mu je po oddaji sploh še ostalo. V . stoletju v Goriških Brdih, sicer po pomembnem po­veca.u površin, name. enih goje.u vinske trte, pridelava žitaric in strocnic ni zadošcala za vec kot 6-mesecne potrebe kmetove družine.69 K.ub v urbarjih zabeleženim vrstam žitaric pa ni nujno, da so te v kmeckem gospodarstvu prevladovale. Kmetje so jih v primeru oddaje v natural.ah lahko kupili na trgu ali, kot že ome. eno, placali v denarni protivrednosti. V 
. stoletju npr. je bila glavna sestavina zakupnih dajatev za zem. išca v ravnini poleg vina tudi žito. Iz elaboratov pa izvemo, da se je žito gojilo v ma.ši meri. Prevladovala je koruza, repa, .žol ter sirek.70 Jecmen in žito71 pa so gojili v ma.ši meri. Koruza in ajda, ki sta se uve. av. ali v . stoletju, pa tako kot na Krasu,72 še nista prišli med dajatve. 
Preglednica 3: Zakupniki, tip zakupa73 ter dajatve v Brestju in Kojskem leta 156. 
Kmet  Vrsta zem. išca  Denar  Žitarica  Živali  Jajca  Robotnina  Vino  Seno (voz)  
Filip Cetrtic  kmet.a  18 lir  - 2 kopuna  - 6  1 kvinc  
Andrej Mušic  (L)  2 stara žita oziroma 6 lir 6 soldov  
Jur. Bonišcek  kmet.a  13 lir  4 polov. ake žita  1 kokoš  10  2 orni rebule, 2 kvinca  
Jur. Bonišcek  brajda (L)  6 lir in 6 soldov  
Martin Arhar  kmet.a  15 lir  1 kokoš  10  5  
Martin Arhar  brajda z gozdom in travnik  5 lir in 4 solde  2 kopuna  
Jur. Modic  brajda  3 lire  
Štefan Obidic  kmet.a  4 lire in 8 soldov  6 polov. akov žita, 10 pol. ovsa  7 kokoši  12  1 kvinc  2  
Luka Korošec  kmet.a  9 lir in 12 soldov  1 kozlic, 1 kokoš  
Luka Korošec  travniki  3 lire in 10 soldov  
Kristjan Korošec  brajda  3 polov. aki žita  
Martin Kavalic  kmet.a  12 lir  3 polov. aki ovsa  2 kokoši  20  6  3  

67 Fanfani, Economia e societŕ, str. 2. 
68 Pa. ek, Kulturna krajina, str. 6. 
69 ASG, Elaborati, 15, 66, 69; AST, Elaborati catastali 67. 
70 Sirek je rastlina z znanstvenim imenom sorghum, ki spada v rod trav. Nekatere od .ih so v preteklosti vzgajali kot žitarice in jih uporab.ali za živalsko krmo (Gomiršek, Spremembe, str. 267). 
71 ASG, Elaborati 15, 51, 66, 69; AST, Elaborati catastali, 67. 
72 Pa. ek, Kulturna krajina, str. 6. 
73 L pomeni libelaricni zakup, ostala zem. išca pa so bila v a.  tto semplice. 
Kristjan Figar  kmet.a  3 lire in 4 solde  3 polov. aki žita  
Kristjan Figar  brajda  1 lira in 10 soldov  1 kokoš  10  1  
Kristjan Figar  travnik  1 lira  

Blaž Figar  kmet.a  10 lir in 14 soldov  8 polov. akov žita, 6 pol. ovsa  3 kokoši  10  1 orna vina  1  

Dedici po Mihaelu Peršo. i  kmet.a  4 lire in 6 soldov  8 polov. akov žita, 6 pol. ovsa  3 kokoši  10  1 orna vina  1  
Dedici po Mihaelu Peršo. i  vrt  1 pišcanec  
Lenart Šturm  zem. išca (L)  6 lir in 6 soldov  

Raziskovalci men.o, da so vse zakupne pogodbe kazale gospodarjev interes, da z do­locitv.o pridelka posredno vpliva na kmetova.e zakupnika. Woolf je ugotovil, da je prav sistem kolonata, kjer je gospodar zahteval zakupnino, ki je bila tržno najbo. zanimiva, pri­vedel do tega, da je najemnik na površinah prideloval te kulture. To je spremenilo strukturo kmet.skih površin v korist sled. im,74 kar se je v Brdih zgodilo na primeru dajatev, poveza­nih z vinogradništvom. Iz primera gospostva Dobrovo je razvidno, da je leta 1630 dohodek od prodanega vina, ki ga je gospostvo dobilo iz najemnin, znašal 99 % celotne prodaje dajatev v natural.ah, ki jih je gospostvo dobilo. Kolicine ostalih kmet.skih pridelkov, s katerimi so bile placane najemnine, so bile tako majhne, da so pokrile izk. ucno domaco porabo.75 Primerjava s strukturo dajatev v našem urbarju dobrih 50 let prej kaže na preobrat, ki se je zgodil ob koncu . stoletja, in na viden porast vinogradniških površin. Pa. ek76 ugotav.a, da je »za kolonat znacilno, da sta bili struktura rente in tipolog. a prejemkov bo. usmerjeni v specializac.o kot na obmocju gospostev, kjer sta bili precej heterogeni«. Tako nam heterogenost kaže »izhodišcno sta. e« v . stoletju, ki ga prikazujejo tudi vipolški urbar. Lastniki posestev so se prilagajali spreme.enim gospodarskim okolišcinam z novimi oblikami in višino dajatev. V . stoletju namrec na primeru gos-postva Dobrovo77 ter na obmocju Šentmavra blizu Gorice poznamo že deležne dajatve (polovica vinskega pridelka). Tako pogodba v Šentmavru navaja: »un pezzo di vignale detto Ferische con una piccola casetta verso l'annuo a.tto di orne cinque di vino d'esser levato dal cumulo della raccolta ed il residuo d'esser diviso per la giusta metŕ tra esso conduttore, e la Veneranda Chiesa – (kos) vinograd(a), imenovan Ferišce z majhno hišico za letno placilo 5 orn vina, ki se ga oddvoji od celotnega letnega pridelka in preostanek se razdeli tocno na polovico med obdelovalca in castit. ivo cerkev«.78 
74 Woolf, A history of Italy, str. . 75 Pa. ek, Terra di con. ne, str. 100. 76 Pa. ek, Terra di con. ne, str. 94–10. 77 Pa. ek, Terra di con. ne, str. 9. 78 ASPG, Atti degli stati Provinciali, sez. II, 555/. 
Slika 4: Grb družine Della Torre (fototeka Goriški muzej). 


Struktura zem.iške rente gospostva Vipolže 
Preglednica 4: Vrste glavnih dajatev zem. iškega gospostva Vipolže leta 156. 
Kraj  Žito79  Oves  Rž  Denar  Vino  
Vipolže  89  59 dukatov, 3 lire in 18 soldov  99 kvincev 3 vedra  
Gor.e Cerovo  87  63  10 dukatov, 3 lire in 10 soldov  66 kvincev 4 vedra  
Dol.e Cerovo  4  6 dukatov, 1 lira in 12 soldov  26 kvincev 3 vedra  
Koprivno  148  54  36  3 dukate in 12 soldov  31 kvincev  
Morar  24  24  
Moša  138  6  18  47 dukatov  
Bi.ana  0  6 dukatov, 1 lira in 6 soldov  3 kvince  
Barbana  8  68 kvincev  
Vrhov. e  3  28  8 kvincev  
Brestje  26  19  10 dukatov in 4 solde  11 kvincev  
Števerjan  6  2  5 dukatov, 1 lira in 16 soldov  25 kvincev 3 vedra  
Krmin  106  16  16 dukatov in 4 lire  15 kvincev  
Kojsko  12  8 dukatov, 1 lira in 8 soldov  5 kvincev  
Kozana  6  6 kvincev  
Medana  6  1 kvinc  
Šmartno  8 dukatov in 3 lire  1 kvinc 3 vedra  
Go. ace  12 dukatov, 5 lir in 15 soldov  3 kvinci  
Skupaj  663  212  54  232 dukatov, 3 lire in 5 soldov  370 kvincev  

Preglednica 5: Vrste regal. zem.iškega gospostva Vipolže leta 156. 
Kraj  Butare  Kokoši  Jajca  Kopuni  Voz sena  Robotnine  
Vipolže  14  26  3  
Gor. e Cerovo  14  10  2  88  
Dol. e Cerovo  4  100  4  18  
Koprivno  2  20  6  
Morar  2  20  2  
Moša  3  4  5  
Bi. ana  
Barbana  
Vrhov. e  17 1/2  64  1  9  
Brestje  15  62  6  11  6  
Števerjan  15  80  2  23  38  
Krmin  8  2  4  
Kojsko  2  20  2  11  
Kozana  
Medana  
Šmartno  
Go. ace  
Skupaj  11  91,5  376  58  45  164  

Struktura zem.iške rente gospostva Vipolže (preglednica 4) kaže na za obdobje po­memben delež vinogradništva v kmeckem gospodarstvu, vendar mu v tem obdobju pari­
79 Enote so polov.aki. Enako ve.a za oves in rž. 

rajo dajatve v žitaricah in denarju. Za tocno dolocitev deleža, ki ga je imel pridelek vina v strukturi gospostva, bi sicer morali poznati cene za posamezne pridelke tega leta in vse preracunati v denarno vrednost. Regal.e (preglednica 5) so bile enake ali podobne kot tiste, ki jih srecamo v kolonskih pogodbah . stoletja, namesto sena pa je bila pogosta postavka košara izbranega grozdja.80 Živinoreja gotovo ni imela vecjega pomena, saj v regal.ah ni bilo izdelkov iz mleka ali drobnice, temvec le perutnina. V . stoletju se je na podlagi gospo­darskih spodbud zacel širiti delež obdelovalne zem.e in vecje zasajeva.e vinske trte, kot to za Brda in okolico Gorice ugotav.a Fanfani. V prejš.ih stoletjih je tudi tu prevladovalo gozdarstvo in živinoreja.81 Povecan obseg obdelovalne zem.e je spremenil agrarno krajino Brd z usmeritv.o v vinogradništvo in sadjarstvo. V nižinskih delih Goriške gro.je pa so v tem casu zaceli v vecjem obsegu gojiti konop.o, uvajali koruzo ter se zaceli ukvarjati s svilogojstvom.82 Opažamo torej velik obrat od za sred.i vek znacilne proizvod.e kož in volne v prid novim intenzivnejšim kulturam. 
S prehodom Goriške gro.je pod Habsburžane in z grad.o nove cestne povezave s Ko­
80 Gomiršek, Spremembe, str. 26. 81 Fanfani, Economia e societŕ, str. 2. 82 Fanfani, Economia e societŕ, str. 2. 
Slika 5: Zem. evid vojnega obmocja Gorice in okolice iz zacetka . stoletja. Kojsko in Šmartno sta na skrajnem desnem robu (zem.evid hrani Biblioteca statale Isontina v Gorici, avtorizac.a: Biblioteca Statale Isontina di Gorizia - n. prot. 713 dd. 0. 0. 2016). 
roško je gospodarstvo gro. je doživ.alo razcvet, ki je, še zlasti po prepovedi uvoza tujih vin 1552,83 vplival tudi na razvoj vinogradništva v Goriških Brdih. Vinogradništvo je torej ne le ohra. alo, temvec še krepilo svoj primat. Primer analize urbarjev iz . stoletja kaže, da so se v stoletjih spremi.ale same oblike zakupnih pogodb, vrste kultur in zgradba zem. iške rente. Zakupniki v Brdih so v . stoletju imeli višji delež denarnih dajatev kot v nasled-.ih stoletjih. To pomeni, da je kmet v Goriških Brdih vstopal in sodeloval na trgu že vsaj v zacetku novega veka. Gospodarjev interes, da kontrolira in sodeluje na trgu z vinom, je privedel do tega, da so pretežni del dajatev poravnavali v natural.ah – z vinom, gospodar pa je zakupnino ustrezno predelal in skladišcil, ji s tem zvišal vrednost in šele nato prodal. Zem.iški gospodje so v stoletjih s spremi. a.em postavk v zakupnih pogodbah izkazovali prilagod. ivost in orientiranost glede na zahteve trga, saj so na. vstopali z najzanimivejšimi pridelki in se temu skušali prilagoditi v cim vecji meri. 

Viri 
AST = Archivio di stato di Trieste. AST, Archivio della Torre e Tasso – archivio antico (1282-II metŕ del sec. XIX), Feudi Vipulzano. 
Concessione e investitura. Atti della giuriduzione 1316–1588, 2... Il conte di Gorizia Giovanni vende a Febo della Torre il castello e la giuridizione di Vipulzano 1460 apr. . AST, Archivio della Torre e Tasso – archivio antico (1282-II metŕ del sec. XIX), Feudi Vipulzano. 
Concessione e investitura. Atti della giuriduzione 1316–1588, 2... I commissari imperiali Giro-lamo Attimis e Ermano Grhofer immettono Giovanni della Torre nel possesso della giuridizione di Vipulzano 1536 feb . 
AST, Archivio della Torre e Tasso – archivio antico (1282-II metŕ del sec. XIX), Amministrazione 
di Vipulzano. Urbari 1536–1779, 25... Wypsacker Urbar. AST, Archivio della Torre e Tasso–archivio antico (1282-II metŕ del sec. XIX), Amministrazione di Vipulzano. Urbari 1536–1779, 25... Libro de li introiti de Vipulzano 1565–156. 
AST, Archivio della Torre e Tasso – archivio antico (1282-II metŕ del sec. XIX), Amministrazione di Vipulzano. Urbari 1536–1779, 25... Urbario dei beni facenti capo ali castello di Vipulzano 1587–1580. 
AST, Archivio della Torre e Tasso – archivio antico (1282-II metŕ del sec. XIX), Amministrazione di Vipulzano. Urbari 1536–1779, 25... Novo urbario di Vipulzano. Con istruzioni all'ammini­stratore 177. 
AST, Catasto .anceschino, Elaborati catastali, Operato d'estimo della Comune di San Martino (Quisca), 67. 
ASG = Archivio di stato di Gorizia. ASG, U.cio tavolare di Gorizia, Libri fondiari (1761–1891), Libro di evidenza del posesso, San Floreano nel Coglio, 1. 
ASG, Giudizio distrettuale del circondario di Gorizia – Anteatti del Giudizio distrettuale di Quisca (tranne le localita di Visnovico, Vipulzano, Cosana, Vedrignano) ceduti nel 1846 alcxx Giudizio Di-stretuale del Circondario, Ventilazioni ereditarie, 8. 
ASG, Catasti sec. XIX–XX, Elaborati, Operato d'estimo della comune di Cerou superiore ed infe­riore, . 
ASG, Catasti sec. XIX–XX, Elaborati, Operato d'estimo della Comune di Piuma, 5. ASG, Catasti sec. XIX–XX, Elaborati, Operato d'estimo catastale della Sottocomune di San Flore-ano, 6. 
ASG, Catasti sec. XIX–XX, Elaborati, Operato d'estimo della Comune di San Mauro e Podsenizza (con Podsabotino), 6. ASG, Archivio Coronini Cronberg, Quisca Giuridizione, fascicolo 2, 140. ACAU = Archivio della Curia Arcivescovile di Udine. ACAU, Nuovi manoscritti, No 610, De luoghi del contado di Goritia, 156. 
83 Pa.ek, Goriške duše 1566, str. 478, Pa. ek, Kulturna krajina, str. 6. 

Literatura 
Beguš, Ines. Avtonom.a in ekonom.a Nadiških dolin v Beneški republiki. Koper: Annales, 20. Bozzi, Carlo Luigi. Sagrado e la sua storia. Sagrado: Pro loco, 200. Cossar, Ranieri Mario. Ce fastu? XXII (1–6), 1946, str. 33–3. Czoernig, Karl Freiherrn von. La Principesca contea di Gorizia e Gradisca descritta da Carlo barone 
de Czoernig. Gorizia: I. R. Societŕ agraria, 189. 
Fanfani, Tommaso. Economia e societŕ nei domini ereditari della monarchia absburgica nel settecento: (le contee di Gorizia e Gradisca). Milano: A. Giu. rč, 197. Giorgetti, Giorgio. Contadini e proprietari nell' Italia moderna. Torino: Giulio Einaudi, 197. Guidetti, Massimo in Paul Stahl, ur. Il sangue e la terra: comunitŕ di villaggio e comunitŕ familiari 
nell'Europa dell'800. Milano: Jaca book, 197. 
Gomiršek, Ta.a. Spremembe na podrocju agrarnih panog v jugovzhodnem delu Goriških brd v . stoletju. Kronika 59 ., 2011, str. 257–28. H.  er, Janez. Gradivo za historicno topogra. jo predjože. nskih župn. na Slovenskem: Primorska: Oglej-
ski patriarhat, Goriška nadško. ja, Tržaška ško. ja. Nova Gorica: Goriški muzej, grad Kromberk, 200. 
Klasinc, Peter Pavel. Glosar zgodovinskega domoznanstva: nemško-slovensko-ital. anski. Maribor [etc. ]: Mednarodni institut arhivskih znanosti pri Pokrajinskem arhivu [etc. ], 199. Kos, Milko. Sred.eveški urbarji za Sloven. o. Zv. 2[-3], Urbarji Slovenskega Primorja. . ub. ana: 
Akadem.a znanosti in umetnosti, 195. Kos, Franc. Goriška Brda v sred. em veku. Briški zbornik. Dobrovo: Obcina Brda, 1999, str. 34–7. Makarovic, Mar. a. Medsebojna pomoc na vasi na Slovenskem. . ub.ana, Muta: Gore. e, 197. Morelli di Schfeld, Carlo. Istoria della Contea di Gorizia, vol. .  Gorizia: Cassa di Risparmio, 
197. Nusdorfer-Vuksanovic, Metka, Jur. Rosa, Lil. ana Vidrih-Lavrencic. Obcinska središca v obdobju 
1814–1961 na obmocju seda. ih obcin Ajdovšcina, Nova Gorica in Tolmin. Nova Gorica: Pokrajinski arhivski muzej, 199. Overton, Mark. Agricultural revolution in England: the transformation of the agrarian economy 1500– 
1850. Cambridge: Cambridge university press, 199. 
Pa. ek, Aleksander. Terra di con.ne: agricolture e tra.ci tra le Alpi e l'Adriatico: la contea di Gorizia nel Seicento. Mariano del Friuli: Edizioni della Laguna, 200. Pa.ek, Aleksander. O mejnosti Goriške gro.je v baroku – gospodarski in družbeni pogled. Barok 
na Goriškem. Nova Gorica, . ub.ana: Goriški muzej, Narodna galer.a, 2006, str. 167-17. 
Pa.ek, Aleksander. Goriške duše 1566: prostorska, socialna in demografska struktura prebivalstva v ekonomski ko. ukturi. Acta histriae, 20 ., 2012, str. 459-48. Pa. ek, Aleksander. Kulturna krajina in oko. e Krasa. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 
20. 
Pavlin, Vojko. Primer uve. av. a.a kupnega prava in kolonata na Goriškem . stoletja. Goriški letnik 28, 2001, str. 289–30. Pavlin, Vojko. Goriško gospostvo ob prehodu pod Habzburžane. Nova Gorica: Goriški muzej, Grad 
Kromberk, 200. 
Perusini Gaetano. Vita di popolo in Friuli: patti agrari e consuetudini tradizionali. Firenze: Leo S. Olschki editore, 196. Premrou, Miroslav. Una descrizione della contea di Gorizia del 164. Studi goriziani, leto 7, št. 7, 
1929, str. 1–. 
Rossini, Egidio. Contratti agrari a Verona dal secolo IX alla .ne del XIV: aspetti e problemi. Il mondo rurale veneto attraverso i contratti agrari. Verona: Zendrini, 1982, str. 9–6. Sapac, Igor. Grajske stavbe v zahodni Sloven.i 4. k.iga. Brda in zgor. e Posocje. . ub. ana: Viharnik, 
20. 
Schullern zu Schrattenho. en, Hermann. Das Kolonat in Gz und Gradisca, in Istrien in Dalmatien und in Tirol. Wien: K. K. Hof- und Staatsdruckerei, 190. Smole, Emil. Vipolžki grad. Goriška sreca. a, letnik 2 ., 1967, str. 29–3. Vilfan, Serg. . Agrarna premože.ska razmerja. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, 2. Zve­
zek. . ub.ana: Državna založba Sloven.e 1980, str. 403–47. 
Stres, Peter. Oris kolonata v slovenskem delu dežele Goriško-Gradišcanske do konca prve svetovne vojne. Goriški letnik, št. 12/14, 1987, str. 175–20. Stres, Peter. Oris kolonata na Goriškem od konca prve svetovne vojne do leta 194. Goriški letnik, 
št. 15/16, 1989, str. 69–10. Stres, Peter. Odprava kolonata na Goriškem (1947–1955). Goriški letnik, št. 35, 2011, str. 167–19. Woolf, Stuart. A history of Italy 1700–1860. London, New York: Routledge, 198. Zorzut, Ludvik. Podsabotin. Krajevni leksikon Sloven. e. . ub.ana: Državna založba Sloven. e, 1968, str. 221–22. 



