------ 120------ Narodne pesmi iz okolice Ložkega potoka. 1. Bom za en ferkelj vinca dal, Kje so moji prijatli, Svojim prijatlom bom napil, Ker jih tak mal poznam. Fantom dekle zročil. Kje so moji prijatli, Sinoči sem pod oknom stal, Ker jih tak mal imam. Žalosten slovo jemal, Sem tega komaj čakal. Tekle so ji dol solze, Da bi k vam prišel. Ko vinske jagode. Prav milo bi se zjokal, Pozimi rožee ne cveto, Ko bi vam v roke prišel. Kaj bo zdaj pa puseljc moj? Nedelja v jutro pride Puseljc mora biti zelen — plav. V cerkev Božjo čast: Jaz bom pa slovo jemal. Jaz pa po gmanjci hodim Sem žalosten ta čas. 3. Te gmanjce in kukove Ena tička priletela, To so moje reci; Nad kosamo obsedela, Podnevi zavetja išem, Tička poje, žvergoli. Da prestojim le noči. Ker se mlad'ga veseli. Le sem, le sem mlad" soldatje 2. Bo(moj pisali svoje pisemce Kaj je tebi, ljubica, Svoj'mu ocku in materi. Da si tako žalostna? Zdaj pa bomo s šturroom vstali, Saj se ti na očeh pozna, Bomo vročo kri prelivali, Da si je jokala. Enemu pojde glava preč, Saj se nesem, saj se bom, Drug'mu pa skoz serce meč. Ker me ljubi zapustil bo, Očka bodo pisemce brali, Pojde kje v druge dežele, Mamca bodo zraven staln Kjer nazaj te več ne bo. Kaj pa ideš od mene preč, Preden se bom na marš podal, Ne bom te vid'la nikdar večl 4. Tam gori za hramom ena terta stoji. Res grojzdja je polna, da komaj derži. En nograd bom kupil, bom terte sadil. Bom znance povabil, se sam ga bora pil. Konjički skerbljajo, ker vince peljajo, Moj bratec poglej , če je vince zakaj ! Še lepši je barve, ko čisto zlato, Boljši za piti ko samo srebro. Zdaj ga pa pimo en glažek al dva V imenu Marije in svefga Duha. Zapisal Jan. Vesnin. *) *) Prosimo večkrat kaj. Vred.