Primorski Gospodar
.List za povspeševarcje kmetijstva v slovenskem primorju.
Ureduje Anton Štrekelj, državni potovalni učitelj kmetijstva v Gorici. Izdaja „Goriško kmetijsko društvo".
fieu. 16. I gorici, dne 21. aoguste 1907. Jeeaj ff|.
Nekoliho v pomislek.
„Delo je napravilo že čudeže!" vskliknil bo, kdor pomisli, koliko truda, skrbi in bojev je bilo treba, da so se n. pr. posušila obsežna močvirja, spremenili neprehodni gozdovi v krasne travnike in kamenite poljane v rodovitne njive. Še bolj se bi čudil kedo, ako bi videl velikanske naprave, s katerimi se je rešilo na milijone hektarjev dobrega zemljišča morskim valovom. Kjerkoli so se lotili ljudje dela s premislekom in so uporabili vso svojo pridnost in moč, povsod se vidi zmago, povsod plačilo za njihov trud.
Kako drugače pa je v onih krajih, kjer živijo še celi človeški rodovi v revščini in nevednosti! Dela ne poznajo, marveč radi siromaštva pobijajo se v vojskah, četudi bi jim rodovitna tla lahko dala srečno življenje, ako ne bi le preveč podvrženi lenobi. Iz potopisov se ve, kako životarijo ubogi divjaki v raznih rodovitnih krajih. Na zemljišču, ki nudi pridnemu kmetu in družini za celo leto dovolj živeža, zamore se preživeti nesrečnež komaj nekoliko dni.
Pa tudi v naših krajih se zamore opaziti, da se nekaterim ljudem tu pa tam ne godi mnogo boljše, ker jim je takorekoč še zaprto bogastvo narave in zemlje Tu manjka dostikrat pridnosti, še večkrat pa razuma, kako je treba zemljo obdelovati, kako je treba živali in rastline pravilno oskrbovati in sploh ohraniti naravne moči vedno v delu ter jih potem podpirati.
Dandanes, ko se kmetsko ljudstvo že na razne načine poučuje, bi človek mislil, da je prišlo to ljudstvo že povsod do
pravega spoznanja. Žal pa, da ni to res. Še preveč krivega mišljenja je v našem ljudstvu in mislilo bi se včasih, da se temu ali onemu prav meša. Ali naj se človek jezi, ali naj se v pomilovanju smeje, ko sliši, da „oni, ki sam ne kopa, kosi ali mlati, ne zna, kaj pomeni kmetovati"! „In taki ljudje pišejo kmetijske časnike in knjige in hočejo naše fante vzgojiti v posebnih šolah za dobre kmete", slišal sem večkrat reči tega ali onega.
o	o
Ravno v takih nazorih se nahaja poglavitno zlo, ki zavlačuje kmetijstvo v razvoju in mu neznosno škodi. Ljudje s takim mišljenjem so stari grešniki in pravi škodljivci za kak kraj. Oni odvračajo mlade gospodarje od kmetijskih predavanj, njim je čitanje kmetijskih knjig potiata časa in kdor jih kupuje, zapravlja denar. Sosedom odsvetujejo, da bi poslali svoje sinove v kmetijske šole „ker se napravijo v takih zavodih i ž njih samo gospodje". No človek ne ve kaj bi rekel na to „prebrisanost". Ljudje s temi budalostmi — poučiti ni jih skoraj nikdar mogoče — pripisujejo vrhu tega vse gospodarske neuspehe samo „slabim časnikom" in trudijo se celo, da bi pridobili za svoje brezmiselno trditev celo mlajše ljudi. In to je ravno, kar se mora v sedanjem stoletju ko vse napreduje, najbolj obžalovati. Ako hočemo toraj, da bo pri nas boljše, se ne smemo samo po tem ravnati, kar nam nevedneži govore, marveč moramo v pivi vrsti sami misliti ter se po pravem ravnati.
Nikdo naj si ne da toraj vzeti spoznanja, da so le znanje, razum in pridnost viri blagostanja, bogastva in sreče..
Vsakdo naj vspodbuja mladino, da si nabira na kakoršen koli mogoč način znanje ter z vnemo in vstrajnostjo stremi za namenom, ki si ga je postavilo novo kmetijstvo. Vsak pošten stan lahko zadovolji človeka, osobito pa kmetijstvo, s pogojem pa, da ga dotičuik dobro razume. To pa je mogoče šele tedaj,, ako se je učil spoznavati zemljo, naravo in živež, ki ga potrebujejo rastline in živali. Razun tega mora znati kaj se vse godi v naravi, da jo lahko izkorišča. Kdor pa gospodari brez vsakega znanja in samo na oni način, ki se ga je naučil od svojih očetov, ne dobi v današnjih časih nikdar pravih uspehov.
