Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 18 UDK: 338.484:502.131.1 doi:10.5379/urbani-izziv-2023-34-01-02 Prejeto: 8. 11. 2022 Sprejeto: 27. 3. 2023 Carlos ROSA-JIMÉNEZ Nuria NEBOT-GÓMEZ DE SALAZAR Alberto E. GARCÍA-MORENO Razvijajoči se konstrukti množičnega turizma in kapitalistično izkoriščanje obale: od trajnostne gostote in urbane morfologije do ikoničnega megaobjekta Konstrukt turizma je prelomna oblika kapitalistične produkcije prostora, ki ustvarja nove urbane oblike. V številnih arhitekturnih in morfoloških študijah so anali- zirali različne modele, manjkajo pa primerjave njihovih značilnosti. Avtorji so v članku primerjali štiri vrste tu- rizma, povezane z razvojem kapitalizma (vključno s pred- fordizmom, fordizmom in postfordizmom), in različne vrste turističnih mest. V povezavi z gospodarskimi, so- cialnimi in kulturnimi značilnostmi so analizirali njihovo arhitekturno ikoničnost, morfološke vzorce in prostorsko metriko. Izsledki kažejo, da predfordistični in fordistični konstrukti turizma, za katere je značilna visoka gosto- ta zazidave, spodbujajo družbene odnose in povečujejo sposobnost ustvarjanja mesta, postfordistični konstruk- ti turizma z nizko gostoto zazidave pa povzročajo višje okoljske stroške (porast zasebnih zelenih in vodnih povr- šin) in višje družbene stroške zaradi arhitekturne ikonič- nosti. Avtorji so proučevali povezavo med arhitekturnimi in urbanističnimi spremenljivkami, ki bi jih bilo treba upoštevati pri načrtovanju turističnih destinacij v okviru kapitalistične produkcije turističnega prostora. Ključne besede: obalni turizem, ikonična arhitektura, morfologija Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 19 1 Uvod Turizem je tradicionalno opredeljen kot izraz kapitalističnega gospodarstva (Fletcher idr., 2021). Zdi se, da vsesplošno zma- goslavje kapitalističnega modela onemogoča razvoj družbeno uravnoteženega in trajnostnega modela (Charley, 2010) in varovanje najosnovnejših skupnih dobrin (Hollerman, 2015). Gauthier (2005) opredeljuje turistično arhitekturo in mor- fologijo kot konstrukta. Konstrukt turizma je rezultat hitrih sprememb, povezanih z večjo stopnjo nenadzorovanega razvo- ja in eksperimentiranja. Kot navajata Knafou in Stock (2003), je turizem sistem, v katerem posameznik potuje in začasno živi v drugih krajih ter v katerem je prostor aktivno vključen v turistov prosti čas in rekreacijo. Konstrukt turizma je torej prostorski in fizični odziv na tri osnovne značilnosti turistične dejavnosti: potrebo po prevoznem sredstvu, dogodek ali izkuš- njo kot razlog za potovanje in sistem nastanitev. Mobilnost je gonilo turizma (Coles idr., 2005; Urry in Larsen, 2012; Nebot-Gomez de Salazar, 2020), hkrati pa močno vpliva na podnebne spremembe (Gühnemann idr., 2021), kar je bilo opazno tudi med pandemijo COVID-19 (Yang idr., 2021). Turistična naselja so kraji, kjer prostor izgubi svoj strateški status in robustno naravo v progresivnem procesu izginjanja (Sparke idr., 2018), zanje pa sta značilna stalen pretok obisko- valcev in stalna potreba po spreminjanju njihovih izkušenj, da bi se izognili procesom zastaranja (Sanabria Díaz idr., 2020). Pritisk urbanizacije in turizma na obalna območja se povečuje ter močno vpliva na krajino (Petrişor idr., 2020). Dinamična narava turizma namreč ustvarja novo urbano morfologijo, zlas- ti na obalah, kjer odprt prostor pravzaprav sestavljajo trate in igrišča (Levy, 1999). Vpliv kapitalizma na turistični prostor je jasen z vidika aktivnosti in arhitekture. Turistični dogodki so popolni kapitalistični proizvodi, ki zavzamejo kraje in ustvarja- jo pomene (Nogués, 2008). Dogodki lahko neposredno vpli- vajo na podobo mesta in njegovo sposobnost privabljanja tu- ristov (Li idr., 2021). Arhitektura turističnih nastanitev pa je mednarodni izraz zahodnega kapitalističnega gospodarstva ter predstavnik kulture množične potrošnje in sodobnega življenja (Britton, 1991). Turizem je torej organizirana kapitalistična dejavnost, za katero je značilna družbeno in ideološko namerna produkcija pros- tora (Britton, 1991). Poznamo številne oblike kapitalistične produkcije turističnega prostora: na obrobnih območjih, kot je Cancun, so se ohranili fordistični modeli turizma (Torres, 2002), za Dubaj so značilni hiperikonični postfordistični kom- pleksi (Elsheshtawy, 2010), v Združenem kraljestvu so preob- likovana predfordistična turistična središča (Agarwal, 2012), v Španiji pa fordistična (Antón Clavé idr., 2011). V številnih raziskavah so bili podrobno analizirani različni konstrukti turizma. V študijah morfološkega razvoja turističnih krajev v povezavi s političnimi, gospodarskimi, socialnimi, okoljskimi in fizičnimi spremenljivkami so bila med drugim proučena zdravilišča (Agarwal, 2012; Xie idr., 2013) in obmorska le- tovišča v azijsko-pacifiški regiji (Smith, 1991, 1992), v Grčiji (Andriotis, 2006) in drugih sredozemskih državah (Lekakis in Chatzikonstantinou, 2020). Kljub vsemu močno primanjku- je raziskav, v katerih bi primerjali glavne konstrukte turizma posameznega kapitalističnega obdobja z vidika morfologije in arhitekture ter njihovih družbenih in okoljskih posledic. Avtorji so primerjali značilne primere kapitalističnih konstruk- tov obalnega turizma z vidika arhitekture, morfologije in pros- torske metrike ter analizirali njihove posledice, med drugim družbeno segregacijo in vplive na okolje (npr. gostoto in delež vodnih in zelenih površin). Najprej so predstavili metodolo- gijo, s katero so analizirali in primerjali razvoj petih izbranih konstruktov, nato pa so na kratko povzeli povezavo med arhi- tekturo in različnimi obdobji kapitalističnega gospodarstva. V četrtem poglavju so predstavili svoje izsledke, ki kažejo, da je za izbrane predfordistične in fordistične konstrukte značilna bolj trajnostna urbana gostota, za postfordistične modele pa večji okoljski vpliv, družbena segregacija in ikoničnost. V petem poglavju so obravnavali povezavo med arhitekturnimi ikono- grafskimi parametri ter morfološkimi značilnostmi in prostor- sko metriko, na koncu pa so predstavili še sklepne ugotovitve in omejitve raziskave. 