tri LjuMim, tetnlt XXX 18. marec 1981 Stevilka 15-16 J štipendij uvodnik ZA ZVIŠANJE KADROVSKIH STIPENDIJ! Kar se je zgodilo na področju politike kadrovskega štipendiranja ni pomota! Ce pa je, potem ima ta pomota čisto realno podlago v politični ekonomiji reševanja gospodarske krize v Sloveniji m Jugoslaviji. Kolikor bomo torej tu nastopali proti veljavni politiki kadrovske-ga štipendiranja, bo to samo v okviru kritike te politične ekonomije, katere sestavni, nujni in povsem razumljiv del /razumljiv znotraj nje same/ je tudi vladajoča štipendij-ska politika z vsemi svojimi obrati. Kaj je osnova politične ekonomije reševanja gospo-darske krize pri nas? Zniževanje plač, osebnih dohod-kov, pod vrednost delovne sile, tj. zniževanje sredstev za normalno reprodukcijo delovne sile na fizični minimum, na skrajno mejo, ko je reprodukcija delovne sile sploh še možna. Ta stopnjevana eksploatacija delavskega razreda se manifestira v vsem, kar se pri nas splošno označuje kot padec življenjskega standarda. Kaže se v 12 % realnem padcu plač glede na lansko leto, kar dejansko pomeni tudi, da osebni dohodki ostajajo na ravni iz leta 1970 Kaže se v 32 % zastajanju rasti plač za rastjo dohodka, kaže se v tem, da je povečana stopnja akumulacije slo-venskega gospodarstva ustvarjena v celoti na račun ni-žanja plač delavcem. Povečana stopnja eksplotacije delavskega razreda je sicer najbolj vidna in očitna prav tu, v nižanju plač in življenjskega standarda, vendar to še zdaleč ni edini način večanja akumulativne sposobnosti gospodarstva, in s tern nižanja sredstev za normalno re-produkcijo delovne sile. Ta tendenca vleče za seboj ali bolje — potiska ob sebi, tudi druge mehanizme za zmanj-ševanje izdatkov za reprodukcijo delovne sile. Eden od teh načinov, ki se direktno veže na obravnavano štipen-dijsko politiko, je tudi zmanjševanje sredstev za izobraže-vanje, ki je v splošnem tendenčno zapisano tudi v pre-hodu na usmerjeno izobraževanje, v posebnem pa se kaže v preskokih in perturbacijah, kakršne nam na področju kadrovskega štipendiranja prinaša nov samoupravni spo-razum. Dejstvo, oziroma podatek da imamo tu opraviti s ,,samoupravnim sporazumevanjem' o štipendijski po-litiki, pa po našem mnenju pomeni dvoje: — na eni strani se kaže, da delavski razred ne obvladuje celotnega reprodukcijskega procesa v družbi, in s tem tudi ne sistema vzgoje in izobraževanja in štipendij-ske politike, kot dela celotnega reprodukcijskega procesa in s tem tudi procesa produkcije in reproduk-cije svoje delovne sile; na drugi strani pa to dokazuje, da prav zaradi neob viadovanja celotnega reprodukcijskega procesa s strani delavskega razreda, v novem samoupravnem sporazumu dominirajo tiste sile, katerih politična ekonomija reševanja gospodarske krize je nižanje sredstev za reprodukcijo delovne sile, eksploatacija delavskega razreda. Dokazuje, da ,,samoupravno sporazumevanje" v ničemer ni vnaprej obvezano ,,umazane dejanskosti", pač pa nam prav obravna-vani primer ponuja obilo dokazov za to, da si mora delavski razred v ,,samoupravnem sporazumevanju" svoje mesto, svojo dominacijo šele izboriti. Da mu to tokrat ni uspelo, kažejo določila členov novega samoupravnega sporazuma o štipendiranju! Kje in kako se to kaže? Če smo na eni strani ugotovili, da je štipendijska po-litika sestavni del načina produkcije in reprodukcije de-lovne sile, potem moramo ugotoviti, da je vladajoča štipendijska politika le ,,logični izraz"krize Toda pojdimo po vrsti, kajti ie tako zlagoma in preudarno, bomo lahko razumeli zapleteno in mistifici-rano birokratsko politiko ki se uvršča v sam vrh ,,bor-znih špekulacij" in ki bi si jo štel v čast vsak zapriseže-nec ,,cose nostre". Stari samoupravni sporazum o štipendiranju je skupnem številu točk, določenih skladno s posamično povprečno oceno, pridajal še tri dodatke in sicer dodatek za: — hitrost študija /do 250 točk/ — deficitarnost poklica /do 250 točk/ in — za študente iz nerazvitih občin /do 200 točk/. Iz pojasnlla k merilom za kadrovske štipendije po novem samoupravnem sporazumu pa v točki 3 beremo: ,,Po novem samoupravnem sporazumu je predviden samo dodatek do 200 točk za izrazito def icitarne poklice v posameznih občtnah. Sklep o tem, kateri pokiici so deficitarni, sprejme skupščina podpisnikov samouprav-nega sporazuma o štipendiranju v občini, pravfloma pred razpisom kadrovskih štipendij. Za letos tak sklep še nikjer ni sprejet" Nov samoupravni sporazum torej ukinja dva dodatka, za hitrost Studija /do 250 točk/ in za študente iz nera-zvitih občin /do 200 točk/. Prvi dodatek je prejemala ogromna večina študentov, pravzaprav praktično vsi, ki so sproti opravljaii študijske obveznosti. Ti pa so v ve-čini. Nov samoupravni sporazum ta dodatek ukinja z ra-zlago, da je sprotni študij uzakonjen z zakonom o usmer-jenern izobraževanju, da torej tovrstna stimulacija ni več potrebna. Za ukinitev dodatka za študente iz nerazvitih občin velja razlaga, da lahko svoje zahteve uveljavljajo na drug način. Na vse to se še povrnemo, najprej pa si po-Wiže oglejmo žonglersko potezo, s katero je bilo študen-om nasuto prgišče marcipana. -TABELAšt. 1 Za razumevanje tabele št. 1 je potrebno precej pozor-nosti, ker je prav v tej tabeli prikazano vse, kar pomeni nov samoupravni sporazum o štipendiranju /če bo prišlo do ,,doslednega uresničevanja" novega sporazuma, potem bo prišlo do nominalnega znižanja vseh štipendij po vrsti/. Če vzamemo štipendijo, ki jo ima največji odstotek študentov, potem se ta izračuna na podlagi povprečne ocene 7,3 — 7,9. Po starem sporazumu je študent za to povprečno oceno dobil 570 točk in ker točka velja 3 26 din je to pomenilo 1.858,00 dinarjev. K temu je treba prišteti še dodatek 250 točk za hitrost študija, kar dodaja 815,00 dinarjev. Skupno je bila torej štipendija 2.673,00 dinarjev. Po novem samoupravnem ,,sporazumu" pa dobi za enako povrečno oceno 720 točk /26,3 % ,,povišanje'7, kar pomeni 2.119,00 dinar-jev. Toda to je tudi vse, ker odpade po novem ,,spora-zumu" 250 točk za hitrost študija! ,,Povišanje" so torej iznajdljive buče dobile tako, da so ga izračunale na vsoto, od katere so najprej odštele 250 točk, in na tako dobljeno, ,,splošno veljavno in z vsemi zakonskimi akti usklajeno vsoto", prištele ali dodale famoznih 26,3 %, kar je v največjem številu primerov pomenilo 150 točk. Nov ,,sporazum" pomeni torej, glede na starega, več kot 12% absolutno zmanjšanje štipendije!!! Koliko se kon-kretno zniža štipendija glede na posamično povprečno oceno, je razvidno iz zadnje kolone v tabeli. Vsi tisti, ki prihajajo iz nerazvitih občin in ki so dobili zaradi tega še dodatek do 200 točk /652 00 dinar-jev/ so po novem ,,sporazumu" prikrajšani tudi za to. Vsem tem bi se štipendije v absolutnem smislu še bolj znižale. Vendar to ni vse!! Sploh pa ne še najpomembnej-še! Vse to kar ste prebrali sedaj, se je od tiskovne konfe-rence predstavnikov skupne komisije podpisnic samo- upravnega sporazuma v javnosti prikazovalo kot — po-mislite — povišanje štipendij!? In nekateri, kakor npr. tovariš predsednik Fetdin, pri tem še kar naprej vztrajajo kar je razvidno iz objavljenega magnetograma na nasled-nji strani, ter vseh dezinformativnih člankov, ki jih objav-Ijamo poleg. Najhuje ni to zaradi česar so prepozno skočili vkup na univerzitetni in republiški konferenci ZSMS, ko so se, zopet prepozno, zgrozili nad dejstvom, da nekateri dobivajo manjšo štipendijo, kajti sklicevanje na določilo novega samoupravnega sporazuma /ki ga v sporazumu sicer ni/, da nihče ne more dobivati manjše štipendije, kakor pred tem, nam šele pokaže na vso demagogijo, ki se vleče na dan Kajti po tem bi morali študentje skakati od veselja, saj jim bodo — pomislite, no — zagotovili stare štipendije in jim ne bo ničesar vzeto. No, potem pa je itak vse v redu. Do pomote je prišlo le pri izplačevanju, ker se ni upoštevalo že omenjenega dogovora, vse bo dobro vse poravnano, kajne? V Času, ko se cene osnovnim življenjskim potrebšči-nam nezadržno dvigujejo, ko rastejo stanarine oziroma se stalno postavljajo zahteve njihovim povišanjem, ko padajo se nižajo plače delavcem, v tem času se najde v Sloveniji birokrat ali kar nekaj njih ki si drzne to, da nekdo dobiva še naprej staro štipendijo, zmagoslavno in ^ ustreznim pompom po sredstvih javnega obveščanja, oznanjati kot veliko zmago in povišanje štipendij! In kljub temu, da je bilo to do sedaj že na več mestih raz-krinkano /med drugim tudi na problemski konferenci RK ZSMS, katere stališča objavljamo v nadaljevanju/, ti birokrati pri tem še kar naprej vztrajajo! To je naravnost nepojmljivo! TABELA I pre.isn.ii SS novi SS učni uspeh točke ¦din točke din mAlTJŠAKTJE 6,0 - 6,5 450 250 146 700 ,81 500 600H odpade 250 195 600 228 200 195 600 - 14,38 % 6,6 - 7,2 500 250 163 000 81 500 650 odpade 250 211 900 .244 500 211 900 - 13,33 % 7,3 - 7,9 570 250 , 185 300 81 500 720 odpade 250 234 700 267 300 « 234 700 - 12,19 % 8,0 - 8,6 650 256 211 900 81 500 800 odpade 250 260 '800.. 293 400 260 800 - 11,11 % 8^7 - 9,3 750 250 244 500 81 500 900 odpade 250 293 *O0 326 000 293 400 - 10,00 % 9,4 - io,o 850 250 277 100 81 500 1080 odpade 250 352 100 358 600 , 352 100 1.81 % zahteva revalorizacijo tudi z rastjo živfjenjskih stroS-kov. To dejansko pomeni 32 % povišanje štipendij, ker so ti stroški v letu 1980 narasli za 32 %. Vendar pa, če se bo štipendije uskladilo z rastjo ži-vljenjskih stroškov glede na nov samoupravni spora-zum, to pomeni samo 15 9 % zvišanje! Zakaj? Zopet zaradi tega, ker je osnova za zviSevanje večja po starem, kot po novem samoupravnem sporazumu. KAJSTORITI? uredništvo Tribune predlap DA SE KADROVSKE ŠTIPENDIJE ZVlSAJO SKLADNO Z RASTJO 2IVLJENJSKIH STROS-KOV V LETU 1980 TJ. ZA 32 %. IZRACUN NAJ SE OPRAVI S 1.1 1981 NA OSNOVI VREDNOSTI STIPENDIJ, Kl SO VEUALE PO STAREMSAMO-UPRAVNEM SPORAZUMU IN NAJ SE IZPLACA-JO TAKOJ. tOTI DEMAGOGIJI, Kl JO JE ŠE PRIČAKOVATI Nof nismo še na koncu! Po novem samoupravnem razumu naj bi se kadrovske štipendijerevaloriziralešele 1. 9. 1981, kar bi dejansko pomenilo, da se štipendije te bi dvignile 20 mesecev, ker so bile nazadnje revalori-iirane 1.1.1980 0 izrednem zvišanju življenjskih stroš-;ov in o tem, da so osebni dohodki, skladno s katerimi se fišajo kadrovske štipendije, sledili to zvišanje le polovič-iq tu ne bomo še enkrat pisali. Prav tako ne bomo pisali stopnji inflacije, ki je lani znašala 32 % in je v isti tevilki načrtovana tudi za letos. Ob enaki štipendiji torej 4% inflacija, kar je prav gotovo še grozljivejše, ko lemo, da štipendija iz januarja 1980 pomeni jeseni 1981 amo še 40 % svoje vrednbsti!? To si lahko zelo plasti-;no predstavljamo, če si pobliže ogledamo tabelo št. 2, i nam pove, da se je največ štipendij študentov gibalo Etkoli vrednosti 2 000.00 dinarjev. PREDLOG IZVRSNEGA ODBORA SKUPNE KOMISIJE PODPISNIC SAMOUPRAVNEGA SPO-RAZUMA O ŠTIPENDIRANJU 1. Točkovna vrednost točk za kadrovske Stipendije » zviSa od se-danjih 3,26 din na 3,86 din, kar ustreza porastu OD v letu 1980 injeto 18,6%, velja paod 1.1.1981. 2. Zaradi uveljavitve novega sporazuma se izvede valorizacija ka-drovskih štipendij takole: a) vsi štipendisti, ki bi po novem sporazumu imeli ugodnqSe število točk, pri kadrovski štipendiji naj prejmejo po tej točkovni vrednosti izračunano štipendijo. Stipendrtorji naj jim razlike izplačajo za nazaj, kakor je to bilo vsako leto. b) vsi štipendisti, ki bi po novem sporazumu imeli manjSe število točk pri kadrovski štipendiji, kakor so jih imeli po starem sporazumu, naj obdržijo že priznano §tevilo točk, ki se enako valorizirajo, kakor po novem sporazumu v skladu s točko 1 (za 18,6 %). Skupna komisija bo o tem sklepala 24. marca 1981. POLEG TEGA PA ŠE TO! TRIBUNA IZIDE ŽE ČEZ TEDEN S POSEBNO ŠTIPENDIJSKO CIFROI -TABELAšt.2 dinarjev do 799 din od 800 do 999 od 1000 do 1499 od 1500 do 1999 od 2000 do 2499 lod 2500 do 2999 jod 3000 in več št. štipendistov odstotek 190 192 2401 3353 3274 1384 1087 11881 16 1,6 20,2 28 3 27,5 11,6 91 100,00% Podatki veljajo za leto 1979 vendar lahko ipravičeno sklepamo, da se struktura stipendistov ni Ibistveno spremenila, kar se je spremenilo je le nominalna n-ednost štipendij, ki so bile revalorizirane s 1.1 1980. V zadnjem tednu je naenkrat postalo jasno, da je provokacija s kadrovskimi štipendijami presegla vse meje, še omogočajo normalno reprodukcijo študijskih tnožnosti predvsem tistih študentov, ki so že dosedaj iveli v mizernih pogojih na drugi strani pa je ta provo-'—ija ogrozila tudi normalno politično reševanje nastale lacije. Grobo politično napako republiške, obeh liverzitetnih in vseh občinskih konferenc ZSMS in vseh gih družbeno-političnih organizacij, ki so v ,,samo-ipravnem sporazumevanju'" o štipendijski politfki sode- ale, je vsaj deloma popravila zahteva ZSMS po izredni alorizaciji že v mesecu januarju /kar je birokratsko »jmovano, pravzaprav kršenje novega samoupravnega porazuma/. S tem v zvezi pa se nam postavljajo nasled-iavprašanja: fz tabele št. 2 je razvidno, da največ študentov dobiva štipendije skladno s povprečno oceno od 7,3 do 7,9. Po novem samoupravnem sporazumu to pomeni — 2.347 00 dinarjev. Ce se bodo kadrovske štipendije s 1 1 1981 zvišale skladno z rastjo oseb nih dohodkov v letu 1980 tj. 19%, bo to dejansko in glede na štipendijo, ki bi jo za to oceno študent dobil po starem samoupravnem sporazumu, pomeni-lo le 4 4 % zvišanje štipendij! To pa zato, ker je stara štipendija /skupaj z dodatkom za hitrost študija, ki ga je dobival vsak študent/ višja od ,,nove" za 326 00 dinarjev /glej tudi tabelo št. 1/. Če bo obveljal ta način revalorizacije, potem je to demagogija višje stopnje. Druga zahteva po povečanju kadrovskih štipendij pa omenja tudi spremembo tistih določil samouprav-nega sporazuma, ki predvidevajo zvišanje kadrovskih štipendij zgolj skladno z rastjo osebnih dohodkov, in PROTIINFORMACIJA ,,TOČKE RAZNO« V zaostrenih gospodarskih razmerah v naši samoupravni sociali-stični družbi je jasno, da se zaostruje tudi družbeno-ekonomski položaj študentov. V zaostreni situacije za študente, pa so se ,,vzdramili" tudi nekateri naši sistemi javnega obveščanja in komu-niciranja, ki so začeli s popularnimi pogovori za javno objavo v^ tisku, z drugače in bolj popularno imenovanimi — intervjuji. No, pa ni ostalo le pri tem, namreč intervjujih, ki niso odgovorili oz. od-krili nič novega na področju družbeno-ekonomske problematike študentov. Zanimanje je vzbudil tudi ,,spis" na temo ,,študent naj bo" (DNEVNIK, 4. marca). Ne mislim podati kritike oblike tega ,,mini romana" z glavno junakinjo, ki je vpletena v trenutno družbeno-ekonomsko situacijo študentov, k temu mojemu diskur-zu me je vzpodbudilo predvsem bolj koncentrirano branje ,,spisa", s katerim se verjetno na prvi pogled vsakdo strinja, gre pa le za čisto predpostavko. Ker sem ,,posvetil nekaj svojih giobokih misli" temu zapisu, se to pri meni ni zgodilo. Avtor (ime ni važno, ker mi ne gre za ,,preganjanje čarovnikov", ampak za kritiko eno-stranskega, v nekaterih primerih nepreverjenega pisanja) kot no-vinar. ni izbral pravilnega metodoioškega pristopa k problemu. Ce gre za tako občutljivo probiematiko, kot je v tem primeru študentska, potem je tqpisanje drližbeno neangažirano, v smislu da ne podlega ,,brezobzimi kritiki vsega obstoječega", brezobzirni v smislu, da se kritično pisanje ne boji svojih rezultatov, da se navse-zadnje ne boji konflikta z obstoječimi sHami. Če gre za tisk, kot politično silo socializma in kot sredstvo izražanja najnaptednejših sil socialistične družne zavesti, potem mora tako pisanje vsebovati ravno zgoraj navedene ugotovitve . Težko je razložiti, zakaj je problem