roštuitui plačuria v gotovini
MENTOR
DIJAŠKI LIST DEVETNAJSTO LETO VI/ VII
V tem zvezku sodelujejo / Janko Mlakar / Sfinks / Dr. Fr. Jaklič / Vladimir /Dr. L Sušnik / Branimir Steska / Vanjuša / T. K./ France Vodnik / Viktor Smolej / Ivo Brnčič / J. Jalen /L Dolenec / Crassus / Bogo Pleničar
Mentor / dijaški list / XIX. leto / 1931/ 32
Vsebina VII VII številke.
Str.
Janko Mlakar / Spomini.............................................................................121
Sfinks / Sanjska pesem...........................................................  ,	133
Dr. Fr. Jaklič	/	Proč z lažjo!...............................................................134
Vladimir / Poslednja pot...........................................................................137
Dr. L. Sušnik	/	Narodna propaganda	v francoskem slovstvu...............................139
Branimir Steska / Ljubljanski zmaj ................................................................144
Vanjuša / Pot skozi molk...........................................................................144
T. K.	/	Pij XI. in Vzhod.......................................................................145
T. K.	/	Premnogi bodo	slavili njegovo modrost..................................................147
Julij Kaden-Bandrowski / Profesor...................................................................M*
Viktor Smolej	/	Velemesto & Co............................................................  150
Ivo Brnčič I Dvoje smeri..........................................................................1S 3
J. Jalen / Pod stropom neb.i.................................................................. •	>57
Sfinks	/	Sprostiti se.......................................................................159
Sfinks	/	Saj bo vstalo.........................................................................159
Sfinks	/	Molitev  ...........................................................................  159
I. Dolenec / O pesniku dr.	Jerneju I.evičniku...................................................160
Obzornik /
Knjige in časopisi.......................................................................
Literarni pomenki...................... .	.	.	   .	.	165
Kulturni paberki............................................................................'®5
Dijaški šah...............................................................................  166
Zabavni kotiček /
Mayeriada...............................................................................    167
Drobi?.................................................................................... .167
Uredništvo	lista: Prof. dr. Joia Lovrenčič, Ljubljana, Zrinjskega c. 7.	/	Na uredništvo
sc pošiljajo	vsi rokopisi in dopisi, ki so namenjeni za objavo v	listu. /	Rokopisi sc ne
vračajo. /	Uprava je v Ljubljani, Miklošičeva ccsta 5. / Na	upravo	se	naslavljajo vsa
naročila in reklamacije.
Vsak naročnik, naj dobiva list naravnost na svoj naslov ali	pa pri poverjeniku, mora
poravnati vso naročnino v prvi polovici letnika, siccr ne bo dobil več šeste številke.
Mentor izhaja med šolskim letom vsakega 1. v mesecu. Urednik prof. dr. Joža Lovrenčič, izdaja Prosvetna zveza (dr. Jakob Monorič), tiska »Slovenija« (predst. Albert Kolman, Ljubljana, Celovška cesta 61). I Celoletna naročnina za dijake Din 30.—, za druge in zavode Din 40.—. Posamezna številka Din 4.—. Plačuje se naprej. — Štev. ček. računa pri poštni hranilnici v Ljubljani 14.676.	/ Naročnina za Italijo: Lit. 10.— za dijake,
Lit 15— za druge; za Avstrijo: S 4.— za dijake, S 6.— za druge. — Plačuje se po italijanskih, oziroma avstrijskih čekovnih položnicah »Katoliških misijonov« v Grobljah pri Domžalah.^ — Naročnina za Ameriko 1 dolar, za vse druge kraje vrednost 4 švic. frankov. Poverjeniki dobivajo za vsakih 10 plačanih izvodov enajstega zastonj. — Plačati pa morajo vso naročnino za vse naročene izvode pred izidom šeste številke vsakega letnika.
Janko Mlakar / Spomini.
»Slovensko bralno društvo.«
Včasih se zbero v kakem razredu sami taki profesorji, ki smatrajo vsak •ivoj predmet za »cdinozveličaven«. Ta okoliščina je za dijake navadno jako neprijetna, za marsikoga celo porazna, ker zahteva vsak profesor, da se morajo pred vsem učiti njegovega predmeta. Jasno je, da se slab, pa tudi povprečen dijak, ne more vseh predmetov »pred vsem« učiti in mora zato enega ali drugega zanemarjati. V takem razredu je ozračje vedno kakor prenasičeno z elektriko; ob sklepu šolskega leta pa izbruhne včasih nevihta, ki zahteva neprimerno število žrtev.
V	tem oziru se nam je v drugi zelo dobro godilo.
Za zgodovino in zemljepis smo imeli dr. Ragazzija, za katerega se nam ni bilo treba skoraj nič učiti. Mož je bil trd Nemec in je znal jako slabo slovenski. Imel je sicer izpit za slovenski učni jezik, a kako ga je naredil sam Bog vedi.
Nam je njegovo neznanje slovenskega jezika prav dobro prišlo. Imeli smo na teden štiri ure, pri katerih se nam ni bilo treba bati, »če pridemo na vrsto«, in za katere se nismo dosti pripravljali. Ker nas tudi Pavlin ni pritiskal, smo imeli za druge predmete dovolj časa. To se je jako dobro poznalo pri sklepni klasifikaciji. Izmed 44 učencev je en sam padel, pet jih je pa dobilo ponavljalni izpit.
Ragazzija smo se vsi razveselili. Ako bi ne bili vedeli, da je kot rezervni častnik vnet za vojaško disciplino, bi ga bili sprejeli z imenitnim aplavzom. Dijaki, ki so ga že prejšnje leto imeli, so nam pripovedovali o njem mnogo prijetnega in zabavnega.
Razumel je tako slabo slovenski, da so mu namesto zgodovine pripovedovali pravljice in pesmi. Neki predrznež mu je celo naštel vse njegove napake, resnične in izmišljene, kar jih je vedel, in se iz njega norčeval. Ker je profesor mislil, da mu je tako obširno in gladko odgovoril, ga je za vse to še pohvalil.
Tekom prvega leta v Ljubljani se je pa že naučil toliko slovenščine, da je vsaj to vedel, ali dijak pripoveduje zgodovino ali ga zmerja. Zadostovalo pa je, da si le tuintam imenoval zgodovinske osebe, ki so v lekciji nastopale. Kaj si vmes povedal in kaj so te osebe delale, zato se Ragazzi ni brigal. Da si le veliko in gladko govoril, pa je bilo »praf dobro«.
Nekoč sem bil vprašan tretjo punsko vojsko. Učil se sicer nisem nič, vedel sem pa nekoliko o nji, ker sem rad prebiral Staretovo Zgodovino in sem se navduševal za Hanibala. Seveda, tega je bilo premalo, zato sem povedal vse, kar sem vedel o vseh treh punskih vojskah. Hanibali, Hasdrubali in Scipioni so mi leteli iz ust kakor čebele iz panja in jezik mi je šel vse drugače, kakor pri drugih profesorjih. Nisem bil pač razburjen.
»Praf dobro,« mi je pokimal Ragazzi in mi zapisal »hvalno«.
Zgodovina nas torej ni tiščala. V zemljepisu jc pa marsikdo ujel kako šestico, — kajti tu mu nismo mogli pokazati ali narisati Amerike za Avstralijo. V tem oziru je bil včasih celo izbirčen, da mu ni vsaka risba ugajala.
Nekoč me popolnoma nepričakovano pokliče k tabli. Dokončaval sem pravkar Balkanski polotok, ki sem ga bil dolžan že tri tedne. Nesem mu še moker zvezek in ga položim na kateder.
»Italija«!
Takoj mu postrežem. Ker sem vedel, da je Italija podobna škornju, mu narišem na tablo tak kanon, kakor sem jih svoje dni prekucaval pred Hinter-lechnerjem. To mi je šlo še precej dobro od rok in vsak objektiven človek bi bil moral priznati, da je bila risba res podobna Italiji. Ragazzi jc bil pa to pot jako subjektiven. Posmejal se jc in ukazal: »Sicilija!«
Sicilija se mi je pa res ponesrečila. Pozabil sem poudariti tri vogle. Ako bi bil že takrat poznal Napoleonov trivogelnik, bi je gotovo ne bil polomil, tako sem jo pa, in siccr prav pošteno.
»To ni Sicilija, to je krompir,« se je zahehetal Ragazzi in mi zapisal v zvezek pod zadnjo risbo veliko 6.
Velikosti številke se nisem čudil, pač pa temu, da jc tako dolg stavek pravilno izgovoril.
Ker so nam risbe vzele preveč časa, smo se hodili ob ponedeljkih pri zemljepisu redno opravičevat. Šli smo v gosji vrsti pred 'kateder in govorili vsi enako: »Prosim gospod doktor profesor, sem bil bolan.«
Ker jc bil v tistih časih le tuintam kak profesor tudi doktor, je Ragazzi veliko dal na svoj doktorat. Mi seveda smo to slabost izrabljali pri opravičevanju.
Nekoč smo se skoraj vsi opravičevali. Profesor nas je potrpežljivo poslušal in kimal. Ko smo pa sedeli spet v klopeh, se je naenkrat razvnel.
»Danes jc p6nedeljek, in vi priti k meni: ,Sem bil bolan, sem bil bolan,' a jaz pisati: dvojka, dvojka, dvojsa.«
Te brezobzirne besede so nas tako užalile, da smo se prihodnjo uro spet šli — vsi opravičevat...
Pred praznikom se pa nismo hodili opravičevat, kakor po nedelji. Ob taki priliki smo mu rajši voščili »vesele praznike«, čeprav smo praznovali samo en dan. Ko je prišel za kateder, je zagrmelo enoglasno po sobi: »Prosimo, gospod doktor profesor, mi vam voščimo vesele praznike!«
Nato smo celo uro delali, kar smo hoteli, da smo bili le mirni. Ragazzi je bil namreč v tem oziru precej siten in je takoj zapisal v »klobasenbuch«.' Malo si pošepetal, pa si bil v njem. Taka stvar je stala takrat dvajset goldi-
1 Klasscnbuch.
narjcv, ker je že enkratna »pohvala« v razrednici imela navadno za posledico v vedenju »primerno« in s tem izgubo oproščenja šolnine.
Neko uro smo pa imeli pri zemljepisju velik direndaj. Ragazzi je tako dolgo vrtel na suknjiču gumb, dokler ni odletel med klopi — gumb, ne Ragazzi.
Seveda smo takoj postrežljivo planili pod klopi in ga iskali. Porabili smo to ugodno priliko in se pretepali, suvali in ščipali, da je bilo veselje. Ker je bilo iskanje v teh okoliščinah precej utrudljivo, smo se morali menjavati. To veselo prerivanje je trajalo celo uro, »doktor profesor« pa je sedel za katedrom in potrpežljivo čakal, kdaj bomo našli gumb. Našli smo ga točno, ko je pozvonilo.
Ragazzi se je oprijel vsake novosti, tako tudi bicikla. Vozil se je pa na takem, ki jc imel spredaj veliko kolo, zadaj pa čisto majhno, ki je teklo za prvim, kakor sinček za očetom. Nekoč je imel smolo, da je padel, in sicer prav na usta. Prišel je v šolo z zalepljenimi ustnicami in sedel za katedrom, mi smo se pa pripravljali za druge predmete ali pa brali povesti. Škoda, da je njegova popolna molčečnost trajala le kake tri ure.
Sploh jc pa silno malo govoril in razlaga mu ni delala nikakih težav, čeprav ni znal jezika. Pri zgodovini se je vse »podajanje« in »pojasnjevanje« vršilo potom branja. Vzel je v roke zgodovinsko knjigo in ukazal dijaku, ki ga je zavoljo njegovih snažnih risb jako čislal: »Meršu (pisal se je Meršov), berite!«
In »Meršu« je bral. Ko jc končal, je profesor sam še enkrat bral ono lekcijo, pa le tiste stavke, katere bi se po njegovem mnenju morali naučiti. Te stavke smo podčrtali in jih je potem še kdo izmed nas prebral. S tem je bila učna »slika« končana.
Pri zemljepisu se pa Ragazzi sploh ni oglasil, kakor da jc naredil obljubo molčečnosti. Samo risal je na tablo. To delo je opravljal jako rad in z nekim samodopadajenjem. Pri tem je rabil vedno lastno kredo in gobo; oboje je imelo lepe držaje iz nikla, da si ni rok umazal. Reke in meje je risal jako debelo, in jc to tudi od nas zahteval. Povedal nam pa nikdar ni, kaj pomenijo trakovi, ki jih je bil narisal, in pike, s katerimi jih je ozaljšal. Vsaka njegova risba jc bila kakor uganka, ki smo jo morali sami rešiti.
Navzlic temu smo bili z njim zelo zadovoljni, on pa menda z nami; vsaj pritoževal se ni nikdar čez nas. Zal, da ta obojestranska zadovoljnost ni trajala celo leto.
Neko lepo popoldne v mesecu majniku smo po klopeh prav lepo dremali, medtem ko jc Ragazzi v potu svojega obraza risal na tablo nekaj debelim kačam podobnega. Naenkrat zagrmi nad nami, kakor da bi se strop podiral. Profesor vrže kredo na mizo in plane skozi vrata.
»Fantje, tiho!« zavpije Jeretin, ki je bil zaradi svojih dvajsetih let nekaka avtoriteta. »V sedmi štamfajo Ncdweda. Poslušajmo, kaj bo!«
Takoj smo utihnili, pa tudi nad nami je postalo mirno. Kmalu se je Ragazzi vrnil še ves razburjen. Bili smo silno radovedni, kaj se je zgodilo, pa sc ga nismo upali vprašati. Sicer smo pa itak po soli vse zvedeli.
V sedmi je poučeval nemščino in zgodovino profesor Nedvved, ki je bil zagrizen Nemec. Slovenske dijake je metal iz golega šovinizma. Zaradi tega jc imel žc ponovno težke zapletljaje, in celo okna so mu pobili.
Tisto osodepolno popoldne so se pa dijaki dobro pripravili. Vzeli so s seboj polena in jih skrili pod klopi.
V onih časih so namreč dijaki včasih pokazali profesorju svojo nezado-
voljnost s tem, da so ga »štamfali«, to je, tolkli so s pestmi po klopeh in butali z nogami ob tla.
Nedwed je začel klicati slovenske fante pred kateder in jih, kakor navadno, podil v klop, da so se kar srečavali. Oražen, poznejši mecen medicin-cev, je hotel grozečo katastrofo preprečiti. Zato vstane in odide k ravnatelju, da bi mu pojasnil položaj.
Tedaj je pridrvel v pisarno Ragazzi in zaklical: »Herr Direktor, in der Septima wird furchtbar gestampft.«2
Ko je prišel ravnatelj v sedmo, so fantje s profesorjem že obračunali. Nedwed je stal ves bled ob 'katedru, eden izmed dijakov je pa odpiral okna, da bi se prah, ki ga je dvignilo »štamfanje«, izkadil.
Drugi dan so sedmošolci izjavili ravnatelju, da ne pridejo tako dolgo k nemščini in zgodovini, dokler ne dobe drugega profesorja. Zmagali so na celi črti. Imeli so namreč na svoji strani večino profesorjev, vso slovensko javnost in celo Winklerja.
Za nemščino so dobili ravnatelja, za zgodovino pa Kaspreta. Nedwed je šel na »bolezenski« dopust in po počitnicah v Iglavo na Moravsko. Pa tudi tu niso bili z njim zadovoljni. Že takoj naslednje leto so dobili naši osmošolci z iglavske gimnazije vprašanje, kako so se ga v Ljubljani iznebili.
Mi smo bili silno veseli, da so spravili ljutega »slovenofaga«;‘ z gimnazije,
—	saj smo se že naprej bali, kdaj nas bo dobil v pesti. Seveda je bilo, kakor se že dogaja, tej sladkosti pridejanega nekoliko pelina. Ker je Ragazzi prevzel v V. b namesto Kaspreta zgodovino, nas je — nehvaležnež! — prepustil na milost in nemilost — Šegi.
Z Bogom lepe zemljepisne in zgodovinske urice!
Pa to ni bila edina nesreča v drugi. Razpustili so nam tudi »Slovensko bralno društvo«.
Takrat nismo tako gojili športa, kakor današnja mladina. Zato smo pa rajši brali, zlasti pri — Ragazziju. Ob sredah in sobotah popoldne smo pa hodili v »Licealno knjižnico« v »lesecimer«4 brat.
Tu je kraljeval skriptor Levstik. Kako smo se ga bali! Bil je pa tudi hud ko poper. Ako je kdo le dvakrat zapored obrnil list, je že zakričal nad njim: »Ali ste prišli listat?«
Neki drugošolec je rekel slugi, ki je izposojal knjige, naj mu da »Med dvema stoloma«.
Sluga ga premeri od nog do glave in mu pravi: »Se ne da.«
Fant se mu je zdel premajhen	za tako knjigo.
»Da se, da,« odvrne mu mali	predrznež, »če le hočete.«
Takrat se pa dvigne Levstik s	stola.
»Dečko, ven!«
In dečko je zginil ko kafra.
Tudi jaz sem pri neki priliki treščil z Levstikom skupaj.
Neko popoldne sem bil prvi pri vratih, držal za kljuko in čakal, kdaj bo v stolnici bilo eno. (Takrat se je	bralnica odpirala.)	Tu me	nekdo	udari	po
roki, drugi, ki so tiščali za menoj,	me porinejo, vrata	se dokraja	odpro,	in	jaz
padem med mize ter poderem nekaj bralnih pultov na tla.
Levstika sicer nisem videl, slišal sem ga pa.
»Dečko ...«
’ Gospod ravnatelj, v sedmi strašno »štamfajo«.
3	Slovenoir.
*	Bralnica.
Kaj je hotel »dečku« povedati, ne vem, ker sem jo prav tako urno pobral iz sobe, kakor sem vanjo priletel. Bal sem se ga pa tako, da sem se potem štirinajst dni ogibal bralnice.
Umrl je, ko sem bil v tretji. Šele tedaj smo zvedeli, koliko je trpel v bolezni, in razumeli smo njegovo osornost.
Nestrpno smo pričakovali pred pogrebom okrožnice, ker smo mislili, da se bomo pogreba korporativno udeležili. Končno je le prišla, prav pri zadnji uri popoldne.	'
Imeli smo Ragazzija. Prebral jo je po tihem, podpisal in jo dal slugi nazaj. Nato je pa celo uro študiral, kako nam bo povedal slovenski, kar je bral v nemščini. Ko smo koncem ure odmolili, nam pravi: »Jutri v' soboto (bil je cesaričin god) morajo celi učenci vse gimnazije k maši.«
Mi pa začnemo klicati: »Kaj pa Levstikov pogreb?«
»Ah nič!« je zamahnil in zginil skozi vrata.
Za tako omalovaževanje naše interpelacije smo se maščevali, da smo za njim kričali, če moramo k maši res celi priti in če ne smemo pozabiti glav, nog ali rok.
Še isti večer — bil je mračen novembrski dan — so pokopali Levstika brez naše korporativne udeležbe, kar se nam je zelo za malo zdelo. Pogreb je bil pa navzlic temu veličasten, kakršnih je Ljubljana do tedaj še malo videla.
Pesniki in pisatelji so res srečni ljudje. Če ne drugega, vsaj pogreb imajo lep in v novejšem času celo zastonj kakor velmožje in — občinski reveži.
Pa vrnimo se v drugo! Ker v bralnici in knjižnici nismo mogli kriti svojih potreb glede duševne hrane, smo ustanovili »Slovensko bralno društvo«. Njegov namen je bil, nakupovati in izposojevati slovenske leposlovne knjige. Občne zbore smo imeli navadno v kotu pri peči.
Ko smo nekega dne prav burno zborovali, stopi v razred Šega. »Občni zbor« se takoj pomiri in razprši po klopeh.
Profesor je bil radoveden, odkod tak hrup, in vpraša Kovača, ki je bil odgovoren za red v odmorih, kaj smo imeli.
»Oh nič posebnega,« uide fantu, »tam za pečjo je bil občni zbor.«
»Kaaj? Občni zbor? Kje, kakšen,, kdo ga je imel?« je hitel Šega povpraševati, in preden je minila ura, je bilo naše bralno društvo že pokopano.
Prišlo je v prisilno likvidacijo in njegovo premoženje (Pravica, zakrij si obraz!) so zaplenili v prid podporne zaloge in šolske knjižnice. V blagajni je bilo 72 kr., knjig pa kakih deset. Nekaj so jih člani seveda utajili.
Bili so pa tudi strahopetneži vmes, ki so kar sami javili, da imajo izposojene društvene knjige, kakor na primer Smukavec.
»Kaj, tudi vi ste bili zraven?« se je začudil Šega.
»Prosim, gospod profesor,« je hitel fant ves prestrašen, »saj nisem bral tiste knjige, je tako pohujšljiva, da, pohujšljiva, pa jo imam kar v kovčegu zaklenjeno.«
»Kakšna knjiga pa je to?«
»Rokovnjači.«
To priznanje je izzvalo glasen smeh, in celo Šega se je namuznil.
Likvidacija nasilno zatrtega društva sc je izvršila brez hujših posledic za navadne člane. Le funkcijonarji so morali trpeti zasmehovanje zaradi svojih častnih mest.
»Blagovolite gospod predsednik prevesti ta stavek v latinščino, seveda, če niste preveč utrujeni od občnih zborov.«
»Potrudite sc, prosim, gospod knjižničar, k tabli, ako vas ne bole roke in noge od urejevanja društvene knjižnice. To ni malenkost, toliko knjig!«
»Kaj, ta naloga vam dela težave? Toda oprostite, gospod blagajnik, kako pa delate potem društvene proračune in bilance, ki so pri tako ogromnem denarnem in blagovnem prometu gotovo jako zapleteni?«
Tako in podobno so zbadali profesorji idealne fante, ki so se žrtvovali za prosveto, mi smo se pa smejali.
Da, mladina je cesto brezsrčna; bila je takrat, ko je v naši drugi zborovalo »Slovensko bralno društvo« in je šc danes. Kolikrat sem se kot katehet jezil, ker so se gojenke smejale kakemu neprostovoljnemu dovtipu součenke, Čeprav je komaj solze zadrževala. Ako bi se bile zamislile v njen položaj, bi tega gotovo ne bile storile.
»Bralnih društev« pa nismo potem več snovali.
V pregnanstvu.
Včasih so trdili ljudje, da so gimnazijski razredi, ki imajo liho število, težji od onih s sodim številom. Meni se pa zdi, da ni tako. V prvi nisem našel nikakih težav. V sedmi bi se mi bilo skoraj ponesrečilo, da bi bil zašel med odličnjake; manjkala sta mi do odlike samo dva reda. Zares težka je bila peta. Prehod od slovenskega učnega jezika k nemškemu mi je delal precejšne preglavice. Tretjo, v kateri se marsikdo spotakne ob grščino ali algebro, sem pa ohranil v blagem spominu.
Najprej zavoljo koz, ki so takrat razsajale po Ljubljani in zahtevale tudi marsikatero mlado življenje.
Pojavile so se začetkom januarja. Pazljivo smo zasledovali, kako so se širile, šteli kontumacirane dijake in čakali, kdaj bodo zaprli šolo.
V	tistih časih niso bili tako pristranski, kakor dandanes, ko zapro samo razred, v katerem se pojavi nalezljiva bolezen, dočim imajo drugi šolo. Počakali so rajši, da se je bolezen lepo razširila po vseh razredih, potem so pa vso šolo zaprli, pa ne za nekaj dni, marveč za cele tedne, da se je vsaj splačalo.
Tudi glede koz so tako ravnali. Počakali so, da je bilo v mestu nekaj sto slučajev, na gimnaziji čez pol stotine bolnih in kontumaciranih fantov, nato so pa proglasili »kozave počitnice«.
Bilo je v soboto po zadnji glasni (tretji) konferenci, ko so nam naznanili, da se konča prvi semester in zapre šola. Radi nenadnega zaključka je padla tretjina dijakov, kar pa meni ni grenilo počitnic, ker nisem bil med »padlimi«.
Dopoldne smo navadno igrali »duraka«, popoldne pa hodili vkljub debelemu snegu in hudemu mrazu kot plemeniti »Delavari« po »pragozdih in prerijah« ter zasledovali sovražne »Irokeze«. Mokri, premraženi in prepoteni smo iskali njih sledi ter gasili žejo s snegom in ledom. Medtem je pa hodil po ulicah Doberletov voz, pobiral mrtve ko smeti in jih vozil na pokopališče, kamor je bil dostop strogo prepovedan.
Tisto leto je izostal tudi karneval na veliko žalost starih in mladih norcev, zlasti pa barabic.
Na pustni torek popoldne so namreč vsako leto metali s kazinskega balkona pomaranče. »Publika«, ki jih je spodaj lovila, je bila precej pisana; celo odrasli — barabe so bili vmes. Po Zvezdi je pa staro in mlado promeniralo in se obmetavalo s konfetijem, pa tudi s sladkorčki, katere so potem otroci po tleh pobirali. Tudi jaz sem jih, ko sem hodil še na Graben.
