DANSKA KNJIŽEVNOST DVAJSETEGA STOLETJA
G u n n a r   O 1 a f   S v a n e
IV. ŠTIRIDESETA LETA
Štirideseta leta so bila zelo burna leta. Dansko so Nemci okupirali 9. aprila leta 1940 in tam ostali vse do 5. maja 1945. Okupatorjeva politika je bila zmedena. Razen interniranja danskih komunistov in priključitve dežele k Anti-kominterni Danci prva leta vojne niso občutili. Vzrok za to verjetno ni bil v tem, ker so smatrali Nemci Dance za svoje plemenske sorodnike, čeprav sega tradicionalno sovraštvo med obema narodoma celo v 8. in 9. stoletje. Pravi razlog je bil po vsej verjetnosti v tem, da je bila Danska »pristava« Nemcev. Nemci so se namreč morali obnašati dostojno, če so si hoteli zagotoviti višek danske poljedelske produkcije. Nasprotno pa se je že takoj po 9. aprilu 1940 ustvaril prvi začetek ilegalnega gibanja za osvoboditev. Pasivni odpor ljudstva je prehajal v aktivni odpor, ki je dosegel svoj višek v vsakdanjih kampanjah sabotaž in štrajkov ob koncu avgusta 1943. Nemci so takrat prevzeli oblast, vrgli več ali manj kolaboracionistične politike, poslali vso dansko policijo v koncentracijska taborišča, pričeli s preganjanjem Židov, z likvidacijami in ostalo teroristično politiko, katero je pač vsa Evropa v tistih letih prav dobro poznala.
Po osvoboditvi je prišlo pol leta navdušenja: politiki osvobodilnega gibanja so sodelovali v učinkoviti koaliciji, ki je obljubljala za bodočnost vse najlepše in najboljše. Toda nenadoma in vznemirljivo so ti politiki hitro zapustili politično življenje in po kratkem času so se spet pričele prikazovati stare osebe izpred vojne ali pa iz razdobja 1940—1945. Po vojni Danska ni bila uničena. Zato pa je bila zelo oškodovana danska ekonomija zaradi nemškega ropanja Danske Narodne banke. Problem Vzhod-Zahod je nosil s seboj ostra nasprotja tudi v dansko politiko. Atlantski pakt, h kateremu je Dansko priključila nova socialdemokratska vlada leta 1949, je deželi naložil nove obveznosti, ki težko pritiskajo na že tako slabo dansko gospodarstvo. Neizmerne vsote gredo za oborožitev, graditev je prenehala, davki in cene pa kažejo stalno tendenco naraščanja, tako da je znameniti danski življenjski standard (za švedskim najvišji v Evropi) v nevarnosti. Ob koncu leta 1954 je imela Danska svoj do sedaj največji deficit v devizah.
Književnost štiridesetih let je prav tako zamršena kakor teren, na katerem je zrastla. Ali pa se nam morda samo zdi, da je tako kaotična, ker nam je še preveč blizu?
V književnosti štiridesetih let igrajo glavno vlogo kar tri generacije: starejša, ki je debitirala v dvajsetih in tridesetih letih in ki je že takrat dala svoje najboljše ljudi in njihova dela: Gelsted, La Cour, Petersen, Kirk, Herdal, Munk, Sova, Abeli, dalje mlajša, ki je nastopila prvič v tridesetih letih, ki pa je odigrala svojo glavno vlogo šele v štiridesetih letih. In končno najmlajša generacija, ki se je pojavila šele v času vojne in po vojni.
Mlajšo generacijo predstavljajo prozaisti Scherfig, Branner in Hansen.
