STALEV TIUMJISA KAZALO Zid na Kolpi 1 2 8 14 16 fl8 -19 - 120 - 24 27 43 46 48 Hamfri Fronta Bojkot Marš Portret Niki Ceausescu Herdji Kremato- rij Siamski dvojčki ZKSin ZSMS Fotolabor Jožef Školč ga tudi serje Kamela Protokoli Rolanje Ljube bralke in dragi bralci, te dnl je po bell I<)ubljani krožila dokaj neokusna šala: »A veš, kam vozijo cigle z berlinskega zidn?« »Na Kolpo!« čeprav je v vsaki šali nekaj resnice, boste priznali, da je s to šalo nekaj hudo narobe. Razlika v funkciji obeh zidov je namreč ravno nasprotna. Tistega v Berlinu je komunizem postavil zato, da Ijudje ne bi mogli ven. Na Kolpi pa bi, če že, stal zato, da bi zadržal nevemkateriže bizaniinski poskus okupacije male dežele na robu Evrope. Je pa vprašanje, moji dragi, vsekakor aktualno. Tisto z zidom na Kolpi, namreč. Kajti, če se na obisk najavl milijon gostov, je bojazen, da ne gre za povsem običajni prijateljski obisk, povsem na mestu. In če gostom vljudno javiš, da jlli v tem obsegu ne moreš sprejeti, ker jih nimaš ne kam dati niti jim kaj nuditi, morajo biti presneto neotesani, da še naprej rinejo na obisk brez vabila. In ker z neotesanci z lepimi besedami, kot kaže, ne gre, jih. je treba pač ustaviti kako drugače. S silo seveda ne, če gre za vljudnostni obisk. Če gre pa za vojno napoved večstotisočglave množice, ki bi tukaj demonstrirala za nekaj, kar se Slovencev tiče samo posredno, je pa zadeva seveda drugačna. Pomislite samo na škodo, ki bi jo utegnila storiti tolikšna množica podivjanih. predstavnlkov nekega naroda, ki bo kmalu sam potre-boval zid na meji, če bo želel preprečiti, da mu spod riti kupijo rodno grudo. Kdo bo pa »jajca« plačal? Slobo? Ko so noter - so noter! TedaJ je prepozno. Kar se nas Slovencev tiče, je pa tudi že čas, da pokažemo zobe. Da biti srbska kolonija nl ravno naš posvečenl cilj, pa lahko dokažemo samo tako, da sami odločamo, kdo ga bo sral po IJubljani. Scenarij pa naj izumijo profesionalci. Pri fuzbalu so se kar dobro obnesli. Za kakšne mlrne demonstracije nekaj deset škratov v pisanlh. nošali »proti izseljevanju Srbov in Čmogorcev s Kosova« pa sem jaz tudi. Toda na tistih. petdeset Šiptarjev, zadnjič pod Prešernom, bi se sedaj rado obesilo milijon ljudl. Kako tipično! Dobri vojak dvejk bi v svoji patriotični zvestobi cesarju sedaj na ves glas zavpil: »Nach. Belgrad!« Za nas je pa dovolj, če rečemo samo: »Ostanite doma!« V IJubljanl, 16. novembra 1989 Vaš Hamfri Bogart TRIBUNA je glasilo UK ZSMS Ljubljana • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana • Naslov uredmštva: Kersnikova 4, 61000 Ljubljana, tel. (061) 319-496. telefax (061) 319-448 • v uredništvu dežuramo vsak dan med 10. in 12. uro • Glavni urednik: Karli Erdlen • Odgovorni urednik- Tomi Drozg • Lektonca: Nives Klinc • Cena 50.000 din • Oproščeno prometnega davka po sklepu št 421-170/ 22. 4. 1973 • Naslednja številka izide 11. decembra • Fotografija na naslovni in zadnji strani ter posterju: FOTODOKUMENTACIJA DELA. Nadaljevanje iz prejšnje številke SLOVENSKA DRŽAVA' FRONTA ZA SAMOSTOJTJO SLOVENIJO Najprej je treba razčistiti precej stvari, ki so se nakopičile v slovenskem človeku skozi stoletja ter bistveno pripomogla k se-danjemu stanju. Poudariti moram, da smo Slovenci sami krivi za nastalo situacijo. Vedno smo samo sanjali in čakali na po-moč od drugod, na boljše ali ugodnejše razmere, ipd., nikoli pa nismo sami ničesar storili, da bi naposled lahko resnično zaži-veli takšno življenje, kakršno si sami že-limo. Kadarkoli smo se že borili, zmeraj je bila to borba za interese drugih, ne pa nas samih. To velja tudi za NOB, čeprav je takrat večina slovenskih borcev mislila, da se bori za lastne, slovenske interese. Poglejmo samo tri izmed slovenskih po-sebnosti, ki jih je slovenski narod v svoji zgodovini spoštoval kot zapovedi in se jih na žalost drži še danes: »Ce te kdo užali, po krivem obtoži ali sramoti, bodi lepo tjho, ali pa se mu za nameček še opraviči!« Že ta zapoved je dovolj tragična, vendar ne pomeni vrhunca, le tega namreč pred-stavlja druga zapoved: »Če te kdo udari po levi strani obraza, mu nastavi še desno stran!« Tretja zapoved se nanaša na poli-tiko: »Pusti pri miru politiko, politika je kurba!« Slovenci se moramo, končno že zave-dati, da je politika nujnost in realno dej-stvo. Miselnost, ki smo jo izoblikovali skozi stoletja, da je najboljše, če politiko pustimo pri miru oz. se z njo ne ukvar-jamo, se nam zmeraj bolj maščuje. Če hočemo, da bo politika na Slovenskem v skladu z našimi željami, potrebami in pričakovanji, moramo mi sami napraviti konkretne korake v to smer. Pri tem je najbolj pomembno, da zaupamo v Iastne sile ter lastne ljudi. Prav pomanjkanje tega zaupanja pa je najbolj značino za našo preteklost, oziroma za zgodovino našega naroda. Prav iz te naše zgodovine, bi se že morali naučiti tega, da so bili tujci, ki so se sami imenovali naši prijatelji, zavezniki, bratje ali kakorkoli že, v resnici naši »pri-jatelji« le dokler so nas dejansko potrebo-vali, oz. so videli v zvezi z nami nekakšne svoje koristi. Vsi po vrsti, pa so nam hkrati vsiljevali svoj način življenja, svojo kulturo in svoje interese ter nas na tak način po- skušali najprej potisniti v položaj odvisno-sti, potem pa asimilirati. To početje se nadaljuje še danes, nekateri naši državljani pa ga celo podpirajo, ali pa se tega niti ne zavedajo. Skrajni čas je, da si Slovenci sami izbe-remo takšno organizacijsko obliko naše narodne skupnosti, kakršno si v resnici želimo in kakršna tudi ustreza našemu na-činu življenja. To pa je torej popolnoma suverena, oz. samostojna Slovenija. Vsako tarnanje o tem, »da nas je malo in da bi v uporu vse pobralo«, je v bistvu namerno zatiskanje oči pred lastno nespo-sobnostjo in nepripravljenostjo, da sploh karkoli naredimo. Ce si svobode in enako-pravnosti z drugimi narodi v Evropi ne bomo priborili samostojno, ju tudi nikdar v resnici ne bomo imeli. V času NOB tega nismo zmogli, kar neizpodbitno dokazuje ukinitev slovenske partizanske vojske, s čemer smo v bistvu izgubili temelj za dosego resnične svobode, suverenosti in enakopravnosti. Pripravljeni moramo biti na žrtvovanje in lastno odrekanje, če ho-čemo vse to tudi doseči. Če pa nismo pripravljeni na lastno odrekanje, si svo-bode in enakopravnosti niti ne zaslužimo, ali drugače povedano: kdor se ni priprav- ljen upreti svojemu tlačitelju, si v resnici zasluži tlačenje. Razmere pri nas se vse bolj slabšajo in približujejo kaotičnemu stanju. Med ljudmi je opaziti vznemirjenost in strah pred bodočnostjo. Slovenski narod se je znašel v takšnih situacijah že velikokrat-skoraj po pravilu pa je prihodnost prinesla Slovencem največja razočaranja. Vse to sploh ni čudno, saj smo samo čakali in gledali, kako našo bodočnost oblikujejo drugi. Mi ne želimo čakati na to, kar bo prinesla bodočnost, ampak jo želimo obli-kovati sami, zato bomo prisotni s politič-nim delom in organiziranostjo na vseh po-membnih področjih, ki zagotavljajo vital-nost slovenskega naroda. V naših vrstah« bo našel prostor vsakdo, ki želi prispevatij svoj delež v prizadevanju za svobodnojl humano in demokratično slovenskoj družbo. S skupnimi močmi bomo takaJ lahko dosegli najvišji politični ideal sloven-B skega naroda, kar je nedvomno suverenaj slovenska država! ^ ¦ Marsikdo nas bo z veseljem napadel iifl nas neargumentirano obtožil nacionaj lizma, provincializma in zapiranja sloveiM ske družbe same vase. Takšne trditve sd| popoln nesmisel in lahko izhajajo le iz nepoznavanja oziroma nerazumevanja programa ali pa iz ideološkega šovinizma oziroma nestrpnosti. Postavlja se nam zelo zanimivo vprašaJ nje: »Kako je z nacionalizmom pri Sloven^ cih?« Če pogledamo malce nazaj v zgodo-vino, pridemo do ugotovitve, da slovenski narod nacionalizma iz prvih dveh1 točk ni nikoli razvijal in ga v bistvu nasproti sosed-_ njim narodom sploh ni mogel razvijati zSM radi številčne majhnosti. Lahko pa te vrstjjH nacionalizem razvijemo Slovenci proti prB seljencem \z tujine, ki živijo med nami im predstavljajo nasproti slovenskemu naa rodu manjšino. Delno se tako pojavlja pri nas nacionalizem iz prve točke, vendar celo v manjšem obsegu, kot pa bi to lahko pričakovali. Primerjava z drugimi evrop-skimi narodi to trditev potrjuje. Nacionali-zem iz prve točke se namreč pojavlja sko-raj na vseh področjih Evrope, kjer so $d v letih po drugi svetovni vojni oblikovala narodnostno mešana območja, zlasti pa še tam, kjer živijo skupaj med seboj kulturno, civilizacijsko in po veri povsem različni narodi. Tako je nacionalizem proti tujcem v zahodni Evropi vedno hujši zlasti v ZRN, Franciji, Veliki Britaniji in drugih državah. Tujci so se namreč naseljevali v velikih in razvitih mestih, kjer živijo se-daj strnjeno naseljeni (nekatera pred-mestja in naselja v mestih se imenujejo celo po tujcih, kot npr. Kleine Istanbul v zahodnem Berlinu). Tujci prihajajo iz drugačnih kulturno-civilizacijskih sredin in se težko prilagodijo novim sredinam, zato se družijo s svojimi rojaki, kar v bistvu še povečuje občutek domačinov, da je tujcev vedno več. To pa seveda zaostruje razmere in spodbuja nacionalizem iz prve točke in celo šovinizem. Če hočemo preprečiti te vrste nacionali-zem in pa šovinizem v Sloveniji, moramo zaustaviti nekontrolirano priseljevanje tuj-cev, ki so zaradi trenutne državne organi-ziranosti slovenskega naroda še bolj ne-varni za slovensko kulturo in samobitnost, kot pa so za kulturo in samobitnost za-hodno-evropskih narodov nevarni tujci, ki živijo v teh deželah. Toliko o nacionalizmu pri Slovencih iz prvih dveh točk. Posebno mesto pri Slovencih pa pripada nacionalizmu iz tretje točke, ki ga sosednji narodi (razen Hrvatov) v glavnem ne poz-najo. Te vrste nacionalizem je aktivno pri-soten pri Slovencih vsaj od leta 1948, pa vse do danes in bo prisoten pri Slovencih vse dokler ne bomo suveren in enakopra-ven evropski narod. Te vrste nacionalizem je bil prisoten do leta 1918 nasproti Nem-cem in Italijanom. Izrazita slovenska naci-onalistična organizacija so bili Preporo-dovci, ki so rešitev slovenskega narodnega vprašanja videli v odcepitvi od Avstro-Ogrske. Seveda so jih zaradi tega AO oblasti razglasile za protidržavne ele-mente, nazadnjaške sile in razbijalce ter nacionalistične skrajneže. Zanimivo je se-veda, da današnja t.i. Jugoslavija, oz. ju-goslovanska oblast, uporablja natanko takšne izraze za vse separatiste, ki pa jim doda še moderne ideološke konstrukte, kot so npr. kontrarevolucionarji, antiko-munisti in fašisti. Hkrati pa ta ista oblast poveličuje gibanje Preporodovcev, ker se je boril za odcepitev od A-O in za združi-tev v t. i. Jugoslavijo. Po formulaciji nacionalizma v tretji točki so bili nacionalisti vsi slovenski borci, včasu druge svetovne vojne, ki so se borili za narodno osvoboditev in neodvisnost proti nemškemu okupatorju. Treba pa je izvzeti vse tiste borce, ki se niso borili izključno proti okupatorjem, ampak še za druge interese - revolucionarji in protire-volucionarji. Postavlja se torej vprašanje, zakaj je protinemški nacionalizem in celo šovinizem nekaj povsem normalnega in sprejemljivega, medtem ko je protijugoslo- vanski nacionalizem takoj deležen najo-strejših obsodb tako s strani jugoslovan-skih oblasti, kot s strani slovenskih (obla-sti). Le ta namreč na ta način deluje proti interesom lastnega naroda, kar pomeni, da je o dejanski slovenski oblasti nesmiselno govoriti, saj ta predstavlja nekakšno mari-onetno vlado, ki o nobeni pomembnejši stvari ne more odločati suvereno temveč po navodilih iz drugih okolij. Brez slovenskih nacionalistov (po tretji točki), slovenskega naroda verjetno niti več ne bi bilo, saj so se le ti lahko upirali in spodbujali omahljive sonarodnjake v boju proti asimilaciji. Od kod asimilacija pri-haja (iz Avstrije, Italije, Hrvatske, Mad-žarske ali iz t. i. Jugoslavije) niti ni po-membno, temveč je pomemben dosleden boj priti njej in proti vsakim hegemonistič-nim težnjam naših sosedov. Ko bomo izo-blikovali samostojno slovensko državo, bo ta prevzela funkcijo branilca, ki sedaj leži na ramenih slovenskih narodno zavednih posameznikov in blokira njihovo ustvarjal-nost na drugih področjih. Nismo nikakršni provincialisti, še naj-manj pa se zavzemamo za zapiranje slo-venske družbe same vase. Nasprotno, to je po našem mnenju popoln nesmisel. Zavze-manje za samostojno slovensko državo še zdaleč ne pomeni zapiranja oziroma izola-cije do drugih narodov ali celo nekakšnega samozadovoljstva. Zavzemamo se za plodno mednarodno sodelovanje na vseh nivojih od kulture, gospodarstva, financ, izobraževanja in drugih dejavnosti, seveda neglede na nacionalnost, vendar pa čim-bolj enakopravno. Slovenci ne moremo ostati zaprti znotraj svojih državnih meja. Slovenija je del Evrope, zato želimo sode-lovati takp z zahodno, kot z vzhodno Evropo. Želimo si sodelovanja z vsemi članicami OZN in tudi z vsemi narodi, ki ne živijo v svojih suverenih nacionalnih državah. To velja tudi za naše južne sosede Hrvate, ne glede na to, ali želijo živeti v hrvaški državi ali v t. i. Jugoslaviji. Ven-dar pa ne moremo pristati na nikakršno vsiljevanje slovenskemu narodu škodljivih stvari, ne glede na to ali prihajajo takšne pobude iz severa ali iz juga, oz. od koder-koli! PROGRAMSKA IZJAVA FRONTE ZA SAMOSTOJNO SLOVENUO Fronta za samostojno Slovenijo je orga-nizacija, oziroma zveza vseh Slovencev, ki se zavzemajo za samostojno slovensko dr-žavo. Njeno vodstvo predstavlja Slovenski državotvorni zbor. Nismo politična stranka in nas ne zanima boj za oblast, temveč želimo osvoboditev, tako človeka posameznika, kot tudi celotnega sloven-skega naroda. Dokler pa ni svoboden slo-venski narod, ne more biti svoboden niti posameznik - pripadnik tega naroda. V naših vrstah so ljudje različnih politič-nih prepričanj, od desničarskih - republi-kanskih in krščanskih, pa vse do levičar-skih - socialističnih in komunističnih. Kljub različnim političnim prepričanjem, kar je znotraj enega naroda popolnoma normalen pojav, pa je vsem skupen cilj; za dosego katerega se z združenimi močmi borimo. Namen Fronte torej ni razbijanje slovenskega naroda, temveč ustvarjenje narodne enotnosti, na poti do končne osvoboditve. To je seveda demokratična, pravno urejena slovenska država, ki bo zagotovila obstoj slovenskega naroda in ustrezen razvoj vsakega posameznika, dr-žavljana Slovenije. V njej mora biti zago-tovljena blaginja posameznika in razvoj ter napredek celotne družbe. S tem bodo za-gotovljeni tudi pogoji za celovit kulturni in znanstveni razcvet na Slovenskem, ker bo prišlo do sprostitve ustvarjalnega duha, ki je bil doslej potlačen ali pa so bile njegove sile preusmerjene v interese drugih. V skladu s temi osnovnimi smernicami razglašamo naslednje programske točke: 1. Hočemo ustanovitev samostojne slo-venske države, kot polnopravne članice OZN. 2. Slovenska država bo temeljila na de-mokratični družbeni ureditvi, pod katero razumemo: večstrankarski sistem, pravno državo, enakopravnost lastnin, zagotovi-tev človekovih pravic in državljanskih svo-boščin ter svobodo kapitala. 3. Porok suverenosti slovenskega na-roda in države bo slovenska vojska, podre-jena izključno slovenski skupščini. 4. Zagotovljena bo socialna varnost vsakega državljana Slovenije. 5. Kultura in šolstvo bosta brez vsakrš-nih ideoloških primesi. 