Zemljepisje in zgodovina v Ijudskej šoli. Mnogo se je že pisalo po šolskih listih o zemljepisji ia zgodovini; eden jo je zagodil tako, drugi zopet drugače. Upam toraj, da mi častiti bralec ne bode zameril in z menoj poterpljenje imel, če tudi jaz svoje misli naznanim, kako bi bilo mogoče ta lep predmet z dobrim vspehom na eno-, dvo- ali trirazrednej ljudskej šoli podučevati. Nove šolske postave nam v svojik novih normalnih učnih čertežih tudi realistične predmete in z njimi vred zemljepisje in zgodovino v Ijudskej šoli podučevati velevajo. — Po mojih mislih in v mojih očeh to nič novega ni; ker, kolikor šolskih beril sem v roke vzel, tudi take, ki se že več po šolah ne rabijo, zapazil sem v njih take besede in berila, da je moral vestni učitelj bote ali nehote tudi v realističnih predmetib v zgodovini in zemljepisji v ljudskej šoli podučevati, ako so hoteli učenci berilo temeljito razumeti. Se ve, da ti predmetje niso bili v prejšnih učnih čertežih predpisani, pa vestni učitelj bi moral že po principu pedagogike podučevati v njih. če bi se moralo to že poprej zgoditi, toliko bolj je še zdaj dolžnost vsakega učitelja to storiti, ko nam učni čerteži natanjko velevajo, kaj in koliko naj se, kolikor moči, od vsakega predmeta v vsakem razredu, v vsakein oddelku celo leto vzame in podučuje. Predočimo si trirazredno šolo z oddelki, ktero otroci obiskujejo šest ali osem let. Z šestletnem obiskovanjem šole bi moral vsak otrok ostati v vsakem razredu dve leti, in sicer pervo leto v I., drugo v II. oddelku. Začnimo toraj v I. razredu s pervim oddelkom. Berilo je Abecednik, ta knjiga je otroški nUniversallexicona. Pervo leto se otroci komaj dobro gladko mehanično brati navadijo in še le proti koncu leta, ko do velikih začetnih čerk dospe, se učitelju ponuja priložnost, jih nekoliko z zemljepisjem soznaniti, ker ravno v tem razdelku knjige je največ zemljepisne tvarine. Učitelj naj sedaj gleda na to, da otroci stavke gladko čitajo, in ko so se jih čitati dobro navadili, naj jim učitelj posamezne besede ob kratkem pojasni in razloži. Take besede nahajamo v nZačetnici in I. berilu str. 31, 32, 33. Pervo leto naj učitelj bolj ob kratkem omeni, kaj pomenijo te besede. V nZačetnici" pridejo potem na versto lastna imena, — možka in ženska kerstna imena, dalje kaj so stvari, kakšne, kaj delajo ljudje, kaj živali, kaj stvari? Lepo nebo. — Toliko bi se morda vzelo 1. leto v I. razredu. Drugo leto v I. razredu. Ker je ponavljanje duša vsakega poduka, naj učitelj ne nadaljuje to leto precej vAbecedniku, kjer je prejšnje leto nehal, temveč naj stori korak nazaj in naj začne zopet s tvarino, kjer se velike čerke začenjajo, ker otroci o počitnicab deloma mnogo pozabijo, deloma pa že tudi več razuma imajo. Zdaj naj jim učitelj bolj obširno razklada zgoraj omenjene besede, kakor: Solnograd, Sisek, Hrastje, Pohorje, Štajarsko, Kranjsko, na vprašanja tam stavljena str. 31: Ali znate tudi druga mesta imenovati; str. 33: imenujte druge gore ali bregove! i. t. d. naj otroci bolj obširno odgovarjajo, naj se jim dajo potrebna pojasnila, po katerih se širi obzorje njihovega znanja. Konec ure naj učitelj učence v kratkib in priprostih stavkih izprašuje, da se prepriča ali so ga otroci razumeli ali ne in koliko so si zapomnili. Na ta način, da jim učitelj v priprosti besedi zemljepisje razlaga in potem spraševaje ponavlja, si otroci veliko lažje zapametijo in obderžijo, tako rekoč skušajo se, kteri bode pri izpraševanji več vedel povedati, dobijo veselje do šole in Ijubezea do učitelja in tako je učitelj naredil že pri malih učencih v I. razredu velik korak napredka v zemljepisji. St. 92 nahajamo 55. b. v. ^Voda". 0 tej priliki se otrokom lahko marsičesa razlaga, kar služi pribodnjemu uku v podlago, bodisi pouku v prirodoslovji ali zemljepisji. Vprašanja, kakor n. pr: Katera tekoča voda je v našem kraju? Kam se izliva? so tukaj prav umestna. NasledDJa 56. b. v. je peseu, pa rekel bi, ena izmej najboljših, kar jih iroamo po berilih. Le poglejmo kako uže perve besede: Izpod skale, 'z spoke male virček hladni vije se, itd. poočituje vrelec. Ali ni tu viditi kakor da bi studenček lezel iz zemlje? Učitelj lahko pelje učenca gor v visoke gore, kjer se začenjajo naše vel'ke reke, in mu prav živo pred oči stavi: domačijo rek in učence opozori na znauo pesen: nZibka Save položena v jezero planin". Le gledati je tukaj učitelju, da ga otroci ne spravijo predaleč iz tira, in da učitelj nikdar ne pozabi, da je v I. razredu, in da sedaj otrokom še ni treba vsega vedeti, kar bi jim učitelj lahko povedal. B. v. 65, 66, 67, 68 in 69 so posebno umestne v I. berilu, Začnimo s 65. vajo. Otrok vidi nad sabo nebo, oči mu kažejo velik oblok. Na tem obloku solnce vzhaja in zahaja. Tam v daljavi so sinje gore, ko bi prišel do njih, bi se lahko kraja neba dotaknil. Tam-le na unem bribu je cerkvica, lepa prijazna mala cerkvica, ko bi do nje prišel, bi jo lahko v žepu domu prinesel. Oče so mu pač pravili, da je tam na unem hribu nebo ravno tako okroglo, kakor doma; in da je cerkev tam tako velika kakor domača farna cerkev. To se mu vse nekako čudno vidi, ne ve, ali bi verjel ali bi ne? Sedaj mu pa učenik v šoli vse ravno tako razlaga, no si misli otrok, oče in učitelj uže to bolje vesta, a vendar bi se sam rad prepričal, je li res temu tako? S tem se zbuja vedičnost, pozvedavost, otroci sprašujejo, učenik jih modro napeljuje na samolastno opazovanje. Uže tukaj jih bode opozoril, kje solnce vzhaja, kje zahaja — po letu? po zimi? spomladi? jeseni? Otroci se uče zavedati (orientovati), in uže 3. ali 4. leto jim učitelj lahko pove: na vzhodu od nas je vas L, na zahodu gora I., reka I. teče od zahoda na vzhod i. t. d.  (Dalje prih.)