Brda in Brici v habsburško-beneških vojnah 
Neva Makuc 
dr. zgodovinskih znanosti, ital. anistka Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Raziskovalna postaja ZRC SAZU v Novi Gorici, Delpinova 12, SI-5000 Nova Gorica neva.makuc@zrc-sazu.si 
Izvlecek: Prispevek obravnava vojno dogaja. e v casu prve (1508-1516/1521) in druge (1615–1617) habsburško-beneške vojne. Brda so v ome.enih vojnah odigrala vlogo strateško pomembnega obmocja ob habsburško-beneški meji, ki je bila zaradi svoje nedorecenosti vse do sredine . stoletja vir vecstoletnih sporov med Benecani in Habsburžani. Poleg najemniških vojakov, ki so prihajali z razlicnih evropskih obmoc. in govorili razlicne jezike ter pripadali razlicnim veroizpovedim, je tako pri obrambi dolocenih krajev kot pri ple­nilskih pohodih pomembno vlogo imelo kmecko prebivalstvo z obeh strani meje. Izpostavili ve.a beneški poskus osvojitve briških utrdb februarja 1510, ko so domacini uspeli pregnati beneške vojake. Uspešna je bila tudi obramba Šmartnega februarja 16. Brda in Brici so bili vpleteni še v številne druge spopade. 
K. ucne besede: Brda, Brici, habsburško-beneški vojni, Vipolže, Šmartno. 
Il Collio e i suoi abitanti nelle guerre tra Venezia e gli Asburgo 
Riassunto: Il contributo tratta di alcuni avvenimenti bellici durante la prima (1508-1516/1521) e la seconda (1615–1617) guerra tra la Repubblica di Venezia e gli Asburgo. Il Collio fu una zona strategicamente importante lungo il con.ne tra gli Asburgo e Venezia . no alla metŕ del Settecento. Per la difesa di alcuni posti chiave, come anche in occasione delle incursioni, il cui . ne era il saccheggio, rico­prirono un ruolo importante non solo i soldati mercenari, che provenivano da diverse parti d’Europa e parlavano varie lingue, ma anche la popolazione contadina di entrambe le parti del con.ne. Tra i vari fatti bellici, che non sono stati ancora su.  cientemente studiati, va evidenziato il tentativo veneziano di conquistare le forti.cazioni del Collio nel febbraio del 1510, quando gli abitanti del luogo riuscirono a respingere i soldati veneziani. Altrettanto fortunata fu la difesa di Šmartno (San Martino di Quisca) nel febbraio del 16. Il Collio e i suoi abitanti furono coinvolti anche in altri scontri bellici. 
Parole chiavi: Collio, abitanti del Collio, guerre tra Venezia e gli Asburgo, Vipolže (Vipulzano), Šmartno (San Martino di Quisca). 
Brda kot tudi širše obmocje ob habsburško-beneški meji med Alpami in Jadranom sta v novem veku pretresli dve vojni, ki sta bili posledica vec nerešenih vpraša. med Benecani in Habsburžani. Prva (1508-1516/1521) in druga habsburško-beneška vojna (pogosto imeno­vana tudi uskoška ali gradiška; 1615–1617) sta šele v zad.ih desetletjih s strani slovenske historiogra.je deležni nekoliko vecje pozornosti.1 Namen pricujocega clanka je opozoriti na pomen raziskova. a ome.enih vojn z osvetlitv.o nekaterih dogodkov, ki so se odv. ali na briškem obmocju, saj potek spopadov na mikro ravni še ni dobro poznan.2 
Brda so v habsburško-beneških vojnah imela vlogo strateško pomembnega obmocja tik nad Soco, ob habsburško-beneški meji, ki je bila zaradi svoje nedorecenosti vir stoletnih sporov med sosed.ima državnima tvorbama vse do sredine . stoletja. Vlogo Brd je pot-rebno obravnavati tudi z vidika pomena, ki ga je to obmocje imelo za obrambo Gorice, iz katere je ob nevarnosti prispela tudi pomoc briškim utrdbam. 
Vojne so v zgod. enovoveškem casu postale bo. kompleksne, zahtevale pa so tudi ved-no vecja . nancna sredstva. Spopadi so zaradi napredka v vojaški tehniki terjali vedno vec žrtev, ko.eniki so v novih razmerah, ki so se uve. av.ale na bojnem po. u, doživ. ali poraze, pehota je vse od . stoletja da.e pridobivala svoj pomen, pa ceprav diskontinuirano in je bila še na zacetku . stoletja obcasno obravnavana z nezaupa.em. Vojaško zgodovino . stoletja je zaznamoval tudi razvoj strelnega orožja, ki je postalo odlocilnega pomena in ki je razjedlo premoc švicarske taktike bojeva. a.3 V sred.em veku so vojne pogosto vk. ucevale nekaj sto ko. enikov in .ihovo spremstvo, v zgod.em novem veku pa so novi nacini bo­jeva.a zahtevali vec deset tisoc mož. Novi vek je namrec v veliki meri zaznamovalo nasi. e in vojne, ki so posrkale vase številcno mnogo vec posameznikov kot sred.eveške vojne in fajde. 
Na goriško-furlanskem bojišcu so bili prisotni številni najemniški vojaki, ki so prihajali z razlicnih evropskih obmoc. in govorili razlicne jezike ter pripadali razlicnim veroizpo­vedim (na primer Francozi, Španci, Nemci, Albanci, Hrvatje, Korzicani, Grki, Dalmatinci itd.).4 Tako pri obrambi dolocenih krajev in plenilskih pohodih pa je pomembno vlogo imelo kmecko prebivalstvo z obeh strani habsburško-beneške meje. Že v sred. eveškem casu je bilo kmecko prebivalstvo vk. uceno v vojaško sfero, in sicer ne le preko vzdrževa. a in . nancira. a vojske s svojim delom, ampak tudi kot delovna sila pri utrjevalnih delih obzid., obrambnih jarkov itd. Poleg tega je bilo v ma.ši meri vk. uceno v vojaške orga­nizac.e. Na zahodnem slovenskem ozem.u, in sicer tako v kneževini oglejskih patriarhov kot v beneški Istri je bila uve. av. ena cernida, v katero so bili vpoklicani vojaško sposobni moški. Naceloma je bila cernida obrambnega znacaja in ni bila name. ena bojeva. u izven deželnih meja. V casu prve habsburško-beneške vojne pa je na primer zaslediti udeležbo pripadnikov kra. skih cernid na tržaškem obmocju.5 Uteme.ena se zdi domneva, da se je v casu ome.ene vojne pomen teh enot na goriško-furlanskem bojišcu, ki ni predstav. alo osred. ega bojišca, obcutno povecal, in sicer tudi na osnovi poteka vojskova.a, ki je najpo­gosteje vk. ucevalo napade na dolocene vecje ali ma.še kraje, ki jih je pogosto pred padcem in skoraj neizbežno oplenitv.o branilo prav kmecko prebivalstvo. Zgovoren primer tega predstav.a obramba Šmartnega leta 1510, ki je obravnavana v nada. eva. u.6 
Prva habsburško-beneška vojna se je razplamtela leta 1508 in je potekala v okviru velike 
1 
Na primer Simoniti, Fanfare nasi. a; Simoniti, (Notra. e)avstr. sko-beneška vojna; Marušic, Šmartno; Cec, Darovec, Kavre-cic, Le forti. cazioni; Trpin, Tolminsko gospostvo, str. 73-89; Košir, Beneška vojna, str. 26-55; Pa. ek, Vzhodno od Benetk. 
2 Clanek teme.i na štud. u socasnih historiografskih in literarnih virov (na primer dnevnikov, rudimentalnih historio­
grafskih zapiskov, korespondence). V prihod.e pa se kaže nujno nada. eva. e raziskova. a ome.ene tematike na osnovi 
sistematicnega štud.a arhivskih virov, shra.enih v slovenskih in tujih ustanovah. 3 Trebbi, Il Friuli, str. 81-83; Puddu, Eserciti e monarchie, str. 1-38; Lenci, Agnadello, str. 77-80. 4 O pisani sestavi vojsk in vk. ucitvi vojakov iz dolocenih obmoc. na razlicnih vojskujocih se straneh: Moisesso, Historia, 
k.. 1, str. . 5 Bizjak, Udeležba kmeckega, str. 57-66; Vilfan, Koprski glavar, str. 24-2. 6 Da Porto, Lettere storiche, str. 490-492; Partenopeo, La guerra del Friuli, str. 60-63; Amaseo, Historia, str. 130. 
Slika 1: Frontispic Moisessovega dela Historia della vltima gverra nel Frivli. Libri due. Barezzo Barezzi, Venetia, 1623 (k. ižnica Inštituta za novejšo zgodovino, . ub. ana). 

vojne za Ital. o (1494-1530/1559), ki ve.a za enega izmed najbo. usodnih in pogubnih spopadov pred tridesetletno vojno (1618-1648).7 Zacetek velike vojne za Ital.o je predsta-v.al vojaški pohod . ancoskega kra.a Karla VIII. leta 1494 na Apeninski polotok. Sledila so sklepa.a raznovrstnih in hitro me. ajocih se zavezništev med razlicnimi evropskimi silami ter ital.anskimi državami in državicami, v politicne igre so bili obcasno vpleteni tudi Osmani. Velika vojna za Ital.o je dejansko potekala kot skupek številnih vojaških 
7 Wies. ecker, Kaiser Maximilian I. , k.. IV, str. 3. 
pohodov najemniških vojakov, ki so prihajali iz najrazlicnejših delov Evrope. Poleg vecjih bitk in dolgih oblega. so potekali tudi številni plenilski pohodi, v katerih niso sodelovali le najemniški vojaki, temvec tudi kmecko prebivalstvo. Kršcansko Evropo je pretresla zlasti oplenitev Rima leta 1527 s strani vojakov cesarja Karla V. 
Obmejno obmocje od Karn.e do Istre je postalo eno izmed bojišc velike vojne za Ital. o, v kateri so se za hegemon.o nad politicno razde.enim Apeninskim polotokom pomeri­le številne evropske sile (Franc. a, Špan.a, nemško cesarstvo, papeška stolica itd.). Vojna obmocja so bila hudo prizadeta, k cemur je med drugim prispeval tudi napredek v razvoju vojaške tehnike. Topništvo je na primer postalo protagonist v bitkah, lahka ko. enica in pehota sta zasencili težko ko.enico, strelno orožje je doživelo nagel razvoj. Vrsta spopadov, ki so si sledili in so jih sprem. ale me.ave zavezništev evropskih sil in ma. ših ital. an-skih gospostev, sklepa.a delnih premir. itd., naj bi po ocenah zahtevala med 500.000 in 600.000 preminulih.8 
Napeto ozracje med sosedama je postalo še ostrejše z beneško zavrnitv. o proš. e Ma­ksimil.ana Habsburškega, ki je konec leta 1507 od Beneške republike zahteval prosto pot cez . eno ozem.e na cesarsko krona.e v Rim. Spomladi nasled.ega leta je cesarska vojska napadla obmocje Cadore, a ni dosegla želenih rezultatov. Prav nasprotno. Beneška vojska je zavzela del habsburških posesti, in sicer do Postojne in Reke. Benecani so pridobili Porde-none, Gorico, Vipavo, Postojno, Trst, Rihemberk in druge kraje. 
Jun.a 1508 je bilo skle.eno premirje, a še decembra istega leta je bila v Cambra. u skle.ena zveza, ki je povezovala habsburško vladarsko hišo, Franc. o, Špan. o in . ihove zaveznike in je bila neformalno, a dejansko usmerjena protibeneško. Leta 1509 so zavezniki (natancneje cesarske, .ancoske, papeške in španske cete) zavzeli beneško Terrafermo. Vojna sreca je bila nato zelo spremen.iva. Ker ne na goriško-furlanskem ne na osred. ih bojišcih osred.ega severnega Apeninskega polotoka nobena izmed vojskujocih se strani tega leta ni dosegla odlocilne zmage, se je vojna s prekinitvami vlekla vec let. Mnogi sodobniki so izpostav.ali hude razmere, v katerih se je znašlo goriško-beneško obmocje, ter tudi šte­vilna grozodejstva, ki so bila zakriv.ena v vojnem casu. Sodobnik Francesco Guicciardini (1483-1540) je v svoji ital.anski zgodovini pisal tudi o bojišcu ob habsburško-beneški meji in izpostavil, da se je obmocje nahajalo v žalostnem sta.u in je bilo predmet grozovitega uniceva.a, saj so bili izmenicno enkrat bo. mocni Benecani, drugic Habsburžani, tako da so enkrat eni, drugic drugi pustošili po obmocju.9 
Na goriško-furlanskem bojišcu je poleg dolocenih strateško pomembnih krajev kot na primer Gradišca ob Soci (Gradiška ob Soci, Gradisca d'Isonzo), trd.av Marano in Osoppo posebno vlogo imelo tudi briško obmocje. Izpostaviti ve. a dogaja.e v februarju 1510, ko se je generalni proveditor (provveditore generale) za Furlan.o Alvise Dol. n odlocil pretrgati povezavo med Gorico in krminskim gradom (stal je na skrajnem koncu hribovitega sveta), ki je z zahodne strani šcitil goriško gro.jo. V ta namen se je odlocil zavzeti Vipolže, saj je bil ta grad pomemben pri zapira.u prehoda med Gorico in Krminom (»Vipolzanio castello che č tra Goritia e Cromonio, perche non poco importaua ŕ chiudere il passo, per il quale vassi da Goritia ŕ Cromonio«).10 Habsburški napad na vzhodnih mejah beneške Terraferme je bil mogoc po treh poteh, in sicer preko Gorice, Cedada in Gumina (Humin, Gemona). Pot preko Cedada je bila zelo slaba in ni omogocala prevoza topništva. Bo.ši je bil dostop s severa, torej preko Gumina, odkoder se je cesta odpirala proti furlanski ravnini, ki pa jo je prav tam varovala težko osvoj. iva trd.ava Osoppo, in z vzhoda, torej preko habsburške Gorice.11 Poleg tega so Brda šcitila Gorico, ki je bila »k. uc do Koroške, Kra.ske in Krasa«, 
8 Simoniti, Fanfare nasi. a, str. 13. 9 Guicciardini, Storia d'Italia, k.. 8, pogl. . 10 Mocenico, La gverra, k. . . 11 Savorgnan, Lettere storiche, str. 6-. 
Slika 2: Izsek zem. evida iz Moisessovega dela Historia della vltima gverra nel Frivli. Libri due. 
Barezzo Barezzi, Venetia, 1623 (k.ižnica Inštituta za novejšo zgodovino, . ub. ana). 

