Leposlover\ in znanstven. list? V Ljubljani, dne i. svečana 1897. Leto XVII. Za služboj. h rvyii th, rope. no MOTa.iocfl'? Ha arena, ob^nvio, HaBfiaa.iooH! R u s k a 11 a r o <1 n a. zdi h težek se izvil ji je iz ust — Vzbudila se iz sladkega je spanja. A solnca jutranjega žarki svetli, Ki prišli so skoz okno nezastrto, Natihoma, počasi ko tatovi, Prinesli so poljubov ji v pozdrav. Pred licem videla pa dih je svoj, Ležeča v izbi nezakurjeni. In v glavi so vzbudile se skrbi In z nova tam šumeti ji začele, Ko v panju roj čebel šumi nemirnih: Prinese-li ji upa novi dan, Ta krasni zimski dan že, ali ne? . . . Iz ulic že odmeva dnevni trušč, Globoko doli polje že življenje. Vozov drdranje sliši se zamolklo In konj tramvajskih sliši se cingljanje. A tam nekje za mestom žvižga vlak. Zateglo je in ostro zabrlizgnil, Ko takrat ... ko pred tedni tremi, Ko bil odpeljal jo od doma je . . . Slovo je bilo težko. Mati sama Bilä je sprčmila jo na postajo. Vse, kar priščedila si bila je, S seboj je vzela bila, ves denar. In mati dala ji je zadnji groš Ter polno naukov na daljnjo pot. Ah, pomnila doma je lepše dni In slutila nikoli v sreče časih. Da morala po svetu bode kdaj. Pa saj učila se nekdaj je nekaj, Razume^dobro razna ročna dela; Učiti znala bi otroke tudi; Za hišno bi učiteljico šla, Blagajničarko, fino sobarico . . . Vozila se je celi ljubi dan V neznani kraj, v neznano, tuje mesto. Zamišljena sedela je pri oknu, Gledaje nove kraje iz voza. Tam zunaj sneg je naletaval nov. A vlak je dirjal dalje, zmerom dalje. Pogledal potnik jo je marsikak, Češ: lepo dekle,"?pa se sama vozi! Kdo ve, kaj je? Odkod in kam? Pokaj? Pa se ji vsedel nilašč je nasproti In laskal se ji moški marsikak . . . Ah, bilo že neslano ji je, res! In više, vedno više plava solnce. In žarki že topijo cvetke nežne, Ki noč pričarala jih je po šipah. Tako tope se tudi nade njene, Za drugoj druga gine brez sledu . . . V podstrešni sobi pa je mrzlo, mrzlo! Potrošen že je skoraj ves denar; Za eden dan bi morda bilo še — A kaj potem med tujimi ljudmi? In službe ni še našla dosedaj. Oglas njen v časniku izdal ni nič; Zapazil sploh in čital ga je kdor Mogoče danes! — Kaj ? — In naglo vstane Izpod odeje tople, zdčne se Oblačiti . . . Potem pa ven za — služboj! Domov pa ne povrne se sedaj. Ne, ne — nikdar! To bila bi sramota! In ko, sedč na robu postelje, Oblači se, začuti — lakoto. Večerjala sinoč ni skoro nič, In danes ni še zajutrkovala . .. Čuj, kdo je tam pred vrati? — Ženski glas! Zdaj trka ... , »Noter!« . . . Dama srednjih let, Debela in v obleki elegantni, Na prstu vsakem skoro prstan zlat — Z lokavimi in majhnimi očmi Pogleda v sobo, vstopi pred dekleta, Ki poloblečena stoji pred njoj . . . Vprašaje gledali sta druga drugo. A prišlica pretrga molk in pravi: »Že večkrat brala Vaš sem inserat. Kaj ne: Odmeva od nikoder nič! Ah, duša moja! Mislite li mar, Da Vi sami ste prišli kruha iskat V mravljinjaku velikem, v Babilonu Modernem lepem našem — a brezčutnem ?! Palač ste krasnih videli po mestu? Po njih leže na kupih milijoni, In to zlato razliva sreče žarke, In v žarkih teh — o, kakšno je življenje! Razkošja polno, slästi in medu! Nedaleč proč potika pa se beda In skriva po zaduhlih se brlogih, Zavita v cape lačna in pa žejna . . . No včasi prigodi se tudi — čudo: Razsipnik siti vrže. izza mize Bogate, polne svoje kruha kos Beraču Lazarju za vrata tja. Pikanten je občutek baje to, Deliti miloščino med ljudi . . . Poznam to mesto, kakor izbo svojo. Ah, kaj jih išče službe v časnikih! Ta borba za obstanek dan na dan, Ta konkurenca na poprišču vsakem . . . No, dobe naše pravi znak — zares! In smilijo tč žrtve se človeku . . . I Vi se smilite mi, gospodična! Zato sem prišla k Vam in zarad Vas. Vsa znana mi je že usoda Vaša. Zastavili ste v sili že veliko: Par oblačil in prstan zlat pa uro. Pozvedela sem pri vratarju vse. Ubogi ste in vendar še — bogati. Ah, če Vas gledam — rada Vas imam! Mladi ste še ko rosa jutranja In lepi ste ko rožica cvetoča . . . Za stradanje ustvarjeni vi niste! Z menoj takoj, brez obotavljanja! Pri meni mesto prazno je za Vas. Nikaka težka služba — ne, prav lahka. Obleko svileno gredoč Vam kupim; Jedi najboljših bo Vam na izbero; Šampanjec peni često se pri nas . . . Vesela družba . . . dolgčas Vam ne bo . . . Z menoj! Vam pravim .. Glad, ta glad boli In v izbi nezakurjcni je hiido . . . Kaj reče naj na to zdaj revicar Opravi se, molče ji seže v roko Zgovorni ženi in — otide ž njoj. V trenotku tem pa solnce jc slučajno Za črn in temen skrilo se oblak. A. Aškerc. a Romanca. e kesaj ser ljuba moja; Da ne maraš me, bi rada Drugim, meni pokazala. Vendar, vendar ti je žal, Zrejo me prijazne deve Smehljajoče, vprašujoče, In besede zapeljive Usta njih šepečejo. Če zapaziš, da mi žalost Vedro čelo potemnjuje, Če zapaziš, da se k drugim Spet obrača pogled moj. A zaman, podoba ena Plava pred menoj, in drugim Ni odprto srce moje. Ve-li večni Bog, zakaj ? Rado bi ljubilo, rado Moje srce druga lica, Ah, in tebe pozabilo, Neprijazna, kakor si. Kakor veje s krasnim cvetjem, Sirijo mi bele roke In skrivnostno — kakor luna, Ko skoz goste sence zre — Ha! . . . Pokazala bi rada, Da ne ljubiš me, ne maraš; Da me ljubiš, jaz povem ti, Ker samä tegä ne veš. Dan bo prišel in je blizu, Da boš mene poiskala, Da boš bol mi potožila Svojo z rosnimi očmi . . . A sedaj je to še skrito, Ker pomlad še ni v aprilu, In lepo duhteČe cvetke Vzbuja šele gorki maj. Zvonoslav. Kam plovemo? Spisal Karol Dolenc. (Dalje.) IV. Steht ein Baum im schönen Garten Und ein Apfel hängt daran, Und es ringelt sich am Aste Kine Schlange, und ich kann Von den süßen Schlangenaiigen Nimmer wenden meinen Blick, Und das zischelt so verheißend. Und das lockt wie holdes Glück ! H. Heine. sobi je postajalo vedno bolj soparno. Zato je mladina šla na vrt. V salonu sta ostali le domačiča in hči Kamila. Major Svetlič je zunaj na altani zabaval zgovorno guvernanto in nje molčljivo sestro. Premleval je že stokrat premlete epizode iz svojega burnega življenja, tleskal z roko ob roko ter gromovito kričal: »Smešno — ni res smešno? Ha-ha-ha. .. ta butec — ta polkovnik Meszinsky me je hotel izpodriniti ... A jaz sem bil mož za to, da se nisem dal vsakemu bebcu poriniti in vreči med staro šaro . . . Skoraj bi bilo prišlo do dvoboja . . . Smešno — res smešno — ha-ha-ha.< — Dijaka sta krenila naj poprej v kuhinjo, kjer sta se nekoliko časa šalila z rdečelično kuharico Ančko. A ker se je ta kmetiška kra-sotica kazala dokaj mrzla nasproti pijanima gospodičema ter se energično branila njiju vsiljivosti, in ker ni hotela slišati in umeti robatih šal in frivolnih dovtipoy, sta gospoda naposled užaljena odšla, glasno zabavljajoč in preklinjajoč to kmetiško, neumno, potuhnjeno tercijalko, ki ne ume ceniti tako velike milosti in dokazov njiju naklonjenosti. Potem pa sta poiskala praktikanta Zebko ter pričela z njim na majhni, okrogli mizici na hodniku obligatni tarok. — Koncipijent Pečnik se je šetal zamišljen po vrtu. »Res, ta doktor se še zaljubi v to punco,« je mislil ter počasi korakal po peščenem potu. — »Kako je zijal vanjo — kar očesa ni mogel obrniti od nje! Ni ganil se ni od njene strani . . . Zaljubi se, gotovo se zaljubi ... ta bedak . . .« Čutil je nekaj kakor jezo, nevoščljivost proti zdravniku. In zatopljen v te neprijetne misli, se je naslonil ne daleč od pota na deblo košatega kostanja, katerega senca ga je prikrivala mimo-gredočim. Ni še dolgo slonel ob deblu, ko se je po belem potu počasi, s povešeno glavo, z lahnimi, elastičnimi koraki bližala Evelina. Sedla je na klop ne daleč od kostanja ter naslonila glavo ob malo, mehko roko. Dolgo je sedela tako nepremično, kar jo vzbude bližajoči se koraki. Vstala je ter hotela zbežati, zdajci se zasliši celo blizu tih, proseč moški glas: »Gospica!« — Mehaniški je v zadregi obrnila nekoliko kodrasto glavico ter vprašala boječe, z negotovim, trepetajočim glasom: »Kaj? — Kdo je?« »Jaz — dr. Zorič . . .« Ze je stal pri njej ter ji proseče zrl v modre, krasne oči. Povesila jih je pred njegovim žgočim pogledom. »Iskal sem vas že« -- je nadaljeval, in njegov glas je postajal mirnejši in gotovejši — »gospica — pri mizi ste mi obljubili cvetko s svojih prsi . . . Ali hočete sedaj izpolniti svojo obljubo?« — Evelina je molčala ter zrla v drobni beli prodec, s katerim je bil posut ozki pot. — »Sama sva . . .« je povzel spet zdravnik. »A čemu vam bo ?« Tiho je izgovorila teh par besed, in njen tihi glas je od dušne razburjenosti vibriral. »Čemu mi bo?« je tiho in mehaniški ponavljal zdravnik, kakor bi ga bilo to vprašanje neprijetno presenetilo. Evelina je čutila bol, ki je zvenela iz teh njegovih besed. Počasi je odpela cvetko raz prsi, jo vrtela nekoliko časa v mali trepetajoči roki, molčeč in ne vedoč, kaj naj stori, kaj odgovori. Potem pa je polagoma dvignila zardeli obrazek, mu pogledala v velike, blesteče oči ter mu podala cvetko. In zdravnik je strastno prijel to nežno, alabastrsko roko, ki se je tresla v njegovi, ter jo goreče, brez besed poljubljal . . . Pečnik, ki je bil primoran gledati ta prizor, se je nehote nekoliko zganil. »Nekdo prihaja . . . slišite — tukaj za grmom je nekaj za-šumelo . . .« »Ne — bodite mirna; veter je stresel vejevje . . .« »Moj Bog — dajte, pogledajte . . . prosim vas . . . gospod doktorl« »Ne vznemirjajte se . . .« Od drugega konca vrta se je slišalo pridušeno moško govorjenje in za njim kratek, suh, prisiljen ženski smeh »Ah —- to je Irma . . . Moj Bog, iti moram . . .« »Nikdar, gospica . . . Kdo bode . . .« Izvila se mu je. »Nocoj se še vidiva . . . ?« »Da . . . gotovo.« In hitela je tiho in brzo po peščenem potu. — Zorič je zrl za njo, občudujoč njen elegantni, elastični hod, njen vitki, klasično dovršeni stas, celo njeno fino, nežno postavo, ki je na-likovala^umetno izdelani, slonokosteni igračici. In zamišljen je odkorakal za odhajajočo deklico. — Ko sta odšla, je stopil koncipijent nekoliko korakov od debla ter zrl par trenotkov proti hiši, kamor sta bila krenila zdravnik in Evelina. Na bližnji gredici je utrgal amarantov cvet ter ga zmečkal med prsti, da se mu je sipalo izmed njih malo, Črnim biserom podobno seme ter padalo v rosno, v mesečini se čarno lesketajočo travo. In zamrmral je: »Ha^vraga, iz tega bi se lahko še kaj skuhalo . . . Kaj ko bi se_doktor res ujel? — Bali, tako neumen ne bode — ni bogata . . . A ko bi vendar . . .! No, in kaj potem . . .? Moj Bog, kaj se jaz pravzaprav radi tega vznemirjam ? — Naj jo ima — kaj to meni mari! — A vendar . . . vendar . . .« Z laktom se je spet naslonil ob kostanjevo deblo ter si z roko podprl vročo, težko glavo. Mrko, srepo je zrl pred-se. Tesno stisnjene ustnice so mu včasih zadrhtele, kakor bi se hotel nasmejati ali kaj izpregovoriti. — V tem pa sta se približala po poti poročnik Mihelec in Irma, katere smeh je bil poprej prestrašil Evelino. Poročnik je privzdigoval z levico sabljo, da ne bi žvenkljala po poti, ter jo tesno pritiskal k nogi, hoteč tako zabraniti, da se ne bi preveč lesketala v mesečini ter tako postala izdajica. Desnico pa je ovijal krog ozkega pasu Irminega. Ona pa se je z eno roko oklepala poročnika, z drugo pa je gracijozno zibala belo, fino, skoro prozorno pahljačo ter si hladila vročo glavo, katero je koketno in zaupno in kakor utrujena naslanjala na široko, podloženo ramo častnikovo. Počasi sta korakala. Kjer je kak grm otemnjeval s svojo senco belo stezo, sta se ustavila, in usta so se jima spojila v dolg poljub. »A jutri prideš?« je vprašal poročnik potihoma, a vendar dovolj glasno, da ga je ob kostanju slišal koncipijent, neradovoljen in nepoklican poslušalec te nove tajnosti. »Ah — jutri? . . . Ne, jutri — jutri ne morem, ne smem . . . Mama je zvečer doma.« »No, izumi si kak izgovor — da koga obiščeš . . .« »Ne — ne . . . tega ne morem — ne!« »A pojutrišnjem?« »Morda — a gotovo ne vem.« »In kje? — Spet pri oni kameneni mizi — kaj?« »Ne, za Boga — že zadnjič naju je nekdo zasledoval . . . nc veš-li več? Moj Bog, ko bi naju kdo zalotil — zblaznela bi . . .« »Srček, nc vznemirjaj se!