2 Metodologija in študije primera Levy (1999) loči dva glavna pristopa k proučevanju urbane oblike, pri čemer se prvi osredotoča na povezavo med vrsta- mi stavb in mestnim tkivom, drugi pa na razvoj konstrukta turizma. V članku sta analizirana oba, in sicer na podlagi pri- merjave petih primerov, pri kateri je poudarek na družbeno- ekonomskem vidiku (kapitalizmu in arhitekturi) in fizičnih značilnostih (morfologiji in prostorski metriki). Pri družbe- noekonomskem vidiku je grajeno okolje obravnavano kot neposreden izraz kulture; z drugimi besedami z vidika njego- vega nastanka in razvoja je grajeno okolje družbeni proizvod (Gauthier, 2005), ki vpliva na povezovanje stanovalcev in tu- ristov (Soszyński idr., 2017). Avtorji so za vsako gospodarsko obdobje pregledali literaturo, nato pa opisali arhitekturo ter ekonomsko in arhitekturno ideologijo, ki sta nanjo vplivali, na podlagi česar so analizirali vsakokratne arhitekturne in druž- benoekonomske vrednote. Z vidika fizičnih vrednot se urbana oblika običajno povezuje s prostorsko metriko v smislu kvantitativnih meritev, ki določajo prostorske značilnosti urbanih objektov in naselij (Reis idr., 2015: 330). Navedena metrika opredeljuje prostorske sestavi- Razvijajoči se konstrukti množičnega turizma in kapitalistično izkoriščanje obale ... Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 20 Preglednica 1: Razmerje med morfološkimi plastmi in izbranimi parametri urbanega vzorca Parameter Morfologija Oznaka Opis Enota Razmerje Oznaka Plast A Površina cest m² A + B = 100.000 m2 UL Ulica B Površina zasebne parcele m² B = B1 + B2 + B3 + B4 – B1 Bruto tlorisna površina pritličja m² PS Pritlična stavba B2 Površina zasebnega prostora m² ZP Zasebni prostor B3 Površina zasebnih vodnih površin m² VP Vodna površina B4 Površina zasebne plaže m² Plaža H Največja višina število VS Večnadstropna stavba Zp Zazidana površina m² Ba = B1 × H – Ug Urbana gostota – Ud = Ba/(A + B) – Vir: avtorji Slika 1: Lokacije študij primera in značilnosti vsakega vzorca (ilustracija: avtorji) ne v dinamiki sprememb (Herold idr., 2005), urbane vzorce turističnih naselij (Gkoltsiou in Terkenli, 2012) in prostorske vzorce obalnih turističnih območij (Antón Clavé idr., 2011; Rovira Soto in Anton Clavé, 2017). Avtorji so primerjali vzor- ce turističnih območij v pasu 1 km od obale, vsak vzorec ima obliko kroga s površino 10 ha. Na podlagi zračnih posnetkov in kartiranja v aplikaciji Google Zemlja in programu GIS so šest morfoloških plasti povezali z devetimi parametri (pregled- nica 1) ter analizirali delež posameznih vrst površin in urbano gostoto. Urbana gostota (Ug) je enaka faktorju izrabe gradbene C. ROSA-JIMÉNEZ, N. NEBOT-GÓMEZ DE SALAZAR, A. E. GARCÍA-MORENO Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 21Razvijajoči se konstrukti množičnega turizma in kapitalistično izkoriščanje obale ... parcele (FI) (MIT, 2019). Podatke o zazidani površini (Zp) so avtorji pridobili iz zemljiške knjige ali pa so jo izračunali na podlagi bruto tlorisne površine pritličja (B1) in največje višine (H). Primeri za raziskavo so bili izbrani na podlagi časovnega za- poredja treh glavnih obdobij kapitalizma (tj. predfordistične- ga, fordističnega in postfordističnega), iz katerega so razvidne pomembne spremembe v konstruktu turizma. Judd in Fain- stein (2000) ločita tri kategorije turističnih mest: zgodovinsko mesto, destinacijsko mesto, ki je zgrajeno posebej v turistične namene, in preurejeno mesto, v katerem se gradi infrastruktura za privabljanje turistov (slika 1). Zgodovinska turistična mesta vključujejo zdraviliška mesta iz 19. in 20. stoletja. Na sredozemski obali je Monako eno najbolj obiskanih destinacij na svetu (Gjorgievski idr., 2013), vsekakor pa med najbolj obiskanimi v Evropi, podobno kot Las Vegas v Severni Ameriki, Johannesburg v Afriki (Fu in Murray, 2014) ali Macao v Aziji (Kwan, 2004). Za študijo primera so avtorji izbrali monaško sosesko Moneghetti-La Condamine. Z vidika destinacijskih mest je bila v Evropi eksplozija mno- žičnega turizma v času fordističnega kapitalizma značilna zlasti za špansko obalo, ta se je začela po šestdesetih letih 20. stoletja naglo preobražati. Avtorji so izbrali tri mesta s španske sre- dozemske obale: Torremolinos, Benidorm in Alicante. Torre- molinos je bil med prvimi letoviškimi mesti na Costi del Sol in je kot turistična destinacija v literaturi obširno analiziran (Navarro-Jurado idr, 2019). Je torej starejša turistična destina- cija (podobno kot Acapulco v Mehiki), njena najbolj značilna soseska pa je La Carihuela. Benidorm in njegova soseska Playa de Levante sta najznačilnejši primer množične turistične des- tinacije na španski sredozemski obali (Nolasco-Cirugeda idr., 2020). Temelji na turističnem modelu, ki sloni na visoki gostoti zazidave in visoki gradnji. Soseska Playa de San Juan v Alican- teju pa je primer prehoda v postfordistični model turizma, ki je povezan z golf turizmom ter se osredotoča na večjo kupno moč obiskovalcev in prenovo starejših destinacij (Ruiz idr., 2016). Vključuje konstrukt turizma, za katerega sta značilna bolj ljudska arhitektura in večji poudarek na zelenih površi- nah. Med preurejenimi mesti pa velja Dubaj za paradigmo po- stfordističnega neoliberalnega modela turizma. Umetni otok Palm Jumeirah, ki so ga avtorji izbrali za raziskavo, je primer turističnega mehurčka, ki vključuje kongresne centre, športne komplekse, velike kongresne hotele in nakupovalna središča z atrakcijami, zgrajenimi posebej za turiste, teh domačini ne obiskujejo (Fainstein, 2005). 3 Konstrukti turizma in kapitalistično izkoriščanje prostora 3.1 Kapitalizem in turistična arhitektura V vsakem kapitalističnem obdobju so bili oblikovani drugačni konstrukti. Predfordistični konstrukt turizma se je nanašal na turistične destinacije za mestne industrijske kapitaliste iz viš- jih razredov od druge polovice 19. stoletja do druge svetovne vojne. Osredotočal se je na zimske turistične destinacije, pri čemer je arhitekturna turistična izkušnja temeljila na zdravi- liščih in igralnicah. Ključno vlogo v razvoju turizma je imelo obdobje razvoja for- dističnega kapitalizma (od leta 1945 do sredine sedemdesetih let 20. stoletja). Po drugi svetovni vojni je turistična dejavnost pri odzivanju na rast množičnega turizma sledila značilnos- tim industrije in fordističnega kapitalizma. Tudi arhitekturo je zaznamovala množična proizvodnja, ki temelji na čim večji proizvodnji ob čim nižjih stroških, kar se doseže s proizvodn- jo velikih količin omejenih serij standardiziranih proizvodov (Watson, 2019). Množični turizem fordističnega kapitalizma je močno standardiziran in neprožen paketni turizem z veliko turisti (Torres, 2002). Z večjo dostopnostjo turističnih paketov za ljudi srednjega razreda in z višjimi plačami so namreč tudi delavci postali množični potrošniki tovrstnih storitev. Navede- no je bila posledica