prikazan na način kot je, zakaj se vidik (ne)objektivnosti izraža v avtorjevi (ne-)pripravijenosti, pa tudi (ne)usposobljenosti, za (ne)sprejemanje novih podatkov o (ne)proučevanem pojavu, ki so empirično očitni. Preden pa nadaljujem, poglejmo, kakšno informacijo so bralci ,,DNEVN!KA"absorbirali. Osnovno izhodišče je pot dekleta iz kmelije, ki so jo prisilili v to, da ne v tisto, kar si mogoče v trenutku branja mislite, ampak v študij. Postavljala se je v vrsto, postala je študentka. Začeii so se pojavljati problemi, začasno bivanje; dobila je štipendijo. Morila jo je visoka stanarina. Dobro in slabo je delila s ,,cimro". Imela je težave z zadovoljevanjem primarnih in sekundarnih polreb (hrana, spanje, študij). Našli sta si zaposlitev preko Študentskega servisa, zašli sta v Študentsko naselje, kjer sta ugotovili, da kolegi plačujejo tu znatno manj. JMjuna percepcija se stopnjuje s tem ko ugotovita, da gre presežek ŠS; ki sta ga s svojim delom ustvarjali tudi sami, za pokrivanje razlike med ekonomsko in dejansko najemnino v štu dentskih domovih, v katerih za njiju, čeprav izpolnjujeta pogoje, ni prostora, saj so še težji primeri... Tam pred bloki sta videli veliko avtomobilov, njihovi lastniki pa so bili stanovalci v naselju. Pričeli sta varčevati, saj sta sklenili kupiti avto, ki bi jima poleg ne-opravljenih izpitov omogočil postati ,,težji primer", da bi prišli v študentski dom. Tam bo seveda ceneje, saj bodo del najemnine ,,plačevali" tudi taki, kot sta danes sami — z dragimi in majhnimi , sobicami in delom prek ŠS. Bojita pa se, da ne bo tedaj, ko bosta privarčevali dovoij denarja za avto, za sprejsm v študentski dom potrebno prinesti še potrdilo za vikend in ,,težke denarnice", da o ,,vplivnih" starših sploh ne govorimo ... S to informacijo v stilu ,,mini romana" vsaj študentom ,,ni odkril Amerike", mogoče pa jo je komu drugemu. Objektivnost, kot odnos do stvarnosti, ni, vsaj v tem konkretnem zapisu, vrlina našega ,,ustvarjalca". Pri obravnavi navedenega problema je vključil ,,neke" informacije, ki temeljijo na empriji, pa še te ne vse. Sprašujem se, kaj se doseže s takim pisanjem? Ali morda to, da je s svojim tendencioznim pisanjem osvestil Ijudi o ,,bajnem" druž-benoekonomskem položaju študentov v Študentskem naselju? Če gre mogoče za politično diferenciacijo z idejo o združevanju slo-jevske politične (mladinske) skupine, je to za skupni de-lavski—razredni interes mladine popolnoma nesprejemljivo. S tem pa ne mislim zanikati pomena .objektivne" pripadnosti delav-skemu razredu, ki je določena z mestom v produkcijskem procesu. Ko gre za protiinformacijo ne gre za ,,prodano" informacijo v smislu površinskega obravnavanja, ampak gre za celovito, družbe-noekonomsko razredno analizo, navidez pomešanih dogodkov. To pa pomeni, zajeti v vsej ostrini in btezobzirnosti družbeno-ekonomski položaj predvsem tistih študentov, katerih položaj je na meji normalnega, ki se kaže v minimalni zadovoljitvi dobrin in storitev, ki so mu potrebne za normalno življenje. Gre za analizo bistva pojava, njegovo opredeljevanje, usmeritev. Konkretno, gre za vodenje socialne polit'ke, katere izhodišče je družbeno-ekonomski položaj študentov, cilj pa zagotovitev ustreznega, predvsem eko-nomskega položaja. Poglejmo na kratko nekaj podatkov, ki govore o trenutni si-tuaciji med študentsko populacijo. Po podatkih, ki jih je zbrala UK ZSMS preko Centra za razvoj Univerze, je na Univerzi Edvarda Kardelja vpisano 20.440 študentov, od tega jih dejansko študira 18.050 v šol. I. 1979/80, je imelo kadrovsko štipendijo ali štipendi-jo iz združenih sredstev 51 % rednih študentov. Ni težko izra-čunati, da je brez štipendije, ene ali druge, 409 % študentov. Šti-pendije iz združenih sredstev, se vse prepogosto podeljujejo štu-dentom višjih letnikov. Zakaj bolj pogosto tem, ni potrebno razla-gati. (glej TRIBUNO, letnik XXX, št. 11/12, Vzgoja, izobraževanje \n razredni boj). Vrsta štipendistov prejema štipendijo, ki jim ne zadošča za kritje stroškov šolanja. Zaradi hitrega zvišanja življenjskih stroškov, se je ,,bajni" družbeno-ekonomski položaj študentov, še posebej pa tistih iz družip z najnižjimi dohodki, poslabšal. Od 12446 vpisanih študentov v Studentskem servisu v letu 1980, je bilo 52% le-teh brez štipendij. Se pravi, da se ne zaposlujejo le zaradi ,,bodočega nakupa avtomobilov". Dodatno delo in pa sproten ter kvaliteten študij seveda ne gredo skupaj. V letu 1979/80, je od vseh rednih študentov prebivalo doma 28% le-teh, 20% se jih je vozilo v kraj študija, 35 % je v času študija prebivalo privatno, v podnajemniškem razmerju, 17% štu-dentov pa je prebivalo v študentskih domovih, v katerih se sta-•wina giblje v povprečju pd 700-800 N din. Rezultati razpisa za sprejemanje §tudentov v Studentske dpmpve za štud. I. 1980/81, lokazujejo, da stanovanjske kapacitete v SD v Ljubljani, še zdaleč ne zadoščajo potrebam. Zaradi omejenega števila ležišč, je razpis orpogočil prijavo le novincem in rednim studentom, katerih starši ali člani ožje družine stalno prebivajo na področju SR Slovenije, štucientom iz drugih republik pa le, če so se vpisali na študijske smori, ki obstajajo le na univerzi Edvarda Kardelja. V razpisnem roku je odbor za sprejemanje študentov v študent-ske dofnove pri univerzi E. Kardelja prejel 1.522 prošenj novincev. 1 100 prosilcev je prejelo ugodne rešitve, 422 pa je bilo zavrnjenih aradi neizpolnjevanj razpisnih pogojev. V pritožbenem roku se je pritožilo 186 prosilcev, ugodno rešenih pa je bilo 114 pritožb. Skupaj je dobilo ugodne rešitve prošenj za bivanje v študenskih domovih za štud. 1.1980/81 1.214 študentov novincev. Na osnovi teh rešitev je bilo do 31. 10. 1980 vseljenih v vse študentske do-move 853 študentov novincev. Vselitve še niso opravljene v celoti, predvsem zaradi ponovnega podaljševanja vpisnih rokov na posamezni VOZD. Komisija za spre-jemanje študentov v študentske dombve ne more rešiti vprašanja ,,starih stanovalcev, ki brez ustreznih odločb prebivajo v študent-skih domovih. O poenotenju vp; ..ih rokov, se je UK ZSMS že dogovorila v preteklem letu, venuar je očitno, da vse VOZD tega še ne upoštevajo. Za letošnje sprejemanje novincev (šol. I. 1980/81) v študentske domoye, je značilno predvsem naslednje: 1. Stevilo prošenj je veliko večje, kakor je bilo pričakovati glede na to, da letos skoraj ni fantov v 1. letniku zaradi služenja vojaške-ga roka. 2. Materialne razmere družin prosilcev so večinoma izrazito slabe, vendar iz podatkov strokovne službe pri tajništvu univerze ni mogoče sklepati, ali se je letos pomembno spremenila socialna struktura študentov ali je odraz znižanja življenjske ravni, do katere je pri nas v zadnjem letu prišlo. 3. Letos so hujše težave pri vseljevanju novincev, kot so bile lani, čeprav se je števito ležišč povečalo za 240 (novi stolpič ob Alendejevi ulici). Lani je koncem oktobra na vselitev čakalo 361 novincev, kar je skoraj 100 več. Na osnovi teh ocen (vzete so iz Ocene socialnoekonomskih raz-mer študentov, ki jo je pripravila UK ZSMS) lahko nesporno ugo-tovimo, da je postelj v študentskih domovih še vedno premalo in da moramo še posebej komunlsti oelovati v smeri, da bomo prido-bivaji še naprej nove kapacitete, najmanj pa skrbeti za realizacijo že sprejetega dogovora, ki določa vsako leto izgradnjo stolpiča s 300 posteljami. Vprašanja študentov podnajemnikov je eno izmed najbolj perečih. V podnajemniških sobah namreč prebiva približno 35 % študentov. Veliko teh študentov izpolnjuje kriterije za sprejem v študentske domove, vendar zaradipomanjkanjale-teh ne morejo biti sprejeti. Z bivanjem v podnajemniških sobah je ogroženo družbeno varstvo študentov podnajemnikov, saj je pp oceni komisij, ki se bavijoz družbeno-ekonpmsko problematiko študentov, cena me-sečna oz. najemnina za študenta, ki živi sam v sobi, že najmanj 2.000 dinarjev. Dobro vemo, da pbmgni^tanovati v študentskem domu privilegij. V kakšnem smislu? Studentfe \i študentskih do-movih so manj odtrani zaradi ekonomskih cen, ki so popravljene s prispevki družbe. Studentje pa, ki so kot podnajemniki, plačujejo precej višje cene, kot so ekonomske, znano pa je, da vsak posa-meznik bodisi, da ima družbeno stanovanje, bodisi, da ga je kupil s pomočjo ,,družbe", izkorišča to družbeno podporo. Dajanje sta-novanja v najem pomeni danes izkoriščanje in pridobivanje neupravičenih dohodkov. Ce smo že pri študentskih domovih, moramo vedeti, da komisija za sprejem ne more odpraviti pomanjkanjd ležišč, položaj lahko omiH le s tem, da da prednost socialno bolj ogroženim studentom. Nikakor pa s tem ne moremo razbiti socialne stratifikacije med študenti in pa prednosti, ki jih ,,bogatejši" sloji imajo pri vpisu. Poleg tega naj omenim še zdravstveno varstvo študentov, ki je zadovoljivo, za študentsko prehrano pa to prav gotovo ne velja. Tu sem predstavil le nekaj, dejanskih podatkov, ki že sami za sebe govorijo o trenutni situaciji, v kateri se danes nahajajo štu-dentje. Zakaj se bomo zavzemali je povsem jasno. Na področju štipendij nas čaka bitka za prerazporeditev delitve sredstev za štipendije na tak način, ki ne bo povzročal tako ostrih razlik v standardu štipendistov, na področju stanovanjske problematike smo že omenili glavne najoge, na področju prehrane pa je treba zagotoviti organizirano prehrano v okviru Študentskega centra. Zaostrena gospodarska situacija je zaostrila razredni boj, v katerem se nahaja tudi študentska populacija s svojo (ne)aktivnostjo. Potrebna je (kolikor smo že povedali? ) splošna mobilizacija študentov (mladincev) za akcijo, za reševanje (naših, neposrednih) problemov. Potrebno je točno opredeliti mesto mladijrie (študentov) v razrednem boju, ki teče v vsakdanjem življe-nju. Ce bomo pristajali na nujnost takšnega obstoja (mi ne bomo), potem bo za vstop v študentske domove navsezadnje nekdaj res potreben avto, pa neopravljene študijske obveznosti idr. P. S. Dragi novinar! Lepo, da si se lotil obravnavanja študentske problematike, vedi pa, da je sistem javnega obveščanja in komuniciranja najbolj pre-finjen in najmanj boleč, a zato tem hujša manipulacija s človekovo zavestjo. Tem hujša v smislu ,,upravljanja" z informacijami, ne pai (na žalost) boja enotnosti in nasprotij argumentov. Leppozdr«.. »VOGULIČ stališca in usmeritve republlske konference zveze sogialistiCne mladine slovenije sprejeta na seji dne 13. MARCA1981 Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije je na svoji problemski konferenci 13. marca 1981 obravnavala družbeno-ekonomski položaj mladih in aktivnost ZSMS v zvezi s tetn. Ugotovila je, da je družbeno-ekonomski položaj mladih moč obravnavati zgolj znotraj analize družbeno-ekonomskega položaja delavskega razreda in delovnih ljudi, da mladina nima v družbi nobenega posebnega položaja in s tem tudi ne interesov, ki bi jih bilo moč ločevati od zgodovinskih interesov delavskega razreda. Prav tako je ugotovila, da je edino merilo za uspehe in ižhodišče za ocenjevanje doseženega v dmžbenem razvoju samo družbeno-ekonomski in političen položaj delavskega razreda in delovnih ljudi in njihova vloga pri odločanju o pogojih in splošnih rezultatih celotnega reprodukcijskega procesa. Ocenjujoč družbeno-ekonomski položaj delavskega razreda in delovnOi Ijudi in njihov položaj v odločanju o celotnem reprodukcijskem procesu, je republiška konferenca ZSMS na podlagj omenjenih izhodišč ugotovila, da se še posebej v zadnjem času v naši družbi srečujemo z izjemno protislovnimi družbenimi pojavi, ki na eni strani slabšajo in vedno bolj ogrožajo družbeno-ekonomski položaj delavcev, na drugi strani pa celo odtujujejo delavski razred in delovne ljudi procesu odločanja o celotni družbeni reprodukciji. Medtem, koje slabšanje družbeno-ekonomskega položaja delavcev in delovnih ljudi očitno že pri najosnovnejši reprodukciji delovne zmožnosti deiavcev, pri onemogočanju reševanja stanovanjskega vprašanja, gibanjih na področju zaposlovanja, naraščajočih cenah osnovnih življenjskih potrebščin, položaju študentov in učencev ter kmetov, pa je v pogojih, ko se združenemu delu preko raznih obveznosti in dajatev odtujeje večinski del novoustvarjene presežne vrednosli, očitno tudi, da združeni delavci nimajo vpliva nad ustvarjenim, t.j. minulim delom in s tem tudi nad celotnim reprodukcijskim procesom v družbi. Delež tako odtujene presežne vrednosti je v zadnjem obdobju celo presegel znanih 70 %, kar je na eni strani bistveno ogrozilo reprodukcijske sposobnosti združenega dela, na drugi pa je zlagoma prišlo do slabšanja družbeno-ekonomskega položaja delavskega razreda in delovnih ljudi. Šele tu postaja jasna neločljiva povezanost med uveljavljanjem procesa delavskega samoupravljanja, torej med \ odločanjem delavcev in njfliovim družbeno-ekonomskim položajem. Kljub temu, da se delež tako odtujene presežne vrednosti zmanjšuje, pa se ta temeljni odnos, odnos med živim in minulim delom, ki je hkrati razredni odnos, ne odpravlja, posebej pa zato, ker se akumulativna sposobnost zdmženega dela veča, predvsem zaradi nižanja osebnih dohodkov ne pa zaradi zmanjševanja obveznosti in dajatev združenega dela. ¦Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije se zato v usmeritvi družbenega razvoja zavzema za ukinjanje odnosov v katerih z ustvarjenim dohodkom ne razpolagajo združeni delavci, ampak nekdo drug. To ukinjanje je hkrati temelj stabilizacijske usmeritve in politike, ki jo republiška konferenca ZSM Slovenije podpira. Hkrati pa menimo, da je potrebno voditi bitko za stabilizacijo in proti visoki stopnji inflacije predvsem na področju investicijske, splošne in skupne porabe, primarne emisije, sistema cen, piestrukturiranja gospodarstva, odpravljanja monopolnega položaja na trgu, in drugih, nikakor pa ne z drastičnim omejevanjem rasti osebnfli dohodkov, kakršnemu smo bili priča v zadnjem obdobju. Ugotavljamo, da so ravno gospodarska gibanja v zadnjem letu, ko je padanje realnih osebnih dohodkov spremljalo naglo naraščanje stopnje inflacije do viline, ki je brez primere v našem povojnem razvoju, najbolj-prepričljiv odgovor tistim, ki še vedno dokazujejo, da so osebni dohodki v Jugoslaviji eden poglavitnih virov visoke stopnje inflacije in takoimenovanega siromašenja združenega dela. S tem v zvezi podpiramo "stališče republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, ki terjajo pravičenjšo porazdelitev bremen stabilizacije za vse dele združenega dela, na vse sloje prebivalstva in vse oblike porabe. Pri usklajevanju rasti mase osebnih dohodkov z rastjo dohodka je potrebno povečati delež osebnih dohodkov delavcem z najnižjimi dohodki in ki živijo v posebno težkih gmotnih razmerah, delavcev v neposredni proizvodnji in tistih, ki delajo v posebno težkih pogojih dela. A - Stanovanjsko vprašanje 1. Spričo realne nevarnosti, da bo nov sistem zagotavljanja sredstev za stanovanjsko gradnjo iz čistega dohodka temeljnih organizacij združenega dela zaradi tega, ker velik del slovenskega gospodarstva posluje na meji rentabilnosti, ogrozil planirani obseg družbene stanovanjske gradnje v prihodnjem srednjeročnem obdobju, je potrebno dosledno izkoristiti vse mehanizme, ki jih za takšen primer določa novi zakon. Pri tem gre zlasti za uveljavitev sistema zagotavljanja sredstev vzajemnosti za tiste temeljne organizacije združenega dela, ki zaradi objektivnih pogojev na tržišču nimajo dovolj čistega dohodka. Ker bo uveljavljanje sistema vzajemnosti v mnogo večji meri kot doslej obremenilo predvsem akumulativnejše dele gospodarstva, in je zato pričakovati težave pri uveljavljanju vzajemnostnega združevanja sredstev, je potrebno, da dnižbenopolitične skupnosti in družbenopolitičrte organizacije, in s tem tudi Zveza socialistične mladine Slovenije, intervencirajo takoj, ko ugotovijo, da je zaradi težav pri samoupravnem sporazumevanju v okviru stanovanjskih skupnosti bistveno ogrožen planirani obseg stanovanjske gradnje in s tem tudi predvideno razmerje med družbeno in zasebno stanovanjsko gradnjo. 