' ' w . ^ i i. ^^^î^ i m - K- ■' - : À iÍMÍ'^' 1 V ' tt.LiV - tla^ . i v-.i.. .. KARO INŽENIRING d.o.o. Slovenska 24, 1234 MENGEŠ Tel.: 01/723-09-86; 723-09-87 Fax: 01/723-80-15 www.karo.si PRODAMO: Stanovanja: - Mengeš - prodamo dvosobno stanovanje v centru Mengša, novogradnja, nizka stavba, 42,80 m2 stanovanjske površine, 3,57 m2 shrambe, brez balkona, dve parkirni mesti, vseljivo konec aprila 2007. Cena: 99.870 EUR (23.932.846 SIT) - Mengeš, center - prodamo dvosobno stanovanje, 44,60 m2 bivalne površine, shramba 3,57 m2, dve nadkriti parkirni mesti na prostem, brez balkona, novogradnja, nizek objekt, vseljivo 30.4.2007. Cena: 103.470 EUR (24.795.550 SIT) - Moste pri Komendi - prodamo dvosobno stanovanje v izmeri 88.40 m2 (bruto površine), dva pripadajoča parkirna mesta. Enota se gradi v poslovno stanovanjskem objektu zgrajenemu l. 1993. Stanovanje je v izdelavi, vseljivo konec leta 2007, možnost sodelovanja pri razporeditvi prostorov in opreme. Cena: 2000 EUR/m2. - Moste pri Komendi - Prodamo triinpolsobno stanovanje v izmeri 125 m2 (bruto površine), dva pripadajoča parkirna mesta. Enota se gradi v poslovno stanovanjskem objektu zgrajenemu l. 1993. Stanovanje je v izdelavi, vseljivo konec leta 2007, možnost sodelovanja pri razporeditvi prostorov in opreme. Cena: 2000 EUR/m2. - Škofja Loka - novogradnja; na pobočju griča Kamnitnik prodamo 4-sobno stanovanje v izmeri 96,65 m2 bivalne površine v 2. nadstropju. Funkcionalna razporeditev, dve loži, dva pripadajoča parkirna mesta v garažni kleti, shramba 3,41 m2. Vselitev: 31.1.2006. Cena: 179.435 EUR (43.000.000 SIT) - Domžale; etaža stanovanjske hiše stare 19 let, štirisobno stanovanje v izmeri 92,50m2, s pomožnimi prostori v kleti 40,90m2, terasa, balkon, ločen vhod in priključki. Stanovanju pripada zemljišče, vrt v izmeri 206m2, na katerem stoji brunarica; Cena: 154.398 EUR (37.000.000 SIT) Hiše: - Mengeš ; Enostanovanjsko medetažno hišo, 11.6 m x 10 m, (PK + VP + podstreha), 165 m2 bivalne površine, prostori v PK še neizdelani, zgrajeno l. 1973, na parceli 746 m2 površine. V zgornjem delu hiše se nahaja kuhinja in dnevna soba z izhodom na teraso, v medetaži pa tri spalnice in kopalnica. Spodnji prostori primerni tudi za poslovno dejavnost. Vsa infrastruktura urejena, mirno naselje. Cena: 230.000 EUR (55.117.200 SIT) - Moste pri Komendi; Prodamo dvostanovanjsko hišo bivalne površine 400 m2, zgrajeno leta 1983 na parceli 1500 m2, gabarit hiše 10x20m (P+1). V hiši je tudi poslovni prostor s skladiščem cca. 90m2. Stanovanji in delavnica imajo ločene vhode, veliko dvorišče, garaža 35m2 z dvema parkirnima mestoma.Prvo stanovanje je manjše, dvosobno, drugo štirisobno s prehodom v delavnico, balkon, terasa. Cena: 480.000 EUR (115.027.200 SIT) Poslovni prostori: - Ljubljana, Sp. Šiška, v poslovno-stanovanjskem objektu DROGERIJA, zgrajenem dec. 2005, prodamo poslovni prostor v pritličju, 52,52 m2, s pripadajočo kletjo in parkirnim mestom v garažni kleti. Enota je namenjena mirni dejavnosti, potrebna finalizacija (strop, fina inštalacija, ometi, tla). Možnost spremembe namembnosti. Cena: 124.353 EUR (29.800.000 SIT) ODDAMO: Poslovni prostori: - Mengeš, center - oddamo poslovni prostor v izmeri 50 m2, zgrajenem l. 1994. Prostor je primeren za opravljanje mirne trgovske dejavnosti, pisarno... Opremljeno s CK in sanitarijami. Cena: 400 EUR / mesec (95.856 SIT/mesec) - Mengeš - 30 m2, prostor za storitve, zgrajen l. 1994, K/P nad., 14, 95m2 v pritličju - poslovni oz. prodajni prostor, 14, 95m2 v kleti - skladiščni oz. pisarniški prostor, CK, klima, prodajni pult, sef, alarm, video nadzor, sanitarije, bližina brezplačnega parkirišča, oddamo. Cena: 255 EUR / mesec (61.108 SIT/mesec). V naslednji številki bomo po 100-ih dneh vodenja novega župana Franca Jeriča pripravili intervju s Francem Kodelo, svetnikom SDS. V mesecu februarju živimo med ljubeznijo in masko. Vsi potrebujemo ljubezen za svojo rast in razvoj, pa tudi maska nam pride prav. Ne samo ljubezen drugih, bližnjih, ampak predvsem ljubezen do sebe. Na praznovanju me je presenetila izjava dobre prijateljice: »Res je lažje sedaj, ko grem spet rada v službo.« Prav ta izjava me je spomnila, da te ljubezni ne spoštujemo. Pa čeprav ljubezen do sebe določa naš odnos do življenja, definira našo resničnost. Kar verjamemo, postane za nas resnica in če vidimo v tem problem, je naše razmišljanje negativno, če pa pogledamo isto stvar kot izziv, smo polni energije, adrenalina, veselja. Temu odnosu sledi tudi telo, negativne misli spodbujajo v nas bolezni, zapore, medtem ko nas pozitivne osvobajajo in nam pustijo ustvarjati. V današnji družni, kjer je razvada negativnih mislih zelo razširjena, je res težko bili pozitiven. V to nas sili nenehna poplava negativnih informacij, ki so ekonomsko bolj zanimive in ker informacija danes potuje izredno hitro, se vsak trenutek srečujemo s poplavo negativnih informacij - opozarjajo na vojne, nasilje, _ Pa vendar naš vsakdan ni sestavljen iz poplave negativnih informacij ali pač? Kot si pustimo sami. Lahko zjutraj vstanemo, spustimo sočno kletvico in se odpravimo v službo. Lahko pa se odločimo, da bo naše