kot so se nekoliko kasneje izrazili goriški deželni stanovi.12 V tem je potrebno torej iskati pomen goriškega bojišca in Brd v ome.eni vojni. Poleg tega si je beneška vojska nadejala, da se bo po padcu Vipolž predal Krmin, saj naj bi kraj tako izgubil vse upa.e na pomoc iz Gorice. Beneški senat je namrec ukazal svojim vojaškim pove.nikom, da morajo nujno osvojiti in uniciti krminski grad. To bi predstav.alo kazen Krmincanom, ki so vdirali in plenili po beneškem ozem.u. Zaradi tega so beneški pove.niki vodili najemniški in kmecki vojaki v napad na Vipolže.13 V ozadju beneškega napada na Šmartno je bila zelo verjetno tudi že.a vojakov po oplenitvi tega kraja. Beneški vojaki naj bi namrec že oplenili mnogo vasi, ki so pripadale Habsburžanom. Le-te so bile tako unicene, da je Šmartno, kamor naj bi bliž.i prebivalci prenesli veliko dobrin, za vojake predstav.alo možnost pridobitve novega vojnega plena.14 
Ome.enega beneškega pohoda v Brda se je kot pove.nik lahke ko.enice udeležil tudi Alvise (Luigi)15 Da Porto (1485-1529), pripadnik pomembne plemiške rodbine iz Vicenze. Da Porto se je udeležil bojev, ki so potekali ob habsburško-beneški meji, med pomladjo 1510 in poletjem 1511, ko je zapustil ome. eno bojišce zaradi poškodb, ki jih je utrpel v enem izmed spopadov.16 Z bojišca na obmocju Verone je bil po prihodu na goriško-furlan­sko obmocje najprej nasta. en v Cedadu, glede katerega je v svojih pismih izpostavil, da je postav.en tako blizu »nemške« meje, da en predel mesta govori »lingua schiava«,17 kasneje pa v Gradišcu ob Soci. Da Porto je danes znan predvsem kot avtor novele o Romeu in Jul. i, ki naj bi mu jo - kot je sam zapisal - povedal leta 1511 nek veronski lokostrelec med ježo, ki ju je vodila po osam.eni in od vojne uniceni pokrajini od Gradišca ob Soci proti Vidmu.18 
12 Morelli, Istoria della Contea, vol. 1, str. 88-8. 13 Partenopeo, La guerra del Friuli, str. 60-6. 14 Cergneu, Cronaca, str. 34-3. 15 Alvise je izvirna beneška oblika imena, Luigi pa ital. anska. 16 Da Porto, Lettere storiche, str. 484-548; Cergneu, Cronaca, str. 50 (Giovanni Battista di Cergneu (roj. 1525) v svojem 
spisu da Porta obtožuje sodelova.a v uporu leta 1511 in ple. e.a fevdalnega plemstva; v .egovi kasnejši poškodbi je videl 
božjo kazen). Giovanni Partenopeo v svojem spisu o poteku ome.ene vojne napacno navaja smrt da Porta zaradi ome. ene 
poškodbe, ki naj bi jo pridobil med bitko s sovražniki pri Manzanu (Partenopeo, La guerra del Friuli, str. 68). 17 Da Porto, Lettere storiche, str. 48. 18 Da Porto, Giulietta e Romeo, objav.eno v: Da Porto, Lettere storiche, str. 33. 
Zgodba je kasneje navdihnila samega Williama Shakespeara. 
O beneškem napadu na briško obmocje je Da Porto v svojih pismih, ki jih odlikuje izra­zito literarni znacaj, zapustil podrobno porocilo. Beneška vojska je krenila iz furlanske rav-nine proti Vipolžam. Sestav.ale naj bi jo cete pod pove. stvom Anton.a Savorgnana, prav tistega, ki ga bodo številni sodobniki krivili za izbruh, nasled.ega leta, najvecjega uporniš­kega giba.a v renesancni Ital. i,19 ter cete, nasta. ene v Cedadu in Gradišcu ob Soci (dvesto samostrelcev pod pove.stvom Baldassareja Scipiona, sto stradiotov20 Costantina Paleologa, številni pešaki ter lahka ko.enica Teodora Da Borga). Tamkajš.i grad je bil obstre. evan s topovi, pri cemer je preminilo nekaj tamkajš.ih pešakov, ki so ga branili. Benecani so se na ta nacin polastili gradu, ki pa ni bil ople.en, in sicer zato, da ne bi prišlo do zmede in neredov, kar bi lahko otežilo nada.. o napredova. e. Varova.e kraja je bilo predano prav Da Portu, ki je dobil nalogo ohraniti mir in red v kraju, dokler ne bi padlo v beneške roke še Šmartno. Po pridobitvi obeh krajev pa so Benecani nacrtovali .uno oplenitev. Plen bi bil takrat enakovredno razde.en med vojake. Po mne.u Da Porta v Vipolžah sicer ni bilo posebno dragocenih stvari, le raznovrstni živež. Zato je menil, da bi bilo primerno zajeti nekaj kmetov ter ženske, ki so se zatekle v grad. Le-te naj bi bile zelo lepe. Da Porto ni razložil, zakaj se mu je zdelo smiselno zajetje kmetov, a upravicena se zdi domneva o že. i po zahteva.u odkupnin. Besede avtorja novele o Romeu in Jul.i razkrivajo, da se mu je zdela oplenitev kraja in oskrunitev žensk s strani zmagovalcev usta.ena in sprejem. iva vojaška praksa.21 Postopoma so tovrstne prakse postajale ma. upravicene. V nasled.em stoletju je na primer videmski jurist Faustino Moisesso (1582–1625/1626), ki je zapustil probeneško propagando delo o drugi habsburško-beneški vojni, že skušal opraviciti ropa. e beneških vasi v furlanski nižini s strani beneške vojske. Nenehno živ. e.e med orožjem in krvjo naj bi namrec- po Moissesovih besedah - naredilo cloveka divjega in lakomnega plena. Clovek naj bi tako pogosto izgubil poštenost in se predal ropa. u.22 
Nasled.ega dne po osvojitvi Vipolž so Benecani napadli Šmartno, katerega so branili ceški strelci ter domacini (»Schiavi del paese«), nad . zicno moc katerih je Da Porto izrazil obcudova. e (»uomini di gran vigoria«). Branite.i so se ponorcevali iz Benecanov tako, da so jim odgovorili s streli. Nekaj branite.ev je vpadlo iz utrjene vasi ter v prvem navalu od­bilo beneške ko.enike. Zahteven teren je napadalcem preprecil, da bi se približali obzidju. Po beneški izgubi enega izmed topov, so branite.i ponovno vpadli iz Šmartnega, in po spozna.u, da prihaja pomoc iz Gorice, so branite. i - na zacude.e beneških pove. nikov -ponovno vpadli iz Šmartnega. Napadalci so ostali med vinogradi, ujeti med grici, medtem ko so na. e stre. ali ceški strelci. Benecani so se umaknili. Še istega dne naj bi po besedah Da Porta branite.i Šmartnega prišli do Vipolž, ki jih je pred tem preostala beneška vojaka že zapustila, ter oplenili kraj in storili nasi.e nad številnimi lepimi domacinkami (»in. nite belle donne del paese«). Pri tem je da Porto poudaril, da je noc poprej sam te ženske uspel le s težavo zašcititi pred lastnimi vojaki.23 Korespondenca proveditorja Alvise Dol.na, ki jo je povzel beneški patric. Marin Sanuto (Sanudo; 1466-1536) v svojih zapiskih, v katerih je dnevno beležil dogaja.e v beneških svetih, in novice, ki so prispele v Benetke, pa razkriva, da so Benecani, preden so zapustili Vipolže, kraj oplenili in požgali. Dol.n je namrec na­pisal, da so dan poprej kraj urejeno oplenili in naredili celo inventar stvari (»cussi tutti fono foti prexoni, et le robe a botin«). Po neuspehu pri Šmartnem drugi dan pa so se beneški vojaki 
19 Bianco, Krvavi pust, str. . 20 Stradioti so bili lahki ko.eniki, ki jih je Beneška republika rekrutirala v Dalmac. i, Alban.i in Grc. i. 21 Da Porto, Lettere storiche, str. 490-49. 22 »Il Prencipe, che civedendo, se lo comporta, et sostiene con patienta le ingurie fatte a' suoi da suoi medesimi, hŕ saggiamente 
riguardo al publico bene.cio, et alla difesa vniuersal del paese: il qual caso č particolarmente vno di quelli, ne' quali le attioni 
per se meno honeste acquistano sembiante d'honestŕ. Ma chi opera poi con violenza non si lamenti, se con violenza vien rispinto: 
percioche se lo sforzare altrui č costume, il ributtar la forza č natura« (Moisesso, Historia, k.. 1, str. 209). 
23 Da Porto, Lettere storiche, str. 490-49. 
vrnili v Vipolže in jih dokoncno oplenili in požgali.24 
O poskusu beneške osvojitve Brd, natancneje v zvezi z dogaja.em okrog gradu Šmar­tno, je pisal tudi duhovnik Giuseppe Partenopeo (ok. 1470–ok. 1543), ki pa ni bil udeleže­nec spopada, ampak se je navadno pri pisa.u zgodovine te vojne oprl na ustna priceva. a. Domacini naj bi silovito napadli beneško ko.enico in jo hudo prizadeli. Ko so ko. enik spoznali, da tamkajš.i teren ni primeren za ko.e, so jih domacini ponovno napadli. Ome-.eno naj bi prestrašilo pešake, ki naj bi zbežali in se zatekli v Gradišce ob Soci, kjer so bili nasta. eni. Partenopeo je izpostavil, da je poraz pri Šmartnem predstav.al hudo sramoto za beneško vojsko.25 
Primer ople.enih Vipolž in da Portova že.a po zajetju domacinov razkrivata globok prepad med kruto vsakda.o stvarnostjo in visokimi ideali, ki jih je v svoji noveli rahlocu­tno izražal da Porto. Ce. enega k.iževnika je sodobnik Giovanni Battista di Cergneu krivil celo aktivnega sodelova.a in podlih deja. v casu krvavega upora, ki je pretresel Furlan. o leta 15.26 V miselnem svetu višjih slojev . stoletja so bili še vedno živi sred. eveški vi-teški ideali bojeva.a, ki so obcasno še vedno vplivali tudi na politicne odlocitve. Ome. eni visoki ideali so se anahronisticno napajali iz sred.eveških viteških vrednot. Poleg tega se je še vrsta k. iževnih del . in . stoletja navdihovala pri sred. eveški avlicni poez. i, slavila viteške vrline in plemenitost.27 Tovrstna, v tistem casu izredno pri. ub.ena literarna dela (na primer Le morte Dartur Thomasa Maloryja, Orlando innamorato Mattea Mar. e Boiarda, Orlando furioso Ludovica Ariosta, The faerie queene Edmunda Spenserja) so izpostav. ala vi-teško bojeva.e, plemenitost duha, junaštvo in pomoc šibkejšim ter širila vrednote cortesie. Ti so bili v navzkrižju z vsakda.o realnostjo, prepojeno z nasi. em. 
Beneški poraz v Brdih je postal tudi orodje pri notra. ih obracunih med furlanskim višjim slojem. Videmski ucite. in uce.ak Gregorio Amaseo (1464–1541), oster nasprot­nik furlanskega plemica Antonia Savorgnana, je ome.eni beneški neuspeh uporabil kot orodje diskreditac.e vojaških sposobnosti Savorgnana, vodje nasprotne, zamberlanske . ak-c.e. Zapisal je namrec, da je bil Savorgnan v Vipolžah premagan s strani majhnega števila »hribovskih Slovanckov« (»pocchi schiavetti montanari«).28 Amasejeva raba poma. ševalnice za oznaceva.e Slovanov je najverjetneje predstav. ala zgo. sredstvo za omalovaževa. e vo­jaških sposobnosti svojega nasprotnika, kateremu je Amaseo pripisoval krivdo za krvavi upor leta 1511, ceprav se je poma.ševalnic posluževal še v nekaterih drugih primerih. Ce Amasejeva raba besede »schiavetti« vsebuje kancek zaniceva.a, je bilo le-to najbrž omejeno na obcutek družbene superiornosti (v tem primeru videmskega mešcana iz družine sicer skromnega, rokodelskega izvora do kmeckega prebivalstva), ne pa na slovensko govorece prebivalstvo kot tako. Sodobniki so namrec dejstvu, da del prebivalstva govori slovenski jezik, pripisovali zgo. jezikovni pomen, praviloma brez negativne konotac. e.29 Tudi Gre­gor.ev brat Leonardo Amaseo (1462-1510) je omenil, da naj bi v Brdih 1200 domacinov (sciavi) pregnalo 800 beneških pešakov, 400 ko.enikov ter 3000 do 4000 kmetov.30 Pri tem je potrebno izpostaviti, da so bile tovrstne številke najverjetneje povecane s ci. em diskredi­tac.e Savorgnana. Obramba Šmartnega je dobila prostor tudi v kasnejših historiografskih spisih, kot na primer v deželni zgodovini z naslovom Historia della Provincia del Friuli (1660) Giovann.a Francesca Pallad. a.31 
24 Sanuto, Diarii, k.. 10, st. 49-5. 25 Partenopeo, La guerra del Friuli, str. 39–40, 62–6. 26 Cergneu, Cronaca, str. 50. 27 Domenichelli, Cavaliere e gentiluomo, str. 20-3. 28 »(…) et non molto poi a Vipulzano ignominiosamente rotto [Antonio de Savorgnan] da pocchi schiavetti montanari con perdita 
de pidi altri et precipue de villani« (Amaseo, Historia della crudel zobia, str. 130). 29 Podrobneje o tem: Makuc, Historiogra.ja in mentaliteta, str. 163-20. 30 Amaseo, Amaseo, Azio, Diarii udinesi, str. 15. 31 Palladio, Historie della Provincia, . del, k.. 2, str. 10. 
Omeniti ve.a, da je štiri stoletja kasneje, v kompleksnih razmerah prevlade naciona­lizmov v obmejnem prostoru, zgodovinski spomin na obrambo Šmartnega pridobil nove konotac.e. Briški pesnik in prevajalec Alojz Gradnik (1882-1967) je v sonetu Šmartno (pesniška zbirka Pot bolesti) opeval ome.eni kraj in .egove obrambne stolpe. Pesnik se je navezal na stolpe, ki so v casu habsburško-beneških vojn ubranili kraj pred Benecani, da je na simbolni ravni izrazil preprica.e, da bodo ti ubranili val poital. anceva. a.32 
Ome. eno unice.e Vipolž pa ni bilo edino v tej vojni, saj se je ponovilo že nasled. ega leta (1511), ko se je nek hrvaški vojak, ki je prestopil iz cesarske vojske, nasta.ene v Go-rici, na celu okrog deset ko. enikov, oblecenih v hrvaško opravo, uspel z ukano prebiti v Vipolže. Branite.i so mislili, da gre za cesarske vojake. Na ta nacin so v kraj vdrli še drugi beneški ko.eniki ter ga oplenili in požgali.33 Ponovnega uniceva.a je bil kraj deležen že novembra 1511, ko je osemsto . udi (natancneje imenovanih »guastatori«) unicilo kraj, s ci.em, da v .em ne bi bilo vec mogoce bivati.34 Decembra istega leta so Benecani ponovno napadli Vipolže in Šmartno, a so bili pri sled.em kraju ponovno hudo poraženi.35 
Po aprilu 1514 na goriško-furlanskem bojišcu - za razliko od lombardskega bojišca - ni bilo vec pomembnih spopadov.36 Najbrž se je tedaj zacela vsaj delna obnova, ki pa ni dobro poznana. To dokazuje tudi rekonstrukc.a briških utrdb, ki naj bi jo leta 1514 zaceli sami vojaški pove.niki cesarske vojske, kot na primer Krištof Frankopanski. K.ub tem posku­som pa je na primer utrjeno Šmartno konec vojne docakalo v slabem sta.u. Leta 1520 se namrec navaja, da je bilo požgano in vecinoma v ruševinah, zaradi cesar so briški župani prosili goriškega glavarja, naj ga obnovi, da bo ponovno oprav.alo svojo obrambno funkc. o proti Benecanom.37 Ni znano, kdaj naj bi bil obnov.en leta 1510 povsem unicen vipolški grad.38 Že leta 1515 je bil izdelan poznogotski oltar v cerkvi sv. Križa v Kojskem.39 Razmere so se torej po letu 1514 dejansko umirile. Med koncem . stoletja in zacetkom . sto­letja so na Goriškem ne le vojna, ampak tudi osmanski vpadi in epidem.e kuge povzrocili demografski upad in nazadova. e kmet.stva. Demografsko in gospodarsko okreva.e se je nato zacelo v štiridesetih letih . stoletja. Sledilo je vec desetlet. hitrega gospodarskega in demografskega razvoja. Sled.i je bil posebno obcuten na briškem obmocju.40 
Stoletje kasneje je med Habsburžani in Benecani izbruhnila druga habsburško-beneška vojna, in sicer kot posledica skupka nerešenih vpraša.. K napetemu ozracju so pripomogli spori glede plovbe po Jadranskem morju in trgovine s so.o, problem oglejskega patriar­hata, vpraša.e mej, ki tudi po prvi habsburško-beneški vojni niso bile dovo. natancno dolocene, beneška pridobitev Marana leta 1543 in tež.a Beneške republike, da bi se vnovic polastila Gradišca ob Soci. Nenehni vdori, ple. e.e in požiga.e so že leta zastrup. ali odnose med podaniki sosed.ih držav, ki jih izbruh vojne najbrž ni posebno presenetil.41 
Po zacetnih uspehih beneške vojske, ki je osvojila nekatere habsburške kraje zahodno od Soce, se je vojna sreca v glavnem obrnila stran od Benecanov. K. ucnega pomena so bili boji, ki so se odv.ali v nižini okrog Gradišca ob Soci, a vojna vihra ni prizanesla niti bri­škemu obmocju, kjer so bili vojaški spopadi skoncentrirani pri Vipolžah, Števerjanu, Dob-rovem in Šmartnem, preostalo briško obmocje pa je bilo podvrženo ropa.u in ple. e. u.42 
32 Toroš, O zem. a sladka, str. 10. 33 Sanuto, Diarii, k.. 11, st. 121-14. 34 Sanuto, Diarii, k.. 13, st. 277-27. 35 Sanuto, Diarii, k.. 13, st. 362-36. 36 Trebbi, Il Friuli, str. 10. 37 Bona, Osservazioni, str. 32-3. 38 Seražin, Vile na Goriškem, str. 58-6. 39 Cevc, Poznogotska plastika, str. 13. 40 Pa. ek, Vzhodno od Benetk, str. 25-5. 41 Pa. ek, Krvavi po. ub, str. 136-141; Simoniti, Fanfare nasi. a, str. 128–156; Trebbi, Il Friuli, str. 241–260. O sporih glede 
plovbe po Jadranu med . in . stoletjem: Moscarda, L'area alto adriatica, str. 183-2. 42 Palladio, Historie della Provincia, vol. II, k.. 7, str. 249-273; Moisesso, Historia, k.. 1 in . 
Januarja 1616 se je beneški pove.nik Pompeo Giustinian odlocil, da bo zavaroval fur-lansko nižino, v katero bi lahko vdrli iz Brd, z osvojitv.o briških gradov in utrdb. . egov sin Francesco je z lahkimi ko. eniki in cetami Korzicanov osvojil Dobrovo, katerega bra­nite.i so zbežali ob prihodu Benecanov, neuspešen pa je bil pri napadu na Vipolže, ki so bile dobro ubra.ene s strani Uskokov in prebivalcev sosed.ih krajev. Ko so Benecani s kar štirinajstimi vozovi in ma.šim oboroženim spremstvom želeli prepe. ati vecjo kolicino »odlicne rebule« v Krmin, takrat v beneških rokah, so Uskoki v habsburški vojski in najbrž tudi domacini pripravili zasedo na travnikih med Fojano in Neblem in vino pridobili nazaj. Ob ome.enem dogodku so se Benecani - po besedah Faustina Moisessa - zaceli zavedati nenaklo.enosti, ki so je bili deležni.43 V Brdih je bilo namrec prebivalstvo zvesto habsbur­ški vladarski hiši. 
Briške utrdbe so bile vpletene še v druge spopade. Februarja 1617 so na primer Bene-cani napadli Šmartno. Neke noci so poskušali presenetiti branite.e Šmartnega, a je nekaj nerodnosti (pobeg nekaj ko.ev itd.) povzrocil hudo zmeš.avo med beneškimi vojaki, ki so 
- s strani nasprotnika sploh še ne odkriti - pomotoma napadli lastne vrste ali pa zbežali.44 
Po podpisu mirovne pogodbe v Madridu septembra 1617 se je šele novembra istega leta koncala vojna, ki razen preselitve Uskokov iz Se.a v notra.ost habsburškega ozem. a ni rešila obmejnih in drugih k. ucnih vpraša., ki so razjedale odnose med Benecani in Hab­sburžani. Tudi iz tega spopada so briške utrdbe nedvomno izšle precej poškodovane, breme .ihove obnove pa so prevzeli domacini.45 Kratko- ali sred. erocno se je zma. šalo število prebivalstva.46 
Prva in druga habsburško-beneška vojna predstav.ata pomemben del briške in tudi slovenske zgodovine. V prispevku so bili izpostav.eni le nekateri spopadi, saj natancen po­tek spopadov ni znan. Ceprav goriško-furlansko bojišce ni bilo osred.ega pomena, je bilo zlasti v casu prvega spopada prizorišce spopada evropskih sil. Na obmejnem prostoru sta se odv.ala spopada, ki sta na obmocje pritegnila vojake iz najrazlicnejših evropskih obmoc. , ugledne vojaške pove.nike in celo znane k.iževnike. Vojni sta odmevali ne le v socasni historiogra.ji, ki je imela tudi propagandni znacaj, saj je uteme.evala in širila interpretac. o dolocene izmed vojskujocih se strani, ampak tudi v literarnih delih. 
V zad.ih desetletjih smo prica vecjemu zanima.u za obravnavani vojni, a kaže se pot-reba po nada..ih raziskavah, ki bi osvetlile vojni in . une ucinke, na primer na razvoj šir­šega obmejnega prostora. Vojna vihra, obmejni znacaj Brd in dolgotrajni slabi odnosi med Benecani in Habsburžani so vplivali na razvoj briškega stavbarstva in na podobo obmocja z grad. ami forti. kac. skega znacaja. Brda so izgubila strateški položaj šele v . stoletju. Sredi tega stoletja so Habsburžani in Benecani koncno uspeli urediti vpraša.e svojih meja. Poleg tega oslab.ena Beneška republika, ki je bila še v casu prve habsburško-beneške vojne pomembna evropska sila, za habsburško obmocje že da.casa ni predstav.a resne grož. e. Ma. kot pol stoletja kasneje je po pocasnem in dolgem stagnira.u klonila pred Napole­onom. 
43 Moisesso, Historia, k.. 1, str. 51-53; Rith, Commentari, str. 75-7. 
44 Moisesso, Historia, k.. 2, str. 32-42; Rith, Commentari, str. 173-178; Palladio, Historie della Provincia, vol. II, k. . 7, str. 268-26. 
45 
Ome.eno so izpostavili že prebivalci Šmartnega in okoliških vaseh v pismu, ki so ga leta 1671 naslovili notra. eavstr. ski dvorni komori. Proti izkorišca.em trenutnega nosilca jurisdikc.e Turrismoda della Torreja so izpostavili, da jim v prete­klosti nikoli noben ni ukazal obnove »cesarske utrdbe«, a so Šmartno vedno vzdrževali in ga nameravajo tudi v prihod. e (ASPGO, Atti degli Stati provinciali, sekc.a II, fasc. 437/II). 
46 Fornasin, Pa. ek, Le conseguenze, str. 209-224; Pa. ek, Vzhodno od Benetk, str. 51-5. 

Arhivski viri 
ASPGO – Archivio Storico Provinciale di Gorizia. 

Objav. eni viri 
Amaseo, Gregorio; Amaseo, Leonardo; Azio, Gio. Antonio. Diarii udinesi dall'anno 1508 al 1541 
(ur. Antonio Ceruti). Venezia: Deputazione di storia veneta, 188. Amaseo, Gregorio. Historia della crudel zobia grassa et altri nefarii excessi et horrende calamitŕ intervenute in la cittŕ di Udine et Patria del Friuli del 15. V: Bianco, Furio. 1511. La crudel zobia grassa. Rivolte contadine e faide nobiliari in Friuli tra '400 e '500. . izd. [S. l. ]: La Biblioteca del Messagero Veneto, 2004, str. 127–22. 
Cergneu, Giovanni Battista di. Cronaca delle guerre dei Friulani coi Germani dal 1507 al 1524 (ur. 
Vincenzo Joppi). Udine: Tipogra.a G. B. Doretti, 189. Da Porto, Alvise. Lettere. V: Clough, Cecil H. Luigi da Porto: Lettere storiche 1509-1513. Un'edizi-one critica (prev. in ur. Giovanni Pellizzari). Costabissara (Vicenza): Angelo Cola editore, 2014, str. 339-60. 
Da Porto, Luigi. Giulietta e Romeo. Novella. V: Da Porto, Luigi. Lettere storiche dall'anno 1509 al 
1528. Firenze: Felice Le Monnier, 1857, str. 329-35. Domenichelli, Mario. Cavaliere e gentiluomo. Saggio sulla cultura aristocratica in Europa (1513-1915). Roma: Bulzoni editore, 200. 
Guicciardini, Francesco. Storia d'Italia alla migliore lezione ridotta dal professore Giovanni Rosini. 
Napoli, Roma: Unione tipogra.co-editrice torinese, 187. Mocenico, M. Andrea. La gverra di Cambrai fatta a tempi nostri in Italia. Venetia: A. Arrivabene, 156. 
Moisesso, Faustino. Historia della vltima gverra nel Frivli. Libri due. Con le .gure del Paese doue si ha guerreggiato, et vna tauola de nomi di alcune persone spetialmente in essa guerra interuenute et loro attioni, et auenimenti. Venetia: Barezzo Barezzi, 162. 
Partenopeo, Giovanni. La guerra del Friuli contro i Tedeschi (1508-1513). Udine: Tip. D. Del Bi­
anco, 19. Palladio degli Olivi, Gio. Francesco. Historie della Provincia del Friuli. Bologna: Forni editore, 1966– 1972 (faks. pon. po: Udine 1660). 
Rith di Colenberg, Biagio. Commentari della gverra moderna Passata nel Friuli, et ne'con. ni dell'Is­tria, et di Dalmatia. Divisi in otto libri. Nel principio de'quali vi s'appresenta vn Compendio d'alcune memorie antiche precedenti ad essa moderna Guerra. Trieste: Antonio Turrini, 162. 
Sanuto, Marino. I Diarii. Venezia: samozaložba, 1879-190. Savorgnan, Girolamo. Lettere storiche dall'anno 1508 al 1528 colla vita e documenti contemporanei (ur. Vincenzo Joppi). Udine: Tip. G. B. Doretti, 189. 