« . . . Potem sta stopala dalje. Beli drobni prodcc, ki se je lesketal v srebrnih luninih žarkih, jima je lahno škripal pod nogami. Ob potu je duhtelo grmovje dišečega španskega bezga, belo cvetje jasminovo je trepetalo v lahnem nočnem pišu, rumene, žalobne teje so se kopale v toplem, svežem zraku, na listju pa so blestele prozorne rosne kapljice. Semkaj iz salona se je glasil včasih smeh, a le na lahno — polupridušeno, tiho, nerazločno govorjenje je zvenelo v tiho noč . . . Skozi poluzastrta okna je lila luč v Širokih, svetlih pramenih na zelenkasto listje kostanjev in lip, na teje, na amarante, na irisne cvetke. — Koncipijent je še vedno slonel ob kostanju. Zrl je za Irmo in poročnikom, dokler m" nista izginila izpred oči. Tiho, sarkastično se je nasmehnil ter nejasno nekaj zamrmral Potem pa se mu je spet zresnil obraz. — Zamislil se je v one čase, ko je še gimnazijec stanoval v isti hiši z Riegcrsbergovimi ter prišel tako s to obiteljo čestokrat v dotiko. Evelina je bila tedaj še otrok, desetletno, tenko, vitko in šibko dekletce bujnih, kodrastih, zlatih lase, oči modrih liki potočnicc, finih, bledih ličec . . . Smatral jo je tudi povsem za otroka, ji gladil mehka, žametasta ličea, se smejal njenim igram, njenim naivnim nazorom, se čudil njeni nedolžni otročji preprostosti . . . Ko je zvršil gimnazijo ter se vpisal na univerzo, ko je začel daleč od domovine ono neredno, a vendar interesantno velikošolsko življenje, ki je danes polno poezije in sreče, jutri poosebljena proza — tedaj se mu je tudi v tem šumnem, burnem življenju često vsiljevala v spomin šibka, ljubka, elegantna podoba Evelinina. Često se je zamislil v trenotkih duševne utrujenosti, v trenotkih, ko mu je mrzelo velikomestno življenje z brezsrčnimi koketami, v oni mali, a tako ljubki, prijetni vrt, kjer je sedel ob tistih poletnih večerih z obiteljo Riegersbergovo, kjer sta mu razkazovali Kamila in Evelina z otročjo radostjo različne cvetke, jih trgali, mu jih pripenjali na suknjo, mu jih povijali v šopke. — In pozneje, ko je Evelina bivala v Pragi ter se vračala ob vsakih počitnicah za nekoliko časa na dom, kjer se je sestal včasih tudi pravnik Pečnik z njo, je čutil le-ta, da je ono mladostno občevanje z Evelino zapustilo v njem neko kal, ki se je polagomaJzačela razvijati v ljubezen . . . A ker je bil ubog, je izprevidel, da je ta ljubezen brez vsega upanja, brez vse realne podlage, da bi bilo smešno, razodeti Evelmi čuvstvo svojega srca, nespametno, navezati to mlado bitje na svojo negotovo eksistenco, na temno, morda neprijazno in neprijetno prihodnjost. Tudi ni opazil pri Evclini nikdar drugega čuta, nego odkritosrčno prijateljstvo in ono prijaznost in skoro sestrinsko ljubezen, ki je bila celo naravna posledica prejšnjega prijateljskega in vprav farni« lijarnega občevanja. — Trudil se je torej z vsemi silami, da bi zatrl to ljubezen, se je otrescl; in to se mu je po dolgih, mučnih borbah kolikor toliko posrečilo, posebno ker je Evelina prihajala zadnji dve leti le redkokdaj domov in je tudi tedaj ostajala navadno le kratek čas pri materi; torej ni prišel često v dotiko z njo. — Svoje čute je izkušal prikrivati s tem, da je pri vsaki priliki zabavljal ženskemu spoju, govoril o njem le z ironijo in sarkazmom ter obžaloval one, ki so se dali preslepiti ženski ter se vpregli v bridki jarem svetega zakona . . . A ko sc je sedaj Evelina spet vrnila na dom, ko jo je videl lepšo, nego je bila kdaj poprej, sedaj, ko je bila ravno v onem cvetu, v katerem je ženska najinteresantnejša, popolnoma ovita z vencem mladostne, duhteče poezije — sedaj se mu je spet začelo mogočno oglašati srce, spet sc mu je vzbudilo vroče hrepenenje po njej, goreča ljubezen ga je navdajala ter ga zasledovala noč in dan . . . A po zadnjih dogodkih je spoznal, da je zanj najbrž izgubljena. In tako mu je izginila slednja nejasna, temna nada . . . In to ga je delalo skoro blaznega! — # * * Praktikant Zebka in dijaka Zrnko in Vicek so igrali, glasno kričali ter pridno praznili dolge, črnkaste steklenice, napolnjene s že nekoliko toplim, penečim pivom. »He, komilitone«, je kričal dolgi Vicek ter sunil z nogo ob mizo, da se je stresnila — »kaj ko bi naredili nocoj gospodični Flori Bre-garjevi podoknico — kaj ?« »Aha — zaljubljen 1 — Hočeš spet nekoliko poigrati Don Juana . . . ä?« »Eh — ne bodi ... A vendar . . . veš . . .« »Hm . . .« Praktikant je zvrnil med tem že par čaš vase ter kupo spet na-točil do vrha, da so pene prekipele ter se cedile ob straneh na mizo. »Flora« — je jecljal Zebka — »Flora, mhm — gospoda ... fin kebrček . . . fin . . . brez dvoma . . .« »O tem nihče ne dvomi«, ga je rezko zavrnil Vicek ter ga temno in od strani pogledal. — »Gospod [praktikant, ali znate peti? — Lahko bi nama pomagali . . . tercet!« — »Peti? — Seveda ... že pred leti, gospoda . . .« »Le pustite — znamo . . . Rajše pijmo!« Vsi so trčili z visokimi čašami ob mizo ter jih za trenotek postavili prazne pred-se. — »Res — gospoda dijaka — to je bilo efektno, to je bilo velikansko . . . pompozno ... ko sem . . .« »Eh, kaj, če znate peti, pomagajte . .. . Drugo pa pustimo!« — »Skat! — Flora . . . Flora Bregarjeva . . . ah . . .« je mrmral praktikant, kateremu se je že nekoliko zapletal jezik. Naslonil se je s svojim suhim, ozkim hrbtom ob stolovo naslanjalo, uprl oči v višino ter tlesknil z jezikom, kakor bi bil ravnokar zaužil kaj delikatnega. »No, gospod Zebka, igrajte vendarle »Seveda . . . seveda, gospoda ... A Flora . . . Flora ... o, to vam je cel roman . . .« »Kak roman . . . ?« »E-e . . . sicer tajna stvar — delikatna stvar . . . Igram trojko. — A vama, gospoda, jo smem že razodeti . . . Gospoda, upam, da umejeta današnji svet . . . novodobno društvo . . . moderne struje . . . moderne ljudi . . .« Vicek je poslušal pozorno. — ». . . Kupim ... A ta Flora — vraga, gospoda, pravim vama — to je dekle, res, dekle vseh deklet . . . No, zadnjič pri mestnem plesu . . . gospoda, trojko . . . izvolite dati . . . torej gospoda, pravim vama, krasno sem se zabaval . . . Dekle se je zaljubilo do ušes vame — gospod Vicek, pazite — vi ste sami . . . Bilo ji je prevroče v salonu . . . spremil sem jo na altano — gospod Vicek, izvolite mešati.. . No, cvetje — duhteče, opojno . . . mirna, tiha, balzamska noč, ki tako čudno, mehko boža mladega človeka ... razkošna, vroča godba . .. gospoda, pravim vama in se zaroti m pri vseh bogovih: — vse to naju je do cela prevzelo . . . Naslonila mi je kodrasto glavico na ramena . . . in, hm . . .« Dijaka sta se spogledala. — Vicku se je izbočila spodnja ustnica, obraz mu je zardel še močneje, nego ga je že rdečila obilo zaužita pijača, oči so se mu napele in izbulile. Skočil je pokoncu, zgrabil praktikanta za vrat, ga tresel ter divje, a zamolklo sikal: »Lažnivec — vražji l« — »Ali . . . gospoda . . . saj sta ka-ka-va-lirja . . .« je grgral prak-tikant. »Ali ste vi kavalir?« »Lažnivec . . . prekliči!« »Kdo-o lažnivec — kdo lažnivec?« je vzkliknil Zebka ter napenjal vse moči, da bi se otresel in obranil nepričakovanega napada. A kakor klešče so se mu ovijali dolgi koščeni prsti dijakovi krog tankega vratu. -7- Lovil je sapo, grgral, cepetal z nogami, krilil z dolgimi, koščenimi rokami po zraku in krog sebe, ne da bi si mogel pomagati. V trenotkih, ko so Vickovi prsti nekoliko popustili, je milo jecal : »Za-du-ši-te~te me-e-e. Mo-oj Bo-o-g... a-a-ah .. . a... a... Mi-lo lost. . .« »Milost!« je kričal Vicek ter se surovo, divje nasmejal — »milost? Da bodeš zopet govoril take gorostasne budalosti, take imaginarne laži? 1 . . . Milost — tebi, filister, lažnivec . . .« In stresnil ga je v stran, da je oni otlo, medlo, zadušeno zaječal. »Pusti, komilitone,« je prigovarjal Zrnko, pusti, sicer ga zadušiš.« A Vicek ga je takoj stisnil še krepkeje ter zakričal: »Prekliči!« Praktikantu so se oči zalivale s krvjo, prsi so se mu napenjale, iz ust mu je molel jezik, telo mu je trepetalo. Ni se več branil. — »Prekličem . . . Ja-o-oj . . .« Globoko si je oddahnil, ko je čutil, da so trdi, žilavi prsti nekoliko popustili. »Torej ste lagali . . . ?« »Ne . . . eh . . . da, da . . . Pustite — za Boga — nikar!« »Tako torej! — Vaša sreča, da ste pripoznali resnico . . .« Naposled sta pustila dijaka nesrečnega praktikanta ter s surovim krohotom odhitela na vrt, od koder je za nekoliko časa zazvenela poskočna melodija iz najnovejše operete Oftenbachove. V. Ali, sve jc sanja pusta, Iscdoždjcni raj ; Sve želja željo guši A uzdah — uzdisaj i i to sc život zovc I sreča još i slast — Ko cv'jet o trnu cvasti P s istO£ trnja past! S- Str. Kranjcc vič. Po onem večeru jc dr. Zorič zahajal vedno češče in češče k Rie-gersbergovim. Po mestu pa so se širile razne govorice, se delale razne kombinacije, iz te ali one malenkostne okolnosti se izvajale razne posledice, ki pa so vse menj ali bolj določno izražale eno in isto misel: Zdravnik se je pri Riegersbcrgovih ujel. — Doktorand Pečnik pa se je od onega večera kolikor mogoče ogibal svojega poprej najljubšega prijatelja Zoriča. Tudi k Rigersber-govim ni zahajal. — Par mesecev pozneje pa so prinesli časopisi vest, da se je dr. Zorič zaročil z E veli no Riegersbergovo .» . . Koncipijent, ki je to takoj po zaroki seznal, se je kazal povsem mirnega, kakor bi ga to do cela nič ne brigalo, nič zanimalo. A v resnici ga je ta vest, ki kakor drugim tudi njemu ni bila nova in nepričakovana, do skrajnjosti neprijetno dirnila, ga vznemirila v globočini duše, ga uzlovoljila. — Zorič je povabil na neke sobote večer prijatelje in ožje znance k »Zlatemu levu«, da se poslovi od samskega stanu . . . Stranska sobica pri »Levu« se ni v ničemer odlikovala od stranskih sob drugih mestnih hotelov. Podolgovata je imela prostora za dve daljši mizi v spored, in na vrh je stala še ena okrogla miza pri peči in ena na nasprotni strani pri oknu. Pri teh so sedeli dan za dnevom isti gostje ter z resnimi, računjajočimi obrazi zrli v stare, že oglojene kvarte . . . Okna so bila srednje velikosti, in na večer jih je zagrinjala vitka točajka Tilda s havanorjavimi, tankimi zavesami. — Na mizah, okroglih kakor podolgovatih so se menjavali rumeno-belkasti prti, okrašeni z modrimi štirikoti, v katerih sredini so bile tri velike rdeče pike, spominjajoče na znano znamenje »prostozidarjev«, s celo belimi, v katerih sredini je bil vtkan velik lev z ježečo grivo in z nevarno zevajočim žrelom . . . Peč je bila zabrisano-rumenkasta, visoka, ozka. Na nje vrhu sta stala realistično-debelo uspela Amor in Psihe ter spajala široke, debele ustnice res v večen, le po zimi vroč poljub. No, lončar-umetnik, ki ju je tako dobrodušno in brez vse ljubosumnosti združil za vekov veke, je bil očividno učenec najmodernejše, strogo realistične šole. Za model mu jc služil najbrž kak par iz vasi, ker vsi udje so bili res nevarno debeli, mesnati. Božanska Psihe je bila krog pasu debelejša in bujnejša kakor ob bokih in ramenih, in roke je imela ravno tako debele kakor bedro v sredini med kolenom in pasom. Obraza sta bila podobna zrelim jabolkom, in nosova sta se pri tem nepretrganem poljubu že do cela zrasla drug z drugim. Tableau — realistično-moderno! — V tej sobici se je torej zbrala rečenega dne večja družba. Ob zgornjem koncu mize je oblastno sedela velevažna oseba, primar deželne bolniščnice, dr. u. m. Anton Marija Zelenec, majhen, suh gospod, z okroglo, plešasto glavo, z ozkim, zakrivljenim nosom, velikimi naočniki, in z visokim, širokim ovratnikom, v katerega se je včasih mala glava do cela skrila in pogreznila. Govoril je malo, tiho, premišljeno in s poudarkom. Videlo se je iz vsake besede, da »se čuti«, da se zaveda svoje znamenite. . . . osebe. Poleg njega, ob oglu mize, je stoloval odvetnik dr. Županec, med akti in v pisarniškem prahu osivel, suhoparen mož, ki je s pomilovanjem gledal na vsakoga, ki ni znal temeljito enostavnih, prozaiških paragrafov rimskega prava. — Odvetnik dr. Sivec se je več ali manj ujemal v vsem s svojim starejšim kolegom, le da je bil bolj živahen, da je veliko in glasno govoril, se gromko in zvonko smejal, pridno pil in vedno zabavljal »klerikalcem«, katerim je bil zaprisežen, smrten sovražnik. Par koncipijentov je zvesto drugarilo svojim šefom, se smejalo, kadar se je smejal šef, pritrjevalo, kadar je dr. Sivec zabavljal. Glasno, z učenimi obrazi in z emfatičnimi frazami so govorili o sedanjem političnem položaju, kako bi se mogel in moral zboljšati, kako bi morali postopati naši poslanci, da bi dosegli kake uspehe, kako bi moralo ljudstvo biti solidarno z odvetniki, ki še najbolj skrbe za blaginjo naroda i. t. d. . . . Nam že znana oseba je major Svetlič, ki je kakor vselej tudi nocoj veliko jedel, še več pil ter se v enomer hohotal . . . Trgovec Nigl je bil pravzaprav človeška spaka. Suh, da se je bilo bati, da se zrušijo vsaki trenotek brezmesne kosti, je imel ne samo obraz in vrat, ampak tudi tanke, žilave roke popolnoma zaraščene z neko belkasto dlako, in nekateri zlovestni ljudje so odločno trdili, da je Nigl dokaz za znano Darwinovo teorijo. Vedno je bil oblečen v debelo, rjavkasto, na veliko karirano kosmato obleko, ki je bila res čudno podobna opičji koži. Bogat, da najbrž sam ni vedel, koliko ima, je bil vendar neizrečno skup ter ni nikomur privoščil trohice, niti sam sebi ne. Izjema v tem je bila le njegova edinica Jarmila, ki je bila takisto suha kakor oče, in ki je navzlic svojim tisočakom brojila že trideset pomladi, ne da bi se bil kdo zaljubil vanjo in njene tisočake. Krona vsega društva pa je bil brezdvomno mladi avskultant dr. Zieher. Najdovršenejši ud cele družbe je bil zlasti že radi svoje obleke, ki je bila vedno po najnovejšem kroju in 'mu je delala največ skrbi ter mu zagrenila marsikatero uro življenja, katero bi bil sicer lahko preživel srečno, zadovoljno in veselo, ko ne bi bilo na svetu neumnih, zabitih krojačev. Le ti nikdar niso mogli dovolj umeti njegovih najmodernejših idej, nazorov in želj glede obleke, nikdar do cela in dovolj globoko pronikniti v njegov samonikli in do cela individualni okus, in zaman jim je stokrat in stokrat ponavljal z občudovanja vredno potrpežljivostjo: »Tako bodi in tako« — oni pa so vendar naredili vse drugače. In kadar je bila po tednih napornega dela in trudapolnega primerjanja in popravljanja obleka dovršena — o, še tudi tedaj mu je prizadevala mnogo truda in dela. Cele ure jo je pregledoval, kretaje se kakor kak glumač pred velikim ogledalom v svoji skoro za kako damo urejeni spalnici, jo popravljal, gladil, nategoval, brisal. Šele kadar ni bilo najmanjšega madeža več na njej, nikakršne neestetiške gube, nikakršnega krivega roba — tedaj se mu je razjasnilo strogo, temno, skrbi polno lice. Da, tedaj se mu je nabralo to prazno, brezizrazno, blazirano lice v mehke, skoro ljubke, neizrečno zadovoljne poteze, in v istem trenotku svet gotovo ni imel srečnejšega človeka, kakor je bil dr. Zieher . . . Nekdanji kolega dr. ZoriČev je počastil nocoj s svojo navzočnostjo družbico »pri levu«. Tičal je seveda v popolnoma novi, elegantni, pepelnatosivkasti obleki: kratek sako, Široke hlače visoko zavihane, da se je videl nad ličnimi rumenokožnimi cipelicami širok krog svilnatih, črnih nogavic z rdečimi, majhnimi pičicami, visok ovratnik, ozek, da ga je davil, elegantna bela kravata z majno briljantno iglo, majhen, nizek, ozko-krajen klobuk — vse to je dajalo avskultantu grozno imenitnost in veljavo . . . Črne, fino pomadizovane lase si je razčesaval v sredini. Skromne brčice, ki so se mu kakor senca bočile pod malim nosom, si je gojil in negoval z zares presrčno skrbjo in požrtvovalnostjo. Ko je potegnil izza naprsnika fini, svilnati robec, da bi si obrisal nizko, belo čelo, se je ozračje v bližini takoj napolnilo s finim duhom jasminovim. Znameniti osebi, ki pa sta vendarle nakoliko otemneli v eleganci avskultantovi, sta bila suplent Grozd in profesor Vernik. Grozd je bil mladenič kakih petindvajsetih let, nejasnega, zabri-sanega obraza z jako redko brado, dolgega nosu, širokega, nizkega telesa in hripavega basa. Bil je strasten ljubilec cigaret, katerih je na dan uničil precejšnje število, in ravno tako strasten oboževatelj ženskega spola, pri katerem pa baje — tako so vsaj trdili zlobni jeziki — ni imel mnogo sreče; to pa ga je vnemalo še k večji vztrajnosti. Kakor je oboževal ženske, ravno tako je častil svojega kolego Vernika, katerega je smatral najbrž za največjega pesnika celega sveta, ali vsaj za prvega poeta slovenskega. Vedno mu je bil za petami kakor senca ali slaba vest. Če je kdaj prišel brez Vernika v kako družbo, je bil to izreden, čudovit dogodek, in takoj ga je ob enem vprašalo po deset glasov, kje da je kolega g. Vernik. Tedaj pa je g. Grozd vselej nabral suhi obraz v skrivnostne, velepomenljive gube, in s tihim, šepetajočim glasom, kakor bi oznanjal Bog ve kako znamenito tajnost, je odgovoril: »Piše . . . nov epos izdeluje ... O, pojet« — Grozd je »j« izgovarjal rezko in z nekim posebnim zadovoljstvom — »po milosti božji ... O, iz našega Vernika bode še nekaj ... ta nam še poda kaj novega, znamenitega . . .