razmišljanje pozitivno in se zjutraj prijazno nasmehnemo sebi in drugim ter skupaj z najbližjimi uživamo v dnevu, mesecu, letu, življenju, ki je pred nami. Težko? Prav enostavno in polno zabave. Vsem ženskam želim prijetno razvajanje za dan žena, materam pa presenečen polen materinski dan. Rok za oddajo prispevkov za marčno številko je 15. marec 2007. MENGSAN - JAVNO GLASILO OBČINE MENGEŠ Odgovorna urednica Tina Železnik, e-pošta: mengsan@menges.si, tina.zeleznik@t-2.net Uredniški svet: Janja Verbančič, Peter Škrlep, Smiljana Mayer Škofic, Andreja Polanec Kolenc, Andraž Rožman, Silva Dolinšek. Uredniški odbor: Marij Urh, Urban Ropotar, Maja Krempl Oblikovanje, grafična priprava in tisk: SET, d. d., Ljubljana, tel.: (01) 587 44 11, faks: (01) 528 24 74, e-mail: tiskarna.set@siol.net Fotografija na naslovnici: Likovno društvo Mengeš Distribucija: Primož Kržan, tel. (01) 7237 296 Mengšan je dostopen tudi na spletni strani: www.menges.si Oglasno trženje: Občina Mengeš Izdaja: Občinski svet Občine Mengeš. Mengšan izhaja v nakladi 2600 izvodov. Vsa gospodinjstva v občini Mengeš ga prejmejo brezplačno na dom. novice MENGEŠKI DIRKAČ ZMAGAL NA DIRKI ZA DRŽAVNO PRVENSTVO HRVAŠKE V AVTOKROSU! Po dobrih rezultatih v debitantski sezoni 2006 (3. mesto v skupnem seštevku državnega prvenstva v avtokrosu do 21 let, 4. mesto v generalni razvrstitvi državnega prvenstva v avtokrosu 2006, 7. mesto v skupini vozil 1A državnega prvenstva v avtokrosu, ter 7. mesto v končni razvrstitvi mednarodnega prvenstva Allianz cup 2006), je ob zaključku sezone mengeški voznik Peter Kosec poskrbel še za eno presenečenje. Na zadnji dirki za državno prvenstvo Hrvaške v avtokrosu, ki je štela tudi za mednarodni pokal Allianz, je dosegel 1. mesto v diviziji do 1400 ccm. Na napeti dirki v hrvaški Rupi je iz desetega štartnega mesta v finalni vožnji, polni preobratov in spektakularnih zaletavanj, s taktično vožnjo in nekaj sreče prehitel najhitrejše dirkače Slovenije in Hrvaške, vključno z obema državnima prvakoma. Vzpodbudni rezultati v pretekli sezoni so dobra popotnica za Petra Kosca, da z vsem svojim znanjem in razširjeno ekipo pripravi tekmovalno vozilo (Zastava Yugo), ki bo na podlagi lanskih izkušenj in z inovativnimi izboljšavami še bolj konkurenčno. Cilj v prihajajoči sezoni je krojiti vrh v skupnem seštevku državnega prvenstva v diviziji 1A. Če mu bo uspelo, pa si boste lahko ogledali na prihajajočih tekmah za državno prvenstvo v sezoni 2007 in mednarodno prvenstvo Allianz cup 2007, ki se bodo odvijale na dirkališčih v Škofji Loki, Horjulu, Tunjicah, Rupi (HR) in v Varaždinu (HR). Rok Kosec KAKO SMO SE LOČANI POSLOVILI OD LETA 2006 Najkrajši odgovor v treh besedah je NENAVADNO, PRIJETNO in ZDRAVO! V Kulturnem društvu Antona Lobode smo se že lani odločili, da gremo peš z baklami v rokah na Dobeno, a nam je huda poledica preprečila ta »podvig«. No, letos je bilo povsem drugače. Vreme, več kot primerno, sicer ni privabilo množic, a če je družba prava, je tudi 30 ljudi dovolj za veselje. Kot že rečeno smo, se ob 22.30 odpravili v hrib, bilo je prav romantično, saj smo bili prav pisana druščina treh generacij. Po kratkem oddihu smo se vrnili do brunarice, kjer smo ob polnoči nazdravili novemu letu in občudovali resnično lep ognjemet. Ob koncu bi se v imenu KD Antona Lobode rada zahvalila podjetju LIMATO za novoletno smreko, ki so nam jo poklonili in s tem pričarali pravo vzdušje novoletnega časa. Justi Jerič Bralci Božje besede domžalske dekanije smo se na nedeljo 28. januarja, nedeljo Svetega pisma, zbrali v cerkvi sv. Martina v Dobu. Najprej smo se spomnili naših bolnih bratov in sester, predvsem prof. Berte Golob in dekana Mateja Zevnika, nato pa program srečanja malce prilagodili glede na to, da je glavna predavateljica zbolela. Vendar se naši duhovniki ne dajo in Janez Šimenc, župnik v Domžalah, je pripravil zanimivo predavanje o besednem bogoslužju, ali kakor je sam dejal, ga na Kranjskem imenujejo ta kratka maša. Sveta pisma, ki so razstavljena v cerkvi, nam je predstavil Slavko Judež, župnik iz Doba. Začenši od najstarejšega vse do tistih v obliki stripov pa do spominskih in ne nazadnje žepne Rozmanove izdaje ter različnih prevodov iz hebrejščine, grščine in nazadnje iz latinščine. Besedico, dve je namenil še njihovim jaslicam, ki so tako po obliki kakor postavitvi nekaj posebnega. Po okrepčilu smo se v župnišču v igri Lepo je biti milijonar, ki jo je vodil Jože Tomšič župnik na Viru, pomerili še o našem znanju Svetega pisma. Tako smo nekateri odšli domov duhovno bogatejši, drugi pa še z novim, svetim pismom pod roko. djd LOŠKI KOLEDNIKI ZA UBOGE V ZAMBIJI, UKRAJINI IN BRAZILIJI Loški koledniki, člani KD Antona Lobode, so v dneh od božiča do novega leta obiskovali domove in prinašali veselo oznanilo o rojstvu Božjega otroka. Povsod so jim z veliko posluha in naklonjenosti odpirali vrata in poslušali predstavitev treh modrih, ki so jih z lučjo miru spremljali tudi pastir-ci. Prav gotovo je bil to blagoslov za vsako hišo, na katere podboj so izpisali G + M + B 2007. Zbrani denar so ob zaključku akcije - na tretji sveti večer v loški cerkvi, kjer je v ta namen daroval