Stran 66___________________VRTEC_____________________Leto 50
Ksaver Meško.
Legenda o cerkvi pri Mariji na Zili.
začetku sedemnajstega stoletja je bilo* Grof Ludovik, gospod groteneški in bekštajnski, je stal v mladem avgustov-skem jutru ob visokem oknu na svo-jem gradu Landskron — še dandanašnji krasi njega slikovite razvaline strmo skalovje v tistem trikotu, ki ga tvori cesta, hiteča iz Beljaka proti Vrbskemu jezeru in proti Celovcu, s cesto, tekočo proti Osojskemu jezeru.
Mrko strmi približno štiriintrideset-letni grof v dolino pod gradom. Jutranje solnce razsipava kakor najhujši zaprav-ljivec svoje zlato na vse strani, kakor da hoče z njim razveseliti ves svet, vse žive in mrtve stvari. Njive in loge na beljaškem polju obliva s svojim boga-stvom, vse stolpe v mestu in strme strehe mestnih hiš posipa z njim v rado-
darni razkošnosti. Okna predmestnih hiš se vsa radostno lesketajo ob ti razsipnosti nebesnega kneza. Vse j^, kakor da strme velike, jasne oči vesele gor v grad in voščijo mogočnemu gospodu napol razposajeno, napol ponižno in pokorno: »Dobro jutro, žlahtni gospod grof!«
A mrki vitez se bore malo briga za te prijazne pozdrave. Očit mračno begajoče semintja čez solnčno pokrajino, komaj vidijo vso ta zlato jutranjo lepoto. Občudujejo je ne, še manj se je pa radujejo. Tudi ko mu pohite oči nekajkrat počez in podolž po njivah in travnikih pod gradom, po lepi, obsežni in rodovitni grajski zemlji, se je pravnič ne razvesele. Le huje ga zapeče v srcu, ko pomisli: »Komu zapustiš vse iol Ali — onemu?«
^drzne se, kakor da nenadoma začuti ob srcu pekočo bolečino, Goste, črne obrvi se mu naježijo še huje. S stisnjeno pestjo srdito udari po široki hrastovi polici ob oknu, kakor da mu je ona zadela ta bodeči vbodljaj v srce in mu razburkala v duši še močnejše valove gneva-
Tako je ves prevzet od srda, da niti ne sliši, ko nekajkrat boječe, oprezno potrka, in se čez čas tiho, polagoma in previdno odpro velika hrastova vrata. Zato se tudi ne okrene, ko boječe vstopi vitka mlada gospa in s počasnimi, okkvajočimi koraki stopa čez dolgo sobo.
Gospa grofica je slutila, da bo našla grofa pri najslabši volji. Saj je vedela,  da se srdi nanjo od trenutka, ko je videl nje prvorojenčka
Leto 50___________________VRTEC___________;_________Stran 67
— prvič in zadniič. Z divjim pogledom jo je ošvignil tedaj, da je od strahu zaprla oči. Zakaj le predobro je poznala njegovo divjo nrav, ne-ukrotljivo njegovo jezo. Zato ji je za hip zastalo srce v mrzli grozi ob misli: »Zdajzdaj plane name in me v svojem srdu ubije.« A se je ne-pričakovano okrenil in je odšel, brez zle besede sicer, a tudi brez vsake dobre in tolažeče, ki bi je bila tedaj ona tako potrebna.
Vseh štirinajst dni odtedaj se nista videla.
Zato se bliža zdaj možu tako strahoma, neodločno, kakor da se hoče zdajzdaj ustaviti, se naglo obrniti in zbežati iz sobe in iz tnoževe bližine. Z obema rokama objame mali zlati križec na prsih, dar rajne ma-tere. Stiska ga med drhtečimi prsti in ga pritiska na prsi, kakor da upa, da se ji srce iz njega čudežno navzame poguma in raoči.
»Gospod Ludovik!«  Grof se ob znanem glasu naglo, osupel okrene.
Za hip onemi od srda, ko zagleda grofico. Nekoliko bledo lice, obrobljeno z gosto, kratko črno brado, se mu zalije s krvjo — grofica to opazi s strahom, ker ve, da spet prihaja naval divje njegove jeze. Trepetaje čaka, da jo zapodi s srditimi besedami.
A gospod Ludovik se danes premaga. Ko vidi mlado ženo pred seboj tako bledo in potrto, ko vidi njen solzni, proseči pogled, s silo zaduši vse ostre, osorne besede, ki mu jih udihava prva jeza. Prevzame ga tudi nekaka radovedoost, kaj važnega mu ima povedati žena, da si je upala priti k njemu. Zakaj nekaj izredno važnega mora biti, sicer bi gotovo ne bila prišla. — Obrne se napol od nje in čaka.