« In iz vsake črte njegovega suhega, rumenega obraza je lila ne-izrečna oduševljenost za to novo zvezdo na pesniškem obzorju slovenskem. In res je bil Vernik znan kot zelo pesimističen in melanholičen človek in na slabem glasu kot lokalni poet, s katerega proizvodi pa so se seznanili že tudi koši raznih leposlovnih listov slovenskih . . . Bil je dolge, vitke postave, svežega, nekoliko bledega lica, melanholičnih, objokanih oči, dolgih las. Navadno je bil tih, malobcseden, zamišljen. Le kadar je nanesla govorica na literaturo, na pesništvo, so mu vzplamtele oči, mu je zardel obraz, in tedaj bi bil v nepretrganem toku govoril cele ure .. . Na zadnjem koncu mize je sedel, zaglobljen v mračne, neprijetne misli, razpravljajoč težavni problem človeškega življenja, polnega prevar, bede, trpljenja, Sivčev diurnist in poleg njega navdušen soci-jalist Stanko Kračdn. — Glavo si je podpiral le-ta z roko, s katero si je včasih mehaniški pogladil dolge, ogljenočrne, neredne lase. Črne, velike, resne oči je nepremično upiral v čašo, v kateri se je svetila in lesketala zlata, oživljajoča vinska kapljica. Le včasih so mu švignile te žgoče oči bliskoma črez veselo, glasno družbo, in tedaj mu je lahen, ironski, nekoliko zlo-voljen nasmeh za trenotek zatrepetal na rdečih, polnih ustnicah, in zagorelo, črnikavo, proporcionalno lice se mu je malcc podaljšalo. — Govor se je vrstil za govorom. Primär dr. Zelenec je nazdravil v dolgem in tudi precej dolgočasnem govoru Zoriču kot izvrstnemu zdravniku, kot plemenitemu človekoljubu, ki žrtvuje svoje življenje za blaginjo trpinov in nesrečnikov. ki ne išče svojega dobička, ampak skrbi le, kako bi drugim otiral solze, jim blažil gorje, jim pomagal, kjer je sploh še človeška pomoč možna — ter mu je z ubranimi besedami čestital radi krasne neveste. Gostje so govorniku kričali v enomer: »Bravo« — »Dobro« — »Izvrstno« — »Istina! IstinaI« — Ob koncu pa je zazvenel po sobi oduševljeni klic: »Živela . . . Živela . . . Slava jima!« Doktor Sivec je napil Zoriču kot zvestemu prijatelju in kolegi ter mu takisto Čestital. In spet so polnili sobo radostni živio-klici. Govorili so še drugi, nekateri tako dolgočasno, da je socijalist Kračan naslonil težko glavo ob mizo ter zadremal. — Proti polunoči se je dvignil tudi pesnik Vernik, ki je bil do sedaj silno redkobeseden in molčljiv. Vsa družba ga je pozdravila tako burno in glasno, da je celo zaspani socijalist dvignil za trenotek glavo ter strmeč pogledal po družbi, nato pa spet zadremal. — Vernik je začel patetično deklamovati svoj dobro naučeni govor, katerega je začel z onimi zanimivimi besedami: »Ni dobro človeku biti samemu.« In potem je na vse mogoče in nemogoče načine dokazoval resničnost in upravičenost teh znamenitih in prelepih besed . . . Polagoma pa je govornika začel zapuščati spomin, bodi si da je že delovalo vino nanj, ali pa druge polovice dolge »govorance« ni dovolj študiral. Jecljal je že, pokašljeval, ponavljal iste besede in tudi cele stavke, postajal rdeč, nemiren. Slednjič je le sklenil narediti celi stvari nekak konec ter je vzkliknil s patetičnim glasom: ». . . torej dvigam čašo s to zlato, penečo kapljico ter ... äs, vraga . . .« Ko je govornik naznanil z velikim patosom, da dvigne čašo, je melanholski, ne da bi pogledal na mizo, prijel neko posodo ter jo dvignil, a ker ga je začela v prste peči. jo je brez premisleka izpustil. Nekoliko poprej je namreč točajka prinesla za gospodo črno kavo. A govornik v svojem svetem navdušenju in pesniško-govorniškem ognju tega niti prav opazil ni ter je na nesrečo prijel za čašo s kavo. Ko jo je radi vročine izpustil, je treščila na majhen, bel krožnik, da se je razbil na pet neenakih koscev, in da se je kava širom razlila po belem prtu. »Ah, nesreča,« je zajavkal gospod Grozd, iztrgal iz žepa ne baš več posebno belo Žepno rutico ter začel brisati črni tok, ki je preplavljal mizo. Tudi socijalist, kateremu je vroča kava tekla pod lice, je dvignil glavo, jezno pogledal krog sebe, si obrisal z roko mokro lice. 6 »Neumneži, črnino razlivajo« je mrmral, vzel svojo čašo ter prisede! k bližnji okrogli mizi, kjer je dalje dremal . . . »Eh, nič ni, nič,« je tolažil dr. Zupanec . . . A navzlic temu se je slišal tu in tam kak poluglasen smeh. Drugi so si oprli obraze ob roke, nekateri so se obrnili v stran, da govornik ne bi zapazil, kako so se trudili, da ne bi prasnili v glasen smeh. Dr. Zorič je postal rdeč in bil v vidni zadregi. Z dolgimi belimi prsti je igral nervozno po mizi in nekako temno zrl v čašo pred-se. Govornika je ta čudna, neprijetna epizoda spravila popolnoma iz pravega tira. Prestrašeno, kakor brez zavesti se je oziral po celem krogu, motril zmočeno, s kalnimi očmi zdaj tega, zdaj onega, kakor bi pričakoval, da mu prihiti kdo s kako rešilno idejo, s kako nepričakovano besedico na pomoč . . . A vsi so molčali neprijeten molk! Raz čelo govornikovo, po zardelem obrazu je tekel v debelih, svetlih kapljicah mrzel pot, nos ga je začel srbeti, kakor bi se mu hotelo kihniti, glava mu je lezla počasi na težko hropeče prsi, pred očmi se mu je začela vrteti miza s steklenicami in čašami, s politim, pomazanim prtom, z okroglimi kruhki in solci . . . Družba krog mize se mu je izpremenila v velik, nepretrgoma in fantastično se vrteč in pletoč krog, stene so se zibale, podoba na steni nasproti govorniku, predstavljajoča staro prodajalko sadja, se je nagnila, kakor bi se v naslednjem trenotku hotela strmoglaviti na govornika . . . Vernik je zaprl oči, da ne bi videl tega plesa — je vzdihnil. . . se hotel oprijeti z obema rokama za mizo, da bi sedel — a tedaj se je na srečo in v svojo nepopisno radost spomnil, kako završuje kaplan, katerega je vedno smatral za korifejo v govorništvu, brezkončne svoje pridige. Tedaj je iztegnil trepetajoče roke daleč Črez mizo kakor kak velik cerkveni dostojanstvenik, deleč blagoslov vernim ovčicam, in z mogočnim, patetičnim, nekoliko hripavo in utrujeno zvenečim glasom je zakričal: »Blagoslov nebeški naj rosi na vas, in milost gospodova bodi vedno z vami. Amen.« Potem pa se je kakor od kapi zadet zgrudil na stol, kateri je pod njim nemilo zaječal. Noge je iztegnil pod mizo, z rokami se je tesno oklenil namiznega roba, glava se mu je sklonila popolnoma na prsi in oči so mu stekleno in mrtvo bulile v črepinje na mizi . . . »Bravo . . . Izvrstno . . . « je zastokal kolega Grozd ter udaril s čašo ob mizo, kakor bi jo hotel zdrobiti . . . A navzlic temu navdušenemu odobravanju je ostala cela družba mirna in hladna, še vedno nekako neverno zroč v ponesrečenega govornika, kakor da bi še vedno nečesa pričakovala za zvršetek. Polagoma se jc šele začel ta in oni gibati, trkati s čašo po mizi ter klicati: »Na zdar — Zivio — Na mnoga leta« — »Smešno,« je kriknil debeli major Svetlič ter prasnil v vprav homerski smeh. Trebuh, ki se mu je do skrajnjosti nevarno tresel in'zibal, si je držal z obema rokama. Obraz se mu je od silnega smeha tako napihnil, da se mu oči niti videle niso. Le dve ozki, podolgovati progi sta nejasno zaznamovali, kje da so njegove sicer tako žive oči. In kakor bi bil majorjev smeh zbudil ostale prisotnike, se je vse smejalo, kričalo, z ironsko pohvalo in porogljivim občudovanjem obsipavalo govornika. Trkali so z zdravnikom, bili s čašami po mizi, razlivali pijačo po tleh, vpili po natakarici ter zahtevali vsi vprck jedi in pijače. »Pozno je, kolega — moram domov,« je z melanholskim, užaljenim glasom pošepetal Vernik sosedu in kolegi Grozdu. »Ej, nc bodi, ne bodi . . . Zakaj bi že odhajal ? Saj vidiš, da si zmagal.« »Bali!« — Poet jc mahnil z roko po zraku, kakor bi hotel s tem mah ljajem vso to družbo poslati k vragu, ter se jc kislo, a vendar oblastno nasmehnil . . . Vstal je, snel s klina stari, ponošeni havelok in si ga genijalno vrgel črez rame. Konec pelerine je držal v levi roki ter si jo tiščal na prsi, v desnici pa je vrtel širokokrajni, mehki, veliki klobuk. Lahno se je naklonil gostom, se poslovil še izrečno pri Zoriču, potlačil klobuk na dolge, debele, redke kodre ter izginil iz sobe. — »Čakaj, prijatelj dragi, duša moja, jaz tudi grem . . . punčica mojega očesa . . . Sledim ti — kjer si ti, sem tudi jaz . . . Kjer je Kastor, kako naj manjka tamkaj Poluksa? . . .« Polutiho mrmraje, si je Grozd zapenjal tanko suknjico ter kakor kafra izginil za Vernikom. — » »To je bilo fulminantno! — Tako ti ni Še nihče napival,« se je krohotal koncipijent Dolec, lokavo zroč na Zoriča. Ob strani pa je s 6* komolcem drezal trgovca Nigla, ki je gravitetno pokimaval z veliko, suho glavo. »Smešno, gospoda, res smešno,« je hohotal debeli Svetlič, »skoro bi bil počil od smeha. — Ta vražji mladi zarod, ta ima možgane ... Smešno, gospoda . . . pri moji veri, smešno . . .« In spet se mu je trebuh kaj nevarno zibal, in rdeči obraz se mu je napihnil, da je bilo celo lice do pičice podobno debeli rumenkasto-rdeči buči. »Gospoda« je zanosljal zdajci trgovec Nigl ter krilil z dolgimi, suhimi rokami po zraku, na lahno udarjajoč ob mizo — »gospoda, nikar ga preveč . . . Dobra volja . . . Gospod profesor seveda je bil nekoliko tudi prestrašen, zmešan ... najbrž prvi njegov javni nastop .. . A blagovolite uvaževati, kake misli, kake ideje, kaki izbrani izrazi, kake podobe: Mrzlost življenja — besneče nevihte usode . . . zasede hudobnih sovragov ... intrige podlih, v prahu se plazečih, zavidnih nasprotnikov, vsakdanjih, brezvzornih sikofantov, filistrskih duš ... o, kake podobe, ki bi bile v čast najvišjemu pesniku . . . gospodje . . . gospodje . . .« Ponovil je še parkrat z zateglim glasom besedico ,gospodje', vedno jo bolj poudarjajoč in vedno bolj kričeč. A ker se ni domislil ničesar več, kar bi Še mogel povedati v obrambo govomikovo — za katerega so ga bili razvneli česti slavospevi njegove hčerke •— je na dušek izpraznil veliko čašo. In po suhem, rjavem obrazu se mu je razlila neka čudna, pri takih ljudeh tipična navdušenost, ki ga je še bolj pačila. »Gospodje,« je spet kliknil s svojim kakor nit tankim, neugla-jenim glasom, ko se je bil pokrepčal s požirkom močne pijače — »da je gospod Vernik poetično nadarjen mož, fin mož, olikan mož, o tem pač ni dvoma. — Pesnik, res pravi pesniki . . slišal sem ga včasih, kako je moji Jarmili deklamoval svoje pesniške proizvode . . . Gospica Järmila je često plakala, tako presrčne, v srce segajoče so njegove pesmi«. . . Cmaknil je z jezikom, roke sklenil na upadlem trebuhu in male, zelenkaste oči je z banavziško navdušenostjo in vdanostjo uprl v kar-minasto barvani strop . . . Polagoma so pozabili neprijetni intermezzo, in gospodje so ži-dane volje sedeli pri mizi še par ur. » (Dalje prihodnjič.) Dr. V. Oblak v Macedoniji. Priobčil Fr. Vidic. (Dalje.) 4- V Solunu, dne 24. decembra 1891. beležkami o narečju okraja Sucho sem gotov. Seveda ne bode tako natančna monografija, kakor je Strekljeva o kraškem narečju; mislim pa, da sem zbral vse, kar je važnega. Vso zbirko še enkrat pregledam, da eventu-valne nedostatke izpolnim pravočasno.--— (O. podaje filološke date.) — — — Se nekaj doneskov k filološki humo-ristiki. Sedaj imam nekoga iz vasi Oboki (pokrajina Debra); dal mi je že dve avdijenci. Glede it, šd, je vse tako pestro, da kmalu sam svojim beležkam ne bodem verjel; taka zmešnjava je v tej točki — in mi Še iščemo doslednosti v jeziku — — —------- Rokopisi so tu jako redki; Macedonija ni več Kalifornija, in pri tem hranijo ljudje (tudi izobraženci) vsako papirnato krpo z bab-jeverno spoštljivostjo, kakor da bi imeli prav toliko avtografov Cirila in Metoda samega. Čim bolj zamazan jc papir, tem dragocenejši! Danes sem zvedel, da so hajduki v nedeljo v Debri (mestu) vodjo ljudske šole odpeljali pri belem dnevi, ko je šel v cerkev! Lepe razmere! In vendar bode prej ali slej neizogibno, da se dialektično gradivo kontroluje na licu mesta. —---— — — — — — — — 5- V Solunu, dne 2 januvarja 1892. Novo leto sem pričel s hudo mrzlico. Najmučnejša mi je bila misel, da se bodem moral morebiti na mah domov vrniti. Zdravnik pa me je v tem oziru pomiril, in danes sem se tudi mrzlice iznebil; toda mnogo mcdicinovanje mi je temeljito pokvarilo želodec. Prav srečen slučaj, da sem dobil danes korekture iz Lipsije; zakaj za drugo delo bom za več dni nesposoben. Svojega Obočanina sem pognal. Pokazalo se je, da je sicer Šele pred mesecem dni prišel iz Debre, da pa je že v prejšnjih letih prebil večkrat po nekaj mesecev tukaj; a to mi je> prvi dan utajil.