sveto mašo p. Boštjan - združili z mengeško nabirko in ga izročili Misijonskemu središču v Ljubljani, ki skrbi za slovenske misijonarje po svetu. Barbara Brojan STANJE NA PODROČJU ODLAGANJA ODPADKOV V OBČINAH MENGEŠ, DOMŽALE, TRZIN, LUKOVICA IN MORAVČE IN (NE)RAZŠIRITEV DEPONIJE DOB V četrtek, 15. februarja, se je v prostorih Domžalskega doma na pobudo županov omenjenih občin odvijala novinarska konferenca o perečih problemih z deponijo Dob ter posledično o problematiki ravnanja z odpadki v prihodnjih letih. Problematika seveda ni od včeraj, vendar se o tem v preteklih letih zaradi takšnih in drugačnih vzrokov ni veliko govorilo. Pravno formalni status deponije v Dobu je bil z izdajo okoljevarstvenega in uporabnega dovoljenja s strani Agencije RS za okolje (ARSO) ter Ministrstva za okolje in prostor (MOP) urejen šele konec leta 2004, čeprav odlagališče odpadkov dejansko »obratuje« več kot 30 let. V vseh teh letih deponija okolju ni predstavljala večje nevarnosti, kar dokazuje pred leti ukinitev individualnih rent za okoliške prebivalce, saj so razlogi na podlagi strokovnih ugotovitev za rente prenehali. Zaradi količine odpadkov, ki so se v desetletjih nabrali na deponiji, je bil leta 2001 izdelan idejni projekt o dvofaznem obsegu širitve deponije ter izgradnji centra za ravnanje z odpadki za obdobje 15-ih let, katerega investicijski program za prvo fazo so sprejeli vsi občinski sveti občin. Svet KS Dob je istega leta podal mnenje, da ne nasprotuje nadaljevanju aktivnosti oz. razširitvi odlagališča, januarja leta 2004 pa, da se obstoječe odlagališče odpadkov v Dobu sanira po programu in v najkrajšem možnem času zapre. Datum zaprtja 31.10.2007 je, z že omenjenim okoljevarstvenim dovoljenjem, določila ARSO. Leta 2003 so bile tako sklenjene predpogodbe za odkup približno 3,5 ha zemljišč, upravljavec odlagališča JKP Prodnik pa je leta 2004 v dopisu MOP pojasnil širitev in sanacijo deponije Dob. Ministrstvo je brez nasprotovanja izdalo uporabno dovoljenje po Zakonu o graditvi objektov ter pozitivno mnenje o vključitvi lokacije v širše povezave. V čem je torej pravzaprav problem? ARSO je šele 22.1. letos izdala okoljevarstveno soglasje, v katerem daje pozitivno okoljevarstveno mnenje za poseg prve faze širitve odlagališča Dob. Istočasno pa je v drugem delu zavrnila izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje odlagališča z obrazložitvijo, da Operativni program vlade skladno z regijskim konceptom ne predvideva širitve in izgradnje nove infrastrukture, ker je na tem območju »le« okoli 53 tisoč prebivalcev, namesto potrebnih 55 tisoč. Hja, lahko postavimo zelenjavni »štant«, ampak buč, krompirja in paprik pač ne smemo prodajati, ker to kupuje premalo ljudi. Tako so se občine Mengeš, Domžale, Trzin, Lukovica in Moravče ter njihovi občani znašli v diametralno nasprotnem položaju kot je praksa na tem področju v Sloveniji. Drugod se občine skupaj z občani deponij in drugih oblik »shranjevanja« odpadkov močno otepajo, kar za državo seveda predstavlja dodatno breme, pri nas pa je deponija v Dobu povsem vsakdanja stvar, vendar država zaradi »formalnih« omejitev blokira izvajanje tako lokalnih kot svojih lastnih usmeritev. Zaradi iskanja tako začasnih kot stalnih alternativnih lokacij in oblik ravnanja z odpadki je v prihodnosti pričakovati večje ali manjše zvišanje cen na kg odpadkov. Odvoz odpadkov na druge deponije v Sloveniji bi bila bolj tvegana rešitev, saj še nobena nima dovoljenja za odlaganje po 31.10.2007, cena na kg pa bi se v tem primeru dvignila za več kot 3x (iz 3 na 10 centov). Zato bi bilo, glede na dosedanjo prakso Franc Jerič in Toni Dragar. občine Domžale in njenih sosed v »boju« s »hitrimi« birokrati države, koristneje razmisliti in se aktivno vključiti v idejo občine Komenda, ki načrtuje izgradnjo mehansko- biološke obdelave odpadkov, ki je okolju prijaznejša, a za uporabnike malo dražja od zastarelih deponij. Pri tem pa bo potrebno veliko več napora na terenu s seznanjanjem okoliških prebivalcev, da pri tem ne gre za populistično sežigalnico temveč za našo prihodnost. Urban Ropotar CENTER ZA PREDELAVO ODPADKOV V SUHADOLSKI JAMI? V ponedeljek, 5. februarja 2007, je na pobudo svetnika Franca Hribarja in vaškega sveta Topol, Franc Jerič, župan občine Mengeš, sklical informativni sestanek krajanov Topol z županom občine Komenda Tomažem Drolcem. Povod za sestanek so bile novice o gradnji centra za predelavo odpadkov v Su-hadolski jami, ki je blizu vasi Topol. Sestanka se je udeležilo več kot 30 krajanov Topol, več svetnikov občine Mengeš, oba župana s sodelavci in veliko število novinarjev! Za kaj pravzaprav gre v primeru Suhadolske jame? Občina Komenda ima z izvajalcem Publikusom že sedaj urejene vse prostorske in druge dokumente za dejavnost predelave in sortiranja odpadkov. Odpadke v jami sortirajo in jih potem odpeljejo na Ljubljansko barje v centralno odlagališče, ki bo tako kot deponija Dob kmalu zaprta. Vse občine iščejo primerne lokacije in rešitve problema. Občina Komenda in župan so poiskali rešitev v izgradnji in predvsem ureditvi sedanje lokacije v Suhadolski jami, ki bi bil v precejšnji meri pokrit z