Takole sredi popoldneva so prignali tudi »brno«. V plahto zavita maska je držala na drogu glavo, ki je bila še najbolj krokodilji podobna; druge, v raztrgana zenska krila oblečene maske so se pa podile okrog nje in se obdelovale 7. metlami, »Brna« se je počasi pomikala sredi kričeče druhali in v taktu
odpirala široko žrelo. Za častno spremstvo so seveda skrbeli otroci, ki so imeli v »pustne« namene popoldne prosto.
Karneval je s kozami vred v Ljubljani za vedno nehal, pustne šeme so se pa umaknile z ulice v plesne dvorane.
V zadnjem tednu februarja je bolezen že precej ponehala, počitnice pa popolnoma. Treba je bilo zopet v šolo. Bali smo se, da nam bodo podaljšali šolsko leto ali nas preobkladali z delom, pa je bil ves strah zastonj. Končali smo kakor navadno sredi julija, in tudi pritiskali nas niso; da, prišla so celo prijetna presenečenja.
Tako si je na primer takoj, ko smo prišli v šolo, profesor Vašek zlomil roko, in dobili smo za matematiko profesorja Šubica, čigar dobroto smo uživali že v mineralogiji In ko je Šubic odM zadnji teden v marcu na dopust, je prišel namesto njega Jarej, nekoliko manjša dobričina, pa vendar še neskončno velika v primeri z Vaškom. Pri fiziki nam sicer ni kazal poskusov, pa smo mu to radi odpustili, ker tudi z nami ni »eksperimentiral«.
Kar se tiče Vaška, smo upali, da se bo do konca leta zdravil. Kako smo bili neprijetno presenečeni, ko jo je že po veliki noči z roko v obvezi primahal v šolo. Rekel je ironično, da mu je bilo dolgčas po nas; mi smo pa molčali in čakali, kaj bo, ko bo pogledal v razredni katalog, ki so ga takrat še shranjevali v katedru.
In res, kar za glavo se je prijel (seveda z zdravo roko), ko je zagledal v matematiki toliko dobrih redov, ki sta nam jih bila Šubic in Jarej napisala.
»Oho, to pa moram paralizirati,« je dejal in v nekaj urah je bilo res vse »sparalizirano«.
Velik kamen spotike je bila nekaterim tudi grščina. Meni se ni zdela posebno težka. Da sem si zapomnil posamezne glagolske oblike, sem si pomagal s sličnimi slovenskimi besedami, katerih v grščini kar — mrgoli.
Vzemimo na primer besedo »lizaj«. Kaj ne, to je velevnik od glagola lizati? In glejte, tudi v grščini je »lizaj« velelnik, in sicer od glagola liejn.
In »pojejte«, kako radi ubogate, zlasti če je kaj dobrega. V grščini imamo prav tak velevnik od glagola »pojejn«.
Ako nisem našel v slovenščini enakih izrazov, sem se pa poslužil podobnih.
Perfekt in supin latinskega glagola »tollere« sem si enkrat za vselej zapomnil na ta način, da sem spremenil »sustuli-sublatum« v »šuštarje s podplatom«.
V botaniki nisem bil nikoli posebno zveden, čeprav sem »prebotaniziral« celc popoldneve in hodil celo zalivat v botanični vrt. Vendar še danes vem latinsko ime za lapuh, in sicer zato, ker sem si prikrojil »tusilago farfara« v očitek »ti si lagala Barbara«.
Besede »Manc-Tekel-Farcs« niso bile usodepolnc le za Baltazarja, kateremu jih je roka zapisala na steno, marveč tudi za nekega mojega sošolca, ki je dobil šestico, ker s« jih ni mogel spomniti. Meni pa niso delale preglavice; zapomnil sem si jih s pomočjo pomožnega stavka »Marn je tekel v farovž«.
Po mojem sicer nemerodajnem mnenju današnji pedagogi preveč zanemarjajo to panogo mnemotehnike. Saj so odpravili celo tiste lepe pesmice, ki je v njih Kermavner v svoji latinski slovnici podajal najvažnejša pravila.
Kadar se nisem mogel takoj odločiti, s katerim spolom bi odlikoval samostalnik, sem hitro citiral v mislih:
»Mož, narodov, vetrov in rek imena moška so povprek.«
Ali pa:
»Zena, dreves, otokov zgolj, dežel in mest je ženski spol.«
Starejši, že bradati součenci so nam mlajšim včasih očitali, da se še sklanjati ne damo. Strupeno ost tega zlobnega očitanja smo dobro čutili, ker smo znali pravilo:
»A kar se sklanjati ne da, to naj za neutrum sploh velja.«
Dandanes se morajo dijaki mučiti z latinsko slovnico brez vseh teh lepih pesmic, zato jo pa tudi tako znajo . . .
Navzlic vsem poetičnim mnemotehničnim pripomočkom sem jo v neki latinski nalogi prav pošteno polomil. Šega mi je ves ogorčen vrgel zvezek v klop in zaklical: »Nezadostno! Marš v predzadnjo klop, da vas več ne vidim, lenoba!«
In moral sem izpred njegovega obličja iz druge klopi v pregnanstvo med častitljive osemnajst in večletne »starešine«.
Da bi bil prijazno sprejet, ne morem trditi.
»Prekleti smrkavec, kaj pa hodiš sem doli napotje delat?« me je pozdravil Jeretin, poleg katerega sem ponižno sedel.
Pozneje se je pa najino razmerje zboljšalo, zlasti še, ko je videl, da znam dobro španati. Prešpanala sva potem cele ure, celo pri Šegi.
Priznati pa moram, da sem se od Jeretina veliko naučil. Le škoda, da ni Špana tako v čislih kakor šah, sicer bi jaz kot »španski« prvak ali šampijon, kakor pravijo, lahko naredil zmagovito turnejo, če že ne po celem svetu, pa vsaj po Evropi in Ameriki.
Lepi dnevi »pregnanstva« so pa le prekmalu minuli.
Pisali smo zopet latinščino. Ko tako v potu svojega obraza prevajam, mi porine Jeretin list in pravi: »Otrok, kaj se boš mučil, prepiši!«
Nekje je dobil knjigo, iz katere je Šega dajal naloge, in to pot jo je zadel.
V	varstvu širokega hrbta svojega »predsednika« sem vso nalogo prepisal.
Čez nekaj dni prinese Šega zvezke.
»No, Mlakar,« mi pokima, »sedaj ste se pa poboljšali in se lahko vrnete zopet na svoje mesto. Pisali ste hvalno.«
Jaz pa nisem vedel, ali naj bom vesel ali žalosten. Vesel sem bil, ker sem dobro pisal, žalosten pa, ker sem moral iz varnega zatišja na odprto polje.
Pozneje nisem bil nikdar več pregnan izpred razrednikovega obličja. Zato sem pa hodil v odmorih v zadnje klopi na obiske in bil silno ponosen, da so me »veliki« med seboj trpeli.
Španal pa nisem v šoli več noter do osme.
Bombardirji.
l udi v tretji je bila zasedba predmetov jako ugodna.
Ker je Šega prevzel grščino, da je laže razsajal, je prepustil nemščino mlademu suplentu Petelinu, ki je bil doma z Iga.
O Ižancih pravijo, da so hudi ljudje, zlasti če si radoveden, kje imajo trebuhe. Petelin je bil pa zelo dober človek, ki ni smatral za »casus belli«,B če
5 Povod za vojsko.
jc fant poskušal zaporedoma vse tri člene, »der-die-das«, kateri bi bil v danem slučaju najpripravnejši, ali pa če je kak »močan« glagol »slabo«r' spregal.
Za zemljepis in zgodovino smo dobili zopet Ragazzija. Zelo smo se ga razveselili, pa jc bilo naše veselje prezgodnje. Živeli smo z njim skoraj celo leto v bojnem stanju.
V	času, ko ga nismo imeli, se je očividno hudo pohujšal. Celo zapiral nas je. Ako nismo bili popolnoma tiho, ko je odhajal iz sobe, nas je takoj pridržal v šoli, in sicer najrajši, kadar je imel četrto uro. To je bilo pa za tiste, ki so po hišah hodili na hrano, zelo sitno; pa tudi gospodinje so rade godrnjale, če je kdo prišel prepozno h kosilu.
Zato je pri neki taki priliki šel velik, predrzen fant h katedru in rekel: »Prosim gospod doktor profesor, če smem domov, ker me gospodinja doma čaka.«	^
»Mene tudi moja gospa doma čaka,« se je zasmejal Ragazzi porogljivo in pustil, da je fanta gospodinja še dalje čakala.
Mi smo sicer kot hrabri Indijanci prezirali vse, kar je nosilo krilo (razen mater), vendar se nam je profesorjeva brezobzirnost nasproti njegovi soprogi in dijaški gospodinji zdela grda.
Pokazal se nam je pa še v slabši luči. Navzel se je nekje hinavščine in zavratnosti, kakor je pri njem nismo bili vajeni.
Nekoč pokliče k tabli Bavžiia, nedolžnega in pridnega fanta, in mu ukaže narisati Rusijo. Ta dežela je veljala za težko. Je zelo obširna in ima veliko rek, kar je zanjo koristno, za dijake, ki se jih morajo učiti, pa ne.
Bavži se je kot vesten dijak preskrbel z »goljufijo«. V levici je imel skrito majhno risbo in z nje prerisaval. Ragazzi ga je sicer opazil, pa ni nič rekel; muzal seje hudomušno in molče pustil, da se je Rusija preselila z roke na tablo.
Ko je Bavži končal, jc zmečkal »goljufijo« in jo skril v rokav; potem se jc pa ozrl zmagovito v profesorja in čakal pohvale.
»Izverstno,« je dejal hinavsko Ragazzi, mu zapisal »ganzungenugend« in ga v razrednici očrnil kot »nesramnega goljufa«.
Še danes imam pred očmi Bavžija, kako	jc šel ves vesel v klop	in	kako
se	je njegovo veselje spremenilo v žalost in	ogorčenje, ko je zvedel	bridko
resnico. Pa res, taka zahrbtnost! In to naj bi	bil pedagog!
Kmalu nato so se začeli nad Ragazzijem	zbirati črni oblaki. ..
Bilo je v majniku. Profesor je na tabli s kredo razpletal nekake vrvi, mi smo jih pa prerisovali in čakali, kaj bo iz tega. Naenkrat se odpro vrata in v sobo stopi nadzornik Smolej.
Ragazzi je kar barvo spremenil in takoj prelomil »obljubo molčečnosti«. Govoril je in razlagal, samo ne vprašajte, kako. Mi smo kar venomer kihali in kašljali v robce, da smo dušili smeh.
Smolej jc imel kmalu dosti tega cirkusa. Vzel jc klobuk in šel ven, profesor pa za njim.
Cez nekaj časa sc je Ragazzi vrnil v sobo rdeč ko kuhan rak. Razlagal ni več, pa tudi risal ne. Sedel je za mizo, naslanjal glavo na roke in začel premišljevati svojo polomijo. Bil je res usmiljenja vreden. Mi smo mu pa' celo privoščili.
Mladina je zares neusmiljena. Zadnji pa, ki bi se ji smilil, je profesor.
Na nekem izletu sem šel s svojimi gojenkami po prašni cesti iz Kranja proti Kokrskcmu mostu.
»Pazite,« se obrnem, »da katera ne zadene ob kak cestni kamen in ne
" Na pr. »singte« namesto »sang*.
pade.« V istem hipu sem jim to že tudi nazorno pokazal. Ležal sem v prahu
—	kakor sem bil dolg in širok.
Mislite, da sem se jim kaj smilil? Kaj še! Smejale so sc, da so se kar solzile. Moram pa priznati, da so bile jako postrežljive. Iztepavale so mi iz suknje prah tudi še potem, ko ni bilo več kaj iztepsti. In kako so mahale! Pozneje sem sam slišal, kako sta se dve menili: »Veš, tako sem udrihala po njem, da me še sedaj dlan skeli.«
Da, mladina je res neusmiljena, in zato smo Ragazziju iz srca privoščili smolo, ki jo je imel pri Smoleju in jo	premišljeval do	konca ure.
Ko smo odmolili in hoteli ven, nas je ustavil.
»Kdor imeti atlant, iti domof, kdor ne imeti, ostati tu.«
In tako smo bili vsi obsojeni, da ostanemo v šoli čez poldne, kajti atlanta ni nihče nosil v šolo, ker ga nismo nikdar potrebovali. Sedaj naj bomo pa zato zaprti? Zares, vnebovpijoča krivica!
Toda, pomagaj si, če si moreš. Profesor je pač absolutist v šoli in ima vedno prav.	f'
Ko tako vsi ogorčeni sedimo po	klopeh in prisluškujemo	zvonenju, ki
nas je vabilo h kosilu, pride iz zadnje	klopi Kunšič z	atlantom	v	roki.
»Prosim gospod doktor profesor, jaz imam atlant.«
»Domof!«
In tako je šlo zdaj naprej. V kratkih presledkih so hodili fantje eden za drugim pred kateder in molili »doktorju profesorju« atlant pod nos in šli »domof«.	*■	''
Kunšič je namreč imel svoj atlant za pečjo, kjer smo navadno shranjevali knjige, katerih nismo doma rabili, in šel tako z njim v zlato prostost. Ker je pa imela naša šolska soba poleg dveh oken v takratno temno Semeniško ulico še	eno na	hodnik, je Kunšič dal atlant	skozi	okno na prosto razpolago	sošolcem, in	tako je knjiga šla iz roke v	roko	in opravljala tisto	telesno delo
usmiljonja, ki se glasi: »jetnike reševati«. Ostalo nas je v sobi samo še kakih pet, ko je Ragazzi šele zapazil živahni promet pri oknu in nehal ugibati, od kod naenkrat toliko atlantov.
»Ah,«	je vzdihnil in »konfisciral« edini atlant v šoli.
Sedeli	smo potem še do pol ene in	bi bili	morda do ene, če	bi se ne	bila
prikazala pri oknu na hodniku njegova gospa. Samo pomignila je svojemu »brezobzirnemu« soprogu in bili smo rešeni brez atlanta.
»Starešine« v zadnjih klopeh so potem snovali črne naklepe proti »trinogu« .. .
Za slovenščino smo imeli zelo dobrega profesorja, ki smo ga klicali kar po krstnem imenu.
Profesor Matija je bil sicer že nekoliko prileten, toda po idejah najmanj trideset let pred svojimi kolegi. Pri njem smo uživali vse dobrote svobodne šole, o kateri kvasijo, da je produkt naše moderne dobe.
Takoj prvo uro smo vzeli vajeti v roke in določili smer pouka v slovenščini. Najprej smo izločili slovnico in »Šuman« je romal za peč. Nato smo odločili večji del ure za deklamovanje in prosto zabavo, ostali čas pa za branje leposlovnih spisov v Janežičevem »Cvetniku«.
Deklamovat smo hodili kaj pridno. Ker takrat še ni bil vsak deseti razumnik pesnik kakor dandanes, so se pesmi zelo ponavljale. Zato se ne smemo čuditi, da ni bilo predmetu primerne pazljivosti ne pri nas ne pri profesorju. Mi smo se v klopeh pogovarjali ali učili drugih predmetov, Matija je pa za katedrom dremal. Le tuintam je dvignil glavo ter pohvalil deklamatorja z običajno opazko: »Mož ima precej ognja.«
Samo enkrat jc pokazal nekoliko svojo nevoljo, in sicer takrat, ko je bila Gregorčičeva »Domovini« približno petdesetič »proizvajana«.
»Ne, ni tako zapuščena, kakor pesnik toži,« je dejal počasi. »Saj smo jo danes že najmanj petdesetič slišali!«
Pri profesorju Matiji je bilo torej, ko je zarota proti Ragazziju dozorela. Takrat je bilo hroščevo	leto in	neki ukaželjen	zastopnik teh škodljivcev je
zašel med slovenščino v	sobo. To je bil za nas	jako	zabaven »intermezzo«;
takoj smo se spravili na lov.
»Pustite živalco živeti,« je rekel profesor, »da se vrne v zlato prostost.«
Takoj nato je nekdo ujel »živalco« in jo spustil skozi okno v »zlato prostost«, pa tako, da se	je tam	na semeniškem	zidu	kar razmazala. Pozneje
sc je fant tega čina kesal; kajti	prav ta ubogi hrošč	jc pokazal zarotnikom
pot do tolikanj zaželene os vete.
Ko sem prišel popoldne v šolo, so ze polagali za Ragazzija »mine«. Na mizo, na stol, na tablo, zlasti pa na peč — povsod so nastavili hrošče. Najbolj smo se veselili trenotka, ko bo Ragazzi sedel nanje. Toda veselili smo se prezgodaj. Ko je profesor prišel v razred, so se že vsi hrošči preselili s stola na tla. Sicer je bilo pa tudi zabavno gledati, kako jc Ragazzi skalkal s stola in pokončaval hrošče, ki so lezli izpod mize na kateder.
Pri prvem in drugem še ni nič sumil. Ko so pa začeli korakati v kohortah in so tisti, ki so imeli svoje pozicije na peči, dvignili krila ter jeli brenčati po razredu, je pa le začel gledati in premišljevati, odkod ta golazen. Vso zadevo so slednjič poravnali hrošči, in sicer s tem, da so odbrenčali skozi okna v »zlato prostost«, in ura je potem potekla mirno.
Naslednje jutro nas je Šega trdo pestil zaradi vojnega pohoda hroščev, pa sc nismo vdali. Sklicevali smo se na profesorja Matijo kot pneo, da so tudi med slovenščino prišli hrošči sami od sebe v razred.
In dobri Matija je res pričal nam v prilog. Seveda	pred	talko	spoštovanim
profesorjem sta pač morala mlada suplenta kapitulirati, ccprav nista verjela, da je taka množica hroščev zašla v sobo drugače kakor potom dijaških žepov.
Za hrošči so prišle na vrsto rožičeve pečke.
Takoj naslednji teden je začelo neko dopoldne med zgodovino pokati, po tabli. V zadnjih klopeh so jedli rožiče, pečke pa spuščali na kateder. Kar venomer je delalo pk-pk-pk, tuintam je pa pokalo tudi v celih salvah.
Pri prvih »strelih« se je Ragazzi nekoliko zganil, potem je pa ves čas med »obstreljevanjem« sedel mirno za katedrom in kazal prav stoično ravno-dušje. Gotovo se je še o pravem času spomnil, da je	rezervni	častnik	in	da
mora kot tak ohraniti hladno kri tudi v »dežju krogel«.
Navzlic svoji častniški časti nas je pa le Šegi »zašpecal«.
»Zvedel sem, da ste včeraj gospoda profesorja Ragazzija bombardirali,« je začel drugi dan razrednik s preiskavo, ki je trajala več dni. Dobili so kakih deset krivcev. Zal, da so prišle pri razgovorih v razredu in v konferenčni sobi na vrsto tudi zadeve, ki niso bile z bombardiranjem v nikaki zvezi. Seveda sem bil nedolžna žrtev te v tem oziru nepravilne preiskave jaz, ki sem v življenju moral že marsikaj snesti, kar so drugi skuhali.
V	soboto po končani preiskavi se je pričel pri grščini uvod k justifikaciji. Vsi »zločinci« so bili vprašani in so opravili v nekaj minutah. Nato se pa obrne Šega k meni.
.»Mlakar, zdaj pa pridete vi na vrsto.«
Jaz vstanem in ga začudeno pogledam, ker sem imel glede bombardiranja čisto vest.
»No, le nikar se ne delajte tako nevednega. Kdo pa meče pri slovenščini pomarančne olupke po sobi?«
To vprašanje me je do cela uničilo.
Bilo je še v marcu, ko sem med slovenščino pridno prepariral grščiino. Nekje za menoj so lupili pomaranče in metali name olupke. Nekaj časa sem to mirno prenašal, potem se pa obrnem in zakličem, naj mi dajo mir. Prav isti hip mi pa vrže nekdo velik olupek naravnost v oko. To me pa tako razjezi, da zgrabim kup olupkov, ki so se bili nabrali ob moji klopi, in jih zalučim proti zadnjim klopem.
Prav takrat je pa deklamator pustil »Ubežnega kralja« pasti v prepad in profesor Matija se je, kakor običajno, zdramil in me videl.
»Kaj pa je to, Mlakar? Nisem mislil, da znate biti tako sirovi.«
»Ko pa ves čas vame olupke mečejo,« sem se kratko opravičil in se vrnil h grški preparaciji.
To zadevo sem bil že davno pozabil; zdaj je pa prišla nad me popolnoma nepričakovano, kakor Samson nad Filistejce. Opravičeval sc Šegi nisem.
»Če je tako malo pravice na svetu,« sem si mislil, »da bi se moral človek opravičevati nekaj dni pred binkoštmi zaradi olupkov, ki jih je bil zagnal v postu, pa še v silobranu, v	zadnjo klop, potem je sploh	vsak zagovor	zaman.«
Nikakor tudi nisem	mogel	razumeti, da me je dobri Matija ovadil.	Sicer pa
nisem utegnil premišljevati.
»Heraus zur Tafel!«7 se je glasilo strogo povelje.
Takoj nato sem stal pri tabli s kredo v roki in s trdnim prepričanjem v srcu, da se bom prej ali pozneje vrnil v klop za trojko bogatejši. Vrnil sem se prej...	*	1
»Aorist von epajneo!«8
Pokoren osornemu ukazu zapišem na tablo »epeneza«.
Pozabil sem pa pod eta poriniti neko majhno stvarco, ki ji pravijo grški slovničarji »jota subseriptum« (kako so jo stari Grki imenovili, pa sam Bog ve.) To je bilo Šegi že dovolj.
»Marsch hinein!«
Upal sem, da je	s tem	moj zločin opran, pa ni bil.	Profesor mi je namreč
še naročil, naj pride	oče k	njemu. To je bilo hujše ko	trojka.
Zvečer sem po precejšnem uvodu povedal očetu, da se želi Šega neikaj z njim pogovoriti.
»Ali se spomniš, kaj sem ti rekel, ko si stopil v gimnazijo? Ako te tudi izključijo, mene gimnazija ne bo videla. Hodil sem za tvojega brata le prevečkrat to trnjevo pot, da bi jo še enkrat poskusil.«
Rad bi bil rekel očetu, da ni treba, da bi njega gimnazija videla, marveč da zadostuje, če 011 vidi gimnazijo, pa se nisem upal. Prav takrat je namreč sedel pri svojih pisarijah in v takem položaju ni bil posebno dovzeten za dovtipe, zlasti še za slabe.
Nekoliko sem upal, da bo Šega pozabil na svoje naročilo, pa ni. Takoj v torek me je prijel, zakaj ni bilo očeta.
»Ni imel časa.«
»Dobro, naj pride jutri.«
Zlagal se nisem, saj res ni imel časa za šolo.
7 »Ven k tabli!«
“ Hvalim.
Popoldne sem se posvetoval z bratom, kako bi se izmotal iz zagate. Slednjič sva sklenila, da pojde on k Šegi in mu pove, da oče ne more priti, ker je prav zdaj pred birmo zelo zaposlen. To je bilo zelo verjetno, ker so imeli takrat krojači pred binkoštmi največ dela.
Šega se je s tem odgovorom zadovoljil in bratu naročil, naj pove očetu, da me bo vrgel v grščini brez premestnega in ponavljalnega izpita, če mu ne bom vselej prav dobro odgovoril. Naročila seveda ni izvršil. Čemu bi bila pač starše vznemirjala, ko sem pa vedel, da ne morem pasti. Imenovan nisem bil nikdar, naloge sem pa tudi pisal še precej dobro. In res sem imel v spričevalu
»pov oljno«.	y
Šega je pa še nekaj ur potem neprestano žugal: »Warts Leute, ich werde euch petschieren,«11 in metal s katedra osle, vole in nosoroge v primernih potencah. Grozil je »bombardirjem« s karcerjem do 16 ur in z izključitvijo, naposled je pa cela zadeva padla v vodo.
Zaslugo za amnestijo je imel Rozman, ki danes nekje na Koroškem župnikuje. Nekega dne je namreč izginil iz Ljubljane, in sicer, kakor so govorili, iz strahu pred kaznijo. Bil je namreč »bombardir«.
»Šel je v Trst za ,šifsjunga‘,« so pripovedovali njegovi ožji tovariši.
Iskali so ga v vseh krajih ob glavni cesti v Trst, in da bi se rajši pustil najti, so v šoli razglasili delno amnestijo za vso bombardirsko četo. Še danes sem prepričan, da je bil za milo postopanje s krivci najbolj Ragazzi, ki je bil zelo dobrega srca in ni rad študentu škodoval.	_
Rozman je nekaj dni potem, ko je »odšel za šifsjunga v Trst«, priromal nazaj, to pa tem lažje, ker se je ves čas skrival na Viču pri sošolcu Cveku.
O karcerju ali celo izključitvi pa Šega ni več govoril.
