BAUDOUIN DE COURTENAY, NADIŠKO NAREČJE IN  NADIŠKA FOLKLORA
Jan Baudouin de Courtenay, Materiali per la dialettologia e l'etnografia slava meridionale, IV. Testi popolari in prosa e in versi raccolti in Val Natisone nel 1873, Editorale Stampa Triestina e Centro Studi »Nediža«, Trieste 1988/ Materiali za južnoslovansko dialektologijo in etnografijo, IV. Ljudska besedila v prozi in verzih, zbrana v Nadiških dolinah leta 1873, Založništvo tržaškega tiska in Študijski center »Nediža«, Trst 1988.
V dialektologiji južnoslovanskih jezikov je zelo veliko območij nezadostno raziskanih, pa tudi doseženi raziskovalni izidi nam niso vedno lahko dostopni, zato je popolnoma jasno, daje nepopolno osvetljen tudi delež posameznih raziskovalcev pri doseganju znanstvenih ugotovitev. Prav zato je dragocena nova knjiga Jana Baudouina de Courtenaya, pomembna pa je tudi z nekaterih drugih plati, npr. s folkloristične. Posebej je pomembno tudi to, da je z novo, zelo zahtevno in dobro prirejeno izdajo izpopolnjena predstava o znanstveni podobi odličnega slovenističnega, slavističnega in splošnojeziko-slovnega velikana, ki v zadnjem času zbuja v slovanski filologiji veliko pozornost.
Delo se začenja s predgovorom prirediteljice Liliane Spinozzi Monai, sestoji pa se iz treh delov, ki vsebujejo prirediteljičin uvod, besedila in folkloristični komentar Milka Matičetova, zaslužnega preučevalca slovenske ustne književnosti, ki se je že prej zanimal za de Courtenayjevo folklo-ristično delo. Najobsežnejši del knjige so besedila; večinoma so šele zdaj prvič postala dostopna javnosti, ker so bila - čeprav zbrana v osmem desetletju prejšnjega stoletja in hranjena v arhivu Akademije SSSR v Leningradu - vse doslej neobjavljena. Posebnost in morebitno pobudnost pri objavljanju besedil vidim v tem, da ta niso natisnjena samo v zgledni de Courtenayjevi različici (tako, da so natisnjeni tudi faksimili izvirnika in prepisi), temveč tudi v knjižni slovenščini in knjižni italijanščini ter v posebno dragoceni sodobni nadiški verziji, ki (na podlagi primerjave) omogoča razne razčlembe in interpretacije, posebno sociolingvistične. Iz povedanega je lahko razbrati, da gre za delo, zanimivo za mar-sikakega jezikoslovca in literamozgodovinskega strokovnjaka; dodati pa moramo, da je dostopno (lahko pa celo privlačno) tudi za širši bralski krog. Poudariti kaže, da sta uvod in folkloristični komentar objavljena vzporedno v italijanščini in slovenščini.
Ko Liliana Spinozzi Monai bralca seznanja z znamenitim Poljakom (1845-1929), spregovori tudi o temeljnih potezah de Courtenayjevega življenja in njegove osebnosti, pri razlagi njegovega še živega in morda še ne dovolj cenjenega nauka pa posebej poudarja vzporednost z de Saussurjem ter presoja veljavnost in zgodovinsko pomembnost de Courtenayjeve fonetično-fonološke teorije, zlasti še v zvezi s Trubeckim in praško šolo. K natančnejši določitvi de Courtenayjevega deleža pri oblikovanju fonolo-gije je - kot je znano - pripomogel predvsem Roman Jakobson, ko je pisal o kazanski šoli poljskega jezikoslovja in o njenem mestu v svetovnem razvoju fonologije.
Strnjena presoja de Courtenayjeve dialektološke dejavnosti kaže, da je ob opazovanju organskih govorov ugotavljal jezikovni ustroj in splošne poglede na jezik, še posebno pozornost pa je namenjal raziskovanju jezikov v stiku. Čeprav je znan predvsem kot preučevalec slovenskih narečij (s to problematiko se je med drugim nedavno ukvarjal tudi Tine Logar) in kot začetnik kazanske šole, se je ukvarjal tudi s poljskimi, hrvaško-srbskimi, slovaškimi in litovskimi govori. V zvezi s sedanjim delom pri Vse-slovanskem lingvističnem atlasu v zadnjih dvajsetih letih je zanimivo omeniti tudi njegov načrt za lingvistični atlas slovanskega sveta.
200
Ob de Courtenayjevih besedilih v nadiškem narečju (govoru Nadiških dolin v Beneški Sloveniji) prire-diteljica obsežno prikazuje njegovo raziskovanje zahodnoslovenskega jezikovnega območja, iz katerega je nastala tudi zbirka Materialy dlja južnoslavjanskoj dialektologii i etnografu: v njej so objavljena rezijska besedila (1895), terska besedila (1904) in en rezijski jezikovni spomenik (1913), medtem ko nadiška besedila sestavljajo - kot smo videli - četrti zvezek Materialov. Po opisu korpusa so podana merila za priredbo tega zvezka; pri tem je pomembna tako usmeqenost na širši bralski krog kakor tudi upoštevanje strogih znanstvenih meril, bistvenih za nadaljnja znanstvena podjetja. Dela seje bilo mogoče lotiti šele po seznanitvi z de Courtenayjevo dialektološko metodologijo. Zlasti zanimivo je dejstvo, da se skrbno pripravljena sodobna različica de Courtenayjevih besedil ne loči bistveno od izvirne, seveda pa je treba poudariti, da pri ravnanju Liliane Spinozzi Monai ne gre le za delavnost, ampak tudi za izrazito spodbudnost. Na koncu uvoda so dodane opombe k objavljenim besedilom in pojasnjena fonetična znamenja.
Iz prispevka Milka Matičetova jasno izhaja, da je bilo de Courtenayjevo zanimanje za folkloristiko precejšnje (to je bilo sploh lastno tedanji slovanski filologiji), seveda pa ni moglo biti enakovredno njegovi usmerjenosti k jezikoslovnim vprašanjem. Kljub temu Matičetov vabi k poglobljenemu preučevanju folklorističnih tem velikega Poljaka, posebej pa se primerjalno ukvarja z motivi v nadiških besedilih ustne književnosti.
Skratka, dobili smo reprezentativen prispevek k slovenski filologiji in nepogrešljiv prispevek k spoznavanju obsežnega in bogatega dela Jana Baudouina de Coutenayja.
Josip Lisac Zagreb Prevedla Alenka Šivic-Dular