2. V okviru izvajanja določil družbenega dogovora o skupnih osnovah za zagotavljanje in usklajevanje samoupravnih družbenoekonomskih odnosov na področju stanovanjskega gospodarstva v SR Sloveniji mora tudi ZSMS v Skupnosti socialnega varstva Slovenije izboriti takšne pogoje in merila, ki bodo mladim družinam, zlasti še tistim z večjim itevilom otrok in ki živijo v težkem gmotnem položaju, omogočila, da pridobijo solidarnostna stanovanja tudi v primeru, da dohodek na družinskega člana presega mejni znesek višine skupnega dohodka na družinskega člana, ki ga po enotno dogovorjeni metodologiji ugotovijo v občinskih skupnostih socialnega varstva na osnovi elementOv, usklajenih v Skupnosti socialnega varstva Slovenije. Menimo, namreč, da je v sedanjih gospodarskih razmerah, ko se zaostruje tudi stanovanjsko vprašanje, nedopustno krčiti kategorijo upravičencev do solidarnostnih stanovanj v takšni meri, da bi to bistveno otežilo reševanje stanovanjskih problemov tistih slojev prebivalstva, ki najbolj občutijo učinke gospodarske krize in med katere vsekakor sodi tudi velik del mladih družin. 3. Ker temeljne organizacije združenega dela ostajajo temeljni okvir za reševanje stanovanjskega vprašanjz mladih delavcev, morajo občinske konference in osnovne organizacije ZSMS začeti politično akcijo za obravnavo in dopolnitev oziroma spremembo stanovanjskih pravilnikov, ki v temeljnih organizacijah združenega dela urejajo vprašanja dodeljevanja družbenih stanovanj in stanovanjskih posojil. Pri tem moramo doseči zlasti naslednje cilje: |v pravilnikih odpraviti kriterij minimalnega števila let v delovnem ¦razmerju v temeljni organizaciji kot pogoja, da delayec sploh dobi pravico, da zaprosi za dodelitev družbenega stanovanja ali stanovanjskega »posojib v pravilnikfli ustrezneje ovredriotiti kriterij delovne dobe tako, da bodo stanovanjske in socialnoekonomske razmere delavca in njegbve družine absolutno prevladujoč kriterij za dodelitev stanovanja ali posojila - v pravilnikih na podlagi določil družbenega dogovora opredeliti konkretne olajšave za milade delavce oziroma vse tiste delavce in njihove družine, ki zaradi težjih gtnotnih razmer, v katerih živijo, ne morejo vplačati lastno udeležbo pred vselitvijo v družbeno stanovanje, poleg tega pa zanje opredeliti tudi ugodnejše pogoje glede odplačevanja stanovanjskih kreditov v smislu naraščanja višine odplačil v skladu z _ naraščajočo ekonomsko močjo družine in prilagoditve odplačilne dobe. B. - Socialni položaj učencev in študentov 1. V zvezi s štipendijsko politiko in še posebej s kadrovskim štipendiranjem republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije podpira stališča republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, ki zahteva, da organizacija združenega dela in ustrezni družbeni dejavniki ocenijo ter sprejmejo ukrepe za ustrezno povečanje oziroma uskladitev štipendij učencev in študentov. 2. Medtem, ko štipendije iz združenih sredstev vsaj deloma sledijo strmemu naraščanju življenjskih stroškov, pa to ne drži za kadrovske štipendije, katerim se je po novem samoupravnem sporazumu in s prerazporeditvijo točk zelo znižala vTednost.Jakosmo pri teh štipendijah priča nevzdržnemu pojavu, ko se mora ZSMS zavzemati celo za izplačevanje stare vrednosti štipendij, ki v nekaterih primerih, ko se ne upošteva določila o izplačilu ugodnejših štipendij, pomeni večjo štipendijo po starem kot po novem samoupravnem sporazumu o štipendiranju. ¦ Republiška konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije zato zahteva: - da se kadrovske štipendije valorizira s 1. 1. 1981 in zaostanek čimprej izplača, saj so bile te štipendije nazadnje valorizirane pred 15 meseci in nikakor ne dosegajo naraščajočih življenjskih stroškov, ki se bodo 1.9. 1981, ko je predvidena valorizacija za zadnjih 20 mesecev, še povečali. - da se pristopi k spreminjanju tistih določil družbenega dogovora in samoupravnega sporazuma o štipendiranju, ki določajo, da se kadrovska štipendija valorizira zgolj skladno z odstotkom povečevanja osebnih dohodkov, ne pa tudi z naraščajočimi življenjskimi stroški kot to velja za štipendije iz združenih sredstev. S tem v zvezi zahtevamo, da se še enkrat preveri zgolj 18,4% varolizacija kadrovskih štipendij, kar se nam ob naraščajoči stopnji inflacije in žMjenjskih stroškov zdi nesprejemljivo. - da se še enkrat preveri lestvica ocen in točk, ki jo vsebuje lO.člen samoupravnega sporazuma o štipendiranju in jo skladno z ukinitvijo dveh dodatkov (za hitrost študija in nerazvite občine) uskladi tako, da v skupnem izračunu ne bo pomenila zmanjšanja vrednosti štipendije glede na določila starega samoupravnega sporazuma - da se v predhodnem obdobju, ko še niso zvišane kadrovske štipendije, skladno z našo zahtevo na vsak način zagotovi, da ne bo prišlo do izplačevanja manjših štipendij kakor tudi, da ne bo prišlo do vračanja zneskov odtegnjenih za meseca januar in februar, ker je to v nasprotju s sprejetim dogovorom o izplačevanju ugodnejših štipendij. Za izpolnjevanje omenjene zahteve in dogovora je potrebno skrajno zaostriti osebno odgovornost pristojnih organov v organizacijah združenega dela, družbenih organih in organizacijah. - da se stanarine v domovih za učence in študente ne zvišajo vse dotiej, dokler ne bo rešeno vprašanje štipendijske politike, ker se v nasprotnem samo zaostruje socialni položaj učencev in študentov, pri čemer se najbolj prizadeva te, ki že žive v težkih življenjskih pogojih. 3. Republiška konferenca Zveze socialistične mladihe Slovenije ob tem nalaga vsem občinskim konferencam ZSMS, da se na ravni občin aktivno vključijo v določanje deficitarnih poklicev, za katere se bo tudipo novem samoupravnem sporazumu izplačevalo dodatke na štipedinje, da se ne bi ponovile razmere izpred let, ko se je deficitarnost in suficitarnost poklicev določala brez opravljenih analiz in programov razvoja. Istočasno pa naj občinske konference ZSMS storijo vse, da seznanijo učence in študente štipendiste s tem, da lahko uveljavljajo zahtevo po razliki h kadrovskim štipendijam, če dohodek na družinskega člana ne presega 4.066,00 dinarjev. 4. Ugotavljamo, da obstoječi sistem zagotavtjanja sredstev za gospodarjenje in za dejavnosti v študentskih, zlasti pa še v domovih za učence, predstavlja deformacijo sistema svobodne menjave dela, ki bi moial v čim večji meri odpravljati vpliv socialnih razlik na možnosti za šolanje nc pa da ta vpliv še povečajo. Ta sistem poleg tega ruši sistem štipendiranja, saj obstoječi način ,,usklajevanja" rasti stanarin oziroma oskrbnin z rastjo štipendij samo še znižuje realno vTednost štipendij. Zato menimo, da je nujno potrebno, da se naraščajoČi razkorak med stanarinami in štipendijami v čim krajšem času kompenzira z prerazporeditvijo sredstev, ki jih ima na razpolago Republiška izobraževalna skupnost, in da se takoj začne obravnava možnosti za sistemsko ureditev tega vprašanja, ki/bi omogočilo, da bi samoupravne interesne skupnosti v mnogo večji meri krile stroške delovanja študentskih in dijaških domov, zlasti pa še stroške celotnega vzgojnoizobraževalnega programa in stroške zaposlovanja osebja v domovih. C - Zaposlovanje 1. Ugotavljamo, da v Sloveniji narašča nezaposlenost, ki v absolutnem in relativnem številu postaja vsega upoštevanja vredno dejstvo. V strukturi nezaposlenih prvič v zadnjih letih narašča število tistfli s srednjo, višjo in visoko izobrazbo in med njimi število iskalcev prve zaposlitve. Zato odločno obsojamo težnje, ki se pojavljajo ponekod v Sloviniji, da bi iskali vzrok za bistveno povečanje števila brezposelnih predvsem v pojavu tistih, ki izkonščajo ,,ugodnosti", ki jfli prinaša socialni ,^tatus" nezaposlene osebe. 2. Podpiramo usmeritve predloga družbenega plana Slovenije in plana zaposlovanja v SR Sloveniji v letu 1981, da lahko v delovnih organizacijah samo izjemoma podaljšujejo delovno razmerje delavcem, ki pridobijo pravico do upokojitve, da morajo skrbeti za prednostno zaposlovanje mladih stiokovnih kadrov, za izvajanje programov prekvalifikacije ^presežlcov svojih delavcev", da morajo skupnosti za zaposlovanje skupaj z drugimi družbenimi dejavniki skrbeti za usposabljanje brezposelnih delavcev za njihovo ponovno vključitev v delo, in druge. Poleg tega pa menimo, da je potrebno pri zaposlovanju dati prednost štipendistom in pripravnikom, da bi preprečili izrabljanje pripravnikov kot cenene delovne sile in rušenje celotnega sistema štipendiranja. 3. Ugotavljamo, da ni povsem prepiičljiv optimizem v predlogu družbenega plana Slovenije, da bomo v Sloveniji do leta 1985 ponovno dosegli polno zaposlenost spričo dejstva, da obstoječa tehnoloSka struktura dela v okviru globalno znižane stopnje rasti zaposlenosti ne omogoča zaposlovanja strokovnega kadra, ki prihaja iz procesa izobraževanja. Menimo, da ,,produktivno zaposlovanje" samo po sebi ne bo rešilo t^a problema. Zato je potrebno tudi iz tega vidika oceniti možnosti za postopno oživljanje gospodarske rasti, ki je začela padati mnogo hitreje, kot pa bi bilo to opravičljivo glede na doseženo stopnjo razvitosti proizvajalnih sil, kar usodno zaostruje tudi problem zaposlovanja. D - Položaj mladih kmetovalcev 1. Zagotoviti je treba pogoje za hitrejše vkjučevanje mladfli kmetovalcev v pioces intenzivne pioizvodnje hiane z uieditvgo hitrejš^a prenosa kmetij na mlade z ureditvijo pogojev za hitrejše uveljavljanje združevanja dela, sredstev • in zemlje. Mladi morajo vedeti in uveljavljati svoje življenjske cUje prej kot pri50-letih. 2. Cene kmetgskih proizvodov bi se morale hitrcge prilagajati cenam repromateriala ter se vsklajati med posameznimi panogami. 3. Razvoj hribovskega kmetgstva moramo širše obravnavati ter ga pogojiti tudi z razvojem infrastrukture na tem področju. 4. Zadruge bi morale izdelati plane kadrov, ki morajo zajeti tudi zadružne kmete ter na svojih posestvih zagotoviti delovna mesta za mlade kmetovalce za čas, ko čakajo na prevzem kmetije. 5. Zahtevamo, da se čimprej razreši vprašanje porodniškega dopusta in bolniškega staležaža za zadružne kmete. 6. Zahtevamo, da se uvede taka davčna politika, ki bi izrazito stimulirala tržno proizvodnjo. 7. V programe izobraževanja v osnovnih šolah je treba ^idjučiti tudi kmetijsko tematiko. Izobraževanje in osveščanje pa je treba izvršiti tudi med kmetovalci, zlasti o združevanju dela, sredstev in zemlje. 8. Kmetijske pospeševalne službe ali ustrezne druge inštitucije bi moiale izdelati ustrezne modele in organizacijske oblike združevanja dela, sredstev in zemlje. Repubiiška konference Zveze socialistične mladine Slovenije je na svoji problemski konfererici sprejela tudi sklep, s katerim nalaga vsem časopisom, katerih izdajatelj je Zveza socialistične mladine Slovenije, to je: Mladini, Tribuni, Katedri Časopisu za kritiko^ znanosti, Problemom in Radgu Student, da v svojih programih dela in izdajanja prednostno obravnavanjo družbenoekonomski položaj delavcev in s tem mladine, ter tako tudi sami prispevajo k široki aktivnosti ZSMS na tem področju. • 6 rtt^s* , MAGMETOGRAM POGOVOBA S PREDSEDNIKOM REHJBLIŠKE KOMISIJE ZA ŠTIFENDIRANJE BORISOM PELDINOM TV Dnevnik, l^.marec 1981, 19,40 Pogovor $e vodil urednik TV Dnevnika Tomaž Terček. TerSeks Novi samoupravni sporazumi o štipendiranja še vedno ndso sprejeti v vseh občinah. KJihovo uveljavljanje pa je že sprožilo vrsto zapletov med katerimi je seveda največji ta, da ao nekateri študenti in dijaki po novih izračunih dobili celo manjše štipendije kot pa so jih imeli doslej. Tu seveda ne gre za peščico ljudi, saj prejema v Sloveniji vec kot 3S.000 mladih. PX Prav zato je v studiu predsednik republiške komi-sije za štipendiranje Boris Feldin. Kaj se je torej zgodilo, oziroma kako je.do tega prišlo in kako -boste ta zaplet razpletli ? Peldin: Skupna komisija je 24.februarja šele ugotovila, da so veljavni novi sporazumi v 46 občinah v tistem motoentu. Takrat je bilotudi dogovorjeno, da bodo obračuni po novih sporazumih opravljeni v mesecu marcu. Zato Je sicer možno, da je prlšlo kje že do izplačevanj, vendar dosedanje preverke, ki sem jih sam opravil, niso poka-zale, da bi kdo dobil manj zaradi uveldavljanja novega sporazuma ampak predvsem je bilo to možno zaradi tehnič-nih, to pa so lahko tudi subjektivne ali objektivne te-žave. V novem samoupravnem sporazumu in ob ndem smo se i» točno dogovorili, da «e bi ob uveljavljandu tega sporazuma priglo do tega, da bi kdo k po novem izra-čonu lmel manj, tega ne bo »reljavljeno, ampak bodo vsl ki so pre^emali do sedaj take štipendije, pa bi jlh po novem lmeli manj, imeli najmanj take. TerSek: Kaj pa več;je,bodo imeli skorajda vsi ? Peldin: Skorajda vsi. Razumljivo pa da različno velike. Izračuni ki imamo opravljene vendarle kažejo, da se bodo poveča-li od 2 pa t;ja do 70 procentov. Različno od šolanja, od poklica, od študijskega uspeha in od socialnega stanja šfcipendista. Terček: Kakšne so sedaj najviSje...? Peldin: Najvišja štipendija, ki jo lahko dobi kadrovski štipen-dist in je istočasno iz ©cialno ogrožene družine, kjer je manj kot 600.000 *arib. dlnarjev dohodka na mesec v družini, lahko doseže pri odličnem uSencu 7O5.M-OO *arih dinarjev. Terček:nTo pa je več kot tisti minimalni zajamčeni osebni dohodek ? Feldin: Zajamčeni osebni dohodek pa je v Sloveniji 443.000. Praviloma je to celo nekolikp več, kakor pa bo dobil, ko 8e bo pojavil v taisti organizaciji kot pripravnik. Terček: Tovariš Feldin, zanima nas še tole. Do kakšnih zapletov, kot ste že sami rekli, bo verjetno prišlo najsibo iz aubjektivnih ali objektivnih razlogov. Kdo jih bo mo-ral reševati, ker to bo treba pa le čimhitreje ? Feldin: Hislim, da jih resnično lahko razrešujemo vae te stvari popolnoma normalno in z vso odgovornostjo in hitro preko strokovnih služb, preko mladinske organizacije za katero ____ bi bilo dobro, da nas aprotl opozaroajo, kjerkoli bi priha.jalo do težav ali do krivega tolmačenja ali izva-janja sporazuma in sklepov in dogovorov. Tako da mislim vOma da ni potrebno bojazni imeti, da bi se komerkoli lahko zgodila krivica. Če bi se v nekaterem trenutku, jo je mo?,no tudi popraviti. Terček: Hvala l Hj 5f e5e?^SS*l ssssss Za štipendi je posle j četrtinovecsredstev Nov samoupravni tporaium o fttpcndlrmju Višje štipendlje, • M vsem - DodeJ 46 obttn UUBUANA, 5. o Jtlpendiranja dovbjt vtljal, v D 46 Momlk vane. To seveda ne porneni, da bodo Stipendijc izgubile svojo socialno vlogo, šc zlasti sedaj, ko zviSani žiyljenjski stroški močno načenjajo Itandard uftencev in Studentov. V celoti bomo z uveljavitvi)o oovega sporazuma za Itipendije iz združenih sredttev potrebovtli 25 odstotkov več sredstev kot doslej. To ne pomeni nekakSne-ga •ploJnega, Hnearnega zvišanja itipendij, marveč zviSanje Sttpen-dij predvsem tistim, ki so tega najbplj potrebni, in sicer v ncka-terih primeiih celo za 70 odstot-kov. Načeloma bodo bolj visoke Stipendije dobili učcnci in itu-denti, ki sc šolajo zunaj kraja stalnega bivaiiSča in živijo v do-movih oziroma kot podnajemni-ki ter vozači. V vsakem primeru pa se Stipendije no bodo znižale, fieprav izračuni po novem spora-zumu kažejo pri »premožnejSih« tudi na to možnost. Taki štipen-disti bodo obdriali Ittpendije v enakem znesku, kot so iih prcje-malidoslej. Študent naj bo! »Študent naj bo!