-- Pri takih odnošajih je pač boljše, da se moja pismena poročila o macedonskih narečjih ne porabijo za »Archiv«. Rad bi veljal glede svojega dialektološkega gradiva kot »nezmotljiv«; če bi se pa vendarle, dasi v enem samem slučaju v doslo^ objavljenih poročilih dokazala nepravilnost, potem bi bilo konec moje nezmotljivosti v delu samem (ako kdaj izide); našli bi se srbski in bolgarski (patriotični) staroverci. Pač pa bi objavil — če ste zadovoljni — v »Archivu« kratko skicirane črtice o najvažnejših posebnostih maeedonskih narečij, in sicer brž ko gradivo, ki sem je že nabral, na licu mesta pregledam ali sploh kje na mestu samem kaj zabeležim. Tako bi tudi na spreten način delal reklamo za svoje bodoče obširne dialektične razprave l — 6. V Solunu, dne 14. januvarja 1892. Zbral sem vse svoje moči ter sem naposled vendarle posetil bolgarsko ljudsko šolo; toda trud je bil zaman, ker so bili učenci oboleli. Najbrže se bode dala stvar tako napraviti, da me dotični deček, ko ozdravi, obišče dvakrat do trikrat v tednu; v šoli je izpraševanje vendar neprijetno. Danes ne morem torej nič dialektoloških poročil poslati. O narečju kraja Galičnik (Debra) sem poročal menda že v zadnjem pismu. Brž ko bode vreme razmeroma toplo, obiščem pastirsko kolonijo (kaki dve uri odtod), zgolj ljudi iz Galičnika, ki, povsem ločeni in osamljeni, tukaj s svojimi čredami prezimujejo in so torej svoj jezik ohranili čist. Nevoljno že pričakujem začetka pomladi; potem se prične delo. Ne manjka se sicer tukaj ljudi iz Debre, in tudi iz drugih krajev bi se menda kateri našel; toda teh ljudi jezik je že mešanica iz raznih narečij; boljše manje, pa zanesljivo! — — — — 7- V .Solunu, due 9. februvarja 1892. Vprašanje glede pozicije maeedonskih narečij je že srečno rešeno, in jaz bi se lahko vrnil domov. Ravnokar je izšla »Karra cimicküx :icxia.i>n« z dolgim »zgodovinsko-jezikovnim« vvodom; izdala jo je srbska »Omladina«. V celi Macedoniji, zapadni Bolgariji s Sofijo, da celo še v Rodopih, so samo Srbi! Da se ta velikosrbska pokrajina bolje zaokroži, se ji privrže še iztočna polovica Kranjske in vztočni deli južnega Stajerja! Drinov in Miladinovca so označeni kot falzifi-katorji, vse od Bolgarov zapisane pesmi so predelane i. t. d.!! Srečnega se štejem, da sem dobil to krasno razpravo še o pravem času, zakaj Šele zdaj vem, da narečje suehovsko- niti bolgarsko ni! — — Obžalovati moramo Srbe, da imajo tako vseučiliško mladež, ki se nič ne uči in nič ne ve. — — Sedaj sem prebil en dan med ovčjimi pastirji v GaliČniku v slamnati koči pri njih ognjišču. Potrdilo se mi je vse, kar sem si bil že poprej zabeležil. — — Te beležke, ki so sicer za-me zanesljive in brezdvomne, bodem vendar izkušal še enkrat na licu mesta kontrolirati, da umirim vest tudi največjih dvomljivcev. Z rezultatom tega enodnevnega izleta sem povsem zadovoljen, dasi me stane 10 gld. Načrt za moje potovanje je že izgotovljen, čakam samo še toplega vremena; Če bode doba ugodna, odpotujem lahko že i. marcija. Odtod pojdem črez Sucho (ob tej priliki obiščem vse vasi v okolici) v Seres, ostanem tam 7 do 10 dni, da proučim narečja v okolici, ter pojdem od tam do Drame in potem v Nevrokop (na južnozapadnem vznožju Rodope) in Melnik, od tam v Petrič, Strumico, Dojran, Kukuš, Solun. Ta tura, preračunjena na 4 —6 tednov, bode silno težavna, mnogokrat bo težko dobiti poštenega konja. Na to potovanje ne mislim prav z veseljem, upam pa, da bode dalo zanimivo dialektološko žetev. Poprej pa mislim z manjšimi turami okolico solunsko prepotovati. Sedaj je to še nemogoče; ob lepem vremenu pa si bodem lahko upal po dnevi v vasi; noči pa so še vedno jako hladne, in po vaseh nikjer dostojnega prenočišča! Ako naj svojo nalogo tako izvršim, kakor sem si jo umislil, potrebujem precej izdatne podpore od ministrstva. Zlasti pa bi mi morala o pravem času priti v roke; in vendar je ne bi rad poprej zaprosil, predno ne bode graška reč rešena. Vprašanje je le, ali bode ministrstvo tudi to stvar z navadno počasnostjo reševalo, potem bi seveda rešitev dobil šele v Celju! — — — (O. vprašuje Jagiča za svet, kako naj izprašuje ljudi.) — — — P. S. Prišel sem prav od turškega generalnega guvernerja, s katerim sicer nisem osebno govoril, temveč le z dragomanom našega konzulata. Za svoje potovanje v sredino potrebujem neobhodno odprtega priporočilnega pisma ^Bajrundu« generalnega guvernerja samega; le tedaj mi turške oblasti v malih krajih nc bodo delale težav; in moje potovanje je le s takim spremnim pismom nesumno. Ako se male oblasti vedejo rezervirano, sem tudi prebivalcem samim sumen, in občevanje z njimi je potem nemožno. Tako so mi soglasno poročali nekateri zvedenci, ki so potovali po Macedoniji in Turški. Naš vicekonzul (konzula še nimamo), ki je šele malo časa tukaj in je novinec v vseh turških odnošajih, je popolnoma napačno ravnal; ne da bi bil šel sam k paši, ampak poslal me je z dragomanom k višjemu turškemu uradniku, ki pravzaprav nima ničesar odločevati v tej stvari. In v istini se je tako zgodilo, kakor mi je prorokoval Jastrebov; paša mi noče dati priporočilnega pisma, niti »bajrundu«. To so prvi sadovi tistih priporočil »nach Thunlichkeit«. Jutri dobim tako priporočilo, in videl bodem, ali se bode dalo z njim potovati v sredino; ako bo samo prazen »Wisch«, potem moram opustiti potovanje po celi južni Macedoniji (Seres, Nevrokop, Kostur) in potovati v Bi t olj, da dobim od tamošnjega paše tak ,bajrundu1 za ondotne pokrajine. Povprašam Jastrebova za svet in mu pokažem pismo. Oni visoki turški uradnik mi je svetoval, da bi dobil po našem poslaništvu v Carigradu pri Porti priporočilno pismo na vse turške vijalete v Macedoniji, a to smatram le za nastavljeno past; jaz mislim, da bi se s takim ,visokim' priporočilnim pismom zdel oblastvom sumen; povprašam Jastrebova. Turški uradnik se je informiral, kako mislim uravnati svoje preiskovanje, kaj pravzaprav preiskujem i.t.d.; s kratka: moj namen se mu je zdel nekoliko sumen. Žalostna dežela, v kateri se vidi znanstveno proučevanje in potovanje sumno! (Konec prihodnjič.) Spomin ob Savi. u sanjam, sanjam v tiho noč Ob valoviti Savi, Kjer srečala sva se nekoč, Razvnela se v ljubavi. Čolniček moj odplaval je Brez mene in brez vesla, In kar je bilo moje vse, Usoda je odnesla. Odkar zagrebla sem jo tu, Za me ni sreče prave. In piakam, plakam v žalnem snu Ob strugi šumne Save . . . Vida. Ob slovesu. a hrib se solnčece nagiblje, Smehlja se v cvetju zemlja mlada. En hip in se za vrh zaziblje; Na njo večerna rosa pada; K dekletu jaz grem tih in nem, Molče stojiva kraj vasi V slovo ji reči kaj ne vem. In nama rosne so oči. Milenko. List za listom. Spisal Premec. (Dalje in konec.) ama je vstala vdova v svoji hišici. Tako prazno in pusto je bilo po kotih, kjer so se včasih valjali in igrali otroci, tako prazno na onem starem naslanjaču, kjer je sedeval dan za dnevom dobri mož. Oj, da bi ga ugledala tam samo še enkrat I Pravijo, da hodijo mrtveci vsaki večer počivat na mesta, ki so jim bila v Življenju priljubljena; tudi ona je nestrpno zrla vsaki večer na ta naslanjač, ali se ji morda prikaže sključena njegova postava, ali se prikažejo njegove male žive oči, katere so včasih zrle tako milo izpod koščenih obrvi — čakala je, kdaj jo ogovori rahli, skoro otročji njegov glas. Toda ni ga bilo! — Šiloma so se ji udirale solze po velem licu vsaki večer, kadar se je odpravljala sama počivat. Ali tudi to je prenehalo: vdala se je v svojo usodo . . . Ko je France zvedel o smrti očetovi, mu je otrpnila duša, otrpnilo telo. Zaprl se je v svojo sobo, ne meneč se za šolo, za tovariše, ne meneč se za celi svet. Edino to mu je bilo vedno pred očmi, da njega ni več, njega, ki je toliko žrtvoval za njegovo vzgojo. — In kaj zdaj ? Od kod se mu je nadejati pomoči, da se bo šolal nadalje? Instrukcije so bile tedaj že zelo redke, in še te so imeli boljši dijaki višjih šol; on ni bil sicer pri slabih, vendar mu je provzročalo učenje mnogo težkoč. Odtod torej ni pomoči! Ali naj mu pomaga mati? S čim? Sama ne bo mogla živeti z ono miloščino, katero bode dobivala morda po soprogu. — Ali naj gre beračit? Od hiše do hiše? . . . Drevesca so stala gola, pod nogami je škripalo, in prezebali so ščinkovci po zmrzlih vejah, ko je stopal France proti domu po oni poti, po kateri sta se vozila z očetom ne dolgo tega. Spominjal se je najmanjših posameznosti in tedanjih pogovorov, in zdelo se mu je, kakor bi mu tudi danes zvenel nasproti glas očetov izza vsakega ovinka. In ni si mogel misliti, da trohni njegovo truplo že nekaj tednov v Črni zemlji ... » Še ne teden potem pa je nastopil tudi 011 mesto svojega očeta. Postal je diurnist. — Tako jo preteklo leto. France je sedeval kakor nekdaj oče na istem stolu v uradu. Delal je molče, kakor v prejšnjih časih oče njegov. Edino veselje so mu bili večeri, katerih slehernega je prebil v družbi materini. Sleherni prisluženi novčič je delil z njo. — Živela sta skoro brezskrbno; kajti razvajena nista bila, in France ni še poznal življenja in njegovih veselic, da bi bil silil vanje. Ali večno vendar ni moglo ostati tako! France je bil pač še premlad, da bi se že sedaj zakopal za večno v to vedno enakomerno, duhomorno delo, katero je tako rekoč podedoval po svojem očetu . . . Bilo je nekega zimskega večera. France je stopal že v temi iz urada. Pot ga je vodila mimo čitalnice, katera jc bila nocoj posebno razsvetljena. Iz sobane so se razlegali ubrani akordi mestne godbe. Vmes se je glasil šum in veseli smeh srečnih gostov. Nehote mu obstoji noga. Ti glasovi, tako rahlo plavajoči po težkem vzduhu, zdaj tožeči, zdaj se smejoči, zdaj zopet burno se valeči nalik neukročenim valovom gorskih hudournikov — vse je vplivalo nanj, da se ni mogel premakniti z mesta . . . Tedaj pa ga je nekdo prijel pod pazduho in molče vlekel za seboj proti čitalničnemu vhodu. »Enkrat moraš vendar med svet, saj nisi bil še nikjer,« je izpregovoril ob vhodu smeje se prijatelj sošolec, pomočnik v trški pro-dajalnici. In France je stopal za njim nehote. Ko sta vstopila v dvorano, mu je vse mrgolelo pred očmi. Godci so svirali, mladi pari se vrteli, drugi se šetali, in elegantne toalete, katerih moderni kroj je razsvetljevalo nekoliko pozlačenih lestencev, so se tu kazale njegovim strmeči 111 očem . . . Tisti večer pa se je doma mati jako čudila, kam je prešel sinek. No, prišel je domov, toda nekoliko pozno. Na obrazu in kre-tanju se mu je poznala razburjenost, in oči so se mu svetile od doslej nepoznane sreče. Ovil je materi okoli vratu roke ter ji zašepetal: »Oh mama, to je lepo, to je krasno tako življenje 1 Tudi ti moraš nekdaj bolje živeti! Mlad sem še in pomagati moram tebi in sebi!« Mati ga je mirno poslušala, da je končal, a potem je dejala resno, skoro žalostno: » »Sin moj, zadovoljna sem s tem, kar imam. Najbolj pa hvalim Boga, da mi je dal tebe! Druzega si ne želim!« Ali on jo je tešil, pripovedujoč ji, da si mora ustvariti boljšo bodočnost, nego je življenje ubogega diurnista. Srečal da je bil prijatelja, kateri mu je svetoval, naj gre takoj prostovoljno v vojake. Ko jih odsluži, se mu gotovo ponudi kaka boljša služba, in v nekaj letih postane sam svoj gospod, in tedaj bode dobro zanj in dobro za njegovo mater. Pripovedoval je to tako navdušeno, tako odkritosrčno veselo, da se mu ni mogla mati proti viti. Vdala se je, in dobra dva meseca potem je bil sin potrjen prostovoljec . . . * & * Nastopal je bil zadnji september, tih in jasen dan. Solnce je sijalo tako toplo, kakor po letu, in veselili so se tega vremena vin-ščaki, spravljajoč sladko grozdje iz vinogradov, veselile so se ga ptice v orumenelem grmovju, veselile zadnje cvetice po brežinah in vrtovih — veselila se ga je sleherna stvar. In vendar je ta dan donesel tiho žalost v marsikatero hišo. Mnog oče in mnoga mati sta si skrivoma brisala solze, kajti odhajali so mladeniči v vojake. Res je vojaških let zdaj tako malo, res vlada zdaj mir med državami, toda kdo ve, kaj zakriva bližnja bodočnost? Mladeniči so prepevali po trgu, veseleč se še zadnji dan. Ali marsikak »juhuhu« je izdal, kaj se godi pod ledeno skorjo tam notri, kjer tako čudno, tako naglo utriplje mlado srce; marsikdo je pogoltnil s požirkom sladke kaplje tudi zadušeni jok ter po sili prepeval ter vreščal dalje . . . Drugo jutro je bilo po trgu vse tiho . . . Francetova mati je še pozno v jutro klečala v svoji sobici pred posteljo. Usta so ji šepetala v eno mer, in prsti so lahko polzeli po rdečih jagodah posvečenega molka. Celo noč je prečula tako, odkar se je bil sinoči poslovil sin od nje. Kratko je bilo slovo, a tem daljša njena goreča molitev, kipeča od dna strtega srca . . . * Kolikor surovosti in neusmiljenosti morajo pretrpeti vojaki prve tedne svojega vojaškega vežbanja, toliko je je prebil tudi France. Res se mu je včasih krčilo srce v prsih, in stiskal je ustnice med zobe, da so krvavele, ko ga je mučil kak surovež nalašč in preveč. Toda prebil je vse, in konec prvega leta jc že bil podčastnik v polkovni pisarnici. Potekalo mu je leto za letom v enakomernem delu, a raslo mu je tudi upanje od dne do dne. Dasi je vedel, da se materi ne more goditi prav dobro, vendar mu celo njeno gorje ni bilo znano. Z bornimi petimi goldinarji, katere je dobivala vdova na mesec kot miloščino, se pač da težko umreti, a še teže živeti. Stradala je, da se je morala smiliti mrzlemu kamenu, in po zimi je zmrzovala. Rada bi bila hodila kam na dnino, ali ljudje je niso hoteli. »Kaj bo pa delala? Na starost se človek ne privadi delu!« Tako so se menili za odhajajočo. Le redkokdaj se je kdo spomnil, da mu je pokojni nje mož storil včasih vendar kako ljubav v pisarnici, in donesel je morda košek krompirja ali latvico mleka. In vendar ni sinu nikoli potožila. Redka so bila sicer njena pisma, toda polna vdanosti in izpodbujanja, polna ljubezni, neizrečene ljubezni. Ni čuda, da je v takih razmerah slabela od dne do dne. Množile so se ji gube na obrazu in udirale se ji oči vedno globlje, kmalu ni bilo več črnega lasu na njeni glavi; pobeleli so bili vsi, drug za drugim, a vsako jutro jih je obvisel velik šop na glavniku. V tem pa so dohajala redno pisma Francetova, polna sladke nade, da kmalu doseže svoj namen, in da bode v kratkem dobro tudi za-njo. Tako je tlela pri vsej nesreči in bedi v njenem srcu iskra upanja, in ta jo je vzdrževala, da ni obnemogla popolnoma . . . Zadnje leto Francetovega vojaškega službovanja se je krčilo .. . France že dolgo ni bil dal nobenega glasu od sebe. Spomladi je bil pisal materi pismo, precej kratko in hladno. Izgovarjal se je, da nima več toliko časa, da bi mogel domov tolikokrat pisati. Učiti se mora in truditi, da bode konec leta sposoben za službo kancelista, katera mu je obljubljena za gotovo. Odpisala mu je mati takoj, naj nikar ne zanemarja svojih reči zavoljo nje, marveč naj pazi, da se mu izide vse po sreči. Od tedaj pa ni bilo nobenega daljšega pisma več, k večjemu še drobna dopisnica, oznanjajoča, da sin še živi, in da se mu dobro godi. Pred velikimi jesenskimi vajami pa je prišel v trg na dopust za dva dni Malikov Tone. Stopal je neko jutro mimo vdovine hišice in se je slučajno ozrl na vrtič. Tam je bilo kakor po navadi vse v cvetju, da se je širil vonjav duh po zraku. Ob gredici pa je klečala vdova ter pulila sitni plevel, ki je silil na dan. »Oh, koliko lepih cvetic, mama,« je dejal in pristopil k vratom. »Lahko vam bode napraviti duhteč šopek nevesti, ki jo pripelje pokazat France!