Literatura 
Bianco, Furio. Krvavi pust 1511: kmecki upori in plemiške fajde v Furlan.i med 15. in 16. stoletjem. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središce, Univerzitetna Založba Annales, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 20. 
Bizjak, Matjaž. Udeležba kmeckega oziroma podložnega sloja v vojaških formac.ah v sred. em veku in vpraša.e prisotnosti pripadnikov le-tega na bojišcih v tujini. Vojaki iz slovenskega prostora na tujih tleh v preteklosti (ur. Darja Mihelic in Matjaž Bizjak). . ub.ana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Založba ZRC, 2011, str. 57-6. 
Cevc, Emil. an. Poznogotska plastika na Slovenskem. . ub.ana: Slovenska Matica, 1970. Cec, Dragica; Darovec, Darko; Kavrecic, Petra. Le forti.cazioni sul con.ne veneto-asburgico nel Capodistriano e la guerra degli Uscocchi. Funzioni e destino dell''antemurale' dell'Istria in etŕ mo-derna. Venezia non č da guerra. L’Isontino, la societŕ friulana e la Serenissima nella guerra di Gradisca (1615–1617) (ur. Mauro Gaddi; Andrea Zannini). Udine: Forum Editrice Universitaria Udinese, 2008, str. 243-25. 
Della Bona, Giuseppe Domenico. Osservazioni ed aggiunte sopra alcuni passi dell'Istoria della Con-tea di Gorizia di Carlo Morelli di Schfeld. V: Morelli di Schfeld, Carlo. Istoria della Contea di Gorizia in quattro Volumi compresavi un Appendice di note illustrative. Mariano del Friuli: Edizioni della Laguna, 200. 
Fornasin, Alessio; Pa.ek, Aleksander. Le conseguenze demogra.che della guerra di Gradisca: il Friuli veneto e il Friuli arciducale. Venezia non č da guerra. L’Isontino, la societŕ friulana e la Sere-nissima nella guerra di Gradisca (1615–1617) (ur. Mauro Gaddi; Andrea Zannini). Udine: Forum Editrice Universitaria Udinese, 2008, str. 209-22. 
Košir, Matevž. Beneška vojna - evropska vojna za vpliv v Ital. i. Anno domini 1511. Idr. ski razgledi 
56/2011, št. 1, str. 26-5. Lenci, Angiolo. Agnadello: la battaglia. L'Europa e la Serenissima. La svolta del 1509. Nel V cente­nario della battaglia di Agnadello (ur. Giuseppe Gullino). Venezia: Istituto Veneto di Scienze, Lettere e Arti, 2011, str. 75-1. 
Makuc, Neva. Historiogra.ja in mentaliteta v novoveški Furlan.i in Goriški. . ub. ana: Zgodovinski 
inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Založba ZRC, 20. Marušic, Branko. Šmartno. Avstr.sko-beneški vojni (1508–1521 in 1615–1617). [Deskle]: Salonit Anhovo, 200. 
Morelli di Schfeld, Carlo. Istoria della Contea di Gorizia in quattro Volumi compresavi un Appendi­ce di note illustrative. Mariano del Friuli: Edizioni della Laguna, 2003 (faks. pon. . izd. po: Gorizia 1855). 
Moscarda, Dea. L'area alto adriatica tra sovranitŕ imperiale e autonomia locale. Trieste: Deputazione 
di storia patria per la Venezia Giulia, 200. Pa. ek, Aleksander. Terra di con.ne. Agricoltura e tra.ci tra le Alpi e l'Adriatico: la contea di Gorizia nel Seicento. Mariano del Friuli: Edizioni della Laguna, 200. 
Pa. ek, Aleksander. Vzhodno od Benetk, slovenski obmejni prostor: gospodarstvo, družba, prebivalstvo in 
naravni viri v zgod.em novem veku. Koper: Univerzitetna založba Annales, 20. Puddu, Ra. aele. Eserciti e monarchie nazionali nei secoli XV–XVI. Firenze: La Nuova Italia Editrice, 197. 
Seražin, Helena. Vile na Goriškem in Vipavskem od 16. do 18. stoletja. Uporaba funkcionalne tipolog. e za de. nira.e posvetne plemiške arhitekture v novem veku na Primorskem. . ub. ana: Umetnostnozgo­dovinski inštitut Franceta Steleta, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 200. 
Simoniti, Vasko. Fanfare nasi. a. . ub.ana: Slovenska matica, 200. 
Simoniti, Vasko. (Notra. e)avstr.sko-beneška vojna 1615-1617/. Goriški letnik 2000, št. 27, str. 109-130. Toroš, Ana. O zem.a sladka: kamen, zrno, sok: Alojz Gradnik ter romanski in germanski svet. . ub. a-
na: Slovenska matica, 20. 
Trebbi, Giuseppe. Il Friuli dal 1420 al 1797. La storia politica e sociale. Udine, Tricesimo: Casamassi-ma Libri, 1998 (Storia della societŕ .iulana. Periodo veneziano, 2). Trpin, Drago. Tolminsko gospostvo v zacetku . stoletja. Anno domini 1511. Idr. ski razgledi 
56/2011, št. 1, 2011, str. 73-8. 
Vilfan, Serg.. Koprski glavar Slovanov v avstr.sko-beneški vojni 1508-15. Kronika 2, 1954, št. 1, str. 24-2. Wies. ecker, Hermann. Kaiser Maximilian I. Das Reich, Österreich und Europa an der Wende zur 
Neuzeit. Wien: Verlag .r Geschichte und Politik, 1971-198. 



Obnova naselbinskega spomenika Šmartno v Brdih 
Andrejka Šcukovt 
univ. dipl. etn. in soc., konservatorska svetnica Zavod za varstvo kulturne dedišcine Sloven. e, Obmocna enota Nova Gorica, Delpinova 16, SI-5000 Nova Gorica andrejka.scukovt@zvkds.si 
Izvlecek: Šmartno je edino utrjeno nase.e v Brdih, ki je izjemne zgodovinske in kulturne vrednosti. Od leta 1985 je razglašeno za kulturni spomenik lokalnega pomena. Šmartno so z obzidjem in stolpi obdali v casu beneško-habsburških vojn, med leti 1508–1521 in 1615–16. V . stoletju naselbina izgubi strateški pomen, zato se .ena utrdbena funkc.a, tako kot pri ostalih primorskih protitur­ških taborih, pricne prepletati s stalno nase.enostjo. Leta 1976 rušilni potres z epicentrom v Furlan.i prizadene tudi severno Primorsko in v Šmartnem poruši ali razmaja vecino stavb. Ob podpori države, lokalne skupnosti in pod strokovnim vodstvom konservatorjev se po potresu najprej pricne obnav.ati utrdbeno arhitekturo. Do danes so poleg obzidja, stolpov in in. astrukture obnov.ene tudi skoraj vse šmártenske hiše, ki so dom stalnim ali obcasnim prebivalcem. Nekaj objektov pa vas ponuja za gostinske namene in kulturno dogaja. e. 
K. ucne besede: Brda, Šmartno, utrjeno nase.e, kulturni spomenik, obnova. 
Il restauro del monumento insediativo di Šmartno (San Martino di Quisca) nel Collio 
Riassunto: Šmartno, l’unico insediamento forti.cato del Collio, ha un’eccezionale importanza storica e culturale. Nel 1985 č stato di­chiarato monumento culturale d’importanza locale. Šmartno fu cinto da mura e torri durante le guerre tra la Repubblica di Venezia e gli Asburgo, le quali ebbero luogo tra il 1508 e il 1521 e in.ne tra il 1615 e il 16. Nel Settecento l’insediamento perse il suo ruolo stra­tegico. Per questo motivo la funzione forti.cativa di Šmartno inizia intrecciarsi – come avvenne nel caso di altre fortezze del Litorale (i cosě detti tabori) – con l’insediamento stabile della popolazione. Il terremoto devastante del 1976, con epicentro nel Friuli, danneggianche il Litorale settentrionale. A Šmartno il terremoto distrusse o fece vacillare la maggior parte degli edi.ci. Dopo il terremoto inizi con il supporto dello stato e delle comunitŕ locali e sotto la direzione dei sopraintendenti per la conservazione del patrimonio culturale, il restauro della struttura forti.cativa. Oggi le mura, le torri, l’in.astruttura e quasi tutte le case di Šmartno, dove risiedono stabilmente o occasionalmente gli abitanti, sono restaurate. Alcuni edi.ci sono stati adibiti a servizi di ristorazione oppure a centri culturali. 
Parole chiavi: Collio, Šmartno (San Martino di Quisca), insediamento forti.cato, monumento culturale, restauro. 

Uvod 
Pesnik Alojz Gradnik je Šmartnemu posvetil pesem,1 v katere naslovu je ime vasi dobilo castno mesto. Pesem opisuje strateško lego Šmartnega, ki stoji na gricu »kot orlovo gnezdo v srcu Brd, vmes smokev, breskev, o. k in crnih trt«, od koder se odpira pogled do Nanosa na vzhodu, Karn.skih Alp na severozahodu in preko Furlan.e do Jadranskega morja na jugu. Pesem Gradnik zak. uci z nasled. imi verzi: »Skozi temne ulice pot tesna vodi, pretec se boc. o visoki vhodi in na straneh strm.o se torjoni.«2 
Zgod.o poselitev Brd je pogojevala ugodna sredozemska klima, primerna za goje. e vinske trte, sadja in po. šcin.3 Šmartno je bilo zanes. ivo pose.eno že v anticnih casih, kar dokazujeta rimski nagrobnik z zapisanimi imeni dveh prebivalk teda. ega nase. a, Secunde ter Priscie, in novec cesarja Konstantina, ki je bil najden med obnovo šmártenskega vzhod­nega stolpa. 
Na zacetku prvega tisocletja so Brda spadala v posest oglejskih patriarhov. Vir iz leta 1086 navaja, da je »Henrik, brat patriarha Udalrica, podelil samostanu v Rožacu, med preos­talimi fevdi, tudi Brda: Šmartno, Kozano, Krmin, Medeo, …  «4 Nasled.a omemba Šmartne­ga je iz leta 1317,5 ko je bilo to fevd goriških grofov. Tej letnici sledi omemba iz leta 1324, ko vitez Henrik iz Gorice eno kmet.o v Šmartnem podeli rožaškemu samostanu,6 leta 1337 pa »Bertold iz Cialle proda en vinograd v Šmartnem za eno marko Nikolaju, sinu Torrina iz Florence. Pravico do desetine in služnosti pri tem vinogradu je imel goriški grof«. Sledi podatek iz leta 1471 »dne 13. decembra je Ivan iz Kormina dobil od goriškega grofa Leonharda v fevd vec posestev, med drugim tudi v Šmartnem posestvo, katero je Majnhard obdeloval, potem eno posestvo, katero je obdeloval krcmar Martin, ter eno posestvo, katero je obdeloval kovac Mar­tin.«7 

1 
Že stara, s slavo vencana trd.ava / stoji kot orlovo gnezdo v srcu Brd, / vmes smokev, breskev, o. k in crnih trt. / Dviguje Sabo­tina golicava / na severu se, da.e vrh Triglava / zavit vse leto v bel, blešcec se prt. / Na južni strani, kakor zelen vrt / furlanska razprostira se pla.ava. / Skozi temne ulice pot tesna vodi, / pretec se boc.o visoki vhodi / in na straneh strm.o se torjoni. / Ponoci dvigne duh se v .ih in klice: / Mi smo tu straža, ki se ne ukloni, / tod je mogoce samo cez mrlice! (Alojz Gradnik, Šmartno) 
2 Prav tam. 
3 Ohra.ene naselbinske sledi cloveka iz bronaste dobe pricajo o poselitvi Brd v . tisocletju pr. n. št. V obdobju Rim. anov pa so bili intenzivno nase.eni rodovitni briški grici, kar potrjujejo najdbe na Ceglem, v Golem Brdu, Fojani, Neblem, 
Go. acah in na Dobrovem. Povzeto po k. igi Briška hiša, str. . 
4 Ferlat, L'insediamento umano, str 5. 
5 Kos, Goriška Brda v sred.em veku, str. . 
6 Prav tam. 
7 Prav tam. 
Slika 1: Skica utrjene naselbine Šmartno, . stoletje (Arhiv družbe Salonit Anhovo, d.d., razstava Šmartno, Avstr. sko­beneški vojni (1508–1521 in 1615–1617) 2005). 
 1 NA PODRATAH 2 VZHODNI STOLP 3 SEVERNOVZHODNA VRATA 4 SEVERNI TRG 5 CERKEV SV. MARTINA 6 ETNOGRAFSKA HIŠA 7 ROMANSKA HIŠA 8 GOTSKA HIŠA 9 JUŽNA VRATA
 10 MUŠCEV STOLP
 11 ZAHODNA VRATA
 12 STOLP
 13 JUŽNI TRG
 14 HIŠA SLIKARJEV 
Slika 2: Projekc. a Šmartnega, risala Nataša Štupar Šumi. Arhiv ZVKDS OE Nova Gorica.
Kot tabor z obzidjem Šmartno prvic omen.o leta 15. Ta zapis najdemo v arhivu grofa Attemsa v Podgori »Apund portam taborri Sancti Martini in Collibus«. Obzidje iz leta 1511 ome.a tudi Simon Rutar, ki piše, da je bil pod Šmartnim poražen beneški pove.nik Marko Del. n.8 
Po smrti zad.ega goriškega grofa Leonharda leta 1500 Goriško podeduje Maksimi.an Habsburški. Vendar si je dinast.a Habsburžanov morala pravico do obmocja priboriti v dolgotrajnih bojih z Benecani9 med leti 1508–1521 in 1615– 1617,10 ko so ti potekali tudi po Brdih in v okolici Šmartnega, ki so ga postopno obdali z obzidjem in stolpi. 
Podobno kot preostali primorski (protiturški) tabori, npr. Tabor nad Crnicami ali Tabor nad Erze.em, ki so služili kot zatocišce v primeru vojne nevarnosti ali roparskega pohoda, tudi Šmartno v . in v . stoletju izgubi strateški pomen. Iz tabora s stalno ali zacasno naselitv.o se pocasi spremeni v vas s stalno naselitv. o. Takrat kmecki žive. s svojim nacinom živ. e.a, gospodarstvom in pojmova. em stavbarstva zakr.e utrdbeni znacaj nase. a. 
Šmartno ima tlorisno zasnovo v obliki nepravilnega ovala. Prevladujoce mesto v nase.u pa ima župna cerkev, ki je posvecena enemu najbo. pri. ub. enih zavetnikov, sv. Martinu, in po velikosti presega vse okoliške stavbe. Tloris cerkve .predhodnica seda.e je na tem mestu stala v sred. em veku ., je v obliki latinskega križa. Sestav.ajo ga pravokotna ladja s stranskima kapelama in tristrano zak. uceni prezbiter. . 

Stavbno tkivo 
Arheologi so podobo prvih briških hiš odkrili na podlagi sistematicnih izko­pava.. V Golem Brdu so preucili ostanke utrjene prazgodovinske in rimske naselbine: »Bivališce s kamnitimi teme.i, grajeno v suhozidni tehniki iz neobdelanih kamnov, ter z leseno steno, ki je bila na notra.i strani premazana z glino. V stavbi so bile odkrite tudi peške vinske trte, ki potrjuje zametek vinske kulture v Brdih že pred zacetkom našega štetja.«11 Iz anticnega casa so najbo. številna priceva.a iz obdobja okoli preloma štetja: »V Brdih so nastajali kmecki dvori - vila rustica, od najbo. razkošnega v Števerjanu, (S. Floriano) do preprostejših v Fojani, Go. acah, Ceglem ali na Gradu nad Kozarnim. Gradili so tudi z opeko iz domace opekarne, ki je stala v Neblem, v zaselku Borg. Takrat je bilo nase.eno tudi Šmartno, ki pa svojo rimskodobno preteklost skrbno varuje pod plašcem sred.eveških pozidav. Najverjetneje je tudi tu stal kmecki dvor.«12 
Tradicionalni gradbeni material, ki ga je v Brdih v izobi.u, je kamen in je pri grad. i neloc.ivo povezan z lesom. Nekateri ital.anski avtorji glede na anolog. e s sosed. im fur-lanskim prostorom ugotav.ajo, da so najprej postav.ali lesene hiše.13 Ta trditev, s katero bi lahko pojasnili popolnejšo sliko zgod.ega stavbarstva Brd, ni podprta z dokazi, je pa 
8 Rutar, Poknežena gro.ja Goriška in Gradišcanska, str. 70–7. 9 Po besedah Alessandra Vezzos.a, svetovno priznanega leonardista, obstajajo dokumenti, ki kažejo, da je bil marca leta 1500 v Benetkah Leonardo da Vinci, ki se je od tu odpravil do današ.ega obmejnega obmocja med Ital. o in Sloven. o, v Gradišce in Gorico, mesti, ki ležita tik ob vznožju Brd. Vezzosi je ugotovil, da je Da Vinci pri Sovod.ah oz. pod Grmado, kjer se reka Vipava izliva v Soco, nacrtoval velik jez. L. da Vinci je obmocje raziskal in preucil, opazoval tok obeh rek, izra-cunal višino naraslih voda in bregov ter zbiral izkuš. e tamkajš.ih prebivalcev. Izdelal je obrambni nacrt s »prestav. ivimi pregradami«, ki naj bi z zalitjem doline ustavili pohod Turkov (https://www. rtvslo. si/kako-se-je-leonardo-da-vinci-spre­hajal-po-posocju/258628). 10 Leta 1508 izbruhne vojna med Habsburžani in Beneško republiko za oblast nad Furlan.o in severnim Jadranom. Leta 1615 med Habsburžani in Beneško republiko pride do novih spopadov. Januarja in aprila leta 1616 se je del beneške vojske usmeril v Brda. Jeseni Benecani osvoj.o Vipolže, poizkus zavzetja Šmartnega pa jim ne uspe. 11 Briška hiša, str. 2. 
12 
Svo. šak, Brda in Šmartno v arheoloških obdobjih, str. . 13 Ferat, L'insediamento umano, str. 58–59, 7. 

možna za profano stavbarstvo.14 Znano je, da so v Posocju15 leseno sred. eveško grad. o16 v vecjem obsegu priceli nadomešcati z zidanimi stavbami šele v obdobju baroka. »V Brdih imamo dokumentirane objekte ali .ihove fragmente, ki po nacinu zidave ali ohra. enih elemen­tih kažejo, da so bili zidani že v prvih stoletjih drugega tisocletja. Nimamo pa nikakršnih podat­kov o .ihovi celotni podobi ali . ihovi ureditvi.«17 Skratka, v Brdih so gradili zidane objekte zagotovo že pred in med beneško-habsburškimi vojnami. Po koncanih vojnah, ko zavladajo mirnejši casi in si Brda ekonomsko opomorejo, se ob upošteva.u potreb po ugodnejšem bivalnem oko.u stavbna dejavnost razmahne tudi v Brdih.18 
Glede na ohra. ene . agmente sklepamo, da so ohra.ene stavbne osnove šmártenskih hiš iz . stoletja.19 Te hiše so bile enonadstropne, eno ali dvodelne, pokrivala pa jih je dvo­kapna streha s kamnito ali opecno kritino. Notra.a razporeditev prostorov je bila prepro­sta. V pritlicju so bili hlev ali klet in bivalni prostori. Na tleh je stala og. išcnica. Okenske odprtine, orientirane proti cesti, so predstav. ale ma.še line. Sklepamo, da so notra. e stopnišce, leseno ali kamnito, postavili že ob zasnovi hiše, ker so bili zaradi ozkih ulic ome­jeni s prostorom. Zuna. a stopnišca srecamo le tam, kjer je bilo na razpolago vec prostora. Ta preprosta zasnova hiš se ni ohranila, jo je pa v Šmartnem glede na tehniko zidave ali ohra. ene .agmene pri dolocenih objektih možno prepoznati. 
V današ.em obsegu je Šmartno nastalo v . in . stoletju, potem ko so se uredile razmere z Benecani. Prebivalci, pretežno kmeckega in delno obrtniškega porekla, pricne­jo objekte prilagajati takratnemu nacinu živ. e.a. Po zasnovi, nacinu grad.e, gradivu in oblikova.u se ti objekti od drugih briških hiš bistveno ne loc.o, s to razliko, da je rast in razvoj hiš narekovala utrdbena funkc.a naselbine. Živ. e.e, tako kot drugod v Brdih, je bilo tudi v Šmartnem povezano predvsem s kmeckimi opravili. 
V najvec primerih so stanova.ske objekte povecali tako, da so združili vec eno- ali dvodelnih stavb ter povecali višinski gabarit. Vzpostavili so še zuna. o komunikac. o, le-sen gank (p.ju), ki ga pred dežjem in soncno pripeko varuje širok strešni napušc z v apno pomocenimi in okrašenimi planetami raznovrstnih vzorcev. Pozidava posebnega prizidka – spah. enice ali žbatafurja, kot temu prizidku prav.o, pa posodobi prvotno kuhi.o s prosto stojecim og. išcem. Z izbocenim zidom so najpogosteje povecali severno stran hiše. Nastal je izpah.eni prizidek polkrožnega ali pravokotnega tlorisa, name.en samo kuha. u. Spah-.enico, v kateri stoji visoko og. išce, so na vrhu zaprli še z napo, ki je služila lov. e. u in 
14 S kamnom so bile grajene pomembnejše stavbe, kot npr. cerkve, gradovi in druge posvetne stavbe. 15 Sapac, Arhitekturna podoba urbanih naselbin, str. 60. 16 Trpin, Tolminsko gospostvo v casu baroka, str. . 17 Briška hiša, str. 2. 18 Kulturno podobo Brd obogat.o grajske stavbe, dvorci in vile. 
19 
Hiša Šmartno št. 51 in ruševina hiše na parc. št. 1168 k. o. Šmartno. 

odvaja.u dima v zidan in umetelno oblikovan dimnik. Za šmártensko hišo je še znacilno, da jo poleg iz lokalnega pešce.aka pozidanih sten kras.o kamnoseški elementi, predvsem okenski in vratni okvirji. Nadstropja objektov so ponekod povezovali še nadhodi oziroma mostovži.20 Simetricne dvokapne strehe pa takrat že prekrivajo korci.21 
Šmártenske hiše lež.o v stavbnih nizih in sooblikujejo ozke ulice – gase ter dva trga. Vsaka od ulic ima svoje ime: Mušceva gasa, Cerkvena gasa, Farovška gasa, Mohorinova gasa in Gašparinova gasa. Trga, ki sta se izoblikovala v skladu z obrambno funkc. o sred. eveških mestnih vrat, ležita na severovzhodni in jugozahodni strani nase.a. Na severovzhodni je 
t. i. Jakopicev ali Gor.i plac, na jugozahodni Figarjev ali Dol.i plac. Oba trga sta se do danes ohranila v izvorni obliki. Le na Dol.em placu ne stoji vec na.emni del vod. aka.22 

