Tomaž Pavčnik
Pismo sinu (o nevidnih silah sveta)
1.
Rodil si se v maju, dragi Josip, dojenček 21. stoletja. Sedaj si kot živalski mladič, mali sesalec: zunaj se vse bohoti od razprte in sveže pomladi. A ti veš, kje je lepo in toplo - nagonsko se prisesaš na dojke. Od nekdaj je tako. V nas še vedno ostaja skrito nekaj malega živali. A tudi v zunanjem svetu je mnogo reči, ki so okrog nas od davno. Spoznal jih boš, ko te bodo obdajale v življenju ter ko boš šel ti skoznje in one skozte.
Potem pa je tu še mnogo stvari, pojavov, ki niso od davno, marveč jih sproti prinaša čas. Nekaj je takih, ki se polagoma zajedajo v svet ter nato v njem zaživijo svoje nepredvidljivo življenje. Druge pridejo hitreje, načrtno, in nekatere med njimi ob tem nalašč glasno opozarjajo nase. Značilnost časa, v katerega si se rodil in boš v njem živel, je, da je teh slednjih vedno več ter da prihajajo vse bolj na silo, umetno. V svoji slepi ošabnosti odplavljajo tudi mnoge od tistih stvari, ki so bile na svetu od nekdaj ter bi po celoviti logiki sveta morale še naprej ostati med nami in z nami.
Svet je v izhodišču že sam po sebi kaos, v katerem se je treba znajti, predvsem pa najprej najti samega sebe. Nemarna zasluga današnje dobe pa je, da tudi ta, osnovna kaotičnost ni več tisto, kar je bila, marveč se kaže iz dneva v dan druga. Se preden bi se tako v njej utegnil razgledati, se sam pri sebi umiriti ter zasnovati vsaj obrise svojega življenjskega vrta, že ti je ponujeno (vsiljeno) nekaj drugega in tako naprej, malone iz dneva v dan, dokler se naveličan ne vdaš ter ne prepustiš duševni lenobi. Kaosa tedaj več ne ponotranjaš. To je tudi razumljivo, kajti ta, nase opozarjajoči kaos je večinoma površinski, kakor srajca, ki jo je mogoče vsak hip zamenjati. Postaneš potnik, eden izmed množice na veliki vrteči krogli, ter jemlješ ponujene ti sadeže, tako kot jih ponujajo tebi in vsem po vrsti ... nove in nove.
Edino, ne pa nujno zadostno orožje proti takemu bivanjskemu porazu je, da misliš s svojo glavo. To je obrabljena fraza, katere
Sodobnost 2006
273
Tone Pavčnik: Pismo sinu (o nevidnih silah sveta)
dobesedni pomen je nesmiselen. S katero glavo pa lahko človek misli, če ne s svojo lastno? Za nekaj drugega gre, dragi Josip. Ko bo tvoj pogled v nasprotju ne le z večinskim gledanjem, marveč tudi s tvojim dotakratnim mišljenjem, tedaj je zelo verjetno, da si resnično mislil s svojo glavo. Tvoja nova stališča in občutja bodo najprej čudila tebe samega. Tako se primeri vselej, kadar predsodki, ki so bili dotlej trdno usidrani v človeku, izgubijo tla pod nogami in odpadejo kot gumb s pretesnih hlač.
Misliti z lastno glavo tudi ne pomeni tega, da misliš le o sebi in sam s sabo, kakor da sveta naokrog sploh ne bi bilo, ampak bi obstajal le tvoj, notranji svet. Oba svetova sta pomembna, dragi Josip, obe vesolji: tvoje notranje in ono zunanje. Med njima sta le blaga in občutljiva tolmuna tvojih oči. Če pomeni misliti s svojo glavo to, da si iskren in zvest do samega sebe, potem pomeni misliti o svetu to, da priznavaš raznorazne civilizacijske identitete, a se hkrati o njih vedno znova sprašuješ. Civilizacijska identiteta ni nujno tisto, kar se kaže na prvi pogled. Enako je s tvojim lastnim mnenjem. Tudi to ni vedno tisto, ki ga v določenem trenutku zastopaš, čeprav si prepričan, da je tako. Vselej ga namreč lahko spremeniš, in to ne nujno zato, ker bi spoznal kako novo dejstvo ali ker bi se zunaj tebe kaj odločilnega spremenilo. Spremeniš ga preprosto zato, ker si bolj učinkovito mislil z lastno glavo ter premagal predsodek, ki ti je prej stal na poti.
Te stvari in pojavi so v resnici tesno povezani med seboj: iz istega razloga, kot je danes ogroženo mišljenje z lastno glavo, je ogrožena tudi civilizacijska identiteta ali, če rečem drugače: kultura v najširšem pomenu besede.
2.
Čas, v katerega se rojevaš, je zaznamovan s tem, da se stalno govori in piše o globalizaciji. Izrazov, ki sodijo v ta zmuzljivi pojmovni koš, pa je še več: neoliberalizem, turbo ali divji kapitalizem, potrošništvo in potrošniška družba, korporativizem in podobno.
Glavni očitki, ki jih nasprotniki kapitalistične, potrošniške glo-balizacije naslavljajo na nosilce ekonomske moči, so, da del sveta, njegova elita, bogati na račun naraščajoče revščine. Slednja ima tudi svoja geografska žarišča; največ jih je v Aziji in Afriki, tudi v Južni Ameriki, drži pa se jih naziv - tretji svet.