keynesianskega modela gospodarstva, ki ga je prevzela zlasti Zahodna Evropa, pri čemer je novi kapitalis- tični razred mednarodnih podjetij začel proizvajati turistični prostor (Yrigoy, 2014). Zaradi revolucije v prevozu in nastanit- vah se je začela obsežna pozidava površin. Letala so omogočala potovanja do oddaljenih destinacij, zaradi česar ni bilo treba razvijati in graditi cestne infrastrukture. Velike razkošne hotele so nadomestili apartmaji z dnevno sobo, tropskim vrtom, sola- rijem, bazenom in prostori za razvedrilo. Od vsega začetka so modernistični arhitekti upoštevali funkcionalistično ideologi- jo mednarodne arhitekture, in sicer vse do zmagoslavja zamisli t. i. Ekipe X (ang. Team X) v projektu Languedoc-Roussillon, ki so ga zasnovali Candilis, Josic in Woods (1962–1977). Prehod v postfordistični neoliberalizem je pomenil deregu- lacijo in deindustrializacijo kapitalizma, kar je povzročilo razvoj globaliziranega, individualiziranega in prožnega turiz- ma (Bianchi, 2018). Spontani kapitalistični red je na začetku 21.  stoletja nadomestil ekonomski totalitarizem finančnega sistema. Obdobje liberalizma je obsegalo tri desetletja, od konca sedemdesetih let 20.  stoletja do svetovne finančne kri- ze leta  2007 (Roberts, 2010). Med letoma  1985 in  1995 se je zgodil premik iz množične proizvodnje v množično kostu- Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 22 mizacijo, keynesianski model in protekcionizem pa je zamenjal hayekianski in neoliberalni pristop h gospodarstvu, globaliza- ciji in obsesivni konkurenčnosti (Woodley, 2015). Turizem se je med letoma 1975 in 2005 zaradi svoje intenzifikacije in neenakomerne rasti močno spremenil (Soja, 2005). Temeljil je na novi ekonomiji prožnega kapitalizma ter razvoju informacij in telekomunikacij, ki so omogočile zgostitev časa in prostora (ang. time-space compression) v novi eri globalizacije (Harvey, 1990). Z zasičenostjo tradicionalnega fordističnega trga sonca in plaž se je pojavila nova vrsta turistov, ki jih je čedalje težje kategorizirati. Iščejo alternativno ponudbo, ki vključuje pros- točasne proizvode in jim daje drugačno motivacijo za potovan- ja v smislu življenjske izkušnje (Bonet, 2003; Ashworth, 2005). 3.2 Arhitektura spektakla Cilj fordističnega konstrukta turizma je množična proizvodnja in izkoriščanje turističnega prostora, pri čemer arhitekti snujejo standardizirane oblike nastanitve, ki nimajo nič skupnega z ustvarjanjem izkušenj (Lefebvre, 1974). Tako ustvarjajo turis- tične megalopolise, namenjene potrošnji, v katerih so nakopi- čeni med seboj nepovezani arhitekturni in urbanistični objekti (Gausa, 1996). V nasprotju z navedenim predfordistični in ne- kateri postfordistični konstrukti turizma temeljijo na simbolič- ni arhitekturi, ki prispeva k oblikovanju elitističnega prostora in zakrivanju družbene realnosti (Pié-Ninot in Rosa-Jiménez, 2014), pri čemer se arhitektura na podlagi postmodernih prvin spreminja v dogodek. Tovrstna arhitektura spektakla je potrošno blago ali arhitek- turni razstavni predmet, ki ustvarja lasten arhiturizem. V li- teraturi sta razvidna dva trenda. Na eni strani je arhitektura, ki se osredotoča na identiteto kraja (slika 2a) in krepi njegov pomen (Lasansky in McLaren, 2004), tj. neikonične stavbe v ljudskem arhitekturnem slogu, ki omogočajo pristno izkušnjo kraja (Chang, 2010) ter spodbujajo razvoj turizma in kraja (Pa- lupi idr., 2021). Na drugi strani pa je hiperikonična arhitektura kot plod diznifikacije, za katero so značilna tematska letovišča (slika  2b), ki so turistične prestolnice spremenila v turistično utopijo: enklave v državi, ki so še en primer postindustrijske reteritorializacije urbanih oblik, ki jih ustvarja mednarodni kapital, da bi pritegnil delavce in tuje turiste (Simpson, 2016: 28). Tovrstni kraji se že navezujejo na ekonomsko logiko in- tenzifikacije, ki sloni na špekulativnem kroženju kapitala in ne vključuje proizvodnje blaga za široko potrošnjo (Nealon, 2002). Harvey (2005) kritično navaja, da je že od sedemdesetih let 20.  stoletja namen neoliberalističnih strategij povrniti elitam moč nad delavskim razredom, kar ustvarja hkrati bogastvo in revščino. Povezane so s pojmom bleščavih mest (Simpson, 2013) kot primerom povezave med steklenimi stavbami, razvo- jem urbanih enklav in finančnim kapitalom. To so mesta, ki jih sestavlja ikonična arhitektura. Sklair (2006) opredeli ikonično arhitekturo kot slavno arhitekturo, ki ima poseben simbolni in estetski pomen. Na razvoj ikonične arhitekture v šestdesetih letih 20. stoletja je kot prevladujoča sila vplival nadnacionalni neoliberalni kapitalistični razred (ne država ali vera) (Sklair, 2010). Tako so najemali zvezdniške arhitekte z mednarodno priznanimi podjetji, ki so bili jamstvo za to, da bodo naložbe dosegle visoko vrednost (Larson, 1995). Povezava med iko- nično arhitekturo in arhitekti na eni strani ter globalizacijo na drugi je posledica uporabe informacij, komunikacijskih te- hnologij in računalništva, ki so arhitektom omogočili snovanje stavb nepredstavljivih oblik (Sklair, 2010). a b Slika  2: a) Hotel Cheong Fatt Tze Mansion (Malezija) je primer ne- ikonične stavbe, zgrajene v ljudskem arhitekturnem slogu; b) hotel Luxor v Las Vegasu je primer hiperikonične arhitekture (foto: Alberto E. García-Moreno) C. ROSA-JIMÉNEZ, N. NEBOT-GÓMEZ DE SALAZAR, A. E. GARCÍA-MORENO Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 23 4 Od urbane morfologije k ikoničnim megaobjektom Na podlagi primerjave družbenoekonomskih vidikov, opisanih v tretjem poglavju, in fizičnih vidikov (morfologije in prostor- ske metrike) so avtorji konstrukte turizma razdelili v štiri tipe, ki so povezani s štirimi morfološkimi tipi urbanih vzorcev (tj. urbanim, razširitvenim in predmestnim vzorcem ter vzorcem megaobjektov) (preglednica 2 in slika 3). Nanašajo se na razne značilnosti, kot so urbana gostota, ikoničnost in vrsta urbanega vzorca, pri katerih je razviden prehod od urbanistične logike k oblikovanju turističnega megaobjekta. 4.1 Tipi konstruktov turizma 1.  