6. Zunanja politika bo temeljila na nev-tralnosti in na načelu enakopravnega sode-lovanja med narodi. Točke je sestavila Fronta za samostojno Slovenijo, sprejel in potrdil pa jih je Slo-venski državotvorni zbor. Ko bodo cilji programske izjave uresni-čeni, bodo ustvarjeni pogoji za samoukini-tev Fronte za samostojno Slovenijo in nje-nega vodstva, Slovenskega državotvor-nega zbora. Slovenski narod bo na demo-kratičnih volitvah izbral svojo ustavo in narodno skupščino. Z lastno ukinitvijo bomo preprečili politični protekcionizem in izključno pravico do političnega odloča-nja članov Fronte oziroma njenega vod-stva. Za to smo se odločili zaradi negativ-nih izkušenj iz polpretekle zgodovine slo-venskega naroda. PREDSEDSTVO SR SLOVENI.IF. REVIZIJA POVOJNIH PROCRSOV ZOPER KMETA Sklep Občnega zbora Slovenske kmečke zveze, sprejet 15. marca 1989 nas zavezuje, da se obrenemo na Predsedstvo SR Slovenije, ki je po 376. členu Ustave SRS pristojno za obrav-navanje temeljnih političnih vprašanj, za kakršno po našem mnenju v tem primeru gre. Na Občnem zboru je bil namreč, ob splošni podpori, sprejet predlog, da Slovenska kmečka zveza da iniciativo za revizijo postopkov zoper kmete v prvem obdobju po vojni. Predlog je na Občnem zboru doživel veliko podporo, kar kaže, da je zavest o krivicah, ki so bile storjene kmetom iz povsem ideoloških vzrokov, zelo živa in boleča. Ker je sprememba družbene klime osnova za izboljšanje razmer je nujno, da se kolikor je le mogoče, prežene tudi ta zelo moteči ostanek nepravilnega odnosa do kmetov. Zavedamo se zapletenosti in tudi daljnosežnosti problema, vendar smo prepričani, da se je treba zaradi prihodnosti stvari lotiti ter negativne posledice v primerih ko je to še mogoče, odstraniti tako s sodnim kot materialnim zadoščenjem. Omenimo naj, da gre pri tem za dve fazi - prva faza ima začetek v letu 1946 in nadaljevanje v naslednjih, ko so se vrstili postopki zoper velike kmete na podlagi zakona. V drugi fazi, leta 1949 pa se je zaostril tudi položaj srednjih in malih kmetov zato, da bi jih prisilili k vstopu v ob-delovalne zadruge in so tciaj mnogi, ki so se kolektivizaciji upirali, zaradi nesorazmernih davkov in drugih ukrepov, izgubili svoja zemljišča. Mnogo prizadetih je v tem času že pomrlo, mnogo pa jih še živi ali pa v njihovih potomcih živi mučen spomin, pa tudi želja, da se krivice popravijo. V teh primerih je torej mogoče in tudi potrebno, da se to tudi stori, seveda brez prizadejanja novih krivic. Kolikor nam je doslej znano, je šlo v tej stvari za različne postopke. Slovenska kmečka zveza ne more predlagati način sanacije, saj to presega našo strokovno usposobljenost, vendar menimo, da bi bilo mogoče s posebnim pred-pisom dati možnost revizije vseh postopkov pred sodiščem, ne glede na njihov siceršnjo prvotno naravo (sodno ali administrativno). Slovenska kmečka zveza pa je seveda pripravljena sodelovati pri zbiranju podatkov o posameznih primerih terdokumentacije, ki je v rokah oškodovancev. Predlagam torej, da Predsedstvo SR Slovenije naš predlog sprejme in v smislu 376. člena Ustave SR Slovenije da pobudo Skupščini SR Slovenije za obravnavanje in rešitev tcga problema. V osebnem kontaktu s predsednikom Pred-sedstva bi seveda želeli še dodatno utemeljiti naš predlog. SLOVENSKA KMEČKA ZVEZA Ivan OMAN FRONTA V BOJU PROTI UNITARIZMU V vaši najnovejši številki sem zasledil prispevek Fronte za samostojno Slovenijo. Doslej sem mislil, da je ta organizacija le plod srbskega propagandnega aparata. Zato nisem pisanju in govorjenju o neki Fronti posvetil večje pozornosti. Vendar, ko sem prebral njihov prispevek, sem si izposodil še prejšnji dve številki. Moram odkrito povedati, da se v marsičem stri-njam z njihovimi člani, predvsem glede absolutne samostojnosti Slovenije. O vseh vprašanjih vojaške obrambe Slovenije se odloči izven njenega teritorija in odgo-vorni oficirji niti niso Slovenci. Kadar se vsem tem pridružujejo množična vzklika-nja - »Slovenija laže« v Beogradu ter ak-cija a la Bulatovic, ki kliče k orožju, se nikakor ne morem izogniti simpatizer-stvom s Fronto. Morda bo marsikdo po-smehljivo gledal na Fronto in njene zapo-vedi, vendar so ti po mojem mišljenju plod brezupne situacije, v kateri se nahajamo. Že jutri so lahko tanki vsakodnevni pojav na naših ulicah. Težnje po unitarizmu so in bodo sestavni del jugoslovanske države. Iskanje avnojske Jugoslavije je zaman, kajti še vedno velja pravilo: »Kdor je moč-nejši, narekuje pravila igre«. Naj odgo-vorni o tem razmišljajo. Fronta je s tem očitno že začela. MATJAŽ KOCELJ POHVALA Zgodilo se je v petek, 3. novembra, v Klubu Slovenijales (saj poznate geslo: denar v žepu, obresti pa tečejo). Ne bom se pritoževal nad vrsto, prerivanjem in po-dobnimi nevšečnostmi, niti nad tem, da je v vrsti pred menoj stala ženska z bradavico na desni ušesni mečici. Pravi problemi so nastopili šele po eni uri čakanja, ko je že prej omenjena ženska z bradavico (v nada-Ijevanju teksta samo: ženska), prišla na vrsto. Z dostojanstvom, kakršen je znači-len samo za ljudi zrelih let in bogatih živ-ljenjskih izkušenj, je iz torbice izvlekla prazno denarnico, ter hotela kupiti vred-nostne bone v vrednosti štirih milijonov dinarjev. Če to povem v »našem« denarju: malo več kot sto mark. S prazno denarnico ji te želje ni uspelo uresničiti, zato je zagnala vik in krik, češ da je prava denarnica ukradena, ostala ji je pa le še rezervna. Ker se je tresla od živčnosti že vsaj dvajset minut prej, lahko rečem, da je njena zgodba malce dvom-ljiva, po vsej verjetnosti je denamico poza-bila doma ali pa v banki. Sicer pa: kdo ve? A Klub Slovenijales se je tokrat izkazal! Npbena stranka ni slabša od ostalih in nobena vsota denarja ni zanemarljiva. tako da je že po desetih minutah, ko so že res vse stranke vedele za »dogodek«, iz zadnjih prostorov prispel mladenič, ki bi . bil lahko varnostnik, ali pa tudi ne. Minilo je še pet minut, nakar se je odločil, da bo zaklenil vhodna vrata in poklical milico. Medtem je zapustilo Klub Slovenijales le kakih deset, največ dvajset strank, med katerimi gotovo ni bilo iskanega zločinca. Če je ta sploh obstajal, je ušel že vsaj eno uro prej. Tako je bilo naenkrat priprtih dobrih sto ljudi, med njimi tudi jaz. In vsi smo z upa-njem v srcu čakali še eno zmago roke pravice nad temnimi silami, ki se posku-šajo bohotiti v naši samoupravni družbi. Zakon je bil hiter in učinkovit. Že po tričetrt ure sta prispela dva varuha ljudi in občanov. Med čakanjem je prišlo tudi do m takih nekonstruktivnih predlogov, kot npr.: »Zberimo babi vsak po tri stare mili-jone, pa bomo vsi zadovoljni.« Predlog je bil z večino glasov zavrnjen, saj vendar ne bomo žrtvovali desetminutne plače, če pa lahko še kake pol ure počakamo in ulo-vimo zločinca. V glavnem: roka zakona je prispela, še preden so stranke začele ob pomanjkanju zraka izgubljati zavest. Moža postave sta po zaslišanju prizadete ženske (njenega imena mi žal niso hoteli posredovati), ocenila situacijo. Varnostnik Kluba Slovenijales je odklenil izhod in enega za drugim so začeli modro oblečeni možje spuščati stranke ven. Kot zanimi-vost naj povem podatek, da smo imeli vsi prisotni skupaj pri sebi precej preko sto starih milijard dinarjev, tako da ne morem vedeti, kako sta imela miličnika namen odkriti lastnika ukradenih štiristo starih milijonov. Toda, če ne zaupamo lastnim varuhom pravice, kam bomo prišli? Iz skupine več kot stotih osumljencev sta tako po kaki uri »pripora« oba miličnika izločila štiri najbolj sumljive. Tudi mene! Nad tako učinkovitostjo smo bili vsi nav-dušeni, še posebej tisti, ki jim zaradi tega »dogodka« ni bilo treba v službo. Skupna lastnost nas štirih (ali pa nas je bilo pet), je bila starost med dvajset in triindvajset let, znano pa je, da so ljudje v teh letih najbolj podvrženi kriminalu in pomanjkanju denarja (ne nujno v tem vrst-nem redu). Tako so nas na očeh vse ulice začeli pregledovati. Izpraznili smo žepe, šteli denar, dokazovali, od kod smo ga dobili (pozor, pazite se, če ne morete z ustreznimi dokumenti dokazati, od kod vam denar!), praznili torbe, miličnika sta listala po knjigah, ki smo jih imeli s seboj, si zapisovala naše podatke in sploh je mi-nilo vse skupaj v prijetnem, prijateljskem vzdušju osumljenih, mimoidočih in varu-hov zakona. Dopisnega prijatelja pa le ni-sem dobil nobenega. Miličnik, ki je pregledoval mene, je svoje delo opravil temeljito in korektno. Pretipal mi je dva od osmih žepov, pri miru pa je pustil, poleg šestih žepov, le še dežnik, vvalkman, čevlje in spodnje perilo. saj so to taki predmeti, kamor ne gre več kot pol kilograma denarja. Podlogo jopiča je preiskoval toliko časa, da sem celo sam začel verjeti, da bo ven-darle nekaj našel. Našel pa ni ne denarja, ne orožja, ne deviz, niti droge. Nad tem neuspehom je bil verjetno zelo razočaran, saj pri sto sedemdesetih centimetrih in pe-tinpetdesetih kilogramih dajem vtis vsaj požigalca, če ne celo morilca. Tako smo lahko tudi zadnji osumljenci zapustili prizorišče. Organi javne varnosti in Klub Slovenija-les so nam tako dokazali svojo učinkovi-tost in nam vrnili vero v konvertibilnost naše valute, saj mora biti štiristo starih milijonov nekaj vrednih, če je zaradi njih zaprtih v majhen prostor, ki je še slabo prezračen, več kot sto ljudi, štirje ali pet pa jih mora še na osebno preiskavo. Za vero v boljši jutri se jim tako zahvaljujem, vsem zločincem in poštenjakom pa priporočam, naj se pripravijo na najhujše že, če bodo samo v bližini suma kaznivega dejanja. P. S.: Sicer pa: kaj, če je šlo le za vajo? Moje ime je Tomo, ostale podatke pa ima UJV - Mesto Ljubljana, KLUB TEIN BO NAS! Nad našim klubom v bivšem mlinu na Tratah se spet zbirajo črni oblaki. V desetih letih obstoja kluba smo doživeli že toliko različnih pritiskov, da smo se na njih že navadili. Vendar gre, kot vse kaže, tokrat zares. Sedanji lastnik prostorov TZO Pesnica namerava zgradbo prodati. Baje (podrobnejših podatkov nikakor ni mogoče dobiti!?) je v igri več potencialnih kupcev. Šušlja se, da je favorit mešano podjetje reškega Cometa, Jugobanke in morda še koga. Mi seveda podpiramo us-tanavljanje malih podjetij z ekološko neoporečno proizvodnjo, logično pa je, da nas v tem primeru najprej zanima nadaljna usoda naših klubskih prostorov, saj bo s spremembo , lastništva naša sedanja najemna pogodba pos-lala brezpredmetna. Dvomimo, da bo bodoči lastnik pripravljen v prostore kluba, prepotrebne obnove, vlagati večje vsote denar-ja in povrhu vsega dovoliti mladim nadaljno uporabo le-teh. Vzgodovini kluba je bilo kar nekaj vzponov in padcev, kljub temu pa si je uspel ustvariti v slovenskem in širšem prostoru znano ime in pomen kot center mladinske kulture. In prav mimo tega nikakor ne bi smel nihče, ki ima možnost in dolžnost kakorkoli odločati. Pos-lovni interesi bodo bodočemu lastniku seveda na prvem mestu, vendar pa bi morali upoštevati grenke izkušnje iz časov, ko smo na oltarju "napredka" žrtvovali vse, kar nam je bilo tako ali drugače na poti. Marsikomu se bo sedaj ponudila priložnost za to, da se elegantno reši "problem" mladinskega kluba kot motilca jav-nega reda in miru in zbirališča raznih "čudnih tipov", ki kvarijo našo zlato mladino. Zato ZAHTEVAMO od lokalnih, občinskih in vseh ostalih takšnih ali drugačnih Oblastnikov in oblastnikov, da nam omogočijo nadaljno delovanje v tistih prostorih kot sedaj, ali pa na drugi ustrezni lokaciji v okolici in da nam omogočijo te prostore tudi ustrezno urediti, da ne bomo delali v večnem strahu pred tem, ali se bo zrušil strop, ali bo koga tresla elektrika, itd. Zahtevamo tudi, da se ti problemi pričnejo reševati TAKOJ in ne jutri, po Novem letu, po volitvah,... Vsem, ki nam želijo slabo, sporočamo, da ne zahtevamo ničesar nemogočega. Ne zah-tevamo nikakršnega pretiranega luksuza, temveč le miriimalne pogoje za delo, vse ostalo pa si bomo, kot doslej, že ustvarili sami. Tiste pa, ki nam želijo ali morajo pomagati, prosimo, da to tudi čimprej storijo. 00 ZSMS TRATE OK ZSMS MARIBOR-PESNICA IJSODA VOJNIH U.TETNIKOV V časniku 7D sem priobčil feljton Krvava rana Teharij, ki je izzval veliko zanimanje slovenske javnosti. To predvsem sodim po pis-mih, ki sem jih sprejel na domači naslov. Ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem, ki ste mi se na ta način ali osebno zglasili. Posebno se zahvaljujem OK ZSMS Ljutomer, ki je 30. oktobra na poseben splav na jezeru v Teharij položila venec z napisom: POBITIM V SPOMIN - ŽIVIM V SVARILO -OKZSMSLJUTOMER. Hkrati obveščam vse zainteresirane, da bo celoteq tekst Krvava rana izšel v knjižni obliki predvidoma konec decembra pri založbi Nova revija v Ljubljani /tel. 061 212 622/. Pri UK ZSMS /ŠTUK/ Maribor je us-tanovljena posebna skupina publicistov, ki bodo skupaj z mano naprej razkrivala dogodke iz leta 1945. Skupina bo delovala mimo pred-loga Odbora za varstvo človekovih pravic pri SZDL, ki je predlagal raziskovalni skupnosti Slovenije, da omenjene dogodke razišče. Menimo namreč, da bo naša posebna neod-visna skupina hitreje in veliko bolj nepristransko prikazala resnico o usodi vojnih ujetnikov in drugih umorjenih v letu 1945. Ker pa takšno delo zahteva tudi finančna sredstva, prosimo vse, ki bi nam na ta način želeli pomagati, da sredstva nakažete na žiro račun: UK ZSMS MARIBOR 51800-678-81830 "za pričevanja". Vodja skupine Roman Leljak DRZAVNE PR AZNIKE NAJ SPREML.IAJO LE DRŽAVNT SIMBOLI Slovenski socialdemokrati menimo, da je v počasni napredujoči Iibertalizaciji in demok-ratizaciji družbenega in političnega življenja v Sloveniji nastopil tudi čas, da se ob označevan-ju jugoslovanskih, republiških, občinskih in podobnih praznikov preneha z uporabo zastave Zveze komunistov Slovenije na javnih stavbah in drugod v javnosti. Menimo tudi, da ne bi bila spremljiva analogna uporaba zastave katere koli druge stranke ali strank, zmagovalk na prihodnjih volitvah, vključno s socialdemokratsko. Ob tem se seveda popolnoma zavedamo pravice političnih in drugih organizacij, pa tudi posameznikov, da na svojih stavbah in posesti razobešajo zastave in druge svoje simbole ob vsakršni priložnosti. Prepričani smo, da bi ta majhen, simboličen korak predstavljal pomemben napredek civilne družbc in pravne države. PREDSEDSTVO Socialdemokratske zveze Slovenije S i 1 vester Pl ah utn ik, 1 .r. ILEGALCI POZOR Delegatska konferenca je na svoji prvi seji v letošnjem šolskem letu pošteno pristo-pila k delu. Predlog dom-skega reda mi narekuje opo-zorilo vsem ilegalcem, naj si poiščejo zakonito mesto pod soncem, kajti grozi jim neza-željena evakuacija. ŽURI Predsedniki vseh študent-skih blokov v Ljubljani so bili tudi žurersko razpoloženi. Delegatska konferenca bo namreč skupaj z ljubljansko UK mladih in trenutno preg-nanimi »kelnari« pokrajin-skih klubov (pregnani so iz kleti četrtega bloka v Rožni dolini) organizirala enkrat te-densko Glasbeno-plesno-piv-ska srečanja v prostorih menze v Rožni dolini. To vsa-kotedensko kulturno manife-stacijo bodo spremljale okro-gle mize, posvečene študent-skim vprašanjem in predvsem spočetju Zveze študentov. Cakajo samo še na »žegen« Uprave ŠC, od katere bi bilo lepo, če bi odstopila dvorano v ta namen. ZELENI PAS Na Kersnikovi 4 se dogaja vse mogoče. Da se lahko do-godi tudi kaj vznemirljivega, dokazuje pripetljaj v sredo dopoldne v sobi 109. Vnel se je resnični dvoboj med Igor-jem M. in Samotom R. Go-razd D. je baje po končanem fizičnem merjenju moči vse člane svoje čredice včlanil v klub borilnih veščin. Da ne bo kdo še kdaj trdil, da je politika samo suhoparno flancanje. STIK Ne damo stika, so zavpili na Fakulteti za elektroteh-niko in računalništvo in tako v hipu vzpostavili stik z vod-stvom fakultete, ki v mrzlič-nem iskanju prostorov za HOPLA, TUDITO JE UNIVERZA Foto: Erik Lutman JLortc , ortorižani so imeli od 3. do 5. novembra veliko srečo. Sreča je v obliki deija lila z neba in sproti odplakovala vročico globokoumnih misli izrečenih na kongresu Za svobodo misle-čih sveta. Tam smo govorili tudi študentje. Naš glas je bil grmenje v nevihti besed in rešili smo zibelko za pričakovano Zvezo Študentov, Študentsko zvezo ali kakorkoli ze se bo imenovala stanovska organizacija slovenske študentarije. Roj-stvo je torej pričakovano, kakšen bo otrok, pa je odvisno od staršev. Starš pa je lahko prav vsak študent Ijubljanske in mariborske univerze. Kdo bo torej izkoristil starševsko pravico in se čez nekaj mesecev trkal po prsih? Najbolje, da bi bilo očkov in mamic veliko, tako se bo tudi odgovornost za neubog-Ijivega otroka enakomerno porazdeljevala. Ampak, to je že čas prvih korakov. Sedaj zbiramo hlačke, kapice, puloverčke, srajčke in če imate kaj od tega skvačkanega, pošljite v pisni obliki ali pridite povedat na Kernikovo 4 (soba predsedstva Univerzitetne konference 109), kjer zbiramo predloge za orga-niziranost nove študentske organizacije. svoje brezdome asistente raz-mišlja tudi o prostoru, ki ga ima OO in uredništvo njiho-vega časopisa Stik. Vodstvo OO je takoj poiskalo stik z bazo in zbrali so ok. 200 podpisov študentov, ki zdru-žujejo stik v ogroženih pro-storih. Kratek stik med deka-nom in predstavniki OO niti ni bil tako kratek, saj je trajal celi dve uri in zaključki so bili konstruktivni. Stik je vzpo-stavljen in skupaj bodo iskali najboljše rešitve. ODREŠENIK Bomo našli odreženika, so se spraševali prisotni na Uni-verzitetnem svetu v četrtek popoldne, ko jim zopet ni uspelo potrditi predlogov za rektorja Ljubljanske uni-verze. Predlagani so bili dr. S. Bavdek, dr. N. Prijatelj, dr. V. Rus, dr. B. Sket, dr. R. Šugman in dr. B. M. Zu-pančič. Po treh urah so se odločili za preložitev seje in evidentacijskega postopka. upajmo, da so temelji Ljub-ljanske univerze tako močni, da bodo to zdržali... ? NE GREMO Medicinci so res pravi me-dicinci. Bolje preventiva kot kurativa, pravijo študentje v stilu svojega običajnega be-sednjaka in se spoprijeli z »novim« Zakonom o usmerjenem izobraževanju oz. z izpitnim režimom, ki ga ta zakon določa. Njihovi pro-fesorji so namreč našli lastno interpretacijo določil izpit-nega režima. Menijo, da mora študent po četrtem neu-spelem opravljanju izpita za-pustiti fakulteto. Tega zakon ne predvideva in če tudi na kateri drugi fakulteti vlada prepričanje v takšno interpre-tacijo izpitnega režima, opo-zorite vaše študentsko vod-stvo, ki je dolžno prispevati k enotnim interpretacijam Zakona o usmerjenem izo-braževanju. 