274
Sodobnost 2006
Tone Pavčnik: Pismo sinu (o nevidnih silah sveta)
Zanimivo je, dragi Josip, če k temu zapišem ob rob, daje prav tretji svet najbolj priljubljen cilj večine popotnikov. Kolikor lahko sklepam iz lastne izkušnje, je tako prav zato, ker globalizem tja še ni usodno segel. Američani bi temu rekli drugače: da te dežele še niso del svobodnega sveta; pri čemer imajo v mislih predvsem to, da svojega življenja še niso podredili pravilom in logiki globalnega, potrošniškega kapitalizma. Če bi rekel trga, bi bilo rečeno premalo, kajti kje drugje pa živi trg v vsej svoji srednjeveški barvitosti, če ne prav na arabskih in azijskih bazarjih?!
Jasno je, da je revščina problem, še posebej, če ljudje od nje umirajo kot napihnjeni reberniki ali pa kot zapuščeni in tršati psi, ki se zavlečejo na nadhod indijske železnice. Do tega je težko ostati ravnodušen, četudi si mis sveta. Enako velja za vojne, s katerimi gre že od nekdaj bogat svet nad revnega, da bi ga lažje izkoriščal in bi bil lahko še naprej bogat. A navzlic vsej žalobnosti, ki ju nosita s sabo revščina in vojna, se meni to ne zdi najusodnejša nevarnost potrošniškega globalizma. Najdolgoročnejša nevarnost potrošniškega globalizma je ta, da ne ogroža obstoja človeške civilizacije - identitete raznih kultur sveta.
Za kaj gre? Za to, da se tržno gospodarstvo povzdiguje v svetinjo, v eno izmed najpomembnejših pridobitev človeškega razvoja, od katere je morda pomembnejša le še demokracija. Sicer pa sta to le dve plati iste medalje. Dobro, treba je biti pošten - tržno gospodarstvo tudi v resnici je avtohtona pridobitev človeškega razvoja. Glede tega se ne kaže sprenevedati. A vendar je to le pojav, resda pomemben - mestoma celo slikovit - pojav človeške kulture. Ni pa to kultura sama po sebi. Tako bi vsaj moralo biti. Tu je poglavitna razlika med najinima časoma, sine.
V času, ko sem se rodil jaz, je namreč tako tudi dejansko bilo. Malo tudi zato, ker smo tedaj, na obronkih železne zavese, živeli v dobi nekega posebnega družbenega eksperimenta - Kardeljevega samoupravljanja. A tudi po svetu je bilo precej drugače, kakor je danes.
V času, v katerega si vstopil ti, pa je tržno gospodarstvo zagotovo postalo kultura zase ... prevladujoča kultura, ki srka vase vse, vedno bolj in bolj - tako kot naraščajoča gravitacijska sila črne luknje. To je tista kultura, o kateri sem ti začel govoriti, da ogroža oboje: mišljenje z lastno glavo in civilizacijsko identiteto.
Sodobnost 2006
275
Tone Pavčnik: Pismo sinu (o nevidnih silah sveta)
3.
Ustaviva se za hip pri besedi trg, iz katerega izvirata pojma tržno gospodarstvo in tržne zakonitosti. Ta dva pojma torej, ki ju je mogoče videti ponazorjena v grafih in tabelah ekonomskih učbenikov. V resničnosti sta nevidna, a prežita na nas, med nami ter v nas. Sta kot vsenavzoče sevanje ali računalniški program.
Ampak trg ... to so tudi lepe kamnite tvorbe na vrhu gričev sredi mehke, zelene pokrajine. To je tam, kjer ob sobotah prodajajo cvetje ter na jesen točijo mošt in pečejo kostanj. To so tihožitja v naravni velikosti sredi vročega poletja ... oskubljeni piščanci in polna, okrogla cvetača. Trg je tudi bazar: dolgi hodniki v Esfahanu, ki vodijo od petkove mošeje proti trgu Imama Homeinija, in v katerih prodajajo žafran in poper, moko in datlje, pa razprostrta ploščad na vrhu Medine v Fesu ali pa labirint za obzidjem rožnatega mesta v Džajpurju. Trg je tudi voda v delti Mekonga, kjer se zibljejo drevaki s sadjem in zelenjavo, kijih razvršča kmetica pod koničastim klobukom.
Vse te reči, dragi Josip, na tem in onem koncu sveta, so take v največji meri zato, ker so jih take naredili ljudje, da bi imeli svoj trg. Res je, pri tem so tržne zakonitosti igrale pomembno vlogo, nikakor pa ne vodilne ali celo edine. Naj za ilustracijo vzamem primer iz našega okolja, ki ga boš najprej in najbolje spoznal. Vsi ti trgi sredi mest, še toliko bolj pa srednjeveška naselja, kjer je celo mesto en sam trg, so se izoblikovali skozi dolgo časovno obdobje. Njihovega nastanka ni narekovala le težnja po prodaji in nakupovanju, marveč cel sklop dejavnikov, od oblastnih do naravnih, od kulturnih pa vse do nevidnih sil sveta. Najprej je tu naravna danost: pristanišče, plovna reka ali trgovska pot. A trg ni bil povsod. Odmeriti gaje moralo tudi dovoljenje oblasti, statut, da seje sploh smelo trgovati, nadalje, kje in kolikokrat tedensko, morda le letno, seje sploh smelo trgovati. Tako seje namerilo, daje postal sejem družaben dogodek, kije v bistvenem presegal golo trgovanje. Vsa ta arhitektura je bila izklesana počasi, sproti: v deželo se je zajedala polagoma kot nekakšen družbeni eol. Ti trgi zato dihajo z zemljo, vinom, ljudmi in bajkami, v katerih ne manjka jezdecev in bajeslovnih bitij, ki so zaznamovala praznike tržanov in tako tudi njihova življenja. V času njihovega nastajanja so živele pivnice in napevi v njih, ljudje v barvitih oblačilih.