« Ona je povzdignila glavo in pobledela. »Saj vam je gotovo pisal,« je nadaljeval Tone. »Lepa je, da malo takih, in rada se imata, da je že skoraj malo preveč.« Njej pa ni hotel glas iz grla. Dušilo jo je, in krčilo se ji je srce v prsih. Zalila so ji prsi bridka čuvstva. To je tedaj vzrok, da jo je zanemarjal ?! Toda to njeno sebičnost je kmalu premagala materinska ljubezen. Vzravnala se je in dejala lahkotno ničesar slutečemu Tonetu: »No, pa pozdravi ga, ko prideta skupaj, in povej mu, da si govoril z mano!« »Pa bom; toda povem vam, da bodete snahe lahko veseli,« je odgovoril Tone in korakal dalje . . . Zvečer pa je padla vdova na kolena pred malo začrnelo razpelo, viseče ob postelji na steni. »Moj Bog, moj Bog, dodeli vsaj njemu srečo, kakršne nisem vredna jaz! Hrepenela sem po njej, toda zgodi se volja tvoja!« . . In ko so jo po tem dogodku srečavali ljudje, je skoro niso več poznali. — Tako sključena, tako prepadla je lazila okoli, da je dejal cerkovnik nekega večera boljši svoji polovici: »Kmalu bo treba spet zvoniti z vsemi tremi! Danes sem videl Leskovko. Moj Bog, samo še duh je v njej!« * * * Nastopila je pozna jesen . . . Nekega mrzlega popoldneva je stopal poštni sel proti vdovini hišici. Skrbno sc je zavijal v dolgo službeno suknjo, katero mu je ovijala burja okoli tenkih nožic, da bi ga bila kmalu izpodnesla. — Nesel je Leskovki črez dolgo zopet pismo. Ko pa je stopil v vežo, mu ni prihitela nasproti vdova, kakor je vselej storila poprej. Nikjer ni bilo slišati glasu. Nekako čudno tiho je bilo povsod. Skoro boječe je pritisnil kljuko pri kuhinjskih vratih. — Nikogar! — Tedaj je pa po stopnicah doli prilezla z drobnimi koraki vdovina soseda Mračkovka: Ko je ugledala pismonošo, je naglo dejala: »Ali imate kaj za-njo? Moj Bog, kako težko pričakuje vrstice od njega! — Oh, zdaj bo pa laže umrla!« Vzela je pismo in naglo stopila z njim do bolnice. Ta je ležala na nizki, črvivi postelji pod staro, oguljeno odejo. Roke je držala pred očmi in ogledavala si je slednjo minuto brezkrvne in skoro prozorne prste. A oko, dasi skoro obsteklelo, je begalo iz kota v kot, po celi sobi, kakor bi iskalo nekoga. Ko je soseda na rahlo odprla vrata, je dejala počasi: »Od . . . pri ... te pismo ... in pre ... be ... ri ... te ... mi!« MaČkovka pretrga ovitek, razgane list in bere: Draga mama! Oprostite mi dolgi moj molk! Ali hotel sem Vas presenetiti in vabim Vas na svojo — ženitnino, katera bode pojutranjem 20. t. m. — Dobil sem službo in tukaj Vam pošiljam desetak za pot. Vaš hvaležni sin France. V malem zavitku zraven lista je tičal desetak . . . Vzplapolal je še enkrat ogenj v njenih očeh, da se je v svitu njegovem pomladil ves obraz, da so ji v blaženstvu zatrepetale ustnice, šepetaje kratko, a srčno molitev za blaginjo njega, ki ji je še v zadnjem trenotku osladil življenje. Nato se je vzdramila. Molče je pokazala na papir in pero, katero je stalo na nizki polici . . . »Pišite mu ... da sem . . . slaba . . . zelo slaba ... da ne . . . ne morem ... k njemu . . . a . . . da bi ... ga .. . rada . . . tako rada ... še enkrat . . . videla . . . njega in . . . njo ... ki bo . . . njegova žena . . . Če more . . . naj . . . pride . . .« Utrudilo jo je govorjenje, in zatisnila je oči. Nastala je zopet prejšnja tišina. Le po papirju jc škrtalo pero, katero je vodila nespretna roka sosedina. * Pred nizko predmestno hišo v Ljubljani sta stali kočiji. Vse jc bilo pripravljeno, da se odpeljejo s vat je k poroki . . . France je hodil nemirno po sobi gori in doli. Rad bi se bi poslovil od samskega stanu tudi pri materi svoji, a ni je bilo. Zjutraj jo je pričakoval na kolodvoru, toda moral je v mesto brez nje. Raznovrstne misli so mu vrvele po gla'vi. Ali je jezna na sina, da jc tako na naglo, tako nepričakovano in brez njenega dovoljenja ukrenil ta važni prevrat v svojem življenju? Oglasila se mu je vest in mu očitala, da je pri svoji sreči tako popolnoma pozabil nje, ki mu je dala življenje, nje, katera bi mu-morala biti več nego vse drugo. Tedaj je pa stopila predenj nevesta v poročnem belem oblačilu. Krasna je bila. Kakor raztopijo solnčni žarki jutranjo meglo, tako so razpodili žarki iz njenih oči temne misli v duši njegovi. Pozabil je hipoma na vse. Kakor zamaknjen je videl, da je drug odpeljal nevesto. Mehanično je stopal s prijateljem proti drugemu vozu. Toda predno je vstopil, je stal pred njim pismonoŠa. France je naglo pogledal naslov. Pisava mu je bila neznana, poštni pečat je kazal, da je pismo od doma. Toda zdaj ni bilo časa pregledovati. Potegnili so konji, in šlo je v skok proti cerkvi. * * * Popoldne pa so sedeli sami svatje okoli podolgovate mize. France in nevesta sta bila odšla s prvim vlakom in v mraku sta Že stopala po temnih trških ulicah. Ko sta stopila na vrtič vdovin, jima je zaduhtelo nasproti zadnje napol osulo jesensko cvetje. A takoj se je pomešal med ta duh tudi vonj voščenih sveč, dohajajoč iz gornjega nadstropja . . . Tam je ležala ona ter držala začrnelo razpelce med stisnjenimi, povišnjevelimi prsti. Svet mir je kraljeval nad njenim obličjem, in na ustnice ji je bil legel rajski nasmeh, kakor bi bila vprav stopila med vesele svate. Okoli odra jc klečalo nekoliko starih ženic . . . Drugi dan so jo pokopali. France je zdaj kancelist v rojstnem svojem trgu. Predelati in prenoviti si je pustil rojstno svojo hišo, katere pročelje prepleta vinski trs prav gori do podstrešja. Vrtič je pa tudi zdaj še vedno poln cvetja, katero goji nežna roka njegove soproge iz pijetete do pokojnice. Tako želi France . . . Pravijo, da je srečen. Toda poročnega svojega dne ne more pozabiti nikoli l Dekadenca; nova literarna smer. Spisal dr. VI. Foerster. (Dalje.) aterijalna stran dekadentne literature — to je: pri-godki, fakta, dejanja, izbor časa in kraja — kaže težnjo po nenavadnem in nove m. Vvaja nas dekadent ali med svet rafi nova nega ko m for ta, ali pa v kalno gnusobo in moralno propadlost, seveda ne v navadnem pomenu, ampak, čeprav je vse še hujše, je vendar vse bolj fino in rafinovano. Dostikrat se pa to oboje druži; v nanj i komfort in sijaj fine kulture je plašč, pod katerim se skrivajo perverzni zločini ali pa grozni, polublazni položaji, kakor n. pr. v novelah, ki jih je spisal Edgar Allan Poe. Leni, mehki komfort, poln lahke, čarobne poluluči, poln medlih parfumov in rafinovanih umetnosti ugaja razdraženi poltnosti in žeji po razkošju. Taka je navadno scenerija v dekadentnih spisih. Volja in razum tistih oseb, ki nam jih slikajo dekadentje, sta oslabljena in pokončana, njih življenje je zgolj vegetiranje v živčnih senzacijah, vedno z nova umetno pripravljanih in oživljanih. Osebe v dekadentni literaturi niso ljudje z naravnim dušnim ravnotežjem, temveč so med človeštvom to, kar so med rastlinstvom cvetlice, ki se vzgajajo po rastlinjakih v nenaravno toplem zraku, ki so prenasičene od prebujne, po umetnem načinu dovajane hrane. Tako umetno cvetje je pač krasno, eksotično, mamljivo-vonjavo; toda njega deblo je zarana izse-sano, izsušeno, brez soka in stržena, in prezgodaj mora rastlina poginiti. — Onemu cvetju bi primerjali razum in čuvstvovanje dekadentnih oseb, a njih voljo in nravno energijo — tistim trhlim deblom. Včasih zopet, kadar meni dekadentnik, da ne bi ugajala rafino-vanost komforta in razkošja, tedaj išče rafinovanost v — preprostosti in naivnosti. Dasi je dekadentni pesnik sam skrajnje nervozen, prenasičen od uživanja vsakršne kulture, vendar zavija svoje misli in čuvstva v primitivne kostume, ki nas spominjajo naivnih, preprostih kulturnih oblik. Semkaj spadajo belgijskega pesnika Maurica Maeterlincka drame s tistimi otročjimi kralji in princezinjami. Pravzaprav pa ni dekadentu nič kaj posebno za materijalno stran literature; glavnega težišča išče 011 v psihološki vsebini svojih umotvorov. Zunanji prigodki, čas in kraj, kostum, osnutek dejanja so dekadentom zgolj sredstva za izraze lastne duše in jim služijo zgolj za simbol. Radi tega se nazivije nova smer premnogokrat tudi sim-bolistiška smer. Vprašanje nastane, kakšne vrste psihologije zlasti neguje dekadenca, t. j. katere dušne strani največ pojasnjuje, in na katero stran čitatcljevega duha najbolj vpliva ? Pred vsem je nam zabeležiti, da za idejo in voljo ni mesta v dekadentni literaturi; dekadentna umetnost se izogiblje sploh vsega, kar bi vzbujalo namisel, da izkuša doseči kak namen; izogiblje se vsake tendence, pa si bodi etiška, ali narodnostna, ter se zadovoljuje s tem, da zadošča kot umetnost sama sebi. Dekadenca ni umetnost, ki naj vodi in blaži narod, veliko množico; dekadenca je umetnost zgolj za izvoljence. Nič kaj bolj ne upošteva dekadenca čuvstev in strasti, dokler so namreč naravnega značaja; če jih rabi, jih pretvarja, razpara in kombinuje. Cuvstva in strasti so domena romantikov, kateri so jih znali odevati v žaren kolorit; a znali so v istini s svojimi proizvodi jasno in naravno vplivati na čitatelja. Se dandanes sta nam n. pr. Heine in Byron sveža, večno nova, a njiju današnji nasledniki ponavljajo le to, kar je že davno znano, razhojeno, prisiljeno. Ni čuda; kaj je še preostalo n. pr. današnjemu erotiškemu pevcu ? Od dobe romantikov pa do naše dobe se je porabilo in potratilo že tolikanj čuvstvo-vanja in strasti, da se nam dandanes že gabi večno ponavljanje istih tonov. Zato zapuščajo dekadentje to izhojeno pot ter stopajo po psihološki lestvi globlje nizdolu k doslej nerazkritim plastem živčnega življenja. Tu je pravo poprišče dekadence, tu je čaka prebogata žetev novega spoznavanja in preobilna paša še neobdelanih umetniških predmetov. Namesto ideje, volje in čuvstva vlada v dekadenci — občutek. Dekadenca je nekako v notranjost obrnjeni naturalizem, ki razkriva tajne resnice Človeške duše in živčnega sestava — lahko torej tudi rečemo, da je dekadenca naturalizem v psihološki umetnosti. Razni pa so načini, po katerih se proizvaja ta dekadentna psihologija. Nekateri se vglabljajo v notranjost iz samega razkošja, ki je nahajajo v spoznavanju samem; naganja jih k temu tista vedoželjnost, tisti nagon po spoznavanju, ki je prirojen človeški duši. Po temnih globinah in rovih človeškega duha razkopavajo dekadentje in trpe sami pri tem do skrajnje mere, celo do blaznosti; navzlic temu nočejo ustaviti svojega raziskavanja, ker jih sili na to tisti modernemu človeku vprav tragiški nagon k neprenehanemu iskanju resnice. Semkaj spadajo polublazni spisi poljsko-nemškega satanista Stanislaja Przyby-szewskega »Tod ten m esse«. Zopet drugi dekadentniki se posvečujejo kultu živčevja ne kakor prvi iz interesa za spoznavanje, ampak radi uživanja. To so epiku-rejci duha in razuma, katerim so vse kulture, vse ideje, tuje in lastne, slasti in strasti, sploh celi svet eno neizčrpno morje užitka, katerim ni duša drugo nego mehanizem, ki prejemlje, in ki vzbuja vtiske. To so aristokraški duhovi visoke individuvalnosti, odvrnjeni od vsega, kar navadni svet nazivlje dolžnost, altruizem in požrtvovalnost; egoistiški so, toda prenežno in prebogato razviti duhovi. Dekadenca je torej pojav duhov, katerim preseda hoja po običajnih potih, in kateri strastno, krčevito hlepe potem, kar je novo, nenavadno. Dekadenca pa je tudi izraz duhov, ki so utrujeni od preobilne izobraženosti. Dekadenca se poraja v možganih, skozi katere so prešle ideje in nazori vseh možnih kultur in dob, katere tlači teža nakopičenega spoznanja — v možganih, katere je že oslabila bolestna strast do dušnega analizo vanja — v možganih, skrajnje nežnih in rafinovanih. Dekadentje ne verujejo več v nobeno stvar, se ne vdajo več nikaki navdušenosti ali požrtvovalnosti; popolnoma je oslabljena in uničena njih volja. Radi tega je dekadenca brez idej, je skeptična, brez vsake tendence, je formalistiška, je živčnega in pohotnega značaja. Dekadenca je naposled izrazilo ar is t okra ti š ki h in indivi-duvalistiških duhov; skeptičnost napram družbinskim idealom, umetniški ponos in ponosna zavest, da zadoščajo sami sebi, označuje te duševne aristokrate in individual iste ter jih razlikuje od vsega ostalega človeštva; oni smatrajo literarno in umetniško svoje delovanje zgolj za razkošje, katero ima vrednost samo v sebi. Kot literarna smer nastopa dekadenca v liriki zoper stari ro-mantizem, v romanu zoper naturalizem. Romantizem se zdi dekadenci že preveč izhojen in izžet, prazen, brez vsake psihologije. Naturalizem je pa dekadenci presurov, brutalen, češ, da se omejuje zgolj na fakta, da je brez vzleta in mistike. Dekadentje so pravi pravcati otroci sedanje pretirane kulture, nje skrajnji izrastki. Trpe vse bolesti in bolezni modernega Človeka, toda ne potrudijo se, da bi se jih iznebili ter jih ozdravili; ampak svoje in svojih vrstnikov patološko stanje smatrajo za najhvaležnejši predmet svoje umetnosti. V tem oziru je dekadenca, kakor smo že poudarili, zgolj literatura izvoljencev, ne pa literatura velike narodne mase. Človeštvo v svojih širokih vrstah ni še utrujeno od izobraženosti, prenasičeno od kulture, marveč hrepeni še vedno po svojih doslej nedoseženih idealih, katerih mu je res tudi treba, zlasti tistim narodom, ki se gospodarski in kulturno še vedno vzpenjajo. Narod, ki šele teži po izobraženosti in po blagostanju, ima še vedno neke ideale, v katere veruje, in za katere se žrtvuje. Kjer so razmere še preproste, idilske, kjer še ni dušne prenasiČenosti in kulturne utrujenosti, tam niso ugodna tla za