Za vse ljudske stanove,, ki so navezani na pridelek svojega truda, je toraj v prvi vrsti potrebno, da si pridobe koristno znanje, osobito pa je to potrebno za kmeta, ako hoče sploh obstati. Zato naj se ta ne prevzdiguje, marveč s- zaupanjem naj
se obrača do onih, ki so si nabrali z večletnimi trudapolnimi opazovanji bogata izkustva ter o njih pisali. Kmetijske knjige in kmetijski časniki so toraj le zvesti prijatelji za vsakogar, ki hoče biti umen kmet; svetujejo mu, kako mora delati in kako gospodariti; spoznavajo ga s skrivnostmi narave in mu tako olajšajo napredovanje v svojem strokovnem delu. Kdor ne iz-previdi tega, je sam svoj sovražnik in temu ni mogoče pomagati. „Beda, revščina in nadloga so snopi, ki jih budalost žanje", pravi pesnik.
Prej so se imenovala tudi kmetijska predavanja, ki so lahko, ako jih vodi izvedena moč, osobito za mlajše posestnike izvrstna šola. S tem, da se medsebojno menjajo mnenja glede raznih vprašanj, pride se lažej do povoljnega sklepa, se to ali ono boljše opazuje in poskuša in zato se doseže marsikaj mnogo lažej v korist prepotrebnega skupnega delovanja. Pri teh predavanjih je posebno potrebno, da se izpregovori tudi kaka beseda o nadaljevalnem kmetijskem pouku, kajti le malo posestnikov zamore svoje sinove pošiljati v kmetijske šole. Nadaljevalni tečaji na deželi pač ne bodo vzgojili „gospodov".
Dostikrat se predbaciva, da je veča izobrazba uzrok pomanjkanju delavcev, radi česar se marsikateri posestnik ne ogreva preveč za nadaljevalni kmetijski pouk. Zato pa ne pošilja ta ali oni dečkov, ki so odrasli šoli, rad h temu pouku, kar je pač pogrešek. V teh tečajih se mora ljubezen do kmetijstva mladim ljudem prav za prav šele vcepiti in zato bi bilo želeti, da obiskujejo kmetijske tečaje ne samo sinovi posestnikov, marveč tudi taki dečki, ki služijo, da se potem rajši posvetijo kmetijstvu, mesto da bi iskali posla v obrtniji. Pomanjkanje delavcev ni iskati v veči omiki, marveč v ravnanju gospodarjev z mladimi ljudmi. Strašno je skoraj, kako marsikateri posestnik izkorišča dečke in deklice, jim ne da skoraj nobenega počitka in ravna ž njimi, kakor z živino. Dostikrat ne slišijo taki otroci niti ene prijazne besede iz ust svojega gospodarja, nikdar nobenega izraza o zadovoljnosti glede dovršenega dela in dostikrat se nikdo ne briga za nje, še celo, če včasih obolijo. Ali je potem čudno, če izgube mladi ljudje vse veselje do dela pri kmetu in gredo v mesto? Kjer ni milosti, sočutja, prijaznosti in vspodbujevalnega priznanja, tam ni dobro biti. Nasprotno uči skušnja, da se ne morejo oni posestniki, ki ravnajo lepo s-
služečimi otroci, s hlapci in z deklami ter se ob prostem času ž njim prijazno pogovarjajo, preveč pritoževati glede pomanjkanja poslov. Nasprotno! V takih hišah, kjer je čut do skupnosti, je menjanje služabništva nekaj redkega.
„To se lahko govori", bo rekel ta ali oni čitatelj, „toda skušati je drugače!" No potem naj se ravna, kdor tako pravi, nekoliko časa po tem predpisu in nazadnje naj odkritosrčno pove, ali sem stopil pri preiskovanju pravega uzroka pomanjkanja poslov iz prave poti.
H koncu bi rad samo še pokazal, na kakšen način bi lahko šola vcepila mladini ljubezen do kmetijstva. Najboljše sredstvo je to, da se otrok pouči v kmetijstvu in da se mu pokaže, kako težko, težavno in nevarno je delo drugih stanov. Med tem, ko se opravlja večina kmetijskega dela v prostem zraku, v lepem pomladnem, poletnem in jesenskem času in domača dela bolj v mrzli zimi ali ob drugače neugodnem vremenu, morajo delati n. pr. rudarji, večina rokodelcev in tvor-niških delavcev v zaprtih prostorih in ne poredkoma v popolnoma pokvarjenem zraku. Pri tem stavljajo tudi svoje življenje v nevarnost in se morajo zadovoljiti z vedno enakim delom. Kmetijska opravila pa so brez nevarnosti, nudijo prijetne premembe in povišujejo v stiku z naravo človeški čut. V kakšnih siromašnih stanovanjih morajo bivati čestokrat delavci v mestih in kolikokrat ne zamore niti najbolj priden delavec pri današnji draginji zaslužiti za se in za svojo družino najpotrebnejšega živeža! O tem se ne ve ničesar na deželi. Opravičeno stoji zato ob vhodu na neko kmetijo sledeči nadpis :
Na deželi sred narave Je veselja pravi vir; V mestu pusti vse težave. Tam naj bo srca nemir!
Nik. Lex.
Ham Tomovo žlindro, hnin superfosfat?