tip: industrijski kapitalizem in eklektični konstrukt. Gos- podarska dejavnost, ki temelji na igralništvu, je na revno in skalnato območje v Monaku pritegovala turiste z visoko kup- no močjo (Gay, 1998). Njena glavna posledica je bila družbe- no-prostorska segregacija, ki je povzročila družbeno izključitev dejavnosti in ljudi, ki niso mogli vzdrževati visokega družbe- nega statusa (Pié-Ninot in Rosa-Jiménez, 2014). V Monaku so uporabili formulo turistične kolonizacije, značilne za mestni industrijski kapitalizem, ki jo je v svojih kolonijah uporabljal tudi britanski imperij: potovalne agencije ali konzorciji z last- niškimi deleži v prevoznih sistemih, so gradili razkošne hotele, ki so jih v eklektičnem neoklasicističnem slogu zasnovali evrop- ski arhitekti (Wharton, 1999). Po izgradnji železnice leta 1863 in odprtju Grand Hotela de Paris leta 1864 je Monako dobil elitno podobo, tudi zaradi objektov, kot je Monte Carlo Casi- no, v katerem je operna hiša, ki jo je zasnoval eklektični arhitekt Charles Garnier. Zaradi prostorskih omejitev se je Monako iz območja s stanovanjskimi vilami spremenil v sodoben mestni prostor goste zazidave. Ulice so prilagojene strmemu reliefu in zasedajo velik delež ozemlja, posamezne parcele pa imajo zelo malo nezasedenega prostora in nimajo bazenov. 2. tip: fordistični kapitalizem in mednarodni arhitekturni kon- strukt. Navedeni model turizma je omogočil hitro preobrazbo obale, hkrati pa sta množična rast in gospodarska vizija močno vplivali na krajinske vrednote, ki paradoksalno najbolj privabl- jajo turiste (Pié-Ninot in Rosa-Jiménez, 2014). Za proučevani območji v Benidormu in Torremolinosu je značilen enak mor- fološki vzorec hotelov in stanovanjskih kompleksov z zasebni- mi prostimi prostori za prostočasne aktivnosti. Zaradi manjših in ožjih cest so stavbni bloki lahko večji, poleg tega lahko vklju- čujejo bazene, ki postajajo čedalje večji. Glavni težavi opisanih fordističnih urbanih tkiv sta zastarelost prostorov, zgrajenih med gospodarskim razcvetom v šestdesetih letih 20.  stoletja, in izginjanje preprostega kulturnega proizvoda, ki ne more več zadostiti potrebam sodobnega turista (Ashworth, 2005). 3.  tip: postfordistični prehod in ljudski konstrukt. Središče postfordističnega turističnega prostora je letališče, ki je zara- di čedalje večje uporabe letal kot prevoznega sredstva (zlasti poceni letov) postalo vozlišče in mesto v malem (Soja, 2005). Zaradi navedenega se čedalje bolj briše meja med mestom in predmestjem, pri čemer narašča suburbanizacija, za katero je značilna predvsem gradnja počitniških hišic. Turistični kon- strukt Playe de San Juan v španskem Alicanteju temelji na velikih parcelah in zasebnih odprtih površinah z igriščem za golf. Več je tudi vodnih površin, zlasti zaradi umetnih jezer in bazenov v stanovanjskih kompleksih redke zazidave, ki lahko vključujejo celo daljši pas umetne plaže (Rosa-Jiménez idr., 2016). Nižja urbana gostota stanovanjskih turističnih kom- pleksov je skupaj z obuditvijo lokalnega arhitekturnega sloga povzročila trivializacijo kulturnih slogov in podob. 4. tip: postfordistični kapitalizem in ikonični megaobjekt. Tu- ristični model Dubaja je podoben drugim modelom v vzhod- ni Aziji (na Kitajskem, v Južni Koreji ali na Tajvanu) ( Jeon, 1995). Urbanistični razvoj Dubaja je primer neoliberalne gospodarske politike, katere cilj je pritegniti najpremožnejše turiste in najpomembnejše tuje naložbe ter izključiti priseljen- ce in domačine. Dubaj temelji na moči arhitekture spektakla Preglednica 2: Povzetek glavnih značilnosti posamezne vrste turističnega konstrukta Tip Obdobje Lokacija Urbana gostota Ikoničnost Vzorec Morfologija 1 Predfordizem Moneghetti Visoka Visoka (eklekticizem) Mestno tkivo Urbana 2 Fordizem Playa de Levante La Carihuela Srednja Nizka (racionalizem) Mestno tkivo Ekspanzijska 3 Postfordizem Playa de San Juan Nizka do srednja Nizka (ljudskost) Mestno tkivo Predmestna 4 Palm Jumeirah Visoka (arhitektura spektakla) Tkivo ikone Megaobjekt Razvijajoči se konstrukti množičnega turizma in kapitalistično izkoriščanje obale ... Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 24 (Elsheshtawy, 2010), ki vključuje nebotičnike, nakupovalna središča in objekte visoke gradnje, ki se ne skladajo z okolico. Mesto poleg tega izkorišča in marginalizira priseljene gradbene delavce (Ghaemi, 2006) in prekarne delavce (Gibson, 2009). V okviru megapreobrazbe obalnega dela mesta naj bi dolžino obale podaljšali s 45 na več kot 1.500  km. Projekt vključu- je gradnjo umetnih otokov Palm Deira, Palm Jebel Ali, The World Islands, The Universe in Waterfront City, zadnjega naj bi zasnovalo arhitekturno podjetje OMA, na njem pa naj bi stanovalo do 1,5 milijona ljudi (Velegrinis in Katodrytis, 2015). Palm Jumeirah (zgrajen leta  2008) je najmanjši od treh umetnih otokov v obliki palme, na katerem so več kot 25 mednarodnih hotelov (npr. Atlantis Dubai Hotel s 1.500 sobami), akvarij in tematski park. Ikonična zasnova v obliki palme vključuje deblo, ki je središče kompleksa, sestavljeno iz apartmajev, hotelov in turističnih atrakcij, na območju 17 vej, ki štrlijo iz debla, pa so stanovanjske vile in hiše z zasebnimi plažami. Vse skupaj obdaja umetni otok s turističnimi objekti, ki ima obliko polkroga. Slika 3: Urbana gostota in morfološke značilnosti proučevanih območij (ilustracija: avtorji) C. ROSA-JIMÉNEZ, N. NEBOT-GÓMEZ DE SALAZAR, A. E. GARCÍA-MORENO Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 25 4.2 Urbana gostota in fizično izkoriščanje prostora Iz preglednice  3 je razvidno, da z razvojem konstruktov tu- rizma gostota zazidave mestnega tkiva pada, in sicer od str- njenega mesta v Monaku (Ug > 2) do nizke gostote zazidave stanovanjskih kompleksov z igrišči za golf. Povprečna gostota fordističnega mestnega tkiva, ki je blizu 1 (2. tip konstrukta), omogoča ureditev kompleksnega programa prostih površin in bazenov. Nižja gostota pri 3.  tipu (povprečna gostota okrog 0,5) in 4.  tipu (nizka gostota v vrednosti 0,25) konstrukta turizma vodi v postopno zmanjševanje cestnih površin in površin, ki jih zasedajo stavbe, v korist večjih zasebnih pro- stih površin, vodnih površin in zasebnih plaž; navedeno je razvidno zlasti v primeru otoka Palm Jumeirah (preglednica 3 in slika 4). Gradnja umetnega otoka Palm Jumeirah je bil za- hteven gradbeni projekt in je vplival na ekosistem Perzijskega zaliva (Sale idr., 2011). Porast zasebnih odprtih površin pri postfordističnem konstruktu spremlja družbena segregacija, ki je posledica privatizacije zemljišč (varovana naselja), porast zelenih površin in bazenov pa je povezana z višjimi okoljskimi stroški, ki so posledica večje porabe vode (Gössling idr., 2012; Hof in Blázquez-Salom, 2015). 4.3 Ikoničnost kot družbeno izkoriščanje prostora Kot navaja Sklair (2010), je razvoj ikoničnosti v arhitektu- ri spodbudil segregacijo in družbeno izkoriščanje prostora. Na začetni stopnji so bila v okviru fordističnega konstrukta (2.  