dekadenco. Upravičeno je torej, da smatramo dekadenco za izrodek velikih mest, tistih velikanskih središč kulturnega in pa tudi gmotnega komforta. Naj priobčimo tu ob koncu razprave še nekaj vzgledov deka-dentnega pesništva iz češke, francoske, laške in nemške literature. Slovenski prevod se tesno naslanja na izvirnike, oziroma na češke prevode, objavljene v češkem mesečniku »Moderni Revue«. Ker zanima čitatelja zlasti spoznati, kake so misli dekadenta, in pa kako in s kakimi besedami jih izraža, je bilo treba podati kolikor moči vesten prevod. Opustila se je zato v slovenskem prevodu rima tudi pri pesmih, v katerih je izvirno. Nasilno utesnjevanje prevoda v rime bi bilo le v kvar vsebini ter besedilu prevedenih stihov. Tudi Cehi podajejo prevode dekadentne literature brez rime in prezirajo dostikrat celo ritem, prirejajoč prevod zgolj v obliki proze. O to k ar Bfezina. T i li o t a. Čemerna tihota, oblaki pepelnati, pričakovanje, razlito po drevju premrlem, po barvah uvelih in v tesni zgoščavi vod, tfhost pokopališč, kjer tisti leže, ki prijateljev niso imeli, tihost cerkva, kjer še se kadi iz ugasnjenih sveč, kjer zadnje molitve ostale dehte iz težkega zraka, lilij vrtovi, v katerih medleli so oni, ki pili opojni so dih, padanje somraka onim na slede, ki: »z Bogom« so klicali, tihost utrujenih duš! Vaši pogledi zaletajo liki prozorni metulji v prijatlov se lica, smčhljajev iščejo tam, počitka razburkani vnemi; kličete: Vdarite le v klavirje, zmikastite speče jim ritme, vzkrikne da strast jim, in blaznost kipeče krvi brizga naj jim iz tonov! Bojite se glasov, ki spe v tihoti molčeči, kakor za somrakov tlečih večerno zvonjenje oddaljenih mest, tarnanje morij neznanih, mrtvecev vaših kjer vfckliki se penijo v valov kipenju: Klici zaman so: Udarite le v klavirje, zmikastite speče jim ritme, vzklikne da strast jim, in blaznost kipeče krvi brizga naj jim iz tonov! Žgoče ozračje tiliote uspava vzburkane ritme, tonov sesa veselost srebrno, in vdušeno vene v nji, kar je z jeziki plamenimi švigalo v cvetju strastnih melodij. Ko mehka preproga, duši ki sovražne korake, se širi okoli tišina. Mrzel na licu vi čutite vzdih in v duši lastno ime, v krožečih valovih se vtapljate časa in žali neznanih, iz kojih je stopala duša vam nezavedna od veka do veka, svetlikajoča ko mezga iz korenin rodöv pokopanih bolestne setve Najvišjega, iz ogonov večne tihote. Aloisius Bertrand. Zopet pomlad. Vse misli in vso strasti, ki vzburkavajo smrtnikov srca, so sužnji ljubezni. Colc ri0 zvestem vitezu Hartmanu« iz življenja Friderika I. Rdečebradca pa je po krivici zašla med »pripovedke iz avstrijske zgodovine.« Lepi knjigi, katera bo šolnikom tudi dobro služila kot zakladnica za pismene naloge, bi imeli prigovarjati samo glede jezika, o katerem bi želeli, da bi bil bolj skrbno premišljen, prepiljen in pa uravnan po pravopisnih načelih Pleteršnikovega slovarja; leteli se držeč, pridemo še najlaže in najhitreje do toli zaželjene pravopisne edinosti, in prav je, da se jih že po-prijemljejo i časopisi i posamezniki (dr Tavčar v »Zbranih spisih«). Prav toplo želimo, da se teh načel oklen" g. Dimnik tudi kot urednik »Učit. Tovariša«, in to tem bolj, ker po istih uravnava tudi prof. Leveč uradni pravopis slovenski. Venec slovanskih povestij. Prevodi iz ruščine, poljščine, slovaščine in srbohrvaščine. I. V Gorici. Tiskala in založila »Goriška Tiskarna« A. Gabršček. 1896. — Str. 174 vel. 8°. Cena 55 kr. — Obseg: 1. Figura. Ruski napisal Lžskov, poslov. Podravski. = 2. Iz križarskih bojev na Poljskem. Poljski spisal Edvard Zorjau; -poslov. Podravski. — 3. Sle p čo v od j a. Slika iz bosanske prošlosti; hrvaški spisal Ivan Lepušič; poslov. Ivan Cestimir. — 4. Slika iz glad ni h let. Poljski napisala Eliza Orzeszkowa; poslov. Podravski. — 5. Slovaške sličice Češki spisala G. Preissovä; poslov. Fr. Tominšek a) Razna mnenja. /;) Ovčica. c) Brata steklenkarja. — 6. A d a. Novela, Iz hrvaščine preložil Vekoslav. — 7. Hercegovinska pripovedka; češki spisal Jos. D. Konrad; poslov. Podravski. — 8. Sovražnik. Poljski spisal Ostoja; poslov. Podravski. V vvodu se pripominja čitateljem: aTe povesti so bile tiskane v »Koledarju goriške nadškofije za leto 1896. in 1897.« ter v podlistkih »Soče« in »Primorca*. Zbrali smo jih pa v knjigo zategadelj, ker bodo gotovo dobro došle (sicl) Slovencem v drugih pokrajinah, kateri jih doslej niso dobili pred oči. — Ko se nabere takih povesti zopet za 10 do 12 tiskanih pol, izdamo jih zopet v posebni knjigi. Tako se razširijo v širše kroge narodove. * Aus fremden Zungen. Eine Halbmonatsschrift, ki jo izdaje »deutsche Verlagsanstalt in Stuttgart, Leipzig, Berlin, Wien«, in ki izhaja v zvezkih po 50 penezov (za vsako četrtletje t. j. šest zvezkov stane 3 marke) pod lepim Goethejevim zaglavjem: sDie Epoche der Weltliteratur ist an der Zeit, und jeder muss jetzt dazu wirken, diese Epoche zu beschleunigen4 — ta revija je objavila v 21. zvezku lanjskega leta na str. 1005. do 1008. prevod znane Kersnikove novelice pod naslovom: »Im Grundbuche. Novelle von Janko Kersnik. Aus dem S1 o v e ti i s c h e n übersetzt von Fr. V.« Gospodu prelaga tel ju, ki ni nihče drugi nego naš vrli sotrudnik Fr. Vidic, moramo biti kvaležni za njegovo idejo. Kajti le na ta način priborimo priznanje malemu svojemu slovstvu, ako postavimo na ogled boljše njega proizvode na svetovnem proprišču. Seveda treba prevodilcu pri izbiranju snovi zlasti izobraženega okusa; kajti »na mejdanu« svetovnega tekmovanja, v svetovni smotri nismo več »entre nous* — doma, kjer je vse dobro; veliki svet ne bode meril naših umotvorov z relativnim merilom dobrohotnosti, nego z absolutnim svetovnim merilom. In tu pridejo -o tem smo prepričani - zlasti do veljave naši — realisti, dasi so od naših ljudi še tako malo pripoznani; nje bo tudi vnanji veliki svet za resne, čitanja vredne smatral. A kdor bi se pa drznil seznaniti tujce s tistimi našimi, kakor jim pravijo, »idealističnimi« izdelki, ta bi nas pred svetom grdo osmešil. Prav ta negodnost za med svet označuje tiste izdelke za to. kar so res: za izdelke, ki so pisani samo za — domačo rabo — »in usum Slovenorum«. — Zato pa svetujemo našim realistom, naj si pribore priznanja, ki ga jim rojaki deloma še odrekajo, na svetovnih tleh, objavljajoč prevode svojih izvirnikov v smotrah, kakor je 9Aus fremden Zungen«. »Materine sanje«. — Iz najboljšega rodoljubnega namena je spisal A. Gangl dramatično sliko »Materine sanjeki so se predstavljale v Ljubljani z lepim uspehom in se brezdvomno razširijo po malih slovenskih odrih zlasti pri veselicah v prid družbi sv. Cirila in Metoda. — Zaradi tega tudi nočemo z navadnim merilom soditi delca, dasi kaže v tehniki nekatere ne-dostatke in ima v dikciji nekoliko nejasnosti in pretiranosti; raje poudarjamo gladko verzifikacijo, ki nam razodeva spretnega, tudi že »Zvonovim« čitateljem vrlo znanega pesnika. F. -/. Ilustrovani narodni koledar. 1897. Leto IX. Uredil in izdal Dragotin Hribar. Cena elegantno vezanemu 1 gld., broširanemu 70 kr. — Ta jako lični in bogati koledar obsega poleg običajnih koledarskih stvari tudi obilno zbirko prelepih narodnih krstnih imen iz vseh slovanskih jezikov, vse važne dogodke iz leta 1896., življenjepise pokojnikov dr. Va-troslava Oblaka, prof. Josipa Lendovšeka, kanonika Karla Kluna, Josipa Pagliaruzzija-Krilana (vsi s podobami); krasno pesem »Slepci« (preložil iz ruščine A. Aškerc), popis romantične »Hude luknje« pri Slovenjem Gradcu (z dvema slikama) iz peresa slavnega turista Fr. Kocbeka; kulturnozgodovinski sestavek »Ruše« znanega pisatelja Fridolina Sevničana, velikomestno črtico s Pisatelj Orlov posnel po židovskem življenju Fr. Govekar, in vrlo zanimivo zgodovinsko razpravo „Celjski grofi", spisal P. pl. Radics. Navedena prezanimiva vsebina priporoča že sama Hribarjev koledar, in gotovo ne bo žal nikomur, kdor si ga omisli. Čebelarju. Zakaj pač muhe moj lovi Kastelic ? Prodajat misli jih namest čebelic. Navedena Prešernova puščica na ,čebelarja' ali čebeličarja Miho Ka-stelca se navadno razlaga tako-le: „Posnemajoč Prešernove sršene, je bil dal tudi Kastelic v Čebelici natisniti nekatere zabavljice pod imenom m u h e; zato mu je Prešeren zložil ono zabavljico." — Taka razlaga, češ, da se ozira Prešernov epigram na Kastelčevo pod naslovom „Muhe" objavljeno zbirčico, taka razlaga je pravi circulus vitiosus. Kakor so mnogi drugi za njim pod različnimi naslovi (n. pr. iveri, biseri, misli, sršeni, zabavljivi napisi, drobiž, zlate resnice, lesnike, pametnice i t. d.) objavljali v vezano besedo prikrojene, bolj ali manj obrabljene ali izvirne nauke in izreke, tako je tudi že Miha Kastelic v vseh zvezkih svoje Čebelice priobčeval tako aforistično drobnjav. Toda v prvih treh zvezkih ti aforizmi niso imeli še nobenega skupnega naslova. V prvih bttkvicah n. pr. nahajamo na 31. str. in si tri afo-rizme z naslovi: Smrt, Zvestoba, Stanovitnost. V drugih bukvicah čitamo na 92. str. in si. več aforizmov, vsakega s svojim posebnim naslovom, n. pr. Fantovskim, Napak lepöta smrt prave, Sleparija, Zlati vek, Orožje nedolžnosti, Zaprtodurnik, Prevzetnim. V tretjih bukvicah na 69. str. in si. so objavljeni štirje aforizmi z naslovi: Povračilo, Svčt, Kislöti, Nevoščljivcu. — V četrtih bukvicah šele imajo Kastelčevi aforizmi (str. 62. in si.) skupni naslov „epigrami", in v petih bukvicah (str. 92, in si) šele skupno ime „muhe". Ker je pa bil navedeni Prešernov sršen objavljen že v 3. zvezku Kranjske Čebelice str. 20. leta 1832., a Kastelčeve ,,muhe" šele v 5. zvezku Čebelice str. 92. leta 1848., tedaj celih 16 let pozneje, je pač razvidno, da se Prešernova zabavljica ne more nanašati na Kastelčeve „Muhe", kajti to bi bil pravi pravcati dejanski wrrspov ttcotscov. Nanašati se more samo na one Kastelčeve aforizme, ki so bili objavljeni v prvih dveh bukvicah Kranjske Čebelice. Prešernova šegavost in zabavljivost je tedaj' vzdela Kastelčevi m afo-rizmom zbadljivo ime „muhe", in Kastelic je bil samo ali toli navzeten ali ponižen ali šegav(?), da je potem sam svoje pozneje prijavljene moralizo- valne izreke naslovil z imenom „muhe", katero jim je bil vzdel Prešeren. Ko bi bil Kastelic že sam poprej svoje aforizme nazval „muhe", potem bi bila Prešernova zabavijica dokaj plehka in omledna. potem bi ji bila že zanaprej prekuhana srbeČina in ost odlomljena. Čebelica je bodra in bistra živalica s ščemečim želom, a muha je prototip drznosti in nadležnosti. In Prešeren, vzdevši Kastelčevim epigramom priimek „muhe", je pač hotel reči, da so njegovi moralizovalni in pridi-garski aforizmi samo omledni posnemki že mnogokrat ponovljenih in pogretih naukov in svaril brez točne smeri — brez žela. Za vzgled postavimo sem Kastelčevo zabavljico „Fantovski m". Zaljubljeno Ema je v kroge frkljala, Se vsakemu rada sladko nasmejala, Cvet njeni je ljube ko muhe lovil; Al cvajerja vreden nar boljši ni bil! Prekanjeni bebko za nos so vodili, So rožo za rožico ji populili 1 V samöti po cvetu zdihuje bridkd: Cvetlice preproste, zmodrf naj vas to! Pa privzemimo še njegovo „Stanovitnost": Metulja ni huj'ga Ko fantov srce; Od ene do druge Omotni frle. — in pa Jak. Zupana puščico: Mati svari hčer pred neborčti: Od rožice leta Do rožic metulj: Poglej neboreta, Za Lipki frkulj! Zdaj pa sam sodi razborni čitatelj, ali ni tako popevanjc pravo mu-holovstvo! L. P. Prešernova Labodnica. V Prešernovem životopisu („Dun. Zvon" teč. V. str. 41.) beremo sledečo opombo: „Tukaj v K ran j i zapel je Prešeren svojo labudnico". — Katera pesem je tor Na omenjenem mestu na to vprašanje ne najdemo odgovora. Iskati nam je torej pojasnila drugod. In kaj najdemo? Prof. Mam pravi v svojem „Jezičniku" (XVIII. str. 54., kjer je Prešernova „zdravica" tudi cela ponatisnjena) dobesedno tako-le: „Pesem ta zdi se mi vzlasti pomenljiva; bila je Prešernova — la budni ca, kajti proti koncu leta 1848. začne hudo bolehati." Da bi bil Prešeren „zdravfco" zapel šele v Kranju, to nikakor ni verjetno. Za advokata v Kranj je bil Prešeren mienovan 18. avgusta 1846. 1. Res je sicer, daje prišla zdravica tiskana na svetlo šele 1. 1848. v 5. zvezku „Čebelice" na str. 25. in pa v „Novicah" (VI. 17. — 26. aprila 1848.), «1 iz tega ne smemo sklepati, da je ta pesem nastala šele v Kranju. Nahajamo jo namreč že v cenzurnem rokopisu vvrščeno v sredo med „soldaško pesem" in ,,Vodnikovo spominšČico". Ta rokopis pa jc bil Prešeren cenzuri predložil že 1. 1846., kajti na prvi strani rokopisa nahajamo uradno beležko: „Ad Nro 291. — 1846". To beležko si tolmačimo tako, da je ta rokopis priloga k prošnji, da bi se smele cenzuri predložene pesmi dati v tisk in tiskane v prodajo, in da je ta prošnja zabeležena v vložnem zapisniku iz 1. 1846. pod tekočo številko 291. — Prav verjetno se zdi, da je Prešeren rokopisno zbirko lično prepisal in uredil, še predno se je preselil v Kranj. Važnejše glede domnevne labodnice pa je to. Že Mam sam na mestu rečenem str. 55. in potem R. Kermavuer v ,.Lj Zvonu" (XV. 642.) navajata oba popolnejši naslov te pesmi, ki se glasi „zdrav fca ob no vin i leta 1844/' Nahaja se pa ta Prešernova pesem med rokopisno ostalino še v dveh z njegovo roko pisanih inačicah, obakrat z nadpisom „Sdraviza ob no v i ni leta 1844". Potemtakem ni mogla ta pesem spočeta biti šele v Kranju, a tudi to ne more veljati za dognano, da ji pristoji častni pridevek „labodnica". Labodnico imenujemo za d nji spev pesnikov pred njega smrtjo. No — in pri Prešernu najdemo pesmi, ki so brezdvomno novejšega datuma nego „zdravi ca". Tako n. pr. je slavnostna pesem, zložena v proslavo petin-dvajsetletnice županovanja Hradeckega, gotovo iz poznejše dobe; kajti za to slavnostno pesem je bil Prešerna naprosil Bleiweis dne 10. junija 1. 1845. in ga je dne 18. junija moral še enkrat za njo priganjati. Poznejšega datuma je tudi pesem „v spomin Valentina Vodnika", zložena ob 26. obletnici njegove smrti (natisnjena v „Novicah" III. 3. t. j. 15. januarja 1. 