Skozi vsa ta mesta, tudi skozi tvoje rojstno mesto, je šlo cel kup običajev, poklicev, načinov življenja, ki so izoblikovali življenjski
276                                                                                                                      Sodobnost 2006
Tone Pavčnik: Pismo sinu (o nevidnih silah sveta)
utrip, kulturo. Na primer služba mestnega nosača, kije služil, ko so se meščanom ob deževju koraki utapljali v blatu. Cisto blizu, v reki so živele ribe, zato je bila ob njej četrt, v kateri so živeli ribiči, prodajali robo in imeli svojo gostilno. Spet drugje je bila ulica, na kateri je ponoči igralo iz gostiln in krčm, iz gornjih oken pa je nagajivo plala zamolkla svetloba ... Tu se je strojilo usnje, tam so se valili sodi ... Ljudje so vselej delali, opravljali svoje poklice; mesta, v katerih so živeli, pa so zrasla iz trgov. A vendar je življenje teklo počasi, krasila pa gaje nepredvidljiva pestrost malih stvari.
Kaj je potemtakem tisto, zaradi česar je danes vse drugače? Zaradi cesarje trg pospešen do naglice in razraščen v naša življenja kot žarki malignega tumorja? Kaj je tisto, zaradi česar nas navdaja občutek, da vsi skupaj blodimo in trgujemo v labirintu zrcal, z nevidnimi vrečami blaga in denarja? Kaj je tisto, zaradi česar nas skozinskoz bombardirajo s pojmi družbeni proizvod, njegova rast, menjava, trgovanje, izvoz, uvoz, borzni indeks, pozitivna, negativna bilanca, rast vrednosti delnic ... da so časniki in televizija kakor športni reporterji, ki v pospešujo-čem govoru v nas vzbujajo strah, da lahko vsak hip zataknemo ob vratca in zletimo s proge? Zakaj nas trg, ki je dal nekoč Firence in Benetke, danes zapira v trgovska središča, kjer so nameščeni zvočniki kot v koncentracijskem taborišču, in kjer se pomikamo v kolonah? Zakaj večino svojega življenja delamo, ko pa bi praktično ves čas raje počeli kaj drugega? Zakaj za vraga tako bezljamo?!
4.
V času, v katerega sem se rodil jaz, sine, je vsaj med nami, otroci, veljala za realno prerokba, da bodo v prihodnosti precej ali celo večino našega dela opravili roboti. To naj bi bil svet, v katerem bi bili mi ljudje vladarji teh aparatur, ki bi jih brez etičnih zadržkov izkoriščali kot zadnje sužnje zgodovine, mi sami pa bi uživali gosposko življenje. Tak družbeni red se ni upiral niti socialistični morali. Potem pa so bile tudi še negativne utopije, v katerih so se ti roboti uprli ter z uspešno vstajo podjarmili ljudi. A v te zgodbe, narejene za zabavo, ki jo ponuja ugibanje o vseh možnostih daljne prihodnosti, narejeno po vzorcih iz zgodovine, ni nihče od nas zares verjel.
Dragi Josip, ali se ni svet naposled v resnici obrnil v nekaj temu zelo podobnega? Kaj ni to, da je trg, ki je bil nekoč le eden izmed
Sodobnost 2006
277
Tone Pavčnik: Pismo sinu (o nevidnih silah sveta)
pojavov človeške kulture, postal vodilna kultura, še več: celo kultura, ki ob sebi ne trpi nobene druge, prav enako stanje, kot je opisano v omenjenih negativnih utopijah? Mar ni taka kultura, v kateri ekonomske zakonitosti vladajo ljudem, da se jim ti v stresu in strahu podrejajo, podobna podjarmljenost kot svet, v katerem bi vladali roboti, in to v vseh plasteh našega bivanja?
Seveda se sprašuješ, dragi Josip, kdo je krivec, kdo je ta despot, ki je ukazal tak red in ki vlada takemu svetu. Tvoje vprašanje je razumljivo, saj je otrok vajen pravljic, v katerih nastopajo kralji in cesarji, ter otroških igrišč, kjer igro diktirajo okrajni poglavarji. A takega posameznika tukaj ni. Tudi skupine takšnih posameznikov ni. Ravno o tem ti govorim. Vsi skupaj smo žrtve zakonitosti, ki smo jih svoj čas obvladovali, sedaj pa one obvladujejo nas. Vidim te, kako nejeverno ugovarjaš, da vendar kaj takega ni mogoče, saj menda ni nevidnih sil, ki bi nas prestavljale sem in tja ...
Pa so. Zakonitost je nevidna, neoprijemljiva. Zakonitost je nekaj, kar je skladno z določenim pravilom, mero ravnanja ali dogajanja. Torej nekaj, kar se v konkretnosti večkrat pojavlja. Prav lastnost ponavljanja omogoča, da na podlagi v bistvenem istovrstnih pojavov ugotovimo, zaznamo to splošno lastnost. Tako splošno lastnost, dragi sine, imenujemo zakonitost. Njena odlika je ta, da nam omogoča vnaprej predvideti, kaj se bo najverjetneje dogodilo v določenih okoliščinah.