Kmalu po binkoštih so se pričeli premestni izpiti, zelo prijetni časi za tiste, ki jih nismo imeli. Pred klopmi so se ubogi fantje v dolgi vrsti borili s Šego* na življenje in smrt, mi smo pa za tem živim plotom brali indijanske
povesti.	.	.	•	• i	v	•
Zares, na tretjo se z veseljem spominjam: najprej kozave pocitnice, nato
Vaškova nesreča, prijetne ure v pregnanstvu, hrošči itd., sami prijetni dogod-
" »I.c čakajte, ja/, vas bom pritisnil!«
Sfinks I Sanjska pesem.
Svet gori, nebo žari v mehki luči jutranji.
Pota vsa, steze vse, rosne ceste se blesti.
Ti in jaz — plamena, ki sodružno utripljeta.
Ti in jaz — vsi ljudje: mladje, ki iz enega debla vre.
'Z vsečloveške strune zvok,
prošnji zvok,
diha v nebesni obok.
Iz vesolja se v naš čas rahlo opreda božji glas.
Dr. Fr. Jaklič / Proč z lažjo !
Za mladega človeka je prav, da sc čimprej zave vse upropaščajoče sile laži in da se definitivno oklene resnice in resnicoljubnosti ter ji pod nobenim pogojem ne postane nezvest. Današnji svet je v dobršni meri izgubil vero v edino rešilno in zdravilno moč resnice; ker se le preveč peha za trenotnimi dobrinami in uspehi in ker nima pogleda več taiko čvrsto uprtega v duševne večnostne vrednote, je nevarnost se tem večja, da v stiskah in zadregah kdaj zapusti svetlo kraljestvo resnice in pohiti v temno cesarstvo neresnice, hlimbe ali laži.
Preglejva torej danes, mladi prijatelj, vsaj v glavnem tiste razloge, ki delajo laž notranje zlo in zaradi katerih laž nikoli ne more izgubiti svoje sramotnosti in pogubnosti.
T. Laž nasprotuje vsej naši naravi. Naša narava je ustvarjena za resnico in je od laži sovražno odvrnjena. Le opazuj nepokvarjenega otroka, kako bo vedno govoril le to, kar je zares v njegovi duši; njegove besede so prav tako kot njegove žareče oči zvesto zrcalo njegove notranjosti. Pri prvi laži, katero otrok izpregovori, se upre vsa njegova duša in v težki zadregi mu pljuskne val rdečice v obraz. Svoji naravi je z lažjo napravil veliko nasilje in takoj je protestirala.
II. Laž nasprotuje namenu, katerega ima govor. Od vseh stvari ima edinole človek dragoceno zmožnost govora, s katerim javlja svoje misli, čuvstva in namere drugim in po katerem stopa v stik z mislimi, čuvstvi in težnjami drugih. Govor je vez, ki spaja ljudi med seboj. Govor je prvi pogoj vsake človeške kulture; brez dajanja in prejemanja s pomočjo govora bi moral vsaik človek začeti v vsem prav od kraja. In zoper to dragoceno zmožnost je laž po vsepi svojem bistvu naperjena in notranje nasprotuje njenemu namenu.
III. S tem pa laž izpodkopuje in ruši osnovo človeške družabnosti. Brez resnicoljubnosti ni medsebojnega zaupanja, brez zaupanja so pa odnosi med ljudmi neznosni. Vsi ljudje smo kot udje skupnega človeškega organizma, skupne človeške družine. Kako pa bi bilo pri našem telesnem organizmu, če bi en ud varal drugega? Če bi na pr. oči lagale nogam, da ni jarka ali sikale ali prepada, marveč da je ravna pot, ali če bi vonj lagal ustom, da je jed užitna, dočim bi bila pokvarjena, ali če bi lagal toplotni čut telesu? Telo bi trpelo največjo škodo. Prav to je v organizmu človeške družbe, če en ud laže drugemu.
IV. Vsaka laž tudi grdo žali bližnjega. Jemlje mu sveto pravico do resnice. Prostaško vara njegovo zaupanje. In kako naj v lažnivem človeku vzklije močna ljubezen do bližnjega, ko vendar gre brezobzirno le za svojo trenotno koristjo? Lažnivec ne more pozabiti nase ter se veselo in velikodušno žrtvovati zi bližnjega. Z lažnivostjo je konec vsakega prijateljstva, saj prijateljstvo m možno brez zaupanja in zvestobe.
... Vs' v^liki idealisti, ki so močno vplivali na življenje množic, so bili hkrati veliki realisti, to je: brezpogojno so se klanjali resnici ter jo dosledno upoštevali. Da, njihov idealizem je skozi ves varljiv videz čutov in predsodkov in javnega mnenja prodrl do bistva stvari; videli so, kako je in kako bi moralo ti, m nobene motnje jih niso omrežile.
stra^ov|to kvari in ruši značaj. Lažnivost je huda in gnusna rana na c ove kem značaju. Res, da enkratna laž še ne pokonča vse značajnosti; ko pa postane bistvo človekovo vse zalagano, je nemogoče, značaj še dalje obli-
kovati. Človek neprestano niha sem ter tje, nezvest je sebi in svojim načelom, pa si te nezvestobe še priznati neče.
Značaj je jasnost načel in zvestoba do njih, je torej neka enotnost človeka s samim seboj in s svojim spoznanjem. Če pa naše besede in drugo naše zunanje izrazanje tli \ skladu z naso notranjostjo in ni odsev našega prepričanja je ta enotnost že v razsulu in propadanju.
Lažnivosti ima za posledico motnje vsega dušnega življenja. Lažnivec bo polagoma začel tudi samemu sebi lagati, da bo potem tudi drugim tembolj prepričevalno in uspešno lagal. Samega sebe bo torej odtujil svojemu prepričanju in svoji vesti.
Zato ima značajen človek notranji odpor in gnus do najmanjše laži. Iz ene zavedne laži opravičeno sklepa na ostalo manjvrednost lažnivca.
Pesnik Dante gleda v »Peklu« svoje pesnitve »Divina comedia« razne vrste grešnikov in zločincev. Vsakega takoj spozna, le lažnivcev ne more spoznati, kajti ti sploh nimajo svojega obraza; z lažmi so uničili svojo osebnost ter so postali samo refleks okoliščin in prilagoditev k razmeram.
VI. Laž zato jemlje samospoštovanje. Prinaša nemiren in skrajno neprijeten občutek, zato so lažnive narave večkrat zelo zagrenjene in tudi drugim neprijetne.
VII. Pri drugih ljudeh pa vzbuja laž zaničevanje, ker vsebuje veliko strahopetnost in vodi v še večjo. Pogum in odločnost vživata povsod spoštovanje, strahopetnost in bojazljivost sta pa povsod zaničevani, ker sta izraz Šibkega in slabotnega hotenja. Če je kdo tako pogumen in odločen, da prezira tudi smrt in stori svojo dolžnost, ga občudujemo. V doslednem in brezpogojnem priznavanju resnice je pa včasi več poguma, kot če kdo slučajno pride enkrat v smrtno nevarnost pa jo v takratnem zanosu čuvstev prezira. Stroga resnicoljubnost je torej izraz in dokaz zelo srčne in junaške duše.
Polno priznanje resničnega stvarnega stanu ob vseh neprijetnostih je pač izvrstna šola za moč in krepitev osebnosti.
Če pa hoče kdo z lažjo pomagati bližnjemu iz zadrege, mu je storil slabo uslugo, ker ga odvrne od tega, da bi možato pogledal resnici v oči, se živo zavedel svoje nepravilnosti in se je bi za bodoče tembolj zvesto izogibal; odvrne ga od tega, da bi možato sprejel, če treba, tudi kazen in druge neprijetne posledice svojega dejanja ter s tem vsaj deloma zadostil kršenemu nravnemu redu. —
Nekateri menijo, da je ženska narava zato bolj nagnjena k laži, ker je bolj šibka in zato bolj bojazljiva. To mnenje je pa neresnično in krivično. Zenska narava ni manj pogumna kot moška, le berimo n. pr. življenjepise mučenic ali pa glejmo z občudovanjem silne žrtve mater, sester, hčera in žen! Od žensk lažejo le one, ki so bile slabo vzgojene ali pa so pozneje postale propadle, torej je z njimi isto kot pri moških. Pošteni ženski je laž prav tako tuja in ostudna kot poštenemu moškemu, -tudi v žensko naravo je položeno spoštovanje do resnice in zahteva po njej.
VIII. Lažnivost kliče za seboj še druge grehe. Na otroku se o tem žalostnem dejstvu brž prepričaš, kajti pri otroku je laž začetek vsega nadalnjega propadanja. Laž je torej vedno le kratkovidna modrost, ki ne vidi naravne škode, ki drevi za njo. Poglejmo le nekaj grdih napak človeške osebnosti, kako tesno so spojene z lažnivostjo! — Prevzetnost se poslužuje laži, ko si vrline ali izmišljuje ali jih pa vsaj zelo pretirava, od svojih pomanjkljivosti in napak pa odvrača oči. — Sovražna maščevalnost zlobno laže sama sebi, ko veča napake protivnika in noče nič vedeti o njegovih vrlinah in morda tudi o dobrotah ne, katere je prej prejemal od njega. — Nepoštenost je posestrima
laži, kot zatrjuje stari rek: Kdor laže, ta krade. — Nečisti sli vdana oseba laže sebi in svojim nesrečnim žrtvam pa tudi onim, ki bi jo radi« dvignili. In tako dalje.
Pri lažnivcu vzgoja zato ne more roditi zaželenih sadov, ker kako more kdo nanj v pravi smeri vplivati, ko mu ne pokaže svoje prave in resnične notranjosti?
»Lažnive ustnice umorijo dušo,« pravi knjiga Modrosti. Nasprotno pa je treba pribiti velevažen protiven stavek: Ob brezpogojni resnicoljubnosti se polagoma dvigne in izčisti vsa ostala duševnost. Kdor čita spise našega Cankarja, ki je bil izredno resnicoljubna narava, kar vidi, kako postaja vedno bolj plemenit in velik; kaj bi nam bil še povedal in priznal, če bi bil še dalje živel!
*
*
Prof. dr. Fr. Jaklič med dijaki.
Fot. Miran Ribnikar, Sestošolcc II. drž. r. gimn. v Ljubljani.
Vsaka resnica je žarek iz večne Resnice. Zatorej resnica ni naša last, da bi z njo počeli, kar bi hoteli; resnica je božja lastnina in mi vsi smo le njene priče, le njeni oznanjevalci in njeni branilci pred samim seboj in pred drugimi.
Kakšno bo torej tvoje stališče do resnice, dragi dijak, spoštovana dijakinja?
Kajne, da v tvoji duši trdno stoji sklep, da laž na noben način ne bo prišla iz tvojih ust? Ne razodevaj vsakomur vse svoje duševnosti in intimnosti; kar pa javiš, naj bo sama zlata resnica.
V	mučeniških zapiskih čitamo o sv. Feliksu, da si je pod cesarjem Decijem prislužil mučeniški venec. Ta cesar je hotel zadati krščanstvu smrtni udarec s tem, da je pod smrtno kaznijo prepovedal imeti sv. pismo nove zaveze pri sebi in je določil rok, do kdaj sc morajo vsi izvodi izročiti cesarskim namestnikom. Stari duhovnik Feliks je pa bil naznanjen oblastem, da se
brani oddati svete knjige. Prefekt je dal častitljivega služabnika poklicati predse in žal mu je postalo za njegovo življenje; liotel mu ga je rešiti in položil mu je na ustnice zaželen odgovor, ko ga je vprašal: »Kajne, Feliks, da nimaš nobene svete knjige pri sebi na stanovanju?« Starček se je pa dostojanstveno dvignil; ni si hotel z lažjo odkupiti življenja, marveč je resno izpre-govoril besede, ki so ga stale življenje: »Habeo, sed non do. Imam jih, a jih ne dam.«
V	vsakdanjem govoru se je treba izogibati vsakemu pretiravanju. Ko kaj pripoveduješ, pripoveduj tako počasi, da boš lahko šel za zlato nitjo resnice.
Zlasti sc pazi pred pretiravanjem, ko pripoveduješ o lastnih doživljajih ali o tem, kar so ti drugi pripovedovali; saj si gotovo že opazil, kako rade se ob takih prilikah privesijo neresničnosti ali pa vsaj netočnosti. Ne rabi superlativa, ampak mirno in preprosto naj bo tvoje pripovedovanje.
Če te resnicoljubnost kdaj pripelje tudi v neprijetnosti ali celo v trpljenje, te naj tolažijo besede vzgojeslovca Foersterja: »Polna resnicoljubnost je simbol vsega, kar je značajno; k njej torej spada tudi kraljevska pot trpljenja, katera je na tem svetu pripravljena doslednemu značaju.«
Ce mlad človek kaj napačnega stori in mora dati odgovor staršem ali drugim predstojnikom, naj izpove resnico ter prizna svoje napačno dejanje, nato pa naj dostavi svoj sklep, da za naprej ne bo tega več storil. Odkritosrčen značaj je povsod spoštovan in ljubljen.
Svoj čas smo imeli v latinski vadnici stavek: Aristides sic veritatis amans erat, ut ne joco quidem mentiretur. — Ali boš znal, ali boš znala ta stavek in to načelo prevesti — v življenje?
Vladimir / Poslednja pot
Jože se je radovedno ogledoval v napol razbitem in razmazanem ogle-
dalu.
Oblekel si je novo obleko. Bila je lepa turistovska obleka, hlače dokolenke, suknjič in klobuk. Še enkrat se je pogledal v ogledalo. Zdelo se mu je, da je vse v redu.
Odšel je na ulico. Lep sončen dan gorkega poletja se mu je smehljal in mu še bolj okrepil veselo razpoloženje, ki je zaradi nove obleke vladalo
v njem.	,	v
Srečal je prijatelja Franceta, s katerim sta ze preplezala marsikatero goro in se prerinila skozi marsikatero sotesko.
»Kam se ti pa tako mudi?« je bil Jože radoveden.
»Prav za prav nikamor,« se je v zadregi obrnil France, ki ga je šele tedaj
zagledal.	_	,
»Glej, novo obleko imam; pristoja mi, ikajne? Ali ne bi napravila jutri kakega izleta? Tako lepo vreme je in v mestu je ob nedeljah bolj pusto kot kje drugje,« je brbljal Jože in vlekel prijatelja za seboj.
»Zakaj pa ne bi šla kam!« mu je ugodil. »Tudi jaz sem že naveličan
te puščobe.«	t
»Torej pojdiva jutri na N., če si zadovoljen; dolgo že nisem bil gori; morda sc je ta čas že kaj znižal,« je razposajeno hitel Jože.
Domenila sta se še podrobneje in naslednje jutro je že nesel vlak naša znanca skrbno otovorjena proti vednolepi Gorenjski. Jože je bil čudno zgovoren. Vsaka reč ga je zanimala. Drevo, cesta, ptice v zraku, vse, vse ...
France je bil zamišljen. Ni mu posebno ugajala prijateljeva veselost in nagajivost. Zelo čudno se mu je zdelo, da je Jože tako zgovoren, kot še nikoli.
»Glej, glej, ta je pa dobra!« se je zopet zasmejal Jože in kazal smešnico v časopisu, ki ga je privlekel iz žepa.
France je le mimogrede pogledal veselega tovariša. Njega niso take stvari posebno mikale.
»Glej, kaj pa je tukaj,« se je zresnil Jože, »glej, nekdo se je ubil na neki steni gore N.! Kako more biti človek tako nepreviden! In še sam gre na tako nevarno pot, kakor da hoče izzivati smrt, češ, ne moreš me še zgrabiti, še sem močan in spreten, kaj je meni takole sikalovje!«
Zatopil se je v branje.
»Čuj, France, mogoče bova še midva lahko pomagala reševati ga. Časopis pravi, da še sedaj niso mogli priti do njega.«
Čudno veselje ga je obšlo.
Vlak je bruhal dim v nedeljsko jutro in z njim rahlo kalil čisto ozračje.
Vlak se je ustavil. Jože in France sta izstopila.
»Tako čudno mi je pri srcu,« se je zavedel prvi iz molka Jože. »Nekaj me z vso silo drži nazaj in mi brani hoditi naprej. Ona notica v časopisu mi ne gre iz glave. Da more biti človek tako nepreviden!« se je skušal iztrgati iz črnih misli in je hlastno zajemal v hrib. France mu je komaj sledil.
»Danes se ti pa res zelo mudi,« je skušal zadržati France nemirnega prijatelja.
Toda Jože je postajal vedno resnejši. Čelo se mu je nagubalo in mrke poteze so se poostrile. Pot mu je curkoma lil po vročem čelu, a ni mu bilo mar, vedno bolj je hitel v breg.
Opoldne sta sc ulegla v senco in použila skromno kosilo. Nato sta zopet odšla naprej.
Sonce se je že nekoliko približalo goram. Prišla sta na precejšnjo planjavo. —
Nasproti jima je prišla večja skupina ljudi. Jože je hitro začel povpraševati, če kaj vedo o ponesrečencu. Povedali so mu, da ga že ves dan iščejo in skušajo priti do njega, da pa od nobene strani ne morejo.
»Če bi naju potrebovali, sva pripravljena za pomoč,« se je Jože brž ponudil.
Sklenili so, da se bodo drugi dan sešli m skupno reševali ponesrečenca.
Skupina je odšla navzdol.
Jože in France pa sta še nekaj časa nadaljevala pot, nato pa sta si postavila šotor in sc pripravila za počitek.
Ponoči se je Jože nenadoma prebudil iz spanja. Zlezel je z ležišča v hladno noč.
»Kam pa greš?« se je prebudil France in si trebil zaspanost z oči.
»Nikamor; le glava me boli,« je govoril Jože pred šotorom in bil z mislimi vse drugod.
Sanjalo se mu je, da je reševal ponesrečenca, ki je bil še nekoliko živ, ko je prišel do njega. Pogledal ga je tako milo, da se ni mogel znebiti njegovega pogleda, ko da ga še in še prosi, naj ga reši.
»Mogoče pa je še živ,« je pomislil Jože. »Pogledati moram!«
Odšel je v smer, kamor so mu pokazali turisti, katere je srečal na poti.
m
Vso pot je šel pred njim proseči, od groze spačeni obraz. Jože je hitel, da mu je srce burno bilo.
»Moram ga rešiti, moram!« je odmevalo v njem.
Prišel je do prepada. Za trenotek se je ustavil. Pred njim je zijal prepad s skoro navpičnimi, ponekod še prevešenimi stenami. Hitro je pregledal, kje bi bil najlažji dostop do dna; in že se je spuščal po skalovju.
Nihče mu ni povedal, kje se nahaja ponesrečenec, toda bil je prepričan, da je v prepadu, v katerega se je spuščal.
Plezal je po tako gladkih stenah, da bi se še ob dnevni svetlobi nihče ne upal. Skoro je že preplezal polovico stene. Zdelo se mu je, da že vidi na dnu v globini ponesrečenca, kako dviga roke proti njemu in ga proseče gleda.
Kavno je mislil preplezati zelo nevarno skalo, ko se jc razlegnil po pečeh obupen krik:
»Jože!«
Na vrhu ob breznu je stal France, ki je v strahu za prijatelja prihitel za njim in ga še videl na gladki steni.
Jože se je prestrašil, roke so za trenotek izpustile mrzlo kamenje in z lahnim krikom se je telo odtrgalo od skalovja in z zamolklim udarcem doseglo tla poleg mrtvega ponesrečenca.
Črni ptiči so se prestrašeni dvignili od plena in se poskrili v skalovju.
Na vrhu je France begal sem in tja in ni vedel, kaj bi storil.
Dr. L. Sušnik / Narodna propaganda v francoskem slovstvu.
Šef francoskih nacijonalistov, ki je enako dosledno, le da bolj s silo razuma kot srca klical na boj proti Nemcem, pa je klasicist Charles Maurras. Njegov list »Action franfaise« (od 1899) in njegova sprva mala, a drzna in naraščajoča skupina somišljenikov je delala in še dela sistematično za izgradbo nove narodne ideologije oz. za povrnitev k stari. Vse zlo prihaja po tem mišljenju iz liberalne demokracije z njeno versko, državno in umetnostno prostostjo (svobodomiselstvo, revolucija, romantika). Rešitev je v strogem redu in podrejenosti v vsem. Dediči helenskorimske kulture na keltskih tleh se morajo otresti germanskega barbarstva. Ti Francozi nočejo imeti ničesar skupnega z Germani, biti hočejo le potomci Rimljanov in Galcev, — ne pa tudi Frankov! Zato nastopa i Maurras proti filozofski zmedi, došli iz Nemčije (L’Action franfaise et le Rcligion catholique). Njegove knjige so večinoma naperjene proti revolucionarnemu duhu časa. Njegova politična zamisel ga je pripeljala do integralnega nacijonalizma in rojalizma (L’ Enquete sur la Mo-narchie); rimsko-katoliško vero sprejema, čeprav je sam poganski aristokrat, iz političnih ozirov kot pomočnico v boju za red in »rad«.
Charles Maurras, Henri Vaugcois in L. Daudet so izdelali celo politično doktrino, ki sloni na narodnostni ideji in historičnih tradicijah Francije. To ideologijo so približali potem še stališču legitimistov. Podobno kakor v zadevi klasicizma so šli tudi glede vladavine preko Barresa, ki romantike ni nikoli čisto zatajil in se ni zavzemal za monarhijo, temveč zato, da bi stal na čelu
republike s plebiscitom izvoljen odločen vodnik, najbolje vojak. Talko je nastal integralni nacijonalizem, kot ga širi »L’Action franfaise«, ki je zajel tudi dobršen del katoliške mladine. Še sedaj imajo francoski katoličani veliko težav, da bi zavarovali svoje kulturne organizacije pred enostransko politiko teh krogov, ki so znali s pohvalo avtoritativne in disciplinirane zgradbe katoliške cerkve vzbuditi med njimi mnogo simpatij. Slednjič je moral obsoditi »Action franjaise« radi njenega neverskega ekstremizma celo papež sam.1 — Sicer je Maurras ne le jako sugestiven pisatelj, temveč tudi velik organizator in kot tak je znal podpreti svojo zamisel z revijami in organizacijami.
Drugo izhodišče je bil tudi za Maurrasa regionalizem. Kot francoski Provensalec se je zavzemal za Mistrala, Aubanela, Amourettija i. dr. ter pridal provensalskemu literarnemu gibanju tudi politično noto z zahtevo po avtonomiji, decentralizaciji ali federaciji. To je ena njegovih najvažnejših zahtev, ker vidi v tem okrepitev domovine (paralelno z Barresom za Alzacijo-Loreno in Charles le Gofficom za Bretanjo) in njenih prvotvornih sil v boju proti republikanski lažidemokraciji, ki sc je sprevrgla v brezversko, koruptno in nemirno vladavino. Republikanska stranka mora po njegovem nujno biti centralistična, ker pri splošni volivni pravici le na ta način lahko enotno vpliva na vse volivce sebi v prid. Lokalno domoljubje je bolj živo in krepko ter se da težje izrabljati kot pa unificirani upravni patriotizem, ki se mnogi zavzemajo zanj iz egoizma in komodnosti. Zato pa se ogreva Maurras za vzpostavitev kraljevine (ker stoji kralj bolj nad strankami). Ta bi lahko dala tudi pokrajinam primerno odločujočo moč. Na ta način bi sc zajezil vse razkrajajoči anarhični vpliv kozmopolitičnega Pariza. O tem vedno zopet razpravlja v svojih delih z raznih vidikov in v zvezi z raznimi problemi (La politique religieuse, La Monarchie fčdčrative v »L’£tang de Bcrre« etc.).
IV.
V	zadnjih desetletjih 19. in prvem 20. stoletja sc je francoska pozicija v svetu zelo izboljšala. Francija je dobila oz. uredila obširne kolonije v Afriki (Senegal, Sudan, Alžir, Kongo, Madagaskar, Maroko) in Aziji (Tonking, Indo-kina i. dr.).
Sklenila je 1891 zvezo z Rusijo, 1902 z Italijo za ceno Tripolisa, 1904 z Anglijo za ceno Egipta.
Ko je 31. marca 1905 pristal Viljem 11. za en dan v maroški luki Tangerju, je to vzbudilo v Franciji mnogo razburjenja. Šele 28. marca 1906 je sledil nekak sporazum z Nemčijo na konferenci v Algccirasu. Ko je Francija v maju 1911 zasedla maroško glavno mesto Fez, se je pojavila v Agadirju nemška topničarka, da brani nemške državljane. In Francija je morala odstopiti Nemčiji del Konga.
Ta diplomatska borba je našla Francoze že drugačne: cnodušne, energične in navdušene. Prejšnje afere (Boulangerjeva 1886—91, Dreyfusov proces 1894—99 in 1906, borba proti Sorbonni, boj med državo in cerkvijo do 1903 oz. 1905) so povečale željo, da bi se Francija rešila te anarhije.