»Šla bi danes k Mariji na Zili; če vam ni neljubo, gospod Ludo-vik?« zaprosi s tihim, plašnim glasom grofica.
»Konji stoje v hlevu. Zapovejte, da jih vprežejo,« pritrdi mrzlo, a nekako osuplo grof, ne da bi pogledal soprogo.
»In otroka bi vzela s seboj,« komaj slišno dahne grofica.
Kakor da ga je zadel nenaden, močan udarec, se grof bliskovito okrene k soprogi.
»Otroka? Haha! Lahko! V Dravo ga vrzite spotoma!« reče hripavo. Stopi potem nekaj korakov proti grofici, kakor da jo hoče v besni jezi, ki mu je spet vzela vso razsodnost, napasti.
Grofica se plašno umakne.
»Ne srdite se, gospod Ludovik!« milo zaprosi in po bledih licih se ji usujejo svetle solze. »Poslušajte me! Sanjalo se mi je to noč, da naj grem z detetom k Mariji na Zili. Tam da mi bo pomagano. Peš naj poromam tja. Zato vas zahvaljujem za vašo prijazno ponudbo — ni treba voza.«
Tiho je nekaj hipov v sobani. Grof strmi nemo predse in si ne-mirno gladi brado. Kakor se zdi, so ga grofičine besede nekako zmedle. Zdaj pač razmišlja o tera nenavadnem, kar je bil pravkar šlišal.
A nenadoma se rezko zasmeje.
»Haha, to se vam je sanjalo, gospa Barbara Elizabeta? Lepa božja pot h kupu razvalin! Leta 1580., ko se je cerkev porušila, res še niste
Stran 68____________________VRTEC____________________Leto 50
bili tukaj. A če še niste videli, da cerkve na Zili ni več, poglejte kar tukaj skozi ]okno! Par razdrapanih zidov, ki se danes ali jutri tudi lahko podero, vidite. Sicer sama groblja!«
»Vem, gospod Ludovik. A sanjalo se mi je tako živo, da je otrok    • tam ozdravel! Ne morem se obraniti upanja, da mi hočeta Bog in Ma-rija tam pomagati.  Koliko sem že premolila!   In koliko — pretrpela!«
Zadnje besede je grof bolj uganil nego slišal, ker so se izgubile v bolestnem joku.
»Vzemite dva oborožena služabnika s seboj,« odloči gospod Ludovik in se obrne še bolj v stran, da ne vidi ženinih solz. »In dojiljo ali kako drugo služkinjo. Sami vendar ne boste nosili onega — onega — a saj ni moj otrok!«
Zadnje besede je zavpil in naglo stopil k oknu.
Grofica se vsa strese. Le predobro začuti odurno in strašno sum-njo, ki je izzvenela iz teh moževih besedi. Polagoma, ker je bila od boli in strahu malone vsa odrevenela, privzdigne roke. Drobni prsti se ji spet oklenejo zlatega razpelca na prsih. Tesno ga pritisnejo na trpeče srce.
Cez hip, ko premaga najhušo bolest, de vdano in pohlevno: »Pa I pojdemo! Hvala vam, gospod Ludovik. Z Bogom!«                                     ¦
S sklonjeno glavo odide iz sobe. Rame ji nalahko podrhtevajo I od joka.                                                                                                      1
Grof ni odzdravil na njeno slovo in ni pogledal za njo. Naslonil ¦ se je čez okno, daleč vun, kakor da si želi mnogo mnogo svežega I zraka, da ga jeza in bolest ne zadušita. Močne prsi se mu naglo, visoko M dvigajo. Polglasno hrope, tako ga spet muči stara njegova napaka, silna m jeza. A ne more je ukrotiti ob misli na dete — misli, ki mu kakor ¦ težak kamen leži na srcu že vseh štirinajst dni od otrokovega rojstva I sem in mu ne da miru ne ponoči, ne podnevi.                                           I
Kako se je veselil svojega prvorojenca, kako težko je pričakoval ¦ vsa ta štiri leta, kar je poročen, potomca in dediča svojih gradov in * I širnih posestev! Ko mu je po letih težkega čakanja žena priznala, da I se mu vendar kmalu izpolni srčna želja, kako je bil tedaj ves srečen! I Sporočil je to veselo novico takoj bratu Antonu v Gradec in ga je na- J prosil, naj bi bil on otroku krstni boter — zakaj fant mora biti, o tem 1 niti dvomiti ni maral. Sestavil je bil že načrte za razkošne gostije in I blesteče viteške igre, ki jih priredi ob tej krstni slovesnosti.                       1