tip), namenjenega ljudem srednjega in nizkega srednjega razreda, uporabljena načela modernistične arhitekture. Pou- darek je bil na soncu in plaži kot glavni turistični izkušnji, pri čemer je imela arhitektura manjšo ikonično vrednost in se je uporabljala kot podporna infrastruktura nastanitvenim objektom. Na drugi stopnji (arhitektura konstrukta 3. tipa) je arhitektura zlasti po sedemdesetih letih 20. stoletja vključevala ljudski slog, s katerim so arhitekti eksperimentirali (Chang, 2010) na elitnih destinacijah, ki jih je družbena smetana že uporabljala (npr. v španski Marbelli ali marini Port Grimaud v Franciji). Na tretji stopnji pa je za konstrukta 1. in 4.  tipa, povezana z ikonografijo in arhitekturnim slogom, značilna mednarodna arhitektura, namenjena kapitalistični eliti, ki spodbuja prostorsko segregacijo in ekskluzivnost moči v svojih vrstah. Dubaj je tako preurejeno mesto, ki radikalizira mest- no in arhitekturno ikonografijo, namenjeno pretoku kapitala in pretočnosti bleščavih mest (Simpson, 2016), Monako pa Preglednica 3: Urbanistični parametri posameznega konstrukta turizma Vzorec T A (v m²) B (v m²) B Največja višina (v fazah) Zazidana površina (v m²) Gostota/ enoto B1 (v m²) B2 (v m²) B3 (v m²) B4 (v m²) Moneghetti 1 38.695 61.305 38.690 22.615 0 0 14 245.730 2,46 Playa de Levante 2 26.186 73.814 29.045 41.844 2.925 0 29 134.252 1,34 La Carihuela 2 18.203 81.797 26.069 43.670 2.058 0 13 113.152 1,13 Playa de San Juan 3 9.258 90.742 15.967 58.498 16.277 0 6 77.637 0,78 Palm Jumeirah 4 3.718 96.282 5.128 21.894 65.441 3.819 21 27.027 0,27 Opomba: T = tip, A = površina cest, B = površina zasebne parcele, B1 = bruto tlorisna površina pritličja, B2 = površina zasebnega prostora, B3 = površina zasebnih vodnih površin, B4 = površina zasebne plaže. Slika 4: Urbana gostota (levo) in deleži rabe zemljišč (desno) za vsak konstrukt turizma (ilustracija: avtorji) Razvijajoči se konstrukti množičnega turizma in kapitalistično izkoriščanje obale ... Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 26 ima v smislu urbane gostote trdno naravo in arhitekturo, ki spodbuja družabnost. 4.4 Urbani vzorci in nova tkiva ikon Arhitekturna ikonografija se je preselila tudi na področje mest- nega tkiva ali tkiva ikon oziroma ikoničnih kompleksov. Izje- men primer navedenega je umetni otok Palm Jumeirah. Tkivo ikone se nanaša na urbano zasnovo kot ikonografski objekt, pri kateri nastane razkol med arhitekturo in urbanističnim razvojem, značilen za pojem megaobjekta. Za konstrukte 1., 2. in 3. tipa je značilno tradicionalno odprto mestno tkivo, ki se lahko širi na območju, ne da bi spremenilo svoje značilnosti, tkivo ikone pri konstruktu 4. tipa pa je zaprto in se lahko širi samo na podlagi sprememb v obliki in/ali velikosti. Sklada se z idejo turističnega mehurčka, ki jo je razvila Susan Fainstein (2005). 5 Razprava Na sliki 4 so predstavljeni izsledki primerjave arhitekture, mor- fologije in prostorske metrike štirih primerov kapitalističnih konstruktov obalnega turizma ter analize njihovih družbenih in okoljskih posledic (družbene segregacije ter gostote in dele- žev vodnih in prostih površin). Raziskava je jasno pokazala, da se lahko kapitalistični turizem prilagodi vsem vrstam mestnega tkiva, z gradnjo turističnih megaobjektov pa lahko celo prese- že tradicionalne urbanistične modele. Vsak konstrukt turizma ima zelo različne družbene in okoljske posledice. Postfordistični turistični konstrukt umetnega otoka Palm Jumeirah je najboljši primer mestne arhitekturne ikonografije ter družbenega in fizičnega izkoriščanja prostora. Megaobjekt predstavlja nov standard in bi ga bilo treba vključiti med štiri prostorske vzorce rasti mest, ki so jih opredelili Reis idr. (2016): širjenje, suburbanizacija, policentrizem in zgoščevanje/zlitje. Postfordistični model turističnih megaobjektov v Dubaju je torej prelomna točka, saj se ustvarjajo ikonografski vzorci, ki se ne skladajo z urbanimi vzorci, poleg tega imajo tamkajšnji projekti ogromne družbene in okoljske posledice. Model otoka Palm Jumeirah so posnemali v drugih državah na globalnem jugu, npr. v projektih Melaka Gateway v Maleziji (predmet javnih protestov) (Arnez, 2022) ali Peal Island v Katarju, zaradi česar so bila navedene lokacije v literaturi opisana kot plenilske, tj. sebične in megalomanske utopije, ki omogočajo izkoriščanje arhitekturnih modelov in delovne sile (Rizzo, 2019). Nave- deno plenilsko logiko podpirajo tudi naftni tajkuni na sredo- zemski obali, zlasti pri novi ureditvi ali širitvi marin ali gradnji novih hotelov, podobnih hotelu Burdž Al Arab v Dubaju, na Costi del Sol (Navarro-Jurado idr., 2019). Z višjo gostoto stavb za enako število turistov naj bi se zmanjšali zasedenost in izkoriščenost prostora, zlasti če je tudi razporedi- tev zelenih in vodnih površin v njem v ravnovesju. Kot navajajo Gaffron idr. (2005), imajo trajnostna mesta stavbe srednje vi- Slika 5: Povezava med proučevanimi konstrukti turizma ter njihovimi morebitnimi družbenimi in okoljskimi posledicami (ilustracija: avtorji) C. ROSA-JIMÉNEZ, N. NEBOT-GÓMEZ DE SALAZAR, A. E. GARCÍA-MORENO Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 27 šine, s srednjo gostoto pozidave (med 0,8 in 3,0). Konstrukti 1. in 2. tipa se ujemajo z navedeno gostoto, še zlasti konstrukti 2. tipa, katerih povprečna gostota omogoča ureditev optimal- nega mestnega tkiva z dovolj zasebnimi prostimi površinami (tako vodnimi kot zelenimi). Nizka urbana gostota, značilna za konstrukte 3.  tipa, zlasti za igrišča za golf, poveča porabo vode, privatizacijo prostora in tveganja za prihodnjo celovitost lokalnih družbeno-ekoloških ekosistemov (Briassoulis, 2007), hkrati pa se zdi, da so tovrstni konstrukti bolj usmerjeni k nepremičninskim proizvodom kot pa aktivnim in dinamičnim turističnim destinacijam (Del Campo Gomis idr., 2006). Konstrukti, za katere ja značilna visoka urbana gostota, lah- ko preprečujejo družbeno segregacijo. Gostota je poleg tega pokazatelj kakovosti mesta ali možnosti njegove preobrazbe, kar je razvidno v Monaku, kjer je preobrazba iz modela zdra- viliškega mesta (podobno kot pri konstruktu 3. tipa) v model visoke urbane gostote omogočila trajnostni razvoj, ki temelji na sodelovanju javnosti. Kot ugotavlja D’Hauteserre (2005: 308), prakse Monaka kažejo njegovo pragmatično prilagodi- tev na globalne okoljske, gospodarske in kulturne sisteme ter realistično uporabo trajnostnih načel. Če je le mogoče, uprava Monaka uporablja načela trajnostnega razvoja, osredotočenega