Poleg tega je medtem dorastla nova mladina, nekako iz 1. 1890., ki ni vedela več mnogo o grozotah vojne, njenih težavah in žrtvah, pač pa je veliko čitala o sramotnem porazu in še nepopravljeni škodi. Na drugi strani je napeto sledila junaškim činom čet, ki so medtem osvojile s hrabro požrtvovalnostjo velikansko kolonijalno posest. Zato je hotela posnemati njihova
1	Gl. »Čas«, 1926/27, str. 217 ss. (Dr. f. Fabijan, Action franjaise), dalje leta 1929/30, str. 331.
dela, ki so jih izvršile v Tonkingu, Indokini, v Sudanu (Agathon, Les Teunes Gens d’aujourd’hui, Pariš 1912. s. 189).
Pod vplivom Bergsona (L’£volution creatrice 1908) ji je filozofski destruktivizem, pesimistično estetstvo postalo zoprno, ogrevala se je zopet za krepke maksime aktivizma, za šport, za red in avtoriteto v državi in cerkvi. Tako si je preganjana vera in cerkev pridobila novih simpatij. Filozofski pragmatizem se je jel povsod uveljavljati, posledica je bila več volje, več vernosti, več nravnosti (cf. Paul Fiat, Figures et Questions de ce temps! Pariš 1913 in Victor Giraud, Les Maitres de l’Heure, Pariš 1912—1914). Pro-svetljenstvo in romantika se smatrata kot angleški oz. nemški cvetki, ki sta francoski naravi tuji; ideal ;e nov klasicizem po vzoru 17. stoletja.
Ta energična, deloma rojalistična in katoliška mladina je nastopila proti grehom slabotne 3. republike, proti brezkrvnemu pacifizmu, proti brezbarvnemu svetovljanstvu. In celo mogočna »Confederation generale du Travail« se ni mogla ustaviti elanu nove patriotske in militaristične struje. Sila francoskega časopisja je storila svoje. Ta časnikarska vojna, ki se je je z veliko vnemo udeleževala tudi Anglija, je sploh igrala velikansko vlogo pri tem protinemškem gibanju. Inozemstvo se je moralo čudom čuditi temu korenitemu preokretu v Franciji. Ta preokret opisuje tudi R. Rolland, n. pr. v La Neuvelle Journee, s. 194 ss. etc.
Kmalu po konfliktu v Agadirju je izšla knjiga fitiennea Rey-a »La Renaissance de POrgueil fran^ais« (Pariš 1912), ki spričuje, kako zelo so se medtem spremenile razmere v Franciji. V 40 letnem delu je postala država zopet bogata (trgovina in industrija, kolonije, zrakoplovstvo), tako da se ni več bala vojne. Vojna slava je bila zatemnela 1. 1870., a s porastom notranje konsolidacije in blagostanja se je na novo prebudil ponos na slavno vojaško preteklost. Sicer so rojalisti i. dr. odrekli, a ideale »Action fran£aise« je prevzela tedaj republika sama za svoje. Krepka in udejstvovanja željna mladina je koprnela po obračunu. Narodnii ponos je načunal čedalje bolj zopet z vojno, ker ni mogel več prenašati izzivanj pruskih militaristov. Vzpodbujevalno so delovale knjige iz novega vojaškega doživetja kot so jih pisali nacijonalni pripovedniki (Gens de Guerre au Maroc, Le Chemin de la Victoire), Paul Acker, Ernest Psichari (L’Appel des Armes), Emile Nolly, major Driant (Danrit, La Guerre de demain) in razni vojaški strokovnjaki in politični publicisti. P. Ackerjev »Le Soldat Bernard« riše n. pr. spreobrnitev intelek-tualca-anarhista v vnetega pristaša kasarniške discipline.2
Kaj čuda, da je celo internacijonalist Charles P e g u y , temperamentni izdajatelj revije »Les Cahiers de la Quinzaine«, postal z mnogimi drugimi (n. pr. socijalistom Hervejem) odločen narodnjak/' S svojim ponosnim duhom, krepkimi članki in mogočnimi misteriji (opeval je n. pr. narodno junakinjo Jeanne d’Arc pa domačo vero in zemljo) je silno vplival na sodobno javno mnenje v smislu duševne poglobitve: je eden najjačjih oblikovalcev narodnega preroda (Notre Patrie etc.).
Tako se pojavljajo od vseh strani znaki in glasovi, da je na pohodu drugačno pokolenje. (Prim. n. pr. še Gaston Riou, Aux ecoutes de la France qui vient, Joseph Ageorges, La Marche montante d’une generation, Marcel Blan-chard, La Grande Guerre etc.). Bil je to novi rod, ki se je intuitivno zavedal usodnih nalog, ki ga čakajo, pa je bil tudi notranje	močan	in	voljan vzeti
nase vse težke žrtve, ki so imele priti nadenj.
*	Prim. Charles Goffic, 1. c. str. 246 s., 275 ss.
:l Prim. Pierre Lasserrc, Les Chapelles litteraires,	Pariš	1920,	str.	217	ss.
Pesnik Ernest Raynaud (Les deux Allemagne, Pariš 1914) podaja v verzih vtise svojega potovanja po Nemčiji. Kot starejši mož se poslavlja od nekdanje zasužnjene Nemčije, ki se je še ohranila na jugu in zapadu, dočim prihaja iz Berlina odn. severne Nemčije mrzla sapa neznosnega militarizma. Pogled na pickelhaubo ga spravi čisto iz ravnotežja in če vidi nemško uniformo, ga popade togota. V tem se čuti vpliv bojevite mlade Francije, ki poziva k revanši. Ko prestavlja starejše nemške pesnike, svari posebej pred Wernerjem, E. T. A. Hoffmannom in Kleistom. Besede nemških pesnikbv, ki so klicale k osvoboditvi izpod Napoleonovega jarma, naj služijo sedaj v podoben namen Francozom.
Vsa knjiga bodri z raznovrstnimi zgledi, primerami in občutji Francoze, da naj se postavijo Nemcem z orožjem v roki po robu.
V tem času so bili nasprotni glasovi že zelo v manjšini in še ti že vidno prežeti novega domoljubja. Navedimo za primer izmed pisateljev tudi Nemcem simpatičnega Romaina R o 1 1 a n d a in njegov roman v 10 zvezkih »Jean Christophe« (1904—1912). Pisatelj je kot Burgundec in glasbeni zgodovinar posredovalec med nemškim in francoskim genijem. V svojih delih slavi razne junake pa velike mislece in umetnike.
Junaka romana sta Francoz Olivier Jeannin in prijatelj mu Nemec Jean Christophe Krafft. Prvi je slaboten, a bister dedič stare prosvetljene omike, drugi vesel, neroden, a pošten, vztrajen in močan — nekak novi Parsifal, ki premaga slednjič usodo.
Jean Christophe zraste v malem mestecu ob Renu v glasbenika. Trpka je njegova kritika nemške muzike in nerazumevajoče publike. Tako si počasi odtuji vse kroge ter pade v nemilost pri svojem pokrovitelju — velikem vojvodi. Ko se slednjič na nekem plesu v okoliški vasi postavi za dekleta proti napadanju in izzivanju nemških vojakov in tako začne krvav pretep, mu ne ostane drugega, kakor da pobegne čez mejo in odide v Pariz (La Revolte, s. 383 ss.). Tu mu pokaže Olivier pravo Francijo, delavno in resno pa verujočo v duševne sile. Jean Christophe se zaljubi tudi v Italijanko Grazio Buontempi — ženske igrajo v romanu sploh preveliko vlogo. — 2ivi nekaj časa v Rimu, nato v Švici ter pride pod kraj svojega delapolncga življenja zopet v Pariz. Vse pa, bolečine in radosti, se mu nehote spreminjajo v glasbo.
V raznih osebah nam predstavi pisatelj dva obraza Nemčije pred vojno in po vojni 1. 1870. Prva mu je ljuba, skromna, sanjava, druga bogata, ošabna, mrzla. (V 4 zvezkih oz. 20 let se vrši dejanje v renskem mestecu, — v Berlinu le nekaj ur, ko išče ondi junak službe.) Prva Nemčija je romantiška kot nekdaj pri Mme de Stael, druga je izraz v očeh iz domovine ubeglcga upornika. Sicer pa kritizira strogo tudi sodobno pariško življenje. Vendar je R. Rollandovo srce na strani Francije, ki jo čakajo še lepši časi. Z žalostjo pa motri bojevito razpoloženje nove francoske mladine in njen rastoči nacionalizem. Po njegovem naj bi vse razlike premostilo večno, krepko in vzvišu-joče, ki je lastno obema narodoma: zavladalo naj bi med njima pravo kulturno bratstvo.
O priliki maroškega spora se je celo Nemcem prijazni R. Rolland znesel nad ošabnim nemškim imperijalizmom (Dans la Maison, 222 ss) in kritiziral izzivanje časopisja in hurapatriotov ter popolno nezmožnost nemških državnikov, da bi pojmili druge narode, ker merijo vse po enem kopitu, t. j. po sili kot najvišji pameti. To mora Francoze seveda žaliti v njihovem ponosu, jih spraviti v jezo ter zediniti vse — militariste im antimilitariste — v eno fronto.
Nemčija nosi največjo krivdo za greh Evrope. Ludovik XIV. je kot
zmagovalec podaril Evropi sijaj francoskega razuma. Kakšno luč pa je prinesla svetu Nemčija po Sudanu? Blesk bajonete v. Mišljenje brez poleta, delovanje brez velikodušnosti, grob smisel za realnost, samo moč in korist: Marsa kot trgovskega potnika (La Nouvelle Journee, s. 7). Zato je tudi v začetku vojne naslovil spričo požiga Louvaina oster protest proti nemškemu barbarstvu na G. Hauptmanna in vzel kesneje porušitev cerkve za motiv tragični zgodbi »Pierre et Luce«. Drugače pa je ostal svojemu že skoraj verskemu idealu o svobodi posameznikov tudi v vojni dosledno zvest.
Nemci so v štirih	desetletjih	po vojni zelo napredovali	v	bogastvu
industriji, trgovstvu itd.	Res je pa tudi, da so grešili v uživanju	ob	zaslugah
svojih očetov in niso dali človeštvu toliko, kot bi bili lahko, ali vsaj ne tistega, kar je to od njih pričakovalo. Zlasti pa jim je manjkalo umetnosti, da bi hvalili svoje delo z navdušenimi udarnicami. Niso imeli dovolj tiste spretnosti, da bi bili poučili javno mnenje inozemstva, posebno Francije, v miru, stvarno in vneto o svojih delih in uspehih, kot so to znali in še znajo Francozi. — In dr. Eduard Wechsler pravi v knjigi »Die Franzosen und wir« 4 (Der Wandel in der Schiitzung deutscher Eigenart 1871 —1914. Jena 1915), s. 14: »Dass wir des Wortes Wert und Wirkung bisher unterschatzt haben, ist eine der Lehren des Weltkrieges.« Istega	mnenja so tudi drugi.5
Tudi v znanstvu in	politiki se	v zadnjih letih pred vojno še	slišijo klici,
ki svare pred prenagljenostjo, pozivajoč k mirni rešitvi spora in k sporazumu glede neosvobojenih pokrajin. Bilo je nekaj mož, ki so skušali objektivno dognati resnico glede položaja in značaja na drugi strani.
V	teh anketah, popotnih pismih in znanstvenih pogledih, kot so jih podali Jacques Morland (Enquete sur Pinfluence allemande, Pariš 1903), Henrjl Lichten-berger (L’ Allemagne moderne, son evolution, Pariš 1907), Jules Huret (En Allemagne, Rhin et Westphalie, Pariš 1912) i. dr. se sovraštvo redko oglaša, a tudi prijaznosti ni. Kar se tiče Alzacije in Lorene, so zlasti socijalisti (Marcel Sembat, Maxime Leroy i. dr.) trdili, da se je treba glede tega sporazumeti z Nemci, kajti edino upravičena je zahteva: Alzacija in Lorena — Alzačanom in Lorencem! Saj ne zahtevata v resnici ničesar drugega kot samoupravo, pa čeprav pod Nemci — in pa miru ter odstranitev napetosti med obema sosednima državama. Vodji Jeanu Jauresu pomeni pravi patriotizem svobodo in pravico. V »L’Arm£e nouvelle« se obrača proti enostranskemu izrabljanju armade in proti vojni sploh, zavzema pa se za duhovno prvenstvo francoskega naroda. Če bi bila domovina ogrožena, bi bili mi, pravi, med prvimi na meji, da branimo Francijo, čije kri teče v naših žilah in čije ponosni genij je najboljše, kar je v nas.
A taki in podobni glasovi so čedalje redkejši in splošen vtis je, da bo odločevalo slednjič le čuvstvo, ki ne vpraša po razumskih razlogih." ________________________________________ _	(Dalje.)
4	To delo je sploh dober vir za naše vprašanje.
'• Georg	Karo,	Der geistige Krieg gegen Deutschland. i. Aufl.	Halle	a. d. S., 1926
str.	19, ki pa	obenem	poudarja, da je nemška suverenost v duševnih stvareh	nedotaknjena'
na	tem polju	je Nemčija še danes v isti meri velesila kot poprej.
11	Pomni.	Na str.	93 je v prejšnjem zvezku pred vrstama 27—28	izpadlo nekaj teksta
Pravilno se stavek glasi: Najtrdnejša zapreka za prostovoljno podreditev je tedaj ponos prepričanje o lastni večvrednosti. Zato je toliko podčrtavani tenor njegovih izvajanj ta da so Nemci nekaj nižjega kot Francozi, odtod izhaja tudi vsa njegova ironija.
Branimir Steska / Ljubljanski zmaj.
Pripovedka iz dijaškega življenja.
Bilo je v tistih davno minulih dneh, ko je Ljubljani vladal še strašen zmaj. Ta zmaj je imel ogrmno žrelo, iz katerega je švigal žgoč ogenj. Spomin na to pošast se je ohranil med drugim tudi v grbu ljubljanskega mesta z zmajem nad stolpom. Meščani so morali zmaju prinašati dan za dnevom človeško žrtev. Nesrečneža so spremljali v žalnem sprevodu po Študentovski ulici navzgor na grad. Zmaj pa je začel takoj rjuti, ko je zaduhal človeško meso. Rjul je tako močno, da se »e tresla vsa bližnja okolica.
Doli v mestu pa se je nahajala blizu Študentovsike ulice »črna šola«.
V	njej so se učili meščanski in plemiški sinovi latinščine in raznih drugih ved. Pripoveduje se celo, da so znali delati točo.
Prišel je čas, ko bi tudi eden izmed učencev te šole moral biti žrtvovan strašnemu zmaju. Po starem običaju bi moral to biti oni učenec, ki bi najslabše prestal izpit.
Poleg zbora mestnih učenjakov so prisostvovali izpitu mestni sodnik, predstojniki mestnih cehov in mestni pisar.
Nullus Emonus je bil sicer dobrosrčen deček, toda za učenje ni bil posebno navdušen. Potikal se je rajši po Barju in nabiral cvetlice. Barjanske vile, ki so se včasih v temnih nočeh prikazovale v obliki svetlikajočih sc vešč, so ga vzljubile. Kadar je na Barju sanjaril, so prišle vedno k njemu ter mu delale druščino.
Nullus Emonus je bil prepričan, da bodo njega darovali zmaju. Dan pred izpitom je šel žalosten proti Barju ter se jokal. Vile so imele z njim sočutje. Sklenile so, da mu bodo pomagale. Velele so mu, naj se usede na čarobno preprogo. Ko se je usedel, so ga v brzem poletu odnesle v mesto Niirnberg. To mesto je slovelo radi lijaka, s katerim so vlivali lenuhom v glavo učenost. Tu se je nahajala talko rekoč visoka šola za svetovne učenjake. Tudi Nullus Emonus je brez truda sprejel vase vso tedaj znano učenost.
Ko se je vrnil v Ljubljano, je s ponosom stopil pred izpraševalno komisijo. Izpite je na veliko začudenje svojih žalostnih sorodnikov sijajno opravil. Tako je bil rešen krempljev hudobnega zmaja.
Ko je pozneje postal Nullus Emonus mestni sodnik, se mu je posrečilo vkleniti hudobnega zmaja v mestni grb. Barjanskim vilam pa je iz hvaležnosti postavil lep vodnjak, ki še danes diči mestni trg stolnega mesta Ljubljane.
Vanjuša I IJol skozi molk.
Bde, strmijo gozdni zbori, sneg jc bel ko zvezdni prah ... Tiho krade se med bori: mesec, mesec na stezah.
Jelen stopil je na piano — soha snov mordi samo.
Tu sem sam, le bol jc z mano. v daljah zove me nekd6.
Ko usodna, zadnja gošča sanja polnoč nad gorami. Joj, od pozne ure lošča duša vseh stvari se drami .. .
Svetlo zvezde daljne poti romajo prek sinjin lok .. .
V molku mi stoje nasproti trije: Smrt, Življenje, Bog.
T. K. / Pij XI. in Vzhod.
(Ob desetletnem papeževem jubileju.)
Veliki ljubitelj gora in navdušeni planinec, ki je zmagal Matterhorn in Monte Rosa, resnobni znanstvenik, ki meri najvišje vrhove in najgloblje globine duševne in duhovne kulture, mož tolike notranje sile in apostolske dejavnosti, kot jih ne rodi vsako stoletje, vodi že deset let kot naslednik sv. Petra z modro in krepko roko krmilo vesoljne cerkve. Menim, da ne bo odveč, če se tudi Mentorjevi čitatelji nekoliko pobliže seznanijo z osebnostjo sv. očeta Pija XI., zlasti z njegovo izredno ljubeznijo do slovanskega Vzhoda.
Sv. oče Pij XI. je papež miru Kristusovega, miru, ki naj bi zaviadal med narodi po verski prenovitvi in po apostolski gorečnosti v duhu katoliške akcije. Mir Kristusov naj bi tako prešinil in preobrazil katoliške narode, da bi ga mogli ponesti tudi našim ločenim bratom na vzhodu, da bi se vsi objeli v resnici in ljubezni Kristusovi, v eni sveti katoliški cerkvi.
Delo za povratek naših ločenih bratov k vesoljni cerkveni edinosti moramo uvrstiti med vodilne smernice delovanja sv. očeta Pija XI. Po pravici ga imenujejo »papeža vzhoda«, »papeža cerkvenega zedinjenja«. Kaj neki je sv. očeta privedlo do tega, da se je pričel tako zanimati in s toliko apostolsko gorečnostjo vnemati za Vzhod? Ne domača vzgoja, ne študij na različnih bogoslovnih učiliščih mu nista dala k temu prilike in povoda. Enako je bilo tudi, ko je deloval 5 let kot profesor bogoslovja, ko je s tako nežno in skrito ljubeznijo skrbel za zapuščeno deco, za delavske kroge in jetnike, ali ko je prebil dolga leta kot knjižničar najprej v Ambrozijanski biblioteki v Milanu, potem pa v Vatikanski biblioteki v Rimu. Moral se je pač nekoč baviti z arabskimi rokopisi, toda to je bil samo bežen pogled vedoželjnega znanstvenika na Vzhod. In vendar je hotela božja previdnost, da se je vprav kot knjižničar v Ambroziani moral prvokrat usmeriti — »orientirati« — na Vzhod. Nekoč je bilo treba pregledati in urediti zaloge ruskih knjig; v ta namen se je Ahil Ratti začel učiti ruščine, katere študij je nadaljeval tudi v Vatikanski biblioteki.
Leta 1918. je papež Benedikt XV. hotel poslati apostolskega vizitatorja na Poljsko in je v ta namen iskal človeka, ki bi znal poljski. Ko ni mogel najti nobenega pripravnega, se je pa spomnil, da zna vatikanski knjižničar nekoliko ruščine.
Poznal je njegovo pobožnost, gorečnost za sv. vero, njegovo izkušenost in globoko učenost. Odločil se je, da njega imenuje za poljskega vizitatorja. Tako se je mogel Pij XI. nekega dne smehljaje sc izraziti: »Zaradi ruščine pa sem postal papež« (Cest le russcqui m’a valu d’etre Pape).
V	času bivanja na Poljskem (1918—1921) je Mgr Ratti do dobra spoznal ljudi in razmere na Vzhodu, zlasti med Slovani. V Varšavi je mogel od blizu opazovati učinke in reakcije vzhodnih in zapadnih katastrof ob koncu svetovne vojne. Pred njegovim pogledom sc je razprostirala Rusija, ne več daleč in nedostopna, marveč tako blizu, tako vredna zanimanja radi 14fi milijonov duš kakor tudi radi njenega vpliva na Daljnem Vzhodu ter po vsem pravoslavnem svetu.
Tako blizu mu je bila Rusija, da mu je bila ob koncu julija 1918 poverjena naloga apostolskega vizitatorja tudi za Rusijo, kjer naj bi proučil versko stanje, ki ga je ustvarila revolucija. Svoje naloge se je oklenil z vsem srcem in je že prosil Benedikta XV., da mu dovoli iti v Rusijo: »Mislim, celo prepričan sem, da je za rešitev te neizmerne dežele (*/,, sveta) treba več kot molitev, treba je krvi, krvi katoliških duhovnikov, pa najsi pridejo tudi iz tujine.«
Bil je že pripravljen na odhod in je čakal le še na sovjetski vizum. Kar pride brzojav od svete stolice: »Pripravite se na škofovsko posvečenje; postanete nuncij poljski. . .« Sedanji sv. oče je bil torej pripravljen preliti tudi svojo kri za sv. edinost, za rešitev nesrečne Rusije, toda previdnost božja je hotela drugače. Ta poteza nam lepo razodeva ljubezen »dobrega pastirja« do Vzhoda, ljubezen, ki jo moramo označiti vprav kot heroično. V avdienci 6. decembra 1923 je z apostolskega prestola izjavil: »Naj nam sveti mučenec Jozafat izprosi milost, da bi smeli dati svojo kri in svoje življenje, če bi nam Bog hotel izkazati toliko čast in toliko milost, da bi tako vsaj nekoliko pomagali izvršiti veliko željo njegovega Srca: Bodi ena čreda in en pastir« (fiat unum ovile et unus Pastor).
V konzistoriju 13. junija 1921 je postal Ahil Ratti kardinal in nadškof v Milanu. Za vrhovnega poglavarja sv. cerkve je bil izvoljen 6. februarja in kronan 12. februarja 1922. Takoj nato ga vidimo pri delu, polnega neumorne gorečnosti, ki jo občuduje ves svet. Kateri zadevi, kateremu delu sveta bo najprvo posvetil svojo skrb? Bila je to Rusija, kamor je bilo treba poslati pomoč gladujočim otrokom.
Ena izmed zadnjih misli umirajočega papeža Benedikta XV. je veljala Rusiji', ki jo je tedaj pustošila strašna lakota. Hotel je sestradanim trpinom, zlasti otrokom poslati pomoč. Par ur pred svojo smrtjo je še povpraševal po potnih listih za ekspedicijo, ki jih je bil prosil pri Sovjetih, če so že prišli. Po smrti Benedikta XV. se je Pij XI. takoj zavzel za izvršitev dobrodelnih načrtov svojega prednika. 24. julija 1922 se je 12 redovnikov, potem ko so iz njegovih lastnih rok prejeli sv. obhajilo, vkrcalo v Bariju na ladjo, ki je bila namenjena v Odesso . .. Na Krimu, v pokrajinah ob Donu, dalje okoli Krasno-darja, Moskve, Orenburga so ustanovili kuhinje in skladišča za živež. Dobro leto in še dalje so delili hrano 160.000 otrokom, ne da bi všteli tisoče siromakov, katerim so poslali nešteto zabojev, polnih živeža, obleke, obutev, potem ustanovili številne sirotišnice, otroške bolnišnice, bolnišnice za jetične, brezplačne lekarne in podobno. Denarna sredstva so bili na prošnjo Pijevo zbrali katoličani v Ameriki; sv. oče sam je daroval 2V” milijona lir. Nad 23 milijoni človeških življenj je bila prežala smrt; 10 milijonov je rešila z ameri-kansko pomočjo ekspedicija Pijeva, nad 10 milijonov pa je kljub vsemu prizadevanju pobrala strašna lakota.
Odslej sv. oče neprestano z neizčrpno očetovsko nežnostjo skrbi za Rusijo. Tako si je že od začetka vladanja z vsemi močmi prizadeval, da bi ustavil grozovito boljševiško preganjanje krščanstva ter tako odvrnil veliko nesrečo od brezštevilnih prebivalcev Rusije. 5. maja 1922 je nujno predlagal vladam, ki so bile zastopane na konferenci v Genovi, naj bi sc sporazumele za skupno izjavo, ki bi mogla Rusiji in vsemu svetu prihraniti toliko gorja, naj bi namreč brezpogojno zahtevale kot pogoj za kakršnokoli priznanje sovjetske vlade: spoštovanje vesti, svobodo vseh veroizpovedi in cerkvenega premoženja. Ti trije pogoji bi bili koristni predvsem cerkvam, ločenim od katoliške edinosti, a so bili, žal, odklonjeni zaradi svetnih koristi, ki bi pa bile mnogo bolje zavarovane, ako bi bile razne vlade spoštovale predvsem božje pravice. — Prosil je dalje za osvoboditev patriarha Tihona in drugih ujetih dostojanstvenikov pravoslavne cerkve in bil pripravljen, da bi onemogočil sovjetom vsak izgovor za konfiskacijo cerkvenih obrednih predmetov (svetih posod in cerkvenih oblačil) — češ, da jih potrebujejo za pomoč gladujočim — iz svojega povrniti vrednost pravoslavnih cerkvenih svetinj, ki so vsem vernim Rusom tako drage.
