Kako se Spodnji Štajar pripravlja za Pruse. (Dalje.) Dtugo društvo je »Siidmarka«, osnovano leta 1889. Piisebni namen mu je, v gospodarskem oziru poprusiti Štajarsko, Kranjsko in Koroško. »Kaj pa je s Primorskim in Trstom«, utegne čitatelj prašati, »saj ju Prusi tudi hočejo imeti?« Stvar je taka. Ali je po sidenitvi zveze med Avstrijo in Nemčijo Bitiraark jel uvidevati, da se Primorsko s Trstom ponemčiti ne da, ker tukaj ni skoro nič Nemcev, in je vsled tega to zemljo »začasno« prepustil Lahom, ali pa je Lahe same jelo skrbeti, ko so videli, da njim Nemci to zetnljo hočejo pred nosom vzeti; naj je, kakor hoče, ali gotovo je, da so leta 1883. tudi Lahi sklenili z Avstrijo zvezo pod istim pogojem, kakor Nemci, namreč s tem, da vodijo več ali manj na Primorskern in v Trstu notranje stvari oni. Bismark, oziroma Nemčija pa te zemlje nikakor ne misli Lahom pustiti, kajti Nemčija se »mora« raztezati do Trsta, ker bi to-le mesto ji naj bilo za Jadransko morje tistega pomena, kakoršnega je za Severno Hamburg. To imajo Neraci v svojem političnem katehizmu. Kako pa Lahe pridobiti, da Nemčiji Primorsko s Trstom prepuste? Z mečem bi seveda šlo, ali boljše je, če ga ni treba, vzlasti, če ima Francoze za hrbtom. Premeteni Bismark pozna slabosti človeške dobro, in tudt srčne želje Lahov; on dobro ve, da bi oholi Lahi kaj radi imeli kolonije, to so zemljišča v drugem svetu, vzlasti v Afriki, kjer jih je dandanes še jedino mogoče pridobiti. Čitatelji se še gotovo spominjajo napornega boja Lahov z Abesinci v Afriki, katere bi si bili radi podvrgli. In res, ko je bila naša zveza z Lahi sklenjena, od tega trenutka je jel Bisraark na vse kriplje po Afriki loviti zemljišča; sreča mu je bila mila, in kmalu je nagrabil toliko, da mu je bilo upati, da bodo za ta svet takrat, ko se bodo Nemčiji jele uresničevati njene želje, Lahi tej radi prepuslili Primorsko s Trstom; tej zahtevi se upirati, bodo si pa Lahi, ki se pre bajonetov hudo bojijo, dobro premislili. Zato se torej »Siidmarka«, ki se je osnovala po sklenitvi naše zveze z Italijo, za Primorsko s Trstom ne briga. Poučimo se o namenu tega društva natančneje in oglejmo si njegovo delovanje. V to svrho se lahko poslužujemo letnega poročila, ki ga je to društvo samo objavilo v »Tagespošti« dne 16. avgusta povodom letošnjega zborovanja v Kočevju na Kranjskem. Načelnik glavnega vodstva, znani prusak in poslanec dr. IlofmannWellenhof, je rekel med drugim: »Slovanom bodemo pokazali, da se močno motijo, kadar v svoji blaznosti trde, da sta zemlja na južni strani Drave in tudi Spod. Štajar (to je torej slovenska Koroška, Kranjska in slovenska Štajarska) njihova. Število tistib, katerim se oči odpirajo, je od leta do leta večje. Mi ne delujemo za stranko, ki živi od danes do jutri, ampak za ves Ijubljeni nemški narod.« Jasno dovolj; »Siidmarka«.- torej dela na to, da postane Spodnji Štajar, slovenska Koroška in Kranjska del združene Velike Nemčije. Priznati moramo, da »Siidmarka« v lo svrho vrlo deluje. Poročilo pravi, da je tudi preteklo leto zvesto prežala na slovenske kmetije ter je Nemcem spravljala v roke, da je pridno skrbela, da so v slovenskih krajih se naseljevali nemški obrtniki, prusaški zdravniki, od- vetniki, koncipijenti, inženerji, geometri i. dr., da je v slovenske kraje marljivo pošiljala nemške delavce, po- magače in učence, in da je v to svrho vodstvo izdajalo tedenske zaznamke oglasil in priporočil. Izposodila je »Sudmarka« posestnikom 1560 gld., obrtnikom in tr- govcem 3070 gld., in sicer na priporočilo krajne po- družnice, to se pravi, dobil je denar le tak, ki je že čvrst nemčur, ali tak, ki se je ž njim dal v prusko mrežo vloviti. Podpisale so se nemške posojilnice, nemška društva, kakor »Deutsches Vereinshaus« na Ptuju z 200 gld., godbeno društvo ravno tam s 50 gld. in pru- saške