« so p. dejati in jo poslati v nusto. Postavila sejev prvo vrsto — na fakulteti pri vradh za vpis. Nato drugičpri okencu za oddajo prošnje za štipendijo in še tretjič s prošnjo za sprejem v študentski dom. Vrr&la se je domov... ... Prišla je jesen. ObvestiU so jo, da je sprejeta na »faks*, kotje sUšala poimenovati novo šolsko ustanavo v mestu, ugodiU so njeni prošnji za šti-pendijo—tistih stasedemdesetih starih tisočakov je bUa vesda! Sporo&H pa so ji, da mnjo ni pro- j storm vi idomu, da sicer izpolnjuje vse pogoje, adaješe več »teijih primerov«. Žapu-stUa je domače hotme, knutijo. TBDFETSKA PRILDGA TRIBUNE H KRITIKIPOLITIČNE EKONOMIJE (nadaljevanje) Če opazujemo celoto enačb, v kateri najde menjalna vrednost nekega blaga svoj realen izraz, npr.: 1 vatel platna = 2 funta kave 1 vatel platna = 1/2 funta čaja 1 vatel platna = 8 funtov kruha itd., potem nam povedo te enačbe sicer le to, da je obči, družbeni delovni čas vpredmeten v enakih količinah v 1 vatlu platna, 2 funtih kave, 1/2 funta čaja itd. Ampakdejdnsko postanejo indivi-dualna dela, ki se v teh posebnih uporabnih vrednostih predstavlja-jo, le takrat obča in v tej obliki družbena dela, ko se resnično zamenjujejo med seboj v razmerjih trajanja del, ki so v njih vsebo-vana.14 C Družbeni delovni čas eksistira tako rekoč le latentno v teh blagih in serazodene šelev procesu njihove zamenjave. Naše izhodišče ni delo individuov kot skupnostno /delo/, temveč so obratno posebna dela privatnih individuov, dela, ki se potrdijo kot obča družbena dela šele v procestu zamenjave, ko odpravijo /in obenem ohranijo/ svojprvotni znaČaj. Obče druž-leno delo zato ni dokončana predpostavka, temveč postajajoč rezultat. In tako sledi ergibt sich iz tega nova težava, da morajo blaga po eni strani vstopati v proces zamenjave kot vpredmeten obči delovni čas, da pa je samo vpredmetenje delovnega časa indi-viduov po drugi strani le produkt procesa zamenjave. Vsako blago naj bi z otujitvijo svoje uporabne vrednosti, torej svoje prvobitne eksistence, prejelo eksistenco, ki mu kot menjalni vrednosti ustreza. Blago more zato podvojiti svojo eksistenco v orocesu zamenjave. Po drugi strani je lahko njegova druga eksi- *°nca kot menjalna vrednost sama le neko drugo blago, kajti v ^su zamenjave si stoje nasproti le blaga. Kako neko posebno neposredno predstaviti kot vpredmeten obči delovni čas, ali, a( je isto, kako individualnemu delovnemu času, ki je vpredmeten nekem posebnem blagu, pridati /kar/ neposredno značaj ob- ~tii' Realen izraz menjalne vrednosti nekega blaga, tj., vsakega ^aga kot občega ekvivalenta, se predstavlja z neskončno celoto enačb kot: 1 vatel platna = 2 funta kave 1 vatel platna =1/2 funta čaja 1 vatel platna = 8 funtov kruha 1 vatel platna = 6 vatlov katuna 1 vatel platna = itd. Ta predstavitev je bila vtoliko teoretična, kolikor smo blago le misliti kot določen kvantum vpredmetenega občega delovnega časa. Obstoj nekega posebnega blaga kot občega ekvivalenta po-stane \z zgolj abstrakcije družbeni rezultat samega procesa zamenja-ve z enostavnim obratom gornjega zaporedja enačb. Torej npr.: 2funta kave = 1 vatel platna 1/2 funta čaja = 1 vatel platna Bfuntov kruha = 1 vatel platna Bvatlov katuna = 1 vatel platna. S tem ko kava, čaj, kruh, katun, skratka vsa blaga, izrazijo delovni čas, ki ga vsebujejo, v platnu, se obratno menjalna vrednost platna razpre v vseh drugih blagih kot njegovih ekvivalentih in telovni čas, ki je vpredmeten v njem /platnu/, postane neposredno obči delovni čas, ki se v enaki meri predstavlja v različnih volum-nih drugih blag. Z vsestranskim nastopom vseh drugih blag pred njim postane platno tukaj obči ekvivalent. Kot menjalna vrednost je vsako blago postalo mera vrednosti za vsa druga blaga. Tukaj pa izločeno blago, nasprotno, postane, s tem ko merijo vsa blaga svojo menjalno vrednost v nekem posebnem blagu, adek-vaten/ujemajoč obstoj menjalne vrednosti, njen obstoj kot obči ekvivalent. Nasprotno temu pa se neskončno zaporedje ali ne-skončnost enačb, v katerih se predstavlja menjalna vrednost vsa-kega blaga, skrči na eno samo enačbo z le dvema členoma. 2 funta kave = 1 vatel platna je dovršen izraz menjalne vrednosti kave, saj se v tem izrazu prikaže neposredno kot ekvivalent za določen nvantum vsakega drugega blaga. Znotraj procesa zamenjave torej )bstajajo/so prisotne/dasein/ zdaj blaga drugo za drugo kot me-njalne vrednosti v obliki platna ali se tako drugo drugemu prika-lujejo /prim. interpretativno drugačen prevod v MED 20-352; pre-rajalkina opomba/. Da so vsa blaga navezana med seboj kot me-njalne vrednosti, kot le različni kvantumi vpredmetenega delovnega :asa, se prikaže zdaj tako, da se kot menjalne vrednosti predstavlja-jolerazlični kvantumi istega, predmeta, platna. Obči delovni čas se zato s svoje strani predstavlja kot posebna reč, /kot/ blago ob drugih blagih in zunaj njih. Hkrati pa je enač-ba, v kateri se blago predstavlja za blago kot menjalna vrednost, npr. 2 funta kave = 1 vatel platna, takšna, da moramo izenačitev šele uresničiti. Le s svojo otujitvijo kot uporabna vrednost, "ki je ta otujitev/ odvisna od tega, če se obnese kot predmet neke potrebe v procesu zamenjave, se dejansko spremeni iz svojega ob-itoja /kot/ kava v svoj obstoj /kot/ platno, privzame tako obliko občega ekvivalenta in postane dejansko menjalna vrednost za vsa druga blaga. Nasprotno pa postane platno s tem, da se vsa druga blaga s ivojo otujitvijo kot upofabne vrednosti spremene v platno, spre-menjeni obstoj vseh drugih blag in le kot rezultat te spremembe vseh drugih blag vanj /postane/ neposredno vpredmetenje občega delovnega časa, tj., produkt vsestranske otujitve, odprava /z ohra-itvijo/ individualnih del. Če tako blaga, da bi se.prikazala drugo drugemu kot menjalne vrednosti, podvojijo svojo eksistenco, po- t Mragonski kmetje kot prastavoljci dvoji tako svojo uporabno vrednost blago, ki je obči ekvivalent kot izključeno. Njegovi posebni uporabni vrednosti kot posebnega blaga se pridoda /še/ neka obča uporabna vrednost. Ta njegova uporabna vrednost je sama oblikovna določenost, tj., izhaja iz spe-cifične vloge, ki jo igra, ko pred njim vsestransko nastopajo druga blaga v procesu zamenjave. Uporabna vrednost vsakega blaga kot predmeta posebne potrebe ima v različnih rokah različno vrednost, npr. drugačno vrednost v roki tistega, ki ga odsvaja, kot v roki tistega, ki si ga prisvaja. Blago, ki je kot obči ekvivalent izločeno, je zdaj predmet obče potrebe, ki je pognala iz samega procesa za-menjave, in ima za vsakogar enako uporabno vrednost — da je nosilec menjalne vrednosti, obče sredstvo menjave. Tako je v enem blagu razrešeno protislovje, ki ga vključuje blago kot takšno, — da je /kot/ posebna uporabna vrednost hkrati obči ekvivalent in /da je/ zato uporabna vrednost za vsakogar, obča uporabna vrednost. Medtem ko vsa druga blaga zdaj najprej predstavljajo svojo menjalno vrednost kot ideelno izenačitev, ki se jo mora šele realizirati z izločenim blagom, se uporabna vrednost tega izločenega blaga prikaže, čeprav reelna, kot zgolj formalen obstoj v procesu samem, /kotobstotf ki se ga lahko/more reali-zira/ti šele, ko se ga spremeni v dejansko uporabno vrednost. Prvotno se je blago predstavljalo kot blago nasploh, /kot/ v neki posebni uporabni vrednosti vpredmeten delovni čas. V procesu za-menjave se vsa blaga navezujejo na izločeno blago kot blago nasploh, na Blago, /na/ obstoj občega delovnega časa v neki po-sebni uporabni vrednosti. Vedenjeposebnih blag nasprotuje zato /vedenju/ posebnega blaga kot ob'oga /blaga/.1"5D. Vzajemno navezovanje pos^stnikov blaga na njihova dela kot obča družbena dela se predstavlja tako, da se navezujejo na svoja blaga kot menjalne vrednosti, /medtem ko se/ vzajemna nave-zanost blag drugo na drugo kot menjalnih vrednosti v procesu zamenjave /predstavlja/ kot njihova vsestranska navezanost na neko posebno blago kot adekvaten izraz njihove menjalne vred-nosti, kar se nasprotno prikaže kot specifična navezanost tega posebnega blaga na vsa druga blaga in zato kot določen, tako rekoč samonikel/samoroden družbeni značaj neke reči. Posebno blago, ki predstavlja tako adekvaten obstoj menjalne vrednosti vseh blag, ali menjalno vrednost blag kot posebno, izločeno blago je — denar. Ta je kristalizacija menjalne vrednosti blag, ki jo ta /blaga/ sama obrazijo v procesu zamenjave. Medtem ko postajajo blaga znotraj procesa zamenjave zato drugo za drugo /blago/ kot uporabne vrednosti, ker si levijo celotno oblikovno določenost in se med seboj navezujejo v svoji neposredni snovni oblikovanosti, morajo, da bi se drugo drugemu prikazala kot menjalne vrednosti, privzeti novo oblikovno določenost, preiti postopoma k obrazenju denarja. Denar ni simbol, je to ravno t°ko malo, kot je simbol obstoj upo-rabne vrednosti kot blago. Da se družbeno produkcijsko razmerje predstavlja kot predmet, ki je razpoložljiv /vorhaden/ zunaj/ mimo individua, in določene navezanosti. v katere vstopajo v pro-dukcijskem procesu svojega družbenega življenje, kot specifične lastnosti neke reči, ta sprevrnjenost in ee umišljena, temveč pro-zaično realna mistifikacija označuje vse družbene oblike dela, ki postavlja menjalno vrednost. V denarju se le presenetljiveje prikaže kot v blagu. Nujne fizične lastnosti posebnega blaga, v katerem bi se naj kristalizirala denarnost /Geldsein/ vsega blaga. v kolikor izhajajo neposredno \z narave menjalne vrednosti, so poljubna deljivost, enakomernost delov in nerazlikovanost /Unterschiedslosigkeit/ vseh primerkov tega blaga. Kot snovnost občega delovnega časa mora biti enakovrstna snovnost in sposobna, da predstavlja zgotj kvantitativne razlike. Druga nujna lastnost je trajnost njene uporabne vrednosti, ker jo mora ohraniti znotraj procesa zamenjave. Plemenite kovine imajo te lastnosti v posebni meri. Ker denar ni produkt refleksije ali dogovora, temveč ga obrazi instinkt y procesu zamenjave, so vlogo/funkcijo denarja opravljala zelo različna, bolj ali manj neprimerna blaga. Nujnost, da se na določeni stopnji razvoja procesa zamenjave razdeljuje blagom po-larne določenosti, da je eno uporabna vrednost in drugo menjalna vrednost, tako da figurira neko blago npr. kot menjalna vrednost, medtem ko je drugo odsvojeno kot uporabna vrednost, prinese s seboj, da igra sprva povsod blago ali tudi več blagz najbolj občo uporabno vrednostjo /le/ stučajno vlogo denarja. Ce niso predmet neke neposredno prisotne potrebe, jim njihov obstoj kot snovno najpomembnejša sestavina bogastva zagotavlja nek bolj obči značaj kot drugim uporabnim vrednostim. Neppsredno menjalno trgovanje, samonikla oblika procesa za-menjav^, predstavlja prej začetno preobračanje uporabnih vred-nosti v blago, kot ono /preobračanje/ blag v denar. Menjalna vred-nost ne prejme nikakršne proste oblikovanosti, temveč je še nepo-sredno vezana na uporabno vrednost. Vidno je to v dvojem. Pro-dukcija sama je v svoji celotni konstrukciji usmerjena k uporabni vrednosti, ne k menjalni vrednosti, in blago je zato le v meri, s katero presega /produkcija/ potrebe konzumpcije, /tako/ da uporabne vrednosti prenehajo biti uporabne vrednosti in postanejo sredstvo zamenjave. Po drugi strani postanejo blago samo le znotraj meja ne-posredne uporabne vrednosti, čeprav je polarno razdeljena, tako da morajo blaga, ki jih posestniki blaga zamenjujejo, biti za vse upo-rabne vrednosti, vendar vsako za njegovega neposestnika. Dejansko se proces zamenjave blag prikaže prvotno tam, kjer občestva pre-nehajo, na njihovih mejah, nekaj točkah, kjer so stopila v kontakt z drugimi občestvi, in ne v naročju samoniklega občestva. 16 Na obrobju se začenja menjalno trgovanje in udari od tod v osrčje občestva, na katero učinkuje razkrajajoče. Posebne uporabne vred-nosti, ki postanejo blago v menjalnem trgovanju med različnimi občestvi, kot sužnji, živina, kovine, obrazijo zato večinoma znotraj samega občestva prvi denar. Videli smo, kako se menjalna vrednost nekega blaga toliko bolj predstavlja kot menjalna vrednost, kolikor daljše je zaporedje nje-govih ekvivalentov ali kolikor je sfera zamenjave za blago večja. Postopno širjenje menjalnega trgovanja, povečanje zamenjave in namnožitev blag, ki se pojavljajo v menjalnem trgovanju, razvijajo žato blago kot menjalno vrednost, silijo k obrazenju denarja in njihov učinek na menjalno trgovanje povzroči neposredno njegov rgzkroj. Ekonomisti imajo navado, da izpeljujejo denar iz vnanjih težav, ob katere zadene razširjeno menjalno trgovanje, pozabljajo pa pri tem, da izvirajo te težave iz razvoja menjalne vrednosti in torej družbenega dela kot občega dela. Npr.: blaga niso poljubno deljiva kot uporabne vrednosti, kar bi naj bila kot menjalne vrednosti. Ali, A-jevo blago je morda uporabna vrednost za B, medtem ko ni B-jevo blago uporabna vrednost za A-ja. Ali pa, da naj bi posestniki blaga potrebovali blaga, ki jih — kot nedeljiva — vzajemno zame-njujejo, v neenakih proporcih vrednosti. Z drugimi besedami, s pretvezo, da opazujejo enostavno menjalno trgovanje, si eko-nomi.sti ponazarjajo določene strani protislovja, ki ga zakriva obstoj blaga kot neposredne enotnosti upQrabne vrednosti in me-njalne vrednosti. Po drugi strani se nato oklepajo konsekventno fnenjalnega trgovanja kot adekvatne oblike procesa zamenjave, ki je povezano le z določenimi tehničnimi nadlogami, za katere je denar 8 domiselno izmišljeno sredstvo /razbistritve nadlog; v MED 20-355 le sredstvo, pojasnila v slovarjih so nejasna za Auskunftsmittel; prevajalkino pojasnilo/. S tega povsem površinskega stališča je zato neki domiselni angleški ekonom pravilno domneval, da je denar zgolj materialni instrument, kot ladja ali parni stroj, vendar pa ne predstavitev nekega družbenega produkcijskega razmerja, in ni zato nikakršna ekonomska kategorija. Zato gre za zlorabo, ko se ga obravnava v politični ekonomiji, ki prav zares nima nič skupnega s tehnologijo. 