Analiza Šmartnega na podlagi virov in sondira. a objektov 
Pri prouceva.u preteklosti naselbine so bili v pomoc razpolož.ivi zgodovinski zem. e-vidi, ki do neke mere pokažejo zgodovino naselitvenega oko.a, rabo prostora in lastniško strukturo. Casovni interval kartografskega gradiva je navzdol omejen z dostopnostjo. Pri prouceva.u stavbne zgodovine posameznih hiš v Šmartnem pa so zlasti pomembne son-dažne raziskave, ki jih najveckrat opravimo vzporedno z obnovitvenimi posegi. Med po­membne dokumente za prouceva.u zgodovine Šmartnega uvršcamo še likovne upodobitve, 
20 
V Šmartnem sta ohra.ena le še dva mostovža. 21 Marušic v zvezi z zagovorom barona Ferdinanda Formentin.a pred cesarsko komis.o, ki je preiskovala obtožbo zoper . ega zaradi deja. povezanih z uporom, navaja »Baron naj bi v Tolminu pred nastankom upora govoril, naj gredo kmetje v Števerjan in pomecejo s streh opeko« (Marušic, Brda v velikem tolminskem puntu, str. 23). 22 Po priceva.u Matilda Markocic je do prve svetovne vojne na Dol.em placu stal vod.ak. Ta vod.ak je tudi že izprican na zem.evidu Šmartnega iz . stoletja. M. Markocic pa piše: »Vsi že kot otroci se spomi.amo kako je bil ta vod.ak lepi, globok okoli 20 m. Na vrhu širok okrogel in navzdol ozek do izvira vode. Cel do dna z kame.em obzidan. Na vrhu tudi z lepim belim kame.em urejen. To kame.e so znosili dekleta in fantje iz Sabotina s košarami, oprtnikom, celo otroci po enega v rokah. Pol metra od vod.aka je bil okrog mali zid za postav.ati rože in svece. Pri vseh proces.ah je gorelo dosti svec. Zaradi poma. ka. a vode so vašcani okoli leta 1800 ta vod.ak naredili, pozabili so letnico napisati. Ko sem prišla dne 20. jul.a 1917 iz begunstva pogledat v Šmartno, stara sem bila 20 let. Vedela sem, da je vas polna vojaštva, zato sem vzela s seboj bratranca Jankota, star je bil 11 let. Videli smo dosti hiš porušenih, tudi našo. Najbo. me je prizadelo, ko ni bilo vec vrat našega portona in tudi kame. a ni bilo vec vsega, posebno tistega z imenom so pokradli. Ko sem prišla na Figarjev plac ni bilo vec vod.aka, prav žalostna sem vojake vprašala kje je vod.ak? Eni so odgovorili, da je voda dobila pot na cesto pri Travniku ter da je bil vod.ak suh. Drugi so mi rekli, da so notri mrtvi vojaki, zato so ga zaprli in zasuli« (zapiski M. Markocic). 
stare razglednice in dokumentarne fotografske posnetke. Najstarejša razglednica Šmartnega je iz konca . stoletja. Sled.o ji fotogra.je iz zasebnih zbirk iz casa med obema vojnama in po drugi svetovni vojni. Med pomembnejše dokumente spada še fotografska in pisna doku­mentac.a o Šmartnem iz leta 1953, ki jo hrani Slovenski etnografski muzej v . ub. ani.23 

Analiza naselbinskega razvoja 
Pri analizi naselbinskega razvoja so bile v pomoc zgodovinske karte, na katerih je upo­dob. eno Šmartno. 
-  
Zem.evid iz zacetka 16. stoletja24 Šmartno upodab. a s šestimi okroglimi stolpi, z mocnim obzidjem, obrambnim mostovžem, vod.akom na jugozahodnem trgu in cerkv.o v je­dru utrdbe, ki jo obdaja zid. Cerkev obkrožajo nadstropne hiše v stavbnih nizih in se ne nasla.ajo na obzidje. Stolpi in hiše imajo strehe pobarvane z rdeco barvo, kar kaže, da so verjetno imeli opecno kritino. 

-  
Zem.evid iz leta 161725 prikazuje bojna po.a v gradiški vojni. Trd. ava S. Martin je upodo-b.ena iz južne strani. Obdaja jo obzidje, dva stolpa, levo od stolpov so vhodna vrata, temu sledi vecji objekt. Znotraj zuna.ega obzidja je narisano še notra.e obzidje oz. trd. ava s stolpom, predhodnikom današ. ega zvonika. 

-  
Na Vojaškem zem. evidu 1763–1783,26 izdelanem za vojaške potrebe, ki popiše poti, nase-.a, zgradbe, reke, potoke, gozdne in obdelovalne površine, je naselbina Šmartno poime­novana St. Martino. Zapisana je z malimi crkami, kar pove, da so Šmartno obravnavali kot ma. še nase.e, ki je od Vedr.ana in Dobrovega odda.eno pol ure. Obdaja ga obzidje in stolpi, znotraj pa stoj.o zidani objekti. 

-  
Franciscejski kataster za Šmartno je bil izdelan v prvi cetrtini . stoletja. Katastrska mapa je v merilu 1 : 2880. Oprav.ena je na podlagi triangulac. ske izmere, ki so jo z merilnimi inštrumenti opravili vojaški in civilni zem.emerci. V katastrski mapi so okrog naselbine 


S. Martino zarisane tudi obdelovalne površine. V samem nase.u pa je dokumentiranih vseh šest okroglih stolpov. Objekti stoj.o v nizih. Pobarvani so z rdeco barvo, kar pome­ni, da so objekti zidani. Ta katastrska mapa še pokaže, da so hiše prislo.ene na obzidje. Ponovna katastrska izmera Šmartnega je iz konca . stoletja in pokaže, da so med tem casom na severovzhodu in jugu ter ob severovzhodnem stolpu že zapolnili prazen prostor z novimi pozidavami. 
Zasnova in morfolog. a nase.a oziroma ber.ivost naselbinske strukture pokažeta, da v Šmartnem prepoznavamo tri razvojne faze: razvoj med . in . stoletjem, razvoj na pre­lomu iz . v . ter v . stoletju in zapolnitev nase.a znotraj obzidja v . in . stoletju. 
-  
Razvoj v 14. in 15. stoletju prepoznamo v tlorisni zasnovi, stavbni parcelac.i in v nivojski razliki med cerkvenim platojem in vencem okoliških hiš. Da gre za staro naselbino, ki je najbrž obstajala že v . stoletju,27 potrjuje cerkveni zvonik, ki naj bi nastal v zacetku . stoletja. Zvonik trd.avskega videza s cinastim zak. uckom je bil prvoten grajski stolp.28 

-  
Druga razvojna faza je s preloma iz 15. v 16. stoletje in v 16. stoletju. Takrat Šmartno utrdi­jo z obzidjem in šestimi stolpi ter vzpostav.o troje vhodov v naselbino. »Grad. o obzidja je najbrž vodila rodovina Thurn z bliž.ega gradu Vipolže, ki je imela posest na obmocju 


23 Na pobudo Ludvika Zorzuta je leta 1953 ekipa trinajstih etnologov in zuna. ih sodelavcev Slovenskega etnografskega muzeja pod vodstvom Borisa Orla organizirala raziskavo Brd. 24 Karto hran.o v Archivio provinciale di Gorizia. 25 Gorizia barocca, str. 40–4. 26 Vojaški zem. evid 1763–1783, izdelan v merilu 1 : 2. 800, je razde.en na vec sekc.. Slovensko ozem.e je zajeto v 220-ih. Šmartno je v 156-i sekc. i. 27 Sapac, Grajske stavbe v zahodni Sloven. i, str. 22. 28 Vuk, Umetnostnozgodovinski pro.l Goriških Brd, str. 2. 

Šmartnega sprva kot goriški in po letu 1500 kot habsburški fevd.«29 V tem casu nastane na se­verozahodni strani nepozidan prostor v obliki terase ali skupnega dvora.30 Enak nepozidan prostor se izoblikuje še na jugovzhodnem robu vasi. Objekti v tem casu niso naslo. eni na obzidje. Ob obeh vhodih s stolpi pa se izoblikujeta tudi dva ma. ša trga. 
-  Tretja faza glede naselbinske rasti nase.a se zgodi v 18. stoletju in nada. uje v 19. stoletju, ko Šmartno dokoncno izgubi strateški pomen. »Z naslonitv.o na jugovzhodno stranico obzidja je v nizu hiš v 17. ali v prvi polovici 18. stoletja nastal dvor, name.en za sedež uprave fevdalne zem.iške posest na obmocju Šmartnega. Ta je bila od zad.e tretjine 15. stoletja v rokah rodovine Thurn, od okoli leta 1630 pa v lasti Coronin.ev, ki so imeli od takrat tudi bliž.e Kojsko in Gore. e Cerovo.«31 Stavba, ki se je prilagodila prostoru znotraj obzidja in se na. tudi naslonila, predstav.a v tlorisni zasnovi da.ši pravokotnik, ki vk. ucuje tudi stolp na zacetku niza. Objekt je enonadstropen z mezaninskim podstrešjem in oprem. en s kamnitim barocnim portalom, ki ima v sklepnem kamnu letnico 175.32 
V istem casu so na severozahodnem robu vasi zaprli prostor med hišami in obzidjem s podobno grajenim portalom, kot je še danes vgrajen v hiši Šmartno št. 5. Po pripovedo­va.u naj bi imel v B.rjácu dva vhodna portala, vecjega za vozove, ma.ši vhod pa je bil za . udi.33 
V . stoletju z novimi grad. ami zapoln.o preostali še razpolož.ivi prostor v vasi. Pricnejo tudi rušiti obzidje. Iz zuna.e strani na severozahodni strani obzidja pa prisla. ati predvsem gospodarske objekte. 
- Poselitev izven obzidja Šmartnega. Kdaj natanko je prišlo do poselitve na obmocju Brega in Na Pušci,34 iz virov ni podatka. Franciscejska katastrska mapa pokaže, da so na zacetku 
. stoletja tu objekti že stali. V dokumentac.i ZVKDS, OE Nova Gorica, dosje Brda, 
29 Sapac, Grajske stavbe v zahodni Sloven. i, str. 230. 30 VB.rjácu. 31 Sapac, Grajske stavbe v zahodni Sloven. i, str. 230. 
32 
Danes je niz stavb Šmartno 53 in 54 v privatni lastnini. 33 Po priceva. u M. Markocic je bil med prvo svetovno vojno porton porušen. Po drugi varianti naj bi ga okoli leta 1946 demontirali in prepe.ali v bliž.o vas Ime. e. 34 Predel Na Pušci leži pod pokopališcem Po. egen. 

najdemo nasledi zapis »Jedro nase. a tvori skle.ena veriga osmih hiš, tako da se formira ulica. Severna stran verige je videti kot obzidje, predrta je samo z nekaj majhnimi odprtinami. Vse se dogaja na južni strani, ki gleda v nižino. Pri starejših, še sred.eveških hišah, je hlev v pritlicju, dohod do etaže, ki je stanova.ski prostor, pa je po kamenitih stopnicah, nizanih ob južni strani hiše in po lesenem paju.« Za obmocje pod pokopališcem pa piše »Tudi tu jedro nase. a tvori deset hiš, ki so str.ene v tako verigo kot v Bregu pri Šmartnem. Težišce vsega živ. e.a je tudi tu na južni strani. Hiše so precej mlajše kot one V Bregu.«35 

Obnova Šmartnega 
Takratni Zavod za spomeniško varstvo Gorica v Novi Gorici36 je prepoznal Šmartno za kulturni spomenik37 že na zacetku sedemdesetih let prejš. ega stoletja. Leta 1974 je pripravil Analizo o sta. u nase.a in objektov, ki je pokazala, da je imelo najvec objektov stanova. sko funkc.o in da so bili v zasebni lastnini. Edini javni objekt je bila opušcena dvorana ob vzhodnem stolpu.38 Elaborat je bil izdelan za potrebe Ureditvenega nacrta za ob-novo Šmartnega in za . nancno oceno rekonstrukc. e obzidja ob treh vhodih v vas. Pricetek sanac.e obzidja se je pricel istega leta,39 .nancirala pa jo je Kulturna skupnost Sloven. e. 
Rušilni potres leta 1976 z epicentrom v Furlan.i, ki je prizadel tudi severni del Pri­morske, je nacrte v zvezi z obnovo Šmartnega ustavil, saj je poškodoval skoraj vse objekte v vasi. Na od potresa poškodovanem obmocju obcin Tolmin in Nova Gorica je bil zato ustanov.en Odbor za odpravo posledic potresa. Na podlagi vecine Šmártencev, ki so želeli nove hiše izven vaškega jedra, je odbor odlocil, da zgrad.o novo Šmartno. Vendar je takrat pristojna Skupšcina obcine Nova Gorica sprejela sklep, da je Šmartno potrebno ohraniti.40 V 
35 Dokumentac.a ZVKDS, OE Nova Gorica. Dosje Brda. 36 Zavod za spomeniško varstvo Gorica v Novi Gorici je bil ustanov.en leta 196. Na podlagi zakonodaje se je ime zavoda do danes spremenilo še dvakrat. Leta 1981 v Zavod za varstvo kulturne in naravne dedišcine Nova Gorica (ZVKDS) in nazad.e leta 1998 v Zavod za varstvo kulturne dedišcine Sloven.e (ZVKDS), obmocna enota Nova Gorica. 37 Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na obmocju obcine Nova Gorica, Uradno glasilo, št. 8/8. 
38 
Simcic, Prenova Šmartnega od leta 1974 do 2012. 39 Prav tam. 40 Prav tam. 

reševa.e Šmartnega se je vk. ucil tudi takratni direktor Spomeniškega varstva Gorica Emil Smole,41 ki se je s podobno situac. o negativnega odnosa do stavbne dedišcine sreceval tudi v Bregi.u. Odboru za odpravo posledic potresa je uspelo, da rušilna vo. a ni prevladala. Potem, ko so Šmartenci v zameno za nove parcele nekatere objekte prepustili v družbeno lastnino, je po letu 1977 ob strokovni podpori Zavoda za spomeniško varstvo Gorica v Novi Gorici stekla obnova vasi. Najprej je bila rekonstruirana utrdbena arhitektura, stolpi z ob-zidjem. Sledila je obnova ambientalno pomembnejših stavbnih celot42 in objektov, v katerih so živeli starejši obcani brez sorodnikov.43 
Leta 1979 je Skupšcina obcine Nova Gorica imenovala še Odbor za revitalizac. o Šmar­tnega z namenom, da spomeniški službi pomaga pri reševa.u lastniških in pravnih zadev, ki niso bile v . eni pristojnosti.44 
Med letoma 1979 in 1980 je Zavod za spomeniško varstvo Gorica pricel še s poglob. eno analizo ožjega in širšega prostora Šmartnega ter oceno sta. a ohra.enosti objektov v vasi. V skladu s teda. o metodolog. o vrednote.a je pregledal obstojece, porušene in motece stavbe, nepozidane površine znotraj nase.a in v .egovem vplivnem obmocju. Leta 1981 je izdelal Spomeniškovarstveni elaborat Šmartno,45 ki je postal podlaga za Ureditveni nacrt za prenovo nase. a Šmartno.46 
Po letu 1998 obnovo Šmartnega pospeši Zakon o zagotav. a.u sredstev za nekatere nujne programe Republike Sloven.e v kulturi,47 t. i. »kulturni tolar«, s katerim se je dr­žava obvezala, da bo zagotovila sredstva za sanac. o najbo. ogroženih in najkvalitetnejših kulturnih spomenikov. Med prioritetno uvršcene objekte je obcina Brda uvrstila rekon­
41 
Emil Smole, umetnostni zgodovinar (1927–1982). Leta 1986 so mu v Šmartnem sodelavci in pr. ate.i postavili spominsko tablo. 
42 
Med leti 1977–1979 so bila obnov.ena t. i. vzhodna vrata; stolp, del obzidja in vhod v vas. Leta 1978 hiša Šmartno 5. Leta 1979 pa južna vrata in stolp ter hiša Šmartno 49, t. i. »gotska hiša«. V letih 1980–1984 še zahodna vrata; vhod, del obzidja, stolp in hiša Šmartno 6. Leta 1984 pa hiša Šmartno št. . 
43 
Prenova Šmartnega od leta 1974 do 20. 44 Prav tam. 45 Spomeniškovarstveni elaborat za urbanisticni nacrt nase. a. 
46 
Ureditveni nacrt za prenovo nase. a Šmartno. 47 Uradni list RS Sloven.e, št. 24/199. 
strukc.o dveh hiš in izgrad.o nadomestnega objekta v je­dru vasi.48 Pobudo za obnovo je dal Božidar Kantušer, ki je predlagal Ministrstvu za kulturo, da bi svojo zbirko sodobnih notnih zapisov in izdaj – Biblioteque international de mu-sique Contenporaine (BIMC), prestavil iz Pariza v Šmartno, kraj, ki je po . egovem mne. u najbo. podoben krajem v južni Franc.i. Le dobro leto po zacetku obnovitvenih del je 
B. Kantušer umrl. Prestavitev arhivskega gradiva iz Pariza je propadla, ko je arhiv sodobnih notnih zapisov . ancosko kul­turno ministrstvo prepoznalo za kulturno dedišcino in ga ni nameravalo odstopiti državi Sloven. i. K.ub temu so se dela v Šmartnem nada.evala. Po skoraj osmih letih obnovitvenih del je na tej lokac.i zrasel sodoben kulturni center,49 kjer po­tekajo koncerti, delavnice, likovne razstave, predava. a, tecaji. S pomocjo »kulturnega tolarja« je bilo od leta 1999 do 2006 v Šmartnem obnov.enih še osem objektov. 
Obcina Brda je v razvojne programe, ki crpajo iz evropskih sredstev, vnovic vk. ucila Šmartno. S pomocjo teh je bilo najprej urejeno parkirišce z obracališcem na Padratah. Pri ureja.u Padrat leta 2011 je bil odkrit vecji zbiralnik vode, ki ga sestav.ata dva prekata, je obokan in ga datiramo vsaj v ., morda pa je tudi iz . stoletja. Va. voda, po po. emnih kamnitih kanalih priteka iz vaškega jedra. Na eni od sten je v zbiralniku zapis, da so ga leta 1912 obnovili. Ma. znano pa je, da v bližini odkrite cisterne na Padratah, na mestu seda-.ega spomenika NOB, stal vod.ak, ki se je z vodo napajal prav iz ome. enega zbiralnika. 
Poleg celovite ureditve Padrat je bila med leti 2011 in 2013 v vaškem jedru urejena še komunalna in. astruktura in bile so tlakovane ulice -gase. 
V okviru Programa razvoja podeže.a Republike Sloven. e 2007 – 2013, t. i. ukrep 322 - obnova vaških jeder, pa so bila oprav. ena investic.sko vzdrževalna dela na t. i. gotski hiši,50 danes Briška hiša. V .ej je, v okviru istega ukrepa, postav. e-na tudi stalna razstava z naslovom Briška hiša. 
Pomembno so k urejeni podobi vasi z lastnimi sredstvi in ob . nancni pomoci države51 pripomogli tudi zasebni lastniki ter družba Salonit Anhovo, ki je celovito obnovila in opremi-la stolp ter hiši na zahodni strani obzidja. 
In nenazad.e, poleg obcine, ki spodbuja in popularizira Šmartno doma in v tujini, ima pomembno vlogo pri obnovi Šmartnega tudi briški arhitekt Izidor Simcic. 
V zad.ih petih letih je bilo v Šmartnem postav. enih še pet informac.skih tabel, ki v slovenskem in angleškem jeziku obiskovalcem predstav. o zgodovino Šmartnega. Na obzidju, ob obeh glavnih vhodih v vas pa oznaki,52 da je Šmartno 
48 
Hiši št. 38 in 40 ter stavbna parcela št. 1172 k. o. Šmartno, na sled.i so stali le še obodni zidovi nekda. ega gospodarskega 
objekta. 49 Izdelan je bil konservatorski program za obnovo, ki je zaradi spreme.ene namembnosti obsegal usmeritve za zašcito zu­
na. osti, gabaritov, clenitve, oblikovne znacilnosti in uporabo materialov. Za hišo Šmartno 40 so bile izdelane usmeritve 
tudi za obnovo veže in kuhi. e. 
50 
Hiša Šmartno št. 49 je ime dobila po gotsko oblikovanem kamnitem portalu v kletnih prostorih. Šilasti kamniti lok vrat 
kaže na stilni odmev poznogotskega stavbarstva iz prve polovice . stoletja. Možno je, da so gotski portal v hišo vgradili 
v . in . stoletju, ko so hišo obnovili. 51 So. nancira.e Ministrstva za kulturo na podlagi kulturnega tolarja. 52 Tabla je okrogle oblike. Na .ej so osnovne informac.e o spomeniku: ime, ki je praviloma enako imenu enote dedišcine 


Slika 10: Zbiralnik za vodo na Padrateh, 2011 (foto: Andrejka Šcukovt). 