evropskimi sredstvi. Projekt je »težak« 25 milijonov evrov, s tem, da bi Evropa dala 13 mililjonov, država Slovenija 5 milijonov, ostala sredstva pa zainteresirane vlagateljice (občine). Projekt naj bi bil zgrajen za uporabo 200.000 prebivalcev. Center bi bil velik cca 100 - 120 m x 21m in bi sprejemal gospodinjske odpadke. Tehnologija postopka je sledeča: najprej bi v zaprtih komorah vse zmleli, osušili in izločili gorljive snovi, kovinske delce in seveda vlago. Postopek predelave naj bi trajal 15 dni od vhoda do iznosa cca 30 % odpadkov, ki se ne morejo predelati. Ti naj bi se odpeljali na deponijo v jeseniški občini na Mali Mežaklji. Koristne odpadke se odpeljejo v sežigalnice npr. toplarne. Na deponiji naj bi bilo zaposlenih 7 delavcev. Občina Komenda vodi projekt že poldrugo leto. Tomaž Drolec je tudi opozoril, da so se 3.3.2006 v Mengšu srečali župani 8 občin, ki so podpisali dogovor o nameravani gradnji, med njimi tudi bivši župan Tomaž Štebe. Ironija pri vsem tem je, da na občini Mengeš (referat za infrastrukturo A.Urbanc) o tem dokumentu ne vedo nič. Po predstavitvi projekta so sledila vprašanja krajanov. Zanimale so jih podrobnosti o delovanju, vplivih na okolje, povečanju prometa s tovornimi vozili, zakaj ravno deponija v Suhadolski jami, slabe izkušnje z drugimi deponijami. Pomembno je reševanje deponije in odvažanja smeti. Ta problem je potrebno hitro rešiti v korist vseh. Tako bi nas odvoz smeti, v kolikor bo to v center Suhadolski jami, stalo približno toliko kot sedaj, cca 70 - 80 evrov po toni odpadkov, v primeru odvoza drugam ( Kovor,Celje) bi se ta cena dvignila tri do štirikrat. Na koncu sestanka je mengeški župan Franc Jerič obljubil, da bo organiziral ogled takega centra za ravnanje z odpadki, kakršen bo stal v Suhadolski jami, v tujini (Italija, Avstrija). Čisto na koncu pa citirajmo še komendskega župana Tomaža Drolca: »Center je - čeprav na občinski meji - v celoti v komendski občini in renta pripada občini, kjer stoji. Bom pa se prizadeval za ugodnosti pri plačevanju odvoza smeti za prebivalce štirih najbližjih krajev: Suhadol, Most, Topol in Križa.« interviju Jože Vahtar, predsednik Zveze kulturnih društev Mengeš, rojen Mengšan, je kulturni delavec s srcem in dušo. Zanj smisel življenju dajejo podrobnosti. Tako je v svojem poklicu ostal zvest razvoju, oblikovanju, načrtovanju in izdelovanju dekorativnih izdelkov. Prav v letošnjem letu se je odločil za samostojno poklicno pot. Za svoje delo je prejel več nagrad. Najbolj je ponosen na nagrado Turističnega spominka leta 2000, 2003, 2005, ki mu jih je podelila Turistična zveza Slovenije. Z zanosom pove, da je sodelovanje z umetniki zanj nekaj posebnega, posebej občutek, ko izdelek »spravi« v življenje. Sodeloval je s številnimi priznanimi oblikovalci, pri izdelku pa najbolj ceni združitev estetike in uporabnosti. Tu ni pomembno, ali ima izdelek etno ali moderen pridih. Tudi na kulturo gleda kot na del življenja, ki vsem, tako umetnikom kot obiskovalcem, gledalcem, poslušalcem prinese dodatno zadovoljstvo v življenje. Posebej v današnjem tempu življenja, ko se delavnik začne zgodaj zjutraj in zaključi pozno zvečer ter nas je pogosto težko iztrgati iz kavča izpred televizije. Svoje znanje in izkušnje je ponudil tudi Mengšankam in Mengšanom na lokalnih volitvah 2006, kjer je kot eden redkih kandidatov izpostavil tudi ureditev, legalizacijo črnih gradenj oziroma ureditev okolja v katerem bivamo. Kot član lovske družine meni, da danes človek vse preveč posega v naravo in ne spoštuje njenih osnovih zakonitosti. Po predlogi Jožeta Vahtarja skrajšala urednica Jože Vahtar predsednik Zveze kulturnih društev Mengeš Urednica: V mesecu februarju, mesecu kulture, smo se tudi v Mengšanu odločili, da bomo spregovorili nekaj besed na temo kulture v Mengšu. Kako kot predsednik Zveze kulturnih društev ocenjujete stanje kulture v Mengšu? Jože Vahtar: Mislim, da je v kulturi tako kot v naših življenjih, ki so sestavljena iz nihanj; vzponov in padcev. Tudi kultura je sestavljena iz nihanj in včasih društva, tudi kulturna, zapadejo v neko krizo, potrebujejo nov zagon in posebej takrat je pomembno, daje društvo enotno. Seveda je pomembno tudi, kako na nihanja v društvih gleda družba. Vzadnjih časih vse bolj, to ne pomeniz denarjem, ampak koliko podpre in posluha nameni ustvarjalcem. Če se samo ozrem na Slavnostno akademijo ob kulturnem prazniku, bi pričakoval več udeležbe, ker so bili vsi nastopajoči iz Mengša in jih dobro poznamo. Za nas kulturne delavce je pomembna simbioza med kulturnimi delavci in obiskovalci, čeprav je za kulturnega delavca veliko zadovoljstvo, da lahko zadovolji svojo potrebo po ustvarjanju, če lahko deluje za svojo dušo. Zase, za kulturnega delavca v zboru, lahko rečem, da na vajah zadovoljim svoje potrebo po ustvarjanju, na nastopih pa želim nekaj dati obiskovalcem, nekaj, kar smo se naučili na vajah. Urednica: Kaj pa kultura v Mengšu? Jože Vahtar: Glede kulture v Mengšu lahko rečem, da jo je veliko, lahko pa bi jo bilo še več. V današnjem času, ko je delavnik razpet med jutrom in večerom težko najdemo čas zase, se »odlepimo« od naslonjača, televizije in