Zakaj se nekaj zgodi, tako kot nam sporoča zakonitost, je drugo vprašanje in pogosto velika uganka. Prav zato se zdi kot nevidna sila. Najlažji in ne napačen odgovor je, daje tako pač v naravi. V naravi je npr., da predmet vselej pade od zgoraj navzdol. To, da je nekaj v naravi, pomeni, da lahko sobiva z drugimi zakonitostmi, se z njimi ujema, povezuje in tvori nove zakonitosti. Daje vse skupaj kot dobro ustrojen sistem ali, če se poigram z besedami - da je narava dobro naravnana.
Del narave pa smo tudi ljudje. V naši naravi je, da se v določenih okoliščinah v precejšnjem številu vedemo na prepoznaven, predvidljiv način. Tako enoznačni kot predmet, ki vselej pade navzdol, seveda nismo. A vendar imamo vsi v sebi nekaj, kar je mogoče poimenovati človeška narava. Ta nas spremlja tako tedaj, ko smo sami, še bolj pa tedaj, kadar smo v družbi. Tisto, kar nas dela posebne, in kar govori v prid svobodi človeškega duha, je to, da pride človeška narava pri vsakem posamezniku nekoliko drugače do izraza.
278
Sodobnost 2006
Tone Pavčnik: Pismo sinu (o nevidnih silah sveta)
Prav iz človeške narave, tega nevidnega prepleta živali in boga v nas, izhajajo družboslovne zakonitosti. Tako kot so fizika, kemija in druge naravoslovne vede zmožne opisovati naravoslovne zakonitosti, so tudi družboslovne znanosti zmožne opisovati družboslovne zakonitosti. Tudi družboslovne zakonitosti so, kot naravoslovne, povsem realna sila. So nevidna sila, ki nas prestavlja po svetu ter nam narekuje naše ravnanje. Naš skrivni prišepetovalec iz arhitekturne skice vesolja.
Ker smo tudi racionalna bitja, ker je torej v nas tudi bog in ne le pohotna, lačna žival, tvorimo družbeno ureditev, ki se od živalske znatno odmika. Pravila našega sožitja niso pogojena z nagonom in silo, z bojem za obstanek, marveč z interesom in razumom. Imamo namreč racionalno moč, da na družboslovne zakonitosti, ki sicer vodijo naše medsebojne odnose, načrtno vplivamo; tako kot bi sicer regulirali hudournik ali reko.
Mnogo je načinov, s katerimi to počnemo. Arhitekti nam tlakujejo oder našega življenja ... modni oblikovalci mehčajo naša srečanja z oblačili, barvami, oblekami ... pisatelji nam odpirajo svetove, ki nas prepričujejo sami zase, enako slikarji, kiparji, pesniki. Mnogo je samouresničitvenih vlog, ki vplivajo na družbo, ki jo skušajo povezovati z vrednotnimi nebesi in ki spreminjajo svet.
Vse to so lepe stvari. Stvari, zaradi katerih je vredno in lepo živeti. A rokoborec, ki se resnično spopada z družboslovnimi zakonitostmi, ki bi sicer tekle svojo (nepredvidljivo) pot, se imenuje pravo. Pravo je tisto, ki zavestno ustvarja pravila, s katerimi skuša na umeten način oblikovati družbo.
Ta rokoborba pa zahteva posebno previdnost. Pravo mora biti do svojega sobojevnika senzibilno. Naravnih družboslovnih zakonitosti ne sme pobiti, poraziti. Tak poskus, ki temelji na fizični sili, je bolj ali manj kratkega daha. Prav tako pa mora paziti, da bi naravne zakonitosti družbe ne pridobile preveč manevrskega prostora ter nazadnje one porazile in pobile njega, namreč pravo, ter ga zlorabile tako, da bi ga dale na povodec ali vpregle kot nujno potrebno vlečno žival. Iz takega položaja se pravo zelo težko reši. Kako težko, pa boš videl sam, dragi sine, ker se pravu ta poraz dogaja prav zdaj.
Najbrž ti je že jasno, dragi Josip, da so nevidne sile, o katerih govorim, predvsem nevidne sile kapitala. V tem času nas je dokončno vpregel, vse skupaj, ljudi in pravo, da orjemo po njegovo.
Sodobnost 2006
279
Tone Pavčnik: Pismo sinu (o nevidnih silah sveta)
5.
Ta rokoborba dveh mišičnjakov, ki nas je pripeljala do sem, kjer smo, je potekala nadvse zvito, sleparsko. Pravi poker. Če želimo uzreti začetke tega boja, seje treba v mislih prestaviti v neki drug čas. V čas gradov in mrežastih bran, ki so se s svojo kovinsko težo zapirala pred njimi, da bi jih obvarovala pred morebitnimi vojskami, predvsem pa pred okoliškimi tlačani. V čas kočij in bičev. V čas urbarjev, plačevanja desetine in helebard.
Pravo tedaj ni bilo samostojen rokoborec, marveč je bilo v pretežni meri vojščak države. Država se namreč ni razvila iz sheme, ki jo teoretično utemeljuje družbena pogodba, torej sheme, v kateri je država pravzaprav sredstvo za učinkovito delovanje prava. Država, pa naj se je imenovala kraljestvo, cesarstvo ali kakor koli drugače, je zgodovinsko izšla iz moči, ki so si jo skozi čas nakopičili posamezniki, družine, dinastije ..., zaradi česar so prek nje uveljavljali svoje interese. Tak red, razen argumenta moči, ni imel racionalno utemeljene zaslombe. Tak svet je bil nepravičen, ker je nekaj oblastnikov s silo omejevalo svobodo večine posameznikov.