Raba umetnih gnojil se je pričela zadnji čas tudi pri nas močno širiti. Toda še od daleč ne pripoznavamo dovolj važ-
ntisti, ki jih imajo umetna gnojila ne samo za povečanje naših pridelkov, marveč tudi za povzdigo gospodarskega blagostanja na sploh. Povsod tam, kjer so se umetna gnojila več časa in močno rabila, vidimo, kako so se kmetske razmere zboljšale. Z umetnimi gnojili dajemo rastlinam one snovi, katere zemlji premanjkujejo in zato se rastline krepkejše in bujniše razvijajo ter nam dajejo mnogo več pridelkov. Samo hlevski gnoj ne zadostuje, da vrnemo ž njim zemlji vse one snovi, ki smo jih vzeli s pridelki. Osobito se dogaja to na onih kmetijah, pri katerih se z gnojem nemarno ravna in se del pridelkov odproda. Zemlja mora radi tega polagoma opešati. Potrebno je toraj, da kupimo vsaj toliko premanjkujočih redilnih snovi izven kmetije kolikor jih po nemarnosti izgubljamo ali v pridelkih prodamo.
Pri nas se najbolj zanemarjajo travniki in pašniki. Le malo kateri naših gospodarjev ima lepo navado, da bi tudi ta zemljišča gnojil in jim s tem vrnil, kar jim je s pridelki ukral. Zato so pa naši travniki večinoma opešali! Ker premanjkuje hlevskega gnoja tudi na polju in v vinogradu, zato bodemo popolnoma gospodarsko ravnali, ako gnojimo svoje travnike z umetnimi gnojili. Posebno se priporočajo za travnike fosforna gnojila, kakor so Tomasova žlindra in superfosfat. Kali in dušik zamoremo nadomestiti na travniku lahko tudi z gnojnico, v kateri se nahaja mnogo teh redilnih snovi.
Ako bodemo gnojili svoje travnike z žlindro ali s super-fosfatom, pokaže se že v kratkem, da se pridelk sena zveča in zboljša. Za nekoliko novcev, ki jih damo za umetna gnojila, dobimo dvakrat in tudi trikrat toliko sena. Mesto olesenelih trav, bo v tem senu pa po večini detelja, ki je, kakor znano, mnogo bolj tečna in redilna. Nič ne moremo toraj našim gospodarjem bolj priporočati kot gnojenje travnikov. S tem, da dobimo mnogo piče, dobimo tudi mnogo hlevskega gnoja in neposredno gnojimo obenem s travniki tudi svojemu polju in vinogradu. Kdor se hoče toraj gospodarsko pomagati, ta naj začne gnojiti travnike!
Najbolj premanjkuje na travniku fosforna kislina, dušik in kali. Fosforna kislina nahaja se, kakor povedano, v Tomasovi žlindri in v superfosfatu. Vprašanje je, katero izmed teh gnojil si odberimo.
V prvem gnojilu se nahaja fosforna kislina v drugačni obliki, nego v drugem in sicer je v Tomasovi žlindri ta re-dilna snov razstopna samo v kislinah, v superfosfatu pa tudi v vodi. Ko pride Tomasova žlindra v zemljo, jo zamorejo razto-topiti torej samo rastlinske in humozne kisline, ki se nahajajo v nji in zato traja njen uspeh več let. Najboljše učinkuja žlindra v bolj mokrotnih zemljiščih, ki so bolj kisla. Nasprotno je njen uspeh v suhotnih zemljiščih slab. Za suhotna zemljišča priporoča se zato bolj superfosfat. V njem se razstopi fosforna kislina pri prvem dežju ter pride rastlini v prid. V premokrih zemljiščih bi se ta redilna snov v superfosfatu prenaglo poizgu-bila in učinek bi bil slabši.
Pravilo bodi toraj, za mokrotna zemljišča Tomasovo žlindro, za suhotna zemljišča superfosfat.
Da pride fosforna kislina rastlinam o pravem času v prid, trositi je Tomasovo žlindro, katera se bolj počasi raztaja, že v jeseni, superfosfat pa meseca februarja ali marca. Seveda ne pokažejo ta umetna gnojila vsako leto enakega uspeha. V suhih letinah, kakor je bilo n. pr. letošnje, se ne more fosforna kislina raztopiti, zato pa nima tudi učinka. Vendar se ohrani moč gnojila v takih letinah za poznejši čas. Kdor je trosil toraj lansko jesen in letošnjo pomlad gnojila in ne vidi posebnega uspeha, temu se ni treba bati, da je zavrgel denar. Učinek se bo pokazal ako ne že pri otavi pa na senu prihodnje leto. Našim kmetovalcem priporočamo le, naj kupujejo umetna gnojila in naj jih uporabljajo. Prepričani smo, da se bodo ž njimi opomogli. Vipavci, Brici in Gorci rabijo naj bolj Tomasovo žlindro, Kraševci pa superfosfat.
Št.
Globoko obdelovanje zemlje.
Kmetu se ne more nikdar dovolj priporočati, naj skrbi zato, da svojo zemljo čim bolj globoko obdeluje. Ni ga boljšega sredstva, da zboljšamo rodovitnost tal in povečamo pridelke, kakor je ravno globoko rahljanje zemlje. In vendar se
kmetje za to le premalo brigajo. Prednosti, ki jih daje globoko obdelovanje zemlje, so velike.