A dan otrokovega rojstva ga je pahnil iz nebes najlepših upov in I najslajšega pričakovanja v noč in pekel najgorjega obupa. Otrok, s 1 kožo kakor hrastova skorja! Kdaj je že kdo videl tako dete? I In njegovo dete — dete enega najodličnejših plemenitašev v deželi! ¦ Ogaben nestvor proti otroku najzadnjega njegovih podložnikov! »Ali I je to človeški otrok, ali ima dušo?« se je vpraševal v dvomih, ko mu I je stari logar Emanuel — sumi, da je napeljala starca na to grofica! — ¦ pred nekaj dnevi previdno omenil, ne bi li kazalo, da pokličejo iz Be- fl ljaka  frančiškanskega gvardijana,  da krsti  dete natihem in skrivnem.     S
Leto 50                                     VRTEC                                   Stran t9            :^B
Dasi mu je stari poštenjak  Emanuel med vsemi služabniki najljubši in                I
sme izreči marsikako besedo, ki je drugi ne bi smeli, ga je tedaj vendar ostro  zavrnil.  Kako ga ne bi?  Saj  ga mora biti preveč sram takega         4
potomca pred vsakomur! In zdaj ga naj pokaže patru gvardijanu? Ali bo pater molčal? Ali ne izve vse mesto! Ce že ne ve?-----------
Grof zaječi, tako ga speče ta misel na sramoto, ki je dolgo itak ne bo mogel prikrivati, če ni že splošno znana. Zakrije si oči z rokami, kakor da se hoče tako  obraniti strahov,  ki silijo vanj od vseh strani.
A misli mu v srcu neusmiljeno kljuvajo dalje.
Odkod vendar na otroku ta strašna pokaženost, ki ji ni videl še nikjer in nikdar enake? Emanuel je ugibal, če znabiti odtod, ker je grofica« tako rada posedala pod hrastom na grajskem dvorišču ? Ukazal ga je takoj posekati. Ves les in vse vejevje do zadnje šibice je dal zložiti na grmado in sežgati. Peči ni vreden! A kaj je bilo s tem po-magano? Dete je ostalo iste nakaznosti: vse lice in vse drobno telo pokrito z raskovo, gubasto in razpokano kožo kakor lub starega doba!
Drugokrat je Emanuel sporočil, da je nekoč v usodnem času brez-dvomno proklela stara ciganka, čarovnica, grofico in klicala na njo ves srd božji. Ciganko so namreč zasačili hlapci pri tatvini in jo zato pre-tepli. Torej se ji ni zgodila nobena krivica. Pa bi mogel Bog, če res je v nebesih in neskončno moder, kakor uče njegovi služabniki-duhovniki, grožnje in kletve take ženske uslišati? Kje bi bila njegova pravičnost, če bi nedolžnega za tako malenkost tako strašno kaznoval? Kakšen Bog bi bil to? Sicer pa on itak ne veruje v Boga! Več let že ne, od-kar je bival nekaj časa zunaj v Nemčiji in se je tam seznanil z učenimi in prosvetljenimi možmi. Ti so mu dokazali, da Boga ni. Ni mogoče, da bi bil! A če bi bil dozdaj veroval vanj, zdaj ne bi mogel in ne maral več. A vendar! Skoro nekako želi, da bi Bog bil. Samo, da bi se mogel srditi nanj, da bi mu mogel na kak način pokazati svoje sovraštvo, ker ga je udaril tako strašno s tem detetom . . .
Zaškriplje z zobmi v onemogli jezi, zagrozi s pestjo proti nebu: »Ce si tam gori, vedi, da te sovražim!«
A nebo se boči nad gradom in nad vso krajino sinje in mirno, kakor da siplje Bog čez svet sam blagoslov navzlic vsej nehvaležnosti, s katero mu vrača svet preinnoge dobrote.
Ker se mogotec ne more znesti nad Bogom, mu slede razvnete in razbolele misli spet ciganki. Ah, ko bi io dobil! V hipu bi visela na lipi pred grajskim obzidjem .. . Ne! Konju bi jo dal privezati za rep, mlademu žrebcu, ki še nikoli ni čutil jezdeca na sebi. Naj bi divjal z njo z gradu dol v dolino, širom in križem čez polja, kamor bi hotel, To bi bila kazen! In vendar še majhna v primeri z njegovo nesrečo.
(Nadaljevanje.)