Filmsko gledališče
Zamisel o tem gledališču ni nova, le trajalo je nekaj let, da je prišlo Čo ftjene uresničitve. Zato se že na začetku zastavlja vprašanje, kajje pravzaprav to gleda-lišče in komu je — seveda — namenjeno.
Filmsko gledališče predvsem omogoča ogled filma, kakor vsak drug kine-matograf — tu naj ne bi bilo razlike. Pač pa je pri filmskem gledališču nujno potreben komentar filma, po končanem predvajanju pa naj bi bil še razgovor. Pozoren bralec takoj ugotovi, da film v tem primeru ni problematičen, pač pa je problematična filmska kultura ter kinematografija nasploh. H kinematografiji je treba prišteti tudi povsem tehnične težave, kot so, na primer, način distribucije filmov, filmski izbor in pogostosl menjavanja filmov v kinematografih. Jasno je, da je kinematograf, ki je nekoliko oddaljen od večjih kulturnih središč — ki ga v našem primeru predstavlja Ljubljana — izpostavljen nekaterim nevšečnostim, katerim se kinematografi v teh središčih z lahkoto izognejo. Predvsem je tu vpra-šljiv izbor filmov. Že nekajkrat je bilo slišati, da filmi, ki prihajajo v Grosuplje, ne ustrezajo niti povprečju filmske kvalitete, da gre za žanrsko monoton izbor, da je veliko karate in manj kvalitetnih erotičnih izdelkov. K slednjim je treba pripomniti, da so s sociološkega stališča prav zanimivi, kajti erotični filmi igrajo v moderni kinematagraflji dvojno vlogo. Prvič, snemajo jih manjši oddelki veli-kih filmskih druŽb, ki zavestno vključujejo manj kvalitetne momente v svojo produkcijo, da bi zadovoljili okus določene populacije, ki jim je tovrstna kine-matografija edino mašilo v njihovem prostem času. Pri tem so mišljeni tudi eroti-čni filmi, ki so narejeni predvsem za prodajo na Vzhod, v socialistični blok, in če jim uspe, tudi za železno zaveso. Zaradi slednjega dejstva je pisec tega prispevka doživel že nekaj tragikomičnih pripetljajev. Po drugi strani pa so erotični filmi produkti manjSih kinematografij, zlasti v manj razvitih državah, ker skuSajo le-te na ta način prodreti na svetovno tržišče in se tako vključiti v svetovno kine-matografsko menjavo, ki je sočasno tudi menjava sil znotraj produkcije kapitala. Jugoslovanska kinematografska proizvodnja v tem primeru ni izvzeta.
Zato lahko vprašanje o izboru filmov, ki se nam je zgoraj zastavilo, zaključimo s trditvijo, da tu ni kaj storiti, in da dolgoletni grosupeljski delavec v kinematog-rafiji Tomaž Lendero stori vse, da bi bil izbor Čim kvalitetnejSi. Po pravici pove-dano, pa izbor filtnov niti ni tako slab. Avtor tega prispevka zatrjuje, da se bo zvrstilo nekaj filmov, ki si jih je na vsak način vredno ogledati.
Z vsem, kar smo napisali, pa naj bi se sprožila tudi problematika filmskih gle-dališč. Filmsko gledališče naj bi predvsem poskrbelo za tematski ogled določene-ga filma, ki naj ne bi toliko predstavljal samega sebe, kot pa problematiko kine-matografske proizvodnje nasploh. Po drugi strani pa naj bi bil film predstavljen kot oblika neliterarne umetnosti, katere izrazno sredstvo je predvsem slika in zapis gibanja. Tako izražanje je daleč od literature in od vseh opisovalnih tehnik, ki jih uporabljajo umetnosti, ki nosijo oznako literarne. Film je nejezikovno iz-ražanje — zato je že skrajni čas, da prenehamo govoriti o »filmski govorici«. Jezik je tu pomemben samo toliko, kolikor je navzoč v filmskem dogajanju, ne more pa opisovati dogajanja samega. Podobno protislovje je v zgodovini doživelo giedaliSče, kajti gledaliSče naj bi bilo namenjeno gledanju, do predne-davnega — s tem mislim uvedbo »happeningov« — pa je bilo predvsem »poslušališče«.
Grosupeljsko filmsko gledališče naj bi se odzvalo potrebi po smotrnosti film-skih pogovorov in skupinskem usmerjevalnem filmskem ogledu — še več — vsak mesec mora predstavljati neko kulturno doživetje. Zato se tudi obvezuje, da bodo za komentar in razgovor po filmu poskrbeli priznani filmski delavci in kri-tiki. O filmih, ki bodo izbrani za ogled v filmskem gledališču, ter o uvodničarju pa bo vsakokrat obveščal mesečnik NaSa skupnost.
Peter Srakar