še nekaj ustvarjamo. Vsakemu, ki je vpet v društvo, z delom, ki ga kot član brezplačno opravlja, posebej še predsed- niki, je potrebno danes dati priznanje. To so »žrtve« v tem današnjem času, ko vsi govorimo, da je potrebno skrbeti za družino, normalne odnose z otroci in ženo. Sam sem v svojem govoru na Slavnostni akademiji povedal, da je to »žrtvovanje na oltar kulture«. Vedno je tako, da se stvari razvijajo v kraju, če je klima pozitivna. Mislim, da je v Mengšu pozitivna, saj se znamo usesti za isto mizo, se pogovoriti, prenesti večinsko mnenje. Vendar ugotavljam, da je vse težje prenesti večinsko mnenje, vse težje sprejemamo osnove demokracije. To se bomo morali ponovno naučiti in sprejeti za dejstvo. Urednica: Kaj bi bilo potrebo spremeniti, da bi bila kultura bolj predstavljena občanom? Kulturni delavci ste zelo aktivni in včasih se zdi, da bi bilo lahko tudi v Mengšanu več prispevkov? Jože Vahtar: Sam mislim, da so društva zelo redno pojavljajo v Mengšanu. Vendar pa se nam kulturnim delavcem to predstavljanje »post festum« ne zdi vselej pomembno. Bolj si želimo obiskov naših kulturnih prireditev, ter zadovoljstva pri obiskovalcih. Sam sem bil zelo pozitivno presenečen, ko smo bili v lanskem letu povabljeni v Avstrijo, v Vrbo. Nastop kulturnih delavcev iz Mengša je obiskalo veliko ljudi. To je užitek kulturnega dogodka. Zapis je le kronika, da ljudje vidijo, da smo prejeti denar upravičeno porabili. Danes je svet daj-dam, in če nekaj dam, hočem vedeti, kaj bom za to dobil. Žal mi je samo to, da se to sprašujejo tisti, ki se nikoli ne udeležijo prireditev. Počasi se navajamo tudi na to. Urednica: Če se vrnemo na Slavnostno akademijo in kulturni praznik. Kako ocenjujete letošnji praznik s strani nastopajočih? interviju Jože Vahtar: Vsako leto, tudi letos, smo ob kulturnem dnevu k sodelovanju povabili osnovno šolo Mengeš. Tudi letos so se primerno, zares odlično, pripravili. Čeprav moram reči, da pogrešam sodelovanje med društvi in mladimi oziroma osnovno šolo. Vpetost osnovne šole v skupnost Mengeš se mi zdi premajhna. Prav najmlajši so naš kulturni potencial in bodo v prihodnosti nosili našo kulturo. Potrebno bi jih bilo vpeljati v našo kulturo, da jo bodo spoznali in poznali; v delovanje društev in njihove vsebine. Vedeti pa moramo, da mladi zelo radi nastopajo, zelo radi pokažejo kaj znajo, vzamejo si veliko časa in se zelo dobro pripravijo. Mladi ne smejo biti zaprti v šolsko poslopje, svoje prireditve. Potrebno je vzpostaviti sodelovanje na obeh straneh, tako na strani društev kot na strani šole. Vsako sodelovanje zahteva veliko truda, a če ustvarjamo kulturo, se moramo zavedati, da je to potrebno. Urednica: V Mengšu sem pogosto slišala, da je kulturna zveza razdeljena v dva dela. Kako na to gledate kot predsednik Zveze kulturnih društev? Jože Vahtar: Ne bi rekel, jaz tega ne čutim tako. Obstajajo različni pogledi, ni pa bistvenih odstopanj od dogovorjenih odločitev - znamo se usesti za isto mizo in se dogovoriti. Vendar, če bi vsi enako mislili, ne bo prišlo do napredka - seveda pa morajo biti stvari v razumnih mejah. In tu so v razumnih mejah. Če pogledam sestanek (seja odbora za družbene in društvene dejavnosti), smo bili enotni, da bi se ustanovila zveza za šport, ki bi bila tako kot Zveza kulturnih društev sogovornik občine pri delitvi denarja in prinesla napredek športa v občini. Ne tako, da vsak »sedi na svojem kupčku« in da je to odvisno od trenutnega poznanstva z županom v občini. Mislim, da so ljudje v teh društvih tako pametni, da se znajo pomeniti. Če se vrnem k naši zvezi, lahko rečem, da se o priznanjih, kdo jih bo dobil to leto, hitro zmenimo. Tudi če je več nasprotujočih mnenj, smo dogovorjeni v petih minutah. Vsaj tako je bilo zadnja štiri leta. Če pa nekdo »pošinfa«, pa to še daleč ni zamera. Če je nekdo preveč agresiven, se v taki sferi, sferi kulture, sam izloči. Vedno je potrebno spoštovati mnenje večine. Vendar pa, če imaš dober predlog, moraš za njim stati in biti mož beseda. V kulturi je nekako vzdušje tako, da če nekdo preveč vpleta politiko ali poskuša ločevati na drug način, bo sam najprej izločen. Urednica: Kako pa ocenili delovanje kulturnih delavcev v Mengšu? Jože Vahtar: Da lahko nekam prideš, da postaneš »profi«, se najprej aktiviraš kot amater v kulturnih društvih. Danes pa se tudi na področju kulture pojavljajo subjekti, ki želijo s kulturo zaslužiti. Iz stališča ama-terstva je pogled seveda nekoliko zavisten, vendar to tudi mora obstajati, posebno, če je stvar dobra. V Mengšu vsi gledamo dve stvari v tej sferi: Špas teater in Muzej Mengeš. Špas teater kot posledico »spornega« najemnika in Muzej Mengeš, ki ima v naši občini nek poseben status. Stvari bo potrebno postaviti na pravo mesto. Sama subjekta pa bosta dokazala, da je njihovo poslanstvo pravilno. V primeru Špas teatra lahko povem, da sva imela z direktorico pogovore in je zelo zainteresirana za vpetost Kulturnega doma v Mengeš - sodelovanje s kulturnimi društvi in gostinsko in turistično ponudbo v Mengšu. Veliko ljudi pokaže interes, da bi prišli v Mengeš pred predstavo in si kaj ogledali, npr. muzejske zbirke, Plečnikovo