1845.). — Novejšega datuma je „Čopova elegija", natisnjena prvokrat v „Novicah" (IV. 8) 25. februarja 1846, a takoj potem 28. februarja ponatisnjena v 17. št. „Ilirskega lista". Novejšega datuma od „zdravice" utegnejo biti tudi še sledeče pesmi Prešernove: Pesem od železne ceste („Nov." III. 16. — 16. aprila 1845.). Legenda o orglarčku („Nov." III. 22. — 28. maj. 1845.). Judovsko dekle („lil. BI." — 16. jan. 1845.). Prava sodobnica naše „zdravice" pa je po mojem mnenju krasna elegija „v spomin Andreja Smoleta" („IU. BI." — 28. novembra 1844). Obe pesmi se mi vidita čudovito sorodni i po duhu i po vnanjem povodu, sorodni tako, da bi tako rekoč lahko imenovali eno „zdravi'co pokojnikom", a drugo „napitnico živim", obe gorko priporočilo človekoljubja, bratoljubja, obe pa tudi lepa pesniška poklonitev vinoviti jeseni 1844. leta. Labodnica v kronološkem zmislu „zdravfca" ne more biti, kajti „Vodnikova spominščica", „Hradeckega slavnostnica" in „Čopova elegija" so pač iz poznejše dobe nego „zdravica". — Po pravici bi se pa morda mogla zvati labodnica v tem zmislu. da jc nekaka divinatorska napoved jasnejših vremen in milejših zvezd, v tem zmislu, kakor o njej piše v vvodnih besedah 1 c. pag. 53 prof. Mam rekoč: „Leta 1848. napoči se narodom vsem, tudi slovanskim, nova svobodna doba, katere je Prešeren že davno srčno želel, itv katere se je jako veselil, kar pričuje v „Novicah" 1. 17. natisnjena njegova Z d r a vij i ca." — L. P. Bodoča izdaja Prešernovih poezij. Ker že vse kaže, da se bolj in bolj bliža čas, ki nam prinese novo, tako željno pričakovano ilustrovano izdajo Prešernovih poezij, mislim, da tudi naslednje vrstice, katere govore o notranji uredbi imenovane izdaje, ne bodo odveč. Kakšna bodi izdaja katerega koli klasika, o tem so si drugi večji narodi že zdavnaj edini, in samo pri nas Slovencih je še mogoče, da se prepiramo o tem, kaj se pravi kritično urediti in izdati spise kakega pisatelja. Pri nas so menda še vedno vsi dokazi v tem oziru bob ob steno. Glavno načelo novodobne kritične metode sta povedala pred šestinpetde-setimi leti Smole in Prešeren, ko sta izdala Vodnikove pesmi, s preprostimi besedami v svoji izjavi, »d a so Vodnikove pesmi i n o d r u g e p i-sarije tukaj ravno tako natisnjene, kakor jih je on zapisal. Nič se ni prenaredilo, nič popravilo*. Te besede bi si moral vsaki izdajatelj naših klasikov iz stare ali nove dobe dati v okvir in obesiti nad svojo mizo, da bi mu bile vedno pred očmi, če bi se hotel tudi le za las umekniti s pravega pota v stran. Ko bi pisal o upravičenosti in potrebi kritične metode, bi mi lahko rekli, da nosim vodo v Savo; če se strokovnjakom, ki so o tej stvari pisali (VViesthaler, Bežek), ni posrečilo prepričati vseh nejevernih ljudi, koliko manj morem upati jaz, da spravim pod en klobuk naše jezikoslovce. Zato nočem tratiti časa z dokazovanjem, ki bi ostalo za nekatere ljudi, katerim je glavno načelo: »Quot capita, tot sen-tentiae!«, ravno tako brezuspešno, kakor so bile za nje zaman pisane razne razprave omenjenih dveh gospodov. Glavno načelo kritične metode je torej, kakor sem dejal, da se ne smeta pisatelju v ničemer popravljati niti jezik, niti pravopis. Če je sploh kateri slovenski pisatelj vreden lepe, kritične izdaje, je je gotovo Prešeren; ne samo, da je največji naš pesnik, ampak tudi to je treba upoštevati, da je bil on prvi med Slovenci, ki se je javno izrekel za kritično metodo pri izdajanju naših veljakov na pesniškem polju ter jo tudi sam uporabil pri Vodniku. In kakor je on to storil 1. 1840., tako se moramo tudi mi pri izdaji njegovih poezij pokoriti kritičnim načelom. Se nekaj! Prihodnja Prešernova izdaja ne bode — šolska knjiga, ne bode prirejena *in usum delphini*; tako zastarela pa Prešernov jezik in pravopis vendar nista, cla bi motila one bravce, ki čitajo pesnika le za zabavo. Povoda torej ni, da bi odstopili le za korak od kritične metode. Natisniti se morajo vse pesmi v taki obliki, kakršno jim je dal pesnik nazadnje. Podlaga novi izdaji bodi izdaja iz 1. 1847., katero je priredil še pesnik sam. Prvi del nove izdaje bodi tedaj fotografično natančen ponatisk izdaje iz I. 1847.1) Popraviti se smejo samo očitni tiskovni pogreški, katerih je nekaj popravil že Prešeren sam na koncu Ä Poezij *, a razen teh jih je še polna vrsta. Jaz sem dobil naslednje: ččs (18. 4.) za ččz, kakor sicer piše Prešeren; tudi ni morebiti zaradi rime pisal tako, saj na str. 69. v II. in 12. vrsti rima ččz in ples. Ččs je gotovo ostanek in remini- ') Kakor smo čuli iz najboljšega vira, so priporočali takšno izdajo v privatnih razgovorih tudi prof. Krek, prof. Jagič, dr. V. Oblak, dr. K. Štrekelj in dr. M. Murko. Op. ur. scencija iz bohoričice, kakršnih je med tiskovnimi pomotami več n. pr. palzov (24. 19.) za palcov. Drugi pogreški so: p a zabil (55. 6.), pa-zähl jena (121. 12.), raspčte (68. 13.), ker sicer v tej zvezi piše Prešeren zp ne sp n. pr. razpertije (140. 5.), z pčtjam (108. 2.). Hibe so nadalje: ljub i c i h (85. 8.), serzu (88. io.), saniüd (95. 22.) — zopet bohoričica — piš£rjov (99. 16.), razpertije (139. 10.), m o-göce (156. 2.), ntfce (156. 6.), bodčca (166. 8.), Rari (c68. 5.). Ni pa pogrešek tudi S er p (99. 25.), primeri sčrpski (113. 3.)» in tudi ne Mordvški (50. 2.) za Mor ä v ski, kakor veli menda prvi natisk »Judovskega dekleta«, ki mi ni pri roki, in kakor se glasi varijanta v Prešernovi ostalini. Snov za to pesem je dobil Prešeren po mojem prepričanju najbrž iz kakšnih novin, ki so ob tistem času izhajale na Moravskcm, in to prvotno v pesmi označil s tem, da je pisal: Morävski; ko je pa prirejal pesmi 1. 1847. za tisk, je prenaredil nalašč to besedo v MorävSki, da bi izbrisal zadnji spomin na to. od kod je dobil snov za pesem. Dobro bi bilo pogledati v cenzurni rokopis; če ima ta tudi Moržtvski, potem je Mo-rävSki v »Poezijah« tiskovna hiba, a meni se to ne zdi verjetno. Ločila naj ostanejo, kamor jih je stavil Prešeren sam; samo, kjer je očito, da je vsled stavčeve nepazljivosti nedostalo ločil, tako da je ume-vanje dotičnih verzov oteženo, naj se dodajo potrebna ločila, n. pr. v verzih : Vkldn mäterni gospodične okd Ponujata v zäkon mu njčno rok<3 (str. 80. v 9. —10.) namesto: Vklon mäterni, gospodične ok<3 itd., kar je umevati tako: sMaterini pokloni in zaljubljeni pogledi gospodične mu ponujajo v zakon njeno roko.* Bil sem že večkrat priča, da so ljuuje omenjeni verz tolmačili na razne čudne načine ravno zato, ker nedostaje vejic. Kar sem dejal o ločilih, isto velja o nag lasni h znamenjih, ki morajo zlasti pri njegovih distihih ostati natanko tam, kamor jih je del Prešeren. Brez teh naglaskov Prešernovih distihov ni moči brati metrično pravilno. Samo nekaj imam omeniti. Na str. 113. bereš ta petomer: Sl£všine tf južnih aö j än i čir j i dežčl (t. j. -00---H - -U-OU- [sic!]J. To je med tiskovnimi popravki Prešeren sam prenaredil nastopno: SUvšine ti južnih so janičdrji dežčl (t. j. - uu - — - II -L0U--0- [sic!]). Pravilen petomer pa dobimo samo, ako beremo: Shivšine tf južnih sd j an i čar j i dežčl (t. j. — u u ----- II — ou —00—). Kdor želi zvedeti, zakaj to. in se sploh hoče poučiti o tvorbi Prešernovih petomerov in šestomerov, beri »Pravdo o slovenskem šestomeru. Spisal Fr. Leveč«, kjer najde na straneh 29.—35'. obširno razpravo o slovenskem šestomeru; tam je tudi govor o Prešernovih distihih, ki nikakor niso tako okorni, za kakršne so jih razvpili ljudje, kateri jih nikdar niso znali metrično pravilno citati. Tako veličastno in mogočno sicer ne zvene kakor tisti, ki jih je pel Koseski, in tudi niso tako milozvočni kakor Stritarjevi, a nelepi, neblagoglasni vendar niso Bog mu ta greh odpusti, kdor je že bil, ki je razbobnal po širem slovenskem svetu, da so Prešernovi še-stomeri brez cene, in zdaj za njim golči vse, *kar lazi ino grede*, staro ali mlado, učeno ali neučeno, profesorji in dijaki. Malo sem zašel v stran, pa nič ne de; treba je že bilo, zopet enkrat povedati — resnico Sedaj pa k stvari! Drugi del bodoče izdaje obsezaj vse one Prešernove pesmi, katerih ni najti v izdaji iz 1. 1847. Te pesmi sodijo najbolje v poseben oddelek, ker bi jih bilo težko primerno vvrstiti med ostale poezije in bi tako vtikanje rušilo red. katerega je hotel imeti pesnik sam. — Tudi te pesmi se morajo natisniti popolnoma v isti obliki, katero jim je dal pesnik na tistem kraju, kjer so bile zadnjič natisnjene, oziroma kakor jih je napisal v rokopisu. Pri tistih, ki v prvotnem Prešernovem besedilu niso več ohranjene, n. pr. /Pri želje (Anastazija Zelenca)4, ne kaže poskušati rekonstrukcije, ampak natisniti jih bode treba v izročeni obliki t. j. v Levstikovi popravi iz 1. 1866., ker bi se popolnoma pravilna rekonstrukcija vendar komaj posrečila. Tretji del bodi tolmač, o katerega važnosti mi ni treba govoriti. V tolmaču je treba pri vsaki pesmi najprej navesti mesta vseh na-tiskov, oziroma povedati, kje se hrani dotični rokopis. Potem se mora dognati, odkod je pesnik dobil snov (n. pr. »Povodnji mož«, »Pesem od zidanja cerkve na Šmarni Gori« in »Turjaška Rozamunda« spominjajo baje na kočevske narodne pesmi, kar pa nikakor ni verjetno. Primeri oceno Hauff -nove knjige o Kočevarjih v listu sDom in Svet* 1895. str. 95.), kako jo je prenaredil in uporabil. Nadalje bo treba razlagati težje verze, toda brez nepotrebnega slov-ničarjenja in brez preobilne učene navlake, katere pri Prešernu ni nič treba. Za besedno in stvarno razlago (tenclencija pesmi; kako stališče zavzema nasproti drugim podobnim Prešernovim poezijam i. t. d.), naj se navedejo vsi češki, hrvaški, ruski, nemški, laški in drugi prevodi dotične pesmi s krajem natiska ; pove naj se, kdo je že kaj spisal o dotični pesmi (n. pr, o »Nezakonski materi« Stritar, Levstik), kolikokrat je bila uglasbljena, kdo jo je uglasbil i. dr. Zlasti pa se bodo morale tudi natisniti vse varijante, da se vidi, kako se je Prešeren razvijal in popolnjeval ; najbolje bode, če se natisnejo v tolmaču, ne v tekstu pod črto. Pri elegiji »V spominj Matija Čdpa« natisniti je vse inačice doslovno, da se do dobra spozna razloček, če je peta pesem v grški ali latinski meri, in če je merjena po tev-tonski meri, »po zgölih vdärjih«. Dodati bo naposled treba v tolmaču dotične pesnikove opombe v , Novicah * in v , Ilirskem listu* ter obširnejšo razpravo, s katero naj se pokaže svetu, koliko je Prešeren premišljal o slovenskem šestomeru, do kakšnega pravila se je naposled dokopal, in pove naj se resnica, da so njegovi šestomeri velike cene in velikega pomena, da so lepi, da so tudi blagoglasni. Upajmo, da potem zanamcev ne bodo učili po šolah, kakor so nas, da so Prešernovi distihi — »za niči« — Toliko o tolmaču! »Zvonovim* bravcem so najbrž večinoma znani izvrstni Düntzerjevi komentarji k nemškim klasikom. Podobnega tolmača je potreben Prešeren. Pri vsem tem pa je tolmač lahko kratek in stvaren. Četrti in zadnji del obsezaj Prešernov životopis, a ne samo suhe številke, ampak pojasniti nam mora vpliv sodobne evropske literature, posebno romanskih književnosti, nemške romantike, v prvi vrsti Petrarke in obeh bratov Schleglov, nadalje vpliv slovenskih in nemških (?) narodnih pesmi, Prešernov pomen in njegovo stališče v slovenskem slovstvu, njegove zasluge za našo metriko in ohranitev našega literarnega jezika, pojasniti vso tedanjo literarno strujo (»Čebelica«, Čop, janzenisti i. dr.), občevanje s Čehi in češki vpliv na Prešerna ter mnogo drugega. Sploh treba je še enkrat temeljite estetično-kritične ocene našega največjega pesnika, ki bode seveda primerno današnjemu stališču Prešernovih študij mnogo obsežnejša, nego jo je za svoj čas izborno spisal Stritar. Zakaj sem napisal te vrstice? Samo z dobrohotnim namenom, iz zgolj vneme za stvar samo. Doslej se nismo popeli niti do ene docela kritične izdaje katerega koli naših klasikov, izvzemši izdajo Levstikovih del, in šele pred kratkim smo zagrešili zopet dve šušmarski izdaji. Ali naj res zopet zamudimo priliko, ki se nam nudi, da si poskrbimo pošteno kritično največjega pesnika našega ? Vlad. Leveč. Prevod Prešernovega nemškega soneta. Korni volkovi. Pojantov sin, bolan na hudi rani, Primoran je gubi ti pšic streli lo — Usodno Heraklejevo darilo — Da kač in gladnih volkov se ubrani. Hudo mu je metati pšice strani: — Če vedežev izrek ni le slepilo, Brez teh strelic ne bo se posrečilo, Da Grkom bi podlegli kdaj Trojani. — Oklonite se me, svarim vas resen, Izbrala boljši cilj je moja pesen; Ne zvabljajte mi ostrostrelnih jambov ! Na dobrohotni opomin pozorni Brzdajte svoj pogum, volkovi korni, Sicer zadene usod vas Likambov. — Dr. Fr. Pr. Pripomnje. Pajantov sin = Filoktet; Heraklejevo usodno darilo = Heraklejev lok in njegove puščice; strani metati = po nepotrebnem zapravljati in gubiti; vedež = der Seher "EXsvo;. — Ostrostrelni jambi = rezke puščice, zabavljice. Üsod Likambov = usoda Likamba, kateremu se je slavni jambograf Arhiloh neusmiljeno osvetil zato, ker mu je bil snedel dano besedo, da mu da svojo hčer za ženo — se osvetil tako, da sta se IJkamb in njega hči Neobula, 'od Arhilohovih jambov osramočena, obesila. Korni volkovi so po mojem mnenju Pavšek ,et consortes'; seveda, volkovi preganjalci Prešerna. Levstik nima o tej točki našega soneta nič komentarja; ne vem; ali si soneta sploh ni znal popolnoma tolmačiti, ali si ga ni upal. L. P. Slovensko gledališče. Vodstvo našega gledališča ima menda zelo dobro založen repertoar, da tako hiti od novosti do novosti. Še se nismo bili naslišali Verdijevega „Rigoletta", pa je že uprizorilo drugo znamenito delo nič manj slavnega skladatelja italijanskega: Bellinijevo „Normo:<. V Bellinijevih delih občudujemo najbolj množico prikupljivih, koprnečih melodij in pa preprosti način, s katerim zna izražati globoke svoje občutke. Po vseh teh vrlinah se odlikuje brez dvojbe tudi „Norma". 'Poda nam se je dozdevalo, kakor bi se občinstvo, vsaj pri prvi predstavi, ne bilo nič prav razgrelo za to opero. Temu je bilo morda krivo nekoliko to, da je bil presledek med „Rigolettom" in „Normo" prekratek; kajti donela nam je še vsem preveč po ušesih Verdijeva godba; drugi vzrok pa je bil brž ko ne ta, da treba pri „Normi", kakor n. pr. pri Smetanovem „Poljubu", obračati več pozornosti na godbo samo, nego na petje, ako hočemo priti do popolnega užitka. Tega pa človek, ki ni mttzik, ne zasledi takoj, temveč potem šele, ko je opero slišal večkrat. Zato nam je jako žal, da se je opera mogla peti samo trikrat t. j. 17., 19. in 27. decembra 1. 