na človeka. Primer Monaka kaže, da je visoka urbana gostota tudi simbol visoke kupne moči. V nasprotju z opisanim lah- ko model Dubaja in zlasti njegovih umetnih otokov omogoči socialno kohezijo samo z osredotočanjem na dele mesta, ki imajo živahen utrip in ne spadajo v okvir arhitekture spektakla (Elsheshtawy, 2010). Predfordistični konstrukt turizma z urbano gostoto, večjo od 1 (konstrukt 1. tipa), in fordistični konstrukt turizma z urbano gostoto enako 1 (konstrukt 2. tipa) sta z vidika morfologije in prostorskih vzorcev primerna rešitev za množični turizem. Pri obeh ima arhitektura zaradi ikonične sposobnosti stavbe kot prvine, ki ustvarja turizem, ključno vlogo pri oblikovanju turis- tičnega dogodka (Scerri idr., 2019). Pri prvem je zaradi majhne količine zelenih in vodnih površin potrebna ikonična arhitek- tura, v ta namen je bila v številnih starih mestnih jedrih kul- turna dediščina obnovljena (Richards, 2011) in spremenjena v kulturne ikone. Pri drugem konstruktu pa velika sposobnost preoblikovanja, značilna za fordistični turistični megalopolis (Gausa, 1996), omogoča prenovo na podlagi ikonografskih urbanističnih projektov, kot na primer v Benidormu, kjer so urbanistični projekti ustvarili privlačno in učinkovito turistič- no mesto (Nolasco-Cirugeda idr., 2020). 6 Sklep Čeprav Charley (2010) navaja, da kapitalistični gospodarski razvoj ni trajnosten, je primerjalna raziskava kapitalističnih konstruktov po obdobjih pokazala, da je treba pri načrtovanju upoštevati gostoto zazidave, uravnoteženo razporeditev vod- nih in zelenih površin in uravnoteženo razvrstitev ikonične arhitekture. Izogibati pa se je treba preobrazbam nabrežij z ikonično morfološko ureditivjo. Poleg predfordističnih konstruktov je tudi fordistični kon- strukt z urbano gostoto blizu 1 uravnotežen model, primeren za množični turizem, saj omogoča dovolj zelenih površin in bazenov, ki so ustrezno razporejeni. Fordistični konstrukti so bili oblikovani na podlagi načel standardizacije in ekonomi- je, pri čemer so bili obravnavani bolj v smislu nastanitvene infrastrukture kot pa ikonografske vrednosti arhitekture ali oblikovanja krajine. Njihova glavna slabost je slaba kakovost krajine, saj so bili objekti, zasnovani v skladu z njimi, družbeni proizvodi, dostopni večini prebivalstva, ki so povzročali tudi manj družbene segregacije. Potrebna preobrazba destinacije bi morala potekati nekje vmes med dvema trendoma revitalizaci- je: po eni strani bi jo lahko razvili v skladu s postfordističnimi konstrukti turizma, pri čemer so glavni pomislek okoljski in družbeni vplivi, po drugi strani pa bi z okrepitvijo arhitekture spektakla lahko oblikovali živahno in vitalno destinacijo. Raziskava ima nekatere omejitve, zlasti z vidika reprezentativ- nosti izbranih primerov. Proučevani modeli so samo vzorec širšega spektra urbanih morfologij in arhitekture. Čeprav so reprezentativni primeri posameznih faz v razvoju kapitalizma, izsledkov raziskave ne moremo posplošiti na druga geografska območja. Nadaljnje raziskave bi se morale osredotočiti na pri- merjalne študije posameznih obdobij kapitalizma, ki bi vklju- čevale več proučevanih primerov. S tega vidika bi bilo zanimivo analizirati tudi konstrukte turizma v obmorskih letoviščih po svetu in proučiti posledice, ki so jih utrpela pri razvoju. Carlos Rosa-Jiménez, Inštitut za habitate, ozemlja in digitalizacijo, Univerza v Malagi, Malaga, Španija E-naslov: cjrosa@uma.es Nuria Nebot-Gómez de Salazar, Inštitut za habitate, ozemlja in digita- lizacijo, Univerza v Malagi, Malaga, Španija E-naslov: nurianebot@uma.es Alberto E. García-Moreno, Inštitut za habitate, ozemlja in digitalizaci- jo, Univerza v Malagi, Malaga, Španija E-naslov: algamor@uma.es Razvijajoči se konstrukti množičnega turizma in kapitalistično izkoriščanje obale ... Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 28 Zahvala V članku je predstavljen del izsledkov raziskovalnega projekta z na- slovom Stanovanja in stanovanjski turizem: procesi in konflikti (št. projekta: CSO2013-48155-P), ki ga je financiralo špansko ministrstvo za gospodarstvo, industrijo in konkurenčnost. Avtorji se zahvaljujejo anonimnim recenzentom, katerih koristne opombe so pomembno prispevale h končni različici članka. Viri in literatura Agarwal, S. (2012): Relational spatiality and resort restructuring. Annals of Tourism Research, 39(1), 134–154. doi:10.1016/j.annals.2011.05.007 Andriotis, K. (2006): Hosts, guests and politics. Coastal resorts morpho- logical change. Annals of Tourism Research, 33(4), 1079–1098. doi:10.1016/j.annals.2006.04.003 Antón Clavé, S., Rullan Salamanca, O., in Vera Rebollo, J. F. (2011): Tourism place. A discussion forum: Mass tourism development on the Mediterranean coast. Tourism Geographies, 13(3), 495–501. doi:10.1080/14616688.2011.575171 Arnez, M. (2022): Environmental protest aesthetics as decolonial worl- ding from the Kristang in Melaka to Fridays for future. European Journal of East Asian Studies, 21(2), 284–307. doi:10.1163/15700615-02102011 Ashworth, G. (2005): Reinventar los destinos turísticos: Cambiar del tu- rismo azul al gris. V: Casariego Ramírez, J., in Guerra, E. (ur.): Reinventar el destino: Reflexiones sobre el espacio turístico contemporáneo, 270–292, Tenerife, Ashotel. Bianchi, R. (2018): The political economy of tourism development: A critical review. Annals of Tourism Research, 70, 88–102. doi:10.1016/J.ANNALS.2017.08.005 Bonet, L. (2003): Cultural tourism. V: Towse, R. (ur.): A handbo- ok of cultural economics, 187–193. Cheltenham, Edward Elgar. doi:10.4337/9781781008003.00029 Briassoulis, H. (2007): Golf-centered development in coastal Mediterra- nean Europe: A soft sustainability test. Journal of Sustainable Tourism, 15(5), 441–462. doi:10.2167/jost722.0 Britton, S. (1991): Tourism, capital, and place: Towards a critical geo- graphy of tourism. Environment and Planning D: Society and Space, 9(4), 451–478. doi:10.1068/d090451 Chang, T. C. (2010): Bungalows, mansions and shophouses: Encounters in architourism. Geoforum, 41(6), 963–971. doi:10.1016/j.geoforum.2010.07.003 Charley, J. (2010): The shadow of economic history: The architecture of boom, slump and crisis. Architectural Research Quarterly, 14(4), 363–372. doi:10.1017/S1359135511000157 Coles, T., Duval, D. T., in Hall, C. M. (2005): On tourism and mobility at moments of post-disciplinary movement and conjecture. Política y Sociedad, 42(1), 85–99. doi:10.5209/POSO.24154 Del Campo Gomis, F. J., Molina Huertas, M. A., in Sales Civera, J. M. (2006): Sustainable limits for golf course development in a tourist destination. World Review of Science, Technology and Sustainable Develo- pment, 3(3), 197–210. doi:10.1504/WRSTSD.2006.010221 D’Hauteserre, A.