5seja Univerzitetnega # sveta Univerze Edvarda Kardelja (9. novembra v zbor-nični dvorani rektorata) se je že na samem začetku ujela v past dnevnega reda. Strokovnjaki za tovrstna sejanja so ji napovedo-vali dolgo življenje, vendar pa se je vse od potrjevanja zapisnikov prejšnjih dveh sej (1. točka), preko problematike študent-skega standarda (2. točka), do poročila o rezultatih poslovanja univerze (3. točka), zadeva ver-jetno hitro odvijala. USTAVILO se je šele pri evidentiranju kandi-datov za rektorja... in po triur-nem verbalnem obstreljevanju se je vse skupaj razsulo. No, pa se razsujmo po vrsti. Namestnik predsednika Univer-zitetnega sveta, ki je v odsotnosti Zlobca (po neuradnih vesteh mi-sli odstopiti - stvar še razisku-jemo) vodil sejo, je že na začetku ugotovil, da so nesklepčni. Pri pregledovanju zapisnika je en-fant teriblle tovrstnih leporečnih shajanj drevenšek (UK ZSMS) opozoril na v zapisniku manjka-jočo obljubo Zlobca, da se bo na tej seji razpravljalo o spremembi naziva Univerze. Seveda so ga zatolkli z najbolj banalno razlago -da, danes ne, ker niso v popolni sestavi, bo pa stvar zanesljivo obravnavana po izvolitvi rek-torja. Tudi točka, ki je v luči dnev- nega reda zasijala na pobudo UK ZSMS in zajemala problematiko okrog novogradnje študentskega stolpiča, vprašanje statusa DE Restavracija v Študentskem cen- tru in predlog o izenačenju pravic študentov vrhunskih športnikov in kulturnikov, je že po nekajmi- nutnem ovinkarjenju predsed- stva in emocionalnem zalivanju študentov ugasnila za nedoločen čas. Za stolpič je bil sicer dose- žen status quo, kajti na predlog UK-ja, naj se formira komisija vSvetu, ki bi zbirala sredstvam je odgovor izhlapel v smeri, češ, Svet pobudo vsekakor podpira, vendar dokler Univerza nima vodstva, takšnih stvari ni mogoče početi. Obe strani sta se nekako sporazumeli (jasno je, katera bolj), da se v prihodnosti obli- kuje skupni gradbeni odbor ope- rativcev. Sprejet je bil tudi pred- log (predlagatelj član US), da se glede na to, da ne vidijo realne možnosti, kje dobiti denar, sku- paj z vodstvom študentov napo- tijo do predsednika Izvršnega sveta SRS. Ker je predstavnikom UK-ja postalo jasno, da se na tej seji ne more zgoditi nič več kon- kretnega, in da vsi, izgovarjajoč se na rektorja, očitno odkrivajo Studentske zadeve, so z dnev- nega reda umaknili preostali dve prej omenjeni temi. Strasti so se najbolj razgrele prav takrat, ko je že vse kazalo, da se seji bliža konec in da bo njen rezultat enak nič. Čeprav je ZBIRNI CENTER OSTAJA V. D. REKTORJA ODHAIA Seja univerzitetnega sveta - ne boj, mesarsko klanje Ze res, da je film Zbirni center, letošnji puljski nagrajenec, na grotesken način prikazana fantazija živih, polzivih in nezivih mrtvakov, ki v že-Iji (še posebej slednji) po back to the future z ne-omajno voljo koplejo po rovu v življenje. Res pa je tudi, da Zbirni center ne obstaja le v onstranstvu, ampak ga z malce nesreče lahko najdemo tudi na naši obli. Morda le s to razliko, da le-ti nimajo ne volje ne želje... (kakršnakoli podobnost z v tekstu omenjenimi institucijami je zgolj naključna). iiiiiverža bil ob koncu na semaforju izid identičen, je medtem v orbito časa odletelo preveč energije v obliki neoprijemljivih besednih krčev. Ja, vse to in še več v točki, ki je govorila o evidentiranju kandidatov za rektorja. Tako predsedstvo kot delegati so se ustavili pri čisto formalnih vpra-šanjih o pogojih kandidiranja in si solili pamet na treh frontah: 1. ali je potrebno soglasje kandi-data (od šestih predlaganih trije niso dali soglasja zaradi nedoseg-ljivosti), 2. ali je lahko kandidat oseba, ki ni delavec ene izmed fakultet članic, a izpolnjuje po-goje (po zakonu lahko izobraže-valno organizacijo vodijo le de-lavci te organizacije skupaj s štu-denti (po nekem čudnem ključu v nekih čudnih razmerah ima to-rej tudi študent možnost, da po-stane rektor), 3. spremeniti in dopolniti pravilnik, oz. razvelja-viti točko, ki določa materialne pogoje za izvolitev (preJog prof. Zabela). Člani US in nekateri gostje (Drevenšku so celo zaprli usta) so se tako s pravno-formal-nih stališč zaletavali v zid, ki je še poglobil agonijo. Ob koncu pa je olje na ogenj prilil še v. d. rek-torja Marko Zupan, ki je vsem tistim, voljmm besedovanja, (ne-katerim je že prej počil film in so odšli) sporočil, da nepreklicno odstopa s te funkcije. Zakaj tako. se marsikdo vpraša, zakaj komedija zmešnjav na predstavi, v kateri poleg delegiranih štu-dentov igrajo v večini ljudje z akademskimi naslovi?! Vsi pač niso za vse, bi pripomnili ciniki. Dejstvo je, da ima zadeva dosti globje korenine. Pred leti se z za-pleti okrog izvolitve rektorja niso veliko ukvarjali, lahko bi celo re-kli, da je bil pred koncem man-data bivšega že znan njegov na-slednik. Zakaj včasih in zakaj tudi ne danes. Stvar je v botrova-nju vis vitalis - partije, ki je dr-žala vse niti v svojih rokah in po njenih direktivah - je bila vloga Univerze in njenih organov le marionetnega značaja. V današ-njem času pa je čutiti, da se ZK odpoveduje vplivu na Univerzo (ZSMS je to že definitivno sto-rila), kar pomeni večjo avtono-mijo. In kot kaže, ta nenadejana avtonomija prihaja v nepravem trenutku - nastaja nekakšen va-kuum prej neznanega pojma de-mokracije, ki daje univerzi na vo-ljo vse razpoložljive mehanizme. Vendar jih ne izkoristi. Kot kaže, tudi svojih pravnih aktov ne poz-najo... ali pa jih nočejo izrabiti. Jim morda primanjkuje volje, zagnanosti, ali le nimajo vseh niti v svojih rokah? Sicer bi se mnoge (v večini ne njihove) ideje realizi-rale. A jih obratno zatrejo z ane-mičnimi obravnavami, kajti manj ko se stvar konkretizira, več ima možnosti, da zbledi. In prav to počnejo. Ker nimajo moči. Ker imajo moč in nimajo volje. BOJAN KRAJNC foto: Goran Bertok EDI Kdo se je bojkota ude-ležil: Vsi študentje - predavanj ni bilo v nobe-nem od štirih letnikov. Torej je organizacija uspela? Ne, niti slučajno. Ob enajstih na-povedani protestni zbor štu-dentov v predavalnici prvega letnika se je pričel z akadem-sko četrtjo. Zato, ker smo vsi upali, da se bo predavalnica do enajstih napolnila do roba in čez. Ker se to ni zgodilo, smo upanje podaljšali za četrt ure. Kljub temu upanje ni bilo dovolj. V predavalnici se je zbralo okrog sto študentov, ki so napolnili malce več kot pol predavalnice. Očitno je šlo v scenariju organizacije nekaj narobe. Morda bi po-trebovali posebne avtobuse, pijačo in sendviče. Morda bi morali komu plačati dnevnico ali najglasnejšim . deliti marke. Kalcorkoli že, kogar je za-nimalo, je prišel, drugih ni-koli nihče ne potrebuje. Pre-senetljivo udeležbo pa so po-kazali ljudje, ki danes krojijo obilo resnic v naši državi - novinarji. Snemalci, tonci, novinarji z radia, televizije in časopisov. Morda nam je le uspelo! Hoteli smo informirati ljudi, širšo javnost, da tako ne gre več naprej. Nismo op-timisti, da bo stanje zaradi tega boljše, je dejal dekan dr. Lojze Ude v intervjuju za te-levizijski dnevnik. Tudi štu-dentje nismo pretirani opti-misti. Morda pa le obstajajo vrata - novo vodstvo uni-verze, nov rektor! Na sled-njega zdaj verjetno ne bo po-trebno dolgo čakati. XXX Kakšno sporočilo je bilo namenjeno javnosti: V času, ko si vse novona-stale politične zveze in tiste Bojkot predavanj na pravni fakulteti in protestni zbor študentov BOJKOT ali o pravni državi in predavalnicah, ki jih ni in neumnostih, ki so! Kraj dogajanja: Pravna fakulteta v Ljubljani, 8. 11. 1989, pred poslopjem fakultete inv predavalnici 1. letnika Čas: od devete ure zjutraj do pol dveh popoldan. Vzrok: prostorska problematika - fakulteta fizično ne more sprejeti vseh redno vpisanih študentov, če bi se ti nekega dne odločili in vsi (kot lepo piše v Statutu) prišli na predavanja. Poslušanje predavanj s hodnika, odpiranje oken pozimi in jeseni zaradi nevzdrlnega zraka in prehladi zategadelj. Zato, ker moramo dekletom, ki padejo v omed-levico, odsvetovati obisk predavanj. Ker pride na glavo študenta pet kvadratnih metrov pro-stora, če štejemo vse prostore, ki jih fakulteta ima. Vključno s pisarnami, knjižnico, hodniki, stopnišči in WC-ji. Če torej študente lepo namestimo v vse omenjene prostore, bo za vse dovolj prostora in vsi bomo enako zadovoljni (Zlasti tisti na stopniščih in v WC-ju). Upoštevajoč predavalnice, pa vsakemu redno vpisanemu študentu Pravne fakultete v Ljubljani pripada manj kotpol kvadratnega metra prostora. od prej tlačijo v programe be-sedila o pravni državi, ki bo kot magična palica rešila naše politične težave in v času, ko se zanimanje javnosti vse po-gosteje seli v sodne dvorane, bodoči pravniki nimamo omogočenih normalnih pogo-jev za naš študij. V primerjavi z drugimi študentskimi kolegi smo popolnoma deprivilegi-rani. To traja že leta. Četve-rico pred ljubljanskim sodiš-čem, Abdiča v Bosni in Vlla-sija na Kosovu niso in ne bra-nijo strojniki, medicinci, pre-vajalci... Branijo jih prav-niki. In vedno jih bodo lahko branili le pravniki. Zato pa je le te treba najprej vzgojiti in jih usposobiti. Morda, bi lahko kdo poskusil z boljšimi pogoji za Študij, štipendi-jami... Pravno deželo ne bo moč doseči z računalniki! Prav tako ne s pretesnimi predavalnicami, mizernimi asistentskimi in profesor-skimi plačami in usmerjanjem denarja proč od prava. XXX Računalnik, nov stroj, av-tomobil... vse je bilo in bo tisočkrat izpopolnjeno. Prav tako nove metode v medicini in tehniki. Nihče pa ne bo več naslikal Monalizinega pogleda, nihče ne bo mogel ponoviti mojstr-stva besede ruskih pisateljev in mnogih drugih. Nikoli ne bo moč postaviti nobenega zagovora na sodišču ob bok tistemu, ki ga je končal So-krat. Pravo je del tisočletne ljud-ske omike. Zato nimamo no-bene pravice metati ga na zgodovinsko odlagališče, kjer ležijo stari avtomobili in raču-nalniki. Še več, imamo dolž-nost postaviti ga tja, kamor sodi - med človeške vrednote in vrline. LEONARDO PEKLAR Studentski domovi, ki nosijo glavno breme bivanja študentov, so se zopet izkazali kot ncsposobni pri reševanju tega osnovnega pogoja za uspešen študij. Letos je ostalo na cesti precejšnje število brucev. Ta del študentske populacije je, poleg študentov, ki so brez statusa zaradi birok-ratskega sistema, ki se je tako uspešno razvil na Univerzi, so le stari mački, ki te svoje probleme lažje rešujejo zaradi izkušenj, nabranih v letih študija. Tako je popolnoma razumljiv obup miadega študenta, prvič vpisanega v prvi letnik. Prišel je v Ljubljano, poln idealov o visokošolskem študiju, a že pri iskanju sobe se pojavijo never-jetno veliki problemi. In to kljub ugodno rešeni prošnji za vselitev v študentski dom. Razlog je preprost in vsem znan - prostora ni! Pa čeprav se je kapaciteta študentskih domov v zadnjih letih precej povečala. Razlog ni samo v naraščanju števila študentov, ampak tudi v realnos-ti našega Življenja v naši družbi. Vedno več je mladih, ki iz-polnjujejo osnovni pogoj za Ipridobitev sobe v študentskem [domu-ne presegajo s pravil-\ nikom določenega "cenzusa", to jje zgornje meje dohodka na družinskega člana. Cenzus se i sicer ne zvišuje tako drastično, vendar pa na drugi strani osebni dohodki zelo hitro padajo. Tako ! prihaja do položaja, da je čedalje | večje število študentov pod določeno mejo. S tem pa pos-tanejo upravičeni do bivanja v domu. Seveda so še zmerom v najslabšem položaju študentje, ki so malce nad tolerančno mejo, ki omogoča sprejem v dom. Ti ne izpolnjujejo pogojev za bivanje v študentskem domu, ne morejo pa si privoščiti izdatka za privatno sobo, saj so cene teh sob |' v večini primerov prav oderuške. Če kdo potrebuje kakšno slabo tolažbo, jo za te tu ugotovitev, da | se ravno zaradi padanja življenskega standarda število teh študentov zmanjšuje. Seveda se da letošnja situacija vsaj okvirno prikazati v številkah, ki pa so zgolj približna orientacija in pokazatelj stanja na tem področju visokega šolstva. Trenutno je jasno, da je BRUCINA CESTI Kje spi osemsto brucov? yživljenju študentov Ijubljanske Univerze se tudi tojesen, kot vsako leto do sedaj, pojavlja problem, ki je dobesedno življenskega pomena za vedno večje število mladih, ki nadaljujejo šolanje na kateri odfakultet na nasi največji Univerzi. To je vsako leto bolj pereč problem bivanja v kraju študija - Ljubljani. bilo ugodno rešenih okrog 2300 prošenj. Od tega je bilo do konca oktobra dejansko vseljenih 1500 študentov. V prvem vselilnem roku, do konca septembra, je bilo popolnjenih 700 postelj. V drugem roku, dokonca oktobra, pa so omogočili vselitev okrog 800brucom. Preprost račun nam pove, da je brez strehe nad glavo ostalo 800 upravičencev do bivanja v enem od nekaj študentskih naselij. Uprava študentskega centra zaradi dosedanjih izkušenj računa na delni osip okrog 20%. Teh dvajset odstotkov si bo po mnenju uprave poiskalo alter-nativne rešitve. Te segajo od dragih privatnih ležišč do vsel-jevanja v nekatere dijaške domove. Končna številka čakajočih je tako še vedno zelo visoka: 600-700 študentov. To je več sto razdeljenih oseb, ki se poskušajo znajti kakor vedo in znajo. Pojavi se vprašanje, kako naj študirajo, če pa morajo bolj skrbeti za take probleme, names-to da bi se posvetili svojemu delu. Odgovorni sicer zagotavljajo, da bodo vsi čakajoči vseljeni v domove do 30. februarja, a če le malo poznate dogajanja v pretek-lih letih, veste, da se s pred-videnimi komisijskimi izseHtvami in odhodom absol-ventov ne more sprostiti tolikšno število postelj. To se lahko zgodi samo z božjo pomočjo ali manjšo epidemijo med prebivalci študentskih naselij. Tudi načrtovana graditev novega stolpiča v naselju "Rožna dolina" je samo začasna in povrhu vsega še zelo težko izvršljiva rešitev problema. Kljub temu, da je prostor za blok št. 14 že določen, je financiranje te gradnje še vedno zavito v tančico skrivnosti. Planirano pridobivanje denarja stoji na dokaj negotovih nogah. S tem pa je negotova tudi možnost šolanja za otroke manj premožnih staršev in Neljubljančanov. Tako pa se vedno bolj poglablja raz-lika po rojstvu. Pa čeprav je bilo pred dvesto leti nekje tako lepo zapisano, da so si ljudje vsaj tu enaki. Eni bolj, drugi manj. PETER