V Rimu je sv. oče ustanovil celo vrsto zavodov in posebno »Komisijo za
Rusijo«. 19. oktobra 1927 je izjavil: »Vsak dan, prav vsak dan se pri sv. maši spominjamo Rusije; niti enega dne ne izpustimo. Spominjamo se vseh njenih duhovnikov, vseh njenih spoznavalcev, vseh njenih vernikov, katoličanov in nekatoličanov. Še več! Z našim Gospodom Kristusom pri vsaki sv. maši potujemo v Rusijo; vsak dan jo z nami prehodi Jezus od Minska do Vladivostoka, od Tiflisa do Soloveckih otokov... blagoslavljamo, molimo, ljubimo in upamo obenem, predvsem pa trpimo z njimi, z vsemi...«
(Dalje.)
T. K. / Premnogi bodo slavili njegovo modrost...
Slovanski kat. akademiki in starešine so na
3.	kongresu v Bratislavi (4.—n. jul. 1931) izbrali obletnico smrti sv. Cirila dne 14. febr. za dan skupnih molitev v namen verskega zedinjenja Slovanov. (Resolucije, IV. razdelek.)
Primerno je, da se ob spominu velikega slovanskega blagovestnika vsaj za par trenotkov zazremo v dovršeni lik njegove izredne osebnosti, da se vsaj nekoliko skušamo poglobiti v čudovite zaklade njegovega duha in tako obogatimo svojo duševnost. Ni sicer tukaj prostora, da bi pripovedoval njegovo življenje (najboljše delo v življenju in delovanju sv. solunskih bratov je napisal univ. prof. dr. Fr. Grivec: Slovanska apostola sv. Ciril in Metod, Ljubljana 1927*). Omenim le, da je živahni mladenič Konstantin že zgodaj postal resnoben in svoje stremljenje usmeril k večnim vrednotam. Narava ga je obdarila s čudovito bistroumnostjo. S pridnostjo si je pridobil globokega in ogromnega znanja. Toda kljub vsem uspehom je ostal vedno skromen in ljubezniv. Zmagovito je prestal boje, ki jih povzročata človeška narava in svet, ni se dal premamiti od veličja na cesarskem dvoru in od zapeljivosti dvorskega življenja. Čist kakor angel si je prizadeval, da bi z neskaljenim očesom zrl čisto modrost. Prosil je Boga modrosti, kajti v zakladih modrosti je spoznanje in bogovdana vednost. Prava modrost dviga dušo nad minljive stvari in jo druži z Bogom. Ko je Teoktist nekoč vpraševal Konstantina, kaj je filozofija, mu je duhovito odgovoril: »Spoznanje božjih in človeških reči, kolikor se more človek približati Bogu in z deli učiti, da je po božji podobi ustvarjen.« »Mladi filozof ne ljubi tega sveta,« so govorili na dvoru in poskusili vse, da bi ga obdržali v svoji bližini. Tod,a Konstantina je vleklo v samoto, da bi daleč od svetnega hrupa v sveti tihoti mogel Doslušati božji glas in gledati popolno resnico, da bi se njegovo čisto srce v ljubezni združilo z Bogom in se ožarilo z bogastvom popolnega spoznanja in razumevanja, skrivnosti Boga Očeta in Kristusa, v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in vednosti.
Nekaj časa je opravlja! visoko in častno službo profesorja filozofije na dvorni visoki šoli. Toda gorečnost za čast božjo in ljubezen do nesmrtnih duš ie gnala učitelja modrosti ven v svet, na težavno in nevarno polje apostol skega delovanja med Saraceni, Kazari, Judi in naposled med Slovani. Zgodovina nam priča o njegovih neizmernih zaslugah. Duh Kristusov, ki je užigal
*) Se dobi v Pisarni Apostolstva sv. Cirila in Metoda, Ljubljana, Napoleonov trg 1.
njegovo srce in dajal pogone njegovi dejavnosti, ga je nagibal, da je s svojim bratom Metodom postal vsem vse, da bi vse pridobil za edinost v resnici in ljubezni Kristusovi, za edinstvo katoliške cerkve. Da bi pomagal uresničiti srčno željo Kristusovo, da bi bili vsi eno, da bi bila ena čreda, en pastir, v ta namen se ni ustrašil nobenega dela, nobenih žrtev. Izčrpan od bolehnosti in silnih naporov je Ciril dne 14. febr. 869 v Rimu umrl z besedami molitve na ustnih: »O Gospod, moj Bog. .. pomnoži svojo cerkev z novimi množicami in združi vse v edinosti, in stori ljudstvo složno in edino v resnični veri in pravi veroizpovedi . . . Tiste, ki si mi jih dal, ti izročam kot tvoje, vladaj jih s svojo mogočno desnico in varuj jih z varstvom svojih peruti, da bi vsi hvalili in slavili tvoje ime, Očeta in Sina in Sv. Duha. Amen.«
Ustvaril je Slovanom prve pismenke, mojsterski prevod svetih knjig, slovansko bogoslužje, krščansko omiko, podlago za slovansko cerkveno ustrojstvo
—	vse zato, da bi Slovani postali močan steber vesoljne cerkvene edinosti ter spravni most med vzhodno in zapadno kulturo.
Slovensko dijaštvo! Glej na svojega vzornika, skušaj upodobiti v sebi njegovo podobo in vkleni v svojo ljubezen naše ločene brate na Vzhodu!
Julij Kaden-Bandroivski / Profesor.
S pisateljevim dovoljenjem prevedel France Vodnik.
O vseh drugih profesorjih smo vedeli nekaj, skoraj nič — a vendarle smo vedeli. Kaj človeškega, vsakdanjega, osebnega. Naš prirodoslovec se je bal okostnjaka, profesor nemščine je bil pijanec, latinca sta vedno spremljali v gimnazijo njegovi dve mali hčerki, katehet je bil hišni papežev prelat, fiziku se niso nikoli posrečili poizkusi, zgodovinar je napadal papeštvo, matematik je bil kmetiški sin, in ravnatelj je hodil v klobučevinastih copatah.
O Gorzkowskem — nič. Niti obleke ni menjal vse leto, vedno je prihajal v iscih oguljenih hlačah, v istem žaketu, z isto črno kravato. Niti po obrazih nas ni poznal, klical nas je le po imenih iz seznama.
Bil je vedno enak, vedno enako je gledal s polzaprtimi očmi, bodisi da je »tolkel« z nami aoriste, bodisi da smo »razkladali« Homera ali pa se je pri Ksenofontu začela prikazovati »na peti parasangi sveža konjska sled.« Da, celo notes je imel Gorzkovvski isti po nekaj let, na vseh straneh posejan enako s skrčenimi »redi«.
Spomladi in poleti se je še dalo nekako prebiti pri njegovih urah, toda v pozni jeseni ali pozimi »bi se človek obesil«. Bil je tako dolgočasen, da se n: izplačalo »uganjati jih«. Zatorej smo se jezili nad čudežnim Ahilovim ščitom in požirali tako strahovito zevanje, da so nam kar čeljusti izstopile iz zglobov.
Dolgčas, ki ga je znal Gorzkowski širiti, je bil tako mogočen, — rekel bi, da je bil v svoji vrsti tako znamenit, da se nas je polastil kar na hitro, tudi še preden je on prišel v razred.
Kdo ne pozna nenavadne in vzvišene lepote tistega kratkega trenotka med zvoncem in profesorjevim prihodom?! Prav takrat se najbolje dado izmenjati peresa, znamke, knjige. A pred prihodom Gorzkowskega se v tem času ne dogaja nič. »Ljudje« gledajo v mračna, orošena okna in dremljejo.
Odpro se vrata, vstanemo, a njega še ne pogledamo ne. Kaj bi? — Ne
m
izpreminja se, vedno je enak, enako stopa, vedno enako število korakov napravi od vrat do katedra.
Danes — čeprav je enako oblečen in je napravil enako število 'korakov,
—	ni sedel. Še kar stoji. Čakamo, dokler ne pade vsakdanje, mrtvo: — »Sedite!«
A »sčdite« — ne pade.
Gorzkowski pogleda na orošena okna — in pomeri z motnim, predpisanim pogledom med klopmi. Začne pri odličnjaku Baranskem, vzdolž prve klopi je prešel že med srednjimi dijaki, premotril vse rogovileže na sivem koncu šolske sobe.
In sedaj?
Nič.
Ogleduje stene.
Nenadoma iztegne roke predse, nalahno ko da lovi metulja, nasmehne se samemu sebi s tihim, bledim smehljajem in reče počasi v zaspano tišino razreda:
»Sina imamo.«
Nihče ne odgovori. V prvem trenotku enostavno nismo vedeli, kaj to pomeni. Ali bo »sina imamo« moral taikoj kdo prevesti na grški, ali je to naslov naloge, ali začetek vrste novih izjem?
Gorzkow»ki stisne roke k sebi, iztegne dolgi vrat iz širokega ovratnika in ponovi boječe:
»Sina imamo.«
Razred »kot tak« ni še odgovorih Le stari rogovileži s sivega konca, katerim »je bilo že itak vseeno,« so vprašali iz zadnjih klopi:
»To pomeni, da ima gospod profesor sina?«
>(13a« _ odgovori Gorzkowski in položi previdno predse svoj črni notes. »Sina imamo, od danes, od petih zjutraj.«
»Ta vam bo znal grščino!« — blekne sredi največje tišine najstarejši rogovilež.
Besede »ta vam bo znal grščino« so pomenile takoj geslo za ves razred. Ne da bi sedl.ii, še vedno stoječ v klopeh, smo začeli sedaj za zabavo izpraševati Gorzkovvskega »o vsem«. Ali že »od začetka« govori sin gospoda profesorja ali ima »vse« lase na glavi, ali nima šest prstov na roki, ali že zna spregati »pajdeuo«, katero besedo je izpregovoril prvo?!?
»Kako govori?...« »Kako govori?« — je kričal ves razred.
Gorzkovvski izproži predse tenke, rumene roke, kakor da spet lovi malega metulja. Takoj smo utihnili. Zagledal se je v steno, nagubančil čelo, dvignil visoko sive, »zaprašene« obrvi, iščoč v spominu z velikim naporom nekaj, kar se mora na vsak način točno ponoviti.
»Kako govori? Razume se, da ne grški'. Sploh v nobenem jeziku. Govori:
»Au«   »au« — »au«. — Zagledavši se v steno, je Gorzkowski začel tiho,
pobožno cviliti, oponašajoč, kako veka majhen otrok.
Razred je bruhnil v navdušeno rjovenje. Tolkli smo »od radosti« po klopeh, topotali smo z nogami, knjige so padale s klopi, letale po zraku. Nekdo je stopil k tabli in naglo napisal: »Živio sin gospoda profesorja, Pajdek!«
Še celo Baranski se je smejal in kričal z vsemi.
Rogovileži so bili po glavah, prah se je mešal s kričanjem. Največji izmed rogoviležev, Faliszewski, se je nenadoma vzpel na klop in je zakričal na ves glas v imenu celega razreda:
»Prosimo vas, gospod profesor, da bi vaš sin postal tudi profesor!«
In takrat se je zgodila tista strašna reč, katere ni bil nihče pričakoval. Gorzkowski je pograbil s katedra svoj notes, ga vrgel ob tla in zarjovel: »Molčite!!!«
Gledal je v steno in vpil, kakor da ne govori nam, marveč šolskim stenam, vpil, da se mu je trgalo v prsih:
»Rajši bo tolkel kamenje na cesti — rajši kamenje!.. .«
Hoteli smo preiti to, kot da ni bilo nič, že je eden izmed rogovaležev zakričal — »živio kamenar!« — takrat pa se odpro vrata in v tihih klobuče-vinastih copatah vstopi v razred sam gospod ravnatelj.
Viktor Smolej / Velemesto & Co.
Vsak čas ima svoje junake, vsaka doba da svoji umetnosti samo svojega izraza. Dandanes je repertoar oseb, ki nastopajo na odru besedne umetnosti, neizčrpen. Včasiih so bili upesnitve vredni le bogovi in polbogovi, heroji in nadljudje, danes ni izbire. Med bogove in heroje so prvi našli pot kralji, knezi, mogočniki, ki so jim bile druge osebe kot n. pr. kmetje le v okras in za komične figure. Prišli so v slovstvo vitezi, duhovniki, junaki-roparji, šele prav pozno tudi trgovci, meščani, mornarji, srednji sloj sploh. Za temi so prišli pesniki, učenjaki, ofisirji, jara gospoda, kmetje, delavci in je sedaj oder slovstva vsakomur odprt. Sedaj nastopajo vsi brez razlike: kralji in berači, delavci in tatovi, plesalke in turisti, boksarji in filmske dive, filistri in anarhisti.
'A ne samo po izboru oseb, zlasti po obsegu sveta, ki ga pisatelji prikazujejo, se ločimo od prejšnjih dob. Ne poznamo več povesti o posameznem junaku, o usodi poedine rodbine. Danes sega pisatelj v duše množice ljudi, njegov pogled gre preko vsega sveta. V sodobnih romanih žive usode ne poedincev, ampak narodov, živita hkrati Pariz in London, živi kapital in delo, /rak in morje, Brazilija in Afrika, Nizza in Japonska, smrt tisočev in življenje milijonov. Posameznik je izginil v množici, množica se je izgubila v velemestih, velemesta so požrla industrije, vse je izginilo v vrvežu sodobnosti.
Saj je enostransko tako označenje snovne pestrosti v sodobnem slovstvu. So tudi dela polna lirike, idilike, a to so bolj iz idealističnih osnov potekajoče slike zasanjanega sveta. Dela, kakor sem jih označil, pa so pristen odraz naše, objektivne sodobnosti.
Amerikanec U p t o n Sinclair, ki je s svojo Džunglo, sliko čikaških klavnic, zgrabil ves svet, je znamenit sodoben pisatelj, eden najbolj zanimivih naše sodobnosti. Je neizprosen in dosleden socialist in so tudi vsa njegova dela plod te njegove politične in svetovnonazorne usmerjenosti. Napisal je celo vrsto velikih romanov (Kralj Premog, Sto procentov, Petrolej, Jimmil Higins, Metropola, Menjavci, Predsednik U. S. A., Boston i. t. d.). Vsem je vzel snov iz sodobnosti, iz dnevne aktualnosti. Velike ameriške truste, premogovne, petrolejske škandale, ameriško justico, dolarske, industrijske kralje: vse to je postavil v svojih delih na sramoten oder. Njegova dela so pravi dokumenti za politično, socialno, kulturno zgodovino. (Za Boston, roman o procesu proti Saccu in Vanzettiju, je osebno zaslišal vse osebe in porabil avtentične sodnijske akte, ki so se tikali tega procesa.) Radi svoje politične usmerjenosti pa je jasno, da ni vsakemu enako pravičen, ampak je do skrajnosti trdosrčen in
strankarski. Če vzamemo recimo njegov7 krajši roman »Metropolo«, imamo v njem pristen zgled njegove umetnosti: enostranost. V »Metropoli« slika dolarsko velemesto New York, a le življenje onih »najtežjih«: bankirjev, menjavcev, »kraljev«, njih otrok, njih žena. Slika njih spletke in zabave, njih zdolgočaseno životarjenje, borbo za denar in obstoj. Srečujemo jih na jahti, na Valstreetu, na izletih, v zapravljanju in izmozgavanju. Ta enostranost pa vpije in kliče po izboljšanju, po resničnih ljudeh, po pravici, po revoluciji.
Sinclair podaja življenje posedujočih. Francoz J ean Richard Bloch pa je v »romanu iz sveta industrije — &. C o.« orisal boje takih ljudi za bogastvo, za denar, za moč. Pri Amerikancu se nam razodeva tragika prenasičene, blazirane newyorške družbe. Bloch pa nam odkriva tragiko onih, ki jih je pohlep po denarju uklenil v mehanizem dela, strojev in robote. »— & Co.« je roman treh judovskih generacij. V prvem delu knjige, ki je obenem najmočnejši, vidimo družino Judov, ubežnikov iz Alzacije (po 1. 1870.), ki si na Francoskem kupijo staro tekstilno tovarno in jo polagoma preurede v vele-obrat »Simler &. Co.« V drugem delu vidimo boj Simlerjevih za mladega Jožefa, ki zahrepeni iz rabotanja tudi po sadovih svojega truda, po srečni in lepi ljubezni in zakonskem življenju. Ali bo ostal zvest očetom in svojim ali pa se bo iztrgal iz mehanizma, ki ga uklepa, v svobodo in človeka vredno življenje: o tem je vprašanje. A fant ukloni svojo osebno korist in zmaga zavest skupnosti in podrejenosti osebnih koristi skupnemu cilju. V tretjem delu vidimo Jožefa, kako vse svoje mlade sile porabi za to, da kljub protestu in obotavljanju stare generacije preuredi vso tovarno in jo po vseh modernih načelih spremeni v veleobrat. A tudi ta generacija ostari, kar prikazuje epilog: zopet je na vidiku nova mladina, ki bo spet povzdignila tovarno do nove višine. — V tej kroniki treh judovskih generacij nam je Bloch razkril tragiko ljudi, ki so zapadli v suženjstvo stroju, mehanizaciji. Zanje je edini ideal delo, denar, denar in spet denar. Njih srce po prvih odporih — Jožefov zgled — pade v topo sužnost. Ljudje so samo kolesca velikega mehanizma, mrtvi del mrtve celote. Njih delo zahteva, da so brez srca, brez duše, brez misli, brez čuvstev; zato so vse to tudi zatajili in topo robotajo skupnosti (judovska zavest harmonične podrejenosti cilju). — Osebe Blochovega romana so zlasti v prvem delu silne, gigantske. Neprekosljivo je slikanje družine Simlerjev (najmočnejša sta pač prizora, ko mlada Simlcrjeva kupujeta tovarno in kako ju doma pričakuje družina, kaj sta odpravila). To so patriarhovski liki stare zaveze, to je pestra, krvava, razgibana epika. Romain Rolland, ki je delu napisal predgovor (1926), postavlja delo ob Balzacovo »Človeško komedijo«, ne radi miljeja trgovcev, poslovnih ljudi ali ker se tu zdruzujeta strastna idealističnost in najskrajnejša praktičnost, ampak radi zgoščenosti slik in realistike ljudskih postav, ki so iz krvi in mesa, močne in atletske.
Tako sta Sinclair in Bloch podala vsak eno stran naše dobe: leta industrializacijo in mehanizacijo, oni iz tega izvirajoče socialne zmede. Ostal pa je vsak pri delu in ni podal celote.
Mogočno sliko New Yorka — Sinclairjeva »Metropola« je manj kot šibka — je narisal Amcrikanec John Dos Passos v romanu »Manhattan Transfer«. (Uvod je napisal Leviš Sinclair.) To je roman, v katerem je sodobnost zapela mogočno sinfonijo. To je hitro sc izpreminjajoči, vedno novi film ameriškega velemesta, največjega človeškega mravljišča, New Yorka.
V	delu zaživi ves kompleks človeških usod, pletež življenj, ki so zašla v nju-yorške ulice, na avenije, v nebotičnike, pod vlake, na reke, v delavske kasarne. Passos je potencirana stvarnost, ki ne pozna liričnosti, poetizma in osebnostnega podčrtavanja dogodkov. Pisatelj se nikoli ne pokaže iz množice, ki jo
kaže preti nami. Vedno je miren in stvaren, a to ne pomeni mrtev. Uprav nasprotno! Vsi njegovi ljudje so pristni in živi, naj so slabiči ali junaki. Vsi so risani ostro in jasno. — »Manhattan Transfer« podaja 25 let življenja, propada in rasti v New Yorku. Glavni osebi, časnikar Jymi Herf in njegova žena
—	ne, saj ju ne smemo tako imenovati. V tem ogromnem velemestu osebnost izgine. Oseba pride, spregovori, stopi jasno izrisana pred nas in koj spet izgine in ne vidimo je nikoli več. Tu valove množice po ulicah. Herf in njegova žena bolj izstopata, se večkrat javita, sta kot rdeča nit, ki veže dogodke in osebe, dasi včasih niso v nobeni vzročni ali posledični zvezi. Junak tega romana je velemesto, množice, ki gomaze na tem mravljišču, po nebotičnikih, tramvajih, železnicah, avenijah, delavskih četrtih, pri tihotapcih, v brivnicah in beznicah, po uradih in borzah in bankah. Vse prešinja strast za to pisano življenje, veselje nad njim — ne nad filmom in tehniko! — veselje nad svežostjo, barvitostjo, prekipevajočimi strastmi. Nebotičniki, ceste, reke, brod, obrežne beznice, vse vzbuja pisatelju največje veselje, a to mu je le okvir za še večjo zanimivost, za središče vsega: za človeka. Ne izgubljajoč se v podrobnostih radi njih samih, ampak opisujoč jih kot enakovreden element v vsem kompleksu slik, ki podajajo življenje, je ustvaril Passos mogočno sinfonijo velemesta in ljudskih množic.
Passosovo delo pa je prepogosto hladno in mrzlo, premalo prcšinjcno od čuvstva in duše. Pretemno je radi prikazovanja zgolj mračnih barv in greha.
Pravi pojm epike je v zadnjih stoletjih obledel. O nemškem pisatelju Alfredu Doblinu so ob njegovi 50-letnici (1928) pisali: »Vaš duhovnozgodo-vinski pomen obstoji v tem, da ste prozo, epiko iz nekaj stoletij rabljene oblike romana genetično preobl.ičili in na novo zoblikovali v obliko e p o s a. Bistvo eposa je podajanje sveta kot sveta, življenja kot življenja, ljudje so v eposu pritegnjeni v svet, so deli celote.« Pravi epiki predmet podajanja ni posameznik, ampak celota. »Treba se je sploh naučiti gledati, da je narava ali »svet« neka celotnost, nikoli pa ne posamičnost,« pravi sam Alfred Doblin. Ni ospredja, ni ozadja, vse je enako važno, pomembno in lepo.
Tako celotnost je podal Amerikanec Passos, a ostal je preveč hladen in brezčuvstven. Svoje srce pa je izlil v delo Alfred Doblin v romanu »Berlin, Alcksanderplatz, Geschichte von Franz Biberkopf« (1929).
Je to zgodba mladega moža, ki se je vrnil v Berlin iz ječe, kjer je sedel radi uboja, in skuša najti trdna tla za novo življenje. Zgodbe tega boja za trdna tla v življenju so vsebina knjige. (»To opazovati in slišati se bo splačalo mnogim, ki kakor Franz Biberkopf tiče v človeški koži in katerim sc kakor Franzu Biberkopfu prigodi, da namreč od življenja zahtevajo več kakor kos kruha z maslom« (str. 10). Franz je po berlinskih ulicah za krošnjarja, za agenta, za prodajalca časopisov. Ko mu prijatelj izmakne krošnjo, mu prvič spodnese življenje noge, a po pijančevanju se ponovno vrže v boj brez malodušnosti. Slučaj hoče, da Franz pomaga pri nekem vlomu in tu izgubi roko. Iz bolnišnice se spet vrne v Berlin, ker »pogum ima mož, dvojen in trojen pogum« (str. 72—273). Sedaj živi brez dela, ker ga zalagajo vlomilci, da jih ne bi izdal. Prijatelj mu zadavi dekle in tudi osumnjeni Franz mora v ječo. Oproščen sc znajde spet na mestnih ulicah in dobi končno službo vratarja pri neki tovarni. Tako si je priboril tla v svetu. Usode ni. Ne smeš imeti zaprtih oči, da se zaletavaš v drevesa v drevoredu kakor Franz Biberkopf do zdaj, pazi na to, kar nazivaš »usodo«, zgrabi jo, razbij jo in delaj.
To je zgodba o Franzu Biberkopfu, ki je sicer čisto povprečen človek, a vendarle ne karsibodi. (»Nisem ga poklical sem, da se poigram ž njim, ampak da doživi svoje težko, resnično in za vse pomembno življenje.« Talko pravi pi-
satelj o njem.) A veliko zanimivejša koc ta oseba in njene zgodbe je formalna plat te knjige.
