List 4.
Koristnost drevja poleg cest.
Drevje naj že je sadno ali kako drago poleg kan-tonskih cest, in tudi pri velikih cesarskih cestah in poleg železnic, ni le koristna, temuc tudi silno potrebna reč, posebno pa pri nas na Notranjskem.
Nikoli se pa drevje pri cestah, po kterih ljudje vozarijo in hodijo, toliko ne pogreša, ko ravno kadar je sneg. Tega pač nikjer tako ne skušajo kakor na Notranjskem. Kadar še zraven snega huda burja razsaja, vse poti in ceste zabriše, vozove žamete, in kakor je bilo letos pred božičem, je sneg z viharjam hlapone in vozove za tri dni ustavil. Tudi domači človek, kteremu je vsa okolica znana, kadar s snegom hudo mete, ni v stanu ceste najti, ker dostikrat komaj seženj pota pred saboj vidi. Tako tavaje zabrede v žamete ali pride dostikrat celo na nasprotno stran kakor se je namenil. Ravno tako in še huje je vozniku, če mora po celem sneg gaziti, in ne najde ceste; zdaj zabredejo konji na eno, zdaj na drugo stran ceste; zdaj v kakošne žamete, zdaj^v graben ali jamo, tako da morajo ljudje na pomoč priti, *ua otmejo voznika in konje gotovemu poginu v snegu.
Kje jih je že toliko zmerznilo, ko ravno na Krasu, kjer je burja najhujša! Poglavitni vzrok vsega tega je goli Kras, pomanjkanje gojzdov, in pa ceste brez drevja. Da je nekdaj po Krasu gojzd bil, je gotovo, in da takrat tudi ni bilo take silne burje, je tudi gotovo. Nevošljivost in upornost nekdanjih Benečanov je nam premenila Kras v pravo puščavo, kjer le viharji gospodujejo. Koliko se je že od pogojzdovanja Krasa govorilo in pisalo, pa žali Bog še malo malo se je storilo! — Kaj se misli s Krasom dalje početi, tega ne vem ; tedaj o njegovem pogojzdenji ne bom govoril, ker se mi ne ljubi prazne slame mlatiti.
Priporočam pa saditi drevje poleg cest sploh. Drevje pri cestah je edino kazalo popotniku in vozniku pozimi ob času, ko s snegom mete, da se ceste ne poznajo, in če so tudi veliki zameti, zamore se ložej iz njih skopati, ker se ve kam oberniti, in se ve, da je na cesti. Visoko drevje pa tudi ceste varuje žametov, ker sneg čez drevje dalje zanese; zatoraj bi bilo treba drevje pri cestah tako posaditi, da burja sneg čez cesto nese. — Pa tudi poleg železnice bi drevje pomagalo, da bi burja je tako ne zametla.
Pač resuo bi se imelo skerbeti, burjo overati, da bi železnica tako dolgo ne stala, kakor letos pred božičem. Skoda je ljudem velika, ki po postajah postopajo, ker naprej ne morejo ali pa doma naročenega blaga itd. pričakujejo, kterega bi se bilo posebno božične praznike dokaj prodalo. Saj ima železnica sama veliko škodo in veliko stroškov s snegom. Ako bi pa pri vsi skerbljivosti protivnica burja le ustavila hlapone in vozove za več dni kakor ravno pred božičem, bi saj mogoče bilo, pisma, časnike itd. po prejšni veliki cesti iz Ljubljane čez Verhniko, Logatec, Planino, Rakek in Lož, in od Planine dalje čez Postojno z lahkimi vozmi ali pa peš pošiljati.
Da  pa spet  na drevje  pridem,  bi   po  mojih mislih najbolje bilo,   ako bi   se   tako   napravilo,   kakor na Morav-
skem; ondi je povsod poleg cest drevje posajeno, ktero je po k a ta s terskin merah soseska m izročeno ; soseska mora zapovedano število sadnih dreves poleg cest ohraniti in za drevje skerbeti. Kar jih čez leto zmanjka aH se jih ususi, jih mora namestiti; ima pa tudi vžitek sadja. Ravno tako bi moralo pri nas biti. Posebna postava deželne vlade bi za Notranjsko imela zapoved dati, da bi se po vseh kanionskih in velikih cesarskih cestah, pa tudi poleg železnice sadno ali drugo drevje posadilo. Ako je soseska ali srenja odgovorna za drevje pri cestah, da se zmeraj celo število dreves ohrani, kolikor se #a usuši ali ga hudobni človek konča, — ako ga srenja na svoje stroške toliko posadi, da je zapovedano število zmeraj polno, obljubim, da bodo soseske drugač pazile na take malopridneže,  ki drevje poškodujejo.
Menim, da nikjer ni tako malo drevja, kakor ravno na Notranjskem. Ce prehodimo ložki, planinski, postojnski, bistriški ali senožeški kanton ali komun, nikjer ne najdemo drevja pri cestah! Le vlada bi zamogla po resni zapovedi to zveršiti, kar ravno tukaj priporočam. Naj bi se pa tudi dobrotljivo na žalostni, pusti Kras obemila, da bi saj nekoliko svoje skalovje in pečine zakrilo.
Ti pa, komisija za pogojzdenje Krasa, kje si?*)
Dragotin.