ŽNIDARŠIČ 30. oktobra 1989, ravno ob obletnici izhajanja študentskega časopisa Valter, se je okoli šeste večerne ure množica študentov, kakih petsto prebivalcev študentskih domov, napotila proti skupščini SR BiH. Večina študentov, ki so se udeležili sprevoda, ni vedela, kaj hoče. Ugovarjali so samo novi ceni hrane in stanovanja. Že na začetku njihovega pohoda proti Skupščini se jim je pridružil Dejan Mastilovič, predsednik sarajevske študentske or-ganizacije, ki se je takoj lotil for-miranja zahtev. Tako je imela sicer neorganizirana množica študentov pred skupščino že spisek zahtev, te pa so bile : naj se prispevek družbe pri par-ticipaciji bivanja in hrane v študentskih domovih poveča s sedanjih 70 % na 80 %, naj se izboljša kvaliteta hrane vdomovih, naj se na splošno poviša odstotek dohodka, ki je namenjen izobraževanju. Že naslednji dan se je sestal Izvršni svet BiH in ugodil zahtevi o nepovišanju cen hrane in bivan-ja. Sploh pa je zbor pred skupščino sprožil reševanje vrste vprašanj in nekatere od njih je univerzitetna skupščina podprla, druge pa zavrnila. Med drugim je zavrnila zahtevo študentov, da naj tisti, ki pav-zirajo, plačujejo isto ceno kot drugi, ki pridno študirajo. Tudi zahtevi, da se študent, ki ne opravi katerihkoli dveh izpitov, lahko vpiše v naslednji letnik, ni ugodila. Menila je namreč, da so ti kriteriji določeni s statutom posameznih fakultet (natančno brez katerih dveh izpitov lahko vpiše naslednji Ietnik).Na skupščini je bila sprožena tudi zahteva za uvajanje ekonomskih cen, saj so menili, da tako ohlap-na študentska socialna politika ne vodi nikamor. Naslednje dni bo študentske zahteve obravnavala tudi Skupščina BiH in verjetno sprejela povišanje odstotka narodnega dohodka namen-jenega izobraževanju, ki naj bi se z 1,9 % povišal vsaj na 2,9 % (naj ob tem omenim, da znaša ta JA, STUDENT UNIVERZITETA U SARAJEVU, ŽELIMDA ŠTRAJKUJEM... jer kompletan ručak u studentskoj menzi košta tri stare milijone, jer za smještaj i hranu mjesečno plačam 105 starih milijona,pa mi sada tu cijenu žele povisit na 115 starih milijona, a moja stipendija još uvijek iz-nosi samo 105 milijona... odstotek v Sloveniji 4,5 %, med-tem ko je cilj slovenske družbe trenutno vsaj 5,5 %). Same demonstracije niso bile nič posebnega, sprožili pa so jih študentje, ki že leta živijo v študentskih naseljih in večino prostega časa porabijo za to, da se "bunijo". Takoimenovane stare bajte se ga ob novici, da se bodo cene, ki so tudi za bosenske razmere zelo nizke, zvišale, napijejo in uprizorijo pohod pred skupščino. Predsednik študentske organizacije to maso izoristi v siceršnji študentski prid in doseže, da se začne govoriti o stvareh, ki bi drugače ostale neopazne. Medtem v Študentskem naselju v Ljubljani višajo stanarine, še preden se povišajo štipendije. O tem, da je hrana v študentski menzi neprebavljiva in predraga pa ne bi zgubljali besed. Vendar pa študentje v Ljubljani tako stanje mirno prenašajo in tudi ni videti, da bi se kdorkoli zaradi slabih življenjskih razmer odločil ter odkorakal pred skupščino. Morda je mentaliteta slovenskega študenta kriva temu, da jemo odvratno hrano in živimo v razpadajočih domovih, ali pa živi slovenski študent ravno tako dobro (seveda ob iz-datnih prispevkih staršev), da se mu zdijo vsakršni protesti brez pomena ? Vsekakor je življenje povprečnega sarajevskega študenta boljše kot pa življenje povprečnega slovenskega študenta. Toda kljub temu, da se študentom v Sarajevu godi bolje kot študentom v Ljubljani, še vedno ogromno študentov iz te republike prihaja študirat k nam. To so predvsem tisti, ki nekaj dajo na kvaliteto univerze, saj kot so nam povedali sarajevski kolegi, tudi Sarajevska univerza ni več tisto, kar je bila.V Ljubljani je kvaliteta študija boljša, pa čeprav so socialni pogoji za študij slabši.Zato bodo sarajevski Študentje skušali dvig-niti kvaliteto študija, socialne razmere pa naj ostancjo takšne, kot so. Dopisnik iz Sarajeva Jasenka Mušič Grobo gledano, obstajata dva načina, kako izvesti anketo o učiteljih. Lahko se odJočimo med tem, ali izberemo čimbolj ustrezen že izdelan vprašalnik ali pa sestavimo novega. Pri kvalitetnem že iz-delanem vprašalniku imamo manj dela, ker je že preizkušen in zadovoljuje metrijske zah-ve. Toda vprašalnik, ki bi ga icstavili sami, bi lahko bolj ustrezal okolju, v katerem bi bil uporabljen. Odločili smo se, da bomo pos-kusili izdelati lasten vprašalnik. Upali smo, da bomo na koncu šolskega leta izvedli anketo. Z nasveti in idejami nam je pomagalo kar nekaj ljudi, ven-dar pa bi morali imeti mentorja, ker bi tako lahko, če ne drugega, vsaj dosti hitreje napredovali. Na koncu šolskega leta pa ankete kljub vsemu ni bilo. Ob- veljalo je mnenje, da vprašalnik, ki smo ga izdelali na osnovi anketiranja študentov FF (spraševali smo jih, kaj je pomembno za dobrega učitelja nafakulteti), ni dovolj dobro iz- delan. Tisti, ki smo vprašalnik izdelali, smo menili, da bi morali anketo vsaj poskusno izvesti, kar bi tudi naredili. Le "majhen problem" je še obstajal. Nismo lmeli denarja, ki bi ga naj sicer dal Študentski parlament za pokritje stroškov ankete. Argument o strokovni neiz- delanosti je čudovito orožje, ki se ga da uporabiti za nenehno odlaganje in preprečevanje tovrstnih poskusov anket Argu- ment je na mestu, toda po drugi strani je jasno, da nič ni popol- no, še posebej na začetku ne. Vprašalnik, ki bi bil res dober in bi ga lahko branili pred vsemi argumentiranimi in kvazi očitki, M zahteval dosti časa in bi pomenil velik projekt. Za sedaj oimorali ubrati srednjo pot, vsaj poskusiti. Mogoče bomo v prihodnje nažli že narejen in preizkušen vprašalnik, ki ga bomo uporabili in tako pustili manj prostora očitkom, da ni dovolj dober. Ankete o tem, kaj študentje mislijo o njihovem delu, bi morali opravljati učitelji sami. Kako pa naj sicer vedo, ali so Sludentje zadovoljni z njihovim dslom ali ne. (Ali pa jih morda lonezanima?) In študentje bi morali imeti kaj več kot le teoretično možnost, da tiste za katere menijo, da so res preslabi, zavrnejo. Scdaj lahko to pos-kusijo narediti tako, da Jludcntski predstavnik ne da soglasja k ponovni izvolitvi ANKETA? NEEE! foto: Milan Mrčun ^ pomladi 88189 je Študentski parlament Filozofske kJfakultete dal pobudo, naj se naredi ali poišče vprašalnik, s pomočjo katerega bi lahko študentje te fakultete izražali kako (ne)zadovoljni so z delom svojih učiteljev. Nekaj se nas je javilo, da bomo projekt skušali izvesti in hitro smo ugotovili, da bo to težko. Zapleteno je} ker zahteva dosti dela in denarja, in kerje (takje moj vtis) ideja všeč samo dobremu delu študentov, na pa tudi večini učiteljev. učitelja. Toda, od kod naj predstavnik ve, kaj mislijo o učitelju študentje? To je navaden kaos in včasih tudi gol-jufanje. Tudi nevrhunsko iz-delana anketa pomeni v primerjavi s tem višek sis-tematičnosti. Na fakulteti ni mehanizma, ki bi kogarkoli silil, naj se potrudi, če mu ni do tega. To velja za učitelje in študente. Tudi tistitn, ki z dosti entuziazma pridejo na fakulteto, se lahko zgodi, da zaradi nezahtevnosti in zato, ker fakulteta malo nudi, kmalu študirajo samo še zato, da bi čimprej končali in »džli iz neproduktivnega okolja. In nekateri učitelji kot da predavajo samo še za uborno plačo in jih prazna predavalnica ne moti. Kaj bi se zgodilo, če bi anketo nekega dne le izvedli in bi se pokazalo to, kar vdsi v zraku in se vendar skoraj nikoli javno ne pove in je težko dokazati tis-temu, ki o tem noče slišati - da je dosti predavanj slabih in jih že leta isti učitelji zrecitirajo na že leta isti način. Ne bi se zgodilo dosti. Vzdušje ni tako, da bi to kaj dosti pomenilo. In v duhu nekonstruktivnosti, ki vlada, bi prizadetim tudi ne bilo težko vrniti udarca in poudariti, da študentje "ki se sedaj nekaj bunijo, tudi smrdijo". (Samo nisem še slišal, da bi imeli na slabi fakulteti dobre študente.) Lahko se tudi vprašamo, kdo anketo sploh hoče. Spremembe, ki bi jih rezultati lahko povzročili, če bi bili slabi, ali po katerih bi vsaj vpili, bi lahko bile neudobne za obe strani povprečnežev. Učiteljem bi grozilo, da morajo izboljšati to, kar nudijo, študentje pa bi se morali nekoliko bolj potruditi. Tako tudi diploma ne bi bila le košček vrecinostnega papirja, ampak bi vrednost nosilo predvsem znanje, s katerim smo jo pridobili. Stvari pač gredo po zakonu najmanjšega upora in anketa o katerigovorim, bi lahko ta ustal-ieni tok zmotila, pokazaJa stvari, ki se jih noče videti in spet (in že spet) dregnila v probleme, pri katerih se vse začne in bi se res moralo začeti. Če oddelki nimajo denarja, da bi kupili toaletni papir, mizo za učitelja, če se morajo kregati, kdo bo dobil nov pisalni stroj, in če učitelj na prvem predavanju toži, da mu je oddelek zadnjih osem let kupil le eno novo knjigo, potem... Goran Butina Ko stopiš skozi vrata, nad katerimi piše Fakulteta za elek trotehniko in računalništvo, se znajdeš v veliki avli, ki je tudi daleč največi prostor na fakulteti. Žalostno je, da je ta prostor resnično uporaben samo dvakrat na leto, ko mladin ska organizacija prireja žure. Da pa to ne bi bilo vse, obstajata še dva prioritet-na problema. Prvi problem je po manjkanje prostora in opreme, drugi pa pomanjkanje kadra. Samo po sebi se ponuja vprašanje, kako rešiti ta dva proble ma. Jasno je, da brez pomoči industrije, ki potrebuje stro kovnjake iz področja elektrotehnike in računalništva, ne bo šlo. Zavedamo pa se, da tudi sami študentje in pa vodstvo fakultete lahko veliko pripomoremo k iz-boljšanju stanja. Rešitev prvega problema je sorazmerno preprosta, saj zahteva samo finančna sredstva, ki so potreb-na za izgradnjo prostorov in nabavo opreme za osnovno izobraževanje. Toda, kje dobiti sredstva v sedanjem stanju gospodarstva, ko vemo, da ima večino podjetji izgube. Zavedati pa se moramo tudi dejstva, da je rešitev našega gospodarskega problema, tudi v čim hitrejšem teh-nološkem razvoju, za kar v prvi vrsti potrebuje mo dobre strokovnjake, tudi s področja elektrotehnike in računalništva. Zato je problem pros-torske stiske na FER-u mogoče rešiti s skupnim vlaganjem gospodarstva in fakultete. Nekaj v tej smeri se v tem trenutku le dogaja, saj se že gradi prizidek, ki bo služil za potrebe katedre za mikroelek troniko. Iz-delan pa je tudi idejni načrt za razširitev fakul tete, ki bi potlej imela dovolj prostra za kvalitetno izo braževalno dejavnost. Veliki probletni lahko nastanejo tudi pri nabavi ustrezne opreme, ki jo je potrebno uvoziti iz tujine. Največji problem pa so kadri z ustreznimi znastvenimi iskušnjami in pedagoškim znanjem. Zavedati se moramo, da imajo visokošolski profesorji v naši družbi še vedno premaj hen ugled in nezadostne osebne dohodke za kakovostno delo vanje. Ta dva problema moramo rešiti, če želimo slediti Evropi in če se želimo izkopati iz zaostalosti, kajti brez strokovnjakov iz elektrotehnike in računalništva ne moremo loviti hiter tehnološki raz-voj v Zahodni Evropi. Na FER-u smo študentje aktivni v mladinski organizaciji in pa v or-ganizaciji EESTEC (Electrical En-gineering European Con ferenc), ki združuje Studente elektrotehnike iz FAKULTETA ZA ELEKTROTEHNIKO IN RAČUNALNIŠTVO foto: Goran Bertok V tudij elektrotehnike in računalništva postaja iz kJ dneva v dan vse bolj pomemben v svetu in pa seveda tudi pri nas. Stro kovnjaki iz tega področja so prisotni v vsaki veji znanosti inpri vsakem modernem načinuproiz-vodnje. Zaradi razbohoten ja industrije, ki deluje na področju elektrotehnike in računalništvaje nastalo tudi veliko povpraševanje strokovn jakov tega tipa. Zato seje povečalo število študentov, ki želijo študirati na Fakaul-teti za elektrotehniko in računal ništvo v Ljubljani. cele Evrope. Mladinska organizacija na naši fakulteti je zadnje čase zelo aktivna, saj poleg organizacij študentskih večerov skrbi tudi za iz-dajo glasila STIK, sodeluje na vsakoletni elektrijadi in poskuša ak-tivno sodelovati z vodstvom fakul-tete. Glasilo STIK izdajamo trikrat do štirikrat na leto, odvisno od prispelega gradiva in pa pomembnosti dogodkov, ki so se dogodili med izdajami. V njem želimo informirati študente o njihovih pravicah in dolžnostih, o pomembnih dogodkih, na katerih so sodelovali naši predstavniki in o umetniških delih. Občasno objavimo v STIK-u tudi kritike in pohvale profesorjev, za katere menimo, da so to s svojim delom zasluMli. Kakor v vsakem glasilu, je tudi pri nas prostor za umetnost in zabavo, ki so izključno delo nas samih. Želimo si le, da bi bili študentje s svojimi prispevki še bolj aktivni in da bi spoznali, da lahko tudi oni kaj storijo za boljše delovno okolje na fakulteti. Obstaja tudi iniciativa, da bi STIK izhajal večkrant na leto, toda do je odvisni predv sem od študentov samih. V okviru Združenja študentov elektrotehnike v Jugoslaviji pošljemo vsako leto predstavnike na elektrijado, kjer sode lujemo v špor-tih tekmovanjih in preizkusih znanja iz fizike, elektrotehnike in infor-matike. Predstavniki naše fakultete so dosedaj dosegali odl ične rezul tate, saj smo bili prvi v kar nekaj športnih panogah. Vzporedno s tekmovanji tečejo pogovo ri med predstavniki študentov s fakultet, kjer se dogovar-jamo o bodočih skupnih akcijah in o izboljšanju dela mladinskih or-ganizacij na fakultetah. Elektrijada je dogodek, kjer se izmenjujejo izkušnje in kjer se ustvarjajo med-sebojni kontak ti. EESTEC je organizacija za iz-menjavo praks med študenti elektrotehnike v Evropi, za izmen-javo strokovnih ekskurzij in pa seveda za spoznavanje različnih načinov študija elektro tehnike. V Ljubljanskem lokalnem odboru je vključenih veliko študentov. ki so spoznali, kako pomembna je povezava z ostalo Evropo. Vsako Ieto gre preko EESTEC-a veliko študentov v tujino.kjer lahko spoz-najo visoko tehnologijo in kasneje to znanje uporabijo na svojem delov-nem mestu. V planu mladinske organizacije je posodobitev prostora. ki je namen-jen za zadrževanje študentov med luknjami, ki nastanejo zaradi razdrobljenega urnika. Do sedaj ni bilo v tem prostoru organiziranega nobenega programa za študente, ampak so bili le ti prepuščeni sami sebi. Sedaj pa nameravamo z denar-jem, ki ga bomo dobili za spoznavni večer, kupiti lelevizor in pa videorekorder, na katerem bi vrteli fllme po programu, ki bi ga sestavili s pomočjo vseh zainteresiranih študentov. Kas neje pa bi z dovoljen-jem vodstva fakultete ta prostor sprcmenili v klub po vzoru K16 na filozofski fakulteti. Tako bi pridobili prostor, v katerem bi lahko zaživelo kulturno življenje študentov. Z vsemi močmi se bomo trudili, da bo na&a fakulteta dobila prostor v Evropi, tako mi Študentje, kakor tudi naši profe sorji. To pa bomo v prvi vrsti dosegli z večjo kvaliteto učnega procesa. robocop OOL IT tudi v ljubljansko študentsko naselje! INFORMACIJO, KI SMO JO PREJELI V ANGLEŠČINI, VAM V TAISTEM JEZIKU TUDI POSREDUJEMO, KAJTI ZA UDEJSTVOVANJE V TEM PROJEKTU JE TA TUJ JEZIK ŠE KAKO POTREBEN. PRIJAVNICO IN VES OSTALI MATERIAL LAHKO DOBITE PRI NATALIJI NA UK ZSMS LJUB-LJANA, Kersnikova 4, soba 109. BODITE TUDI VI COOL IN SE PRIKLJU-CITE »COOL IT PROJEKTU«! GETTING STARTED NATIONAL WILDLIFE FEDERATION "COOL IT!" Global vvarming is a worldwide problem of unprecedented proportions, the effects of which threaten entire ecosystems and the social and economic stability of humans around the globe. We all contribute to the problem, so we all must contribute to the solution. That's why we're sponsoring "COOL IT!", a challenge to college students to do something about global \varming by the 20th anniversary of Earth Day, April 22, 1990. HOW TO BE COOL For your campus to begin an official "COOL IT!" project you need to do three things: • UNDERSTAND THE GLOBAL WARMING ISSUE • ORGANIZE A CORE "COOL IT!" GROUP • FILL OUT ATTACHED APPLICATION First, learn the basic causes of global vvarming. Learn how your everyday actions, such as starting up your car or drinking from a disposable foam