Dasi roman po dejanju, po zgodbah, po osebah ne razodeva nobene posebnosti, je vendar preko vsega razlita neka toplota, lepota in čudovitost, ki daje delu Alfreda Doblina prednost pred vsemi do sedaj opisanimi. To poteka iz pisateljevega gorkega srca. Pisatelja so vse te osebe in ta svet potegnili za seboj, ga zgrabili prav v dnu srca, ga osvojili ter razgibali vsa njegova čuvstva, prevzeli vso njegovo notranjost. Ni bil mrtev razum, ki je te zgodbe zasnoval in zapisal. To je bilo vroče srce čioveka-umetnika, ki ga je svet mesta, oseb in časa opojil prav do dna. Zato so vse te zgodbe romana žive in polne toplote. Tu se realni svet in poezija prelivata drug v drugega. To razodeva ves slog. Med zgodbe o Franzu Biberkopfu so posejane slike kakor brez zveze s celoto: slika invalida, opis berlinskih klavnic, Jobova zgodba, »Krajevna poročila« (ob koncu pravi pisatelj: »Vračamo se po tem poucljivem izletu o javnih in zasebnih dogodkih v Berlinu junija 1928. spet k I'ranzu Biberkopfu.« Mogoče koga njegove zgodbe ne zanimajo: »A to me z moje strani ne bo zadržalo, da ne bi mirno sledil stopinjam svojega malega človeka v Berlinu, Centrum in Vzhod, saj dela vendar vsak, kar se mu zdi prav.« str. 218.), zgodba o Izakovem darovanju, o Orestu i. t. d. Vse je enako važno, vse se prepleta. Enako je pisateljeva beseda živa, iztrgana iz srca in polna cuvstva. Stavki so živi, prehajajo iz mirnega toka v vznositost, v ritem in pesem: sredi proze se ti stavki sprevržejo kar v vezano besedo. (Prim. str. 403.)
Sinclair. Bloch. Passos. Doblin.
Prvi je tendenčen pisatelj, ki nima daleč v socialistično popagando. Drugi je pravičnejši in bolj umetnik kot prvi in je dobro v svojem delu razkril tragiko delu in denarju zakletih. Tretji je ustvaril nedosegljivo lepo in mogočno sinfonijo sodobnega velemesta. Četrti je v velemestnem mravljišču odkril dušo in hrepenenje malega človeka, prepojil ves svoj svet z gorkim čuvstvom in razkril lepoto, poezijo in lirizem med železobetonskimi kvadri sodobnega mesta. Vsak ima svoj obraz in svoje odlike.
Ivo Bm&ič / Dvoje smeri.
(Poskus skice današnjega pokolenja in njegovih poti.)
Ko sem nekoč ogledoval sliko mladega modernega dekleta v športni opravi, polnega prešernega smeha in izžarevajočega opojen vonj pristne, preprosto močne življenske razgibanosti in onega nezavednega praveselja do širokega, zvrhanega udejstvovanja, se mi je porodila misel o čudni razdvojenosti potov nas, povojnega rodu. Dejstvo je, da v glavnem rastemo — kot celota, vsi kar nas je — v dve popolnoma različni smeri, da tečejo naši odnosi do življenja in sveta iz enotnega žarišča — povojnega kaosa — v dveh povsem pravokotno si stoječih premicah. Prva skupina, na katero prav me je opozorila omenjena podoba, izživlja težnje svoje mladosti v kult zmotne vitalne energije, v nekem oziru helensko obarvano podčrtavanje telesnosti, v poskus, vrniti svoje mišice v prirodno idealnost; psihološki temelj tega vsmerjanja je neka podtalna in silna slutnja ali morebiti vedra nada o novi, življensko zdravi duhovnosti, ki naj zraste iz te spopolnjene fizične čvrstosti. Dasi nosi
ro stremljenje brez dvoma pečat enostranosti, je vendar docela dosledna posledica povojne psihoze in je za svoj lastni svet notranje zaključeno. Ono protislovje, o katerem sem govoril, pa je očitno v dejstvu, da stoji na drugi strani dober del mladega rodu, ki izgoreva predvsem in sikoro brezizjemno v integralno duhovnost in ki je deloma celo nepovoljno razpoložen napram prvemu delu. Ta tip današnjega mladega človeka je s svojo notranjo raztrganostjo, z vso obilico zamotanih in bolestnih tipanj in videnj, s svojim v veliki meri pesimističnim svetovnim razpoloženjem v popolnem nasprotju s prvim. Tudi ta idejni svet je z zgolj svojega stališča notranje zaokrožen in prav tako nujno in naravnost izvira iz iste povojnosti ko oni, njegov antipod.
Kje ima torej ta raznolikost rasti svoj vzrok? Odkod ta popolna protiv-nost odnosa do samega sebe in kosmosa? Odkod ta sumljiva pretiranost na eni strani optimističnega in na drugi pesimističnega, ali vsaj bolestnega življen-skega nastrojenja? Kakšen podzavesten in nadčasoven namen ima to nihanje v skrajnosti? In naposled, ali je ta pojav nosilec 'klenih ali nezdravih zrn bodočnosti?
Končna rešitev problema se kajpak izmika v oddaljen čas. Vendar ne more biti v vsej množici naziranj in mnenj brezploden pogled v trpni činitelj velikega sodobnega snovanja, v mladi rod, v nas same. Osvetljen je naših poskusov, da bi se povzpeli do neke nadosebne ravnine opazovanja, do občnega vidika in sintetičnega vrednotenja svojega duhovnega obraza, nikakor ne more biti brez vsakršnega pomena, brez vsake koristi.
Obsežnost gradiva sili k omejitvi, ima za posledico obdelavo sam6 poglavitnih in najznačilnejših njegovih potez; tč prav bodo razodele hrbtenično rdečo nit našega pojmovanja lastnega vprašanja. V tej zožitvi leži slabost, a obenem tudi ost pričujočega razmotrivanja.
Rod, ki se osebno ni udeležil svetovnega pokolja, je nosil njegove posledice v sicer manj strnjeni, a morda še bolj tragični obliki nego tisoči, ki so ostali na bojiščih, ali so se odondod vrnili duševno ali telesno pohabljeni, ampak vendar kot izgrajene osebnosti, tčm je bila vojna - z izjemo generacij, ki so rastle tik pred njo — več ali manj sam6 neljuba epizoda, strašna in nasilna prekinitev njihove življenske poti, in ni vplivala katastrofalno na njihov celotni, že davno poprej dozoreli odnos do življenja; ni jih odločilno, nepovratno vrgla iz tira. Zato je bila njihova vrnitev v normalnost le nov vstop v ono ravnovesno stanje, ki so ga bili vajeni že od mladih nog. Silno svetovno neurje jih ni udarilo tedaj v njihovo bistvo; med njegovim trajanjem so se zaprli v trdna poslopja svoje duševne dognanosti in ko so oblaki s svojimi gromi in točo odšli, so spet stopili na plan ko kmet, ki stopi po nevihti na polje, da pregleda škodo, jo ugotovi z vzdihom — pa zopet živi kakor dan prej, kakor zmerom, le s trenotno pomembno razliko v udobnosti. Mi pa smo bili deca, dojenci; zgodovinski ciklon nas je s svojim preikodobnim ropotom že v zibeli do smrti prestrašil, nas pretresel do mozga, zakopal sc nam v drob in možgane in njegova groza, oni skrivnostni, podzemni psihični odzvok vsakega svetovnega potresa velikega sloga, je ostala v nas ko tiha, poiasna sušica.
Prvo, kar nam je ta duhovna bolezen napadla in nam razjedla, je bil organ podedovanja bližje, neposredne preteklosti. Brez tega čutila nismo mogli doumeti predvojnih vrednot in teženj. Stari hrami so nam bili že od vsega počečka tuji in nerazumljivi. Vojna je bila ko poplava, ki je pregnala človeštvo iz njegovih domov; odrasli so spet preplavali strugo in so se vrnili na stari breg; mi, majhni in nevešči, smo ostali na tej strani sami. Velika kontinuiteta razvoja človeštva je bila prav v naši generaciji pretrgana.
To je osnovno dejstvo; iz tega iztočišča vro vsa vprašanja povojnikov in zato tudi ta.
Ta popolna in stroga duhovna osamljenost celotnega rodu, ki je mlad in potreben opore, a čuti svoje korenine v zraku, ker mu preteklost ne more nuditi plodne prsti, je težak problem; v njem se taji svojstvena tragika povojnega časa. Njo podoživljati, jo dojeti in iz tega doumevanja izvajati posledice, je človeku iz druge, predvojne dobe zares težavno. Toda če noče stati današnjemu snovanju bodočih življenskih oblik ob strani, mora kljub vsemu starejša generacija čutiti obveznost, da se dokoplje do čim večje duševne prožnosti in da na ta način projicira samo sebe v današnjost, v duhovni svet svojih sinov. Brez te delne zatajitve subjekta s strani starejšega rodu je vsaka duhovna vez med obema pokolenjima nemogoča.
Zastavil sem torej vprašanje, odkod izvira in kam teži v začetku razložena razčlenjenost stremljenja povojnikov. Ko sem podčrtal koristnost njihovega lastnega mnenja, nadalje osrednjo točko vseh teh in podobnih problemov, namreč našo popolno duhovno osamljenost in slednjič brezpogojno potrebo prilagoditve starejšega rodu današnjemu vzdušju, prehajam po tem vmesnem uvodu do poskusa, da bi osvetlil prvotno nakazano vprašanje.
Morda se še nikoli v zgodovini ni očitoval tako ostro naslednji nekoliko čudni pojav: uprav v dobi najhujšega duhovnega razkroja ni idejne omrtvi-čenosti, je ona človekova prvotna, nagonska sala po rasti, po snovanju, po nečem novem, velikem in vseodrešujočem v svoji najvišji bolestni napetosti; podobna je bolniku, ki čuti prav v poslednjih trenotkih najsilnejšo težnjo za delom in ustvarjanjem. Ta vseobjemajoči, suvereni kategorični velelnik prinaša kot prvo posledico iskanje, široko razgledovanje po vsemirju in svetu, orjaško žejo po neki živi vodi iz stvarstva, ki naj spočne v polmrtvem človeku novo življenje. Vzporedno, odnosno v ravnotežju s tem procesom se giblje prav tako skrajno poglabljanje v samega sebe, trdo in do bolečine odkrito razračunavanje s svojim jazom, njega čiščenje, da bo mogel ko zrcalo sprejeti odraz vsega gmotnega in negmotnega vesolja. Odtod izvira nadalje popolno spoznanje, oziroma občutje lastne duševne podobe; današnji mladi rod se je zagrebel v svojo svojstvenost do dna, je pregledal svoje notranje hrame do zadnjega kota. Pri tem je bilo odločilno merilo njegovega samovred-notenja baš višina izvirnosti, samoraslosti, neodvisnosti osebnosti. Postranske važnosti je, ali je bilo to poglabljanje, to pretehtavanje zavestno, kakor je to pri drugem gori omenjenem tipu današnje mladine, ali je bilo podzavestno, kakor je bil slučaj — vsaj v glavnem — pri prvi skupini.
Nujna posledica tega pohoda v subjekt in v njega najtanjše globine je najdba samega sebe, odkritje brezpogojnega, vseh vnanjih vplivov in tradicije svobodnega osebnega lica, individualizacija do skrajnih meja možnost i. Obeležje dobe je pač občno beganje v ekstremih; in če nosi pravkar opisani proces takšen osnovni pečat, to prav nič ne izpreminja logične doslednosti njegove razvojne črte in zato tudi ne njene življenske upravičenosti; obratno, prav ta tesna povezanost z duhom časa je verjeten porok uspešnosti njenega napora.
Ako je torej povojni rod dognal svojo tajno osebno formulo, je ona specializacija, ki je bili izhodišče in povod temu razpravljanju, sam6 še črta pod ta rezultat. Jasno je, da tako samosvoja osebnost ne pripušča nikakih kompromisov in kadar izide na plan, v stvarnost, da si poišče poprišče, da preizkusi svojo novo silo, svojo vitalno odpornost, mora in more odločno samo v ono smer, kamor jo žene najmočnejši, najelementarnejši in najintim-
nejši gon sproščenega individuuma. — Tako postane razumljivo, kje je vzrok tako obsežne vnanje različnosti hotenj mladega rodu.
Drugo vprašanje je enostavnejše. Del povojne generacije sc je izognil današnjemu kaosu s tem, da se jc zatekel v kult dovršene telesnosti; tako sc je odtegnil večini perečih in težkih moralnih, socialnih in drugih problemov, ki so strašna dediščina petletne morije. To izbegavanje je seveda rodilo večjo ali manjšo neobčutljivost za današnje duhovne rane, ta pa je privedla s seboj optimistično razpoloženje napram življenju in svetu. Omenjene probleme pa si je naložil drugi del mladega rodu. Ta jih je, zvest svoji dosledni ekstremnosti, sprejel v celoti, z vso njihovo okrutno ogromnostjo in ncodložljivostjo. Povsem umljivo je, da je bil6 to svetovno breme pretežko za tako mlada, le na lastno nerazvito silo navezana pleča. Morala je slediti neka duhovna utrujenost, bol, splošno pesimistično nastrojen je.
Ali je bila pozornost za eno in obenem slepota za drugo življensko vsmer-jcnost hotena ali nehotena, je pri tem zopet nebistvenega pomena in ne iz-preminja problemu njegove miselne osi; kajti pri vsakem snovanju gencracij si delita odločilni vpliv na končne stvaritve povsem v enaki meri intuitivni kakor tudi zavestno umstveni moment.
Prihajam celotnemu vprašanju do korena: kakšna je nadčasovna, zgodovinska vrednost vseh opisanih pojavov, ali so negativno ali pozitivno aktivni; z drugimi besedami, ali so vse te posamezne silnice, ki se sicer družijo v manjše istosmerne družine, zmožne tvorbe enega samega magnetnega polja, ki bo težilo v eno samo smer, v rast človeštva?
Predvsem je potreba pri tem poudariti prehodni značaj vseh podvigov današnjih generacij. Vse to je tipanje v temo, je iskanje med ruševinami, prvi klic nekoga, ki je o polnoči zaslutil podtalni svit prihajajoče, daljne zarje. Zato so vse dosedanje naše poti vzlic svoji notranji enovitosti v celoti samo nekaj nakazanega, poskusna kretnja, zgradba v zasnutku. Iz tega sledi, da zavisi odgovor na gornje centralno vprašanje od prcpričevalnosti izgledov, ki jih ima novo pokolenje, da strne to svojo relativnost z absolutnim tokom človeštva in časa.
Ako premotrimo njegovo trenotno stanje, se nam nehote vsili prispodoba črne, viharne noči, ki se je sama ubila v svoje divjanje; še je tem«t, še so oblaki, toda nekje od iztoka prihaja svetloba, bolj dojemljiva čuvstvu nego očem. Človek čuti nagonsko veliko porajanje dneva . . . Hlastnost in mrzličnost iskanj v prvem povojnem desetletju se umika sostavnemu, smotrenemu razgledovanju. Tačasni višji srednješolski letniki sc očitno razlikujejo od svojih predhodnikov pred nekaj leti; prejšnja neizvestnost, apatija in razruvanost sc redči polagoma in postopoma, a vidno. Najmlajši rod obvladuje samozavestno teženje k čisto odrejenemu, trdnemu smotru — nekaj, kar prvič po dolgih letih skladno vpada v tajnostno vzročnost zgodovinskega progresa, nekaj, kar upravičuje slutnjo, da se bliža nova graditev. Še pred malo časa vladajoče malodušje, ki je bil6 osnovno merilo svetovnih nazorov, stalno pada pred neko splošno vero, ki značilno spominja na predpriprave vseh velikih zgodovinskih pohodov; to čuvstvo je, kar je najpomembnejše, svobodno vplivov posameznih bolnih osebnosti, močnejše od njih in se zato vedno bolj vriva cel6 nekdaj brezpogojno pesimističnemu delu današnjega rodu v najtajnejšo osnovo duševnih dejanj in spoznanj. — Omenjeni poslednji val povojnega rodu je črpal iz povojne dobe le tvorne vrednote in sc je izognil njeni razdornosti, kar mu je omogočila večja oddaljenost od prvih, najhujših povojnih let. Po-vojnost mu je zatorej dala samoniklost, ki jc najtežji in najzrelejši plod osamelosti, dala mu je izredno okretnost, hitrost orientacije
m
in še nevideno samostojnost, ki jo prinaša zgodnja in prekaljena zrelost. Razne pretiranosti se bodo brez dvoma kmalu umirile, ko bodo izpolnile svoj namen, t. j. človekov povratek v čisto osebnost. Ostala bo volja, otrdela v preizkušnjah v odločnost. Kdor je bil slab, je odpadel, ali odpada; močni ostajajo.
Vsem tem prednostim daje stvariteljsko zmožnost mladostni idealizem, ki se je očistil v ognju dobe vse stare navlake in ponarejenega lepotičja, ki se je pod udarci izostril ko rezilo kose. In prav ta današnji spoj preizkušenosti in mladosti se mi zdi najzanesljivejši porok, da mladi rod ne bo amorfno gradivo bodočnosti, nego nje graditelj. Gotovo so še mogoča in verjetna stranpota in kak korak izven vrste; toda bistveno zagotovilo napredovanja je ona tajnostna, neopredeljiva in neotipljiva, a jasna logika, ki odrejuje pokolenjem mesto v veliki štafeti zgodovine. Njeno nevidno roko določno čutim, ko gledam vrenje sodobnosti in ko poslušani, kako utripa mlademu rodu srce v odziv večnim idealom.
J. Jalen / Pod stropom neba.
Otrebki.
Šolanje stane, posebno, če je fant »žlahčič trde glave«, ali pa, če mu vse drugo prej po glavi blodi kakor uk in bukve, ali pa, če spada v družino lenivcev (latinski: bradypoda, nemški: Faultiere).
Blagor otrokom, katerih starši imajo in lahko dajo. Bolj narobe pa hodijo trde in muhaste glave, posebno pa lenoba tistim študentom, katerih starši nimajo in ne morejo dati. Če ima tak fantič kakšnega neumnega strica ali teto, ki ga zalaga, že še gre. Če pa ni tako srečen, ali pa, če se stric ali teta naveliča — tete so bolj vztrajne — ali pa, če stricu zmanjka, je pa treba, je pa treba reči: »Adijo bukve, šola«, ali pa se poprijeti, ali pa se ozreti za šilom ali šivanko, za krampom na cesti ali vatlom za pultom, ali pa, ali pa ---------.	Kakor	komu bolj prav kaže.
Ni pa stvari na svetu, ki bi bila tako za nič, da bi ne imela čisto nič dobrega na sebi. Kako prav pridejo trde in muhaste glave prinčkov plemenitih Lenodolskih tistim študentom, katerih starši nimajo in ne morejo dati in imajo otroci, »štori kmečki«, že koj v mladih letih tako smolo, da nimajo prav nobenega strica ali tete v Ameriki, ki bi jih zakladala z dolarji. Kako prav jim pridejo inštrukcije.
Človek bi skoraj rekel, da smo Slovenci lahko Bogu hvaležni za take trde, muhaste in lene glave. Saj se je pred vojno velika večina slovenskih, kulturo ustvarjajočih mož preinštruirala in prestradala do lastne izobrazbe. Včasih je bilo hudo, sedaj pa ni več tako.
Za šest goldinarjev na mesec so tudi mojim šestošolskim vzgojiteljskim sposobnostim zaupali tretješolca Mirka. Ker grškega ob koncu prvega semestra še brati ni znal, sem takoj izjavil, da tudi za uspehe drugega semestra ne jamčim. Pa so mi rekli, da naj pred vsem: skušam prepoditi fantu muhe iz glave. Še celo na počitnice so ga poslali k meni, da sem mu podil muhe iz glave. Ležala sva na senu, kajpada, otepala polite žgance in posirjeno mleko,
Mirko s smetano vred, jaz pa brez nje, ker ne maram za njo, stikovala po Rebri in hodila Zavrh, po gorah in planinah.
Lepega jutra na vse zgodaj sva šla čez Vrh po edini vozni poti, ki je speljana čez razdrapan greben Peči in je tako zbrušena, da blesti v jasnem popoldanskem solncu do Kranjskega polja, v vasi pod sabo in Blejski kot pa kar bode v oči. Ovčar Marko je po njej gonil jarce v planino in s planine.
Prav počasi sva šla, saj se nama ni nikamor mudilo. Pa opozorim Mirka,
—	brihten fant je bil in za naravo je imel dokaj smisla, — kako mora tisti, ki hoče, da lepota zemlje okrog njega oživi, tako oživi, da še kamenje govori, paziti na sto in sto in sto stvari. Pa mi je odgovoril, da to ve in da že davno tako naravo uživa.
»Prav,« sem ga pohvalil. Mislil sem pa: »Ob prvi priliki ti pokažem, kako si vse preveč domišljuješ.«
Prideva na Vrh poti h križu, — tam je Finžgarjev divji lovec biričem ušel — seveda in se veseliva lepega razgleda in lepega jutra. V najlepšem razpoloženju prekinem Mirka — veste, ne samo profesorji, tudi inštruktorji, so od samega zlomka — ga prekinem in vprašam:
»No, si pazil prav na vse po poti gori vun grede?«
»Na vse,« se je odrezal urno.
»Prav,« sem ga pohvalil. Nato sem pa prav z nedolžnim obrazom pristavil: »Potem mi boš pa vedel povedati, katere živali so šle danes zjutraj pred nama čez Vrh?«
Malo je bil v zadregi, pa ne dosti. Hitro je pomislil in odgovoril: »Koze."
Kaj mislite, da	sem mu dal mir! Ne. Hotel sem še vedeti,	kaiko je	prišel
do te misli. Pa se je	fant dobro odrezal: »Saj je bilo vendar vse	polno bobkov
na poti.«
Jaz sem se mu	pa nasmehnil in pokazal koze, ki so na Krevljaku	objedale	česmin: »Kako	pa, da se koze pod Pečmi pasejo?«
»Morebiti so to druge koze.« Ni spoznal.	Opozoril	sem	ga,	da	so	bili
bobki stari, ne pa današnji. Jaz sem pa vprašal,	katera	žival	je	šla	danes	čez
Vrh, ne pa včeraj ali pa pred tednom.
Udal se je, da ne ve. Pa sem mu povedal:
»Lisica.«
»Kako to?«
»Saj je pustila pri srednjem melu na kamnu otrebek.«
»Če ni bil kakšen pes?«
»Od kdaj pa psi jedo miši in hrošče?«
Ni vedel, kaj bi odgovoril.
»Kaj nisi videl v otrebku mišje dlake in hrošoevih kril?«
»Nisem tako natančno pogledal.«
»Poprej si pa rekel, da si pazil prav na vse.«
»Oh, take malenkosti!«
Pa sem mu razložil, da vse drugače oživi pokrajina, če veš, da je šel pred tabo po poti lisjak, da se je pasel na trati srnjak, da nekje blizu pod grmom tiči zajec, da bo, ko se še parkrat prestopiš, sfrfotala pred tabo leščark.i (gozdni jereb), ali da bo morda zagrmel iz goste smreke divji petelin, ali pa, ali pa —---------. Kdor sc spozna, kako lahko to ugotovi po otrebkih.
Nekatere živali celo same to vedo. Mesojeda zverina večji del svoje otrebke zabrskava. Zakaj? Pravijo, da smrad ne odganja iz njih okolice živali, katere morč sebi v hrano.
Niso važni otrebki samo zato, ker zemljo gnojc, ampak tudi zato, ker nas
m
marsikaj nauče. Vredno se je naučiti razločevati jih. Pa žive med nami ljudje, ki še konjske fige na cesti ne vidijo, če jih ravno v no,- ne brcne.
Lej, skoraj bi bil pozabil povedati, da je Mirko drugi semester zdelal, samo vsi smo morali obljubiti, da bo presedlal v tako šolo, kjer se grščine nič iie uče. Obljubo je tudi izpolnil. In ko so mu odfrčale mladostne muhe iz glave, se je tako naredil, da sta ga oče in mati izmed vseh otrok najrajši imela.
Na italijanski fronti je strmoglavil z višine kakor Triglav visoko z letalom vred in obležal na mestu mrtev. Sestrelili so ga angleški letalci.
Bog jim odpusti!
Saj niso vedeli, kako dober fant je bil Mirko.
Sfinks / Sprostiti se . .
Sprostiti se in se preliti kot se oblahov svilnih valoviti trop rahlo sprede v čudoviti, v jasnini sc izgubljajoči kiti.
Tako odjadrati v neznane kraje, v breztežnosti prostorja sc čez gaje, prepade, dSle, reke valovaje vglobiti — kakor veter, ki spe tja vihraje.
Ali do nezavesti se lepote vesolja, luči, barv temote navžiti, da vsaj od krasote razžgana duša splava v dom Dobrote
Sprostiti se svinčeno težke teže, ki krila utripajoča tesno veže, sprostiti spon, verige se, ki veže srce — da se vedrina nadenj vleže . .
Sfinks / Saj bo vstalo . . .
Saj bo vstalo sveto odrešenje, meni, tebi, vsem se razodelo — kakor grom in blisk, potem sprebclo bo z neba plamtelo razjasnjenje.
Pa ne bo le lažna luč, motnjava, marveč ogenj, ki prežema duše in še mrtve drami izpod ruše, žar bo, plamen, solnce in bleščava.