Slika 10a: Kanaleta, 2011 (foto: Andrejka Šcukovt). 
leta 2013 (foto: Andrejka Šcukovt). 
kulturni spomenik. Izdana je bila zloženka o Šmartnem in po šmártenskih hišah postav. e-ne fotogra. je vecjega formata, ki prikazujejo objekte pred in po obnovi. Vzporedno je bila izdana tudi publikac. a Prenova Šmartnega od leta 1974 do 2012. In nenazad.e je bila v Briški hiši postav.ena stalna razstava z naslovom Briška hiša. Jun.a leta 2015 je izšel tudi katalog k razstavi. 

Šmartno na prelomu iz 19. v 20. stoletje in v prvi polovici 20. stoletja 
Zad. i del clanka je posvecen zgodovinskemu orisu nase.a na prelomu iz . v . sto­letje in v zacetku . stoletja na podlagi virov in rokopisne zapušcine domacinke Matilde Markocic.53 V tem casovnem intervalu so v nada. eva. u osvet.eni pomembnejši mejniki, ki so kakorkoli vplivali na nacin živ. e.a Šmártencev in stavbno zgodovino šmártenskih hiš. 
Goriška Brda so edini primer, z izjemo Istre in delno Vipavske doline, pri katerem se je 
iz registra kulturne dedišcine, EID - enotna identi. kac. a dedišcine iz registra kulturne dedišcine, vrsta spomenika in ime lokalne skupnosti, ki je spomenik razglasila. Napisi na tabli so v slovenšcini in v anglešcini. 
53 Matilda Markocic, r. Bregantic, se je rodila leta 189. Med leti 1950 do 1968 je napisala krajevno zgodovino. . eni zapiski in opaža.a niso kronološko urejeni. Vpraša.e, ki se ob kriticnem bra.u zapiskov poraja je, kakšno ve.avo lahko pripiše-mo temu rokopisu in do katere mere je verodostojen, saj je bil .en vpogled v živ. e.e vasi zgo. osebne narave. Doloceni deli iz rokopisa so v tekstu vk. uceni kot citat, ki skozi oci domacinke dopoln.o sliko Šmartnega. Originale hrani hci Elvira Markocic, Šmartno 24, ki je rokopis prepisala in ga februarja 2012 odstopila avtorici tega prispevka. 
stara oblika lastniških, socialnih in gospodarskih odnosov ohranila do polpretekle dobe, saj je bil kolonat v Brdih razširjen še nekaj let po koncani drugi svetovni vojni. Beseda kolonat ali kolon izhaja iz termina colonus in pomeni kmeta ali zakupnika - obdelovalca zem. e, ki dela na zakupnem zem. išcu ali kmet.i. V Brdih je bilo vec vrst kolonov: plemiški koloni, cerkveni koloni, mešcanski koloni in državni koloni.54 Kmecko prebivalstvo pa je imelo kmet.e in posamezna zem. išca v dednem zakupu ali v obliki kratkorocnih, sred. erocnih ali dolgorocnih pogodb, z deležnimi ali .ksnimi dajatvami. Pod avstr.sko oblastjo je dobil kolon po dogovoru zem.o, hišo, klet in pripomocke za obdelavo. Kolonske kmet.e pa so se v glavnem ukvarjale z vinogradništvom in sadjarstvom. Za povracilo je moral prispeva-ti lastno in delovno silo živine ter blagovne in denarne dajatve. Sled.a je bila za kolona najtežja. Izgrad.a železniške proge med Jesenicami in Gorico je kolonu omogocila, da so denarne dajatve lažje zmogli, saj je omogocila vecjo prodajo kmet.skih pridelkov v bliž. ih in bo. odda.enih krajih. »Koloni na Bregu, Krasnem, Bil.ani in Šmartnem so dajali samo 60% vina, sadje in druge pridelke so obdržali. Vsak kolon pa je imel tudi senožeti, da je lahko redil do dve in vec glav živine.«55 Med prvo in drugo svetovno vojno so postali gospodarji kolonov tudi denarni zavodi in banke ter raznarodovalna organizac. a Ente.56 Šmartno so obvladovale posestniške družine Gašparin, Ogric, Jakopic in Koc. ancic. Ogricu in Jakopicu so pripadale hiše na Gor.em placu. Gašparin oz. kasneje Kociancic pa je imel v posesti V berjaci. »V Gašparinovem dvorišcu je hiša kjer danes stanujejo štiri družine. Do leta 1860 je bila ena hiša z enim dvorišcem. Na gor.em vhodu je bil velik porton z lepim kamnom pozidan ter z lepo delanimi lesenimi vrati. Veleposestniki Gašparinovi so to posestvo prodali že leta 1855-56 posestniku Koc. ancicu, ki je stanoval v Podgori. To hišo je leta 1860 prenovil v tri stanova. a za kmete, ki so mu obdelovali zem.o. Eno stanova.e si je za sebe uredil na koncu dvorišca in je zato moral za vhod va.o narediti dolge stopnice. Novi gospodar Koc. ancic je v letih 1910/11 zacel prodajati vsa posestva, seveda prvi so za odkup imeli pravico koloni, ki smo še danes ostali po teh hišah. Z letom nastajajo spremembe po vasi, tudi drugih veleposestnikov ni vec, vse so razprodali. Hiša Gašparinova pri cerkvi je imela ena vhodna vrata. To vrata so imeli za bliž.i vhod k cerkvi. Tri okna z železnim ograjem jih še ima. Ko so Gašparinovi vse prodali sta si dva brata razdelila. Anton, ki je bil duhovnik, je svojo dedišcino zapustil, da se je naša cerkev povecala.«57 
Pred prvo svetovno vojno je Šmartno štelo 178 hišnih številk.58 Vas je spadala v go-riški sodni okraj in v obcino Kojsko. Imela je dvorazredno šolo in dve kulturni društvi: Kmetsko-izobraževalno društvo in Katoliško izobraževalno društvo. Leta 1908 je bila usta­nov. ena Hranilnica in posojilnica. »Na desni strani je bila dolga hiša, kjer je bila za kratek cas pošta, zatem posojilnica, zadaj so vrtovi. Hiša je bila v prvi svetovni vojni porušena. Leta 1937 je novi gospodar zgradil hišo, ki pa je bila leta 1944 požgana. Pri faroužu se drži stara hiša kjer je bilo županstvo. Župan Music Jožef (Mušc). Pošta in županstvo je šlo v Kojsko. Tudi farouž je bil nizki. Ko so koncali z grad.o nove cerkve so tudi farouž povecali za eno nadstropje.«59 
Ceprav so se Šmártenci pretežno ukvarjali s kmet.stvom je bilo v vasi tudi nekaj obrtni­kov. Do prve vojne so v vasi imeli krojaca.60 Na Po.egnu je stala kovac.a in Na Bregu je imel svojo delavnico cev.ar. V Šmartnem so delovale tri gostilne, imeli so po dve pekarni in trgovini ter tkalnico platna.61 »V hiši pri turnu na Podratah so imeli pekarno. Na drugi strani ceste pa so imeli zgoraj hlev in stranišce spodaj, pod cesto je bil mali vrt. Dne 26. 3. 1944 so hišo požgali in jo niso vec zgradili. Na levi strani farouža je hiša Figarjeva s tkalnico platna. 
54 Podveršic, Izvor in oblike kolonata v Brdih, str. 22. 55 Stanovnik, Goriška Brda in umetnost, str. 17. 56 Keršic, Kolon in gospodar, str. 97 57 Zapiski M. Markocic. 58 Objekti znotraj in izven obzidja. 59 Zapiski M. Markocic. 
60 
Pri Šulinovih. 61 V Oštevi in Pirjavi hiši. 
Stanova.ska hiša ima žbatafur (izpah). Ko so leta 1906 tkalnico zaprli je to hišo uporab. al duhovnik za klet. V prvi vojni je bila tu vojaška ambulanta z operac. sko sobo.«62 
Poleg vinogradništva je v Brdih pomembno tudi goje. e sadja: ceše. , marelic, breskev, hrušk, . g, sliv in kosta.a. Potem, ko je bila leta 1860 spe.ana južna železnica in leta 1906 bohi.ska proga, se je promet z briškim sadjem razširil tudi v bo.  odda. ene trge. »Do tedaj je v krajevnem prometu prevladovalo grozdje-vino, torej trtni nasadi, zraven še o.kini z briških gradov (domace o.ke), potem pa so se odprla nova tržišca; Brici so nasadili veh sort ceše. , ki so za šibkejšimi vipavskimi pozneje, a plemeniteje dozorevale, poleg .ih pa še hruške, marelice, cešp. e. Zvecer so jih odpremili v Gorico na državni klodvor in z brzovlakom so bile zjutraj ceš. e že na Dunaju. Za dole.a Brda pa je ve.al Krmin za najvecji trg, kjer so židovski trgovci odku­povali in odprem. ali briške ceš.e po železnici na sever.«63 Splošno znano je, da so šmártenska dekleta nosila prodajat tudi do trideset kilogramov težke koše sadja, in to na glavi. Domov so se lahko vrnila šele, ko je bil koš prazen. 
Ob izbruhu prve svetovne vojne, avgusta 1914, so bili briški možje vpoklicani v 9. av-str.ski pehotni polk. Po vstopu Kra. evine Ital.e v vojno, maja 1915, so se bojevali na soški .onti in ostalih delih jugozahodnega bojišca.64 Februarja 1916 so Šmártenci morali v be-gunstvo. »V naši vasi Šmartno smo imeli vec hiš iz prejš. ih stolet. in to do prve svetovne vojne. V tej vojni so bile nekatere stare hiše porušene in ne vec zgrajene.«65 Iz begunstva so Šmártenci prišli domov novembra 191866 in vas našli poškodovano od granat. Januarja 1916 je granata padla V Brjac in porušila Bernavo, Rušcevo in Krišnevo hišo ter tri senike. »Ko sem prišla dne 20. jul.a 1917 iz begunstva pogledat v Šmartno, stara sem bila 20 let. Vedela sem, da je vas polna vojaštva, zato sem vzela s seboj bratranca Jankota, star je bil 11 let. Videli smo dosti hiš porušenih, tudi našo. Najbo. me je prizadelo, ko ni bilo vec vrat našega portona in tudi kame.a ni bilo vec vsega, posebno tistega z imenom so pokradli. Po koncani obnovi Šmartnega 1925-1926 se je po vasi že spremenilo. Cel Šmarten je bil prebe.en, vse hiše bele in okna rujave. Ostale so samo hiše, ki niso imele vec gospodarja in še dane so vidne ruševine. Hiše so bile bo. nizke kakor sedaj pri obnovi leta 1925. Na drugi strani dvorišca so bili tr.e seniki. Spodaj pri cesti velika klet. Seniki in klet so se porušili kakor hiše dne 29. 1. 1916. Hiše so obnov. ene, seniki ne. Celo dvorišce je bilo tlakovano s kame.em. Kakor je še danes stopnišce, ki pe.e na cesto na strani dvorišca, pri vrtu so bili tr.e hlevi, dol na koncu štala za gospodarjeve ko.e. Vrata malo široka in z kame.em okrašena in to je še danes.«67 
Med drugo svetovno vojno, po kapitulac. i ital. anske vojske . septembra 1943, se je v Brdih pricelo pospešeno širiti odporniško giba.e, ki je pri nemškem okupatorju povzrocilo reakc.o. Marca leta 1944 so Šmartno požgali, novembra 1944 pa oropal hiše in ga 1945 bombardirali. V bombnem napadu je bilo med vašcani nekaj smrtnih žrtev. Poškodovani so bili tudi nekateri objekti. »Tudi druga vojna ni prizanesla našo vas. Leta 1944 so požgali enajst hiš. Vecina stare. Dve hiši Šulinovi na plac, se nista spremenili. Spred.a ima pet stopnic iz ceste dol v kuhi.o in iz ceste gor tri, v sobo ter eno okno. Na drugi strani spodaj na cesto še štiri male okne in kletna vrata. Zraven hiša Rakceva, ki ima tudi iz ceste pri hišnem zidu pet stopnic na hišna vrata. Pri cesti pa so stopnice ograjene z malim zidom. Na zidu stoji vec starih loncu posajenim majaron in drugo. Na tej strani ima hiša tudi hlev za kokoše. Spodaj pri cesti ima zgoraj pet malih oken, spodaj še kletna vrata in od štale. Zraven je tudi bratova Rakceva hiša. Ta ima vhodna in kletna vrata in štiri okna. Na drugi strani nima nic. Dve hiše Rakceve so bile požgane 26. 3. 1944 in niso bile vec obnov. ene.« »Tudi po vasi smo imeli luci na o.e. Dolga gasa 
62 Zapiski M. Markocic. 63 Zorzut, Svobodni kmetje, str. 22 64 Boji so potekali od avstr. sko-ital.ansko-švicarske tromeje na prelazu Stelvio (Stilfser Joch) do Jadranskega morja. 65 Zapiski M. Markocic. 
66 
Šmártenci so množicno odšli iz domacega kraja februarja 19. Najprej so se zatekli v bliž.e briške kraje, kasneje pa v 
razne kraje po notra. osti Ital. e. 67 Zapiski M. Markocic. 

dve, kratka po eno, na placu tudi po dve, tako tudi na pokopališcu in pri cerkvi dve. Vsaki vecer je paznik prižigal in zjutraj pogasil. Lampe so bile podobne takim, ki so gorele v stari cerkvi.«68 
Poglavje zak. ucujem s kratkim opisom zname.a, ki ne obstaja vec. »Bilo je na križišcu ceste skozi vas, v .em pa freska iz 17. stoletja.«69 Morda gre za isto zname.e, kot ga je v zapi­skih opisala M. Markocic. »Stara kmet. a Kovaceva v Klancu. Že pred tristo leti je ta družina prišla iz Benetk (Venezie) z imenom Vendramini. Uredili so to kmecko veliko hišo in nakupili precej zem.e. Hiša je imela veliki in mali porton za v dvorišce. Ta porton veliki in mali sta bila s kamnom okrog in okrog lepo urejena, na vrhu velikega portona je bila v zidu velika slika Mari-jinega Vnebovzetja ter vec angelov. To je bil porton prav v venezianskem stilu. Tudi v notra. osti dvorišca je bilo marsikaj lepega. Zanimiva so bila lesena vrata od portona.«70 

Sklep 
Burni zgodovinski dogodki v . stoletju so pripe.ali do nastanka obzidane utrdbe Šmartno, znotraj katere je razvoj stavbnega tkiva pogojevalo obzidje in stolpi. Po preneha. u vojne nevarnosti, ko so se Brda izvila iz primeža Benecanov, pa je na razvoj stavbarstva vplival tudi nacin živ. e.a in socialna pripadnost, ki je v glavnem slonela na kolonatu. Naselbinska, stavbna zgodovina in slogovna analiza Šmartnega pokaže, da so po preneha.u vojne nevar­nosti šmártensko utrdbo pozidali pretežno s stanova.skimi in delno z gospodarskimi objek-ti, ki so zakrili utrjeno naselbino. Proces preoblikova.a prvotnih pretežno eno in dvodelnih hiš se v Šmartnem zgodi med . in . stoletjem. Izrazil pa se na nacin sredozemskega stavbnega oblikova.a, tj. z lesenimi balkoni, kamniti okenski in vratni okvirji, zuna. imi ali notra.imi kamnitimi ali lesenimi stopnišci, širokimi strešnimi napušci nad vhodnimi pro­ce. i in mojstrsko izoblikovanimi dimniki. Tudi prva in druga svetovna vojna Šmartnemu ne prizaneseta. Rušilni potres leta 1976 pa šmártenske hiše razmaja in hkrati pospešil . ihovo prenovo. Danes, po štiridesetih letih obnove, je Šmartno obnov.eno. Celovito je prezenti­rana utrdbena arhitektura in saniranih je vecina stanova. skih objektov. 
68 Zapiski M. Markocic. 69 Vuk, Umetnostnozgodovinski pro.l Goriških Brd, str. 21 70 Zapiski M. Markocic. 

Viri 
Arhiv Republike Sloven.e (ARS). SI AS 176 Franciscejski kataster za Kra.sko (1823 - 1869). Ka­tastrska mapa Šmartno. Archivio provinciale di Gorizia. Atti degli stati Provinciali, Sezione 1, Busta P 3. Dokumentac.a ZVKDS, OE Nova Gorica. Dosje Brda in Šmartno. 
Zapiski Matilde Markocic, r. 1897–1978, Šmartno št. 24, ki jih je pisala do leta 196. Sloven.a na vojaškem zem.evidu 1763–1787: 3 zvezek. Ur. Vincenc Rajšp in Majda Ficko, . u­b. ana, 199. 
Slovenski etnografski muzej v . ub.ani. Teren 10: Goriška Brda, . 8 - 31 . 195. Terenska ekipa je raziskovala nacin živ. e.a v Goriških Brdih. V .ej je 13 sodelavcev zbralo 33 zvezkov z zapiski, 548 fotografskih posnetkov, 341 risb in 26 predmetov za svoje zbirke. 
Šmartno. Spomeniškovarstveni elaborat za urbanisticni nacrt nase.a. Zavod za spomeniško varstvo 
Gorica, februar 198. Ureditveni nacrt za prenovo nase.a Šmartno, št. projekta 70-65. Izdelal projekt d. d. Nova Gorica. Nova Gorica, februar 199. 
Zakon o zagotav. a.u sredstev za nekatere nujne programe Republike Sloven.e v kulturi. Uradni list RS Sloven.e, št. 24/199. https://www.rtvslo. si/kultura/drugo/kako-se-je-leonardo-da-vinci-sprehajal-po-posocju/25862. 

Literatura 
Brda in Brici. Strokovni in znanstveni prispevki o Brdih. Ur. Danila Zu.an Kumar, Ta. a Gomiršek. Dobrovo: Obcina Brda, 20. Briška hiša. Katalog k stalni razstavi. Dobrovo: TD+M biro, 20. 
Caprin, Giuseppe. Alpi Giulie. Trieste: Libreria internazionale »Italo Svevo«, 196. Ferlat, Ileana. L'insediamento umano e la casa rurale nel Collio. Studi goriziani XXVIII, 1960, str. 53–8. 
Fikfak, Alenka. Domac. a v Goriških Brdih. Brda in Brici. Strokovni in znanstveni prispevki o Brdih. Ur. Danila Zu.an Kumar, Ta.a Gomiršek. Dobrovo: Obcina Brda, 20. Gorizia barocca. Una cittŕ Italiana nell'Impero degli Asburgo. Mariano del Friuli, 199. 
Kos, Franc. Goriška Brda v sred. em veku. Jadranski almanah, 1923, str. 11–50. Keršic, Irena. Kolon in gospodar – dva nacina živ. e.a in dve stanova.ski kulturi (primera na mikro ravni). Etnolog 1/1 (LIII), 1992, str. 95–13. 
Nice, Bruno. La casa rurale nella Venezia Gulia. Bologna, 194. 
Marušic, Branko. Brda v velikem tolminskem puntu 17. Goriška sreca. a, št. 39–40/1973, str. 21-2. Podveršic, Bruno. Izvor in oblike kolonata v Brdih. Briški zbornik, Prva k.iga, 1999, str. 214–22. Rutar, Simon. Poknežena gro.ja Goriška in Gradišcanska. Zgodovinski opis. . ub. ana, 189. Sapac, Igor. Grajske stavbe v zahodni Sloven.i. Brda in Zgor. e Posocje. Cetrta k. iga. . ub. ana: 
Viharnik, 20. Sapac, Igor. Arhitekturna podoba urbanih naselbin na širšem obmocju Tolminskega v casu Punta. 
Tolminska v casu punta. Zbornik ob 300-letnici tolminskega punta 1713–2013. Tolmin: Tolminski muzej, 20. Sedej, Ivan. Šmartno v Brdih, vas, taborska vas, mesto (Problematika .udske umetnosti in rurizma). 
Goriška Brda in umetnost. Etnolog 1/1 (LIII), . ub.ana, 1992, str. 79–9. Simcic, Izidor; Andrejka Šcukovt. Prenova Šmartnega od leta 1974 do 2012. Dobrovo, 20. Stanovnik, Mar.a. Goriška Brda in umetnost. Etnolog 1/2 (LIII), 1992, str. 157–19. Svo. šak, Drago. Brda in Šmartno v arheoloških obdobjih. Dokumentac.a ZVKDS OE Nova Gorica. Trpin, Drago. Tolminsko gospostvo v casu baroka. Tolminska v casu punta. Zbornik ob 300-letnici 
tolminskega punta 1713-2013. Tolmin: Tolminski muzej, 20. Vilfan, Sergej. Izrocilo o kolonatu v Goriških Brdih. Etnolog 1/2 (LIII), . ub.ana, 1992, str. 137–15. 
Vuk, Marko. Umetnostnozgodovinski pro.l Goriških Brd v luci strokovne literature. Brda in Bri­
ci. Strokovni in znanstveni prispevki o Brdih. Ur. Danila Zu.an Kumar, Ta.a Gomiršek. Dobrovo: 
Obcina Brda, 20. Zorzut, Ludvik; Zorzut, Ciril. Svobodni kmetje. Zgodovinska pot zadružnikov iz Fojane na Dobrovo. Dobrovo 197. Separat. Dosje Brda ZVKDS OE Nova Gorica. 