1. in je bilo torej že zaradi tega nemogoče priti na sled vsem lepotam Uprizorila se je opera jako lepo in tudi pelo se je izborno. Naslovno ulogo je izvajala gospica Sevčikova. Ne vemo, kako je to, a mi smo si mislili Normo vedno kot bolj veliko, krepko, pravo junonsko postavo, zato se nam je zdela gospica Ševčikova nekoliko prešibka — tej ulogi. Toda za ta nedostatek — če je sploh kak nedostatek — ne more omenjena gospica nič, in hodi nam tem manj na misel, ji oponašati kaj tacega, ker je vendarle popolnoma obladovala svojo naporno ulogo in je krepki nje glas premagal z lahka vse težkoče. Motilo nas je v njeni igri edino le nekoliko prepogosto nje udarjanje ob tla, in odmevanje od odra se je culo tem ne-naravneje, ker se igra nikakor ne vrši na — lesenih tleh. Gospa Inemannova (Adalgiza) je imela s svojim šibkim, v nižjih legah nekoliko manj zvonkim glasom poleg gospice Ševčikove nekoliko težko stališče, a je navzlic temu pela v občo zadovoljnost, in zlasti vsi dueti med Normo in Adalgizo so dosegli popoln uspeh; to pa zlasti zaradi tega, ker petje gospe Inemannove, kar se tiče čiste in pravilne intonacije, nikakor ne zaostaja za petjem gospice Ševčikove. Jako dobro je pel tudi gospod Fedyczkowski (Orovist). Gospod Ra-škovič se v ulogi Poliona ni čutil tako domačega, kakor v ulogi vojvode Mantovskega; saj mu pa tudi uloga Poliona nudi premalo prilike, da bi pokazal svoje lepe zmožnosti. Navzlic temu je bil popolnoma na svojem mestu. Zbor se je dobro obnašal. Dne 26. decembra seje ponavljal „Krojač Fips", in sicer se je igral dokaj bolje nego prvič; za tem pa se je pela znana Zajčeva opereta „Mornarji na krov!" ' Dne 29. decembra je bila zadnja predstava v starem letu; pel se je petič „Rigoletto". Že mnogokrat smo opažali, da so bile poznejše predstave kake igre ali opere slabejše od prejšnjih. Tudi „Rigole t to" je zaostajal to pot nekoliko za prejšnjimi predstavami. Kaj je vobče temu vzrok, ne vemo, a pri „Rigolettu" se nam je zdelo, kakor bi se poznala nekaterim pevskim močem, tako zlasti gospici Ševčtkovi, utrujenost. Saj pase od pevcev včasih res nekoliko preveč zahteva Pomisliti treba, da se je par dni prej pela „Norma", a zdaj zopet tako naporna opera, kakor je „Rigoletto". Razen tega se nam vidi, da ima gospod Raskovič precej občutljivo grlo za vremenske izpremembe; če jc to res, se ta okolnost ne bi smela zanemarjati. Prva predstava v novem letu je bila dne 2. januarja; predstavljala se je prvič na našem odru K. Costova burka s petjem „Ein Blitzmädl", ali kakor se glasi v slovenskem prevodu nekoliko nerodno ta naslov: „Ali je to dekle!" Godbo tej burki je zložil znani komponist Millöcker, čigar najnovejša opereta „Severni sijaj" („Nordlicht') se ravnokar z velikim uspehom poje na raznih odrih. Burka sama je dramatiški proizvod one vrste, katerih edini namen je, da se polni gledališka blagajnica; njih pisatelji rabijo, da dosežejo ta namen, tudi taka sredstva, ki pa se ne dajo spraviti prav v sklad niti z estetiškimi, niti z umetnostnimi načeli. Pikantnost je glavni moment v tej burki; ona je tisti lep, ki drži skup neenotno in neverjetno dejanje, ona je edini pogoj za uspeh, kajti ono malo satire, ki se je nahaja v igri, se more pač komaj v poštev jemati. Umevno je, da je uprizoritev takih iger na odru manjših mest, kjer se „ne sme vse", precej kočljiva stvar. Da se je poskus pri nas popolnoma posrečil, zato gre hvala zlasti gospici Polakovi, ki je igrala naslovno ulogo dostojno, a vendar z vsemi finesami, od katerih je uspeh takih ulog odvisen. Omenjena gospica ima sploh jako tenak čut za to, kaj je dolžna svoji ulogi, in pa kaj je dolžna ob enem tudi občinstvu. To je pokazala opetovano že prejšnja leta. Takisto zopet letos dne 6. januarja tudi v „Mam-zelle Nitouche", v kateri je naslovno ulogo ublažila tako, da se ne more nihče izpodtikati nad njo. — In tako je upravičena nada, da ta burka še večkrat napolni gledališče. Tudi drugi igralci so z malimi izjemami storili svojo dolžnost. Jako dober je bil gospod Inemann (Brüller), ki je zopet dokazal, da je ni z lepa uloge, ki se mu ne bi prilegala. — Gospod Podgrajski je igral ulogo glu-pega Puhloglavskcga z neko preprostostjo, ki je bila povsem umestna; zlasti je bila tudi njegova mimika izborna. — Druge moči, kakor gospodična Ogrinčeva (Lavrencija), gospa Danilova (Marija pl. Kutschkenreiterj.eva), gospod Perdan (baron Istnan Juhasz), gospod Verovšek (profesor), gospod Danilo (Kern) in gospod Lovšin (grof Sternheim), so bolj ali manj zadostovale. — Ponavljala se je ta burka dne 14. januvarja z istim lepim uspehom, kakor prvič. Znamenit je bil večer dne 5. januarja t. 1. Predstavljala se je najprej in sicer prvič na našem odru Vrchlickega komedija v enem dejanju. — Vrchlickega imena ne čitamo nikdar, da se ne bi domislili Kraszewskega; ne, kakor bi si bila ta dva pisatelja kako sorodna po duhu, temveč ker ju oba občudujemo radi njiju izredne plodovitosti. Sicer se Vrchlicki s številom svojih proizvodov zdaj /še ne more primerjati z nebrojem Kraszewskega del, ki obsezajo celo knjižnico; toda Vrhlicky je še mlad, in ako doseže starost, kakršno je dosegel Kraszewski, ter bode vedno tako plodovit kakor doslej, gotovo ne zaostane v tem pogledu za slavnim Poljakom, in bode število njegovih del isto tako nepregledno, kakor onega Iskrenega Slovana mora navdati ponos, kadar čuje Kraszewskega ali Vrchlickega ime; dasi nista onadva izmed največjih slovanskih genijev, se vendar dvigajo njiju dela daleč nad srednjo vrednost slovstvenih proizvodov in sta, kar se tiče produktivnosti, naravnost fenomenalni prikazni, kakršnih najdemo v vesoljnem slovstvu le malo. Zlasti v nemškem slovstvu bi človek iskal zaman kaj podobnega. Vrchlicky je mož „stare šole". Vse zaletavanje „mladih" ga ni spravilo iz ravnotežja. Toliko so bili pač dosegli, da je bil umolknil, a za dolgo časa ne. Preteklo jesen se je oglasil spet z novo večjo dramo, ki je dosegla jako lep uspeh, in katero je kritika zelo hvalila, dasi se na Češkem pojavljajo novi slovstveni toki vse mogočneje nego pri nas. S posebno ljubeznijo poseza Vrchlicki v svojih proizvodih v starodavne čase, in videti je, kakor bi se čutil na grških ali rimskih tleh bolj domačega, nego na praških, na katera ga je usoda privezala. Tudi v komediji, o kateri nam je govoriti, je zajeta snov iz rimskega življenja. Vrchlicky ni realist, in vendar so njegovi ljudje tako resnični. Ti Rimljani, s katerimi nas seznanja, so nam tuji samo po obleki; po svojem mišljenju, govorjenju in početju so taki, da se nam zde stari znanci. Da, Vrchlicky se ne straši položiti svoji Klodiji na jezik besed, ki izražajo popolnoma nazor modernih prvoboriteljic za žensko svobodo. „To sem, kar ste storili iz mene!" zakliče Katulu nasproti. Ali ni to nekaj podobnega, kakor tisti preklicani „milieu" — pojem, za katerega nimamo mi takisto nobenega pravega izraza, kakor ga nimajo Nemci, ki pa igra v vsej novejši literaturi toliko ulogo! Dialog v Vrchlickega igri je lep in duhovit, vendar je videti, kakor bi bil nekoliko preveč raztegnjen. To se zdi človeku zlasti tedaj, ako igralci ne govore vse skozi dovolj razumno, in to se pri nas često dogaja. Sicer radi priznavamo, da so se baš v tem oziru igralci to pot zelo trudili, a n. pr, gospod Danilo, ki je drugače ulogo Katulovo prav čedno igral, je pogoltnil marsikatero besedo. Gospica Slavčeva (Akme) je bila prav ljubka; govorila je bolj razločno, nogo po navadi. Gospica Terševa (Klodija) je govorila z nekoliko preveč vznesenim glasom; tudi drugače se ji igra ni posebno posrečila Če se ne motimo, so jo zapeljale baš gori omenjene besede, ki jih govori Klodija Katulu, in ki se čujejo tako moderno — da ni pogodila Rimljanke. Povsem dostojno in s primernim humorjem je igral gospod Inemann ulogo Metelovo. Gospod Kranjec (Persistrat) je bil na svojem mestu, toda njegov glas se nam je zdel vendarle nekoliko predivji. Znamenitejši za naše gledališče pa je bil drugi del tega večera. Pela se je prvikrat „Ksenija", izvirna opera v enem dejanju, spisala Fran Gosti in Anton Funtek, uglasbil Viktor Parma. Snov libreta je romantična in prav primerna za opero. Dejanje se vrši v srednjem veku na slovanskih lieh. — Dva brata se poganjata za ljubezen lepe Ksenije, hčere imovitega posestnika. Njeno srce planiti za mlajšega, Aleksija. To raztogoti starejšega. Česar ne doseže z lepa, hoče doseči s silo; ugrabi Ksenijo in jo odvede na svoj grad. Aleksij, ki ne ve, kam mu je izginila ljubljena nevesta, gre iskat tolažbe v samostan. Kseniji se posreči, da uide svojemu nasilniku. Spremljana od tova-rišice Tatjane, išče zavetja v istem samostanu, v katerem vzdihuje po izgubljeni sreči Aleksij. Tu se prične pravzaprav opera. Ksenija in Aleksij, ki je zaostal ne koliko za drugimi menihi, idočimi v cerkev, se snideta. On jo spozna, ona njega ne. Za nekaj časa ji pove, kdo je, in ji tudi prizna, da jo še vedno ljubi. — Starejši brat pa je Kseniji na sledu. V večjem spremstvu oboroženih ljudi pridrvi pred samostan, v katerem se je skrila Ksenija. Med bratoma nastane buren nastop; starejši brat zahteva od mlajšega, da se z njim bori. I,e-ta se sklicuje na svoj stan, a končno prime vendarle za meč, katerega* mu je vsilil oni. Začne se borba. Ksenija pride iz samostana in se vrže med boreča se brata; smrtno zadeta z mečem svojega preganjalca, se zgrudi na tla. — Že ta posnetek priča, da obsega libreto nekaj prav lepih, efektnih prizorov, ki pričajo o nadarjenosti in spretnosti njegovih pisateljev. Samo izid se nam zdi nekoliko prešablonski, in pa preveč omejeno se nam vidi vse dejanje. To,? kar se gledalcu prikazuje, je nekak konec brez začetka. Mi mislimo, da bi se dalo k temu, kar obsega sedanji tekst, prav lahko spisati še prvo dejanje. Gledalca bi zanimalo videti, kako sta se brata tudi že prej borila za lepo dekletce. Dobile bi potem morda tudi druge pevske moči priliko za nastop. Seveda se vpraša, kaj bi porekel k temu skladatelj. — Toda v tej naši želji po razširjenju teksta tiči že kos kritike o godbi sami! Po pravici povemo, da nam je je bilo premalo, in s tem je menda tudi povedano, da nam je skladba silno ugajala. Vsekakor nam je gospod Parma pokazal s tem svojim delom, da napreduje, in ni-li to jako ugodno znamenje za umetnika r Njegova prva opera „Urh, grof Celjski" nam je sicer tudi ugajala, toda napravila je na nas vendarle vtisk, kakor bi se bil skladatelj nekoliko preveč trudil, da pokaže, kaj zna, in kaj more, zlasti v instrumentaciji. Bilo je v tej operi še preveč prozorno stremljenje po učinku. V „Kseniji" teh napak nismo opazili, ali, če hočemo biti že zelo strogi, opazili smo jih veliko manje. Vsa skladba je jako melodijozna, prijetno uho mameča, a preveva jo ob enem tudi vse skozi pristno čuvstvo. „Urh" nas je pustil pri vsej svoji melodijoznosti nekako hladne, za „Ksenijo14 pa smo se takoj ogreli. Kar prihaja iz srca, prodira v srce! Brez dvojbe nam je podal gospod Parma v tem svojem delu nekaj v resnici lepega in umetnega. Čestitamo mu ter kličemo: Pogumno naprej! — Dne 10. januarja je irnel svoj častni večer prezaslužni učitelj, režiser in igralec dramatičnega društva, gospod Inemann. Igral se je Anzengru-berjev igrokaz „Krivoprisežnik". Anzengruber ima talent za dramatično upodabljanje, vendar so sredstva, s katerimi izkuša pospešiti razvitek dejanja, dostikrat malo originalna in celo prisiljena. Tudi nam njegovi kmetiški ljudje nič kaj ne ugajajo. Mogoče, da je nemški kmet takšen, naš ni. Na eni strani ni tako bebast in robat, na drugi pa 'se tudi ne izraža tako „izbrano". Tudi prelagatelj je glede jezika marsikaj zakrivil; res je sicer, da pismeni jezik med ljudstvo prodira, vendar so v tem oziru neke meje. V igri se je menda že v zadnjem trenotku nekoliko črtalo, kajti gledališki list ni bil v popolnem skladju s predstavo. Lahko bi se bilo brez škode še več črtalo. Tako bi bili n. pr. krošnjarja Levija popolnoma lahko pogrešali. Igralo se je dokaj dobro. Najbolj se je odlikoval seveda beneficijant gosp. Inemann v ulogi krivoprisežnika. Da zna tudi kmetiške značaje dobro predstavljati, smo vedeli že prej; navzlic temu nam ni bilo prav umevno, zakaj si je izbral baš to igro za svojo benefico. Odlikovala se je tudi gospica Terševa, in prav dobre so bile gospica Slavčeva in Ogrinčeva ter gospa Danilova; takisto gospodje Verovšek, Perdan, Danilo in Kranjec. Z. Listnica uredništva. Nekaterim pošiljateljem verzov: Da se izogne vsaki mistifikaciji, je neobhodno potreba, da uredništvo pozna sotrudnike po njih pravih imenih in po značaju (stanu) —J —an S — cki: Še ni godno. — S : Vi pravite: s Kaplja rdeče krvi Vre mi iz srčne strani. Kapljico vzamem si to, V njej si omočim p e r d, Pišem po listu . . . Veste, gospod, taka romantika v današnjih realističnih časih ne imponuje več in ne gane nikogar. Pošljite kaj drugega! — M. K —h.: Vaši verzi bi morebiti-sodili v kak mladinski list. — Aleksandrov: Lep talent — nov peSnik! Živeli! Samo spominjajte se, kaj pravi pregovor: »Festina lente!« in pa, kaj pravi Horacij: »Nonum prematur in annum!4 Pisonti pa piše: »Ego nec Studium sine divite vena, nec rude quid possit video ingenium.« Kdor pa hoče pesniti v peterostopnih srbskih trohajih, mora poprej študirati srbsko-hrvaške narodne pesmi. Ta mera ima brez vsake izjeme za drugim stopom odmor. N. pr.: „Veli majka || kraljeviču Marku: U svate se || ide na veselje, Na kumstvo se || ide po zakonu, Na vojsku se || ide od nevolje . . Drugi stop se mora torej vselej končavati s koncem kake besede. — SI. N.: Elegija je preraztegnjena in premalo sežeta. V takih pesmih so le obče-človeške ideje tisto, kar nas zanima. — Gorska: Zakaj pa ne pišete kot ženska? — T. U.: Ali še ne veste, da mora biti vsaki pravi pesnik, vsaki moderni umetnik dandanes maziljen s čistim demokratičnim oljem? —