1.	Ž njim olajšamo koreninam v globočino. Dolgo se je mislilo, da ne potrebujejo kmetijske rastline globoke zemlje, ker nimajo dolgih korenin. To je pa velika zmota. Z natančnimi poskusi se je dognalo, da poganjajo v rahli zemlji žito, ogor-•čica, detelja itd. po cel meter in še bolj globoko svoje korenine. V plitvi zemlji seveda ne morejo tako globoko poganjati, ker jim trda spodnja plast tega ne dopušča. Ako pa zrahljaš to plast in pripraviš s tem rastlinskim koreninam prostorno, globoko in zdravo bivališče, razrastejo se te jako krepko in naberejo mnogo več redilnih snovi, vsled česar se tudi gornji del rastlin boljše razvije.
2.	Globoko obdelano zemljižče ne trpi toliko od mokrote in suše. kot plitvo obdelano. Plitva zemlja napije se ob trajajočem deževnem vremenu kmalu popolnoma z vodo, vrhnja plast se zblati, ker ne more voda skozi trdo spodnjo plast, nastane močvirje in setev se vniči ali pa da le majhne pridelke. Če je pa zemlja še enkrat tako globoka, razdeli se vlaga na dvakrat tako velik prostor in nudi njivi, mesto škodljive prevelike vlage, ■dobrodejno, močno in globoko namočenje. Spomladi se globoko zrahljana zemlja radi tega bolj hitro osuši in se zamore prej •obdelati. Nasprotno se bodo tla v suši dlje časa ohranila mokra, ker se spodnje zrahljane plasti ne posušijo tako lahko, kakor .gornje in jih tudi talska vlaga lažej namaka. H temu prihaja še, da vleče dobro zrahljana zemlja mnogo bolj vlago iz zraka na-se. Rastline zamorejo razun tega potrebo na vodi kriti iz mnogo večega prostora, v katerem imajo razpredene korenine. To je ravno uzrok, da so pridelki na globoko obdelanih zemljiščih v suhotnih krajih mnogo bolj gotovi.
3.	Radi globokega obdelovanja poveča se rodovitna zemlja in s tem se poveča v pravem pomenu besede tudi posestvo. Spodnje zemeljske plasti imajo mnogo redilnih snovi, osobito mnogo zemeljskih gnojil, ki pa ne morejo rastlini koristiti, dokler so zaprte. Z rahlanjem tal pa se odprejo in nudijo rastlinam bogat vir živil. Zračna vlaga, gorkota, gnoj, rastlinske korenine zamorejo sedaj bolj globoko in spremenijo v kratkem času tudi bolj globoke plasti v rodovitno prst. Kmet, ki je povečal obdelano plast od 12 cm na 22 do 35 cm, podvojil je
takorekoč svoje posestvo. To velja skoraj ravno toliko, kakor bi nakupil poleg prejšnje njive še eno tako s plitvo vrhnjo' zemljo. Vprašati pa je, kje bo več pridelal, na dvojnati zemlji v globočini ali na dvojnati zemlji v širini. Ob neugodnem vremenu vsekakor na prvi. Pomisliti pa je, da stane razširjenje zemljišča mnogo denarja, med tem ko ne stane povečanje rodne zemlje v globočino ničesar, ako nočemo vračunati nekoliko večjega truda pri oranju.
4. Ker imajo rastline na globoko zrahljani zemlji bolj krepke korenine in bolj močne poganke, nam na takem zemljišču n. pr. žito mnogo manj poleže, nego na plitvem zemljšču. Tudi bolezni napadajo krepko rastlino manj, nego slabotno. Ako se še pomisli, da zamoremo pridelovati z dobičkom na globoko obdelani zemlji razne koristne rastline in da zamoremo s takim obdelovanjem tudi plevel lažej zatreti, potem je gotovo-očitno, kdo je kriv, da še vedno orjemo plitvo in s starimi lesenimi drevesi. Naša nerazumnost in kratkovidnost.
Kdor je prišel toraj do pravega spoznanja in se je namenil, do bo svoje polje z boljšim plugom in bolj globoko obdeloval, ta naj se drži naslednjih pravil.
a)	Ako je spodnja zemeljska plast še divja, ne smemo zemlje kar naenkrat pregloboko orati Ako bi se spravilo naenkrat preveč puste zemlje v rodovitno vrhnjo plast, bi s tem prav lahko to poslednjo za nekaj časa poslabšali, ker se mora pusta zemlja prej na zraku, v mrazu in dežju šele razkrojiti, kar pa je tem bolj težavno, čim bolj debela je plast Ako se hoče delati brez nevarnosti, rabi naj se podzemski plug, ki spodnjo zemljo samo zrahlja, toda jo ne zmeša z gornjo.
b)	Globoko oranje opraviti je vedno v jeseni, da zamore zemlja, ki se spravi na vrh, po zimi dobro sprhniti in razpasti. Najboljše je pričeti z globokim oranjem tam, kamor se misli, saditi krompir in druge okopavine.
c)	Polje, ki smo ga globoko preorali, treba je nekolikokrat več obdelovati, nego je sploh navada, da se razpostavi zemlja bolj zraku.
d)	Neobhodno potrebno je, da se na ta način popravljeno-zemljišče dobro pognoji.
e)	Mokrotna zemljišča, treba je, predno se jih začne globoko
obdelovati, osušiti, ker se kažejo prednosti, ki jih ima globoko-obdelovanje, samo na osušenem zemljišču v polni meri.