17 V svetu blag se predpostavlja razvito delitev dela, ali pa se /ta delitev/ neposredno predstavlja v raznovrstnosti uporabnih vred-nosti, ki si stopajo kot posebna blaga nasproti in v katerih tičijo prav tako raznovrstni načini dela. Delitev dela, kot totalnost vseh posebnih produktivnih načinov zaposlitve, je celostna oblikovanost družbenega dela po svoji snovni strani, /in če/ jo opazujemo kot delo, ki producira uporabne vrednosti. Kot takšna pa obstaja/de-litev dela/, s stališča blag in znotraj procesa zamenjave, le v svojem rezultatu, v posebnosti samih blag. Zamenjava blag je proces, v katerem je družbena menjava snovi, tj.f zamenjava posebnih produktov privatnih individuov, hkrati zaplojevanja določcnih družbenih produkcijskih razmerij, v katera vstopajo individui v tej menjavi snovi. Procesirajoče navezanosti blag ^drugo na drugof se kristalizirajo kot razlikovane določitve obcega ekvivalenta, in tako je proces zamenjave hkrati proces obrazenja denarja. Celota tega procesa, ki se predstavlja kot pote-kanje različnih procesov, je cirkulacija. A. Nekaj o zgodovini analize blaga Analiza blaga na delo v dvojni obliki, /ko je/ uporabna vred-nost realno delo ali smotrna produktivna dejavnost, menjalna vred-nost /pa/ delovni čas ali enako družbeno delo, je kritični sklepni rezultat več kot stoletje in pol dolgih raziskovanj klasične politične ekonomije, ki se začenja v Angliji z VVilliamom Pettyem, v Franciji z Boisguillebertom, 18 sklene pa v Angliji z Ricardom, v Franciji s Sismondijem. Petty razktoji uporabno viednost v delo, ne da bi se slepil o naravni pogojenosti /prim. napačno v MED 20-356; prevajalkina opomba/ njegove ustvarjalne ipoči. Takoj dojame dejansko delo v njegovi družbeni celostni oblikovanosti, kot delitev dela. 19 Ta nazor o viru snovnega bogastva pri njem ne ostane, kot je temu tako pri njegoverh sodobniku Hobbesu, bolj ali manj neploden, temveč ga vodi k politični aritmetiki, /k/ prvi obliki, kateri se politična ekonomija odmakne /izstopi iz prejšnje nerazlikovanosti različnih ved/znanj/ kot samostojna znanost. Menjalna vrednost pa je zanj, kar se prikaže v procesu zamenjave blag — denar, in sam denar /je zanj/ eksistirajoče blago — zlato in srebro. Ujet v pred-stave monetarnega sistema razloži posebno vrsto realnega dela, s katerim se oskrbimo z zlatom in srebrom, kot delo, ki postavlja menjalno vrednost-. On dejansko misli, da občanskemu delu ni treba proizvajati neposredno uporabne vrednosti, temveč /mora proizvajati/ blago, neko uporabno vrednost, ki je sposobna, da se v procesu zamenjave s svojo otujitvijo predstavi kot zlato in srebro, tj., kot denar, tj., kot menjalna vrednost, tj., kot vpredmeteno obče delo. Njegov primer je prepričljiv prikaz, da spoznanje dela kot vira snovnega bogastva nikakor ne izključuje zmoto o določeni družbeni obliki, v kateri je delo vir menjalne vrednosti. Boisguillebert s svoje strani razkroji, če že ne vede, pa dejansko menjalno vrednost blaga v delovni čas, s tem ko ,,resnično vred-nost" (la juste valeur) določi s pravilnim proporcem, v katerem je delovni čas individuov razdeljen na posebne industrijske veje, in predstavi svobodno konkurenco kot družbeni proces, ki ustvarja ta pravilen proporc. Vendar se sočasno in v kontrastu s Pettyem on fanatično bori proti denarju, ki s svojo vmešanostjo moti naravno ravnotežje ali harmonijo zamenjave blaga in zahteva, fanatičen moloh, vse naravno bogastvo kot žrtev. Čejeta polemika proti denarju po eni strani povezana z določenimi historičnimi okoli-ščinami, ker se pač Boiguillebert vojskuje s slepo razdirajočim de-narnim pohlepom dvora nekega Ludvika XIV., njegovih fanatičnih izterjevalcev dajatev in njegova plemstva 20 medtem ko slavi Petty v denarnem pohlepu dejavni gon, ki vzpodbuja Ijudstvo k indu-strijskemu razvoju in osvojitvi svetovnega trga, izskoči tukaj tudi hkrati globlje načelno nasprotje, ki se kot stalen kontrast ponavlja med pristno angleško in pristno francosko 21 ekonomijo. Boisguil-lebert vidi prav zares le snovno vsebino bogastva, uporabno vred-nost, užitek 22 in zanj so občanska oblika dela, produkcija upo-rabnih vrednosti kot blag in proces zamenjave blag naravi primerna /naturgsmaess/ družbena oblika, s katero/v kateri doseže indivi-dualno delo oni namen /namreč: užitek, naslado/. Kjer stopi pre-denj specifičen značaj občanskega bogastva, kot mu v denarju, verjame, da gre za vmešavanje samozvanih tujih elementov, in se razvname zoper občansko delo v eni obliki, medtem ko ga hkrati v drugi obliki utopisiično slavi /verklaeren: razjasniti, poveličati, slaviti, spremeniti/.23 Boisguillebert priskrbi dokaz, da lahko obravnavamo delovni čas kot mero velikosti vrednosti, čeprav je delo, ki je vpredmeteno v menjalni vrednosti blag in merjeno s časom, /zmotno/ zamenjano/ /pomešano z neposredno naravno dejavnostjo individuov. Prvo zavestno, skoraj trivialno jasno analizo menjalne vrednosti na delovni čas najdemo pri nekem človeku novega sveta, kjer sc občanska produkcijska razmerja, importirana sočasno z njihovimi nosilci, hitro pognala v novih tleh, ki so svoj primanjkljaj zgodo vinske tradicije izravnala z obiljem humasa. Ta človek je Benjarnir Franklin, ki je v svojem mladostnem delu, napisano 1719, natisnje nio 1721, formulirali temeljni zakon moderne politične ekono mije.24 Zanj je nujno, da poiščemo /kot nadomestilo za/ ple menite kovine drugo mero vrednosti. Ta naj bi bila delo. ,,Z delom lahko prav tako dobro merimo vrednost srebra kot vseh drugil reči. Privzemimo podmeno, da je nekdo zato zaposlen, da bi producira žitno zrnje, medtem ko nekdo drucj koplje srebro in ga rafinira. Ob konct leta ali kakršnegakoli določenega časovnega obdobja sta polni meri obet izdelkov, žitnega zrnja in srebra, naravni ceni obeh, in če je enega 20 bušlov. drugega 20 unč, potem je unča srebra vrednost dela, ki je potrošeno ze produkcijo bušla zrnja. Čepa lahko z odkritjem biižnjih in dostcpnejših, donosnejših žil človek sedaj producira 40 unč srebra z isto lahkotnostjo kot prej 20, in ostane za produkcijo 20 bušlov žitnega zrnja potrebno isto delo /kot prej/, potem 2 unči srebra ne bosta vredni več kot isto delo, ki je bilo potrošeno za produkcijo bušla žitnega zrnja, in bušel, ki je prej veljal 1 unčo, bo poslej 2, ceteris panbus /lat., v enakih okoliščinah/. Zato moramo bo-gastvo neke dežele ocenjevati s kvantiteto dela, ki so jo njeni prebivalci sposobni kupiti."25 Delovni čas se pri Franklinu nemudoma ekonomistično pred-stavi kot mera vrednosti. Sprememba dejanskih produktov v me-njalne vrednosti je samoumevna, in gre le za to, da najdemo mero velikosti vrednosti. ,,Ker", pravi on, ,,trgovanje ni nič drugega kot zamenjava dela zdelom, se najpravilneje oceni vrednost vseh reči z delom."26 «§51 ue nadomestimo besedo delo tukaj z dejansko delo, potem nemudoma odkrijemo pomešanje dela v eni obliki z delom v drugi obliki. Ker obstoji trgovanje v zamenjavi dela čevljarja, dela ru-darja, dela predilca, dela slikarja itd., se vrednost škornjev najpri-merneje oceni v delu slikarja? Franklin je nasprotno menil, da se vrednost škornjev, rudnin, prediva, slik itd. določa z abstraktnim delom, ki nima nobene posebne kvalitete in je zato merljivo zgolj s kvantiteto.27 Ker pa ni dela, ki je vsebovano v menjalni vrednosti, razvil kot abstraktno obče, /kot/ iz vsestranske otujitve indi-vidualrrih del izvirajoče družbeno delo, je nujno spregledal denar kot nepošredno obliko eksistence tega otujenega dela. Denar in delo, ki postavlja menjalno vrednost, zanj zato nista nikakor pove-zana, temveč je /zanj/ denar mnogo bolj instrument, ki se ga je vneslo od zunaj v zamenjavo zaradi tehnične udobnosti/lagodnos-ti.28 Franklinova analiza menjalne vrednosti je ostala brez nepo-srednega vpliva na občo pot znanosti, ker je posamezna vprašanja politične ekonomije obravnaval le ob določenih praktičnih prilož-nostih. Nasprotje med dejansko koristnim delom in delom, ki postavlja menjalno vrednost, je Evropo 18. stoletja burilo v obliki problema: katera posebna vrsta dela naj bi bila vir občanskemu bogastvu? Predpostavili so torej, da ne ustvarja vsako delo, ki se udejanja v uporabnih vrednostih ali dobavlja produkte, zato že neposredno bogastvo. Fiziokra^om pa, kot njihovim nasprotnikom, ni toliko pekoče sporno vprašanje, katero delo ustvarja vrednost, kot je to, katero ustvarja presežno vrednost. Obravnavajo torej problem v zapletenejši obliki, preden so ga rešili v njegovi elementarni oblikf, kakor vodi zgodovinska pot vseh znanosti skozi množico križarjenj in blodenj /Kreuz—und Ouerzuege/, preden dospejo do svojega dejanskega izhodišča..Od drugih graditeljev se znanost razlikuje v toliko, ker ne zarisuje le gradov v oblakih, temveč izvede tudi posamezna nadstropja, v katerih se lahko biva, preden položi te-meljni kamen. Medtem ko se ne zadržujemo dlje pri fiziokratih in preidemo celo vrsto italijanskih ekonomistov, ki so se dotaknili pravilne ana-lize blaga z bolj ali manj točnimi domisleki29, se obfnemo ne-mudoma k prvemu Britancu, ki je obdelal celoten sistem občanske ekonomije, k siru Jamesu Steuartu.30 Kot se pri njem abstraktne kategorije politične ekonomije šele ločujejo od svoje snovne vse-bine in se prikazujejo pretakajoče in nihajoče, je temu tako tudi s tisto /namreč: kategorijo/ menjalne vrednosti. Na enem mestu določi realno vrednost z delovnim časom /what a vvorkman can perform in a day /kar lahko delavec izdela v enem dnevu, tudi: kar zmore; vsi prevodi tujejezičnih navedb so po MEW, če ni označeno drugače/), ob njem pa povsem konfuzno figurirata še plača in surovi/neobdelani materlal.31 Na nekem drugem mestu izstopi še očitneje bojevanje s snovno vsebino. Naravni material, ki je vse-bovan v nekem blagu, npr. srebro v neki srebrni pletenini, imenuje njegovo /blaga/ notranjo vrednost (intrinsic vvorth), medtem ko imenuje delovni čas, ki je v njem vsebovan, njegovo uporabno vred-; nost (usefule value). : ,,Prvo je," pravi, ,,nekaj samo na sebi realnega . .. uporabno vrednost pa moramo, nasprotno, oceniti glede na delo, ki je /nekoga/ stalo, da ga je /blago/ productral. Delo, ki je potrošeno za modifikacijo srtovt, predstavlja obrok časa nekega človeka."32 Kar odlikuje Steuarta pred njegovimi predhodniki in nasled-niki, je ostro razločevanje med specifično družbenim delom, ki se predstavlja v menjalni vrednosti, in realnim delom, ki pridela /v smisiu: otroka ji je pridelal/ uporabne vrednosti. ,,Delo", pravi, ki s svojo otujitvijo (alienation) ustvarja obči ekvivalent (universal equivalent), imenujem industrija." Dela kot industrija ne razločuje le od realnega dela, temveč /tudi (?)/ od drugih družbenih oblik dela. Ono /delo kot indu-strija/ mu je občanska oblika dela v nasprotju z antičnimi in sred-njeveškimi oblikami. Še zlasti ga zanima nasprotje med občanskim in fevdalnim delom, slednje je sam opazoval v fazi njegovega /fev-dalnega dela/ propada tako na Škotskem kot na svojih dolgih po-tovanjih po kontinentu /Evropi/. Steuart je zelo dobro vedel, da je prejel izdelek obliko blaga tudi v predobčanskih obdobjih in blago obliko denarja, vendar obširno izpriča, da pripadata blago kot elementarna osnovna oblika bogastva in otujitev kot vladajoča oblika prisvajanja le občanski dobi produkcije, da je torej značaj dela, ki postavlja menjalno vrednost, specifično občanski.33 Potem ko se je po vrsti domnevalo, da so dejanski vir bogastva posebne oblike ralnega dela kot agrikultura, manufaktura, ladjar-stvo, trgovanje itd., je Adam Smith razglasil/oklical delo nasploh, in sicer v njegovi družbeni celostni oblikovanosti, kot delitev dela, za edini vir snovnega bogastva ali uporabnih vrednosti. Medtem ko tukaj povsem izpregleda naturni element, mu siedi v sfero družbe-nega bogastva, menjalne vrednosti. Adam določi kajpada vrednost blaga z delovnim časom, ki je v njem vsebovan, preloži pa nato znova dejanskost te določitve blaga v predadamske čase. Z drugimi besedami, kar se mu prikaže resnično s stališčaeno-stavnega blaga, mu postane nejasno, kakor hitro ga nadomestijo višje in zapletenejše oblike kapitala, mezdnega dela, zemljiške rente ipd. To izrazi tako, da pravi, kako se je vrednost blag merila z delovnim časom, ki je v njih vsebovan, v paradise lost /zgubljenem paradižu; tudi Miltonov ep/ občanstva, ko si Ijudje še niso stali nasproti kot kapitalisti, mezdni delavci, zemljiški posestnikj, za-kupniki, oderuhi, temveč le kot enostavni producenti blag in za-menjev3lci blag. Nenehno zamenjuje določitev vrednosti blag z delovnim časom, ki je v njih vsebovan, z določitvijo njihovih vred-nosti z vrednostjo dela, povsod niha v podrobni izpeljavi in izpre-gleda/nadomesti objektivno zenačitev /Gleichung/ ki jo družbeni procesi nasilno izvajajo med neenakimi deli /Arbeit/, za/ssubjek-tivno enakopravnostAjo /prva inačica po popravku v osebnem izvodu; druga v izdaji 1859; opomba redakcije MEVV/.34 Prehod od dejanskega dela k delu, ki postavlja menjalno vrednost, tj., k občanskemu delu v njegovi osnovni obliki, poizkuša nekako izvesti z delitvijo dela. Kakor je sedaj pravilno, da privatna zamenjava predpostavlja delitev dela, tako je napačno, da predpostavlja delitev dela privatno zamenjavo. Pri Perujcih npr. je bilo delo izjemno deljeno, čeprav se ni dogajala nikakršna privatna za-menjava, nobena zamenjava produktov kot blag. David Ricardo obdela najjasneje določitev vrednosti blaga z delovnim časom — v nasprotju z Adamom Smithom — in pokaže, da obvladuje ta zakon tudi na videz še tako nasprotujoča občanska produkcijska razmerja. Ricardove raziskave se omejujejo izključno na velikost vrednosti, in v zvezi s to vsaj sluti, da je udejanjenje zakona odvisno od določenih zgodovinskih predpostavk. Pravi namreč, da velja določitev velikosti vrednosti z delovnim časom le za blaga, ,,ki jih lahko indusrrija poljubno namnoži in obvladuje njih produkcijo neomejena konkurenca.'35 Prav res pomeni to ie, da predpostavlja zakon za svoj popoln razvoj družbo velike industrijske produkcije in svobodne konkuren-ce, tj., moderno občansko družbo. Sicer pa gleda Ricardo na ob-čansko obliko dela kot na večno naturno obliko družbenega dela. /Praribiču in pralovcu pusti, da kot posestnika blaga zamenjujeta takoj med seboj ribe in divjačino v razmerju, ki ustreza delovnemu času opredmetenemu /prevajalka: vpredmetenemu/ v teh menjal-nih vrednostih. Ob tej priliki zaide v anahronizem, da si praribič in pralovec za računanje /prevajalka: obračun/ svojih delovnih-in-strumentov pomagata z anuitetnimi tabelami, ki so bile leta 1817 v rabi na londonski borzi. 'Paralelogrami g. 0wena,8 so videti /prevajalka: so prikazani kot/ edina družbena oblika, ki ju je poznal razen meščanske /prevajalka: ki jo je ob občanski še po-znal/. (Ta del po slov. prevodu Kapitala l.)/ Čeprav ujet v ta občanski horizont, je Ricardo razstavil občansko ekomijo, ki iz-gleda v globini povsem drugače, kot se prikazuje na površini, s takšno teoretsko ostrino, da je lahko lord Brougham o njem de-jal:C ,,tA. Ricardo seemed as if he had dropped from an other planet /g . Ricardo se prikaže, kakor da bi padel z drugega planeta/. V direktni polemiki z Ricardom je Sismondi poudaril tako spe-cifično družbeni značaj dela, ki postavlja menjalno vrednost36 kot /tudi to/, da je za ,,značaj našega ekonomskega napredka" /zna-čilna/ redukcija velikosti vrednosti na nujni delovni čas, na ,,razmerje med potrebo celotne družbe in kvantiteto dela, ki zadošča, da zadostimo to potrebo."37 Sismondi ni več ujet v Boisguilllebertovo predstavo, da denar ponareja delo, ki postavlja menjalno vrednost, ampak denuncira veliki industrijski kapital, kakor je Boisguillebert denar. Če potegne Ricardo s svojo politično ekonomijo brezobzirno tudi poslednjo konsekvenco in jo tako sklene, potem dopolni Sismondi ta sklep, ko predstavi dvom /polrtične ekonomije/ vase. Ker je Ricardo, kot tisti, ki je dovršil klasično politično eko-nomijo, najčisteje formuliral določitev menjalne vrednosti z de-lovnim časom in jo tudi najčisteje razvil, se seveda skoncentrira nanj polemika, ki jo je vzdignila ekonomska stran. Če odvzamemo tej polemiki večinoma neslano/trapasto38 obliko, potem jo lahko povzamemo v naslednjih točkah: Prvič: Delo samo ima menjalno vrednost in različna dela imajo različno vrednost. Pomanjkljiv krog je, če merimo menjalno vred-nost z menjalno vrednostjo, ker potrebuje sama mereča menjalna vrednost znova mero. Ta očitek se razreši v problem: če je dan delovni čas kot imcnentna mera menjalne vrednosti, /kako/ iz te podlage razviti delovno mezdo. Odgovor na to daje nauk o mezd-nem delu. Drugič: Če je menjalna vrednost nekega produkta enaka delov-nemu času, je menjalna vrednost enega delovnegadne enaka njego-vemu produktu. Ali, delovna mezda mora biti enaka produktu dela.39 Resnično pa je prav nasprotno. Ergo. Ta očitek se razreši v problem: /Kako vodi produkcija na podlagi menjalne vrednosti. ki jo določa zgolj delovni čas, do takega rezuttata, da je menjalna vrednost dela manjša kakor menjalna vrednost /prevajalka: manjša od menjalne vrednosti/ njegovega produkta. (Ta del po Kapitalu l.)