Najlažje, kar bi bilo tedaj mogoče storiti, bi bilo, da bi vso krivdo naprtili instituciji države kot take, ki da se je je treba znebiti. To je poteza, ki je na prvo žogo logična. Če te nekdo neupravičeno zatira, ti s hrbtov reže jermene in ti skozi ključavnico srka kri, kot je opisano v Obutem mačku, potem takega človeka in institucijo, ki jo pooseblja, odstraniš, in težava je rešena.
Filozofska misel je bila seveda drugačnega nazora. Konkretnega človeka je kajpak treba spraviti s trona, ne pa tudi države in prava. Treba jima je dati le drugačno, racionalno vsebino. Ta pa je bila liberalistična. Gradila je na spoznanju, da ljudje lahko svobodno bivajo le v omejenem obsegu. Svoboda je pač omejena dobrina, ker so meje posameznikove svobode enake mejam svobode drugega posameznika. Prav to pa je razlog, s katerim je utemeljena taka družbena ureditev, ki učinkovito skrbi za to, da posamezniki ne posegajo v svobodo drugih bolj, kot bi smeli. Takšna družbena ureditev je sodobno, libertarno pravo. S tem, kako se ta meja konkretno postavi, te res ne bi želel utrujati, saj bi te tako zasul s pravom in pravno filozofijo. To pa ni moj namen. Naj ti na tem mestu zadošča poenostavljena ilustracija, ki posameznike prikazuje kot koncentrične kroge; ti predstavljajo njihovo samouresničevanje. Pri tem morajo paziti, da bi
280
Sodobnost 2006
njihovo življenjsko udejanjanje ne poseglo v svetove drugih ljudi tako, da bi porušilo ravnotežje sobivajočih koncentričnih krogov. Če pa se slednje vseeno pripeti, tedaj nastopi osrednja naloga države, da porušeno vrednotno ravnotežje znova vzpostavi. Uravnoteženo podobo tako prikazuje gladina jezera, kadar neutrudno dežuje.
Gotovo mi boš takoj pritrdil, dragi sine, da je s tega vidika ideja liberalizma in minimalnega poseganja države v ravnanje ljudi (tj. minimalne naravne meje prava) plemenita in navsezadnje edina utemeljena. Tista je, ki nam dopušča, da se kar najbolje soočimo s kaosom v sebi in v svetu. Da zadihamo s polno dušo, kot se reče. Tako so bile vzdignjene železne brane in so padle helebarde.
Pri osnovni ideji liberalizma je bil svobodni trg drugotnega pomena. Svobodno trgovanje in oblikovanje cen na podlagi ponudbe in povpraševanja je bila pač le ena izmed svoboščin v življenju ljudi. Bistvo libertarne ureditve je bilo širše - pomenilo je smrt paternalistične države, ki s pravili omejuje svobodo posameznikov ter skuša namesto nas misliti o tem, kaj je za nas dobro in prav. Država nočni čuvaj, kot se ji je tudi reklo, naj zapove le tista minimalna pravila, ki rešujejo neizbežne konflikte v odnosih med ljudmi.
Že v isti sapi, ko se vzpostavi libertarni red, se začenja boj, roko-borba. Na eni strani je oskubljeno pravo, tršati minimalist, in na drugi strani ringa naravni tek stvari, kot ga vodijo naravne, družbene zakonitosti. Te slednje so radoživ silak, ki se roga iz načel človečnosti, kjer koli in kadar koli ima možnost.
Seveda smo si vsi enaki, se zaganja v pravo, a kdor ima več bogastva, ta si lahko po naravi stvari privošči več. Tršati modrec, pravo, sliši nasprotnikove besede, zre vanj in se zamišljeno ozira naokrog s svojim ozkim obrazom. Brez pravega odgovora je. "Nikogar v nič ne silim, nikogar ne klofutam," prevzema nadaljnjo pobudo okroglolični silak. "Frc," ošvrkne zamišljeno suhljačino po koščenem nosu, "a kdor hoče moje plačilo, bo zanj pošteno garal. Me prav malo briga, če ima žuljaste dlani ali ga težijo podočnjaki, vselej gre lahko stran."
Sedaj se pravo pošteno zamisli. "To ne vodi nikamor," tuhta. "Ni mu mar za bolne, nesposobne, žvižga se mu za nosečo vdovo," ter krene v protinapad. Pravo se okrepi. Hitro doume, da tako, vse suhljato, ne bo kos nasprotniku, marveč bo revše, ki ga bo vsak pes nalašč ponečedil. Zaveda se, da pretiran minimalizem družbi škodi, saj je v človekovi naravi, da skuša dobiti čim večji izkupiček ne glede na vse posledice, ki ga spremljajo. Na duše, ki bi iz dobrodelnosti rešile ugled človečnosti, ni računati ...
Sodobnost 2006
281
Tone Pavčnik: Pismo sinu (o nevidnih silah sveta)
Tone Pavčnik: Pismo sinu (o nevidnih silah sveta)
Od tega spoznanja dalje sta bila bolj pošteno borbo. Ruvata se in suvata, a sta ves čas v ravnotežju, pravo na eni in naravne družbene zakonitosti na drugi strani. Zanese ju enkrat v eno, drugič v drugo stran, a zrušita se ne. Človeštvo diha, živi, zraven ropa in se vojskuje - kot beneški levček je, ki odpira in zapira knjigo. Kdaj pade tudi daleč na dno, v brezna brez človečnosti; a vselej z možnostjo, da se bo pobralo.