V nekaterih slučajih je pa celo škodljivo, ako poglobimo-zemeljsko plast in sicer, ako je spodaj samo kamnje ali grušč in bi to spravili z globokim oranjem na vrh, ali v slučaju, da se nahaja pod lahko peščeno zemljo tanka plast težje zemlje, ki daje gornji plasti vlago. Če bi se to plast predrlo, ušla bi vlaga v globočino in zemlja bi trpela sušo. Ta zadnji slučaj pa je redek.
Nekaj pa se ne sme zabiti in sicer, da potrebujejo globoka tla nekoliko več gnoja, ker se mora razdeliti ta na večo površino. Kdor ima le malo gnoja mora toraj toliko časa počakati z povečanjem zemeljske plasti, dokler ne dobi več gnoja. Vsekakor pa se priporoča, naj se poskrbi za globoko obdelovanje, kajti veči pridelki poplačajo v obili meri trud in stroške,
Nasvet onim, bi jim premaguje seno.
Kmetijstva brez živinoreje si ne moremo niti misliti. Živina je, ki nam napravlja potrebni gnoj, ona nam obdeluje polje in pomaga pri raznem delu in ona nas preskrbuje tudi z raznimi živili. Vsled hude suše pridelalo se je pa pri nas letos tako malo sena, da bo treba velik del živine odprodati, ako bodemo hoteli ostali del vsaj za silo prezimiti. To bo brezdvomno za naše kmetijstvo jako hud udarec. Ker je cena živini sedaj pala, morali bodemo to prodati za majhne novce, če si bodemo pa hoteli nakupiti prihodnjo pomlad drugo živino, treba jo bo visoko preplačati. Veliko vprašanje pa je tudi, kam bodemo šli po potrebni gnoj, ako prodamo živino,
Zato bi moral vsak kmet sedaj dobro pomisliti, kako bi se dalo izogniti ti hudi krizi. Kako si lahko nadomestimo del sena z repo, pitnikom, frudljem, rušo deteljo itd., smo že pisali. Nekateri se bodo s temi krmili prerili skozi zimo. Drugim pa moramo svetovati, naj si za časa nakupijo potrebno krmo. O tem hočemo povedati naše mnenje.
Kakor se sliši in čita, ni letos povsod tako slabo za seno, kakor je okoli Gorice in po Krasu. Že okoli Kobarida bilo ga je letos roliko, kakor le malo katero leto. Jako dobra letina je bila tudi na Gorenjskem in Koroškem. To seno pa je daleč in posameznikom se ne izplača hoditi ga tje kupovat. Naše mneje je toraj, naj bi se oni kmetje, katerim pomanjkuje seno, združili ter skupno nakupili seno. Najboljše je, da se priglasijo pri kmetijskih podružnicah, zadrugah ali županstvih. Ako bi bilo več naročil bi lahko kmetijsko društvo potem nakupilo skupaj za vse korporacije. Še boljše bi bilo seveda, če bi kar deželni odbor sprejel stvar v roke. Naši poslanci naj pa čim prej poskrbijo, da se voznina za seno po naših železnicah čim bolj zniža in se zadobi za nakup sena od države čim večo podporo.
Zahtevajmo občno državno zavarovanje proti uimam!
Nesrečna toča napravi pač vsako leto v tem ali onem kraju večjo ali manjšo škodo, toda da bi tako pogosto klestila in tako uničevala vse poljske in druge kmetijske pridelke kakor letos, ne pomnijo mnogi stari ljudje.
Že nekaj tednov sem. dohajajo neprenehoma žalostne novice, da je toča v tem ali onem okraju vse uničila. In resnica je, da kjer se je letos vsula, je z malimi izjemami vse ogolila, tako da so nekatere občine popolnoma ob ves pridelek. To je tem žalostneje, ko je ravno letošnje leto vse dobro kazalo, zlasti pa trtje
Na Kranjskem je toča že v več krajih potolkla, n. pr. vinograde na Trški gori in v Gerčevju na Dolenjskem, pa tudi po Notranjskem in Gorenjskem je prav močno bila. Ponekod, n. pr. na Trški gori pri Novem mestu, v Dobrničah in v Vremah ter v Smerjah v vremski dolini je pobrala toča 80—100'/„ vseh pridelkov, V nekterih vinogradih ni bilo dobiti ne enega vsaj deloma nepoškodovanega grozda in na bližnjih njivah ne ene cele bilke.