cup, help contribute "greenhouse gases" to the atmosphere. What does using disposable items or certain kinds of light bulbs have to do with climate change? The enclosed reprint, The Greenhouse Debate, by Curtis Moore, is a good introduction to the issue. If you're already up on the issue you're ready to imagine the solutions. Second, make a few phone calls and bring together a group of interested people from around your campus to talk about the issue and to identify changes that can be made in your local area. It's important to include students and faculty from many disciplines, as vvell aS representatives from the administration and from as many student groups on campus as possible. You might find that an architecture student has great ideas about solar assisted heating in university buildings, while public relations majors will help plan a campaign to boost your recycling projecfs efficiency. If you already have a project underway that can be linked with global climate change, we challenge you to do better this year by increasing the effectiveness of your project or by adding a component. Just because you already recycle paper doesn't mean you can sit back and watch. It means you've got valuable experience that will make the next project easier to implement. Third, fill out the attached application and tell us what your campus is going to do to help slow global warming. We're looking for creative projects that have concrete goals and benefits that vvill continue even after you've left campus. If you want advice on your project or help in figuring out how to get started on the application, call Nick Keller or Jeanne Kane in Washington, D. C. at (202) 797-5435. VERYCOOL... On Earth Day, 1990, five special merit avvards of $2500 will be announced for "COOL IT!" projects in the categories of: • Increased effectiveness of an existing project • Technical innovation • Cost efficiencv • Community involvement • Creativity Mariborski radio Študent (kratko MARŠ), katerega priče-tek oddajanja se neza-držno bliža. Intervju, ki sledi, je zaradi izpada toka v kasetarju malo okleščen, a bistvo je vendarle ostalo. Pogovarjal sem se z naj-boljšim sekretarjem ZSMS, ki ga je le-ta ka-darkoli imela, to je z go-spodom Vasjo Eigneijem, prvoborcem imenovanega projekta, ki sedaj skrbi v njem za finance in orga-nizacijo. Brez njega bi se tovariš Andrej Fištravec z radijem še vedno lahko le slikal. TRIBUNA: »Kaj sploh MARŠ je, oziroma, kaj bi naj bil?« Vasja: »Sama ideja za ustanovitev drugačnega radia v Mariboru je stara nekje pet let. V tistem času je bil v Mariboru ra-dio nujno potreben, ker ni bilo mogoče dobiti nobene alternativne informacije. Noben medij ni bil dosto-pen katerikoli obliki alter-nativne dejavnosti, ne na področju politike ne kul-ture. Tudi Katedra je bila v tistem času zelo reakci-onarna, poleg tega pa z mesečnikom ne moreš slediti aktualnim informa-cijam. Na področju edicij smo hoteli svojo pot ubrati s Kmečkimi in rockodel-skimi novicami, za vse ostalo smo potrebovali »mobilnejši« medij. To je radio. Na začetku, zaradi svojstvenosti Maribora, še ni prihajalo do navezav na Radio Student, te so na-stale pozneje, ker smo v tem videli lažjo in hi-trejšo pot do ustanovitve. TRIBUNA: »Na MARŠ-u se še vedno po-javljata dva različna kon-cepta. Za kakšna koncepta gre in katerega sam zasto-paš?« Vasja: »Prvi koncept se vleče od samih začetkov, ko v Mariboru ni bilo niče- MARS v novo leto! c ^k poštovane bralke, dragi bralci, pričujoč intervju še ne ^/ pomeni bega z možgani iz Maribora na drugo področje, temveč samo en del v povezovanju naše predrage, demokra-tične ožje domovine, »ki nas vara in zapušča«. Je le prvi korak, ki sva ga z gospodom odgovornim stopila na minulem cirkusu v Portorožu, pomeni pa sklenitev dolgotrajnega in na obojestranskem spoštovanju temelječega iskrenega prijateljstva, ki pa bo zadevalo predvsem vas. S tem velikim korakom za človeštvo in malim za naju, boste lahko v vsaki TRIBUNI od te naprej neposredno spremljali najzanimivejša dogajanja v Mari-boru, kjer se situacija vrača v čase pred Katedrinim štetjem, tokrat šele kot tragedija. Upajmo, da bo farsično nadaljevanje sledilo v kratkem, k temu naj bi pripomogel tudi, še vedno v ustanavljanju: sar (MKC so ignorirali, ŠTUK je zaganjal...), in smo si želeli prebiti medij-sko blokado na vseh po-dročjih, od MKC-ja in KRN do alternativnih gi-banj. Poleg tega smo ho-teli poslušati dobro glasbo, ki je nismo mogli slišati nikjer, predstavljati lastno produkcijo, za ka-tero smo imeli povsod za-prta vrata; uradni mediji so nas popolnoma ignori-rali. Danes zelo težko ra-zumemo, kako trdi so bili prvi poskusi ustanavljanja radia, ko je bilo treba imeti vse verifikacije poli-tike in še uradni mediji, mislim na radio Maribor, so nam stali na poti, ka-darkoli se je le dalo. Vse to je v največji meri »pori-val« naprej Andrej Fištra-vec in tako je to pustilo svoj pečat na določenem izboru ljudi in konceptu programe, ki še ni dore-čen. Prvi koncept, ki se je pojavljal znotraj inici-ativne skupine, je bil zelo radikalen, neke vrste kon-cept političnega radia, drugi pa se je pojavil poz-neje, ko se je situacija pri nas malo spremenila. Ta je bolj komunikativen, kar ne pomeni tolikšne politi-zacije medija in tem, am-pak radio, ki ga lahko po-slušaš tudi kot glasbeno kuliso, čeprav so nekateri proti temu. Radio ni tako agresiven medij kot televi-zija, v čemer je tudi nje-gova prednost, in zato ne moremo pričakovati od nekoga, da ga bo štiri ure dnevno intenzivno poslu-šal. Sam torej predlagam en dveurni del, ki bo bolj »skoncentriran« in bodo ljudje v njem dobili dolo-čene informacije, in drugi del, v katerem bo prostor predvsem za glasbo. Za-četno oddajanje bo torej simbioza teh dveh koncep-tov. TRIBUNA: »lmeli ste že dve poskusni oddajanji. Kaj ugotavljaš po njih?« Vasja: »Na drugem po-skusnem oddajanju je bilo ogromno stvari, ki so vredne kritike. Najprej smo popolnoma zgrešili s časom oddajanja, ki je bil od 19.00 do 23.00, ko je poslušanje radia naj-manjše, saj je to medijsko najbolj pokrit termin. Se-daj smo ta čas prestavili na' popoldansko izmeno in se nas bo lahko poslušalo vsak dan od 15.00 do 19.00. Če bo ta koncept uspešen, bomo seveda šli na širitev programa. TRIBUNA: »Pri poskusnem odda-janju MARŠ-a je prišlo tudi do zamer mladih Ijudi, ki so prišli v redakcijo z željo, da bi delali, vendar jih starejša ekipa ni pustila h koritu.« Vasja: »Iniciativna skupina je bila navajena delati predvsem v svojem krogu in tako so tudi informacije kro-žile samo znotraj nje, kar je bilo dosti-krat zelo slabo. Tako se je Širši krog ljudi, ki se je okrog MARS-a »sukal«, lahko počutil odrinjenega. Očitek je povsem na mestu, saj tudi sam mislim, da so nekateri celotno poskusno odda-janje preresno vzeli in ni bilo časa in prostora za kakšne »eksperimente«, čeprav je bil v tem ravno namen po-skusnega oddajanja. Nekatere je bilo strah, da se ne bi že pri poskusnem oddajanju zamerili publiki, ki bi naj MARŠ poslušala, in do neke mere celo upravičeno. Sedaj smo ta spodr-sljaj popravili in smo speljali široko akcijo pridobivanja novih sodelavcev (na spisku imamo približno sto poten-cialnih sodelavcev). TRIBUNA: »Kaj trenutno poč-nete?« Vasja: »Iniciativna skupina je tre- nutno najbolj okupirana z ustanovi-tvijo MARŠ-a, (z oddajanjem naj bi začeli v decembru), z odnosi z ustano-vitelji in med njimi (bili naj bi Uni-verza, MK ZSMS in UK ZSMS, ki bi poskrbeli za 50% sredstev, ostalo bi pokrivali sami z reklamami). Denar moramo dobiti iz proračuna mesta, ker menimo, da je to mestni projekt Maribora, ki ga imenujemo sivi, za-spani, umirujoči..., MARŠ pa ga bo prav gotovo razgrel in poživel. Ce bi lahko že prej začeli delati, Maribor ne bi bil takšen, kot je. PETER TOMAŽ DOBRILA D L J E VBJE GLASNEJE Na trinajsti rojstni dan, 8. novembra, smo bistveno povečali območje, kjer nam lahko prisluhnete. ,Še nikoli nismo bili višje. Na Krimu smo postavili nov, močnejši oddajnik, ki pošilja naš program mnogo dlje kot doslejh. Že znanima frekvencama 102,4 in 105,1 MHz smo dodali tretjo: valovi našega radija se slišijo tudina 100,2 MHz. Poslej smo mnogo glasnejši. Zanimivi in aktualni pa smo že tako ves čas. Trinajst let. radio GIAS Ijubljane ¦ eausescujev 65. rojstni ^^ dan je Romunija sla-vila praktično celo leto. Ko je slavje doseglo vrhunec, 25. in 26. januarja, je 5 največjih ro-munskih časopisov od 220 razpoložljivih strani kar 180 namenilo tej temi. V dveh dneh so lahko Romuni pre-brali 150 člankov, v katerih so se njihovi velemožje zakli-njali na coducatorjevo nena-domestljivost, 80 pesmi o vo-dji. On sam pa je nanje zrl z nič manj kot 200 fotografij. Tako razkošno je svoje živ-ljenjske jubilejenekoč (tudi nekaj let po smrti) praznoval le še pokojni Josip Broz. V nečem pa je Ceausescu, v primerjavi z bivšim jugoslo-vanskim voditeljem, storil korak naprej. Medtem ko je bila Jovanka Broz uradno go-spodinja (neuradno pa vse kaj drugega), je »dar zgodo-vine«, kot je Ceausescuja ne-koč poimenoval partijski list Scinteia, svojo soprogo Eleno brez okolišenj povzdvignil na najvišje državne in partijske položaje in iz nje naredil dru-gega najmočnejšega človeka v romunski »džamahiriji«. Do kruha pa je spravil še ostale Člane dinastije Cea-usescu: sin Nicu je minister za mladino, prvi brat Ilie je na-mestnik obrambnega mini-stra, drugi brat Ion skrbi za načrtovanje gospodarstva, tretji brat Andruta pa nadzo-ruje notranje ministrstvo. Ne-navadno naključje je, da se da najti toliko sposobnih ljudi. ki jih terjajo te funkcije, v eni sami družini. Kot kaže, pa Bog na Romunskem ne skopari s čudeži. V začetku 80. let je Vodja svoje ljudstvo obdaril s pri-vatnimi gostilnami. Če je mi-slil, da bodo ljudje ob pijači pozabili na bedo, v kateri ži-vijo, se je zmotil - prav na-sprotno - »nažgani« so začeli še bolj »šimfati« čez oblast in zloglasno policijo Securitate. In ne samo. da so dosedaj molčeči postali glasni, temveč so nesramno začeli bogateti tudi lastniki gostiln. Takemu kapitalizmu je Ceausescu kaj hitro naredil konec: privatne gostilne je zaprl. Tako Ro-munom ni preostalo drugega, kot da se zabavajo na stari način: vsak dan lahko dve uri gledajo TV (toliko ga dnevno PORTRET NICOLAE CEAUSESCU foto: fotodokumentacija Delo Morda kdo poreče, da gornji naslov ni pov-sem točen, toda priznajmo, da so Jakeš, Živkov ali Miloševič nasproti Ceausescuju le ce-sarčki. Nihče izmed njih ni tako bogat, čaščen in prosvetljen, kot je conducator romunskega Ijudstva. In verjetno nihče tako osovražen. oddaja njihov studio, seveda za tistega, ki sprejemnik ima), ob 17.30 Iahko obiščejo edino kinopredstavo, ponoči pa se lahko ljubijo v mrzlih stanovanjih, da dvignejo tem-peraturo nad tisto običajno, 12°C. ZUNANJA POLITIKA -VSELEJ EKSKLUZIVEN Hollywood ne bi zrežiral takšnega življenjepisa, kot ga je Ceausescuju namenila usoda: iz ubožnega kmečkega sinu se je razvil v državnika. Rodil se je 26. januarja 1918 v vasi Scornicesti, severov-zhodno od Bukarešte, v obla-sti Arges. Od leta 1932 je de-Ioval v romunskem delav-skem gibanju, leto kasneje pa se je včlanil v komunistično partijo. Boril se je proti na-stopajočemu fašizmu, kar mu je prineslo nekaj let zaporni-škega staža. Nazadnje so ga zaprli leta 1940, ko je sedel vse do 1944, do osvoboditve. Po vojni je Ceausescu po-stal sekretar Centralnega ko-miteja Zveze komunistične mladine. 1948 je sedel v par-tijski CK, kar mu je dalo zaz-naven pospešek na poti proti zvezdam: zasedel je stolček pomočnika ministra za kme-tijstvo. Tudi potem je bil še nekaj časa pomočnik - tokrat ministra za oborožene sile. Od 1954 dalje je »sekretaril« v CK-ju in bil član politbi-roja, da bi se leta 1965 prebil na sam vrh, na najvišji polo-žaj v partiji, na mesto prvega sekretarja romunske partije. Dve leti kasneje je temu do-dal še naslov predsednika vr-hovnega sveta socialistične republike Romunije - šefa države. Tako je Ceausescu postal absoluten monarh. Tako kot drugi absolutisti, se je tudi Ceausescu odločil za imidž prosvetljenca. Svet-loba, ki ga je presvetlila, pa je bila veliko močnejša v tistem delu njegovega uma, ki skrbi za zunanjo politiko, kot pa v tistem za notranjo. Romun-ski conducator se je odločil za svojevrstno, neodvisno zuna-njo politiko, zaradi katere je nekajkrat požel aplavz sve-tovne javnosti - Še posebej leta 1968, ko Romunija kot edina iz vzhodnega tabora ni sodelovala pri okupaciji Če-škoslovaške. »Vsa medna-rodna dejavnost naše države in odnosi, ki jih Romunija razvija z vsemi državami na svetu, so zas-novani na spoštovanju pravic vsakega na-roda, da sam odloča o svoji usodi, na nevmešavanju v notranje zadeve drugih narodov, na neomajnem spoštovanju na-čela nacionalne neodvisnosti in suvereno-sti,« je ob priliki povedal Ceausescu. Da to niso le prazne besede, je dokazal že leta 1967, ko je Romunija kot prva vzhodna država navezala stike z Zvezno republiko Nemčijo in ves čas dobro sodelovala z Izra-elom. Nekajkrat se je v Bukarešti mudil tudi Jaser Arafat. Ceausescu je bil v do-brih stikih s kitajskim vodstvom, od Sovje-tov pa je skušal biti čim manj odvisen. Danes, ko v svetu, predvsem pa v Evropi, potekajo moderni integracijski procesi, je Ceausescujevo »nevmešavanje v notranje zadeve drugih narodov« le še navadna farsa. Da pa se ne bi romunski državljani le preveč mešali v suverenost drugih narodov, je njihov Conducator po-skrbel na znova izviren način: večkilometr-ska obmejna območja je popolnoma iz-praznil, jih posul z minami in jih ogradil z visokimi ograjami bodeče žice. Ceauses-cujevo pridiganje o »suverenosti in neod-visnosti« vseh držav mednarodne skupno-sti, je še najbolj prav prišlo ravno njemu samemu - nihče se namreč nima pravice mešati v grdobije, ki jih On, Nicolae, počne svojemu narodu. DOKTOR EKONOMSKIH VED Tisti, ki je zaslutil kanček ironije v tem naslovu, se moti. To je prav toliko res kot dejstvo, da je Ceausescu tudi doktor poli-tičnih ved. Prvi naslov mu je za njegov 60. rojstni dan podarila (beri dobesedno) Akademija ekonomskih ved, drugega pa za 45-letnico revolucionarne aktivnosti Akademija Romunske komunistične par-tije (kakšne organe imajo v tej deželi!). Glede na gospodarske rezultate, ki jih je scgio ' ansescujeva Romunija, lahko sklepamu. da je Vodja pri disertaciji golju- fal: prepisal jo je iz kakšne stare ruske knjige ali pa mu jo je napisal kar kak sošolec. Obstaja še tretja možnost: golju-fali so romunski akademiki, ki so mu dok-torat podelili. »Danes je Romunija industrijsko - agrarna dežela z moderno industrijo, ki temelji na najvišjih dosežkih znanosti in tehnike. Glede na leto 1945 je industrijska proizvodnja narasla 135-krat, od tega 120-krat po mojem prihodu na oblast,« se je doktor ekonomskih znanosti pohvalil Mi-roslavu Lazanskemu, ki ga je letos poleti obiskal v Bukarešti. Istočasno je novinarja Newsweeka pošiljal v »svoje« trgovine, češ da tam lahko kupi vse kar si poželi, celo artikle, ki jih lahko vidimo na ameriških policah. Ob tem je previdno pojasnil, da gre za izdelke, ki jih Romunija izvaža v ZDA. Reporter ziiriškega Weltwocha pa je romunsko blaginjo gledal skozi povsem drugačna očala: videl je državne urade, v katerih so uslužbenci pri 8°C delali v plaščih, gostilne, ki so jih zapirali ob devetih (celo uro prej kot pri nas), te-mačne bulvarje, kjer zaradi varčevanja gori le vsaka tretja svetilka, 400 ljudi dolgo vrsto, ki je čakala na pošijko mesa, preze-ble in nezaupljive ljudi, izogibajoče se tuj-cem v strahu pred zloglasno Securitate... Vendar Ceausescu ne moremo odreči vsega talenta za trgovanje. Iz diplomatskih virov se je razvedelo, da Vodja na debelo prodaja romunske Nemce in Žide njiho-vim matičnim državam. Na leto bi naj pro-dal 10.000-15.000 ljudi, za 8000 DEM po kosu. Ion Mihai Papeca, bivši šef romun-ske stajne službe, ki je pobegnil na zahod, v svoji knjigi Rdeča obzorja trdi, da ves izkupiček od prodanih Ijudi Ceausescu na-laga na svoj privatni bančni račun v Švici in da je vsaj tako bogat kot že umrli diktator Marcos. Morda pa romunski akademiki, ko so tehtali Nicolajeva ekonomska zna-nja, le niso udarili tako mimo, ko so mu podelili doktorat. ČLOVEKOVE PRAVICE: SPLAV JE PREPOVEDAN »Vprašanju človekovih pravic name-njamo veliko pozornosti. Naša država je aktivna udeleženka helsinške konference. Posebej smo ponosni na pravico do svo-bodnega in neodvisnega življenja. Smo proti splavu, podpiramo tudi pravico do izobraževanja, saj nepismenost na Zahodu močno narašča, kar je nevarnov,« je za Newsweek povedal Ceausescu. Največji Conducatorjev dosežek na po-dročju spoštovanja človekovih pravic je to-rej prepoved splava. Da bi pa vse ženske dosledno spoštovale svoje lastne pravice, morajo oblasti vsako leto pokazati gineko-logovo potrdilo, da res niso splavile. Ob tem, da se ima vsak pravico učiti pisati, naj pri spoštovanju človekovih pravic v Romu-niji omenimo še to: vsak državljan ima pravico do bivanja v mestu. V ta namen Ceausescu z buldožerji ruši na desetine romunskih vasi in namesto njih postavlja stanovanjske bloke, v katerih bo ljudem lažje vcepljal njihove pravice, kot pa mu to uspeva v kontrarevolucionarnih vaseh. In to je že skoraj vse. kar se tiče človekovih pravic v Romuniji... Pravica do svobodnega izražanja. do po-litičnega združevanja. do svobodne veroiz-povedi, do zdravega okolja in podobne. so kvalitete, o katerih cesar Nikolaj ne razmi-šlja, in kaže, da tega tudi v bodoče ne misli. Romunom torej ne preostane dru-gega kot buržoazna revolucija. Če niso zanjo preveč demoralizirani. seveda.