krstilnico, ki je ena njegovih zadnjih del. Potrebno se bo usesti in pogovoriti, pregledati interese, tako zasebnikov kot celotne družbe in društev. Urednica: Kako je zdaj z dogovorom o najemu Kulturnega doma s strani kulturnih društev? Jože Vahtar: Pregledal sem pogodbo in stvari niso bile bistveno spremenjene v pogodbi od prejšnjega najemnika. Do sedaj smo bili sicer navajeni, da je bilo vse zastonj, sedaj ne bo tako. Stvari bo potrebno trans-parentno doreči, pogoji najema morajo biti jasni. Doreči pa bo potrebno tudi posebne primere oziroma pogoje. Pri novem razpisu je bilo pomembno samo, koliko se bo iztržilo, ne pa, kako bo Kulturni dom naprej deloval in kaj naj bi pomenil za Mengeš. Menim, da Kulturni dom ne bi smel biti ekonomska kategorija, seveda pa mora tudi preživeti in nekaj ustvariti. Potrebno je vzpostaviti sodelovanje z občino, Kulturnim domom in sicer na visokem in čistem nivoju. Predvsem pa se moramo zavedati, da v Kulturni dom, razen v lanskem letu, ko so bile volitve (cca 6 mio sit), v zadnjih dveh letih ni bilo investiranega nič. Potrebno je pripraviti konkreten programa vzdrževanja. Prav tako predlagam programsko komisijo, ki bi skrbela za kulturni dom - ne samo v smislu Špas teatra, ampak tudi v smislu drugih vsebin, npr. kongresnih ali kaj podobnega. Za te namene je potrebno dvorano tudi primerno opremiti. Te konkurence je danes veliko in ne smemo zamuditi časa, da nas bodo drugi prehiteli. Kaj je lahko kraju večji ponos kot lep in uspešen Kulturni dom! Pripravljenost je na obeh straneh, saj v tem delu, v katerem sem sodeloval in čutim, da do večjih problemov ne bi smelo prihajati. Urednica: Koliko pa ocenjujete, da je kutura v Mengšu sama sebi namen, za iz- polnjevanje kulturnega ustvarjanja samega kulturnega delavca in koliko je namenjena obiskovalcem? Jože Vahtar: Težko rečem, nekdo ustvarja zaradi pohval, drugi zaradi notranje potrebe po ustvarjanju, tretji spet zaradi priznanja družbe, _ Če pogledam častnega občana Blejca, kaj ga pri 75 letih še žene, da je tako aktiven? Težko rečem. Lahko so to tudi neke ambicije, da za nami nekaj ostane. Na obali si lahko pesek ali skala, medtem ko pesek voda odnese, skala ostane ... Če npr. rečem za pevski zbor, vsi imamo danes že cedeje in to je tudi skala, ki ostane. Pomembno je, da se v ospredje postavi celotno društvo, čeprav je potrebno pogledati tudi predsednike in jih posebej pohvaliti. Žrtvujejo se za kraj in svojo energijo porabljajo za delovanje društva in nekaj vračajo kraju. Vendar brez tega izpostavljanja danes ne gre več, tudi v podjetju so potrebna. Povem lahko, da vodenje društva ni več samo častna zadeva. Država ima društva pod nazorom in vsaki odkloni so kaznovani od 2000 evrov naprej. To niso več heci in pogosto nosi tak predsednik ali organizator glavo v torbi. Morajo biti seznanjeni z vsemi zakoni in jih tudi spoštovati. Tu je potrebno preseči amaterski prag in stvari voditi povsem profesionalno. Ga ni junaka, ki bi rekel, da lahko sedaj nekaj po svoje naredimo. Urednica: Za konec. V času prejšnjega mandata je bilo večkrat slišano, da je Kulturno društvo Mihaelov sejem, ki organizira Trdinov, Mihaelov sejem zapostavljeno, da deluje brez podpore občine, pa tudi finančna sredstva naj bi bila prenizka. Jože Vahtar: Sem v upravnem odboru Kulturnega društva Mihaelov sejem in imam vpogled v samo poslovanje društva. Proračunske postavke so ena šestina denarja, ki je potreben, da se sejem lahko izpelje. Katero drugo društvo v Mengšu ima tak segment za pridobivanje denarja. Občina lahko tu pomaga na več načinov, da ni potrebno plačati taks in marsikaj drugega. V začetku je bila vpetost v krajevno skupnost izjemna in ne samo s finančno podporo, ampak je bila krajevna skupnost, kasneje občina aktivno vpeta v dogajanje. Kar je za samo delovanje in izvedbo za sejem veliko bolj pomembno. Za izvedbo sejma je potrebno pridobiti 32 dovoljenj in če je potrebno po 5 in 6 krat priti po eno dovoljenje, se naredijo številni kilometri. Tu lahko občina naredi veliko več kot z denarjem. Mislim, da bodo sejmi še v Mengšu, tu je potrebno pohvaliti Štefana Borina, saj je 80 odstotkov dela na njegovih plečih, poskušamo ga razbremeniti, vendar ga bo potrebno še bolj. Hvala za pogovor. Zapisala urednica Foto: Arhiv Mengšana dogodki SLAVNOSTNA AKADEMIJA 2007 Nekje se rodi življenje, na drugi strani pa se lahko eno krasno življenje poslavlja.. nato se spet rodi nekje novo življenje, ideja, misel, podoba.. Verjetno smo se vsi kdaj vprašali, kaj v kulturi pomeni rojstvo in smrt? To je bila iztočnica za razmislek na predvečer slovenskega kulturnega praznika oziroma na večer Slavnostne akademije v Mengšu z naslovom "Rojstvo in smrt v kulturi". Slavnostna akademija je bila organizirana v počastitev rojstva in smrti slovenskih umetnikov in ustvarjalcev in med njimi so bile tudi osebnosti iz našega Mengša. Pesnica Franja Tro-janšek - Zorana, rojena pred 140 leti; skladatelj, dirigent, zborovodja Peter Lipar, ki je letos"slavil" 95 let rojstva; pred 110 leti pa naš slikar, iz Loke pri Mengšu, Janko Testen. Prav na dan obletnice Prešernove smrti se začenja njegov veliko bolj bleščeči del javne