267
Praznik sv. Cirila in Metodija na Dunaji.
Pismo G. Galagaca J. S. Aksakovu.
(Dalje.)
Nazadnje iskano bilo je najdeno. Nekoliko pred 11. uro seru uže bil v frančiškanski cerkvi. Tukaj sem našel tudi tiho mašo; cerkev je bila polna pobožnih, največ ženskih, ki so po znaku zvončeka pokleko-vale, vstajale in molitev šepetale. Oziram se — a nikoga iz Slavjanov ne vidim, nič slavjanskega! Uže sem začel obupovati; grem spet iz cerkve in — gledi! pred cerkvijo stoji grupa mladenČev, govorečih v nekem slav-janskem narečji. To so bili vljudni študentje, Dalmatinci in Hrvatje, večidel velike in lepe postave. Vprašal sem jih, kakošne vere so oni. „Wir sind religionsfrei", je odgovoril eden iz njih, ,,mi nimamo nikake vere, razven politične". Znana vera! — sem si mislil, in fraza tudi ne nova. Eden iz njih, po obleki soditi, bolj reven od drugih, je pripovzdignil klobučič ter rekel, da on je iz Zadra rodom, a vere da je grške, to je, pravoslavne. O tem, kaj bode v cerkvi,  oni,  kakor se mi je zdelo,
so malo vedeli in malo se za cerkev pečali^ Skoro potem so zaceli po grupah pomikati se k nam Cehi, Slovaki, Srbi, Bolgari in nazadnje Rusi (iz Galicije in Bukovine), na katere so mi drugi študentje pokazali kot na moje soplemenike. Teh je bilo manj kakor drugih. Iz njih mladeneč Dudikovič in uže bolj možati g. Gregorij Iva-novič Kupčanko iz Bukovine sta me počestila se svojimi vizitnimi kartočkami, za katere sta prejela mojo. Na kartočki Kupcankovi sem čital, da on je izdatelj in redaktor „Ru3ke korespondencije*'. Cehi in Rusi so mi razložili, da izbrali so cerkev frančiškansko zato, ker ta mniški red je bolj liberalen kakor drugi; dalje da služba Božja bo vsa v slavjanskem jeziku, privoljenje da so težko dobili, dolgo da so morali potezati se in prositi, nazadnje da je mladi duhovnik, katoličan iz Dalmacije, prosil privoljenja svojega episkopa, kateri se je dolgo premišljeval, nazadnje pa, podpiran po avstrijski vladi, je za zdaj dal privoljenje.
Sli smo v cerkev; na koru vštric orgelj so stali slavjanski pevci pod vodstvom, se ve, češkega pevo-vodje. V cerkvi se je zbralo jako mnogo ljudi, največ mladenčev, ki so napolnili ves prostor po sredi cerkve kakor tudi prostore pred majhnimi altarji.
Cez nekoliko minut so stopili iz zakristije trije duhovniki pred altar, izmed katerih glavni je bil mlad Dalmatinec. Po ritualnem poklekovanji, ki se je neko-likokrat ponovilo, se je obrnil duhovnik k narodu ter je zapel po katoliškem napevu: „Gospodj s vami", kor mu je odpel po našem rusko-cerkvenem napevu: „I so duhom tvojim". Tako se je začela služba Božja po slavjanski, to je, rimsko-katoliška maša z vsem tistim skrajšanjem in udobnimi spremembami, katere delati je mogoče pri molitvosloviji v tujem, narodu nerazumljivem jeziku; al tako skrajšanje postaja čudno in pre-Čudno v narodnem jeziku. Tako na pr. po blagoslovljeni i, mesto nase ekstenije, so se začele molitve tihe, nerazumljive pobožnim. Med temi molitvami je kor ne-prenehljivo pel „Gospodj pomiluj" po vseh raznoobraz-nih notnih napevih, kakoršne koli so mogli gospodje pevci prejeti iz Rusije. Po tihi molitvi je duhovnik spet blagoslovil narod in kor mu je spet odgovoril kakor prvikrat, a potem je organist zaorgial nekoliko akordov. Razlagali so mi (pa to menda ni resnično), da služba Božja ni bila privoljena brez orglanja, privolili da so jo le s tem pogojem, da se bo orglalo nekoliko akordov če prav brez petja. Ko so poigrali na orglah nekoliko rulad, je kor s posebno slovesnostjo zapel prelepi koncert Bertujanskega: ,,Slava v višavah Bogu i na zemlji mir". Ko so končali koncert Bertujanskega, je duhovnik zapel „Pomolimse", kor mu je odpel: „Gospodj pomiluj", in potem so se začele molitve po katoliškem napevu; besed prav nič ni bilo mogoče razumeti, a vendar so bile cerkvenoslavjanske. Prav tako je bilo tudi s čitanjem apostola (epistole) in evangelija, pri katerem sem komaj razločil besede „bratje" in pa „vo vreme ono". Tak vpliv ima napev na sluh. Tako se je nadaljevala vsa služba Božja. „Veruju" so spet peli koncertno in, se ve, da s „filioque".                                 (Dal. prih.)