Zarek, ki se v plašnih srcih skriva, sc razrasel bo ob luči novi, kot sc razcveto v pomlad vrtovi, ko sc sneg stali, ki jih pokriva.
Vem, da čudovito prerojen je vse vesolje in ljudi prosije in da ko sočuten angel vlije v naše duše novo moč, življenje.
Sfinks I Molitev.
Da bi mogel glas skrivnosten čuti, glas, ki v hipu vse mrakovc vname, da jih močen, silen žar objame in vzplamte v najčrnejši minuti.
Da bi mi, ko k Tebi jokam, molim, dahnil skrivno, tajno v mojo žalost, v slednjo grenko misel vtkal svileno r;(dost, da bi vedel: Saj zaman ne molim...
Da bi polna Tvojega odmeva duša verno Ti stopinje štela vse do one ure, vse do dneva,
ko bo iz ugaslega očesa razvozlana zadnja tajna tlela, oproščena sužnosti telesa . . .
m
L Dolenec / O pesniku dr. Jerneju Levičniku.
Po imenu pozna Lcvičnika pač vsakdo po Prešernovi zabavljici:
Kako bi nčki slddke pel Lesničnjek! Kako bi nčki prave pčl Levlčnjek!
V	III. zvezku Kranjske Čebelice, ki je izšel 1. 1832., je priobčil Prešeren več za-bavljivih napisov na pesnike prvih dveh Čebelic (iz 1. 1830 in 1831.), med njimi tudi na Levičnika, ki je bil takrat bogoslovec v Celovcu. Prav za prav se Prešernova zabavljica ne nanaša toliko na Levičnikove pesmi nego na njegovo — ime, ki je pač Prešerna že samo izzivalo, kakor se je slično pošalil s Holzapfelom (»Lesničnje-kom«), s Krempljem, z daničarji (»janičarji«), da, slednjič celo s svojim lastnim imenom:
Sme nčkaj nas, ker smo Prešernove,
biti prešernih.
Manj znano je pa drugo, mnogo važnejše mesto v Prešernu, kjer naš mojster tudi imenuje Levičnikovo ime in cclo trdi, da so bile njegove pesmi iz dunajske dobe v metričnem in slovniškem oziru slične Levičnikovim »kan-tilenam«. To je pismo, pisano Matiji Čopu iz Celovca dne 13. februarja 1832. Za slovstveno zgodovino je to pismo izredne važnosti: vsebuje namreč Prešernovo lastno izjavo o njegovih pesniških začetkih. Mlajšemu rodu, ki se v šoli obširneje bavi s Prešernom, bo to pismo dobro znano. Odstavek iz pisma zasluži, da ga pozna tudi širša javnost:
»Als Jurist des 4. Jahres hatte ich eine Theke Carminum carn. meinen Freunden gezeigt, unter denen mich eim gewisser Trenz, der gegenw;irtig irrsinnig ist, uberredet hat, ich soli solehe dem formul, lesen lassen. Sie waren in metrischer und grammatischer Hinsicht beilaufig dass, was etwa die Cantilenen des Levilčnjek. Form. gab mir den guten Rat, ich soli sie ein Paar Jahre liegen lassen, und dann die Feile zur Hand nehmen. Quod consilium secutus omnia incendio tradidi exceptis: Povodnji mož, Lenora et Lažnivi pra-tikarji, wovon die ersten noch jetzt was Reim und Metrum betrifft, documenta dant, quo sint tempore nata, Licet limae non impatiens fuissem. Alle iibrigen habe ich als unverbesserlich voriges Jahr verbrannt.«
Za umevanje tega mesta je predvsem treba vedeti, da je Prešeren prevedel ime Kopitarjevo v latinščino z besedo: formularius. Zopet vidimo, kako skuša Prešeren najti zvezo med človekovim imenom in njegovo duševnostjo: Kopitar je pač sposoben, da presoja formalne strani pri pesmi (slovnico i. dr.), pri miru naj pa pušča vsebino! Sicer pa menda ne bo povsem odveč, ako v dobi, ko se pri nas latinščina in nemščina umikata francoščini, to pismo prevedemo v slovenščino:
»Kot jurist 4. leta sem bil pokazal zvezek kranjskih pesmi svojim prijateljem; med njimi me je neki Trenz, ki je sedaj zmešan,1 pregovoril, naj jih dam brati formulariju. Bilc so v metričnem in slovniškem oziru približno to, kar nekako so kantilene Levičnikove. Formularius mi je dal dobri svet, naj jih pustim par let pri miru, potem pa naj vzamem pilo v roke. Držal sem se tega nasveta in sem vse vrgel v ogenj, izvzemši Povodnjega moža, Lenoro in Lažnive pratikarje, izmed katerih prvi dve še sedaj — kar se tiče rime in metra — kažeta, kdaj sta nastali, pa čeprav sem jih pošteno pilil. Vse druge sem minulo leto sežgal kot nepopravljive.«
Na teh dveh mestih omenja torej Prešeren Levičnika. Kdo je bil ta mož?
Nekaj izvemo o njem že iz Glaserjeve Zgodovine slov. slovstva (II, 147). Rodil se je 1. 1808. v Železnikih v Selški dolini iz rodbine, obdarovane s številnimi otroki. Izmed njegovih bratov je bil eden duhovnik, eden svetnik
Šmohor v Ziljski dolini,
deželnega sodišča in eden nadučitelj. Gimnazijo je dovršil v Ljubljani, bogoslovje v Celovcu (1. 1832.); v Ljubljam je nanj vplival učitelj slovenščine Metelko, v Celovcu pa takratni semeniški špiritual Slomšek, ki je brezplačno poučeval bogoslovce v slovenščini. Kot bogoslovec je objavil eno pesem v II. zvezku Kranjske Čebelice, eno pa v Carinthii. Kaplanoval je po raznih krajih na Koroškem, med drugim tudi pri Gospe Sveti; 13 let je bil kurat v samotni župniji Innerteuchen, kjer je porabil prosti čas v dosego doktorata iz fizolofije. Sedaj je postala cerkvena oblast nanj pozorna in 1. 1852. je postal Levičnik dekan v Šmohorju, kjer je ostal 31 let: do svoje smrti
1.	1883.
1 Ali ne leži v tej Prešernovi pripombi rudi nekaj sličnega kot namigavanje, da je moral bili Trenz zmešan ?.e takrat, ko je Prešernu svetoval, naj da pesmi v presojo — Kopitarju?
Kraj, kjer je preživel Levičnik 31 let svojega življenja, je prva povsem nemška župnija v Ziljski dolini. Cisto blizu Šmohorja je poslednja slovenska ziljanska župnija Brdo pri Šmohorju; iz te župnije je doma tudi poslanec Franjo Grafenauer. Ob desetletnici koroškega plebiscita je bil 11. oktobra 1930 proglašen trg Šmohor za mesto. Bržkone je v zvezi s tem dogodkom tudi knjiga, ki jo je napisal sedanji šmohorski dekan H. Pietschnigg (— kaj vse lahko nastane na Koroškem, iz našega Pečnika! —). Knjiga’ opisuje zgodovino Šmohorja in njegove okolice od najstarejših časov do danes. Posebno poglavje v tej knjigi je posvečeno Levičniku in njegovi dobi; ta odstavek obsega 40 strani, to je petino vse knjige. Levičnik je bil namreč tako izrazita osebnost, tako splošno znan in priljubljen, da ga imajo najstarejši Šmohorjani še danes v živem spominu in si pripovedujejo o njem polno anekdot. Poleg tega je pa Levičnik, ki je bil tudi sam slovstveni delavec, ves čas, kar je bil v Šmohorju, pisal zelo točno župnijsko kroniko, ki jo je Pietschnigg lahko izdatno uporabljal za novejšo zgodovino Šmohorja. Iz te kronike pa jasno odseva tudi osebnost Levičnikova, katerega ime je »neločljivo združeno z zgodovino starega Šmohorja« (str. 150). Čujmo torej, kakšen je bil ta Prešernov sodobnik! Pietschnigg ga takole označuje;
»Dekan Levičnik, pravi duhovnik, prijatelj ljudstva, mož velikega znanja in obilnega humorja, je še danes nepozaben starejši generaciji; brez števila je anekdot, ki jih pripovedujejo o njem.«
Pietschnigg ničesar ne piše o slovstvenem delu Levičnikovem, kar se tiče slovenskega slovstva. (To delo Pietschni^gu morebiti tudi ni bilo znano.) Ozira se samo na Levičnikovo duhovniško delo v Šmohorju.
Levičnik je prišel v Šmohor spomladi po veliki povodnji, ki je bila 1. in
2.	nov. 1851 grozno opustošila Šmohor. Začel je popravljati škodo, ki jo je bila napravila povodenj cerkvi in drugim zgradbam; značilno je bilo zanj, da je neprestano kaj zidal ali gradil (n. pr. jezove), tako da so mu ljudje rekli kar »Baumeister«. Tako je popravil ne samo pokopališče, župno cerkev in po-družniške cerkve, ampak tudi mlinske jezove, ki jih je bila voda vzela. Sedemnajst let je bil šolski nadzornik v svoji dekaniji (1852—1869, kajti do 1. 1869. je imel škofijski ordinariat nadzorno oblast nad osnovnimi šolami) in preskrbel Šmohorjanom novo šolsko poslopje.
Kot človek je bil Levičnik izredno dobrih rok in poln humorja. Zlasti so radi zahajali k njemu dijaki; ko je prišel dijak s spričevalom v župnišče, je dobil vse, kar se je v dobrih starih časih spodobilo: staro »cvancigarico«, kosilo pri dekanovi mizi in še povabilo na kegljišče v gostilni. Včasih je razdal ves svoj denar dijakom in drugim potrebnim, tako da je bil sam »suh«.
To, da dekan Levičnik redno nima dosti ali nič denarja, sc je zlasti kazalo na njegovi — obleki. Na svojo zunanjost namreč Levičnik ni dal mnogo. Nekoč je prišel k slavnostnemu obedu, ki je bil prirejen na čast koroškemu deželnemu predsedniku, v talarju, čigar barva je bila že bolj zelena nego črna. Pa je omenil deželni predsednik v šali, da bi bilo dobro, če bi si gospod dekan omislil nov talar. Čez nekaj dni je že dobil deželni predsednik od Levičnika pismo: »Gospod dekan šmohorski javlja gospodu deželnemu predsedniku, da si je kupil nov talar,« na kar mu je ta brzojavno odgovoril: »Koroški deželni predsednik javlja gospodu šmohorskemu dekanu, da je prav vesel novega talarja.« Ker so kmalu nato še gospe v Šmohorju kupile Levičniku nov — klobuk, je bil gospod dekan za nekaj časa čisto stanu primerno oblečen.
1 Alt-Hcrmagor. Gesehichtliche Erinncrungcn von H. Pietschnigg, Dcchant. Hcrmn-gor	Im	Selbstverlage	d	o	s	Vcrfasscrs.
Kot Kranjec je dekan Levičnik seveda vedno nosil s seboj — marelo, saj pride Kranjec baje z dežnikom pod pazduho že na svet. Kadar so ga videli znanci, da si je posadil na glavo cilinder in vzel v roke veliki rdeči dežnik, so takoj vedeli, da gre gospod dekan na vizitacijo. Nič ni hotel povedati, kam jo misli udariti; nenadoma se je pojavil v župnišču in zahteval knjige — ter jih podpisal, ne da bi kaj pogledal. Zato so si dovolili nekateri župniki včasih ž njim šalo, da so mu namesto uradnih cerkvenih knjig dali v podpis — bu-kvice, na katere so jemali pri mesarju meso1.
V	splošnem moramo reči, da »Kranjec« na Koroškem pred vojno ni bil posebno dobra »firma«. Znana je nemška in nemškutarska agitacija ob plebiscitu: »Hinaus mit den Krainern!« (»Ven s Kranjci!«) Pravijo, da so nas v slab glas spravili na Koroškem tisti Kranjci, ki so doma kaj zagrešili in so jim iz kateregakoli vzroka postala kranjska tla prevroča — pa so jo popihali čez Karavanke, češ, tja ne bo prišel za njimi njih slabi glas in neljuba stvar se bo pozabila. (Seveda velja to za naše »prebežnike« iz dobe pred svetovno vojno, ne za številne naše ljudi, ki so šli na Koroško neposredno v dobi pred plebiscitom.) Naj bo vzrok, da Kranjci nismo bili na Koroškem posebno priljubljeni, ta ali oni — vsekako je bil pa Levičnik mož, ki je svoje ožje rojake zelo častno zastopal med Korošci. V letih 1930, 1931, 1932 in 1934 se bomo spominjali »štirih rojev« Čebelice, pa je prav, da se spomnimo tudi rojaka čebe ličarja, ki ga imajo Nemci na Koroškem v tako lepem spominu.
1 Pri tem sc človek spomni na zgodbo, ki se je dogodila pred nekaj desetletji nekje na Slovenskem. Neki okrajni sodnik je imel navado, da je akte podpisoval, ne da bi jih prebral. Pa si je mlajši sodnik — takrat so mu rekli adjunkt — dovolil šalo, da je svojemu šefu predložil v podpis sodbo: »Okrajni sodnik I. I. (tu je stalo seveda pravo ime) je obsojen na smrt na vešalih zaradi zanemarjanja stanovskih dolžnosti.« Na veliko zabavo adjunktovo je okrajni sodnik podpisal tudi ta akt. (Pripovedoval bivši dez. glavar dr. Ivan Šušteršič z navedbo kraja in prizadete osebe.)
Obzornik.
Knjige in časopisi.
Joža Lovrenčič: Tiho življenje. Izdala Mladinska Matica v Ljubljani, 1931. Str. 85. — Broš.	Din 12•— kartoniran	Din	17'—, vez.
v platno na finejšem papirju Din 27'—.
Pesnik Joža Lovrenčič jc sicer vedno kazal veliko naklonjenost tudi za epiko, vendarle pa bi bil pred leti komaj kdo pričakoval, da se bo kesnejc tako zelo preusmeril in zašel celo med	prozaike pripovednike.	In	vendar jc
tako.	Razen v krajših spisih	se	je avtor do
danes pokazal že tudi v povesti in romanu.
Pisatelja zanimajo kot pripovednika predvsem zgodovinske snovi, razen teh pa so ga že »d nekdaj mikale in pritegovale k literarnemu oblikovanju pravljice, pripovedke in legende, zlasti	lokalne, to so tiste, ki jih	je pisatelj
slišal ali našel kako drugače ohranjene blizu ali daleč kje v domačem kraju. O tem nam priča že njegova daljša pesnitev v dveh delih »Trenerski študent« (izhajal v Mentorju in v Domu 'n svetu) in njegove legende in pravljice v
j vezani besedi, katere je izdala Goriška matica pod naslovom »Gorske pravljice« (1. 1921.).
Tudi njegova najnovejša knjiga »Tiho življenje«, ki jo je h koncu minulega leta izdala zelo delavna Mladinska Matica, je zbirka legend oziroma legendaričnih povesti. Legenda je, če ponovimo v smislu šolske poetike, pesem ali pa povestica deloma lirskega, v glavnem pa pripovednega značaja, kjer poleg naravno resničnega sveta, dogodkov in oseb nastopajo tudi svete osebe in se nam tako razodeva tudi nadnaravni svet čudežev in milosti. Legenda je zato že po svojem bistvu religioznega značaja. Navadno je seveda izročilo prejšnjih časov in rodov, a s tem njena snov postane še posebno častitljiva. Ločiti pa moramo ljudsko legendo od literarne, kamor prištevamo tudi vse tiste, ki sc po vsebini sicer opirajo na ljudsko izročilo, a so po jeziku in obliki delo znanega pisatelja. Takšne so tudi pričujoče legende, saj jih je pisatelj oblikoval popolnoma po svoje. Po svoji vsebini pa sta dve vzeti iz goriškega, Štiri pa iz gorenjskega legendaričnega okrožja!
K prvima spadata Legenda o Kriščev^m trnu in Legenda o čedajskem mostu in Stari gori; k drugim pa Legenda o zlatem studencu, Legenda o kraju, kjer ni vrabcev, Legenda o sv. Joštu in otroku, ki se je izgubil ter zadnja, najdaljša, Legenda o usmiljeni Materi Mariji Kroparski, ki pa jo — kakor tudi predzadnjo
—	moramo smatrati bolj za legendarično povest nego za legendo.
Vse te legende so lokalnega značaja, zato so vse navezane na določen kraj, kar se deloma kaže tudi v rabi lokalizmov, to je izrazov, ki so običajni le v govorici dotičnega kraja, niso pa v isti meri last književnega jezika. Zdi se, da bi pisatelju z umetniškega vidika mogli tu in tam očitati malo preveč literarno oblikovanje, radi česar rad dodaja včasih marsikaj nebistvenega. Tako mi ni všeč, če n. pr. avtor v tekstu dodaja svoje opombe, ki ne spadajo k vsebini (pri tretji in četrti legendi), ker tako z racionalističnimi vrinki in razlagami moti enotnost, ubranost in naivnost legende. Toda priznati je treba, da je sicer vsa zbirka napisana z veščo roko in da se je pisatelj potrudil, da čim skrbneje poda zlasti vsebinsko ozadje. To pa je za mladinsko knjigo največjega pomena, zakaj fabula je v prvi vrsti tista vzmet, ki izproža mlado fantazijo, obenem pa je prav zgodba tista zakladnica etičnih nagibov in sil, ki naj jih mladi bravec črpa iz vsake dobre mladinske knjige. Ta poudarek je izražen tudi v naslovu »Tiho življenje«.
Zbirko krase številne, deloma prav dobre, deloma pa, sodim, za mlado oko, željno čim večje konkretnosti, v obrisih morda premalo jasne risbe slikarja B. Jakca.
France Vodnik.
Josip Ribičič: Mihec in Jakcc. 1931. Mladinska matica v Ljubljani. Tiskala Učiteljska tiskarna. Str. 48. Cene iste kot za »Tiho življenje«. — O Miklavževem je izšla ta knjiga in menim, da dobri svetnik ni mogel prinesti kaj boljšega in primernejšega onim, ki so se do njegovega godu spoznali s skrivnostjo črk. Je pa res to knjiga, ki mora v otroku vzbuditi veselje do čitanja. Igraje prebere stran za stranjo in preizkusa obenem svojo bistrost, ker kar pisatelj modro zamolči — otroka hoče naučiti opazovati in misliti — to mu z zanimivo nazornostjo pokaže M. Gaspari v drobnih slikah, ki gredo menda v tisoče. Otrok spremlja junaka Mihca in Jakca od rojstva pa do šole in preživi z njima vse letne čase in praznike in še to in ono, mimo česar bi najbržc sicer šel z zaprtimi očmi. Naša mladinska književnost za najmlajše je s to knjigo mnogo, mnogo pridobila.
Andre Gide: Ozka vrata. 1931. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Leposlovna knjižnica. Prevedel Božo Vodušek. Str. 165. Cena Din 40-—, 35'—. Andre Gide, eden najpomembnejših sodobnih francoskih pisateljev, je bil Slov encem na splošno do te pete knjige obnovljene Leposlovne knjižnice v knjižni zbirki Jugoslovanske knjigarne neznan in hva-
ležni moramo biti založnici in prevajalcu, da sta ga nam predstavila z »Ozkimi vrati«. Zgodba dveh mladih je to, dveh duš, ki v svoji ljubezni rasteta s svetniško poglobitvijo in odpovedjo v večnost. Mesto, ki ga zavzemajo »Ozka vrata« med drugimi Gide-ovimi knjigami, spada po čistosti linij in svoji dramatični napetosti med najlepše in najprctresljivejše, kar je Gide kdaj ustvaril. A tudi v francoski in svetovni literaturi sploh ni dela, kjer bi bil oni čisti netelesni, skoraj nerazumljivi odnos, kakor je med Jčrome-om in Alisso, podan tako resnično in prepričevalno, a obenem v vsej svoji tragičnosti, kakor je v »Ozkih vratih« — beremo v preglednem uvodu. Knjigo bi pri -oročal zlasti gimnazijcem višjih razredov, da i ob Jerome-u, svojem vrstniku, pojmili lepoto lepe ljubezni in rastli v zdrav rod.
Peter Lippert S. J.: Od duše do duše. Pisma dobrim ljudem. 1931. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Prevedla Dora Vodnik. Str. 228. Cena Din 45’—, 40'—. V oni svet, v katerega izzveni Gidejeva zgodba, nas vodi Lippert s svojimi duhovnimi pismi, ki so prav v našem času tako aktualna in potrebna, da ne bi smel nihče mimo njih. Trideset pisem, trideset meditacij, kakršnih doslej v našem slovstvu še nismo imeli. Kakor ob Poulinovi »Poti v večnost«, katero je naš veliki Janc/. Mencinger bral 7. veseljem v svojo notranjo tolažbo, tako bo tudi ob Lippertu v zadnjem zvezku prvega kola Leposlovne knjižnice naM sodobni človek mir, ki ga sicer zaman išče v zbeganem svetu naših dni.
Alek^j Rcmizov: Na sinjem polju. 1931. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Prevel Miran Jarc. Tiskarna sv. Cirila v Mariboru. Str. 220. Cena Din 45'—. »Na sinjem polju«
—	detinstvo in prva zarja Olginih dni — povest od zibelke do praga življenja, še neločljiva povezanost s stvarmi, še strnjenost z ljudmi in brezmejna vera v človeka. Široko razprte oči, ne znajo pa še razlikovati — vse je še lepo in dobro — smehljaj sije vsemu,« označuje v predgovoru svoje delo avtor sam, ki je med sodobnimi Rusi (r. 1877.) značilna osebnost. Predhodnik novih pokretov v sodobni literaturi je in je »obnovil in izbrusil tako-zvani »skaz«, povest pisano v stilu žive govorice in jo uvedel v leposlovje, skušajoč ohraniti vse posebnosti in odtenke govorjene besede, podrejajoč skladnjo in obliko stavka zakonom žive govorice in ne mrtvim pravilom«, kot nam tolmači prevajalec Remizovljcvo posebnost ter še pove, da so njegove povesti biseri sodobne ruske proze. — Res je knjiga »Na sinjem polju« posebne vrste biser, a dvornim, da bi v Ljudski knjižnici našel med širšo publiko hvaležne bravce.
Mirko Kunčič: Ptiček z dvema kljunčkoma. (Iz torbe Kotičkovega strička 3. zvezek.) 1932. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Natisnil |. Krajec nasl. v Novem mestu. Str. 75. Cena broš. Din 26'—, vez. v platno Din 36'— Kunčič, ki kramlja in baji otrokom ob ne-
deljah v »Slovencu«, je mlademu svetu s tem svojim ponatisom gotovo ustregel, ker prepričan sem, da bodo mali s svojo znanko Tere-zinko vnovič z navdušenjem šli na pot iskat nenavadnega ptička, zlasti ko mu dajajo koio-rirane slike nov čar. — Pravljico — in ne humoresk, kot je označeno na drugi naslovni strani — je ilustriral J. Pukl, pesmi, ki so dodane, pa Olaf Globočnik.
Grivški: Srce in denar. Spevoigra v enem dejanju. Uglasbil V. Vodopivec. V Ljubljani 1931. Založila Pevska zveza. Tisk Jugoslov. tiskarne. Str. 16 — Grivški — njegovo pravo ime je bolj znano in tudi njegovo delo, radi katerega je moral nastopiti bridko pot v zemlji našega trpljenja — je napisal priprosto enodejanko, katero je naš dobri Vinko Vodopivec z njemu lastno lahkoto in prisrčnostjo uglasbil. Naši odri so tako dobili spevoigro, ki jo bodo z veseljem vprizarjali in gotovo tudi z lepim uspehom. — Cena (libretto in partitura) za člane Pevske zveze Din 25'—, za nečlane Din 30'—. Za vprizoritev je treba kupiti vsaj S izvodov, ki jih dobe člani po 20 Din izvod.
Cankarjeva družba v Ljubljani je izdala za I. 1932. naslednje knjige: 1. Koledar, uredil Talpa. Str. 151. — 2. Angelo Cerkvenik: Orači. Povest. Str. 162. — 3. Liam O’ Flaherty: Zver se je prebudila. Prevedel Talpa. Str. 120. —
4.	Martin Andersen Nexo: Po solnčni Španiji. Prevedel Ciril Štukelj. Str. 60. Vse knjige je tiskala Ljudska tiskarna v Mariboru. — Te knjige pač omenjamo, ker nam jih je družba vposlala ■— druge tega niso storile — a priporočamo jih ne. Groba tendencioznost diha iz vseh tako neokusno, da te odbija še ob onem, kar je sicer lepega in zanimivega v njih. Ali se družba — pravzaprav odbor — res ne more otresti materialističnih marenj in šlagerjev ter se povzpeti v svojih edicijah do tolike višine, da bi delale čast Cankarjevemu imenu?
Literarni pomenki.