- MATJAŽ ŠUEN potrtifea Še so živi slovenski narodni heroji NOB (stanje 8. novembra 1989): 1. AVBELJFranc-Lojko, Domžale, Vir, Borova 12 2. AVBELJViktor-Rudi, Ljubljana, Rutarjeva 1 3. BOBNARStane, Ljubljana, N. Pol]e, C.XIII/4 4. BOLDANJože-Silni, Kočevje, Roška cesta 64/b 5. BOR$TNAR Jože, Ljubljana, Titova 6. BOŽO VIČ Radomir-Raco, Beograd, Brače Jugoviča 21/ III 7. CETINSKIAndrej-Lev, Ljubljanat Vodnikovo naselje 8. DRUZINA Andreana-Olga, Lfubljana, Titova 2S/b 9. FERJANČIČ Anton-Zvone, Portorož, Letoviška pot26 10. FLIS Drago-Strela, LJubljana, Gregorčičeva il/a 11. HRIBERNIK Rudolf-Svarun, Bled, Za Pecovco 12 12. JAKOPIČAlbert-Kajtimir, Ljubljana, Trg MDB 12 13. JERMANDrago, Pula, Savudrijska 3 14« KOCEVARFranc-Ciril, Crikvenica, Gornja Draga 28 15. KRMELJMaks-Matija, Klenovica 139 p« Klenovica 16. LIKAR Ivan-Sočan, Kobarid, Stresova 6 17- MAČEKIvan- Matl]a, Ljubljana, Snežniška 8 18. MALI-HOČEVAR Albina, Maribor, Fochova 11 19* OŽBOLTJože- Stanko, Ljubljana, Martinčeva 31 20. POGLAJEN Franc- Kranjc, Ljubljana, Cel|ska31 21. POKOVECFranc-Poki,LlublIana,Na Jamil 22. POLAKBojan-Stjenka, L|ubl|ana, Titova 2S 23* POTOČARStane-Lazar, LJublJana, Martinčeva 27 24« RUDOLFJanko, L|ubljana, Švabičeva 1 25. SEKIRNIKJanko-Simon, Ljubljana, Podmilžčakova 37-b 26. STADLER Franc-Pepe, Ljubljana, Brile]eva21 27* SVETINAMira-Vlasta, Ljubljana, Ziherlova 2 28. SENTJURC Lidija, Ljubljana, Saveljska 54 29« TAVČARFranc-Rok, Ljubljana, Jarše42 30. TOMŠIČVida, LJublfana, Valvazorjeva 7 31. UČAKARJanez, Lfubljana, Kersnikova 11 32. VIDMARTone-Luka, Rog. Slatina, Ivanuševa l j 33« VRATNARAnton-j Antonesku, 1 Beograd, Subotičkal 19 j 34. ZABUKOVEC I Milan-Miloš, 1 LJublJana, Jana Husa59 DEMOKRNOJK l^k I edolgo pred svojo smrtjo J^ l| leta 1960 je Srečko Bolčid izpovedal, kaj je doživel pod komunisti v Jugoslaviji. Tu je njegova pripoved. Iz nerodovitne, kamnite Žeževice pod Lovčenom se je moja družina med vojno preselila v Križevce. Moj oče Ivan je prodajal v hiši alkoholne pijače, tako da so k nam pogosto prihajali hrvaški vojaki nekaj popit in se spočii. Prihajal je tudi hrvaški general Rafael Boban. On mi je vedno dajal svojo pištolo, da sem se z njo igral. Moj oče je itnel ustaško uniformo in ob svečanih trenutkih jo je večkrat oblekel. Ob koncu vojne je odšel od doma, tako da niti jaz niti ostali domači nismo vedeli kam. Šel sem ga iskat, pri tem pa sem padel v povorko hrvaške vojske in beguncev ter z njimi prišel vse do Dravograda. Tu sem po naključju naletel na Bobana, ki mi je svetoval, naj se vrnem domov. "Ti si otrok, tebi ne bo nihče nič naredil, mi pa se bomo tako ali tako vrnili," je dejal. Ubogal sem ga ter se vrnil nazaj v Križevce. Na poti me ni noben oviral. Sicer so me zaustavljali ter spraševali, kaj delam in kam grem, vendar so me zmeraj pustili naprej. Šele ko sem se vrnil domov, so se začele moje resnične težave. Prišli so pome, me odvedli ter mi rekli, da bodo skupaj z menoj iskali očeta, in me ne bodo spustili, dokler ga ne najdemo. Od takrat pa vse do leta 1948 so me vodili od zapora do zapora, od vasi do vasi. Z menoj je bilo še 50 zapornikov. Počeli smo različna opravila, celo ljudske okostnjake smo zakopavali. Končno smo prispeli v Slovensko Bistrico. Tu so nas razporedili na delo. Eno so začeli odkopavati zakopani vhod v hribu, drugi pa so postavljali tirnice za male vagone. Timice so bil postavljene od tega zakopanega vhoda pa do bližnje tovarne. Po nekaj dneh odkopavanja se je pred nami odprla praznina, iz katere je prihajal dim različnih barv, ki je tako zaudarjal, da nismo mogli delati naprej brez mask. Ko smo končno razkrili, so se pred nami prikazale grozote, ki mi bodo pred očmi celo življenje. Vse polno je bilo trupel. Videle so se uniforme ustaštev, domobranov in civilistov. Mati, ki drži otroka v naročju... Telesa še niso bila popolnoma raz-padla. Ko je zrak prodrl do njih, je vse razpadalo. Noter je bilo vse natlačeno kot v škatlici vžigalic. Tedaj nam je postalo jasno, zakaj so postavljene tirnice do tovarne. Neprestano so nas priganjali, da ' delamo hitreje. Eni od nas so tovorili ' napol razpadla telesa v vagone, drugi so jih porivali do tovarne in ZLOČINI: KREMATORIJ v SLOVENSKIBISTRICI foto: Goran Bertok V rečko Bolčičje bil rojen leta 1930 v Žeževici najugu kJ Hrvaške. Leta 1958 je odšel v Kanado, kjerje umrl po dveh letih zaradipoškodb, dobljenih vjugoslovanskem zaporu. Nekpolicajgaje tako neusmiljeno udarilpo glavi s težkimi zaporniškimi ključi, da mujepočila lobanja. Od posledic udarca seje kasneje razvil tumor. Imelje močne glavobole, pogosto je padal v nezavest, tako da se je na koncu moral prepustiti težki operaciji na glavi. Po operaciji ni več prišel k zavesti, umrl je v kanadski bolnišnici, daleč od svoje zgodovine. sežigali v veliki pogonski peči. Mnogi od nas so se zgrudili od strahotnega smradu ter izčrpanosti, bilo pa jih je precej. ki so tudi sami končali v peči. Policaji so natn grozili, da se ne bo rioben od nas živ vrnil domov, temveč bomo vsi skupaj s trupli ustaških banditov končali v tovarniški peči. Na mesto tistih. ki so končali, so takoj prignali druge Hrvate, ki so nadaljevali njihovo opravilo. Kolikor bolj smo prodirali v predor, toliko bolj je posiajal smrad nez-nosen. Ni se več dalo zdržati. Niti maske niti gumijasle rokavice niso več potnagale. V naglici smo nametali v vagon nekaj trupel, nakar smo tekli ven ujemat malo svežega zraka. Policija nas je lakoj s kopiti nagnala nazaj v predor. Kasneje ni bilo več čistega zraka niti zunaj. Takoj, ko se je povečal pritisk zraka, se je zadušljiv dim iz lovarniškega dimnika razlezel po celotnem mestu, tako da je strahoten smrad zapolnil celo Slovensko Bistrico. Nekega dne so me poklicali v policijsko pisarno ter mi rekli: "Ban-dit, mi te bomo spustili domov, ven-dar če komurkoli poveš, kje si bil in kar si videl ter delal, bomo pobili celotno tvojo družino skupaj s tabo." Ko so me spustili. sem takoj zavil v neko slovensko hišo in zaprosil, naj mi dajo kaj za jesti, kersem bil popol-noma obnemogel od lakote in tistih strahot. Dobil sem nekaj kruha \n jabolčnika, česa drugega niti sami niso imeli. Vedeli so, pri kakšnem opravilu sem bil sodeloval. zato sem jih vprašal, kako je prišlo do tistih grozot in kako je bilo zadušenih toliko ljudi. Domačin mi je povedal, da je v času vojne tovarna delala za Nemce, in da je bil predor izkopan za delavce, da bi se v primeru letalskega napada imeli kje skriti. Maja 1945 so partizani tja privedli hrvaško vojsko, s katero je bilo veliko civilistov, žena in otrok. Ukazali so jim, naj gredo v predor, ker da bodo v njem prenočili, zjutraj pa šli na pot. Ko so jih nagnetli v predor, so okoli vhoda namestili mine. Eksplozija je zasula vhod, tako da so se znotraj vsi zadušili. Po pripovedovanju tega Slovenca je bilo v predor nagneteno okoli 4.000 vojakov, civilistov, žena in olrok. Kosem prišel domov, sem izvedel, da so očeta našli pri Zadru. Tam se je skril pri svojem prijatelju, misleč, da si bo tako rešil glavo. Njega so nato v zaporu mučili na vse mogoče načine, dokler končno ni doživel ži včnega zloma. Potem so ga vtaknili v umobolnico. Mene je od sežiga v taboriški peči rešil nek hrvaški komunist. Zvedel je, kje se nahajam, zavzel se je zame in tako sem ostal pri življenju... Priredil IVOŽAJDELA Predsednik RK ZSMS Jože Školjč je ob otvoritvi 13. kon-gresa ZSMS v Portorožu izja-vil, da obstaja realna možnost za zmago »njihove« politične organizacije na prihodnjih volitvah. Milan Kučan, pred-sednik CK ZKS o zmagi »svoje stranke« ni rekel še ni-česar, vendar ni se nam po-trebno bati, da tudi on ne bo izjavil česa podobnega na bližnjem 11. kongresu ZKS. Samovšečnost domačih po-litikov v zadnjem času vse bolj postaja eno izmed te-meljnih vodil predvolilnega boja za oblast. Očitno je tudi to eno izmed temeljnih vodil predvolilnega boja, ki jo igrajo politični subjekti v že-lji, da bi v »svoje roke« prev-zeli državne in družbene po-sle v prihodnosti. Vse za oblast torej, zato pa k sred-stvom za dosego cilja sodijo tudi nov image, sodobnejša organiziranost (pred)kon-gresne dejavnosti in zunanja podoba (osnutka) program-skega dokumenta. Že površen pregled obeh programskih dokumentov pokaže, da sta obe konku-renčni si organizaciji stare teme zamenjali z novimi. V ospredje zanimanja obeh političnih organizacij so tako vstopili problemi ekologije, politične konkurence, enako-pravnosti obeh spolov in družbenih manjšin, problemi nezaposlenosti, stanovanjska politika, demilitarizacija, ter mnoga druga nerešena vpra-šanja sodobnega časa. Temu primerno sta spre-menili tudi politični jezik. Do nedavnega togi jezik sta na-domestili s sočnim, prijetnej-šim, takšnim, ki veliko ob-ljublja. Njuna politična reto-rika sloni na obljubah, na ti-stem, kar je želeno, kar naj bi. bilo in česar še ni. Vse to prav gotovo spada med strateške prijeme iskanja volilnih glasov, za katere ve-lja, da jih bo potrebno poi-skati povsod, kjerkoli jih bo mogoče dobiti. K posamez-niku pa se bosta obračali kot na slehernika, ki ima volilno pravico. Prav zaradi sled-njega je očitno, da v svoj pro-gram uvrščata vse tisto, kar po njunem mnenju potenci-alne volilce ta hip najbolj za-nima, vendar z osrednjim po-udarkom na posamezniku kot političnem bitju (ZSMS), ozi- SIAMSKI DVOJČKI O PROGRAMIH ZSMS IN ZKS Značilnost obeh političnih organizacij je že ta, da se njuni imeni pričenjata s črko »z«. Ena je ZSMS, druga ZKS. Obe pa sta se trdno odločili, da zmagata na prihodnjih - prvih po-vojnih skupščinskih volitvah. roma na človeku kot eko-nomskem subjektu (ZKS). Iz njunih programov te bistvene in edine diferenciacije niti ni opazjti, saj gre za ponujanje skorajda identičnih stvari - blago je isto, le embalaža različna. Da gre za različna poudarka je moč sklepati le iz njunih gesel; Za Svobodo Mi-slečega Sveta na eni in Za evropsko kakovost življenja na drugi strani. Pravzaprav sploh ni prese-netljivo dejstvo, da v tem prostoru, če ju opazujemo lo-čeno, ne moreta ponuditi ne-kaj. kar bi imela le ena, druga pa ne in obratno. Našo druž-beno ureditev načeloma ne krojijo antagonistični spopadi med dvema ali več družbe-nimi razredi (kar vedno po-raja spekter najrazličnejših teženj in interesov, ter s tem problemov), temveč za »spo-pad« med različnimi sloji de-lavskega razreda. Tisto, kar ju je do sedaj ločevalo, so bili »mladinski«, oziroma »ko-munistični« interesi, medtem ko sedaj sploh ne bo več jasno, kaj naj bi bilo tisto, zaradi česar naj bi ju ločevali. - Še manj pa bo jasno, zakaj bo (če bo) katera izmed njiju »pobrala« absolutno večino glasov na marčevskih voli-tvah in si s tem pridobila pra-vico do »formiranja vlade«. Slednje je sceda potrebno jemati z rezervo, kajti raz-prava o volilnem zakonu v skupščini se še niti pričela ni in zato v tem trenutku ostaja vrsta dilem v zvezi z volitvami nerešenih. Če predpostavim, da bo z oblikovanjem vlade tako, kot to počnejo na za-hodu, in upoštevam, da tam v zadnjih letih prihaja do krize parlamentarnih demo-kracij, potem bo do podob-nega pojava prišlo tudi pri nas. Stranke bodo priprav-ljale takšne programe, ki bodo sprejemljivi za vse, obe-nem pa takšne, da bo moč z njimi stopiti v koalicijo z drugo stranko ter na ta na-čin obdržati pozicijo močnej-šega. In tako bomo zopet tam, kjer smo bili. Volilci bomo zopet samo tisti, ki smo namenili svoj glas, hkrati pa pri pomembnejših (ali morda celo nobenih) partijskih odlo-čitvah ne bomo sodelovali, kar je tako ali tako značilnost parlamentarnih demokracij nasploh. Zanimivo je, da so tudi »na zahodu« gibanja, ki nastajajo vzporedno ob stran-kah, bolj naklonjena izražanju partikular-nih interesov in da v svojih programih natančneje definirajo pojme, ki se nana-šajo na njihovo identiteto in hotenja. V primeru, da bo tudi pri nas tako, bomo že na začetku ponovnega uvajanja parla-mentarnega sistema zašli v skupščinsko krizo. Vendar se to, glede na izkušnje, verjetno ne bo zgodilo. Programska zamisel po načelu »vse za vsakogar« je očitno pogojena s stanjem v razvitih industrijskih državah, kjer vsaka stranka - bodisi liberalna, socialdemokrat-ska, konservativna ali katera druga ponuja program, ki je sprejemljiv za vse, kajti tista, ki se kakorkoli konkretno opredeli na volitvah ponavadi doživi »handicap«. In ker sploh ni pomembno kdo in zakaj, tem-več da je zanjo glasoval, je to še toliko bolj razumljivo. Razredna pripadnost je vse bolj izbrisana, bolj kot pripadnost razredu so pomembne družbene vloge posamez-nika. Stranke so z vidika posameznika di-ferencirane, to pa je tudi razlog za rene-sanso posameznikove identitete, ki jo (če že nihče drug) gojijo vsaj množična giba-nja. V hipu, ko bomo podprli takšne pro-grame, ki ponujajo vse in nič, bomo postali neidentificirana politična bitja, to pa je tudi hotenje tistih, ki nas v to silijo. Z nami se bo zgodilo natanko isto, kot se dogaja v našem odnosu do banke v katero smo pripravljeni nalagati svoj denar, da bi kas-neje lahko dvignili z obrestmi »oplojeno« vrednost. Na enak način kot v odnosu do banke lahko pristajamo tudi v odnosu do stranke. Tako kot so naša denarna sred-stva lahko povsem brezlastnostni prispe-vek za nek tuji cilj, tako bodo tudi naši volilni glasovi postali isto. In enako, kot nalagamo denar v banko, pa potem ne vemo kaj se z njim dogaja, bo tudi po valitvah. Nekaj v »tolažbo«; če bomo spolitizirani na takšen način, nam bodo ostala še mno-žična gibanja preko katerih bomo lahko izražali svoje nezadovoljstvo. Za njih pa tako ali tako velja, da več kot do vrat parlamenta nikoli ne pridejo. Pa obilico veselja pri političnem udej-stvovanju! MATEJA ŠEGA VINARSTVO 62001 M A R I B O R-TRG SVOBODE 3 Kolegialno podjeba-vanje. Novo poglavje v brošuri pluralizma mladinskega organiziranja je pričela pristi trojica udarnih pobudnikov -delovnih predsednikov, ki so si svoje strelišče (po socialis-tičnem vzoru) postavili na odru (avtokratsko načelo: videti in biti viden). "Prijatelji in prijateljice!" so zadonele prve besede bodočega vodje Mateja in kakšnih trideset očividcev je spreletel srh pozitivno nabitih vzdihljajev. Treba je priznati, da je bil ta občutek valovanja s cinizmom zabeljenih emocij prisoten vses-kozi, le na trenutke so ga prekin-jalipretirani demokratični izpadi glasovanja. In takšnih scen, kjer so