podobe. Njegovo ponovno rojstvo po smrti. Tako se podoba Prešerna vsako leto rodi v naših mislih. Prav tako tudi tisti večer. Na ta večer pa so se v naše misli "prikradle" tudi podobe Simona Gregorčiča, ko smo počastili 100 let smrti, Antona Tomaža Linharta ter 100 letnico rojstva slovenske igralke Ita Rine, ki je bila naša največja slovenska filmska zvezda svetovnih razsežnosti. Kvartet klarinetov iz Ljubljane V V» ^ 4 ê Dobitniki priznanj: Janez Per, Franci Žun, Zorka Požar in Vinko Vahtar ft dogodki m Klemen Košir, umetnostni zgodovinar in slavnostni govornik Dobitnik zlatega priznanja Janez Per Letos mineva tudi 50 let od smrti in 135 let od rojstva našega velikega arhitekta Jožeta Plečnika, ki je s svojimi deli zaznamoval več prestolnic. V spomin na mojstra je država razglasila leto 2007 za Plečnikovo leto. Da smo počastili Plečnikovo leto v slogu obuditve njegovega življenja in dela, smo gostili slavnostnega govornika - umetnostnega zgodovinarja - Klemna Koširja, ki nam je obudil spomine na Plečnikova dela, ki jih je zapustil, tudi v našem rodnem Mengšu. Tudi drugi nastopajoči na predvečer Prešernovega praznika so nastopili na temo letošnjih omenjenih umetnikov in ustvarjalcev. Mladinski pevski zbor OŠ Mengeš pod vodstvom Monike Donko ter šolarji OŠ Mengeš pod vodstvom Nade Cotman so s simpatičnim in zanimivim programom ter izborom pesmi popestrili Akademijo na temo pesnice Zorane ter pesnika Franceta Prešerna. V počastitev obletnice so nam Harmonikarji KD Mihaelov sejem pod vodstvom Franceta Veiderja zaigrali prelepe skladbe iz filmskega sveta. Kvartet klarinetov iz Ljubljane pod mentorstvom prof. Andreja Zupana je nam večer popestril s pesmimi Linhartovih sodobnikov. Na koncu pa nam je Mešani pevski zbor Svoboda pod vodstvom Nane Weber, zapel pesmi v čast Petra Liparja ter pesem v čast slovenskemu narodu »Slovenec sem«. Slavnostna akademija pa tudi letos ni minila brez podelitve priznanj za dosežke na kulturnem področju, ki jih je razpisala Zveza kulturnih društev občine Mengeš. Priznanja sta podelila predsednik ZKD Jože Vahtar in članica IO Tadeja Šušteršič. Letošnji dobitnik zlatega priznanja ZKD občine Mengeš je Janez Per. Njegov kulturni in umetniški prispevek je v 45.letih dela nadgrajeval kot župan, poslanec in svetnik, saj je znal združevati glasbo in politiko. Dobitnik srebrnega priznanja je bil po sklepu IO ZKDOM Franci Žun. Predlog priznanja so utemeljili z organizacijskimi dosežki na področju kulture, ki so pripomogla k večji povezanosti in prepoznavnosti kulturnih društev v občini Mengeš. Dobitnik bronastega priznanja ZKD občine Mengeš je Vinko Vahtar, ki je ustanovni član MKZ Mengeški ZVON in že več kot 30 let prepeva v njem. Tudi v letošnjem letu je IO ZKDOM podarila posebno priznanje. To priznanje smo podelili Zorki Požar za njeno nesebično delo v kulturi in skrbi za delo in razvoj kraja. Večer se je zaključil v predverju Kulturnega doma. Nastopajoči in obiskovalci Akademije smo se lahko sprehodili in si ogledali raztavo Likovnega društva iz Mengša, kjer so nam prav posebej za ta večer razstavili likovna dela. Prav tako je bila odrska scena njihovo delo. Tako se je na ta večer, 7. februarja, ponovno rodil kulturni utrinek v naših mislih. Sprehajali smo se po zgodovini in z mislimi odtavali v tedanja življenja in dela slovenskih ustvarjalcev. To nam je dalo in nam daje nov zagon, da se kolo življenja nikoli ne neha vrteti; rodiš se, umreš, nato ponovno rodiš.. rodijo se dela, ideje, ki so jih zapustili umetniki preteklega časa. Urška Vahtar Foto: Peter Škrlep dogodki Zgodil se je petek, ki se bo zapisal v radijsko zgodovino. Pečo, Racman in Špela so z močno povečano ekipo dokazali, da za dober šov ni potrebna sodobna tehnologija. Svoj jutranji program so tokrat namreč preselili na gledališke deske Kulturnega doma v Mengšu, v sodelovanju s Špas Teatrom. Kakšna gneča je bila pred vrati že pol ure pred pričetkom (ob 5.00 zjutraj!). Točno ob 5.30 pa je šlo zares. Brez računalnikov, brez cd playerjev, brez playbacka. Popolnoma v živo! Bo eksperiment vrnitve v stare čase uspel? Za glasbeno podlago novic, cest, vremena in oglasov pa je skrbela odlična mednarodna ekipa samih vrhunskih studijskih glasbenikov, ki jih je skupaj zbral Tomi Purič. Možakar velja za enega najboljših bobnarjev v naši deželi. Za prepoznavni pevski slogan »vstanemo prvi« pa je skrbela Nuška Drašček. Seveda popolnoma v živo! Prvi gostujoči glasbeniki so bili Lucky Cupids, ki so s priredbo Strangers in the Night Franka Sinatre vnesli v nabito polno gledališče nostalgijo za časi, ko so vladali veliki orkestri in je bil radijski sprejemnik središče vsakega doma. Mimogrede, budilka v ozadju je kazala točno uro. Ura je bila deset minut do šestih zjutraj! Med prvimi je vstala tudi Alenka Godec. Da bi ogrela in opela glas naj bi vstala ob štirih zjutraj. Nina Pušlar pa je takoj po nastopu morala od-hiteti v šolo v Grosuplje. Špela pa je to jutro izkoristila posebno udobne delovne pogoje. Čeprav je Pečo ravnokar prebral, kakšen je bonton v gledališču (nobenega zviranja na stolih), ga je ona po svoji stari navadi ignorirala in ga označila celo za