-M. (2005):Tourism, development and sustainability in Monaco: Comparing discourses and practices. Tourism Geographies, 7(3), 290–312. doi:10.1080/14616680500164716 Elsheshtawy, Y. (2010): Little space, big space: Everyday urbanism in Dubai. The Brown Journal of World Affairs, 17(1), 53–71. Fainstein, S. S. (2005): Turismo y globalización. V: Casariego, J., in Gue- rra, E. (ur.): Reinventar el destino: Reflexiones sobre el espacio turístico contemporáneo, 270–292. Tenerife, Ashotel. Fletcher, R., Blanco-Romero, A., Blázquez-Salom, M., Cañada, E., Murray Mas, I., in Sekulova, F. (2021): Pathways to post-capitalist tourism. Tou- rism Geographies. doi:10.1080/14616688.2021.1965202 Fu, A. S., in Murray, M. J. (2014): Glorified fantasies and masterpieces of deception on importing Las Vegas into the “New South Africa.” International Journal of Urban and Regional Research, 38(3), 843–863. doi:10.1111/1468-2427.12006 Gaffron, P., Huismans, G., in Skala, F. (ur.) (2005): Ecocity book I. A better place to live. Vienna, Facultas Verlags- und Buchhandels AG. Gausa, M. (1996): El espacio turístico: Paisaje al límite. V: Costa Guix, X., in Landrove Bossut, S. (ur.): Arquitectura del Movimiento Moderno, 1925– 1965: Registro Docomomo Ibérico, 292–299. Barcelona, Actar Editorial. Gauthier, P. (2005): Conceptualizing the social construction of urban and architectural forms through the typological process. Urban Mor- phology, 9(2), 83–93. doi:10.51347/jum.v9i2.3921 Gay, J. C. (1998): Nécessité fait loi. Le développement touristique de la principauté de Monaco. Espace Geographique, 27(2), 169–182. doi:10.3406/spgeo.1998.1146 Ghaemi, H. (2006): Building towers, cheating workers. Exploitation of migrant construction workers in the United Arab Emirates. Human Rights Watch, 18(8). Gibson, C. (2009): Geographies of tourism: Critical research on capita- lism and local livelihoods. Progress in Human Geography, 33(4), 527–534. doi:10.1177/0309132508099797 Gjorgievski, M., Gramatnikovski, S., in Nakovski, D. (2013): Geographic positioning as a determination of tourism development of Gevgelija Region. UTMS Journal of Economics, 4(1), 61–69. Gkoltsiou, A., in Terkenli, T. S. (2012): An interdisciplinary analysis of tourist landscape structure. Tourismos, 7(2), 145–164. Gössling, S., Peeters, P., Hall, C. M., Ceron, J.-P., Dubois, G., Lehmann, L. V., idr. (2012): Tourism and water use: Supply, demand, and security. An international review. Tourism Management, 33(1), 1–15. doi:10.1016/j.tourman.2011.03.015 Gühnemann, A., Kurzweil, A., in Mailer, M. (2021): Tourism mobility and climate change – A review of the situation in Austria. Journal of Outdo- or Recreation and Tourism, 34, 100382. doi:10.1016/j.jort.2021.100382 Harvey, D. (1990): The condition of postmodernity: An inquiry into the origins of cultural change. Cambridge, Blackwell. Harvey, D. (2005): Spaces of neoliberalization: Towards a theory of uneven geographical development. München, Franz Steiner Verlag. Herold, M., Couclelis, H., in Clarke, K. C. (2005): The role of spatial met- rics in the analysis and modeling of urban land use change. Computers, Environment and Urban Systems, 29(4), 369–399. doi:10.1016/j.compenvurbsys.2003.12.001 Hof, A., in Blázquez-Salom, M. (2015): Changing tourism patterns, capi- tal accumulation, and urban water consumption in Mallorca, Spain: A sustainability fix? Journal of Sustainable Tourism, 23(5), 770–796. doi:10.1080/09669582.2014.991397 Hollerman, M. (2015): On the beach: The changing meaning of the Bulgarian coast after 1989. City & Society, 27(3), 232–249. doi:10.1111/ciso.12066 Jeon, J. G. (1995): Exploring the three varieties of East Asia’s state-gui- ded development model: Korea, Singapore, and Taiwan. Studies in Comparative International Development, 30(3), 70–88. doi:10.1007/BF02717495 C. ROSA-JIMÉNEZ, N. NEBOT-GÓMEZ DE SALAZAR, A. E. GARCÍA-MORENO Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 29 Judd, D. R., in Fainstein, S. (2000): The tourist city. V: Ashworth, G. J., in Tunbridge, J. E. (ur.): The tourist-historic city, 53–81. London, Yale Uni- versity Press. doi:10.1016/B978-0-08-043675-3.50007-7 Knafou, R., in Stock, M. (2003): Tourism. V: Levy, J. (ur.), Dictionnaire de la géographie et de l´espace des sociétés, 931. Pariz, Belin. Kwan, F. V. C. (2004): Gambling attitudes and gambling behavior of residents of Macao: The Monte Carlo of the Orient. Journal of Travel Research, 42(3), 271–278. doi:10.1177/0047287503254956 Larson, M. S. (1995): Behind the postmodern facade: Architectural change in late twentieth-century America. Berkeley, University of California Press. Lasansky, D., in McLaren, B. (ur.) (2004): Architecture and tourism: Percep- tion, performance and place. Oxford, Berg. doi:10.5040/9781350057715 Lefebvre, H. (1974): La producción del espacio. Papers: Revista de Socio- logia, 3, 219–229. doi:10.1017/CBO9781107415324.004 Lekakis, S., in Chatzikonstantinou, K. (2020): The Mediterranean tourist city reconsidered. Heritage, 3(53), 985–988. doi:10.3390/heritage3030053 Levy, A. (1999): Urban morphology and the problem of the modern ur- ban fabric: Some questions for research. Urban Morphology, 3(2), 79–85. doi:10.51347/jum.v3i2.3885 Li, H., Lie, C.-L., Wang, S. W., Wang, T., in Dong, W. (2021): Event and city image: The effect on revisit intention. Tourism Review, 7(1), 212–228. doi:10.1108/TR-10-2019-0419 MIT (2019): Density atlas. Dostopno na: http://densityatlas.org/ (sneto 23. 4. 2022). Navarro-Jurado, E., Romero-Padilla, Y., Romero-Martínez, J. M., Serra- no-Muñoz, E., Habegger, S., in Mora-Esteban, R. (2019): Growth machi- nes and social movements in mature tourist destinations Costa del Sol-Málaga. Journal of Sustainable Tourism, 27(12), 1786–1803. doi:10.1080/09669582.2019.1677676 Nealon, J. (2002): Empire of the intensities: A random walk down Las Vegas Boulevard. Parallax, 8(1), 78–91. doi:10.1080/13534640110119632 Nebot-Gomez de Salazar, N. (2020): Jonas Larsen: La mirada del turista 1.0, 2.0, 3.0 y más allá. V: Pié Ninot, R., Rosa-Jiménez, C., Vilanova, J. M., in Porfido, E. (ur.): Turismo y Paisaje 2, 65–72. Valencia, Tirant Lo Blach. Nogués, A. (2008): Poder político local y urbanismo en entornos turís- ticos. La mediación del espacio turístico en la producción de significa- dos. Gazeta de Antropología, 24(2), 26. Nolasco-Cirugeda, A., Martí, P., in Ponce, G. (2020): Keeping mass tou- rism destinations sustainable via urban design: The case of Benidorm. Sustainable Development, 28(5), 1289–1303. doi:10.1002/sd.2084 Palupi, S., Hardiilla, D., in Nugroho, A. C. (2021): Vernacular architecture: Typology, heritage, and cultural tourism. IOP Conference Series. Earth and Environmental Science, 764(1), 12011. doi:10.1088/1755-1315/764/1/012011 Petrişor, A.