A navzlic navideznemu ravnotežju se počasi, pravzaprav vedno hitreje, to ravnotežje ruši in pravo ter z njim človeštvo doživlja usoden poraz. Tisto, kar je nastalo iz teh, v temelju plemenitih idej, je njihovemu bistvu, njihovi gonilni ideji, tj. ideji človekove osvoboditve, danes ravno nasprotno. Prav nič ne dihamo s polno dušo, marveč to počne le trg, ki seje nazadnje osvobodil vseh korenin.
Prav v tvoji dobi, sine, je človeštvo doseglo tako stopnjo razvoja, ki je tržni diktaturi omogočila, da seje razmaknila ne le na vse konce sveta, marveč da se je zajedla tudi v vse pore našega življenja. Ni več pomembno, ali je neki proizvod, neka storitev potrebna. V ta namen se ga niti ne proizvaja, kot so to nekoč počeli kmetje, čevljarji, mizarji, splavarji in drugi. Celotno bistvo prevzame težnja zaslužka. Vem, ugovarjaš mi, daje bil ta vselej pomemben dejavnik. Res je. Preden je mizar izdelal stol ali omaro, je imel v mislih zaslužek. Razlika pa je v tem, da ima človek sedaj najprej v mislih zaslužek, šele nato poišče sredstvo, da bo do zaslužka prišel. Če ne drugače, si ga izmisli.
Liberalizem seje tako spreobrnil od zagovora človeške osvoboditve, od tega, da bi posamezniki lahko dihali s polno dušo, k temu, da lahko nemoteno živijo tržne izmišljije. Pri tem imajo te vso podporo države. Kajti tudi ta meri zgolj zaslužek, ne pa same vsebine. Tisto, kar prinaša zaslužek, tisto povečuje družbeni proizvod. Ukvarjanje s slednjim pa je resna reč. Večinoma se zdi, kakor da je to sploh še edina resna reč, ki jo priznava družbena večina.
V izmišljanju novih in novih proizvodov nas vse bolj zasipajo z njimi, dragi Josip, prepričujejo nas o njihovi potrebnosti ali pa nas dobijo na limanice njihove modnosti. Moda pa je kot snežna kepa. Ne da bi vedeli kdaj, se neka stvar tako razširi, da postane nuja. Z umetnimi stvarmi nadomeščajo naravne, da bi jih lahko prodali. Slepijo nas z navideznim ugodjem, z zabetoniranimi plažami, z odprtimi bazeni ob obali in podobnim. Rušijo stare zgradbe, samo zato, da bi lahko zgradili nove, bolj bleščave in iz snovi, ki jo bodo tako neusmiljeno prebadali sončevi žarki, da bi se brez umetne klime znotraj njih scedili kot vložene sardele. Gradijo svet, ki bi ga bilo
Sodobnost 2006
282
Tone Pavčnik: Pismo sinu (o nevidnih silah sveta)
lahko do potankosti izmeriti v denarju. A prostor je omejen. Diktatura trga pa nestrpna, panična, da se bo sesula vase. Časopisi in televizija nas dnevno plašijo s tem. Da, Josip, diktatura trga je kot nevrotik, ki s svojimi fiksnimi idejami popisuje stene zaprte celice, da bi te nazadnje verjele temu, s čimer so čez in čez popisane.
In verjamejo. Obrazi norcev pogledamo skozi okno, se zazremo drug v drugega in si priznavamo za resnost, odgovornost, zrelost ... medtem ko okrog nas dan za dnem minevajo dnevi, v katerih se svetijo naši vse bolj nestrpni in zmedeni obrazi.
6.
Najverjetneje se še zmeraj sprašuješ, kako da sami privoljujemo v tako umobolnico. Morda celo dvomiš, daje trg za posameznike danes res tako usoden. In o pravu najbrž meniš, da se mu je moč ogniti, saj nam vendar pravna pravila ne zapovedujejo, kako naj živimo na vsakem koraku. Takšna ali drugačna pravila, njihova pretiranost ali odsotnost, meniš, na naš vsakdan ne morejo odločilno vplivati. A ravno tu, dragi Josip, učinkujejo nevidne sile sveta. Najboljše, če ti povem o Dalatu.
S tvojo mamico sva bila nekoč v tem gorskem mestu v Vietnamu. Domačini mu pravijo Le petit Pariš, mali Pariz. Starejši možak v Saigonu nama je to povedal z neznanskim žarom v očeh. Ljubko mesto na drugem koncu sveta. Zgrajeno je iz kamna, ki ga suši veter. Tja se človek umakne pred sparino, ki duši v nižini. Tu je zrak bolj svež in hribovci, ki pridejo prodajat svoje reči, imajo na glavah volnene kape. Tako je videti na prvi pogled. Ko hodiš mimo njih, že veš, da je to le del resnice. Znano ti je, da je ob mestu jezero, na katerem plavajo čolni, oblikovani kot beli labodi. Kičasti so kot rakete ali avtomobilčki, ki so pričvrščeni na vrtiljaku v zabaviščnem parku. Ob skrajnem robu jezera je na krtačko pokošena travica. Tam je igrišče za golf.