/ Ta problem bomo razvili pri opazoOanju kapitala. Tretjič: Tržna cena blaga pade pod njegovo menjalno vrednost ali pa se dvigne nad njo, kakor se menjuje razmerje med povpra-ševanjem in ponudbo/prinašanjem /Zufuhr/. Menjalna vrednost blag je zato določena z razmerjem med povpraševanjem in po-nudbo in ne z delovnim časom, ki je v njem /blagu/ vsebovan. Prav res je v tem nenavadnem zaključku navrženo le vprašanje, kako se naosnovi menjalne vrednosti razvije tržna cena, ki se od nje razli-kuje, ali pravilneje, kako se zakon menjalne viednosti udejanja le v vojem lastnem nasprotju. Problem razreši nauk o konkurenci. [Četrtič: Poslednje protislovje in na videz najudarnejše, če ni, je običajno, zastavljeno v obliki čudnega eksempla: če ni me-&1na vrednost nič drugega kot delovni čas, ki je vsebovan v blagu, od kod menjalna vrednost blagu, ki ne vsebuje dela, ali z drugimi besedami, od kod menjaina vrednost naravnim močem? Ta pro- blem razreši nauk o zemljiški renti. (konec 2. nadaljevanja) opombe 14C. Popravljeno v osebnem izvodu: (1859) v razmerju njihovih trajanj. /Popravek redakcije MEW/ 15D. Na isti izraz naletimo pri Genovesiju. /Marxova zaznamba v osebnem izvodu; dodala redakcija Mr. že zasedena 2. policijska patrola je javila napačno številko hiše, kjer naj bi potekala zasedba, Ko je prišla intervencijska grupa, so videli, da je tam telefonska centtala. V sosednjo hišo, ki pa je bila že pred dnevi zasedena, pa so.ljudje . ravno nosili pohištvo. Ko so policisti hoteli navaliti, se je vnela cestna bitka. Rezultat: 30 kifelcev ranjenih. 3. Policija je odklonila od državnega pravobranilstva zaukazano hišno preiskavo v eni od zasedenihhiš, kjer se je dobsedno zabarikadiiala najradikal-nejša grupa besetzerjev. Grupa ima v hiši domnevno orožje in ilegalni oddaj-nik. Policija se boji izgredov, ker bi bila preiskava v nasprotoju z dogovorom da policija ne sme piaznit zasedenih hiš. Policaii so rekli, da grejo samo v skrajnem primeru noter. Zaenkrat še niso šli. Izjave so kasneje omilili, ker so jim razrie instance očitale, da popuščajo pred potencioalnimi kriminalci. Gibanje pa se sedaj ne omejuje samo na zasedanje novih hiš, ampak zahteva anmestijo vseh zaprtih kolegov, ki čakajo na sodne procese zaradi demonstracij ob novem letu. To gibaiije tudi ni omejiti na posebno gibanje jistandbesetzerjev, ampak je del aktivitet, ki se pojavljajo na levem in alter-iativnem oglu: nasprotnikov jederskih elektrarn in ekologov, komunističuih, .ocialističnih in anarhističnih grup, feministk .. ...Nadalje so se začeli solida-tizirati z zahtevo po človeškem prestajanju kazni v zahodnonemških zaponh /izolacijski zapor, ki hoče jetnike, posebno politične, duševno stret\ in pa delno z gladovno stavko jetnikov iz skrajne levice /RAF ipd/, ki zahtevajo razen zgoraj navedsnega še priznanje statusa vojnih ujetnikov. Zasedbe hiš in demonstracije s cestnimi boji pa niso samo berlinski simptom. Zasedbe hiš so sedaj že praksa v vseh večjih in manjših zahodno-nemških mestih, do obračunov s policijo pa je prišlo tudi v Bremnu in Hannovru /proti javni zakletvi voiakov/, v Frankiuitu med demonstracijo proti fašisticnemu režimu v El Salvadorju /Zgotaj omenjeni časopis Tages-zeitung je pozval na zbiralno akcijo ,,Orožje za El Salvadcr"; zaenkrat se je zbralo nad 1.200.000 DM. Tudi ZSMS ali Tribuna bi se lahko kaj takega spomnili!/, v Goettingenu /proti stanovanjski politiki mesta/. Postavlja se vprašanje, v kakšnem pdnosu stoji držaya do tega gibanja, oz. koliko je tako gjbanje samo del fleksibilnosti, ki ga je država zirožna produ-cirati, provocirati in končno integrirati. Vendar je že dejstvo, da je dižava zainteresirana pogajati se, znak da se država boji, da iz tega gibanja, ki je šc gibanje insiderjev, postane neko globalno gibanje, ki zajame državo kot celoto. Zaskrbljujoci so tudi znaki intemacionalizacije konflikta: Zuerich, Amsteidam, Dunaj. Grafito: Berlin, Zuerich, A'dam, Bald gehfs voran ... /B., Z., A., kmalu gre naprej,../ Tipično je tudi, da je država pripravljena delati koncesije samo na pri-merih, ki so najočitnejši in katerih ni moč prikriti /kjer tudi buržoazna, Hberalna javnost - prezentirana preko medijev, priznava napake/, da pa poizkuša vsa paralelna gibanja, ki ne vzbujajo toliksne pozornosti v javnosti, & represivnim aparatom v kali zatreti. Znani so primeri, ko so bile zasedene iiiše v provinci btutalno spraznjenebrez pogajanj in koncesij. Država skuša celotno gibanje zreducirat na par reprezentančnih paradigem, katere bi se dalo izokrat in jih ,,demokraticno4i vključit v sistem, kjei bi se v leerlaufu ustavile. Z druge strani pa je za to gibanje značilno, da je našlo in znalo izrabit meie represivnih organov /predvsem policije/, tako da je le-ta zmožna ukxepat zgolj kot masivna, stalno prezentna intervencija in ne več kot poten-cialni strah pred policijo v glavi vsakega demonstranta. Vito Oražem T RIBUNA, ŠTUDENTSKI ČASOPIS Izdaja UK ZSMS, LJUBLJANA Trg osvoboditve T/l I, soba 86 UREDNIŠTVO: Mitja MAFJUŠKO - glavni urednik; Bojan KORSIKA -odgovorni urednik; Tomaž KRAŠOVEC - univerza; Bojan KORSIKA, Igor BAVČAR - teorija; Rudi PODGORNIK, Dušan TURK - naravoslovje; Andrej ORAPAL — materpoetika; Mojca DOBNIKAR — tajnica; Marjetka ŠUŠTERŠIČ — lektorica; Danilo ANTONI — iikvna in tehnična oprema; Matjaž HRIBAR - distribucja; Franc MILOŠIČ - posebne naloge. Stalni sodelavci: Ivo GULIČ, Miha KOVAČ, Jože NOVAK. IZDAJA-TELJSKI SVET: Bojan KLENOVŠEK, Primož HAINZ, Mile ŠE-TINC, Silvin LESNJK, SamQ HRIBAR, Tomaž KRAŠOVEC, Jože PETROV-Č\č (prodsedhik), Igor BAVČAR, Boja KORSIKA, Franc MILOŠIČ, Mitja MARUŠKO. UJRADNE URE so% vsak dan od 10. do 13. ure v prostorih uredništva. DE-ŽURSTVA posameznih uredhištev: ponedeljek — materpoetika, torek — univerza, sreda — prodaja in likovna aprema, četrtek — naravoslovje, petek — teorija; glavni in odgovorni urednik — vsak delovnik. Redni JAVNI SE-STANKI uredništva so vsak četrtek ob 17. uri. Rokopisov ne vračamo in pisem uredništvu ne honoriramo. Pisma uredništvu ne smejo presegati 7,5 strani (pol avtorske pole). Celoletna naročnina je za dijake 50 dtn, za ostale 100 din. Stevilka žiro računa: 50101-678-47303, z obvoznim prSpisom: za TRIBUNO. TISKr Tiskarna Ljudska pravica v Ljubljani. Priprava za tlsk: IBM Dnevnik. Oproščenl temeljnega davka na pfomet po pristojnem sklepu št. 421-1/70 z dne 22. januarja 1973. NAJ ŽIVI PROLETARSKA REVOLUCIJA! Rubrika PISMA UREDNIŠTVU Železniki, 2/3-1981 Uredništvu čascpisa Tribuna Pismo sem se odločila pisati iz razlogov, ki se prej kot ne, sami boste videli, nanašata eden na drugega: 1) da me zbrišete s spiska naročnikov vaše Tribune ih 2) da vas spomnim na sporočilo, ki sem ga kot naroč-nik dobila za plačilo naročnine za leto 1978/79 (to naročnino sem poravnala) in ki je hkrati vsebovalo NAROČILNICO ZA TRIBUNO 1979/80. Torej, stvar je v tem, da se vi sklicujete na aprilsko številko Tri-bune teta 1980, v kateri pravite, da ste pozvali vse naročnike, naj se pismeno izjavijo o nadaljnji naročni-ni, jaz pa na vašo NAROCILNICO, za katero sem menila, da je izpolnjenaosnova za nadaljnje prejemanje vašega časopisa (kot to velja za ostale časopise in knjige, kot veste). NAROČILNICE nisem izpolnila (y njej piše; navajam dobesedno: ,,Ako želite prejemati Tribuno tudi v študijskem letu 1979/80, izpolnite; naročilnico in jo čimprej odpošljite.") in mislim da sem tudi upravičeno domnevala, da to zadostuje za odpoved naročnine (to jasno izhaja iz prej navede-nega). Vašega kasnejšega sporočila v Tribuni (aprila 1980) nisem zasledila, ker tudi sicer preberem le redek članek, kajti vsakokrat, ko časopis dobim v roke sem zaposlena s tem, da izpred željnih »otroških oči pospravim prekrasne strani ilustriranih stripov. Po pravici povedano, tudi meni se obrača želodec, ko gledam take svinjarije. Tako me torej že ob pogledu nanj (na časopis, ki naj bi prezentiral naio bodočo inteligenco) mine vsakršnje zanimanje zabranje (kljub temu, da vem, da v njem izhajajo tudi zanimivi in ooučni članki). Toliko v pojasnilo, zakaj nisem plačala naročnine. Ker ne vem točno, koliko znaša naročnina, sem nakjazala 130.- din za leti 1979/80 in 80/81. V kolikor je znesek premajhen, mi to sporočite, da bom nakazala dodatno, do pravilne vsote, če pa je pravi, velja za vnaprej," ne pošiljajte mi več Tribune. Tovariški pozdrav, vaša bivša naročnica Marija Konjar Pa §e nekaj besedi o pismih uredništvu, pa o naročanju, ptačevanju in odnaročanju 3—BUNE! 1) Pisem urednižtvu ne honoriramo (toliko v vednost)! 13 GOLJUFIJE V SVETU ZNANDSTI Znani so številni primeri goljufij \z sveta politike in financ, manj znano n presenetljivo pa je dejstvo, da na ta pojav naletimo tudi v znanosti. Na tnanost smo namreč vajeni gledati kot na eno najbolj poštenih človekovih fejavnosti, katere edini cilj naj bi bilo odkrivanje novih spoznanj. tPred kratkim je v psihologiji povzročila veliko razburjenje afera v zvezi z im najuglednejših britanskih psihologov, Cyrilom Burtom.Odkrili so,da si podatke, s katerimi je dokazoval svojo teorijo o dednosti inteligence, incstavno izmislil. Še novejšega datuma je goljufija iz kemije — gre za rezul-ate v zvezi s plutonijem, ki so prav tako izmišljeni. Kdo še ni slišal za tako menovanega ,,piltdownskega človeka", katerega lobanja naj bi bila fosil, v resnici pa je ponaredek, sestavljen iz različnth delčkov? Izmišljeni podatki, oejasna dokazna gradiva, publikacije, v katerih mrgoli ponarejenih podatkov 10 primeri, ki jih srečujemo skozi vso dolgo zgodovino znanosti in ki pričajo tem# da včasih tudi znanstveniki goljufajo. Poskusili bomo odgovoriti na ašanje, zakaj in kako prihaja do tega. Širša javnost si skorajda ne upa podvomiti v znanstvenikovo pošte..ost. !anjo je znanost utelešenje natančnosti in objektivnosti. Le tako si lahko ilagamo, da nam sredstva javnega obveščanja tako pogosto predstavljajo enja znanstvenikov o raznih problemih (socialnih, energetskih, o pro-ii?mih različnih katastrof) kot popolnoma nesporna in avtoritativna. ,,Če • lafco pravi znanost, potem bo to že držalo!" Ljudje se ne zavedajo (ali pa le slabo), da so znanstvena dognanja na-(sezadnje samo rezultat človekove in družbene dejavnosti. Znanstveniki so |c- njih prišli po dolgih diskusijah, šele potem so se zedinili glede rezultata ali ps so jim, nasprotno, rezuitate diktirale tako imenovane ,,znanstvene ve-\ttc.e" (najbolj priznani in ugledni znanstveniki). Ne zavedajo se, da pred-itavlja znanstveni dosežek za avtorja izpolnitev njegovih osebnih priča-Itovanj, da velikokrat le potrjuje avtorjeva ideološka, politična ali religiozna fcrepričanja in da mu služi za uresničevanje različnih ambicij (napredovanje, Iged in podobno). To je razlog, da v znanosti, podobno kot v svetu politike i finančnih poslov, srečujemo goljufije in škandale, povezane z njimi. Nekateri primeri so zbudili velikopozornost. Tako se je precej govorilo o leiih britanskega psihologa Cyrila Burta, v katerih obravnava vprašanje ded-losti inteligence. Drugi so znani le v ozkih specialističnih krogih. Kdo, razen lenetikov in botanikov, je na primer slišal za poneverbe nemškega biologa Franza Moevvusa v obdobju od leta 1930 do 1950? Ker je velikokrat težko ločiti med slabo opravljenim delom ali prezgodaj objavljenim rezultatom in rezultatom, ki je nekoliko ,,prirejen", se pravi izmišljen, predstavljajo doka-zane prevare v zgodovini in v sociologiji znanosti razmeroma slabo poznano poglavje, ne glede na to pa igrajo pomer^Kio vlogo. Odkrivajo nam namreč način ,,delovanja" Znanosti tako na nivoju epistemologije kot na nivoju tlnstitucije." trtova izmišljena testiranja Začnimo z znanimi, spektakularnimi prevarami. Med tistimi, ki so bile krire pred kratkim, je najhujša goljufija, povezana z imenom Cyrila Burta. 'redmet njegovih raziskav je izredno pomembno vprašanje v psihologiji; ikvarja se namreč 's problemom dedovanja intelektualnih sposobnosti. Ali je iteligenca odvisna predvsem od dednosti ali pa intelektualne sposobnosti ridobimo in jih razvijamo v toku življenja7 Vprašanje je posebnega družbe-lega in političnega pomena, zato so si odgovori nanj močno nasprotujoči. Slavni argument v rokah zagovornikcv teorije o dednosti inteligence pred-tavlja prav Burtovo pelo, zaradi česar je njegova pravilnost odločilnega »mena. Burt je umrl leta 1971 v 88. letu starosti. Vse življenje je veljal za enega ajvečjih britanskih psihologov, §ele po njegovi smrti sosedvignili kritiki in tačeli, nekateri prav silovito, izpodbijati njegove rezultate. Glavnina Burto-lega znanstvenega dela sestoji iz proučevanja inteligenčnega kvocienta pri Jčenih homozigotnih dvojčkih, torej pri pravih dvojčkih, ki soiz kakršnih-;oli razlogov zrasli v ločenih družinah. Iz dejstva, da so inteligenčni kvoci-mti pri takih parih, ki imajo popofnoma enake gene, med seboj podobni, klepamo, da odraščanje v različnih okoljih ne vpliva na intelektualne spo-obnosti. Celotno Burtovo delo govori močno v prid tej teoriji. Inteligenčni Ikvocienti dvojčkov, ki jih je testiral, so si vedno zelo blizu, iz česar sledi, da Ije inteligenca v prvi vrsti dedna lastnost. Proti koncu življenja Burt zaradi starosti in naglušnosti ni bil več spo-»ben sam izvajati testiranj dvojčkov, ki so živeli po raznih krajih dežele, Bto si je poiskal dve sodelavki, IVSss Conway in IVfiss Howard.Tidve sta mu baje pomagali pri njegbvih poizkusih kakor tudi pri objavljanju del. Po znan-tvenikovi smrti pa je novinar londonskega ,,Sunday Timesa" po temeljiti reiskavi odkril, da omenjeni sodelavki v resnici nista nikoli obsta^ali, ampak ta bili le plod Burtove domišljije. Na londonskTuniverzi, za katero naj bi Jelali, njunega imena niso poznali, prav tako se nihče ni mogef spomniti, da biju kdajkoli srečal. Burtovo delo je bilo torej ena sama velika goljufija. Da bi dokazal pra-»ilnost teorije, ki mu je bila pri srcu, se je namreč posluževal neresničnih podatkov. Zaradi domnevnega obstoja Burtovih ,,sodelavk" so zgledali njegovi rezul-tati še prepričljivejši in tako so bile objavljene številne analize njegovih del, v katerih je vse polno sumljivih podatkov (Glej: la Recherche, št. 75, str. 184 -185, februar 1977). Za njegove statistične izračune je značilna čudna anomalija. Ker so pravi dvojčki razmeroma redek pojav, je razumljivo, da jiii je Burt ,,odkrival" le počasi in postopoma, zaradi česar je članke, v kaierih govori o njih, objavljal v dokaj dolgih časovnih razmakih. Tako je ieta 1943 odkril 15 dvojčkov, leta 1955 21, 1958 nekaj več kot 30 in lota 1966 53 dvojčkov, prav v vseh primerih pa je bil koeficient korelacije med inteligenčnimi kvbcienti enak. Ujemal se je do treh decimalk natančno, kar je pri tako majhnem številu BStirancev le malo verjetno. Leta 1978 je ameriški psihofog D. D. Dorffman objavil podrobno sta-tistično analizo Burtovega dela ,,lnteligenca in družbena mobilnost". Analiza je jasen, nesporen dokaz o tem, da je Burt svoje rezultate ponaredil. Zadnji in odločilni dokaz o Burtovi goljufiji ali, bolje, goljufijah, pa je prispeval Leslie Hearnshavv, britanski psiholog, v knjigi, ki jo je objavil leta 1979. Paradoksalno ^ri tem je, da je ta znanstvenik, ki se je med drugim arjal tudi z zgodovino znanosti, dobi! naročilo, naj napiše Burtov življe-!njepis,x>d-njegovijo. H. Forster in L. Wiese, pozneje pa še M. Hagen-Seyffert so odkriii, da se bički celicam razvijejo čisto spontano, edini pogoj je, da jih gojimo na agarju in potem damo v čisto vodo, medtem ko svetloba in krocin pri vsej stvjr: ne igrata prav nobene vloge. Renner torej pravi: ,,Ogromno število poizk.aov, ki naj bi jih Moewus izvedel v letih 1938-39 in pri katerih naj bi o;.