-I., Hamma, W., Nguyen, H. D., Randazzo, G., Muzirafuti, A., Stan, M.-I., idr. (2020): Degradation of coastlines under the pressure of urbanization and tourism: Evidence on the change of land systems from Europe, Asia and Africa. Land, 9(8), 275. doi:10.3390/land9080275 Pié-Ninot, R., in Rosa-Jiménez, C. (2014): The issue of landscape in rein- venting mature tourist destinations. Málaga and Costa del Sol. Architec- ture, City and Environment, 9(25), 303–325. doi:10.5821/ace.9.25.3629 Reis, J. P., Silva, E. A., in Pinho, P. (2015): Measuring space. A review of spatial metrics for urban growth and shrinkage. V: Silva, E. A., Van den Broeck, P., Harris, N., in Healey, P. (ur.): The Routledge handbook of plan- ning research methods, 279–292. New York, Routledge. Reis, J. P., Silva, E. A., in Pinho, P. (2016): Spatial metrics to study urban patterns in growing and shrinking cities. Urban Geography, 37(2), 246– 271. doi:10.1080/02723638.2015.1096118 Richards, G. (2011): Creativity and tourism. Annals of Tourism Research, 38(4), 1225–1253. doi:10.1016/j.annals.2011.07.008 Rizzo, A. (2019): Predatory cities: Unravelling the consequences of re- source-predatory projects in the Global South. Urban Geography, 40(1), 1–15. doi:10.1080/02723638.2018.1505156 Roberts, A. (2010): The logic of discipline: Global capitalism and the archi- tecture of government. New York, Oxford University Press. doi:10.1093/acprof:oso/9780195374988.001.0001 Rosa-Jiménez, C., Reyes-Corredera, S., in Nogueira-Bernárdez, B. (2016): New possibilities of GIS for mapping a mature destination: A case in Benalmádena, Spain. Anatolia, 27(1), 82–90. doi:10.1080/13032917.2015.1083211 Rovira Soto, M. T., in Anton Clavé, S. (2017): Second homes and urban landscape patterns in Mediterranean coastal tourism destinations. Land Use Policy, 68, 117–132. doi:10.1016/j.landusepol.2017.07.018 Ruiz, I., Serrano, B., in Temes, R. (2016): Renovation of mature destina- tions: The case of the playa de San Juan. International Journal of Sustai- nable Development and Planning, 11(3), 295–302. doi:10.2495/SDP-V11-N3-295-302 Sale, P. F., Feary, D. A., Burt, J. A., Bauman, A. G., Cavalcante, G. H., Drouillard, K. G., idr. (2011): The growing need for sustainable ecolo- gical management of marine communities of the Persian Gulf. Ambio, 40(1), 4–17. doi:10.1007/s13280-010-0092-6 Sanabria Díaz, J. M., Quintana, T. A., in Cabrera, Y. A. (2020): Tourist renewal as a strategy to improve the competitiveness of an urban tourist space: A case study in Maspalomas–Costa Canaria. Sustainability, 12(21), 8775. doi:10.3390/su12218775 Scerri, M., Edwards, D., in Foley, C. (2019): Design, architectu- re and the value to tourism. Tourism Economics, 25(5), 695–710. doi:10.1177/1354816618802107 Simpson, T. (2013): Scintillant cities: Glass architecture, finance capital, and the fictions of Macau’s enclave urbanism. Theory, Culture & Society, 30(7/8), 343–371. doi:10.1177/0263276413504970 Simpson, T. (2016): Tourist utopias: Biopolitics and the genealogy of the post-world tourist city. Current Issues in Tourism, 19(1), 27–59. doi:10.1080/13683500.2015.1005579 Sklair, L. (2006): Iconic architecture and capitalist globalization. City, 10(April), 21–47. doi:10.1080/13604810600594613 Sklair, L. (2010): Iconic architecture and the culture-ideolo- gy of consumerism. Theory, Culture & Society, 27(5), 135–159. doi:10.1177/0263276410374634 Smith, R. A. (1991): Beach resorts: A model of development evolution. Landscape and Urban Planning, 21, 189–210. doi:10.1016/0169-2046(91)90018-H Smith, R. A. (1992): Beach resort evolution. Implications for planning. Annals of Tourism Research, 19(2), 304–322. doi:10.1016/0160-7383(92)90083-2 Soja, E. W. (2005): Una reformulación de las geografías del turismo. V: Casariego Ramírez, J., in Guerra, E. (ur.): Reinventar el destino: Reflexiones sobre el espacio turístico contemporáneo, 71–90. Tenerife, Ashotel. Soszyński, D., Sowińska-Świerkosz, B., Stokowski, P. A., in Tucki, A. (2017): Spatial arrangements of tourist villages: Implications for the integration of residents and tourists. Tourism Geographies, 6688(Novem- ber), 1–21. doi:10.1080/14616688.2017.1387808 Razvijajoči se konstrukti množičnega turizma in kapitalistično izkoriščanje obale ... Urbani izziv, letnik 34, št. 1, 2023 30 Sparke, P., Brown, P., Lara-Betancourt, P., Lee, G., in Taylor, M. (ur.) (2018): Flow: Interior, landscape and architecture in the era of liquid modernity. London, Bloomsbury Visual Arts. doi:10.5040/9781474293327 Torres, R. (2002): Cancun’s tourism development from a For- dist spectrum of analysis. Tourist Studies, 2(1), 87–116. doi:10.1177/1468797602002001098 Urry, J., in Larsen, J. (2012): The tourist gaze 3.0. Los Angeles, Sage Publi- cations. doi:10.4135/9781446251904 Velegrinis, S., in Katodrytis, G. (2015): Drawing in the sand. Cities in the making. Architectural Design, 85(1), 72–79. doi:10.1002/ad.1856 Watson, D. (2019): Fordism: A review essay. Labor History, 60(2), 144– 159. doi:10.1080/0023656X.2019.1537031 Wharton, A. (1999): Economy, architecture, and politics: Colonialists and Cold War hotels. History of Political Economy, 31(Supplement), 285–299. doi:10.1215/00182702-31-Supplement-285 Woodley, D. (ur.) (2015): Globalization and capitalist geopolitics: Sove- reignty and state power in a multipolar world. London, Routledge. Xie, P. F., Chandra, V., in Gu, K. (2013): Morphological changes of coastal tourism: A case study of Denarau Island, Fiji. Tourism Management Perspectives, 5, 75–83. doi:10.1016/j.tmp.2012.09.002 Yang, M., Han, C., Cui, Y., in Zhao, Y. (2021): COVID-19 and mobility in tourism cities: A statistical change-point detection approach. Journal of Hospitality and Tourism Management, 47, 256–261. doi:10.1016/j.jhtm.2021.03.014 Yrigoy, I. (2014): The production of tourist spaces as a spatial fix. Tou- rism Geographies, 16(4), 636–652. doi:10.1080/14616688.2014.915876 C. ROSA-JIMÉNEZ, N. NEBOT-GÓMEZ DE SALAZAR, A. E. GARCÍA-MORENO