Na novomeški Trški gori, kjer se prideluje priznano dobra vinska kapljica, so bile trte močno obložene z zdravim grozdjem
Vsi so se trudili, da bi je do jeseni ohranili zdravo, zato ni nihče štedil ne z galico, ne z žveplom, toda komaj 10 minut trajajoča uima je uničila ves up.
Pa ne samo na Kranjskem, marveč od vseh krajev prihajajo tužna poročila o velikih poškodbah po to:i. Tako je n. pr. močno potolkla po haloških vinogradih okoli Ptuja na Štajerskem, ponekod na Krasu, v Furlaniji, po tržaški okolici, po Istri, Dalmaciji itd.
Koder je toča tudi poljske pridelke ter celo travo in deteljo popolnoma zbila, je ljudstvo kar obupano ter se resno bavi z mislijo na splošno izselitev, kajti z državnimi in deželnimi podporami, ki jih dobe bodisi v denarju ali v blagu, je poško-dovalcem le malo pomagano. Ko bi se hotelo vsem potrebam le deloma zadostiti, bi se moralo letos samo vinogradnikom v prizadetih deželah več milijonov kron dovoliti.
Da bi se s podelitvijo takih podpor le količkaj položaj ublažil, ni misliti, kajti podelitev večje ali manjše državne podpore je v Avstriji, vsaj na Kranjskem, večkrat odvisna od faktorjev ki niti pojma nimajo o našem kmetijstvu, dočim se poročila županstev in strokovnjakov le za siio upoštevajo.
Z razdelitvijo nezadostnih podpor, ki delajo glavarstvom in županstvom neverjetne sitnosti, se doseže pogostokrat ravno nasprotno, kakor se je hotelo doseči. Ker je pri takih razdelitvah sploh nemogoče vsem ustreči, nastanejo nehote medsebojni prepiri, žaljenja in nasprotstva.
Kdor se dandanes s kmetijstvom sam bavi, ve, kakšne te-.žave mora prebiti in koliko izdati, preden spravi svoj pridelek pod streho, odnosno v denar. V slučaju uime so vsi občani enako prizadeti; zato bi pa morali priti pri razdelitvah tudi večji posestniki v poštev. Toda ti rajši utrpe vsakršno darilo, kakor da bi si za nekaj kronic ali par mernikov žita nakopali na glavo :še večje sovraštvo svojih sosedov in soobčanov.
V takih slučajih bi mogla vlada le z znatno pomočjo obupno in razburjeno ljudstvo pomiriti. To bi se pa dalo doseči edino le na ta način, če bi se ustanovila splošna državna zavarovalnica proti uimam, t. j. proti poškodbam po toči, vodi, mrčesih, suši in vetrovih ter mrazu. Pri tem bi se lehko upoštevalo tudi zavarovanje živine.
Če se v tem oziru kmalu kaj ne ukrene, pojde naše- itak. že napol bankerotno kmetijstvo vidno rakovo pot.
Gospod komercialni svetnik in deželni odbornik Fr. Povše je sicer že pred leti stavil tozadevni predlog v državnem zboru, a ker nimajo mnogi merodajni faktorji nikakega zmisla za pov-zdigo našega kmetijstva, se seveda ni nič storilo v tem oziru. Sedaj pa, ko je v parlamentu velika agrarna stranka, naj bi vsi kmetovalci in kmečki posestniki brez izjeme zahtevali, da se vsi državnozborski zastopniki za 10 pereče vprašanje krepko zavzamejo. Tukaj mora veljati načelo: eden za vse, vsi za enega.
Fr. Gombač.
GOSPODARSKE DROBTINICE.
Črvi na vrzotah in zelju. V goriški okolici in tudi po Vipavskem posihajo vrzote in zelje letos v izvanredno veliki meri. V nekaterih krajih ni skoraj niti mogoče vzgojiti vrzote. Komaj se dobro razraste, pa začne veneti in hirati, dokler se ne popolnoma posuši. To hiranje prouzročajo mali črviči, ki se nasele v štoru tik zemlje. Štor na dotičnem mestu nekoliko oteče in ako zelje nekoliko bolj povlečemo, pa se tam odlomi. Ti črviči, ki imajo rujavkasto glavico, so ličinke majhnega zelenkastega hrošča, ki spada v vrsto znanstveno imenovano Pariš. Razun majhnih črvičev dobe se tudi tu pa tam veča vrsta črvov, to so ličinke nekega hrošča z rilcem imenovan Lixus mi-atris. Oba škodljivca je treba zatirati, da se ubranimo škode in sicer ga je koj, ko se zapazi, da zelje veni, izriti in s črvi vred sežgati. Le na ta način zamoremo golazen zamoriti in druge rastline obvarovati. Črvič se spremeni v hrošča v nekolikih tednih in se potem plodi naprej. Zato skrbimo, da ga za-tremo koj v začetku.
Paradižnikom ali pomidorom odstraniti je vse poganke,. razun 3 ali 4 najmočnejših. Te je privezati na kol ali pa na razpeto žico. Vsakemu poganku se pusti 2 do 3 cvetne vejice in čim so se te razvile, prikrajšati je poganek za drugim listom nad gornjo cvetno vejico. Vse poganke, ki se napravijo ob listih je odstraniti, kakor hitro se pokažejo.