do izraza prišli tudi statisti (celo 14 je bilo članov SDM, ki so imeli pravico in dolžnost dvigati roko), je bilo tudi za Guinessovo knjigo rekordov dovolj. Glasovali so od lepotnih popravkov statusa (nekje je manjkala besedica lahko), primera zasavskih mladcev (se lahko ukvarjajo s problematiko lokalne ekologije ali je to že kršitev statuta), pa vse do profesionalnosti vodenja zbora (predsednik: "Slišal sem, da ni bilo brezhibno. Kdo je za...") in opredelitve - ali bomo kolegialni ali se bomo podjebavali. Med bistroumne iznajdbe, predvsem zaradi zdravstvenega stanja izmučenih dvigovalcev težkih rok, sodi način glasovanja za predsednika in predsedstvo: tajno, elegantno, razvlečeno. Iz skrinjice so privlekli vseh štirinajst glasovnic in folku, ki si je med preštevanjem pogrizel nohte, javsknili rezultat (Janko:Matej - 2:12, nihče se ni zdržal). Uriniranje na obroke. Svojega denarja je vreden tudi program, oz. statut SDM. V slednjem se med os-mimi točkami bohotijo tudi nekatere dvomljive, ki ne le, da apelirajo na organiziranost in av-tonomaštvo znotraj SDZS, temveč tudi dajejo vtis, da pojem avtonomije nastopa kot fraza, oz. svoboda izražanja interesov nadebudnih mladcev, bo v največji meri odvisna od dobre volje njihovih botrov. (V dokaz: SDZS je v omenjenem statutu SEANSA V PRAZNI HIŠI SOCIALDEMOKRATI IMAJO MLADE Ustanovni zbor, ki je zasenčil Chaplinove burleske foto: Barbara Sršen Cez široka pleča povsem naključno lebdečega policaja sem jo zagledal... Ljubosumno me je ošvrknil, ko sem ga obhodil in se napotil naravnost proti njej...Shit! Pred njo četica bledoličnežev z nasmehom medprsti. Kerje bil ravno predvečer Dneva mrtvih, nisem omahoval, ampak zlezel vanjo (jedinstven osječaj, ki kriknil avtor Koka Kolje). Sploh ne. To ni bila več ona. Bila je bivša - dvorana Glej-a in v njenem zrelu napis: socialdemokratska mladina - ustanovni zbor. Niti san-jalo se mi ni, da bodo (mladi) bogovi s pomočjo pritajenega hihitanja publike popadali na glave. Ja, zgodile so se bučke. zapisana na devetih koncih -1,12 SDZS na točko). Tudi politični program SDM sprejema celoten program SDZS in mu dodaja še dve zaušnici -šolstvu in mladinskemu or-ganiziranju. Prva zadeva cilja na deideologizacijo in demilitarizacijo šolskega sis-tema, medtem ko se pod drugo točko zavzemajo za ukinitev av-tomatskega včlenjevanja, še posebej v pionirsko or-ganizacijo, ki je s svojimi ideološko-militarističnimirituali ena najhujših oblik manipulacije z ostalimi. (V razmislek: SDM se je ustanovila na pobudo pred-sedstva SDZS, ki si je zaželela mlade krvi. Da gre pri tem za upoštevanje slogana "na mladima svet ostaje", je debela laž, kajti botri si še kako želijo oblasti. In zgoraj navedena manipulacija s pionirji...). Ribnik Brbotalnik. Ne, Palček Smuk ni prišel. Zato pa so burleski prisostvovali mnogi povabljeni in nepovabljeni faktorji družbeno-pasjega življenja. In govorili so, pozdravljali, poučevali, skratka -bili so na nivoju nevsiljive samouvšečnosti (mladci). Starejši entuzijasti so jim prav po očetovsko dali blagoslov in kot prekaljeni botri zaželeli srečo ter (seveda) uspešno vključitev v zvezo. Med gosti, ki so se odzvali klicu, je (neuradno) dva očenaša zmolil tudi predstavnik iniciativ-nega odbora mladih krščanskih demokratov, vodja kmečke mladine pa je vse(m) skupaj pos-lal ...pozdrave. C Sic transit gloria mondi, bi zabrenčaJe muhe enodnevnice. Ker pa mladi socialdemokrati zaenkrat živijo od strankine članarine, se jim česa podobnega ne bati. Vendar se je marsikakšen nevtralni opazovalec vprašal, kam jih vodi njihova (ne)zrelost in želja po dokazovanju. Verjet-no v ...(odgovor najdete v zadnjem podnaslovu, če pred C-jem po vrsti razvrstite začetnice ostalih podnaslovov). Kakorkoli že, na koncu smo nazdravili s Stilom. BOJAN KRAJNC Kar se večerov tiče, so v tem kontekstu še najbolj zanesljivi. Vedno znova prihajajo. In nekako se je nič hudega sluteČ večer pred slabimi štirinajstimi dnevi prikradel tudi na Pravni faks, kjer ga je čakala od pričakovanja umirajoča množica. Blef. B. Durič bi pri-pomnil, da je »mislio više fi-gurativno«, kar naj bi pome-nilo, da se je folk zbral - ali iz radovednosti ali iz upanja, da bodo mladi krščanski demo-krati na svojem ustanovnem zboru rekli bobu bob in po-nudili menu, na katerega dandanašnji čakajo vsi tisti nesrečniki, ki jih je popackal ideološki kečap. Veruj v pravega boga Resnici na ljubo se kaj pre-tresljivega ni zgodilo. Še naj-bolj je fasciniral akademik dr. Trstenjak, ki je v svojem uro trajajočem predavanju osvet-lil lik E. Kocbeka. Da so mladi krščanski demokrati pravi ping-pongaši, dokazuje prav situacija v zvezi s Trste-njakom. Le-ta je že v uvodu namignil, da se vabilu prav-gotovo ne bi odzval, če bi bili mladi politična grupacija, ker je pač duhovnik. In taisti mladci SO politična organiza-cija, ker so podmladek SDK (slovenskih krščanskih demo-kratov), ki ima do Cerkve jasno distanco. Nekaj nelo-gičnosti že takoj na začetku, mar ne? Treba pa je priznati, da je bil Trstenjak dobra re-klama (naložba?) za MKD, saj ni le rešil kvalitno raven zbora, ampak je zaradi njega prišla vsaj polovica takšnih ali drugačnih interesentov, ki se v nasprotnem primeru zadeve zanesljivo ne bi udeležila. Spoštuj starejšo organizacijo, da boš dolgo živel in ti bo dobro v njej Zaradi sorodne ideološke povezanosti s SKD so tudi te-meljne programske točke Mladih krščanskih demokra-tov podobne ali celo iden-tične s stališči starejše organi-zacije. Če gre verjeti članu iniciativnega odbora Petru Rebercu, se bodo zavzemaJi za spodbujanje intelektual-nega dela, njegovo človeko-ljubno naravnanost in ustrezno vrednotenje, za štu- POMAGAJ Sl SAM IN Ml MLADI KRISTJANI Tl BOMO POMAGALI APOSTOLIDEMOKRACIJE ALI UJETNIKIDOGMATINSTVA MLADI KRŠČANSKI DEMOKRATI: »Mi ne obljubljamo, mi smo!« Ce želiš postati član te politične grupacije in sodelovati pri oblikovanju jutrišnjega dne, te vabijo, da izpolniš prijavnico. In četudi trenutno nimaš fotografije (6x4 cm), priložnost še ni izgub-Ijena. Slikaj se jutri. Morda boš sodeloval pri obliko-vanju jutrišnjega večera. dij sodobne družbene misli in slovensko krščansko socialne tradicije, za dezideologizacijo vzgojnoizobraževalnega pro-cesa, za razvoj šolskega si-stema skladno z evropskimi kriteriji, za avtonomno slo- vensko Univerzo, za zagotav-Ijanje materialnih pogojev za izobraževanje socialno ogro-ženih slojev, za družbeno podporo mladim ljudem ob vstopanju v življenje in pri oblikovanju družine, za... Res, lepa poezija. Brez preti-ranih metafor. Človek se vpraša, kaj konkretnega lahko stori peščica mladih en-tuzijastov, ki bo s svojim mi-loplesočim jezikom opletala po socialno-humanitarnih, in-telektualno-kulturnih in družbeno-političnih plateh. Ali bodo utonili v žrelu bolj-ševističnega kotla ali pa izgo-reli v želji po dokazovanju. Preveč modruješ, bi me opomnila babica, ki se še vedno spogleduje z Odrešeni-kom na križu... Ja, morda pa je njihov rešitelj prav politični program, saj ga bodo najlažje prodali (ne na stojnici) iz pre-prostega razloga: ni nekaj no-vega in z njim se identificira vsa trenutno obstoječa opozi-cija. Ne skruni strankinega imena MKD želijo sodelovati pri prenovi slovenskega politič-nega življenja z vsemi demo-kratičnimi in naprednimi sku-pinami in sicer v točkah, ki zajemajo dostojanstvo in pra-vice človeka, opredelitev no-vega družbenega reda, spo-štovanje materinstva in spo-četega življenja, suverenost slovenske države, sožitje z naravo, narodnostno spravo, razvoj družine in pra-vičnost. Iz zaskrbljujoče analize o današnjem položaju člo-veka, družine, slovenskega naroda in družbe, po drugi strani pa iz bogatega izročila krščansko socialne misli in dejanj od J. E. Kreka naprej, si nalagajo politično in druž-beno rehabilitacijo ter razvi-janje politične ustvarjalnosti slovenskih kristjanov. Pij od svojega bližnjega čla-narine Izhajajoč iz krščanskega etosa in zavzemajoč se za di-aloško demokracijo se bodo skozi Scilo in Karibdo stari vključno z mladimi krščan-skimi demokrati nekje spo-mladi vmešali v boj za oblast. Do takrat (če jih ne bo kak-šen nov zakon rešil) pa bodo živeli ih koncertirali na račun svojega bližnjega blaga. Bog, odpusti jim grehe, saj niso edini... Jebiga, ta kelih je šel mimo mene. BOJAN KRAJNC MIRAN LESJAK, novinarin formalno še vedno odgovomi urednik MLAOINE med neformalno izmenjavo informacij v zakajeni portoroški kavarni. MARSproti SATURNUin VENERI. Predstavniki ljubljanskih študentov. vzadnjem boju z »republi- kanci«. Odgovorna urednica Demokracije LAURA ŠTRAUSmed klepetom. Tudi pri Detnokraciji se začenja odlocilna partija... ZORAN PREDIN in MARJAN HORVAT. Pokaži majico, pa ti povetn kdote plačuje... 13. zadn ji mladinski kongres v besedi in sliki polititui Ostri feferoni in rdeča pesa Scena pred leglom komunistov na dan obletnice Oktoberske revolucije je bila neverjetno zelenjavna: več kot deset transparentov je slonelo na stav-bi mestnega komiteja (za vse živo), nekaj manj je bilo tistih, ki naj bi nekoga vlekli iz dreka, približno toliko uniformirancev, ki naj bi nekoga potisnili v drek, največ pa je bilo seveda nas -brezbrižnih mrhovinarjev, ki smo v upanju, da se bo zgodilo kaj senzacionalnega, čakali, čakali... in popizdili. Nič. Lažem. Neidentificirana nepol-noletna mačica se mi je skoraj zjokala na rami (manjkala jc pručka), ker bo v šoli dobila ukor zaradi špricanja na račun zeiene simfonije. Ko sem jo potolažil, da v tem našem ljubem šolskem sistemu še zdaleč ni edina, ki jo je doletela kruta kazen (bo Lenardič napisla opravičilo?), me je v znak hvaležnosti poprosila za cigareto. Tudi transparenti so bili videti zadvoljnirstop diktaturi ones-naževalcev okolja - Stop neos-talinizmu - Lepa črna Gorenjska, moja dežela? - Danes za jutri... Površno gledano je vse kipelo od notranje satisfakcije, kajti vsakdo se je po svoje za(je)baval. Potem pa smo res pošizili... Marko skače po zeleni stranki Dr.Dr. Marek L., duša te čudne politične grupacije, nas je ob prvem stiku, ko smo ga poprosili za kakšen izvod Izjave, soočil z dejstvom, da naj si kar zapišemo... In pričel je bluziti sredi ulice, avtomobili so se zgražali, policaji pa nas angelsko obvarovali, kajti, kakor psi ob polni luni smo pisala uperili v Njega in ujeli sleherno ar-tikulirano kapljico z jezika. Po načelu - svaku tvoju riječ ja volim, mada ništa ne razumijem - vam na ljubo ciritam delčke v mozaiku bistroumne poezije: "Izgleda, da bomo prvič prebili blokado, da se tudi pred stavbo ZKjavnozgraža...demokratične volitve so farsa, če bomo ogul-jufani, se jih ne bomo udeležilL.ZK je kakor mercedes s sitim šoferjem, mi pa kot fičo z lačnim (s stojadinom se fura bog, Rdeča hiša v zeleni senci PROTESTNISHOD POHOJENIPROTESTNIKI Meščanska zelenjavna stranka plavala v komunistični juhi foto: Milan Mrčun yerjeli ali nejuhaje bila na močneslaha. Posoljene so bile le šale strankinega bossa Mareka Lenardiča, ki namje najprej solil na ulici, potem pa kot svojevrsten primer diletanstva v političnem marketingu v zadrego spravljal še partijske razumnike na njihovem igrišču. In "Ijudje" pravijo: MZS vas bo potegnila iz dreka. Toda, kaj, kje in kdo je pravzaprav ta analni izrodek, ne dodajajo. Zato bomo mi - vjuhi, kije bolj slana kot vroča. Lačni tako ali drugače vse pozro... op.a.)...naša uradna politika je premalo nenasilna, rešitev je v nenasilju...potrebujemo mini-malna finančna sredstva... komunisti ne morejo potegniti ljudi iz dreka, ker nimajo sposob-nih kadrov za odgovorne pozicije, mi imamo takšne ljudL.mladina je premlada za politiko, drugače ne bi delala takšnih kiksov - Portorož je bil totalni kiks, ker so nosili metuljčke, to je za party, ne pa za kongres... Party brez metuljčkov Ubogi kuli in otrpla roka sta že kazala prve znake utrujenosti, ko je na prijetno presenečenje trpečih notarjev Lenardičev monolog prekinila Tina Tomlje in nas vse skupaj povabila v toplo notranjost avantgardne jaz-bine. Ja, še sok je pripravila, no, to smo absorbirali ob koncu - po končani melodrami z naslovom Učenec in učitelj. Čeprav dramska predloga verjetno ne bo konkurirala za naslednje Borštnikovo pretepanje, vam kljub vsemu privoščimo insert... Marek: Kakšne so naše možnosti na volitvah? Tina: Jasno, da imate možnosti, vendar je vse odvisno od vaših aktivnosti, načel, prezentacije... Marek: (po daljšem tuhtanju). Ali mislite, da boste zmagali vi, ali kakšna druga stranka? Tina: Ha, ha, ha,... Marek: Kje naj dobimo denar? Tribuna (izven konkurence): Prodajte stoenko (ali ženo). Tribuna (v konkurenci): Tov. Tomlje, kaj menite o današnji štoriji MZS in o tkzv. prvič prebiti blokadi? Tina: Počastili so nas z obis-kom, sicer pa tov. Lenardič, kolikokrat ste bili v moji pisarni? Marek se je za hip zmedel... Ko pade zastor - čez oči Tomljejeva je odšla, zamenjal se je Ciril Baškovič. Marek je ostal. Mi smo se počasi pobrali na sok in cigaret. Mimo je prih-rumela gospa NN in zakrulila: "Moral boste nehat kadit, če boste hodl na take zbore!" TILT BOJAN KRAJNC Za Svobodo Mislečega Sveta SPOŠTOVANI, 3., 4. in 5. novembra je bil 1 (3) kongres ZSMS v Portorožu. Značilnost kongresov ZSMS je, da potekajo v izrazito delovnem vzdušju. Tudi letošnji kongres ZSMS po-nuja vrsto sklepov in pobud, ki jih bodo delegati ZSMS poskušali izbojevati v skupščini SR Slovenije. Delegatom slo-venske skupščine smo že poslali prvih 50 delegatskih pobud. Želimo, da se s pobu-dami seznanite tudi vi v upanju, da se kot dosedaj ne bo pozabilo, kdo je nosilec pobud in kako so na začetku te pobude v resnici izgledale. Verjetno vas zanima, kako ocenjujemo poročanje s portoroškega kongresa ZSMS. Kot veste nimamo navade ocenjevati dela novinarjev, kajti za nas je svobodna novi-narska volja zakon. Kljub temu mi dovo-lite, da izrazim svoje zadovoljstvo s poro-čanjem vseh časnikov, radijev in televizije. Volitve leta 1990 se približujejo in pred-volilni boj se je že začel. Ključno vprašanje predvolilnega boja je količinska prisotnost posameznih strank v javnih glasilih. To je področje, ki ga je potrebno zakonsko ure-diti. Kajti fair play-a tod res ni pričakovati. Ker je ZSMS med vsemi strankami prvi imel kongres, je obseg poročanja iz Porto-roža verjetno merilo za vse prihodnje kon-grese. To bo zahteva, ki jo bomo postavili v SZDL (ustanovitelj vseh nacionalnih gla-sil). Škodo, ki bi nastala s kršitvijo takš-nega dogovora, je težko oceniti, žal pa nam bo v tem primeru preostalo le to, da brezkompromisno izposlujemo razrešitev odgovornega urednika redakcije, ki se ni držala dogovora. Uspešno sodelovanjue z ZSMS vam želi, predsednik Republiške konference ZSMS, JOŽEF ŠKOLČ Javni odgovor predsedniku RK ZSMS Jožefu Školču Spoštovani, bili ste povabljeni na Gorjupove dneve (9. novembra), da bi se predstavniki vseh slo-venskih zvez in gibanj ter novinarji pogo-varjali o novinarstvu in pluralizmu. Prišli niste, zato pa smo dan kasneje novinarji dobili vašo mapo DOST MAM in v njej pismo, ki ste nam ga namenili. Uradno pismo, naslovljeno na novinarja, je javna zadeva, zato ga pošiljamo množičnim obči-lom v objavo. Ker je pisati vljudnost, od-govoriti pa dolžnost, hkrati pošiljamo svoj odgovor nanj. TIUBUIVA Pišete nam, da nas s svojimi pobudami s kongresa, ki ste jih priložili, seznanjate 2otn Hg hi «lučajno ne pozabili, kdo je njihov nosiitc m ..