*z:jval vpliv svetlobe na celice brez bičkov pri različnih valovnih dolžinah !n ob dodatku krocina, petnajstih sladkorjev, šestdesetih različnih organskih !T>o-lekul in dvajsetih anorganskih molekul je čista izmišljotina. Chlamydor ?nas potrebuje za to, da bi ji zrasel biček, samo čisto vodo in nič drugega. Svojo kritiko je Renner razširil še na druga Moevvusova dela. V letih v^f39 do 1957 si je namreč z njim dopisoval, a mu je Moevvus vedno posredova* ie nepopolne podatke ali pa mu sploh ni odgovarjal. Tako Renner ornen]a,da sta že pred vojno začela preučevati neko drugo enocelično algo Polytomo in si sklenila izmenjavati svoje poglede na problem opioditve pri njej. Penner pravi, da že iz čisto tehničnih razlogov Moewus ni mogel izpeljati ^zseh poizkusov, o katerih je pisal. Če bi jih, bi moral opraviti 6600 opazovarsj na dan, pri čemer bi za vsako opazovanje porabil 3-4 sekunde. Ko ga je Renner prosil, naj mu posreduje svoj delovni načrt, mu je Moevvus pisal, da ob pomoči enega asistenta in z uporabo večihi mikroskopov dnevno oprovi do 5000 opazovanj, saj kot levičar dela hitreje kot drugi. Renner ga je opozoril, da se to ne ujema z objavljenimi rezultati, saj mu manjka na ta način še 4600 opazovanj, a Moevvus na pismo ni odgovoril. Renner je \z tega zaključil, da se Moevvusovih eksperimentov ne splača proučevati niti jih kritizirati, saj ne ustrezajo dejanskemu stanjj. Ker so izmišljeni, • je tudi popolnoma nemogoče preveriti njegove rezultate. Svoje mnenje je sporočil Moevvusu 24. februarja 1958 in ga pozval, naj se brani, a ta tudi na ta izziv ni reagiral. Moevvusovo delo je tako nekaj časa veljalo za enega najpomembnejših v zgodovini 20. stoletja, potem pa je popolnoma izginilo iz vseh znanstvenih publikacij. Tako najdemo v ,,Precis de biologie generale" avtorja P. P. Grasseja naslednjo žalostno opombo: ,Moewusove raziskave spotnosti pri Chlamydomonasu so naletele v svetu na izredno velik odmev, žal pa nihče od številnih biologov, ki so preverjali njegove rezultate, teh ni uspel potrditi. Tako ostaja na celotnem Moevvusovem delu senca dvoma in ga v našem klasičnem priročniku ne moremo upoštevati." La recherche, 113, julij-avgust 1980 LES FRAUOES SCIENTIFIOUES; M. Blanc, G. Chapoutier, A. Danhin prevo^: Nada Šabec 14 PRISLUHI PROBLEMOV OCENA POLITlCNIH IN AKCIJSKIH RAZMER NA PRAVNI FAKULTETI V tem prikazu bom skušal čim bolj konkretno pri-kazati probleme, s katerimi se srečujemo mladinci na naS fakulteti pri poskusih vključevanja v delo in življe-nje fakultete kot vzgojno izobraževalne institucije. Vendar zgolj (na žalost) z aspekta prikaza, ne pa mož-nosti podajanja rešitev, ker se s temi ukvarjamo že dalj časa, vtfndar do sedaj nobena ni bila pretirano dobra. Upati je, da bo novejša akcija 00 ZSMS nanaši fa-kulteti dala tiste rešitve, ki so v tem trenutku najbotjše in tudi nujno potrebna Ne gre za težave kot nekaj izven študijskega pro-oesa in samoupravnega živfjenja na fakulteti, vendar je potrebno ugotoviti, da je bila tu naša aktivnost v pre-ttklih ietih zelo majhna. Madinci nismo do sedaj sko-raj nikoli bistveno posegali v proces izobraževanja na fakulteti, pa čeprav čutimo, da postaja vse manj vzgo-jen (tako kot to opažajo tudi na drugih vzgojno izobra-ževalnih institucijah). Podobna situacija je pri vključevanju v samouprav-no življenje, kjer je udeležba študentov v zadnjem letu bistveno upadta in to posebno v tistih dvopartitnih komisijah na fakulteti, za katere je udeležba študentov zelo pomembna (socialno ekonomska komisija, študij-ska komisija itd. ...). Ker eno in drugo področje drug brez drugega ne moreta, saj eno pogojuje drugo in obratno, je nujno potrebno preseganje te prakse, ki je zadnje leto dobila že zelo velik in škodljiv obseg. Možnost opravičevanja obstoječega bi lahko našli v porušeni kontinuiteti predsedstva 00 ZSMS, saj je prejšnja predsednica kar izginila, tako da je ostalo novo predsedstvo brez potrebnih izkušenj in napotkov. Ko govorimo o možnosti opravičevanja, pa ne moremo mimo tega, da je na žalost vsa aktivnost miadinske organizacije na naši fakulteti usmeriia ravno v tisto, proti čemur se borimo že doiga leta — v biro za pro-slave in zabave. S tem izgubljamo akcijsko enotnost v želji po vključevanju v življenje fakultete, saj tako ne predstavljamo več idejne in akcijske sile vseh štu-dentov, ker se od problematike fakultete tako vedno bolj oddaljujemo. Dejstvo, ki je najbolj zaskrbljujoče, pa je neaktiv-nost mladih komunistov v mladinski organizaciji na PF. Če bi to opredelil procentualno, bi videli, da nas ni aktivnih okoli 80 %, kar je zastrašujoč podatek. Res je, da ta neaktivnost pomeni samo neaktivnost na fa-kulteti, ker je preverjanje tudi drugih aktivnosti (v KS itd...) študentov mladih komunistov zelo pomanj-kljivo. Toda to ne opravičuje naše neaktivnosti na fakulteti, kersmodelfakultete in bi ravno tako morali sodelovati v njenem življenju. Moramo se namreč za-vedati, da gre tu za zelo velik odstotek študentov — mladih komunistov, ki po večini ne vedo, kaj se do-gajaj v OO in na fakulteti, pa tudi 00 nima pojma, kaj počno oni. Zopet gre za star pojav, da mladinec, ki je bil sprejet v članstvo ZK, pozabi, od kje izhaja. Zato mislim, da je tudi na tem mestu potrebno omeniti misel Franca Šetinca, da mladi komunist, ki ne sodeluje v ZSMS, nima kaj iskati v partiji. Posipanje s pepelom pri razrešitvi situacije ne bo zadostovalo, ampak je potrebna dejanska preobrazba stanja, potrebno je vsem študentom prikazati, da tu ne gre zgolj za obsojanje obstoječega al i v neki meri celo opravičevanje tega stanja, temveč za n°v pristop do samoupravne problematike in spremembe načina """izvajanja vzgojno izobraževalnega procesa, ki je zasta-rel rn neprilagojen težnjam reforme visokega šolstva po sprotnem študiju. (Moram pa še povedati, da jaz oseb-no menim, da bi s sprotnim študijem kvaliteta študija pri nas padla). Vprašanje je, koliko časa bomo še govorili o tem, da je potrebno preseči individualni pogled na študij, ki naj bi bil stvar posameznika (na žalost je to dejansko stališče tako študentov, profesorjev in uporabnikov), da je potrebno, da se izboljšajo stiki z uporabniki pred-vsem pri prenašanju praktičnih znanj, potrebno bo spregovoriti o odgovornosti štipenditorjev, ki svojih štipendistov ne zaposlujejo in jih puščajo na cesti (na srečo je to pojav le v Ljubljani). Na kratko, gre za stvari, ki se nas še kako tičejo in katerih pot spreminjanja je pred nami. To so razne formalne poti preko organov samoupravljanja, česar bi se morali zavedati, pa se ne. Zakaj ne? Enostavno zato, ker se bojimo povedati sebi, profesorjem in iz-vajalcem v obraz, da grešimo — ne samo zato, ker smo Ijudje, ampak včasih celo načrtno, ker branimo obsto-ječe. Saj ni čudno, da pride potem do tega, da se v mesecu marcu 1981 sprejema študijski program za nek predmet, ki naj bi veljal za tekoče študijsko leto 1980/81. Program, ki bi moral biti sprejet še pred začetkom študijskega leta 1980/81. Ta poteza bi lahko pomenila kršitev statuta fakultete, zato moramo študentje reči odločno ne. Nihče nima nič proti temu, da se sprejme nov program, ki se tudi dejansko izvaja že 2 leti in ki je tudi boljši in kvalitetnejši od starega, vendar bi to pomenilo zeleno luč tudi ostalim saino-voljnim razširitvam programov mimo najvišjega samo upravnega organa šole — fakultetnega sveta, čemur se bomo uprli. Slika bi bila nepopolna, če ne bi prikazali proble-me, ki nastajajo pri spremembah študijskega programa ob prilagoditvi le-tega reformi visokega šolstva in pri-pravam na celotno preobrazbo vzgoje in izobraževanja v smislu izvajanja zakona o usmerjenem izobraževanju. Dejstvo, da je tu naš vpliv enak ničli, je v oči bodeče. Če samo omenimo to, da so naši delegati v študijski komisiji kolegi, ki so že diplomirali, mi pa še sedaj nismo izvedli nadomestnih volitev, to točno kaže naš interes za to problematiko. Pojavljajo se namreč tudi druga vprašanja v zvezi s tem, ali je sprememba sploh možna glede na prostor-ske in finančne težave v tisti obliki, kot si jo želimo. Studentje se namreč sploh ne zavedamo, da zaradi tega kvaliteta študija pada. Imamo zelo kvaliteten in v jugoslovanskem in evropskem merilu priznan kader profesorjev, ki na žalost ne zmorejo vsega, novih asi-stentov pa na žalost ne moremo zaposliti, ker eno-stavno ni denarja. Tako odpadejo tako potrebne vaje, ki predstavijajc edini pravi stik s prakso. Ostaja še cel kup študentov, ki ne vedo, kam bi se dali, ker jih sa'm študijski proces sili v to, da se oddaljujejo od življenja fakultete. Ti zapuščajo fakulteto z diplomo, ne da bi spoznali samo strukturo fakultete in s pičlim znanjem tistega, kar bi morali vedeti zelo dobro, če hočejo aktivno in tudi kreativno sodelovati pri uresničevanju interesa delavskega razreda za nadaljnji progres samo-upravnih odnosov z uveljavljanjem pozitivnopravnih predpisov preko različnih samoupravnih poti. Tu ne gre za \o, da bi kazali na krivce s prstom, temveč za osvettitev problemov, s katerimi se sreču-jemo na Pravni fakulteti v Ljubljani, z žoljo, da bi jih vedno bolj uspešno reševali, in sicer v smisli; poklica^ za katerega se izobražujemo — pravično in konkretno. BOJAN MAKOVEC Glede na pobudo nekaterih posameznikov kakor tudi celotnega zbora študentov, i. letnika je OOZK 3. letnika sprejela pobudo, da poskuša obširneje obravna-vati razmere v študentski organizaciji, kakor tudi na-nekaterih drugfli področjih dejavnosti študentov na Pravni fakulteti: predvsem z vidika akcijske in organi-zacijske enotnosti, ter samoupravnega organiziranja študentov na tej visokošolski instituciji. Že na začetku je treba poudariti, da ta tema nima namena kritizirati obstoječe organizacijske strukture na Pravni fakulteti, marveč naj bo vodilo pri obravnavi tovrstne problematike in naj hkrati nakaže smer priza-devanj za čim bolj učinkovito povezovanje študentov, ne le na Pravni fakulteti, marveč v okviru celotne uni-verze pri podružbljanju visokega šolstva, kakor tudi pri krepitvi samoupravnih sociaiističnih družbeno eko-nomskih odnosov. Poudariti je treba, da obstajajo na Pravni: fakulteti nekateri problemi, ki niso toliko oiganizacijsko poli-tične narave kot predvsem študijske. Problem je v tem, da potekajo prizadevanja za to že vrsto let, da pa pri tetn še danes ni moč pokazati ustreznih rezultatov. Stališča, ki prevladujejo za takšno trditev so, da vsi dejavniki, ki bi morali prispevati svoj delež pri tem, niso enotni v svojih prizadevanjih, kakor tudi, da se vse preveč upoštevajo interesi posameznikov, bodisi s strani študentov bodisi s strani pedagoških delavcev. Praksa je pokazala, da je fakulteta na pravi poti glede tega, da pa bi morala v bodoče vložiti vse razpo-ložljive sile v bolj vsebinsko preobrazbo izobraževal-nega procesa. Na srečo se je ob tem v nekaterih krogih rodilo spoznanje, da je takšna preobrazba mogoča samo ob enotni akcijski usmerjenosti vseh subjektivnih sil na fakulteti, ob usklajenih prizadevanjih tako s strani študentov kot pedagoških delavcev. Torej je koren tega problema v tem, kako doseči slednje. Nekateri pozna-valci podrobnejših razmer v mladinski organizaciji so mnenja, da je s strani študentov to nemogoče vse dotlej, dokler se bodo študentje na Pravni fakulteti grupirali v številne skupine, ki so v razmerju do ostalfli študentov in fakultete v celoti zaprte same v sebe. Slednje pa vodi do problema množičnosti interesov, predvsem pa do njihove neusklajenosti. (Da se razu-memo: množica interesov je sicer potrebna za dosego najbolj smotrnih ciljev). Zavedati se je treba, da takšno nekontrolirano grupiranje ne zavira le prizadevanj po študijski pre-obrazbi, marveč v veliki meri onemogoča tudi delo-vanje idejnih in subjektivnih sil, predvsem 00 ZSMS, ki je v zadnjem tarča kritike, za katero bi lahko rekli, da je deloma upravičena, deloma pa neupravičena. Dejstvoje, da vse dotlej, dokler bodo študentje hodili na fakulteto, pa pri tem ne bodo spoznali, kaj se do-gaja na fakulteti, na koncu pa bodo skušali stvar samo-iniciativno prevzeti v svoje roke, ne moremo prica-kovati ustreznih rezultatov. To velja tako za študente, ki delajo v mladinski organizaciji, kot za tiste, ki ne. Da bo ta sestavek ustrezal svojemu ,,pravemu na-menu", to je namenu prikazati razmere na Pravni fa-kulteti in s tem stimulirati študente k razmišljanju, predvsem pa k temu, da prejmejo v zavest dejstvo, da je brez njihove akcijske enotnosti in pobud težko odlo-čati o zadevah, ki se tičejo njih samih, je potrebno omeniti tudi Zvezo komunistov. Zveza komunistov na Pravni fakulteti je od reorga-nizacije leta 1979 precej akcijsko oslabljena, kljub temu, da so vsa prizadevanja za tako reorganizacijo vodila na podlagi izkušenj v nasprotno smer. V smer, po kateri naj bi ZK na PF predstavljala faktor zavesti in gibalo socialistične akcije samoupravnih delovnih množic in s tem tudi študehtov.l Opaža se vse manjša vloga ZK kot vodilne idejne in gonilne sile, ki naj z množico in trdnostjo svojih argumentov, predvsem pa z akcijsko učinkpvitostjo, vpliva na ostale subjektivne sile ter jim, če je to potrebno, pomaga pri prema-govaniu ovir. Seveda to ne pomeni zmanjševanja vloge ZK do skrajnosti, predstavlja le zmanjšano akcijsko in idejno vlogo ZK do tistih meja, v okviru katerih bi ne le smela, marveč tudi morala na podlagi statutamih in ustavnih določil imeti svoj manevrirni prostor. lrenutna organizacijska struktura ZK na PF je takšna, da so komunisti povezani v petfli OO ZK, to je v štirih po letnikih in v OO ZK absolventov ter de-lavcev izven pedagoškega procesa; v okviru vseh pa obstaja še posebno koordinacijsko telo,kiga sestavlja-jo sekretarji. Zdi se, in tudi dosedanja praksa je poka-' zala, da ima taka organiziranost nekatere slabosti, pa tudi dobre strani. Slabost je v tem, da razdrobHenost onemocoča akcgsko enotnost. K^ub temu, da bi pri-čakovau obratno, pa ni čutiti vpliva pedagoškfli de-lavcev pri nekaterih odločitvah, zlasti v tistih OO ZK, v katerih so sekretarji študentje. Opaža se kljub vsem trditvam tudi politična pasiv-nost članstva s strani študentov, za kar je domnevni vzrok socialna straktura študentov in pomanjkljivosti v evidenci, zlasti zbirokratiziranost ustreznfli organov, ki naj vodijo evidenco. Vse to ima za posledico nekaterim komunistom znano, nekaterim pa neznano iigotovitev, da so sekretarji pogostokrat prisiljeni sprejeti odločitve mimo ostalega clanstva, ker preprosto akcijski čas ne dopušča odlafaiqa. Ob tq prfliki je potrebno opozoriti tudi na to, da naj se tisti elementi, ki poizkušajo iz ZK napraviti organizacijo za krepitev lastnih pozicij, enkrat za vselej zavejo, da ZK ni organizacija, ki bi zagovaijala privatnc interese in ki bi hkrati dopuščala, da se odloča v njenem tmenu. Pokaže naj se že enkrat spoznanje, da je mnogo stvari, o katerih naj ZK demokratično odlo-ča, in da si je potrebno vsaj prizadevati, da se take odločitve tudi upoštevajo. Primer, kjer to ni mogoče trditi, je preobrazba študijskega procesa na PF. V ko-likor ZK na PF ni sposobna napraviti .Jconec" ne-katerim pogledom tako na študijski procfes kot na nje-govo preobrazbo, katero takšni pogledi ovirajo, potem se nam upravičeno zastavlja vprašanje, kaj pa komu-nisti na PF spk>h počnejo. Ce pogledamo resnici v obraz, potem lahko kaj hitro ugotovimo, da v tem nismo prišli daleč, res je, da je prišk) do sprememb v študijskfli prograinih, to pa je tudi vse. O tem, ali vpe-ljati svoboden sistem študija ali pa obremenjevati stu-dente z napačno postavljenimi ovirami, se bodo mnenja še kresala. Dejstvo je, da bi morala biti vsem stvar glede tega že zdavnaj jasna in da vsako nadaljnje odlašanje prestavlja nepopravljivo škodo dosedanjfm prizadevanjem na tem področju. Sicer pa je na tem področju iskati osnovo v sami koncepciji razvoja na-šega političnega samoupravnega sistema, kai že samo po sebi predstavlja garancijo, da je tudi v šolstvu en-krat za vselej treba napraviti konec z ,JHarijo Tere-zijo", namreč razvpj časa jo je močno prehitel. Dokaj žalostno