.Nabirajte frudelj ! Da lažej prezimimo letos živino, priporočali smo že, naj se nabira drevesno vejevje ter se posuši in •shrani za zimo. Tako vejevje je skoraj ravno tako redilno, kot dobro seno, in če se ga nabere že meseca julija, še bolj. Nekateri naši posestniki so že začeli pridno sušili vejevje. Posebno priporočamo, da si nasečejo sedaj potrebno kolje za vinograde in vejevje, ki nastane pri tem zvežejo v snope ter ga na solncu posušijo.
Detelja se ne sme sejati prepogostoma na isti prostor.
Dostikrat se pritožuje ta ali oni, da mu detelja na njivi, kjer je prej jako bujno rastla, od leta do leta peša. Pri tem se lahko opazi, da se sponaša detelja prvo leto jako dobro, koj drugo leto pa raste slabeje in da tudi manj pridelka Temu so lahko razni uzroki. V prvi vrsti so razni živalski in rastlinski škodljivci, ki deteljo vničujejo. Če se pa pokaže redno slaba rašča v drugem letu po setvi, se lahko z gotovostjo reče, da je temu krivo pomanjkanje redilnih snovi v spodnjih zemeljskih plasteh. To pomanjkanje pa prihaja večinoma od tod, ker se je sejalo v premajhnem presledku na dotičuo mesto spet deteljo. Detelja poganja, kakor znano, globoko svoje korenine, če raste toraj prvo leto dobro, drugo leto slabo, je to znamenje, da je na vrhu dovolj redilnih snovi, premalo pa jih je v globočini. Zato je treba sejati deteljo na dotičen prostor, šele potem, ko so se spodnje plasti odpočile. Navadno se godi to še le po 6. do 8. letu. Bolj hitro dosežemo krepko spodnjo plast, ako zemljišče z umetnimi gnojili močno gnojimo. Osobito je dobro potresti po njivi pred oranjem večo množino Tomasove žlindre in kalijeve soli. Z oranjem in z dežjem pridejo redilne snovi teh gnojil v globočino in povspešijo raščo.
Naprava oeta ali jesiha. V vročem poletnem času dobi marsikatero vino, ki ni v polnem sodu, cik. Če je vino še malo cikasto, da se lahko še cik z rezanjem skriti, če je pa cik že dobro poznati, ni ga moči več odpraviti. Sicer se z marmorjevim prahom kis vinu lahko vzame, vendar se vežejo v tem slučaju prej vinska in jabolčna kislina, ki se nahajati v njem, z marmorjem, nego ocetna kislina. Zato ni tako vino več tako okusno-Če je dobilo vino cik, je še najboljše, da napravimo iz njega ocet. Vinski ocet se povsod ceni in se tudi precej dobro plačuje. Sedaj poleti, ko je dovolj vročine, napravimo lahko v kratkem
iz vina ocet. V ta namen postaviti je sod s cikastim vinom nekoliko bolj visoko a pod pipo je deti drugi sod ali pa škaf (ornico). Nad ta drugi sod, oziroma škaf, deti je koš oblanja, po katerem je razškropiti nekoliko ocetne matere (klobuka). V okisanem vinu dobi se mati na površini. Nato se odpre pipo-pri sodu samo toliko, da teče vino v drobnem curku na ob-lanje. Tu se razdeli po njem ter pride v dotiko s zrakom in ocetnimi glivicami ter se skisa. Ocetne glive spremene namreč alkohol, ki se nahaja v vinu v ocetno in ogljenčevo kislino. Prva ostane v vinu, druga pa, ki je zrak, izpuhti. Seveda je treba skrbeti, da curlja vino iz koša v sod (v lij, ki se postavi, v veho) ali v podstavljeni škaf. S prvim pretakanjem okisa se vino le malo, zato je treba delo nekolikokrat ponoviti s tem, da se vlije pretočeno vino zopet v prvotni sod. Na ta priprost način dobimo v dveh, treh dneh jako hud jesik. Nekateri naši ljudje denejo cikasto vino v sod, da se tam samo kisa. Navadno še zataknejo veho pri sodu. Dostikrat traja celo leto in še več časa predno se napravi iz takega vina ocet. Ako de-neino tako vino v sod, ne smemo ga vsaj zatakniti, ker ne more v tem slučaju zrak do vina.
Bela gorčica da dobro zeleno pičo. Ako se seje v avgustu zamore se oktobra že kositi. Njivo je v ta namen dobro preorati in pobranati. Na 1 ha zemljišča je treba 10—12 kg semena, katerega je zabraniti, da pride 1 do 2l/2 cm v zemljo. Gorčica se rabi lahko tudi za krmljenje prešičev. V Furlaniji se prideluje na več krajih ta rastlina in se nabira večinoma pozimi.