Hans Scherfig (1905) sodi h komunističnemu krilu danske književnosti tega stoletja in je torej na isti liniji kot Nexo, Kirk, Herdal in Becker. Njegovo celotno  delo  je en  sam  velik  napad  na  različne  idealistične  filozofske  smeri
24*                                                                    371
njegovega časa. V kriminalistični zgodbi Mrtoec (1937), v tej njegovi najbolj fantastični knjigi, se izkaže obvezni umor kot imaginaren, samo kot halucinacija glavne osebe. Knjiga je oster napad na moderno slikarstvo z njegovimi abstraktnimi prevarami in nenavadnim zanimanjem za mistiko. Izgubljeni opol-nomočenec (1938) je satira na uradnika kot poedinca in na celotno pisarniško življenje kot tako. Tudi tu napada pisatelj nagnjenje časa k mistiki: soproga glavnega junaka, gospa Amsted, postane med dogajanjem v romanu spiritistka in se seveda pogovarja s svojim pokojnini možem skozi nogo od mize. Zanemarjena pomlad (1940) je do sedaj najbolj znamenita pisateljeva knjiga. Scherfig je v njej preciziral svoje stališče do akademskih poklicev in pričel z uničujočim napadom na starinske gimnazije, ki so delale kot stroji, kot tovarne dijakov in ki so producirale akademike v serijah. »O nečem drugem so sanjali prej. preden jih je zgrabila mašinerija in spremenila. Vedeli niso, kaj so počenjali z njimi, ko so jih vzgajali in izoblikovali v tisto; kar so sedaj. In še vedno ne vedo. Ne vedo, da so pohabljeni in deformirani kot kitajski psiček, vzgojen med cvetličnimi lončki in vazami.« Idealisti (1943, natisnjeni šele leta 1945) so satiričen napad na tako imenovano »seksualno ekonomijo«, na tisto krilo psihoanalize, katerega začetnik je bil Wilhelm Reich. »Seksualna osvoboditev je pogoj za ekonomsko osvoboditev. Odstrani seksualne zapreke! Potem bosta cksploatacija in zatiranje same izginili!« pravi pisatelj v enem od številnih ironičnih odstavkov te knjige. Toda pisatelj je razširil svoj napad, ki zajema vse tiste čudaške smeri, ki so v duhovni revoluciji ali fiksni ideji našli tako imenovano sredstvo za rešitev sveta: na vegetarijance, esperantiste, pristaše telovadbe di-Imlnih organov, bosih nog, spiritizma, jazza in kubizma. Po Scherfigoveni prepričanju so krivci vseh teh sistemov v filozofskem smislu idealisti, ker pozabljajo ali pa se izogibljejo materialnim, ekonomskim pogojem družbe in življenja človeka.
H. C. Branner (1903) je pesnik strahu in osamljenosti. Ta dva motiva se pri njem odražata kot psihična pojava, stanji, ki sta predmeta analize in razmišljanja. Nad njegovim ustvarjanjem, ki je obeleženo z minuciozno psihološko analizo, lebdi misel o smrti. Sen o neki ženi (1941) nima skoraj nikakršnega dogajanja in skoraj nobenega razvoja. Vse se dogaja okoli mize za bridge in vidimo samo misli četvorice ljudi, delno v obliki pretakanja zavesti. Notranja napetost romana nastaja iz nasprotij zavesti četvorice, ki simbolizirajo štiri osnovne elemente življenja: rojstvo in smrt, voljo po življenju in strah pred smrtjo. Simboličen je tudi čas dogajanja: 1. september 1939, dan torej, ko je izbruhnila druga svetovna vojna. Stari svet razpada in nekaj novega se poraja. V zbirki novel Dve minuti tišine (1944), ki jo smatrajo kritiki za njegovo do sedaj najboljše delo po umetniški plati, je Branner obdelal odnose med moškim in žensko ter otrokom in odraslim. Njegovi opisi otroškega sveta, gledanega skozi detinske oči, so eni najboljših v našem času. Radijski roman Zgodba o Borgeju (1942), ki obravnava prav to temo, je doživel lep uspeh. V romanu Jezdec (1949) nastopa pisatelj spet kot psiholog in filozof strahu. Knjiga je psihoanalitična in popisuje postopno osvoboditev mlade žene Susanne pred neko traumo: v ljubezni in sovraštvu je bila zvezana z učiteljem jahanja Hubertom, ki ga je videla umreti pod konjem; ni ga ubila ona, toda želela si je njegove smrti in to si mora priznati, da bi se lahko čutila svobodno. Bega sem ter tja od zdravnika Clemensa, s katerim živi sedaj, do novega učitelja jahanja Hermana in lezbijske Michele, pa spet nazaj k Clemensu, kjer končno tudi ostane.
372
Osebe imajo verjetno simboličen pomen kot tipi povojne debate o svobodi, kulturi in naravi ter razumu in instinktu. Susanne predstavlja torej življenje samo, osvobojeno starih ozkih vezi in v iskanju nove oblike, nove kulture. Medtem ko Herman predstavlja nasilno diktaturo, Michele svobodo brez odgovornosti, predstavlja zmagovalec Clemens humanizem. Kulturno filozofske in psihološke probleme obdeluje Branner tudi v svoji drami Bratje in sestra (1952), edini povojni danski drami, ki je doživela resničen uspeh.
