t Dragicl Beloglavfevi v slovo V Sv. Vid si prišla s smehljajočim obrazom. Kdo bi si bil mislil. da so se smehljale pač le Tvoje ustnice, ni se pa moglo nasmehniti tudi srce ... Kako bi se bilo smehljalo, ko je pa slutilo Tvoje mlado cvetoče telo neizbežen korak strašne smrti. Zvenela si, rožica Slovenskih goric. O neusmiljena smrt, zakaj si ubila našo Dragico, zakaj ubijaš tiste, ki bi še tako radi živeli in delali? Kdo nam bo odslej pisal šolske igricc. kdo izlival v verze bol in radost, kdo slikal naše Ijubke haloške griče, Kdo? Dragica nikdar več! Nikdar več, kajti njena usta so onemela, njene lepe oči so se zaprle za večno, nikdar več ne bodo občudovale sončne šentvidske ravnine. Mnogo si govorila o smrti. Sama si si sestavila nagrobni napis. Toda iz Tvojih besed smo zaznavali lc eno: željo, še živeti, živeti in delati! Ni Ti bilo dano! Odšla si, čista in lepa; mi smo ostali, sami, žalostni, potrti. »Vzela Te je zima, mraz.« Sc na mrtvaškem odru so se smehljale Tvoje ustnice; srce se ni moglo — niti smehljati, niti jokati. Tem bolj pa je plakal Tvoj dobri mož in tovariš. Tvoj zlati, štiriletni sinček je stezal ročice v pričakovanju, da ga boš objela in priti.snila na svoje materinsko srce. Zaman, Danilček! Mamica te ne bo nikdar več poljubljala. Kaj ne vidiš, da je nema in mrtva? — Tudi oči Tvojih tovarišev in tovarišic lijo solze — komaj še vidim ta beli papir, « solzami zalivam vsako besedo, namenjeno Tebi, Dragica naša! Trpela si in dotrpela. Grozcn prepad nas je ločil od Tebe, isti prepad nas bo spet združil. Kdaj? »Nc vemo ne ure, ne dneva.« Ti si že srečna, kot čist kerubin zreš na nas iz nebes, pa se čudiš, kako moremo jokati za Teboj, ko Ti je vendar tako lepo in dobro. Moli, Dragica, da bo tudi nam nekoč tako. Počivaj in sanjaj ... Podjavoršek Tončka.