copatarja. Gušti in Polona sta poskrbela za pravi groove malo pred sedmo. Gušti, ki je oče dveh malih korenjakov, je navajen zgodnjega vstajanja, zagotovo pa ne igranja na odru ob takšnih jutranjih urah. To jutro je bil v mnogih dogodki pogledih narobe svet. Ljudje so ponoreli od navdušenja, ko je prišel čas za oglase. Interpretirali so jih namreč Lado Bi-zovičar, Tina Gorenjak in Rado Mulej. Aplavzom ni bilo konca. Za rimano besedo je poskrbel 6 Pack Čukur. Jutranje ure ga sploh niso vrgle iz ritma. Da je bil na odru ob sedmih, je Velenje zapustil dve uri prej. Za jutranje razmere sta Da Phenomena svojo nažigalno skladbo Nočem te nazaj umirila in popeljala v jazzy vode s pravim kontrabasom. Dnevne časopise pa jim je do-stavljalec pripeljal v dvorano kar na motorju. Špela je kot vedno tudi tokrat protestirala proti pasenju zijal in komentiranju velikih modrih oči. Presenetil je tudi Jan Plestenjak, ki se običano ob takšni urah (bilo je 7.30) šele odpravlja spat. Ljudi pa je na kolena spravila tudi Saša Lendero. Ona je bila tudi iskani pojem v Budilkinem Ogled dogajanja v dvorani v pre( erju Kulturnega doma Carju. Racman tudi v teatru ni razočaral. Ponovno ga je mučila lakota. V ozadju uradna glasova, ki sta v vsakodnevnem programu posneta v računalnik, to jutro pa sta Eva Longyka in Predrag Lalič svoje govorne vložke opravila kar v živo. Za pravo porcijo jutranjega adrenalina pa so poskrbeli Siddharta. Tudi za Rebeko je bil tak nastop čista znanstvena fantastika. Kdo pravi, da so rockerji nočne ptice? Big Foot Mama so usekali na polno tudi v petkovem jutru. Za pravi zaključek jutra pa je poskrbela Pečova učiteljica petja - Jadranka Juras. Hura, eksperiment je uspel! Racman je pred občinstvom padel na kolena, saj so gledalci v dvorani zdržali skoraj pet maratonskih ur. Česa se bodo Budilkarji lotili sedaj? Bodo prvi radijci v vesolju? Tekst in foto: Marij Urh Viri: Hitova budilka in Racman Urša Alič in Don Sergio Saška Lendero i J Radomavasrad •k » Njegova visokost Lado in reklame •■ - ^ ! L I - / ■ % nT * dogodki OTROŠKO IGRIŠČE V HRIBARJEVI ULICI-TRETJIC V lanskem volilnem letu v M > V V I M o našem igrišču. Zdi se resnic o nastanku tega sta bila v Mengšanu objavljena že dva članka mi potrebno, da napišem še en članek, nekaj igrišča. Med hišami v Hribarjevi ulici je bil že ob zazidalnem načrtu namenjen prostor za otroško igrišče, ob katerem naj bi tekla tudi pešpot in kolesarska steza od takratnega Tamiza do pošte. Za varno pot otrok do šole bi bila tudi v tem času ob današnjem prometu na cesti ta pot zelo dobrodošla. Žal je ta zarisana in načrtovana pot kar nekam poniknila. Od nje je ostal samo še delček, ki povezuje Hribarjevo in Cankarjevo ulico in teče med parcelama Marinovih in Klopčiče-vih. Ostali del zarisane poti pa se je spremenil v vrtove in dvorišča. Zanimivo bi bilo raziskati, kako in zakaj. Leta 1976 so se začele širiti govorice, da bo takratna krajevna skupnost dala zemljo namenjeno igrišču v odkup lastnikom mejnih parcel. Ker pa so bile takrat v naši ulici večinoma mlade družine z otroki, se nam je zdelo igrišče pomembnejše od individualnih vrtov. Zato smo stopili skupaj, razen par izjem, in se začeli boriti za ta košček zemlje. Saj takrat v Mengšu ni bilo nobenega urejenega igrišča, razen v vrtcu. Zainteresirani smo imenovali gradbeni odbor in se podali v boj za uresničitev načrtov. Z prošnjami, dopisi, prostovoljnimi prispevki, z urami prostovoljnega dela smo uspeli. Zbrali smo prek trideset tisoč takratnih dinarjev prispevkov in skupno opravili preko 900 ur prostovoljnega dela. Večinoma prebivalci Hribarjeve ulice, seveda z nekaj izjemami, ki niso sodelovali in prispevali nič. Tako smo 29. junija 1984 odprli igrišče ob zvokih takrat mladih Stoparjev, ki so popravili vzdušje deževnega dne. Naslednji dan je bil sončen in smo imeli piknik za vse. Bilo je veselo. Lansko leto, v predvolilnem času, je bilo igrišče obnovljeno in opremljeno še več igrali, seveda tokrat iz proračuna občine. Tako je takratni župan gospod Štebe popravil vtis, saj pred 22 leti ni sodeloval, niti svojih hčerk ni pustil na otvoritev, kljub prošnjam in solzam. Zelo pa sem vesela, da se zdaj igrišče imenuje po pokojni Mimi Jaklič. Ona je ves čas sodelovala, ne samo pri izgradnji, ampak je še vse do svoje žal prerane smrti leta 1998 skrbela za red in čistočo na njem. Zato lahko le rečemo Hvala, Mimi. Tudi z njeno pomočjo smo takrat zmagali in uspeli rešiti ta košček zemlje za naše otroke in vnuke. Če bi takrat dovolili, da bi ga prerasla čebula in solata, niti danes ne bi bilo kaj obnavljati. Igrišče bi bilo za vedno izgubljeno. Vso dokumentacijo v zvezi z igriščem sem hranila doma. V letu 1992 pa sem vse spise in nekaj slik predala gospe Cvetki Mlakar. Ona je vse lepo kronološko uredila. In če kdo dvomi o resničnosti mojih napisanih besed, si pri njej lahko ogleda dokumentacijo. Upam, da bo tudi novi župan namenil kakšen evro za obnovo in vzdrževanje, če se bo pokazala potreba. Saj smo že takrat pred 20 leti delali po njegovem predvolilnem sloganu - enotni in uspešni. Članica takratnega gradbenega odbora Vida Žinkovič Foto: Arhiv Vide Žinkovič