je tudi spoznanje, da so nekateri člani ZK na PF tako ,jzagnani" za nedelo, kot tudi za to, da niso pripravljeni sprejemati za tc ne pravične in odkrite kritike, kot tudi kakršnekoli odgovornosti; slednjo je po našem mnenju potTebno zaostriti ne le na Pravni fakulteti, marveč na vseh področjfli našega vsakdanjega življenja in delovanja. Kot je menda vsem znano že iz osnovne šole dalje, sta komunizem in marksizem v tesnem raztnerju, tega na Pravni fakulteti ni čutiti. Zdi se, da je marksistični center pri Pravni fakulteti še vedno študentom neznan, kljub temu, da si je vodstvo centra vedno prizadevalo in si prizadeva okrepiti marksistično naravnanost štu-dentov Pravne fakultete - bodočih pravnikov. Utemeljitev te kritike je predvsem v tem, da na Pravi fakulteti še vedno ni študentov, ki bi bili sposobni pripraviti predavanje v okviru marksističnega centra, kljub temu, da so o tem že neštetokrat tekli pogovori, da pa se ta stvar ni nikdar realizirala in zdi se, da se še nekaj časa tudi ne bo. Zaradi tega naj bo ta kritika tudi vzpodbuda študentom prava, da pokažejo, da pravo vendarle ni ,,piflanje", marveč tudi ustvarjalno marksitično razmišljanje. ZDRAVKO STARE Kako je podkovana kovačeva kobila? Na straneh uredništva za univerzo bomo tokrat dopustili, oziroma preizkusili nekoliko drugačer pristop k določeni problematiki. Tukaj priobčujemo izvirne in samdbozorevajoče prikaze, ki so zrasli na študentskem zeljniku Pravne fakultete v Ljubljani. To, da na starih orehih ne zrastejo samo zdra-. i in obilni sadeži, je tukaj upoštevano dejstvo. Pobrali smo tudi še nezrele orehe, ki tu pa tam že kažejo znake bodoče starostne otrdelosti. Pač pa na začetku ni mogoče ugotoviti, koliko bo črvivega sadu. Jasno je, da bo temu botrovala kvaliteta očaka ,,Oreha". O tem, kaj in kako so sposobni študentje Pravne fakultete napisati o svojem (ne)-delu, sodite sami. Uredništvo 15 1 kronstadt 1931 Salve s križarke ,,Aurora" na predvečer 25/26. oktobra (po starem koledarju) 1917, niso bile samo najbolj vzvišeni akordi veličastne simfonije prve zmagovite proletarske sociali-stične revolucije, ampak tudi konkretna po-trditev odločilne vloge vojne mornarice v vseh obdobjih revolucije. In le kakšna farsa zgodo-vine: ravno v neenakopravni borbi z včeraj-šnjimi soborci, boljševiki, prelita kri mornarjev in delavcev, marca 1921 v Kronstadtu, bo uto-pila poslednjo in najbolj načelno kritiko dege-nerativnih procesov, ki so se začeli razvijati v nedrih prve socialistične države. Vse sile starega sveta so se dvignile proti Oktobru in njegovim pridobitvam. Leta 1918 je bila tretjina sovjetskega ozemlja v rokah belo-gardistov in združenih intervenističnih sil Antante. Delavci, vojaki, kmetje, intelektualci; sovjeti, tovarniški komiteji in komiteji zavodov, sindikati vse sile revolucije so prešle v totalno ofenzivo in po zmagah na vseh frontah konec 1920 zadušijo kontrarevolucijo. Državijanska vojna 1918-1920 je skoraj uničila kmetijstvo mlade države. Kmetijska pro-izvodnja 1920 je dosegla le polovico predvojne, a industrijska proizvodnja je skoraj popolnoma zdesetkana. Razumljivo je, da je bilo na VIII. vseruskem kongresu sovjetov v decembru 1920 eno od osnovnih vprašanj prav vprašanje pre-hoda \z sistema ,,vojnega komunizma" na ,,novo ekonomsko politiko" (NEP), razvojtrga, trgovine, blagovno-denamih odnosov itd. Vse to so splošno znana dejstva. Vendar, če je danes zgodovini uspelo argu-mentirati dejstvo, da mora biti boj za osvo-boditev tudi sam osvobojen, oziroma da je treba vedno znova narahljati in trgati ostanke starega, potem je prav upor v Kronstadtu 1921 pokazal na procese birokratizacije, razredno neuteme-Ijenih privilegijev voditeljev boljševiške partije in dušenje ustvarjalne pobude delavskih množic, ki so na svojih hrbtih in plečih prenesle in izbo-jevale političen del revolucije, da bi malo za tem, po uničenju političnrh okov starega siste-ma, Oblekie prisilni jopič neke prakse, iz katere je izrastel Leviatan-stalinizem. Prenašajoč breme in težave državljanske vojne, so že med njo in še posebno konec teta 1920 in v začetku I. 1921, ko je odmerjanje obrokov zmanjšano na eksistenčni minimum, prav mornarji, delavci in vojaki Kronstadta, utrdbe pred Petrogradom, enotno vstali proti partijskim privilegijem, ker je bilo povsem očitno, da breme revolucije ne leži enako na vseh plečih, ki so to revolucijo izbojevali. Od leta 1918 do 1920 se je mlada sovjetska republika večkrat znašla na robu prepada. Ampak v tem, istočaspo tragičnem in heroj-skem obdobju, je prav intervencija zahodnih sil vplivala na ustvaritev temeljnega psihološkega vzvoda, ki je gnal Ijudstvo, da sprejme nujnost samožrtvovanja, ropanja, rekvizicije in stalnega pomanjkanja hrane. ..Sovražnik je pred nami in treba se je boriti, na boljše življenje bomo mi-slili kasneje — boljševiškem komplotu. Množica se ne strinja stališčem Kalinjina in Kuzmina-potrjujejo svoj-privrženost idejam socializma, vendar obtc žujejo birokratizem boljševiške partije. Klju ponovnemu apelu Kalinjina je uveden nov dnev ni red s petnajstimi točkami: izvolitev sovjetc s tajnim glasovanjem, svoboda propagandf svoboda govora in tiska delavcev, kmeto anarhističnih partij in socialistične levice; osvr boditev vseh politikov levice, aretiranih me delavskimi in kmečkimi agitacijami, ukinite vseh vojaških enot v službi boijševikov, enak obroke hrane za vse, kmetom pravico do zen Ijiške posesti in živine.. . Proti takemu pr/ gramu glasujejo samo Kalinjin, Kuzmin in V< siljev. Dnevni red pomeni Moskvi samo eno—upo Trocki ga definira kot ,,kontrarevolucionarr komplot" na škodo države. Mornarje obto sabotiranja države in ustvarjanja nereda s cilje? negativnega vpliva na ZDA v trenutku, ko ameriški predsednik pripravljen vzpostaviti ek-nomske odnose z Rusijo Radio Moskva trdi, d upor vodi eden od carskih generalov z bivši oficirjem, podprt s strani menjševikov in ,,s cialistov-revolucionarjev". Kljub razširjanju ne resnic z namenom izolirati upornike, kro štadski mornarj"i ne klonejo. 2. marca zbor delavcev in mornarjev izvc začasni revolucionarni komite s sedežem i ,,Petropavlovsku" in odločijo, da prično tiskc svoje glasilo ,,lzvjestija". Mnogi člani komur stične partije se pridružijo upornikom. Kuznr na in Vasiijeva aretirajo. Kljub težkemu po! žaju ni bilo izvrševanja smrtnih primerov. ' malo razumevanja sovjetskih oblasti do obon ženega spopada sploh ne bi prišlo, vendar Moskve odgovorijo z nepopustljivo grožnjr Kronstadt mora biti zatrt, da bi služil kot op< zorilo. In končno Trocki pošlje 5. marca uli mat z naslednjo vsebino: ,,Predajte se ali pa v prerešetamo kot zajce." Uporniki zavrnejo ultimat in preko Jzvestij" pošljejo svoj ape ,,Tu, v Kronstadtu, se je začela tretja revolucij Dokončno bo prinesla osvoboditev delavstva ; utrla pot kreativnemu socializmu. K njej bodo obrnile množice vzhoda in zahoda in '. sprejele kot vzor ( ...). Socializem ne mor priti od zgoraj, od vtade, po shemi komunisto priti mora iz baze, morajo ga ustvariti sarr množice. Prvi korak je storjen. Ni izstreljen ni en naboj, ni prelita niti kaplja krvi. Kdor de! nima potrebe po prelivanju krvi, preliva jo san v obrambi svojih pravic. (...) Delavci in kmei, stopajo naprej in puščajo za seboj Skupščino njeno buržoazno gospodo ter komunističn diktaturo z njeno ,,Čeko" in državnim kapit? lizmom. Stvari so se spremenile. Delavne mnc žice bodo same izvolile svoje sovjete. Sindikai in kmečke organizacije niso več vladne m-rionete — postajajo svobodna združenja dela-. cev, kmetov in intelektuaicev. Policijska palic avtokracije je končno zlomljena." 7. marec. Rdeča armada prvič napade poc vodstvom Trcx:kega. Vojaški položaj uporniko je težak. Kronstadt brani okoli 10.000 morna jev, 4.000 vojakov Rdeče armade in 2.000 df lavcev. Ognjena moč utrdbe je velika, vendar j večina topov obrnjena proti morju in ne prc Petrogradu, odkoder prihaja napad. Tri težke dve lahki križarki sta ujeti v ledu, ker ni ledf lomilcev, ki bi jih osvobodili. Rezerve hran^ municije in goriva so premajhne. Ukaz revos cionarnega komiteja: ,,Popolno defenziv. taktika, streljali bomo samo v obrambi." P blem upomikov je bolj političen kot vojas 16 verujejo, da so branilci revolucije; da bodo s svojim primerom zdramili še neodločne mase; pričakujejo pomoč delavcev, kmetov in voja-kov. 8. marec. Hud topniški spopad. Odbit jeprvi napad kurzistov. Po zaključenih bojih v večer-nih urah pošljejo uporniki preko radia čestitko ob mednarodnemu dnevu žena: ,,Mi, iz Kron-stadta, iz grmenja topov in granat, izstreljenih na nas \z topov sovražnikov delovnega naroda, pošiljamo bratski pozdrav vam, delavkam vsega sveta. Pošiljamo vam pozdrav iz rdečega, upor-nega Kronstadta, iz kraljestva svobode!" 10. in 12. marca branilci otoka odbijejo še dva napada maršala Trockega. 17. marec. Ponoči kurzisti in ostali jurišni bataljoni, maskirani v belo, prečkajo zaledenelo morje in prodrejo do prvih vrst obrambe mesta. Čeprav presenečeni, nudijo mornarji preko noči in dobršen del naslednjega dne močan odpor, vendar ne uspejo odbiti napada. Pred sončnim zahodom napadalci prodrejo v utrdbo. Ulični boji se nadaljujejo vse do jutra, ko je zadušen tudi zadnji odpor. 18. marec. Mesto invojne ladje so v sovjet-skih rokah. Mnogi poskušajo zbežati na Finsko. Le redkim to tudi uspe. Začnejo s streljanji. Uporniki slave 50-letnico Pariške kemune, vendar Trocki in Zinovjev prekašata Thiersa in Gallifeta, ki sta masakrirala pariške komunarde. Nad Kronstadtom zavlada tišina. Zastava tretje revolucije je spuščena. Aldo Monfardin prevedel M. M. Predlog generalne skupščine — I. in II. pomorska brigada (1. marec 1921) Posprejemu raporta delegatov posadk, poslanih v informa-tivno misijo v Petrograd, je generalna skupščina sklenila naslednje: 1. Glede na to, da sedanji sovjeti ne predstavljajo volje delavcev in kme-tov, je potrebno takoj s tajnim glasovanjem iz-voliti nove sovjete. 3. Svoboda sestajanja za sindikate in kmečke organizacije. 2. Svoboda govora in tiska za delavce in kmete, anarhiste in socialiste levice. 4. Sklic generalne skupščine delavcev, voja-kov Rdeče armade in mornarjev Kronstadta in Petrograda do 10. marca 1921'. 5. Osvoboditev vseh socialističnih političnih zapornikov, kakor tudi vseh delavcev, kmetov, vojakov Rdeče armade in mornarjev, aretiranih med raznimi Ijudskimi manifestacijami. 6. Izvolitev komisije, ki je zadolžena, da pre-gleda in razišče primere Ijudi, interniranih v koncentracijskih taboriščih. 7. Ukinitey, pravic ,,političnega nadzora": odslej ne sme niti ena partija imeti privilegija ideološke propagande niti prejemati državne subvencije za svoj program. V zameno v vsakem mestu predlagamo izvolitev kulturne in izobra-ževalne komisije/ ki jo bo finančno podpirala država. 8. Ukinitev vseh predmestnih blokad. 9. Razdelitev enakih obrokov hrane vsem tistim, ki delajo, še posebno pa tistim, ki oprav-Ijajo izjemno težka dela. 10. Ukinitev vseh boljševiških udarnih od-delkov v vseh vojaških enotah in ukinitev bolj-ševiških straž v delavnicah in rudnikih. Po potrebi se bodo organizirale posebne enote izmed vojakov vojaških enot, oziroma straže \z vrst delavcev. 11. Kmetom pravica obdelovanja njihove zemlje in pravica do posedovanja lastne živine, pod pogojem, da delo opravljajo sami in se ne zatekajo k najemanju delovne sHe. 12. Pozivamo vse vojaške enote in tovariše iz kadetskih šol, da se trdno povežejo z nami. 13. Zahtevamo objavo in razpečevanje tega predloga preko tiska. 14. Imenujemo gibljivo komisijo, ki bo nad-zorovala razpečevanje. 15. Zahtevamo svobodo obrtnega dela za samostojne delavce. Generalna skupščina I /n II. pomorske brigade enoglasno potrjuje predlog, manj dva vzdržana glasova. Podpisani: Petrisenko, predsednik skupščine, Perepelkin, sekretar ,,lzvestija" Kronstadt, četrtek 3. marca 1921, štev. 1 Naši generali V Boljšcviki zlonamemo trde, da so med člani začasnega revolucionarnega komiteja neki ge-nerali, neki oficirji in en pravoslavni duhovnik. Da pokončamo te klevete, jim dajemo na znanje, da je komite sestavljen iz 15 naslednjih članov: 1) Petrisenko, prvi pisar na ,,PETROPAV-LOVSKU" 2) Jakovenko, telefonist kronštadskega okro-žja 3) Ososov, mehanik na ,,Sevastopolju" 4) Arhipov, hišnik-mehanik 5) Perepelkin, mehanik na ,,Sevastopolju" 6) Petrušev, Ladijski mojster-mehanik na ,,Petropavlovsku" ' 7) Kupolov, prvi bolničar 8) Versinjin, mornar na ,,Sevastopolju" 9) Tukin, električar 10) Romanenko, čuvaj remontnega zavoda 11) Ovesin, uslužbenec Tretje tehnične šole 12) Val'k, mizar 13) Pavolov, delavec v montaži min 14)Bajkov, voznik nakladalca ad/Kronstadt1921 Literatura: CARR E. H., A History of Soviet Russia. The Bolschevik Revolution (1917-1921), Macmil-lan and Co., London, 1950 Delo, izjemno bo-gato z dokumenti iz uradnih virdv, ki so ne-pogrešljivi za zgodovinsko rekonstrukcijo do-godkov, ne glede na vse omejitve, ki jih narava takih virov pogojuje. CHAMBERLIN W. H., The Russian Revolution. 1917-1921,2 zvezka, NewYork, 1935 FEDOROFF-VVHITE D., The Grovvth of the Red Army, Pringeton, 1944. Do zdaj najboljša zgodovina Rdeče armade. Na 156 straneh se na-haja opis vojaških operacij Rdeče armade proti Kronstadtu. VOLINE, La Revolution inconnue (1997-1921), Ed. ,,Les Amis de Voline", Paris, 1949 BERKMAN A., Die Kronstadt Ribelion, Ed. Der Syndacalist, Berlin, 1922 CILIGA A., Uinsurrection de Kronstadt, Lion 1946 GOLDMAN E., Living My Life, New York, 1931,2zvezka METT I., La Commune de Cronstadt: Cre-puscule sangland de Soviets, Ed. ,,Spartacus", Paris, 1949 Izčrpen prikaz polemik v medna-rodnem delavskemu gibanju 30-tih let o uporu v Kronstadtu, kot tudi prikaz uradnih falsifikatov s strani boljševikov. SCHAPIRO L., Lopposizione nello stato sov:3-tico (1917-1921), Firenze,. la Nuova ;talia, 1962 Članek Kronštadski upor in Nova eko-nomska politika (NEP), bogato dokumentiran z bibliografskimi viri. VARCHUCK E., Kronstadt: su significationen la revolucion rusa, Barcelona, 1930 DANEILS R. V. The Kronstadt Revolt of 1921. A Study in the Dynamics of Revolution, Ame-rican Slavic and East European Revievv, X/1951 str. 241-254 Integralni prevodi vseh številk kronštadtskih Jzvestij": (La Comune de Kronstadt Beli-baste, Paris 1949. Do danes pri nas ni objavljen: a) niti eden prevod študije o kronštadskem uporu b) niti eno delo domačega avtorja na to temo. V zagrebškem Studentskom listu, v šte-vilki 10, 11 z dne 23. in 30. 3. 1971, so objav-Ijeni prevodi iz študije H. M. Enzesbergerja (Kursbuch 9,19B7, Suhrkamp Verlag, str. 7-33) pod naslovom",,Kronstadt 1921 ili treca revo-lucija." Poleg tega tudi opomba P. Vranickega LHistorija marksizma", I, Zagreb, 1971, op. 26 nastr. 390-391): Kronstadt je bil vsekakor tragična epizoda Oktobrske revolucije, o kateri še danes vladajo kontraverzna mnenja, ki se jo je izkoriščalo in se izkorišča proti tedanji politiki Lenina in bolj-ševikov. Tu ni mesto, niti naloga, da se spu-ščamo v okoliščine, motive in cilje tega upora. Vendar si morajo tisti, ki žele ocenjevati zgo-dovinske dogodke, razčistiti eno: V času revo-lucije kakršen koli upor proti vodeči sili revo-lucije in s kakršnimi koli motivi, ni mogoče drugače označiti kot kontrarevolucionaren." Torej, resna in relevantna analiza kronštad-tskega upora v naši teoriji in publicistiki, šele sledi... A. M. Od zgoraj navzdol: — kronštadski begunci v taborišču Terijaki na Finskem — Petričenko, eden od voditeljev upora (v mor-narski uniformi) — skupina žena — delitev hrane . Oficirji Rdeče armade v Kronstadtu, na levi P. Dibenko, desno I. Fedko. 15) Kil'gast, krmar ,,IZVJESTIJA" Kronstadt, sobota 12. marec 1921, štev. 10 Kronstadt 1921