Potem pa se spustiš navzdol mimo kina Tretji april. Tema je, ko ti naposled uspe pokukati čez mestni hrbet. Tam se pred tabo razprostre širša ulica, ki vodi h krožišču, kjer se začenja spodnji del mesta. Prav tam uzreš presenečenje. Pred teboj stoji, osvetljen z rdečimi, vijoličnimi in zelenimi lučmi ... kot osrednji del, h kateremu se vse steka - pomanjšan dvojnik Eifflovega stolpa. Zato mestu tudi pravijo Le petit Pariš.
Sodobnost 2006
283
Tone Pavčnik: Pismo sinu (o nevidnih silah sveta)
Tedaj se ti res vse izrise v novi podobi. Ob cesti, ki vodi navzdol, so lokali s terasami, na katerih strežejo natakarji v belih srajcah, zelenih predpasnikih in s črnim metuljčkom ... nekje opaziš celo pianista za klavirjem. Za mizami, mimo katerih hodiš, sedijo stari turisti, ki srkajo čaj, kokakolo, vino. Oblečeni so kot kolonialisti, če bi jim odvzel še tisto zadnjo trohico okusa. A zraven njih so tudi domačini. To so naličeni mladoporočenci, ki so si privoščili priti v to gorsko letovišče. Sedijo in se gledajo v soju sveč. Večinoma molčijo. A za tem molkom se skriva kisla misel, ki je ne zmorejo odgnati, da tu, na tej terasi ravnokar zapravljajo mesečno plačo. Manikirane roke so prepletene v otožno, prepovedano molitev. Njihove poševne oči to vztrajno prikrivajo. Prikrivajo tudi to, daje srajca iz sposojevalnice, da so doma tristo kilometrov stran, v prahu in vročini, kjer stanujejo v kot plakat ozkem bloku ob vpadnici petega saigonskega okraja. Oči mladoporočencev počasi, res počasi srkajo dragocen kozarec umetnega šampanjca.
Ta podoba nam govori o naravi človeka. Človek je po naravi len in nagnjen k enostavni, množični estetiki in podobnemu. A vendar so bile nekoč te estetike po vsem svetu vsaj raznolike, sedaj pa so vedno bolj poenotene. Vsi padajo na iste štose. Česa takega še do pred kratkim ni bilo mogoče reči. Bleščava, lučke, občutek noblese ... Povsod isto. Prvi zaključek bi bil, da človek pač jemlje ponujene mu sadeže. Res je tudi, da so mnogi od teh sadežev navzven, na prvi pogled in za silo privlačni. Celo trudijo se za to, cele agencije se trudijo, da bi naredile te sadeže navzven kar se da privlačne.
Tu je kleč sodobne vsesplošne (tudi duhovne) globalizacije. Do kraja izčiščen potrošniški kapitalizem na eni strani ter duševna lenoba človeške narave na drugi strani. Med njima pa oglaševalski stroj, ki si nadeva videz sodobne kulture ter se prav po aristokratsko košati.
Kje je torej klecnil navidez čvrsto utemeljen liberalizem? Dragi Josip, tudi na podlagi zgornjega primera iz Dalata ti ponujam v razmislek tezo, da ljudje zaradi svoje narave skozinskoz ponavljamo greh Adama in Eve - izvirni greh.
Mit o Adamu in Evi se običajno navezuje na spolnost. A to je le ena, resda prevladujoča razlaga te biblijske prispodobe. Ta razlaga se zdi preveč enostavna, da bi imel mit tolikšno težo ter da bi nosil celo naziv izvirnega greha. Z vidika današnje družbe je izvirni greh, se pravi greh, ki izvira iz človeške narave, po mojem mnenju nekaj drugega kot zgolj to, da se prepustimo hitri nasladi.
284
Sodobnost 2006
Tone Pavčnik: Pismo sinu (o nevidnih silah sveta)
Odtrgati jabolko je prispodoba za to, da se ne znamo ali nočemo zadržati. Namesto da bi razmislili s svojo glavo, se prepustimo hitri in preprosti zunanji rešitvi, h kateri nas vabi oglaševalska kača. Ta rešitev je jasna in takojšnja, a zato bolj plitka, največkrat povsem priložnostna. Pot do nje ne vodi skozi pokrajine notranjega premisleka in od nas ne zahteva nobenega napora. Na ta način nam ne postreže s tisto notranjo vznemirljivostjo, ki smo je deležni, kadar se nam po naporu, ki smo ga vložili, ta trud povrne. V iskanju ne srkamo življenja, marveč sprejmemo le končni proizvod.
Zato gredo ljudje na goro z žičnico, se vozijo z avtomobili od vrat do vrat, se kratkočasijo s hollywoodskimi filmi, resničnostnimi sovi, nadaljevankami. Kaj naj drugega, saj o vsem tem teče beseda v šoli, službi in najbrž tudi v domu upokojencev. Berejo šund, poslušajo lahkotne napeve, jejo hrano iz mikrovalovne pečice, tečejo na vrtečih trakovih, na mestu poganjajo kolo med štirimi stenami, potujejo po svetu s turističnimi agencijami, tam pa se potem zmrdujejo nad hrano, prevozom, prenočujejo v brezdušnih hotelih, ki so po vsem svetu enaki ...
... zato razsvetljujejo mesta in gozdove, da se več ne vidi zvezd, klimatizirajo vlake, službe, stanovanja, da nikjer več ni mogoče odpreti okna in si reči, kako danes diši po snegu ...
7.