Naprava ribnjakov. Tu pa tam pri nas bi se dalo tudi z ribami zaslužiti marsikateri novčič. Ribarstvo nosi lahko jako mnogo, ako se pravilno izvršuje. Za napravo ribnjakov pomniti je osobito sledeče: 1. Ribnjak napraviti je v takem kraju in v taki zemlji, da bosta nudila ribam vedno dovolj hrane Najboljši so ribnjaki, v katere se izleva mnogo vode iz polja, travnikov, cest ter prinese ta mnogo živalskih in rastlinskih odpadkov. 2. Pritok in odtok vode se mora tako vrediti, da je ribnjak z vodo iz studenca ali potoka vedno napolnjen. 3. Ribnjak mora biti vsaj na posameznih mestih tako globok, da voda tam po zimi ne zmrzne. 4. Skrbeti se mora, da ne vdere v ribnjak preveč vode in ne odnese seboj rib. 5. Ribnjak ne sme biti premajhen,
ker tak ne koristi mnogo in so ribe v njem preveč razpoložene tatvini.
Kedaj naj se svinja pripusti? Ako pripuščamo premlade svinje, oslabe in dajo le revne pujske. Pred 10. mesecem se zato ne priporoča pripuščati svinj. Najkrepkejše pujske vrže svinja stara 2 do 4 leta. Zato se priporoča, naj se ne zakolje svinja koj po prvem porodu, marveč naj se redi nadalje za pleme. Nad 4 leta stara svinja tudi ni več dobra za pleme, ker da slabotne mladiče in ima tudi manj mleka. Tudi meso prestarih svinj ni mnogo prida, ko jih zakoljemo.
Pege od črnila v podu se odpravijo, ako se polijejo z nekoliko stanjšane solne kisline. Za nekoliko časa izpere se pega z vodo; ki se vedno priliva.
Pege od rije se spravijo iz perila ako se pomočijo s pomočjo lesenega klinčka s cinkovo soljo, ki se jo raztopi v vodi, ter nato z gorko vodo izperejo.
Grozdje se je pričelo vsled dolgotrajne suše močno krčiti, Osobito v solnčnih, bolj visokih legah in tam, kjer se je bolj plitvo kopalo, trpijo trte močno. Med raznimi trtami občutijo najbolj sušo laški rizling in glera. Trte cepljene na rupestris monticolo in na rup. metaliko prenašajo suhoto boljše, nego one, ki so cepljene na riparijo. V vinogradih, ki so se dobro obdelovali, napravila je suša mnogo manj škode, nego v slabo obdelanih.
Cena grozdju žlahtnine in portugalke je sedaj na goriškem trgu od 20 do 24 vin. kg. Neki posestnik, ki je pripeljal 8 q grozdja na goriški trg v mnenju, da ga dobro proda, a se mu je ponujalo za nje samo to ceno, naložil ga je na železnico ter peljal v Celovec. Tu ga je prodal po 40 v kg. Ker stane vožnja približno le 2 K za q, se mu je ta pot dobro izplačala. Morda ga bo kedo drugi posnemal.
Sadje v Avstriji. Kakor poroča kmet. ministerstvo se nade glede sadja zadnji čas vedno slabšajo. V nekaterih krajih pada,
•sadje radi vročine na tla, v drugih krajih ga je potolkla toča. Relativno še najboljše kaže sadje na južnem Tirolskem, četudi škodi tudi tam prevelika suša sadnemu drevju. Ranega sadja je na južnem Tirolskem precej, vendar je močno črvivo.
Tomasova žlindra pride v prvi polovici meseca septembra, kdor hoče toraj, da mu pride žlindra v celih vagonih na bližnjo postajo, ta naj jo nemudoma naroči.
Turšeiea kaže glasom poročila kmet. ministerstva, razun na Goriškem, severnem Tirolskem in v Dalmaciji povsod v Avstriji prav dobro. Posebno se hvali turščica v Bukovini, na Štajerskem, Koroškem, Nižjeavstrijskem in deloma na Kranjskem, Na Goriškem in v Dalmaciji je napravila suša na turščici mnogo škode.
II. izvanredni občni zbor ..Vinarskega in gospodarskega društva" v Dutovljah, razglašen v „Prim. Gospodarju" št. 14. z dne 20. julija t. 1. se prenese na dan 15. septembra t. 1. ob 4. uri popoldne in se vrši v prostorih društvene krčme se sledečim dnevnim redom: 1. čitanje revizijskega zapisnika; 2. sprememba pravil: 3. volitev odbora in nadzorstva; 4. slučajnosti.
Odbor.
Na kmetijski šoii na Grmu začne novo šolsko leto z mesecem novembrom. Na ti šoli učijo se učenci vseh tistih strokovnih in pomožnih ved, ki so potrebne za uspešno kmetovanje. Pouk traja dve leti Učenci stanujejo v zavodu ter plačujejo za hrano po 80 v na dan in za pouk 40 K na leto. Potrebna pojasnila daje vodstvo kmetijske šole na Grmu pri Novem mestu.
Kmetijsko poučno potovanje na Češko priredi c. kr. kmetijska družba kranjska prihodnje leto ob priliki kmetijske razstave v Pragi pod vodstvom c. kr. vinarskega nadzornika B. Skalickega.