knjižnice za ljudstvo; ludi na šole se je razlival blagoslov »Sudmarke«; tako se je dalo neki občini na Spodnjera Štajarskem za stavbo šole 500, drugi 300 gld., gotovo pa le na posodo in še to proti temu, da se bode na dotičnih šolah pruševalo; tudi je nekoliko »pridnih« učiteljev in »vrlih« učiteljiščnikv odobilo pod- pore, ravno tako dijaška kuhinja za Nemce v Mariboru; otroškima vrtcema v Velenju in Šoštanju, ki ju »šul- verein« ne more več vzdržavati, poslalo se je po 300 in 100 gld.; deci po otroških vrtcih in šolah so se ku- pili božični darovi in darovale knjige; končno so se še po šegi starih Nemcev o Janževem prirejali kresovi, okrog katerih se je govorilo, pevalo in pivalo na zdravje Nemčije. — Izpisali smo iz poročila v prvi vrsti le troške, ki jih je društvo imelo na Spodnjem Štajarskera. Od kod pa denar? Gotovo ga je nekaj prišlo iz Nemčije, česar pa poročilo ne pove. Nekaj sta dala deželna zbora na Štajarskem in Koroškem, toda ne menda iz žepov prusaških poslancev, ampak od davka, ki ga plačuje Ijudstvo, torej tudi mi. Mi sami torej moramo Neracem plačevati za to, da nas pehajo iz naših starih domov, da nam iz rok trgajo zemljo, katero naj obdelujemo ne več kot gospodarji, ampak kot sužnji. Naši gg. poslanci so se seveda temu početju, za katero ne najdemo primerne besede, upirali, ali Nemci, ki so v večini, so se njim in nara le posmehovali. Cakajte, dah osvete pride! Največji dar pritekel je letos »Sudmarki« pač od mariborske gparkase, ki ji je dala 25 tisoč gld., da postavi v Mariboru hišo za nemške dijake. V Celju imajo Nemci že tak »Studentenheim«, v ^aterega lovijo slovenske sinipve, da se ti le vzgajajo v "$*iskem duhu. Slovenci, kaj nosite svoj denar v raaripsko šparkaso ? Ali nimamo slovenskih posojilnie ali v Celju celo hranilnico ? Ne uničujte se sami! Nadalje se \e denarja pridobilo po nabiralnikih, ki jih ima društvo po gostilnicah in zasebnih hišah, in končno je društvu lep dobiček dala prodaja lastnih užigalic, pisemskega papirja in drugega drobiža. Vsi dohodki leta 1896. so brez daru mariborske hranilnice znašali 30,225 gld., troški pa 29,581 gld. 35 kr. Podružnic je bilo 109, udov 11,000. Poročilo dalje pravi, da sta društvu se poslala brzojavna pozdrava iz Berolina in Hamburga; pozdravov avstrijskih prusaških družtev in posaraeznih prusakov niti ne omenjamo; pozdravljanje se je sklenilo s prusko pesmijo »Wacht am Rhein«, in koncem zborovanja se je za vrlo zavedno delovanje v imenu Nemčije zahvalil neki dr. Samassa iz Heidelberga v »nemškem rajhu«. Dragi Slovenci! Ce si hočemo življenje ohraniti, moramo se povsod tam braniti, kjer nas napadajo. Kakor je bilo treba, da smo si zoper »šulverein« ustvarili šolsko družbo sv. Cirila in Metoda, ravno tako je treba, da si osnujemo društvo zoper »S(idmarko>-. Ne odlagajmo! V koliko škodo nam ,\e že bila naSa lahkomiselnost! Kako skrben je Nemee vkljub svoji moči! Ce mi, ki nas je mnogo manj, in ki nas vlada zatira, ne bodemo skrbnejši od njega, mora nas biti konec. Res je, da novo društvo zopet stane denar, ki ga je pri nas itak tako malokdaj videti, ali nič ne potnaga; vidimo, da živimo v nenavadnu hudi dobi, ki tirja od nas največjih žrtev, ki jih človek splob more prinašati. Sicer pa .žrtvujemo, kar žrtvujemo, zase. Ge se ohranimo, prišli bodo boljši časi, in opomogli si bodemo zopet; če pa ne storimo, kolikor morerno, čaka nas robstvo. Torej nemudoma na delo! O manjših društvih ne moremo več obširno pisati, ker nam tega prostor ne dovoljuje. Zato le te besede v opomin: Imejmo oči odprte, da spoznamo, kar je nam prijazno in koristno in kar sovražno in škodljivo! Sovražnega ne podpirajmo ter trudimo se, da ga zatremo! Posameznega sovražnika loti se čvrsto vsak sam, kjer pa nas napada združen, družimo se tudi mi. Previdno, pogumno in vztrajno!