Martin A.IIansen (1909) je prvič nastopil leta 1935 s svojim družbeno kritičnim romanom Naprodaj, v katerem je upodobil kmečko okolje v času velike krize. V svojem kasnejšem ustvarjanju pa se nasprotno Hansen približuje vse bolj kulturni desnici s svojim mistično-filozofskim iu psihološko-metafizičnim razmišljanjem. Pisatelj išče umetniško reakcijo proti naturalizmu in za to uporablja fabulo, simbol, podobo in mitos. Te svoje misli je iznesel že v simboličnem romanu Jonathanooa pot (1941), toda preciziral jih je šele v zgodovinskem romanu Srečni Kristoffer (1945), kjer popisuje prehod iz katoliške vere \ lute-ranstvo. Problematika onega časa je simbol za današnjo problematiko. Pater Mattias brani svojo vero, staro katoliško religijo proti anatomu Thvgoniusu, ki pooseblja novo. moderno podobo sveta, naravne vede in analitičnega duha. Pater sluti v protestantizmu nevarni začetek nekega razkroja, ki bo verjetno rezultiral nekoč v čisti materializem. Podobna filozofska razmišljanja so tudi osnova dveh zbirk novel Trnovo šihje (1946) in Jerebica (1947), v katerih izraža svoje misli v moderni obliki. Radijski roman Lažnivec (1950) je zelo težko razumljiv. Zmedena psihologija in religiozno filozofiranje igrata veliko vlogo v tej knjigi in zdi se, da je dejanje samo popolnoma postranska stvar. Zanimiva knjiga je Hansenova zbirka esejev Misli v dimniku (1948), v kateri razlaga pisec svoje metafizično stališče. V esejih riše tisto filozofsko in umetniško smer, katere pripadnik je sam, in ki gre proti »utopističnim sanjarijam civilizacije«. Ta smer je tista, ki gre od Dostojevskega in Kirkegaarda preko Nietzsclieja, devetdesetih let in Bergsona do modernih danskih idealističnih filozofov Gronbccha in Helgeja Rodeja. Najnovejša Hansenova knjiga je Kača in bik (1952). v kateri s pesniško fantazijo in obširnim arheološkim ter kuiturno-zgodovinskim znanjem poskuša očrtati linijo od kulta smrti v predkrščanski dobi preko zloma mnogo-boštva do osvoboditve s krščanskim učenjem o vstajenju, harmoničnega »ljudskega krščanstva« zgodnjega srednjega veka — tiste religije, ki ima svoj spomenik v romanski cerkveni umetnosti in ki je po piščevem prepričanju bila korenina spoznavanja življenja danskega kmečkega ljudstva. Samo malo pesnikom je kot Martinu A. Hensenu tako uspelo oživiti preteklost, toda, kakor pravi literarni zgodovinar dr. Moller Kristensen, >le strokovnjaki morejo soditi v verjetnosti njegovih hipotez«. Hansen in Branner sta v današnjih dneh tista dva danska pisatelja, katerih dela najbolj bero, o katerih tudi največ razpravljajo.
Tudi najmlajša generacija danskih pisateljev se ne more prav tako kot starejša zbirati okoli enega določenega pojmovanja življenja in umetnosti.
Poleg I^erdalovega romana Nezasužnjeni človek sta sam vojni čas in odporniško gibanje rodila vsega skupaj en sam roman 7,Rdeče livade« (1945), ki ga je napisal Ole Juul (1919). V tem romanu gre za skupino danskih saboterjev in knjiga, polna napete dramatičnosti in lepe ljubezenske zgodbe, je bila po vsebini kot nalašč za enega pr^ih povojnih danskih filmov.                               .^
Hilmar Wulff (1908) nadaljuje Kirkovo pot romanov o kmečkih hlapcih: socialistični realizem in kolektivno obliko pripovedovanja v trilogiji Pot d živ-
373
Ijenje (1947), Kruh žiDljenja (1948) in Obljubljeni dan (1949), Trilogija je opis socialnega razvoja v jugovzhodni Danski (na otoku LoUand) ob začetku stoletja, ko so se priselile velike skupine kmetijskih delavcev-Poljakov na Dansko. Ti so kot tuji element vstopili v produkcijo sladkorne pese in ustvarili nov poljedelski prolctariat. Zaradi rastočega socializma in sindikatov se ti Poljaki nasprotno počasi socialno prilagajajo danskemu prebivalstvu. Jens Peterseri, majhen danski kmet, se poroči z Rožo Marewsko, vaški hlapec Stanek pa z Agneto, hčerko bogatega kmeta itd. Ljudje najdejo drug drugega: tako politično kakor osebno kljub jezikovnim in verskim preprekam. V romanu Slabi čaai (1950) pa se je Wulff vrnil spet k ribiškemu družbenemu okolju, v katerem je bil sam rojen.
Tooe Ditleosen (1918), ki je debitirala ,s pretresljivo in globoko žensko zbirko pesmi Dekliški čud (1959) in jo nadaljevala z zbirko Mali soet (1942) je opisala v romanih Zlo so storili nekemu otroku (1941), Ulica otroštva (1945) in Zaradi otroka (1946) zakonske, seksualne in socialne probleme v prenaseljenem delavskem predelu prestolnice, v katerem je  pisateljica sama tudi  odrasla.
