LOJZIKA SEVERJEVA:
Kako je Mimica praznovala svoj god
 §li poznate ono malo Mimico z Oorenjskega? Sest let itna. Ne hodi še v šolo, pa zna že marsikai naTisati. zapeti in gladko zna vse lepe pesemce, katerih io ie naučila stara mama v Ljubljani. Oj, da veste, kako rada ie tam; človek bi mislil, da prav nii ne mara svoje dobre mamice, očeta in pa sestrice. Ei, saj vemo, kako lepo je pri stari matni, pri stricih irt tetah! Mi-mico pa, ki ie tako pridna, imajo v Ljubljani prav iz srca radi; zato io pa tudi kar ne morejo pusliti nazaj na Oorenjsko.
Povedati hočem, kako je Mitnica praznovala svoj god. — 2e teden dni poprej ie štela dneve. Natančno ie vedela vsak dan, kolikokrat pojde še spat do svojega godu.
Bil je večer pred nlenim zodom. Ravno so povečerjali, ko je prišel domov stric Tone. OdprHe vežna vrata in je začel tolči po pisemskem nabiralniku, ki je bil na vratih. Vsi so takoj vedeli, kaj to porneni. Teta Lojzika je pograbila z tnize nri štedilniku lonec in zajemalko: teta Pepica je vzela z okna kozarec in nož: stric Srečko je vzel vijolino — m godovna godba ie bila prav lepa. Mimica je bila vsa srečna. Skakala je, ploskala z rokami in smejala se je. da je bilo kaj! — Kako tud' ne. saj je veljaio vse to slavje njej, samo njej, ker ie bil drugi dan njen god! Tedaj pa je prinesla stara mama !uč, da so se videli godci. Mimica pa je stekla v shrambo, tam je vzela kolaček, ki ga Ji ]e poslala tnamica z Oorenjskega za god, ter ga je prinesla godcem v dar za lepo godbo. Stara maina, tete in strici so se ii pa še bolj presrčno smejali. Stric Tone jo je kar dvignil ter jo je odnesel s kolačkom vred v kuhinlo. Tu je stara mama načela kolaiek. Mimica pa je dala vsakemu košček. Veselja in smeha ni bilo potem še dolgo ne konca ne kraja.
Kai pa šele drugi dan! Mimica ie še spala. ko ie prišla k njej teta Pepica ter ji podarila za god vrečico bonbončkov. Se je gledala nekako zaspano, pa kmalu so se zopet zabliskale oči: god, god!
Pa je prišla teta Lojzika. Lepo je povedaia voščilce —pa v navaden časopisni papir ji je dala nekai zavitega. Mali Ijubljenki so se poTdečlh Hčeca in oj, sreče! Knjiga, knjiga! Vsa. Jepo poslikana; ..Snegulčica", povest, ki jo zna že ona tako lepo pripovedovati. Snegulčica, zrcalo, mačeha, lovec, palčki, steklena krsta, kraljevič — pa poroka; vse tako lepo pisano in poslikano! Kdo bi si tnislil!
«88
Prosila je takoj teto Lojziko, da ji pove še enkrat lepo povest; teta ie to rada storila in ji obenem tudi razložila vsako sliko.
Kar so se odprla vrata — stric Tone in Srečko sta prišla v sobo. Vsa v eni sapi ie jela Mimica pripovedovati in kazati knjigo ter slike. Strica pa še skoraj pogledati nista hotela lepe knjige. Resno sta se držala. kar se tudi spodobi, ker prišla sta vendar voščit. To je gledala Mimica! Dobila ie dva bankovca po 2 kroni; od vsakega strica po enega. Pomi-slite! Toliko denarja! Bila je vsa srečna.
Ko se je oblačila, pa je menda od prevelike sreče kar narobe oblekla nogavice in lilačke. Teta pa jo je kar gledala: zakaj še nikdar ni Mimica storila kaj takega. Dobro in lepo se je znala sama obleči — teta je vedela, kaj je mali ljubljenki, nič je ni pokaTala, še sama io je oblekla. Ravno se je hotela umiti, ko je prišla v sobo stara mama. Komaj, da io je pozdra-vila, pa je že stekla k njej in ji prinesla pokazat knjigo, bankovca in bon-bončke: nič ni pomislila, da ji bo morda tudi stara mama kaj voščila. —
Stara mama pa jo je prijela za roko in ji je želela vsega dobrega in lepega, jo poljubila — potem pa ie iz shrambe prinesla veliko rumeno-rdečo — pomarančo.    -
,,Pomaranča!" je veselo vzkliknila Mimica.
Lepo se je zahvaliia stari mami ter ie šla pokazat pomarančo vsem po vrsti. — Pri zajtrku pa je jedla tudi ona bei kruli, ki ga je jedla na-vadno samo stara mama. Ker pa ie bil god njene ljubljenke, ga je dala tudi njej toliko, da ga še pojesti ni mogla.
N]ej v slavo je skuhala stara mama dobro kosilo. Po kosilu ie dobila Mimica kozarček malinovca. Vsi so trčili z njo, da so zazveneli kozarci. — Mimica je bila srečna, bolj srečna 5e ko o Božiču, ko je dobila toliko lepih igrač.
Kdorkoli je prišel v hišo, vsakemu je pokazala darila in pripovedo-vala o godu, posebno pa o knjigi ..Snegulčica". — Zvečer je položila kn)igo k sebi na blazino in vso noč je sanjala o lepi Snegulčici in njenih paičkih.
Oj, ti mala, dobra Mimica, kako lep je bil tvoj godovni dan!