Oris oblacilne kulture v 16. stoletju v Goriških Brdih 
Katarina Šrimpf 
dr. etnolog.e in kulturne antropolog. e Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Novi trg 4, SI-1000 . ub. ana katarina.srimpf@zrc-sazu.si 
Izvlecek: Prispevek avtorice je pregled razlicnega gradiva o oblace.u nižjih slojev v širšem goriškem prostoru ter v Brdih s poudarkom na . stoletju. Primerjalne raziskave so pokazale, da so se v . stoletju zacele mocneje razv.ati pokrajinske tipike oblace.a, ki so nato prebivalce razlicnih krajev locevale med seboj vse do sredine . stoletja. Ta pokrajinska raznolikost je pritegnila tudi nekatere slikarje, kar je prineslo prve namenske slikovne upodobitve oblace. a .udi. Eden izmed teh avtorjev je bil tudi Cesare Vecellio. V svoji k. igi iz leta 1590 je objavil upodobitve kmetov iz okolice Benetk in Furlan.e, ki odslikavajo oblacilno podobo reg.e v tistem casu. Vsi podatki, tj. od oblacilnih redov, slikovnih upodobitev ter drugih zapisov iz poznega sred.ega veka in . stoletja, pa nam odstirajo oblacilno podobo takrat živecih . udi. 
K. ucne besede: oblacilna kultura, nižji sloj, . stoletje, upodobitve, zahodna Sloven.a, Goriška Brda. 
Lineamenti dell’abbigliamento del Collio nel Cinquecento 
Riassunto: Il contributo di Katarina Šrimpf intitolato Lineamenti dell’abbigliamento del Collio nel Cinquecento č dedicato allo studio di diverse fonti relative all’abbigliamento popolare dell’ampia area del Goriziano e del Collio, con particolare attenzione al periodo del Sei­cento. Ricerche comparative rivelano che nel Cinquecento l’abbigliamento delle varie province inizia di.erenziarsi in modo rilevante. In questo modo, . no alla metŕ dell’Ottocento, le varie varianti d’abbigliamento dividevano gli abitanti dei diversi luoghi. Questa varietŕ d’abbigliamento colse anche l’interesse di alcuni pittori, il che portal manifestarsi delle prime ra.gurazioni volte a documentare l’ab­bigliamento delle persone. Uno di questi autori fu Cesare Vecellio, che nel suo libro del 1590 pubblicra.gurazioni dei contadini del territorio di Venezia e del Friuli. Queste ra.gurazioni documentano l’abbigliamento degli abitanti dell’epoca. I regolamenti riguardanti l’abbigliamento dei vari ceti, le ra.gurazioni pittoriche e le fonti scritte del tardo Medioevo e del Cinquecento rivelano il modo di ve­stirsi della popolazione in quel periodo. 
Parole chiavi: abbigliamento, popolo, Seicento, ra.  gurazioni, Slovenia occidentale. 
Raziskova. e oblacilne kulture Slovencev v sred.em veku in . stoletju je precej težavna naloga, saj so viri, ki bi govorili o tem, kaj so .udje takrat nosili, razmeroma redki, toda prav iz tega obdobja izhajajo prvi viri, ki bo. jasno in povedno opisujejo oblace. e Slovencev. 
Najštevilcnejše gradivo predstav. ajo razlicne upodobitve. Ceprav je v drugi polovici . stoletja postala upodab. ajoca umetnost zaradi tež. e po vecji po. udnosti bo. realisticna in se zacnejo na . eskah pojav.ati tudi posvetne osebe, pa je dokumentarnost teh upodobitev širša in ni vezana na ozko lokalnost, kjer je upodobitev nastala. Zaradi majhnega števila virov, ki bi nam govorili o oblacilni kulturi poznega sred.ega veka in . stoletja, se te teme ne da obravnavati z ozko lokalno zamejenostjo, kot so Brda, ampak je za bo. jasno sliko potrebno obravnavati vire, ki se nanašajo na širše obmocje.1 
Virov, ki bi govorili o oblacilni kulturi tega obdobja v Brdih skorajda ni, ker pa je to obmocje bilo v tem casu upravno kot tudi ekonomsko ter gospodarsko vezano na ital. anski prostor,2 bo v tem prispevku predstav.eno gradivo iz širšega goriškega in furlanskega obmocja ter Istre.
Kot je že bilo ome.eno, je za to obdobje relativno malo virov. Gre predvsem za razlicne slikovne in kiparske upodobitve, medtem ko so drugi viri, predvsem pisni, redki. Zaradi virov, ki izhajajo iz tega obdobja, smo raziskovalno omejeni bo. ali ma. samo na oblikovni vidik in razvoj oblacilne podobe, torej kako so oblacila izgledala in kako se je . ihova oblika spremi. ala skozi cas. Ne izvemo pa dosti o oblacilnih materialih, trgovini z blagom, izdelavi in odnosu do oblacil itn.3 
V tem prispevku se bom osredotocila predvsem na predstavitev, kaj so na širšem Goriškem nosili tlacani, svobodni kmetje, obrtniki in trgovci, torej tako imenovan nižji sloj. Ceprav je v Brdih v sred.em veku živelo kar nekaj grofovskih in viteških družin,4 Gorica pa je bila politicni in administrativni center gro.je, v kateri je živelo vec plemiških družin,5 se na tem mestu ne bom lotila opisa mode, ki so ji sledili pripadniki višjega sloja. 
V umetniškem in kulturnem udejstvova. u predstav. a cas .   stoletja v slovenskem prostoru prehod med obdobjema sred.ega veka in renesanse. Ta prehodnost se kaže tudi v oblacilni podobi, ki se je s sredino stoletja zacela drasticno spremi.ati. Ker je torej 
. stoletje cas sobiva.a dveh obdob., je za bo. jasno sliko potrebno preuciti obe. Zato bodo v nada.. em besedilu predstav.ene tudi starejše upodobitve, ki odslikujejo oblacilno podobo, uve. av.eno vse do sredine . stoletja. 

Pozni sred.i vek in zacetek 16. stoletja 
Edini vir iz Brd, ki se nanaša na tekstilno kulturo preucevanega obdobja, so brokatni vzorci naslikani na .eskah iz druge pol. . stoletja v cerkvi sv. Andreja v Vrhov. ah pri Kožbani. Gre za vzorce, ki so naslikani na oblacilih svetnikov ali pa na okrasnih elementih. Zaradi majhnega števila ohra.enih kosov tekstila iz tistega casa so takšne upodobitve še posebej pomembne. Raziskave so namrec pokazale, da gre pri .ih pogosto za zelo natancne posnetke dejanskih tekstilnih vzorcev. Ceprav nam upodobitve brokatnih tekstilnih vzorcev na teh .eskah ne povedo veliko o oblacilni kulturi tega obdobja, pa so vseeno pomemben vir za preuceva.e tekstila in tekstilne obrti poznega sred. ega veka.6 
Vec virov, ki se navezujejo na to obdobje, lahko najdemo za druge kraje po Sloven. i. Eden 
1 Baš, Hlace v sred. eveški .udski noši na Slovenskem, str. 56–5. 2 Slovenci se ome.ajo kot redni obiskovalci tedenskega sejma v Cedadu in Vidmu. Makuc, Slovanski vojaki, tihotapci, žene 
in še kaj, str. . Gestrin, Ital.anski vplivi na organizac. ske oblike. 3 Baš, Hlace v sred. eveški .udski noši na Slovenskem, str. 5. 
4 
Za vec glej Kos, Goriška Brda v sred. em veku in Marušic, Šmartno, str. . 5 Marušic, Gorica in . ena gro. ja. 6 Vodnik, Tekstilni vzorci. 
Slika 1: Del .eske v cerkvi sv. 

izmed takšnih pisnih virov je 
Trojice v Hrastov.ah, na kateri so 
tudi listina, ki je nastala okoli 
upodob.eni meseci (foto: © 2009, 
leta 1300 po sporu med dvema 
Andrej Furlan, vir: UIFS ZRC SAZU). 
istrskima vaškima obcinama, Hrastov.ami in Kubedom. Iz listine izvemo, da so takrat v Hrastov. ah tako moški kot ženske nosili srajcam podobna oblacila narejena iz lanene ali volne tkanine, ki so jo sami tkali doma. Te srajce ali tunike so moškim segale cez kolena, medtem ko so ženskam segale do tal. V besedilu se ome.ata še plašc in nogavice, ki so bile v tistem obdobju moško oblacilo, saj hlac v takšni obliki, kot so danes, še niso poznali.7 
Nasled.i vir je zapisal zgodovinar Simon Rutar in se nanaša na cas okoli leta 1330: 
»Kedar se je omožilo kmetsko dekle, dali so mu za doto kravo s teletom, kožuh, dve obleki, postejo s podglavnikom in perilo. Nevesta je oblekla rudece krilo in na glavi je imela belo peco po stari slovenski šegi. Plemenite gospe pa so dobile svileno, žametovo in škrlatno obleko, zlato verigo, koralde in kake dvetisoc goldinarjev.«8 Takšna naj bi bila dota na Goriškem v zacetku 
. stoletja. Kakšen je bil izgled kmetov, ko so prišli pozdravit patriarha Bertranda v Oglej 2. oktobra leta 1334, je opisal Francesco di Troppo: 
»Prihajali so prebivalci iz kraških gora s temnimi kapami, obšitimi s kožuhovino ali vidrovino z rudecim copom. Nosili so sive jopice in kratke hlace, ki so mah.ale brez gumbov pod kolenom in izpod katerih se se kazale rudece ali pa viš.eve dolge nogavice. Nekateri so nosili tudi visoke, debele in podkovane škor.e ter držali v rokah ali pa na ramo naslo.eno debelo gorjaco. Prišle so žene s Kra.skega, ki leži na oni strani Goriškega, in so nosile na glavi belo str. eno ruto, ki je visela po hrbtu doli in del tega zakrivala. Imele so bele ali pa rudece modrce, krilo obšito z raznobarvenimi trakovi in na nogah so nosile cev.e, kateri so bili z jermeni zvezani. Bile so vecinoma plavolase (blondine), imele so kot nebo viš. eve oci in mnoge tudi pege v obrazu. Na prvi pogled kazale so vec moc. in zdravja kot pa dražesti in micnosti. Furlanske žene se se malo razlocevale od kra.ic; nosile so krajše in bo. kvadratne rute, da. ša krila, cev. e bo. nizke in ma. okorne. Mnoge med .imi so imele prav crne lase, blišcece oci; s svojim lahkim obnaša. em vabile s k .ubezni, k vese.u. Furlani so nosili bel us.at pas s širokim sklepancem od spredaj in ob tem je visela na verižici zakriv. ena sekirica!«9 
Za preuceva. e oblacilne kulture so pomembne tudi upodobitve na razlicnih . eskah. Za furlansko in goriško obmocje so še posebej pomembne .eske iz hiše Preusini, ki so nastale konec . stoletja, danes pa jih hrani Museo Civico v Vidmu. Freske so še posebej zanimive, ker prikazujejo tudi prizore iz posvetnega živ. e.e, kot so trgatev, prihod z lova ter mlade, ki se zabavajo na vrtu.
Za preuceva. e oblacilne podobe . stoletja obravnavanega in tudi širšega prostora pa 
7 M. Kos, S kmeckih domac., str. 325–32. 8 Rutar, Poknežena gro. ja Goriška, str. 6. 9 Rutar, Poknežena gro. ja Goriška, str. 6. 


Slika 2: Del .eske iz hiše Perusini, ki prokazuje trgatev in prihod z lova (foto: Katarina Šrimpf, Civici Musei di Udine). 
Slika 3: Detajl . eske Svete Nede.e v Crngrobu, ki prikazuje dela, ki se jih ob nede. ah in praznikih ne sme oprav. ati (© 2009, Andrej Furlan, vir: UIFS ZRC SAZU). 
10 Na fasadi se nahaja .eska Sveta Nede.a, prizor Kristusa Trpina, obdanega z upodobitvami, ki se v nede.o ne smejo oprav.ati. Fresko je naslikala delavnica Janeza . ub.anskega okoli 1455–1460. Kermavner, Cerkev Mar. inega ozna. e. a v Crngrobu, DEDI. 
11 Cerkev v Hrastov.ah je v celoti poslikal Janez iz Kastva leta 1490. Kermavner, Cerkev sv. Trojice v Hrsatov. ah, DEDI. 

Še posebej povedna pa je upodobitev kmeta, ki je nastala leta 1486 in se nahaja na naslovnici k. ige Frontespizio del quaderno dei Camerari,12 saj je ta nekoliko bo. natancno naslikana kot upodobitve na prej ome. enih . eskah. 
Leta 1505 sta nastali tudi upodobitvi slovenskih kmetic (»vilana windisch«), ki ju je naslikal Albert Der. Žal o ..u ni veliko znanega, predvideva pa se, še posebej za upodobitve, na katero naj bi sam avtor pripisal »una villana windisch«, da sta nastali ob .egovem drugem potova. u v Benetke nekje na Avstr.skem Koroškem ali v Furlan. i.13 
Podobno turbanasto zavito pokrivalo, kot ga je naslikal Der, pa je 
naslikano tudi na .eskah v cerkvi sv. Petra v Magredisu di Povoletto ter v 
cerkvi sv. Jožefa v Laipaccu pri Tricesimu v bližini Vidma. 
Prve so bile leta 1518 naslikane .eske v cerkvi sv. Petra v Magredisu di Povoletto in prikazuje dvanajst mesecev ter opravila in šege, ki se izvajajo takrat. V cerkvi sv. Jožefa v Laipaccu pri Tricesimu pa del .eske v apsidi, ki jo je leta 1524 naslikal furlanski slikar Zuan Paulo Tonnar (Gian Paolo Thanner), prikazuje osebe, najverjetneje domacine. Osebe so naslikane realisticno, ce ne celo portretne. Da je najbrž šlo za dejanske portrete takrat živecih .udi, pa lahko sklepamo po tem, da so nad glavami naslikanih oseb napisana tudi imena.14 
Na zbranih upodobitvah nastalih v prvi polovici . stoletja še ni opaziti 
vecjih sprememb v oblacilnem videzu. Oblacilna podoba naslikanih oseb je 
Slika 4: Derjeva upodobitev podobna tisti, ki jo lahko vidimo tudi na .eskah in slikah iz . in . stoletja. 
slovenske kmetice (© Trustees of Sodec po upodobitvah so si na obravnavanem obmocju do sredine . stoletja, tako 
the British Museum, muzejska 
kot drugod po Sloven.i, ženske iz nižjih slojev oblacile obleke, ki so bile do pasu sred. e 
številka 1930, 032. 1). 
široko krojene, nato pa so se razširjale navzdol. Pas je bil v višini naravnega pasu in pogosto 
prepasan, izrezi oblek so bili po vecini okrogli, rokavi pa dolgi in ob zapestjih speti. Proti sredini . stoletja se je životni del oblek pocasi ožal, pas pa se je prestavil pod prsi, vratni izrezi so se razširili, rokavi pa zožali.15 Spodaj so ženske nosile spod.e srajce. V poznem sred.em veku so bile najbo. razširjeno žensko pokrivalo pece, tj. bele kvadratne, trikotne ali pravokotne rute, ki so se polagale, zavezovale ali turbanasto ov. ale okoli glave, kot je videti na .eskah iz Furlan.e. Na podlagi ženitnih pogodbah in drugih dokumentov je mogoce sklepati, da so bile pece ali fazzuli, kot so jih imenovali v Furlan.i, splošno pokrivalo tega obmocja do . do . stoletja.16 
Moški so nosili relativno ozko krojene srajce, nad katere so oblacili vrh. a oblacila, kot so suk. ici in tunike. Te so bile širše, ohlapneje krojene in so segale do kolen ali nekoliko višje. Moški so jih po vecini prepasovali. Rokavi tunik so bili krojeni dokaj široko in so segali do zapest.. Po sredi . stoletja so se uve.avili tudi krajši suk. ici.17 Hlace v današ.em pomeni besede v poznem sred. em veku niso bile v ve. avi. Nadomešcale so jih hlacne nogavice, ki so imele še podplat in so služile tudi kot obuvalo. Moški so obuvali tudi 
Slika 5: Upodobitev ženske, ki 
12 Za vec glej Gri, Modi di vestire, str. 23. 13 Der, Albrecht Der 1471 bis 1528, str. 426,430 in Der, Albrecht Der 1471–1971, str. 28. 14 Jenko-Uršic, Zuan Paulo Tonnar, str. 24, 46–4. 15 Baš, Noša na Slovenskem, str. 5. 16 Ribezzi, Fazzoletti, str. 47 in Baš, Noša na Slovenskem, str. . 17 Baš, Noša na Slovenskem, str. 3. 

Slika 6: Upodobitev moških na .eski v cerkvi sv. Jožefa v Laipaccu pri Tricesimu (foto: Katarina Šrimpf ). 

dokolenske ov. ace in nogavice, ki pa niso nadomešcale obuval.18 Moški klobuki so imeli v tem obdobju konicasto oblikovana oglavja in zavihane in zapog.ene krajce, poglavitno pokrivalo pa so bile cepice.19 

Sredina 16. stoletja in spremembe v modi 
Vecje spremembe v oblace.u se zgod. o v . stoletju. Te niso samo posledica spremembe okusa in mode, ampak tudi spremembe v miselnosti . udi. . stoletje namrec prinese tudi spremembe v odnosu do higiene. V sred.em veku je bila cistoca omejena na snažnost vidnih delov telesa, torej obraza in rok, obleka pa je morala biti spodobna. V . stoletju pa se ta snažnost razširi tudi na dele telesa, ki jih je pokrivala obleka. Skrb za »telesne« tkanine, torej tkanine, ki so se neposredno dotikale kože, je ustvarila novo podrocje cistoce. Pomembno je postalo izrazitejše razlikova.e med vrh.imi in spod.imi deli oblacil, med tankimi in debelimi vrstami blaga in seveda bo.  pogosto me. ava.e tkanin, ki so prihajale v stik s kožo. Pomembnost, ki so jo zaceli pripisovati spod.emu perilu, je prinesla tudi možnost, da je to postalo bo.  vidno. Zacelo je kukati izpod moških tunik in ženskih oblek in se na koncu povsem prebilo na plano.20 
V oblacilni kulturi so se poleg sprememb v dojema.u higiene odražale tudi druge socialne in kulturne spremembe. Te so se seveda najprej zacele pri višjih slojih in pocasi prišle v rabo tudi pri nižjih slojih prebivalstva. Moda se je iz univerzalnega, uniformnega in neosebnega pristopa prelevila v individualen, osebni in nacionalni pojav. Zacele so nastajati oblacilne podobe ali stili, ki so bili regionalno ali nacionalno zamejeni.21 
Pri ženskih oblacilih je po sredini . stoletja najvecjo spremembo doživela obleka, ki 
18 Baš, Hlace v sred. eveški .udski noši na Slovenskem. 19 Baš, Noša na Slovenskem, str. . 20 Vigarello, Cisto in umazano. 21 Boucher, A history of costume, str. 191–19. 

se je v nekaterih primerih locila v krilo in jopo, lahko pa je životec ostal pritrjen na krilo, vendar je izgubil rokave ali pa so ti postali locen kos. V tem obdobju so torej zacetki krila z životcem, ki je nato kot glavno žensko oblacilo kmeckega sloja, v vecjem delu slovenskega prostora ostalo prisotno vse do preloma iz . v . stoletje. Pod krilom z životcem so ženske nosile spod.e srajce, katerih rokavi niso bili vec skriti pod zgor.imi plastmi oblacil. Kot stalen oblacilni kos se je uve.avil tudi predpasnik, ki ni vec služil izk. ucno šcite. u oblacil pred umazan.o, ampak je postal v svojih bo. ših razlicicah kos, ki je bil prisoten tudi pri bo. svecanih opravah.22 
Spremembe je doživela tudi moška moda. Pri moških so nogavice postale samostojen kos, ki so ga dopol. evali s podkolenskimi hlacami. Te so tako kot pri ženskah krilo z životcem ostali del oblacilne kulture kmeckega prebivalstva do preloma . in . stoletja.23 