Tak pač postaja svet. Zaradi njegovih nevidnih sil. Najverjetneje bodo šle stvari med tvojim življenjem le še na slabše. Oglaševalska industrija bo pridobila pomen, ki so ga imeli nekoč časopisi. Skrb za gospodarsko rast bo postala še resnejše opravilo, ljudje bodo prisiljeni za to še bolj garati. Kajti bolj kot nekdo gara, bolj mora garati tudi konkurenca. Tako vzajemno priganjanje, zviševanje delovnih standardov, je osnovna značilnost svobodne tržne konkurence. Delovno pravo se mora prilagoditi družbenemu razvoju, bodo začenjali govoriti v želji, da bi delavske pravice in že davno zagotovljene delavske standarde izrinili iz prava. Nasprotno pa bodo v težnji po čim večjem globalnem gospodarskem izkoristku ustvarjali pravila, ki bodo dušila tisto pestrost življenja, ki z dobičkom nima neposredne zveze. Prav to pravzaprav že ves čas počenja Evropska unija, ki izhajajoč iz štirih
Sodobnost 2006
285
Tone Pavčnik: Pismo sinu (o nevidnih silah sveta)
osnovnih pravil skrbi zgolj in samo za čim večjo produktivnost; tudi na račun drugih vrednot, ki bi jih lahko uresničevalo pravo.
Vse preostale stvari, naša sreča, naše počutje, bodo še bolj kot sedaj postajale obrobne, posvečati se jim smemo šele tedaj, ko smo že dovolj postorili za družbeno blaginjo. Tisti, ki si bodo drznili omenjati taka, osebna vprašanja, bodo še pogosteje žrtve posmeha. Njihovo govorjenje bo označeno kot neresno, neodgovorno, celo naivno in romantično besedičenje. Morda celo že tudi kot škodljivo, ker ruši vzdušje gradi te ljstva. Saj je vendar na dlani, da z več dela ustvarimo več dobička, z več dobička pa si lahko privoščimo več tistih dobrin, ki nam omogočajo srečo. Tistih dobrin, kijih ni mogoče kupiti, pa se je bolje izogibati, ker vodijo v pesništvo, lenarjenje, narkomanijo in povzročajo samomore. Tak bo odgovor resnih in odgovornih ljudi.
Svet bo postajal še bolj enoličen, monoliten. Iz njega bodo počasi počasi izginjale vse male lepote življenja ... vaščani, ki popoldan za popoldnevom kartajo v gostilni ... Kitajčki, ki sedijo na pritlikavih stolih pred svojimi domovi in stalno nekaj jedo ... povsod bo na enak način, prek istih televizijskih kanalov in brez predaha tulila kača oglaševalka. O novih stolih, novih avtomobilih, novih oblekah ... da bi bili čim bolj podobni zvezdam. Oglaševalska industrija namreč krepko potrebuje zvezde, idole, vzornike.
Počasi bodo izginile kolibe pa slamnate strehe. Namesto njih bodo montažne hiše. Zlagoma bodo razširili vse uličice, ki tvorijo pešpotla-birinte v raznih delih sveta. Po njih bo šel motoriziran promet in s ceste se bo umaknilo življenje. Ukinili bodo rikše in uvedli avtobusni promet. V laseh potnika tako ne bo več vetra, marveč znoj na stojišču nagnetenega potniškega prometa. Škodo bodo trpeli bazarji, pa tudi zahodne tržnice ..., kjer se je trg začel. Le trgovinski giganti bodo zmožni zagotoviti ustrezen sanitarni nadzor. Ti standardi bodo vedno zahtevnejši in vse bolj pisani na kožo trgovinskim megacentrom. Najbrž, ljubi Josip, mi ni treba posebej razlagati, kako in zakaj to ni naključje. Tuaregi in Nube, Kurdi in Maji, Perzijci in Paštuni, Tibe-tanci in Sikhi, vsi ... bodo nosili kravate. Vsi se bodo iz svojih služb vračali s hitro hrano ter si navili budilko za naslednji dan ...
Dragi Josip, kolesa zgodovine najverjetneje sam ne boš zasukal. Morda sem pesimist, a dejstvo je, da nam bo najmanj tako slabo, če se kolo zgodovine ne bo obrnilo. Navzlic temu, da bodo lepe stvari izginjale ter da bo pritisk na posameznikovo življenje vse hujši, pa je najpomembneje, da se trudiš misliti s svojo glavo. Misliti z lastno
286
Sodobnost 2006
Tone Pavčnik: Pismo sinu (o nevidnih silah sveta)
glavo pomeni torej to, da človek temeljito premisli o temeljih svojega svetovnega nazora ter tako izoblikuje svojo lastno mnenjsko podstat, iz katere potem lahko vznikajo stališča v konkretnih zadevah. Za tak premislek pa je potreben čas. zorenje.
Misliti z lastno glavo človeku tudi šele zares omogoča, da zmore misliti o svetu. Kajti v nasprotnem primeru ga zgolj sprejema takega, kot se kaže na prvi pogled. Tak človek civilizacijam ni zmožen priznati njihove večrazsežne identitete, tako kot jim je ne priznava globalni kapitalizem. Stvari so povezane. Iz istega razloga kot globalni kapitalizem ogroža kulturo, ogroža tudi mišljenje z lastno glavo. Obe vrednoti imata namreč lahko za vprašljivo prvenstvo materialnega napredka, profita, množične estetike, v nobenem primeru pa mu ne koristita.
Še naprej misli z lastno glavo, dragi sine, tako kot to na neki drugi ravni počneš sedaj, ta hip, ko si še dojenček. Za začetek se morda vprašaj, ali se pravilno postavljeno vprašanje ne glasi - kaj je bog, in ne - kdo je bog.
Sodobnost 2006                                                                                                                      287