Pesnik Ole Sarvig (1921) uporablja zelo osebno in pogosto zelo težko dostopno obliko, katere slikoviti jezik vsebuje polno analogij na abstraktne smeri v slikarstvu. Njegova prva pesniška zbirka Zelene pesmi (1945) vsebuje poleg vrste podob iz narave in Sanj tudi opise aktualne vojne kulturne situacije:
Polja izgubljenosti.
Bilke v tisočih in gozdovi osata
nazaj skozi Evropo
v času.
Visoke pagode
kjer so pokolenja odcvetevala
v Luciferjevcm  razcvetu.
(Luciferjeoi stolpi)
Ta pesem nam nazorno prikazuje njegovo pojmovanje kulture: nekakšen svet praznine, v katerem so samo prazne lupine in njegovo brezdomovinstvo v zastareli malomeščanski kulturi. Sarvigovo občutje je osamljenost v pusti deželi — isto občutje kot pri Angležu Eliotu. Podobne misli najdemo tudi v zbirki Hiša mojega jaza (1944). Za njegovo ustvarjanje moremo reči, da je značilno zanj mitično doživljanje in religiozno spoznanje.
Ole Wivel (1921) se je učil pri nemških lirikih, predvsem pri Rilkeju, toda vendar pogosto uporablja tudi starejše, klasične vzorce. Tudi pri njem moremo opaziti močno težnjo k religioznosti ali vsaj abstraktni mističnosti v zbirkah: V znamenju ribe (1948), Elegije ekvinokcija (1949), Skriti bog (1952) in Mesec (1952). Do leta 1954 je izdajal revijo Heretico, organ povojne mistične in idealistične generacije. Ta revija (zdaj nosi naslov Roža smerij je bila protiutež organu marksistične književnosti Dialogu.
Jorgen Nash (1920) zavzema posebno mesto v krogu modernih pesnikov. Je socialist in materialist in zanj vodi pot v bodočnost skozi osvoboditev zdravih življenjskih instinktov, ki jih zasužnjujejo vse puritanske, platonske, idealistične in intelektualistične tendence naše kulture. V njego\'ih pesmih, v zbirkah Zora (1942), Podzemlje čudi  (1945),  Atomska  elegija   (1946)   in  Pesmi gneva   (1951)
374
najdemo polno podobnosti s Scliadejevim pesništvom, predvsem v svežem občutju narave. Slutimo celo začetek Schadejeve eromantije v njegovi zbirki Zioeti z žioljenjem (1948). Zato moremo v nekem smislu v najnovejši danski književnosti govoriti celo o »schadizmu«.
Kje je torej danska književnost danes? Povsem zadovoljivo odgovoriti na to vprašanje je zelo težko.
Zdi se mi, da trenutno obetajo največ mladi pesniki. Frank Jager (1926), ki je pripadal reviji Heretica bolj iz poetskih kot religioznih razlogov, se je v svojih pesniških zbirkah pokazal kot izredni slikar narave in moški oboževalec življenja kot kak Nis Petersen [Vrle pesmi (1948), Jutranja trobenta (1949), Pet letnih časoo (I950)j. V prozi pa je razvil zelo šarmanten stil pripovedovanja, posebej v Trpljenju mladega Jager a (1953). Iljitsch Johansen (1925) je eksperimentiral s svojo fantazijo v zbirkah Fant in dekle (1944) in Harlekin in smrt (1949) in je končno v Lisici in drevesu (1952) razvil stil, ki je soroden pripoved-niškemu načinu in simboličnemu poenostavljanju narodne poezije. Španski mojster Garcia Lorca, katerega pesnik občuduje in ki ga plodno prevaja, mu je dal verjetno številne pobude.
Vse se zdi, da se je krog sklenil: po koncu druge svetovne vojne lahko opazimo v književnem kaosu dve tendenci. Na eni strani stoje socialni in socialistični pisatelji: Kirk, Herdal, Scherfig, Wulff, na drugi pa filozofirajoči psihologi in metafiziki Branner, Hansen in pesnika Sarvig in Wivel. Po preteku polovice stoletja so prišli spet nazaj do stanja, ki je podobno ozadju razvoja tega razdobja: kulturno-filozofskega in mitičnega JoUannesa V. Jensena in revolucionarnega družbenega kritika Martina Andersena Nexdja. Zato pa ne moremo vedeti, kaj bosta dali ti dve smeri v prihodnosti.
Iz rokopisa prevedel D. 2.
375