Prve namerne upodobitve oblace. a 
V . stoletju se je pojavilo novo zanima.e za dokumentira. e oblace.a. Tako je od leta 1520 do leta 1610 nastalo vec kot 200 zbirk, v katerih so bile objav. ene upodobitve oblace.a prebivalcev razlicnih krajev po Evropi in tudi po svetu.24 Za obmocje Goriške sta še posebej pomembni dve zbirki in sicer Mores Italiae25 in k.iga Cesara Vecellia z naslovom 
Habiti antichi et moderni di Diverse Parti del Mondo.26 
Prva zbirka je delo neznanega avtorja in je bila izdana leta 157. Na 105 risbah so naslikane vecinoma osebe višjega sloja iz Benetk in Padove, prizori iz vsakda. ega živ. e.a, kjer lahko vidimo tudi podobo kmetov in obrtnikov, ki so takrat živeli v okolici teh krajev. Ceprav so Benetke precej odda. ene od Brd in Gorice, pa nam upodobitve v Mores Italiae dajejo možnost primerjave, saj se je v . stoletju nacionalno razlikovalno oblace.e šele zace. alo. 
Na upodobitvah kmetov in obrtnikov v Mores Italiae lahko vidimo, da so nekateri moški še vedno nosili dolge nogavice po modi sred. ega veka, istocasno pa so se že zacele tudi pri nižjih slojih uve. av. ati dokolenske hlace. Namesto dolgih srajc oz. tunik so moški v tem obdobju kot vrh. e oblacilo zaceli nositi kratke suk. ice. 
Pri ženskah nižjega sloja upodob. enh v Mores Italiae pa lahko vidimo, da . ihova oblacila niso vec po modi sred.ega veka, kar nakazujejo krila z životci, ki so se ocitno takrat že uve.avila tudi pri nižjih slojih. Pod takšno krilo so ženske oblacile srajce, ki so se nato kasneje razvile v rokavce, krajše srajce, ki so jih ženske na alpskem oblacilnem obmocju nosile še vse do konca . stoletja. 
Drugi pomembni avtor za to obdobje pa je Cesare Vecellio, renesancni slikar iz Benetk, ki je leta 1590 izdal k.igo z naslovom Habiti antichi et moderni di Diverse Parti del Mondo.27 Delo vk. ucuje vec kot 400 lesorezov z upodobitvami oblace.a moških in žensk razlicnih slojev in poklicev iz 
Evrope, Az. e, A. ike in Amerike. Vecellio je upodobitvam dodal še opise, zato je to delo še toliko bo. pomembno.28 Med vec kot 400 upodobitvami, ki so bile objav. ene v Habiti antichi et moderni di Diverse Parti del Mondo, so tudi štiri upodobitve s pripadajocimi opisi, ki so zanimivi tudi 
22 Baš, Noša na Slovenskem, str. 5. 23 Baš, Noša na Slovenskem, str. 95–104 24 Boucher, A history of costume, str. 248 in Roche, The culture of clothing, str. . 25 K.iga se nahaja v Beinecke Rare Book and Manuscript Library, Yale University. 26 Vecellio, De Gli Habiti. 27 Vecellio, De Gli Habiti. 28 Za vec glej Kuhl, Cesare Vecellios. 
za preuceva. e oblacilne kulture . stoletja na širšem goriškem prostoru. Vecellio je v svoje delo namrec vk. ucil upodobitev kmetic in kmetov iz Trevisa, Belluna, okolice Benetk in Furlan. e. 
O podobo mladih kmetic iz okolice Belluna in drugih krajev v Furlan.i je Vecellio zapisal nasled. e: 
»Kmecke ženske iz tega mesta (Belluno) se oblac.o kot drugje v Furlan.i in bliž. ih krajih, še posebej ce se bodo porocile ali so že porocene. Nos. o nerodno skodrane kodre na celu in mrežico iz barvne svile, pod katero zberejo lase. Nos. o camice29 iz grobega platna z majhnimi naborki in ogrlicami s koralnimi kroglicami. Nos. o vrh.o obleko iz pavonazzo30 volne in z žametnimi trakovi ter žametne rokave z gumbi ali kroglicami iz pozlacenega srebra; /…/ nos. o rokave tako, da jim vis.o zadaj. Nos.o tudi pasove iz crnega žameta z majhnimi srebrnimi plošcicami, ponavadi pa nos.o na životcih tudi broške z pozlacenega srebra v velikosti kovancev. Mnoge nos.o nogavice brez stopal, spodaj obr.ene navzgor kakor je videti na tej upodobitvi. Pred poroko gredo na mnogo zabav in plesov; tja gredo skupaj s svojimi moškimi sprem. evalci ter govor. o o .ubezni; kmalu po poroki pa mnoge prenehajo z vsem tem. Poleti se oblac.o v beli bombaž in druge lahke tkanine. Nos.o predpasnike iz holandskega lanu z speci.cnim crnim okrasom, .ihove obleke pa so okrašene z trakovi iz enake volne. Te obleke so najbo. pogosto narejene iz bigio31 volne.«32 
Zelo podobna je bila tudi praž.a oprava mladih kmetic iz okolice Benetk. Te so po zapisih Vecellia na plesih nosile lepo izdelane slamnike okrašene z raznobarvnimi peresi in trakovi, svoje lase pa so tako kot Furlanke prekrivale z mrežice iz zlatih niti. Cez prsa so nosile naprsne rute iz tanke svile ali drugega tankega materiala. .ihove obleke so bile 

Slika 8: Mlada kmetica iz okolice Benetk (Vecellio, De Gli Habiti, str. 179, Universitäts- und Landesbibliothek Dseldorf, urn:nbn:de:hbz:061:1-3275). 
Slika 9: Oprava kmetic, ki so ob tržnih dneh prihajale v Benetke (Vecellio, De Gli Habiti, str. 181, Universitäts- und Landesbibliothek Dseldorf, urn:nbn:de:hbz:061:1-3275). 
29 Spod.a srajca, ki so jo nosili tako moški kot ženske. Narejena je bila iz svile ali platna, vcasih pa je imela tudi naborke iz cipk na ovratniku in zapestjih (Rosenthal in Jones, Glossary of costume, str. 584). 
30 Nabor barv kot so v pavjem perju; od v. olicno-modre, modro-crne do pavje modre. V Benetkah je to bilo najpogosteje blago v. olicne oziroma škrlatne barve (Rosenthal in Jones, Glossary of costume, str. 589). 
31 Blago sive barve podobne nebarvani volni. Rosenthal in Jones, Glossary of costume, str. 58. 
32 Vecellio, The clothing of the Renaissance world, str. 27. 
narejene iz .nega bombaža ali volne razlicnih barvah, životce pa so prav tako nosile okrašene s pozlacenimi broškami ter okrašene s trakovi iz žameta ali druge svile. Predpasnike so imele narejene iz svile ali drugih tankih materialov in okrašene z rozetam podobnimi sponkami. .ihovi pasovi so bili iz rdecega ali crnega žameta ter enako okrašeni. Za razliko od Furlank in prebivalk Belluna so kmetice iz okolice Benetk nosile kvackane ali pletene nogavice ter cev.e okrašene z belo vezenino, preko katerih so natikale še natikacem podobno obuvalo z debelejšim podplatom.33 
Ob delovnih dneh je bila obleka žensk narejena iz ma. dragocenih materialov in brez razkošnega okrasja. Krilo z životcem je bilo narejeno iz razlicnih materialov v nebesno modri ali bledo modri barvi, spodaj pa so ženske nosile bele srajco, ki je gledala ven ob životcu in je bila sestavni del tudi praž.e oprave. Glavo so si pokrivale s peco, preko pa so nosile še slamnate klobuke. Obuvale so visoko rezane cev.e iz debelega us.a, ki jih je varovalo pred vodo in blatom.34 
Ce primerjamo upodobitve in opise Cesara Vecellia, vidimo, da so bile osnovne poteze oblace.a kmetic v celotni reg.i enake. Razlik, razen v ma.ših podrobnostih, skorajda ni. Tako naj bi kmetice na širšem obmocju Benetk in Furlan.e nosile spod.o srajco narejeno iz platna, preko so si nadele obleko narejeno najveckrat iz volnenih materialov. Obvezen je bil predpasnik in pas. Za vsak dan so obuvale cev.e iz us.a, za praž.e dni pa so obule bo.še, tudi z vezenino okrašene cev.e. Mlade kmetice so si lase ob praž. ih priložnostih pokrivale s mrežicami narejenimi iz svilenih trakov in niti, medtem ko je bilo delovno pokrivalo peca, ki je pokrivala celotno glavo, ter slamnik. Okrasni element, ki ga je Vicellio ome.al pri vseh opisih, so broške in gumbi iz pozlacenega srebra, s katerim so ženske na tem obmocju krasile svoje životce. 
Praž.o opravo mladega kmeta iz okolice Padove in Benetk je Vicellio predstavil tako: 
»Na glavi nos.o klobuke iz .ne slame povezane z trakovi iz svile razlicnih barv, kakor tisti 
Slika 11: Oprava kmeta ob tržnih dneh (Vecellio, De Gli Habiti, str. 182, Universitäts- und Landesbibliothek Dseldorf, urn:nbn:de:hbz:061:1-3275). 

33 Vecellio, The clothing of the Renaissance world, str. 23. 34 Vecellio, The clothing of the Renaissance world, str. 23. 
. ihovih .ubih, ampak nekoliko višje na oglavju. . ihove camice35 so obrob.ene z belimi cipkami, nos.o še doublets36 iz tankega platna in braghesse37 iz volne ali drugega barvnega materiala ter nogavice iz iste tkanine; nos. o cev.e iz kordovanskega us.a in na klobukih perje razlicnih barv. Kot orožje nos.o sulice in palice ter nože, ki jih nos.o na pasu s katerimi vcasih ran. o . ubezenske tekmece«.38 
Za razliko od ženskih so se, vsaj po opisih sodec, moška delovna oblacila od praž. ih razlikovala ne samo v materialih, ampak tudi v sami sestavi. Za nosace v pristanišcu in prodajalce, ki so delali za mesarje in ribice, je Vicellio zapisal, da so nosili srajce oziroma vrh. a oblacila iz grobega lanu, ki so jih prepasovali tudi z vrvmi, nogavice ali gamaše iz grobega sukna ali dokolenske hlace iz grobe volne. Obuvali so težke cev.e z debelim podplatom, ki so bile name. ene za blato in težko delo. Na glavah pa so nosili majhne klobuke iz .lca ali volnene cepice.39 
Kmetje, ki so ob sobotah prihajali prodajat svoje produkte na tržnico v Benetke, pa so bili obleceni v sred.e dolgo vrh. e oblacilo podobno srajci, sivih barv, narejeno iz volnene tkanine. Ogri.ali so se s kratkimi ogri.ali in pelerinami iz grobe volne, na glavi pa so imeli slamnike narejene iz grobe slame. Obuvali so cev.e iz težkega us.a, noge pa so si ov.ali v us. ene gamaše.40 
Moški so torej ob delovnih dneh nosili srajcam podobna oblacila, ki so segala do sredine stegen in so bila narejena iz volnenih materialov. Oblacili so še nogavice ali dokolenske hlace, obuvali pa us. ene cev.e iz debelega us.a. Kot vrh. e oblacilo so nosili ogri. ala iz grobe volne, glavo pa so si pokrivali s klobukom, slamnikom ali volneno cepico. 
Po sedaj znanih podatkih nimamo tako natancnih upodobitev in podobnih opisov, vezanih na takratno slovensko prebivalstvo, zato je delo Cesara Vicellia Habiti antichi et moderni di Diverse Parti del Mondo še toliko bo. zanimivo, saj prinaša tudi pomembne podatke o oblacilni kulturi širšega obmocja. 

Oblacilni materiali in tekstilna obrt 
Cas . in . stoletje je obdobje uvaja.a novih kmet. skih in tudi tekstilnih kultur. V tem casu so fevdalci želeli bo. izkoristiti svoja posestva, zahtevali so poveca. e obdelovalnih površin z zasaja.em dreves, sadov.akov, vinogradov in tekstilnih rastlin. Spodbujali so predvsem tržno zanimive kulture (pšenica, trta, murve itn.), ki so jim prinašali vecji dobicek.41 
Tako je v . stoletju dobivalo vedno vecjo ve.avo tudi izdelova.e svile. Od . stoletja naprej je kot glavno mesto svilarstva v Evropi ve. alo ital.ansko mesto Lucca. V . stoletju so notra.i boji prisilili nekaj tkalcev in trgovcev, da so svojo obrt preselili v severno Ital. o.42 Z uvaja.em novih kmet. skih kultur in tehnolog. e pa se je svilogojstvo iz zaledja Benetk v sredini . stoletja razširilo tudi na Goriško. Najprej so svilene mešicke prodajali predvsem v Benetke, z odprtjem predilnice v Gorici pa se je zacela domaca proizvod. a 
35 Spod.a srajca, ki so jo nosili tako moški kot ženske. Narejena je bila iz svile ali platna, vcasih pa je imela tudi naborke iz 
cipk na ovratniku in zapestjih. Rosenthal in Jones, Glossary of costume, str. 58. 36 Doublets, tudi giuppone je kratek, tesno prilegajoc moški suk. ic, ki je bil pogosto podložen ter so ga moški nosili nad 
srajco. Rosenthal in Jones, Glossary of costume, str. 58. 
37 Braghesse je ita. anski termin, ki oznacuje hlace, ki so segale do kolen. Pripadniki višjega sloja so jih navadno nosili neko­
liko krajše ter pogost podložene, medtem ko so pripadniki nižjih slojev nosili nekoliko da.še. Rosenthal in Jones, Glossary 
of costume, str. 58. 38 Vecellio, The clothing of the Renaissance world, str. 23. 39 Vecellio, The clothing of the Renaissance world, str. 229–230. 40 Vecellio, The clothing of the Renaissance world, str. 23. 41 Bianco, Krvavi pust, str. 71–7. 42 Boucher, A history of costume, str. 2. 
svile.43 Svilogojstvo, ki je v kasnejših stoletjih postalo pomembna gospodarska panoga celotne Goriške in tudi Brd, je vplivalo tudi na oblacilni videz, saj je še posebej v . stoletju, svila postala pomemben material predvsem za ženske.44 
Tudi konop.a je ena od tekstilnih rastlin, ki so jo zaceli uvajati v . stoletju. To so sicer sadili v bo. hribovitih predelih Goriške, iz .e pa so izdelovali platno.45 
Vecina blaga za potrebe vseh slojev pa se je, ce pogledamo polic.ske redove, ki so bili uve. av.eni takrat, uvažala.46 Domaca obrtna izdelava se je omejevala na surovo sukno, predvsem za potrebe nižjih slojev, ter deloma platno, ki se je takrat izdelovalo izk. ucno iz lanu in v ma.ši meri iz konop. e. Bo.ša sukna so se uvažala iz Angl. e, Nemc. e, Nizozemske, Ceške in severne Ital.e. Tudi platno se je uvažalo, vendar ni tocnih podatkov od kod.47 
Glede na podatke so bila v severni Ital.i in znotraj .e tudi v Furlan. i pomembna tekstilna središca predvsem za izdelavo svile in sukna. Tekstilna industr.a je bila prisotna v Furlan.i in tudi v Gorici vsaj od konca . stoletja. Za cas . in . stoletja imamo celo nekaj podatkov o tekstilnih obrtnikih, ki so takrat živeli v Gorici. V . stoletju sta v Gorici bivala vsaj tkalec Warner.  iz Karn. e ter krojac Peter, v . stoletje pa cev.ar Johann Hunt ter dva krojaca, in sicer Dežela ter Peter iz Radov.ice, ki je bil krojac pri goriškem grofu Ivanu Hajnhardu.48 Ker pa je Gorica postajala v . stoletju trgovsko središce na križišcu pomembnih prometnic,49 lahko predvidevamo, da je v mestu v tem obdobju delovalo vec obrtnikov in trgovcev, ki so s svojimi izdelki zadovo.evali potrebe mestnega kot tudi okoliškega prebivalstva. 

Zak. ucek 
Cas . stoletja je prinesel vecje spremembe tako v miselnosti .udi kot tudi v oblacilni podobi. Tako je bil to cas prepleta.a starih in novih idealov. Socasno so bila v uporabi oblacila, ki so izhajala iz tradic. e sred.ega veka, in pa oblacila, ki so se zgledovala po novih modnih smernicah, kot so krilo z životcem pri ženskah in dokolenske hlace pri moških, ki so nato v oblacilni podobi nižjih slojev ostala prisotna vse do . stoletja. 
Ceprav za Brda ni virov, ki bi neposredno govorili o oblacilni kulturi . enih prebivalcev v . stoletju, nam viri, ki se nanašajo na širšo okolico, dajejo dovo.  podatkov za sklepa. e, kakšna je bila oblacilna podoba . udi takrat. 

Literatura 
Baš, Angelos. Hlace v sred. eveški .udski noši na Slovenskem. Slovenski etnograf 15, 1962, str. 
55–7. Baš, Angelos. Noša na Slovenskem v poznem sred.em veku in 16. stoletju. . ub.ana: Mladinska kn-jiga, 1970. 
Bianco, Furio. Krvavi pust 1511: kmecki upori in plemiške fajde v Furlan.i med 15. in 16. stoletjem. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središce, Univerzitetna založba Annales: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 20. 
Boucher, François. A history of costume in the West. London: Thames and Hudson, 200. Coronini Cronberg, Guglielmo. Gorica v 16. stoletju. Gorica in . ena gro. ja (ur. Branko Marušic). Gorica: Goriška pokrajina, 2002, str. 59–6. 
43 Rutar, Poknežena gro. ja Goriška, str. 97 in Ipavec, Murve in kavalirji, str. 2. 44 Ipavec, Murve in kavalirji, str. 10. 45 Rutar, Poknežena gro. ja Goriška, str. 9. 46 Glej Vilfan, Predpisi o obleki. 47 Baš, Noša na Slovenskem, str. 117–121 in Vilfan, Predpisi o obleki. 48 Kos, Prebivalstvo Gorice, str. 35–3. 49 Coronini Cronberg, Gorica v 16. stoletju, str. 5. 
Der, Albrecht. Albrecht Der 1471 bis 1528: das gesamte graphische Werk. Mchen: Rogner & Bernhard, 197. 
Der, Albrecht. Albrecht Der 1471–1971. Mchen: Prestel-Verlag, 197. Gestrin, Ferdo. Ital.anski vplivi na organizac.ske oblike gospodarskega razvoja v Sloven. i do . stoletja. Kronika 32/1, 1984, str. 10–. 
Gri, Gian Paolo (ur.). Modi di vestire, modi d‘essere: abbigliamento popolare e costumi tradizionali del 
Friuli. Udine: Societŕ .lologica Friulana, 200. Ipavec, Vesna Mia. Murve in kavalirji: svilogojstvo na Goriškem. . ub.ana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 200. 
Jenko-Uršic, Mojca. Zuan Paulo Tonnar. Zbornik za umetnostno zgodovino 18, 1982, str. 17–7. 
Kos, Franc. Goriška Brda v sred. em veku. Briški zbornik (ur. Peter Stres). Dobrovo: Obcina Brda, 1999, str. 34–7. Kos, Franc. Prebivalstvo Gorice v kasnem sred. em veku. Gorica in . ena gro. ja (ur. Branko Maru­
šic). Gorica: Goriška pokrajina, 2002, str. 35–3. 
Kos, Milko. S kmeckih domac. v Hrastov. ah ok. 1300. Sred.eveška kulturna, družbena in politic­na zgodovina. Slovencev: izbrane razprave. . ub.ana: Slovenska matica, 1985, str. 325–32. Kermavnar, Simona. Cerkev Mar. inega ozna. e.a v Crngrobu. DEDI - digitalna encikloped. a 
naravne in kulturne dedišcine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/134-cerkev-mar. ine­
ga-ozna. e. a-v-crngrobu, 20. Kermavnar, Simona. Cerkev sv. Trojice v Hrastov. ah. DEDI - digitalna encikloped.a naravne in kul­turne dedišcine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/139-cerkev-sv-trojice-v-hrastov. ah, 20. 
Kuhl, Isabel, Cesare Vecellios. Habiti antichi et moderni: Ein Kost-Fachbuch des . Jahrhun­
derts. Doktorska disertac.a, http://kups.ub.uni-koeln.de/2878/. Kn: Universität zu Kn, 200. Makuc, Neva. Slovanski vojaki, tihotapci, žene in še kaj v obdobju novega veka v luci furlanske historiogra. je. Zgodovina za vse 18/1, 2011, str. 5–. 
Marušic, Branko. Gorica in . ena gro. ja. Gorica: Goriška pokrajina, 200. 
Marušic, Branko. Šmartno: avstr.sko-beneški vojni: (1508–1521 in 1615–1617). Deskle: Salonit An-hovo, 200. Mores Italiae. Beinecke Rare Book & Manuscript Library. Yale University Library, http://brbl-dl. 
library.yale.edu/vu. nd/Record/3432900, 157. Ribezzi, Tiziana. Fazzoletti: per coprire, per ornare, da donare. Note in marginea una raccolta. L’arte 
della discrezione. Abiti e accessorinella tradizione del Friuli-Venezia Giulia (ur. Olivia Averso Pellis). Udine: Civici Musei: Museo Friulano delle Arti e Tradizioni Popolari, 1996, str. 45–8. Roche, Daniel. The culture of clothing: dress and fashion in the ‚ancien régime‘. Cambridge: Cambridge 
university press, 199. Rosenthal, Margaret F., in Ann Rosalind Jones. Glossary of costume and fabric. The clothing of the 
Renaissance world: Europe, Asia, Africa, the Americas: Cesare Vecellio‘s Habiti Antichi et Moderni (avtor Cesare Vecellio). London: Thames & Hudson, 2008, str. 580–59. Rutar, Simon. Poknežena gro.ja Goriška in Gradišcanska. . ub.ana: Matica Slovenska, 189. Vecellio, Cesare. De Gli Habiti Antichi, Et Moderni di Diuerse Parti del Mondo. Venezia: Zenaro, 
http://digital.ub.uni-duesseldorf.de/ihd/content/titleinfo/136580. 
Vecellio, Cesare. The clothing of the Renaissance world: Europe, Asia, A.ica, the Americas: Cesare Vecellio‘s Habiti Antichi et Moderni. London: Thames & Hudson, 200. Vigarello, Georges. Cisto in umazano: telesna higiena od sred.ega veka naprej. . ub. ana: Založba 
/*cf, 199. 
Vilfan, Serg.. Predpisi o obleki in blagu v polic. skih redih . stoletja. Slovenski etnograf, 1949, str. 28–4. Vodnik, Alenka. Tekstilni vzorci v sred.eveškem stenskem slikarstvu na Slovenskem. . ub. ana: Znan­
stveni inštitut Filozofske fakultete, 199. Zuliani, Fulvio. Gli a.reschi Perusini del Museo Civio di Udine. Arte Veneta: rivista di storia dell‘arte 19, 1965, str. 144–14. 
107 
108 

http://zalozba.zrc-sazu.si 15 €