Volkun Belopoljski, Novo mesto. Izmed poslanih bi sc dala morda nekoliko opiliti »Tiha bolest«, druge pa vsebinsko in formalno zaostajajo. Če bi Vam hotel obširneje govoriti, bi moral ponavljati, kar sem Vam že večkrat povedal. Počasi se pač delate, a napravili se. še niste!
Slavinov, Ljubljana. Po dolgem odmoru ste se zopet oglasili, kakor pravite, a povedati Vam moram, da poslane tri pesmi ne kažejo prav nič, da bi se ta čas kaj naučili. Vse je še prav tako kakor lansko leto: jezikovno in vsebinsko ste začetnik najnižjega razreda!
Milutin Milič, Ljubljana. Vaše razmišljanje ob Tagorejevih besedah se pač gladko bere, a je v izvajanju presentimcntalno kljub resnici, ki jo doženete. »Pogovor med Vodnikom in Zupančičem« kaže, da ste se navdušili ob Stritarjevem »Prešernovem godu v Eliziju« ter skušali po tem vzorcu označiti naše najboljše. Kot domača naloga je bil Vaš poizkus morda
še dober in dober bi bil morda tudi še za kako priložnostno vprizoritev, za Mentorja pa še ni.
Van Lee, Maribor. Prebral sem Vašo »kratko, a resnično zgodbo«, ki ste jo naslovili »Prvo službeno mesto«. Res je kratka in verujem Vam, da je tudi resnična, a vendar ji manjka vsega, kar naj bi dahnilo v to Vašo crtico dušo, da bi bila živa, resnična umetnina, ki človeka prevzame in osvoji. Napisati ste hoteli nekaj lepega, a slika, ki ste jo napravili, je ponesrečen amaterski poizkus. Jezik je tako dnevniško prazen in pust, Vaša junakinja in vse ozadje pa tudi tako, da nič ne oživi. Ali ste brali že Finžgarjevo »Samo?« Le poiščite jo, da boste vedeli za drugič, kako je treba take stvari pisati! — Če imate kaj boljšega, mi kar pošljite! Obenem Vam povem, kar sem že nekajkrat^ v pomenkih povedal, da rokopisov ne vračam — če niso kake posebne vrednosti in da tudi v pismih ne odgovarjam.
Mojmir Gorjanski, Novo mesto. No, takega strahu pa Vam res ni bilo treba imeti! Metrično in jezikovno so Vaše stvari že kar dobre, le vsebinsko segate po obrabljenih motivih. V prihodnje pazite tudi bolj na notranjo doslednost ir da ne zdrknete iz lepe ubranosti v preplehko vsakdanjost, ki mestoma kvari Vašega »Popotnika«. »Slutnja« se mi zdi še najboljša in jo priobčim. Drugič pošljite kaj več!
T. A., Kranj. Letos bo težko kaj. Spravim za drugo leto.
A. Longinič, Ptuj. Smejal sem se pač ob Vaši humoreski, ker taka »Vražja smola« tudi v dijaškem življenju ni vsakdanja; zadovoljen pa z Vašim podajanjem vendarle nisem. Preveč banalnosti je v Vašem spisu in neredko skušate z grobostjo vzbuditi smeh, kar je huda napaka v humoreski. Sodim, da se boste z vajo še napravili.
Andrija S., Ljubljana. Ob »Odiseji«, ki jo bom morda o priliki priobčil, čeprav nekoliko popravljeno, sem spoznal, da ste se v enem letu lepo razvili. Če^ pojde tako dalje, utegne dobiti Mentor v Vas še prav dobrega sotrudnika.
M. M., Ljubljana. Zdi se mi, da požirate detektivke in da Vas je kino tako navdušil, da ste segli po peresu in napisali — roman »Nesmrtnika«. V^ Parizu in po Francoskem sc gibljete tako čudovito, kakor se gotovo niti v beli Ljubljani ne. Če je vsa zamisel res Vaša
—	kar pa hudo dvomim — potem, ne, ne bom prerokoval, ker s slovnico se niste še sprijaznili!
Ažmanov, St. Vid. Motivi dobri in lepi, podajanje še neokretno. Pošljite drugič kaj več in kaj bolj izbranega!
Kulturni paberki.
Slog v romanu.
Odlični kritik Pierre Ližvre je nedavno izdal prikupen roman L' Extravagante p u n 1 e. Uvodoma izpoveduje svoje nazore o romanu. Pri sodobniku G i d e - u je spoznal,
kako se človek utegne vrniti od simbolističnih prenapetosti v enotnejši izraz. »Moje mišljenje o slogu se je zopet izpremenilo. Nikakršne učinkovitosti več ne sprejmem. Kar se opazi, me žali in me odbija, čeprav bi bila to zasluga. Od pisatelja zahtevam še samo to, naj rabi točne besede ter jih pravilno postavlja. Zunaj tega se mi zdi vsaka reč pretiravanje in nič odličnejšega ne vidim ko vrlino popolne, celo nekam ubožne preproščine.« Liivreu moramo pritrditi, če preganja obrabljene okrase, drugod pobrane ploskanice ali klišeje. Obsoditi pa ne smemo podob, ki nujno niknejo iz misli same, sicer bi zabredli v golo puščavo. Zavreči bi morali najtehtnejše romanopisce na svetu. Ličvre je pa bržkone samo naznačil globoko težnjo, ki jo čuti v sebi.
Cr.
Vzpostavitev notranjega človeka.
Veliki zakoni, ki vladajo človeškim du šam, so večni. Toda vsako stoletje jih bolj ali manj jasno pojmuje. Vsako pokolenjc jih prilagodi svojemu poznavanju sveta. V tej prilagoditvi leži tkzv. moralni sistem, nravnost. Sleherna doba mora imeti svoj sestav, mora verovati vanj. Sicer bi se doba vznemirila, skalila. Ima li naša doba izrazito nravoslovje, določen ideal? vprašuje M. Levaillant v »Figaru«. Večina povojnih knjig izraža burno željo po izživljanju, hrupno voljo po dogodivščinah, potovanju, pobegu. Lahko bi jim rekli, da so sredobežne, odsredne. Prilegale so se dobi, ki se je opajala z zabavo in delavnostjo. Izumetničen opoj, čeprav je trajal nad 10 let. Dobro je prikazal B. Crčmieux to dobo v knjigi »In-quičtudc et Reconstruction*. (1931.)
Daniel Rops pa v svojem novem delu raz-izskuje vzroke za »sodobni nepokoj«; glavnega vidi v abdikaciji metafizike pred znanostjo. Veda je namreč prenovila vesoljstvo, s tem da mu je vsilila diktaturo strojstva. To dikta- > turo spremlja mnogo dobrih strani. Spočetka j smo videli samo te. Pomalem pa se zavedamo zla, ki ga hkrati nosi s seboj. Znanstvo je poenostavilo gmotno življenje, zmanjšalo je človeški napor. A kaj je storilo za pravo srečo človeštva, za njegovo dušo?
2e leta 1893. je Lafcadio Hearn, ta čudni vizijonarec, ki se je zabubil v Japonsko kakor v aušeslovno opazovališče (njegova knjiga o Japonski je poslovenjena), pisal prijatelju: »Mar se ne razvijamo nasproti moralki?« Rops ni povedal nič drugega. Za njim pa sc oglaša Rene Sudre, ki v »Europeenu« opozarja na uvodnik angleške znanstvene smotre »Nature«, kjer urednik naznanja »nov polom znanosti, ne v teoretičnem smislu, kakor ga je svoje dni nipak umeval Bruneti&re, ampak v pragmatičnem in tragično vitalnem pomenu«. In Sudre takole zaključuje svojo obtožnico: »Kinematograf, avtomobil sta samo sredstvi, kako bi človek ubežal praznoti in dolgočasju. Tisk se ne zanima za drugo nego za seksuelne spore in za šport. To je znamenje, da nismo v resnici nič napredovali v umstvu. Množice
znajo čitati, nihče pa se ne potrudi, da bi jim hranil duha. Knjižni sloj se zadovoljuje z besedami ter jih rabi edino v ta namen, da opredeljuje, kar je že jasno.« Ali veljajo ta izvajanja zgolj za anglosaksonske dežele?
Na vseh koncih in krajih človek hrepeni po nekem pravilu. Bo li jutrišnja literatura pojmila svojo dolžnost? Ta bi se dala takole označiti: preureditev notranjega človeka.
Cr.
»Potrditve«.
Nekaj časa izhaja v Parizu nov ruski tro-mesečnik »Utverždenija« — pritrdbe — kot glasilo združenih porevolučnih struj in stremljenj. Stalno sodeluje starejše pokolenje: Berd’ajev, Stcpun, Timašev. Pa tudi neznani mladini so zastopani vmes. Nova struja spominja v marsičem na prejšnje aktivistične težnje ruskih izseljencev, zlasti na »prestav-Ijalsko« smfcnovechovstvo in na evrazijsko strujo. Komunistična teorija in praksa se brezpogojno ne zameta, vendar naravnost v predrevolučno rusko duhovno in družabno življenje se tudi nočejo vrniti. Prehod k novim oblikam naj se vrši z evolucijo, z razvojem, ne z revolucijo. »Staro vino ruske zgodovinske misli hočemo natočiti v nove mehove.«
Pa tudi razlike se opažajo. Prva in bistvena je ta: verska misel stoji v ospredju vsega dela in hlepenja pri teh novotarjih. Čisto nova prav za prav ta poteza ni: že nekateri smenovchovci so poudarjali svoje ortodoksno mišljenje (Ustr’alov) in evrazijci so zgolj verniki grško-pravoslavnc cerkve. P o t r j e v a 1 c i pa so si postavili za osnovo v svojem načrtu versko geslo, duhovni »kruh« cenijo nad telesni, simbol nad realnost. »Prvo je seveda duhovnost, drugo gospodarnost, tretje političnost,« ugotavlja Berd’ajcv. Mlajši sodelavci govore o narodnem prerodu. Starejši tovariši jih zavračajo, češ, da ti mistiki in me-sijanci tavajo po megli:	s takšno oblačno
ideologijo se ni mogoče bojevati proti realističnemu komunizmu.	Cr.
Dijaški šah.
Ureja Bogo Pleničar.
Nepredvidena napaka v otvoritveni igri.
Gotovo bo simpatično sprejeta ideja, ki jo hočem podati na podlagi igranih partij novodobnih šahovskih mojstrov. Skrita napaka v otvoritvi ni zamišljena kot pogreška začetnika. Tudi močnim igralcem bodo nudile predvajano partije kritično analizo nepredvidene napačne poteze, dočim bo imel tudi slabcjši šahist možnost spoznavanja korektne otvoritve. Velevaž-na pobuda za dobro pozicijsko igro so pač smernice pri otvoritveni igri, ki sc zrcalijo v korektnih začetnih potezah partije.
m
Odklonjen damski gambit.* l’o običajnih potezah:
1. d2—d4	dj—d J
2. C2—C4	C7—e6
3. Sbi—C3	Sg8—f6
4. Lei—g5	Lf8—e7
5. e2—e3	Sb8—d/
6. Sgi—?3	0—0
7. Tai—ci	— — — — je nadaljeval v Baden-Badenskem turnirju Aljehin proti Yates-u (angl. velemojster) 1. 1925-
7 .----------- C7—c 6
8. Lfi—d3	a7—a6
9. c4Xd5	e6Xd5
10. o—o	Tf8—e8
11. h2—h3	Sd7—f8
12. Sf3—e<	Sf6—d7
13. Lg5—U	------------
Nastala je sledeča pozicija:
Beli: Kgi, Ddi, Tei, Tfi, Ld3, Lf4, SC3, Sej; — pešci: a2, b2, d4, ej, h, g2, h3- (15 figur.)
. Črni: Kg8, Dd8, Ta8, Te8, Lc8, Le7, Sd7, Sf8; — pešci: a6, b7, c6, d5, f7, g7, I17. (ij figur.)______
* Gambit sc imenujejo v splošnem otvoritvene igre, pri katerih sc žrtvuje enega kmeta v svrho ojačanja pozicije s hitrejšim razvojem lastnih figur. Pri damskem gambitu nudi beli igralec svojega kmeta pred kraljico. Če pa črni ne sprejme ponujene žrtve kmeta, se taka otvoritev imenuje »odklonjeni gambit«.
Yates na potezi, je vlekel:
13. — — —	—	Sf 8—g6
nakar si je Aljehin osvojil dobljeno pozicijo po zamenjavi konja:
14. SejXg6	f7><g6 s tole nepričakovano potezo:
15. Sc3Xd5	— — —	—
ker se skakača ne sme vzeti s črnim kmetom
radi U4—C7! z izgubo črne kraljice.
Ta napaka se dogaja češče, kakor bi mislili. Z isto pogreško je dobil Aljehin svojo partijo v San Remo proti Rubinsteinu v popolnoma slični poziciji:
I.	d2—d4	d7—d5
2.	Sgi—h	Sg8—f6
3-	C2—C4	ey—e6
4-	Lei—g5	Sb8—d7
5-	e2—e3	Lf8—e7
6.	Sbi—03	0—0
7-	Tai—ci	Tf8—e8
8.	Ddi—c2	a 7—a6
9-	c4Xdj	e6Xdj
10.	Lfi—Ž3	C7—c6
11.	0—0	Sf6—e4?
12.	Lgj—f4	f7-f5?
(S potezo Se4—f6! bi črni še popravil svoj položaj)
13. Sc3Xd5!	—	—	— —
in črni ne sme vzeti belega konja s svojim kmetom, ker sledi:
14. Lf4—C7!
Zabavni kotiček.
Meyeriada.
Vsi ostanite na mestu, jaz sam zdaj ven grem pogledat, da predrzneže spravim nazaj — res čudno se zdi mi.«
To je rekel in šel; le malo jih v sobi je bilo.
Ti pa takoj zagnali so trušč, kar moči so jim dale in razgrajdli so tak, kot najmanj bi tisoč jih bilo.
Kar onemeli so vsi, sem s ceste so godbo začuli
m’tata,	m’tata, bum, bum, bum,	— vsem	prav dobro	znano.
Ven so	drli tuleč, da bi skozi okno zijali.
Nekoga	pokopat so nesli, ki prej	bil vojak'	je.	—
Razred	je prazen bil, v njem prav	nikogar;	pri	oknu	so	stali
na hodniku in gledali so z zadovoljstvom v srcu.
Meyer pa, starče, sprevod ta žalni tudi je gledal.
XIV. spev.
IK) v /tnJTH. - OS LE 'PL JEN JE.
Spet je v valove morji zvečer potopilo se solnce 'n naslednjega jutra vzšlo je blesteče na nebu.
Spet k zborovanju poklical junake šolski je zvonec.
Ko so zbrali sc torej in je v skupščini vladala gneča,
Prišel i on, preodlični je Klapp, in prostor zavzel je.
Ko pa oddahnil sc je, je rekel krilate besede:
Drobiž.
Napoleon amputatus.
Num scis, unde nomen istius imperatoris Franco-gallorum dcducatur? Doce-bo te. Graece dicitur nape vel napos, id est s a 11 u s, f a u c e s, tum 1 e o n idem est ac 1 e o.
Praeterea nomini illius Corsi literae de compre-hendo malcfico inesse vi-dentur. Nam si illum du-cem summum exercitus se-xies truncaveris, hanc sen-tentiam graecam habebis: Napoleon — apoleon — poleon — oleon — leon — con — on. Latine inter-pretabor: Napoleon, cver-sor totarum urbium (erat) leo populi sui.	Cr.
■■Dobre volje bodite, junaki, moj svet poslušajte!
Pravo zadel bo, se zdi mi, ker poln je odlične modrosti: Lederer suknjo naj da, ali kdo drugi, kdor hoče, suknjo denite na stol za močno načečkeni kateder in klobuk nataknite na njo, da bode se zdelo, kakor da kdo iz junakov se gori za mizo je usedel; tudi dežnik z lesenim ročajem naj kdo mu posodi.«
Torej tako je dejal in sc usedel, a Doležal naglo skočil je kvišku in ročno izvršil načrt je pogubni.
Kmalu odprl je vrata postarani, sivi profesor.
Slišalo se je zamolklo renčanje in glasno mrmranje.
Z mrkim nasmehom začel je Meyer, učeča starina:
»O, le	počakajte me,	saj	še vse bo nekdaj	prav prišlo mi,
no, ta	bo lepa, slabo	bo	na koncu, le	to	vam še rečem.«
Starček tako je dejal in zagrabil rdečkasto dozo, polno	črnikaste mivke,	prav drobne	in	kih vzbujajoče,
ščepec	med prste je	vzel in k nosu	ga	že je pomikal.
Baš ko je hotel v mastne prostore dvocevnega stolpa upraviti prah, — tedaj pa zagledal je lutko varljivo.
'Zdaj spregovoril z gromskim je glasom krilate besede:
»Jc-li to deček, kdo je tam gori? Taka predrznost!
Da sc zgubiš mi! Nikar me ne jezi in v klop se poberi!
Če ne poveste ga vi, bom že kakorkoli izvedel, vse bom razredniku jasno razložil, gotovo storim to.
Ti, pobalin, pa stran mi izgini, zdaj jaz bi rad sedel!
Fischl, prinesi razrednico, Miillcr, pero mi omoči!«
Tiše pristavil je še: »Kak dečku tam gori ime je?
Mar ne poveste? Sam grem tja gor in strašen bo konec. Fischl, čemu je tvoj smeh? Še sam si začel? To ste pravi! Kadar pogleda vas kdo, ste mirni, to stvar si zapomnim.
Taki so res plemeniti značaji — dovolj sem povedal.
Kdor ni pri miru, težko sc uči, to zapomni si vsakdo, na. tem stališču stojim, kajti tak ne bo nikdar nič vedel Vi tam gori, še enkrat vam rečem: v klop mi pojdite!
Uf, ta predrznost, kako vam sedi s klobukom na glavi!.«
Torej tako je starček dejal, a smeh je naraščal.
Zdajci namah se je zmuznil dežnik, na tla sc je zvrnil, lutka pa brž, brez opore seve, se nagnila naprej je.
Hitro s tresočim sc glasom zaklical jc starček takole:
»Vi tam gori, vam jc slabo? Saj ven lahko greste.«
To jc zaklical, kot vedno v skrbeh za trpeče človeštvo. Strašno so zarjoveli junaki in grozno kot biki tulili.
Meyer pa zdaj je ukano spoznal in pograbil je suknjo, sam jo molče je obesil k obleki na kljuko leseno, sunil z nogo je dežnik, nato pa se hitro je usedel.
Rastline modrih in lilastih listov.
Na Celebesu jc raziskovalec Sarasin zasledil praprot (Lindsaya azurea), ki ima po gornjem delu lepenja krasen ultramarin. Tudi indski evkalipti, dokler so grmičevje, torej še ne dorasla drevesa, sc ponašajo z višnjevimi listi. Na Javi pa uspeva košarica ali socvetka (Gynura aurantiaca) pri kateri se listi in steblo zde lilasti. Ako jih bolj natanko pogledaš, pa vidiš, da so zeleni, toda gosto obrasli z rdeče lilastimi kocinicami; površina se celo od blizu zdi močno, enakomerno li-lasta.	Cr.
Mladina v stiski.
Dve sodobni češki knjigi, ki se obračata na današnjo vest. M. B. Bohnel »Nc-mravni« (nenravni) obravnava srednješolsko življenje in trdi, da so krize in katastrofe pri sedanji mla-deži hujše in nevarnejše nego svoje dni. — A. C. Nor pa prikazuje v romanu »ledno pokolcni« akademski naraščaj. Oba pisca imata reformatorske težnje. Pri Bohnlu srečujemo še angele varuhe, v Noro-vem peklu jih ni več.
Cr.
Nujna prošnja vsem naročnikom: Poravnajte naročnino!
Med našimi naročniki jih je zelo mnogo, ki so nam še dolžni naročnino za ta letnik. Prosimo jih lepo, naj jo poravnajo čimprej. Če povemo, da so samo tiskarniški stroški za naš list v tem šolskem letu že znatno presegli vsoto 30.000 Din, bo jasno vsakomur, da more list izhajati samo, če vsi naročniki store svojo dolžnost.
Tistim, ki ne bodo plačali lista v štirinajstih dneh po prejemu te številke, bomo poslali posebne opomine.
Naša iskrena želja je, da bi bilo takih opominov, ki pomenijo nove izdatke za nas in za naročnike, treba kar mogoče malo poslati.
Če ste morebiti poštno položnico izgubili, lahko kupite na vsakem poštnem uradu novo poštno položnico (za 25 par) in napišete nanjo našo številko: 14.676 in naš naslov: »MENTOR«. Dijaški list. Ljubljana, Miklošičeva c. S.
KNJIGARNA
Nova Založba
TRGOVINA S PISARNIŠKIMI POTREBŠČINAMI
R. Z.ZO.Z.
LJUBLJANA
NA KONGRESNEM TRGU
priporoča dijakom in njih staršem bogato izbiro vsakršnih šolskih in pisarniških potrebščin, vse knjige za šole, zvezke, pisalno in risalno orodje, barve, papir za risanje in za načrte i. t. d.
Kdor kupi za 100'— Din, dobi na izbiro: Podobe iz sonj, (Cankar), ali dramo Kasijo (Mujcen). ali pesmi Tristia ex Siberia (Mole) kot dar. Pri Novi Založbi je izšla Literarna veda (dr. Keleminova).
Najstarejša knjigarna Jugoslavije! Ustanovljena leta 1782.
□UBUANA
Miklošičeva cesta 16 Telefon 31-33
Največja zaloga tu- in inozemskih knjig- in časopisov, muzikalij (not) za vse instrumente, ki jih potrebujete in si jih želite: učne in leposlovne, mladinske, znanstvene itd., knjige v slovenskem, nemškem, francoskem, angleškem in vsakem drugem jeziku. — Originale in prevode grških in latinskih klasikov, enako tudi kompletno „Reclams-UniversaI-Bibliothek", „Miniatur Bibliothek" in „Sammlung Goeschen", športno in šahovsko literaturo itd., kakor tudi vse pisarniške potrebščine.
Torej ne pozabite knjigarne Kleinmayr & Bamberg
Ljubljana, Miklošičeva cesta 16
Za nakup šolskih in tehničnih potrebščin se priporoča trgovina s papirjem
M. TIČAR
LJUBLJANA
Obvestila.
Uprava Mentorja opozarja vse, ki bi si radi naročili prejšnje letnike, da jih ima še nekaj v zalogi. Letnik 1927/28 (četrta številka manjka) Din 9'—, letnik 1928/29 (celoten) Din jo'—, letnik 1929/30 (ccloten) Din 30'—. Tudi lanski letnik, ki je nepopoln, se še dobi.
Poverjenike prosimo, da bi se kakor prošla leta zavzeli za Mentorja ter mu pridobili čim več novih naročnikov, da sc bo mogel še lepše razviti. Uredništvo in uprava se bosta potrudila, da bo list ustrezal in nudil naročnikom od številke do številke lepo opremljen izbrano in koristno Čtivo. Prosimo tudi, da bi zamudniki čimprej poravnali zaostalo naročnino!
Kdor kupuje knjige
gre v
Jugoslovansko knjigarno
v Ljubljani
Zahtevajte prospekte!
Zbirke žepnih slovarjev in učbenikov I Leposlovne knjižnice / ljudske knjižnice / Zbirke domačih pisateljev / Zbirke mladinskih spisov I Zbirke „Kosmos" / Možnost mesečnega plačevanja /
Naroiniki knjižnih zbirk uživajo 25" j, popusta pri nakupu drugih knjig iz nuše založbe (izvz. šolskih)
LJUDSKA
POSOJILNICA
REG. ZADRUGA Z NEONIEJ. ZAVEZO
V	LJUBLJANI
obrestuje hranilne vloge po najugodnejši obrestni meri, vezane vloge po dogovoru ter brez vsakega odbitka.
Tudi rentni davek plačuje posojilnica sama.
Svoje prostore im« tik za frančiškansko cerkvijo, v limfni palači, zidani še pred vojno iz lastnih sredstev. Poleg jamstva, ki ga nudi lastna palača, veleposestvo in dru«o lastno premoveeje. jamčijo pri Ljudski po-Noplnici kot zadrugi z neomejenim jamstvom za vloge vsi člani s svojim premoženjem, ki presega večkratno vrednost vseh vlog.
Hranilne vloge znašajo nad 160 milijonov Din
Trgovske knjige in šolski zvezki!
ANT. J
Vedno v zalogi: glavne knjige, ame-rikanski j o urn ali, štrnce, spominske knjige, bloki, mape i. t. d.
ANEŽIČ
LJUBLJANA
FLORIJANSKA UL. ŠT. 14
Knjigoveznica, industrija šolskih zvezkov in trgovskih knjig.
I	TELEFON	27-55
I
SLOVENIJA
DRUŽBA Z OMEJENO ZAVEZO
V	LJUBLJANI, W0LF0VA ULICA 1
Izvršuje vsa v tiskarsko stroko spadajoča dela po zmernih cenah.
Časopisi, knjige, revije brošure, vabila, letaki, plakati i. t. d.
Zaloga betežnih in stenskih koledarjev.