^^ . n. ;¦•» te pobude v resnici izgledale«. Odgovarjamo vam: pobude so dobre, gotovo se bomo zavzemali za njihovo uresničitev. A te ideje niso vaša lastnina in tudi izključno na vašem zelniku niso zrasle. In ravno v tem se kaže kakovost kakega političnega pro-grama. Da ne zapisuje svojih (privatnih) idej, marveč je sposoben ubesediti ideje mnogih. Bolj ko se ljudje prepoznavajo v programu (tudi podpisani smo prepoz-nali nekaj »svojih« idej), raje bodo volili zanj in za njegove nosilce. vi pa, kot da tega nočete, saj novinarjem naročate, da moramo poudarjati lastnika teh pobud, ta pa je po vašem neskromnem mnenju edi-nole ZSMS. Pričakujete, da nas verjetno zanima, kako ocenjujete poročanje s portoroškega kongresa ZSMS. In dodajate, da ni v vaši navadi, da bi naše delo ocenjevali, kajti za vas da je svobodna novinarska volja zakon (podčrtali pisci). Tej deklarativni izjavi do-dajate kompliment: izražate zadovoljstvo s poročanjem časnikov, radija in televizije. Za kompliment se vam prijazno zahva-ljujemo. Žal pa se vam ne moremo zahva-liti za vaše zavzemanje za svobodo novi-narske volje, saj nas v zadnjem odstavku podučite, da z njo nikakor ne mislite resno. Spoštovani gospod Jožef Školč! V zah-tevi, ki jo boste predlagali SZDL, naj množična občila tudi o drugih kongresih poročajo toliko kot o vašem (v prilogi ste že predložili kvantitativno analizo tega opravila), se kaže vaša volja, ki novinarske svobodne volje ne omogoča, temveč ome-juje. Prej nam je partija posredno sveto-vala, koliko in o čem naj poročamo, zdaj nam boste pa vi svojo voljo neposredno vsiljevali z dogovori o prostoru, ki naj ga po vašem cenjenem mnenju namenjamo kongresom drugih strank in gibanj. Hvala lepa! Zakaj pa bi, denimo, o kakšnem kongresu sploh poročali, če se na njem za širšo javnost ne bi nič pomembnega zgo-dilo? In zakaj ne bi drugemu kongresu, na katerem bi povedali veliko pametnega in uporabnega, poročali obširneje, kot smo o vašem? Novinarje pri poročanju zavezu-jejo profesionalna in etična merila, zato podpisani zavračamo vaša. Na koncu, gospod predsednik, nam očitno grozite. Da, če ne bomo upoštevali povedaftega, Iahko z vaše strani pričaku-jemo »brezkompromisno izposlovanje ra-zrešitve odgovornega urednika redakcije«. Tole pismo vam pišemo predvsem zato, da vas pravočasno obvestimo; na nas boste zaman pritiskali. Dost mamo dogovornega novinarstva in pokroviteljske obravnave. Vaš oholi oblastniški diskurz in grožnje nas ne plašijo. Nas pa žalostijo. Kajti imamo zgodovinski spomin. Ta nas opo-zarja na ravnanje tistih, ki si domišljajo, da se je zgodovina začela z njimi. In poznamo tisočletno ljudsko modrost, ki pravi: Na-puh je preddverje pekla in pogube. Člani inciativa ZOA: V Ljubljani, 13. novembra 1989 MANCA KOŠIR SLAVA PARTLIČ VINKO VASLE foto: Karli Erdlen STANE KOS STALINISTIČNA REVOLUCIJA NA SLOVENSKEM 1941-1945 3. DEL Partijci so mnogokrat nasprotnike likvi-dirali brez zaslišanja.92 V tej dobi je oostalo redno sredstvo revolucije mučenje.^ njim so hoteli nasprotnike zastrašiti in jih odvr-niti od tega, da bi se njihovemu početju uprli. Očividci in izkopana trupla so ne-ovrgljive priče tega terorja. V mučenju so se odlikovali tako imenovani »vojvode«, zvečine mladi partijski partizanski pogla-varji, ki so na svojem terenu ukrepali pov-senr'samostojno in neobičajno kruto.93 Svoje nasprotnike so partijci likvidirali na-vadno s streljanjem, včasih pa tudi dru-gače, s koli, krampi in noži. »Dostikrat so žrtve metali v ogenj in jih pekli.«94 Neka-teri vodilni partijski komandanti so »čast« likvidiranja pridržali sebi.95 Naj navedemo nekaj primerov partij-skega mučenja v letih 1942 in 1943: V knjigi Dr. Anton Strle, Lojze Grozde, Ljubljana 1944, 114-117 stoji: »Iz Stične se je (Lojze Grozde, osmošo-lec klasične gimnazije v Ljubljani, doma iz Mirne; 1. jan. 1943; - op. pisca) odpeljal z vlakom do Trebnjega. Tam je že pozno popoldne prisedel na voz, ki je bil na poti proti Mirni. Na Mirni so voz obstopili par-tizani in Grozdeta že ob vstopu v vas pri-jeli. Odpeljali so ga v gostilno ,pri Kora-činu\ kjer se je vršilo prvo zasliševanje. Začelo se je že nekoliko temniti. Okoli šeste ure so ga nekaj časa imeli v gostilni pri Vidmarju. Pripovedujejo, da so ga sle-kli in tepli. Dobili so pri njem samo latin-ski misal, več knjig o fatimski Materi božji in Hojo za Kristusom; to je bilo vse. Zve-čer so hodili po hišah in vabili na ,veseloi-gro', kakor so rekli, v sokolskem domu. Tam so Lojzeta dalj časa grozovito mučili, kakor je bilo pozneje videti iz poškodb najdenega trupla. Morda bi bilo mučenje trajalo še dalj časa, ako bi ne bilo prišlo povelje, da mora vse moštvo nemudoma oditi na Primskovo, kjer je bil napad. Zato so Grozdeta odvlekli v gozd... Dne 23. februarja so ga končno otroci, ki so iskali zvončke, našli v gozdu blizu Mirenskega gradu, dobre četrt ure stran od Mirne v dolini potoka Vejeršce, neza-kopanega... Grozdetovo truplo je bilo po-polnoma ohranjeno in brez najmanjšega sledu trohnobe, dasi je ležalo že sedem tednov na prostem in je bila toplota precej nad ničlo. Oblečeno je bilo v spodnje hlače, srajco, majco in telovnik, pa brez pokrivala in čevljev. Na nogah so bili do-bro vidni znaki mučenja: vsi prsti so bili ob koncu prirezani; na rokah so se poznali odtisi vrvi, s katero je bil zvezan, ko so ga mučili. Natančno se je videlo, da je bilo odrezano celo desno uho z desnim licem tja preko ustnice do spodnje čeljusti. Vsa lična koža je bila potegnjena obenem z ušesom z lica. Tudi spodnja polovica levega ušesa je bila odrezana. Enako je bilo izrezano desno oko; levo oko pa je bilo zabodeno z ostrim predmetom tako, da je izteklo. Na glavi se je poznala okoli osem centimetrov dolga in šest centime-trov globoka zevajoča rana. Moral je to biti smrtni udarec s topim orodjem, kram-pom ali motiko. Tako zapisnik, na kate-rem je podpisanih deset očividcev Grozde-tovega trupla. Kakor razberemo iz dodatnega poročila, je bila velika rana tudi na levi strani pod čeljustjo. Tam skozi so mu, kakor pripove-dujejo, odrezali jezik v korenim. Na nogi pod kolenom so se našli sledovi, da so mu rezali jermene, na stopalu in podplatih je bila koža deloma sneta... Neko dekle je naslednji dan po Grozde-tovi smrti, torej 2. januarja, slišala, kako je nek partizan zatrjeval, da je bil tisti osmo-šolec... nedolžen in da niso našli pri njem prav nič sumljivega...« V knjigi V znamenju Osvobodilne fronte, Ljubljana 1943, stoji: »V Primostku v Beli krajini so našli lju-dje zakopanega pri Krivoglaviških njivah Tomca Franca. Glava je bila v zemlji, noge pa so mu štrlele iz zemlje. Roke je imel zvezane na hrbtu, ušesa odrezana, lase populjene. Zgleda, da so ga živega zako-pali.« (127-128) »Južno Janeza iz Dobravic v Beli krajini so partizani živega pekli. Privezali so ga na bukev z glavo navzdol in pod glavo zakurili ogenj.« (129) »Iz Št. Jerneja so odvedli Zagorc Marijo in njeno hčerko. Z njima so napravili grozno plesno zabavo. Slekli so ju do na-gega in uganjali z njima najostudnejše stvari. Ko je surovost dosegla višek, so ju naložili na grmado in grmado zažgali. Ko sta zbežali z grmade, so ju vrgli nazaj z besedami: ,Ajd na ples na grmado!' Končno so ju ustrelili.« (130) »Dne 3. junija (1942 - op. pisca) ob pol enajstih ponoči so prišli partizani v Hro-vačo pri Ribnici na stanovanje učiteljice gospe Ivanke Novakove, ki je bila noseča. Stanovanje so ji popolnoma uničili in raz-bili, njo pa v stanovanju pretepli do krvi ter tako vso krvavečo odpeljali v svoje taborišče. Ko so jo pripeljali v gozd na pripravno mesto, so ji ukazali, naj si sama izkoplje grob. Prosila in rotila jih je, da bi jo vsaj toliko časa pustili pri življenju, da bi otrok prišel na svet. Pričakovala ga je z blaženim upanjem in veseljem, kakor pričakuje vsaka mlada mati prvega otroka, ki bi ga rada vzela v naročje in ga zibala. Ni bila uslišana. Morala je kopati naprej. Toda preutrujena v temni noči ni mogla izkopati globoke jame. Izkopala joje le na pol metra. Potem so jo zadavili in ji razbili lobanjo s kolom, ji zdrobili spodnjo čeljust ter jo zavalili v plitvo jamo.« (130) »V Gorenji vasi pri Šmarjeti ob Novem mestu so komunistični partizani poleg to-liko drugih žrtev ubili tudi 28-letnega kro-jača Stanka Grahuta. Grahut je dobil v prsi 7 bodljajev, dva v levo stran vratu, na desni strani pa mu je bil vrat do polo-vice prerezan. Tri zabodljaje je dobil v tre-buh; obraz, zlasti pa spodnja čeljust, pa sta bila popolnoma razsekana...« (130) »Znano Malnarčkovo hčerko iz Sada, občina Št. Vid, so obsodili na smrt samo zato, ker je nekega dne šla v Št. Vid po kilogram soli. Ko se je nič hudega sluteč vrnila domov, sta jo že pričakovala v za-sedi dva partizana, jo uklenila in kljub zatrjevanju matere, da je popolnoma ne-dolžna, odvedla na ,komando' v gozd. Tu-kaj so jo privezali na bukev. Pri zasliševa-nju je politični komisar dekle vprašal, kaj je delala v Št. Vidu. ,Po sol sem šla,' je dekle odgovorila. ,Lažeš!' jo je nahrulil. Ko je hotela še nekaj odgovoriti, jo je stražar udaril po ustih s palico. Zasliševa-nje je bilo s tem končano in istočasno je padla tudi smrtna obsodba. Nato so se začeli partizani pričkati, kdo bo izvršil sodbo, ker je bilo več takih, ki bi jo radi izvršili. Še celo partizanke so z divjim kri-kom zahtevale soudeležbo pri justifikaciji. Žreb je zadel dva partizana, ki sta slovela po svoji krutosti pod lažnima imenoma Tiger in Ris. Trpinčenje se je pričelo. ,Tri dni sem prost in zato imam čas tri dni te trpinčit; punčara, dosegla boš rekord!' se ji je zarežal v obraz. Odšel je nekaj v gr-movje in se kmalu vrnil z dolgim, ozkim bodalom v rokah. Pomolil ji ga je pod nos in ji obljubih da ga bo dobila vsake pol ure dva centimetra več med rebra. Dekle, ki je medtem omedlelo, se je zopet zavedlo in hotelo spregovoriti, toda zaradi poškodbe na ustnicah ni moglo. Nato jo je začel mučiti. Da ne bi dekle kričalo, ji je v usta zaril veliko kepo ilovice. Nato ji je nož spretno porinil v vrat, pri tem pa pazil, da ni prerezal glavne žile. Vmes je govoril: ,Nikar ne misli, da boš kmalu poginila! Niti kapljica krvi ti ne bo pritekla skozi rano.' Ko je bila že čisto onemogla, se je zrušila k tlom, v kolikor so ji vezi dopuš-Čale. Tedaj ji je strašni ,Tiger' odrezal vezi in dekle se je zakotalilo po tleh. Strogo se je držal obljube in ji porival vsake pol ure nož dlje v vrat. Po nekaj urah je bodalo na sprednji strani pogledalo ven. Ko se je tako v groznih bolečinah zvijala po tleh, je z zadnjimi močmi, v kolikor so ji dopuščale vezi na rokah, skušala izpuliti bodalo iz vratu. A že jo je udaril rabelj s kopitom po roki. To trpinčenje se je ponavljalo ves isti dan, dokler proti večeru ni popolnoma omagala in brez zavesti obležala na tleh. Umrla je po hudem mučenju šele proti poJdnevu tretjega dne.« (130-133) Ista knjiga objavlja tri zapisnike o izko-panih truplih ljudi, ki so jih komunisti mučili in ubili. Uradni zapisnik o pregledu stopiških žr-tev je bil napisan 29. okt. 1942. Podpisalo ga je šest ljudi: zdravnik in pet prič. Glasi se: »1. Na truplu pokojnega župana Brulca Janeza je bilo mogoče ugotoviti sledeče: Na glavi: zdrobljene nosne kosti, oči in veke grobo iztrgane, porezani ali posekani zgornja in spodnja ustnica, jezik iztrgan ali pri korenu izrezan, ker ni bilo mogoče ugotoviti niti ostankov jezika, odrezano ali odtrgano levo uho. Na desni strani obraza popolnoma zdrobljena spodnja čeljust in lična kost. Na truplu spredaj obširne rdeče podpludbe, deloma ožgana koža in površni defekti, kot posledica silnih udarcev in paljenja z ognjem. Na desni roki manjkajo prvi trije prsti, tako da je mogoče skoraj z gotovostjo soditi, kar kažejo tudi neka-tere poškodbe, da je bil živ zakopan. 2. Na truplu Brulca Jožeta, sina prve žrtve, je bilo ugotovljeno: Na glavi: oči z okolnim tkivom grobo iztaknjene, nos popolnoma zdrobljen, levo uho odtrgano, desno uho do polovice odsekano, spodnja čeljust popolnoma zdrobljena, isto deloma tudi zgornja čeljust. Desna roka na treh mestih zlomljena. Na levi podlaktnici močne poškodbe in podpludbe. Pokojnik je umrl verjetno zaradi poškodbe možga-nov, kot posledice silnih udarcev po glavi. 3. Truplo tretje žrtve, Turka Franceta, posestnika iz Zajčjega vrha 6, kaže sledeče nasilne poškodbe: Na glavi: na čelu velika rana, desna lična kost popolnoma zdrob-ljena, levo oko z okolico izbito iz lobanje, odbita ali odtrgana desna polovica nosu; najtežja, smrtna poškodba je zadaj za le-vim ušesom, na tem mestu je popolnoma zdrobljena lobanja in gotovo tudi poško- dovani možgani. Desna roka v zapestju zlomljena, zlomljen je tudi palec na tej roki. Na obeh rokah so na obeh zapestjih globoke odrgnine kot posledica vrvi ali verige, s katero je moral biti pokojnik zvezan. 91 Čb, 74. - »V tej čistki je padel okrajni podnačelnik Primožič Lojze. Tedaj je Dermastja sam ustrelil pes-nika Toneta Čokana (krščanskega socialista - op. pisca). (Italijanom) so izročili pesnika Čampa Ivana (ki so ga Italijani ustrelili - op. pisca) in tako sta po zaslugi komunistov padla tudi filozof Tominec Janez in akade-mik Klarič (oba študenta in krščanska socialista - op. pisca). Od Sokolov je ostal samo neki učitelj s komuni-stičnim imenom Matija, a še ta se je pozneje vpisaJ v partijo.« (Prav tam, 74) 92 Primer: Komandant zahodnodolenjskega odreda Žan Rome in njegov politični komisar Nace Majcen iz Mokronoga sta nižjim poveljnikom dovolila, da stre-ljajo tudi brez zaslišanja, kakor se jim zdi. (Gl. prav tam, 69) 91 Med najbolj »slavnimi« je bil Dušan Pirjevec-Ahac, kasneje literarni zgodovinar. (Gl. Javoršek, Ne-varna razmerja.) V povojnem času je bil v Sloveniji apostol nihilizma (zavračanja možnosti spoznanja res-nice. s tem pa življenjskega smisla) in tako inspirator mladih samomorilskih skupin. Ko je umiral, je prosil za duhovnika - čeprav je prej stalno dokazoval, da Boga ni, pa mu ga žena zaradi raznih okoliščin ni hotela poklicati. (Gl. Mladika, Trst 1982, št. 5. 68.) 94 Gl. Čb. 69. 95 V Suhi krajini je bil glavni likvidator dr. Marjan Dermastja-Urban. (Gl. Čb, 69.) Povejmo kar takoj na začetku. Film Devet in pol noči je po lastnem scena-riju posnel Zalman King, člo-_ vek, ki je napisal scenarij za na začetku omenjenega pred-hodnika. In vse se seveda ne konča le pri tem. Čeprav sta oba naslova (naša!) atrak-tivna, sta tudi primerno ab-straktna in vsak si ju lahko razlaga po svoje. Devet in pol noči je zgodba o srednješolski ljubezni in po-večanemu libidu (kot modro ugotovi junak filma) neke va-Ške lepotice z juga ZDA. Ve-lika šolska ljubezen »najlep-šega para na Šoli« naj bi se logično zaključila z njuno po-roko. Vse je pripravljeno in dogovorjeno, krajani in predvsem sorodniki komaj čakajo na zadnje dejanje neke pravljice. Tik pred zdajci v mesto prispe nekak-šen cirkus (Še bolje »luna park«) in z njim tudi on - lep, divji in neotesan mladenič (pravo nasprotje bodočega ženina), ki lepotici v hipu raz-burka čute. Nepovabljen se stušira v njeni hiši in jo z nje-nim dovoljenjem »posili«. Čeprav lepotici razum govori drugače, telo reagira po svoje in tistih »devet in pol noči« prihaja po še. Par razvije strastno spolno (koitalno) zvezo in nič ju ne more zau-staviti, niti policija ne. Dekle se sicer poroči, a s še toplim poročnim prstanom odhiti pod mladeničev tuš, da bi po-novila njun spoznavni prizor - z zamenjanima vlogama. To je torej zgodba, zaplet filma - sodobna lady Chatter-ley in njen ljubimec. Pri-vlačna, zdaj že »večna« tema je scenaristu in režiserju os-nova, na kateri naredi film, s katerim pokaže, kako lahko iz »življenjske drame« ali »drame življenja« narediš pravljico. Film je lep. Lep do neverjetnosti. Vse v njem je lepo, celo krvavi pretepi in modrice, posledice teh. Gle-dalec je v resni nevarnosti, da začuti željo, da bi jih imel nekaj na svojem obrazu, saj je z njimi človek še bolj pri-vlačen. Lepi so vsi nastopa-joči - od lepih po službeni dolžnosti (glavni protagoni-sti) do vseh ostalih (negativci, kot so delavci-pretepači v cir-kusu in policaji). Lepa je se-veda glasba (Jonathan Elias), še lepša pa je fotografija (Mark Plummer). DEVET IN POL NOČI Duhovito in domiselno je film z naslovom TWO MOON JUNCTION prevesti v Devet in pol noči. Računa namreč na gledalčevo asociira-nje na podoben film s podobnim naslovom. Gre seveda za nekaj časa kar sloviti film Devet in pol tednov (9 V2 Weeks, reiija Adrian Lyne) z Mickeyem Rourkeom in Kim Basinger. Še posebej pa vse to velja, če predhodnika sploh ne odkupiš (torej ne predvajaš), potem pa gledalce povabiš, da si ogle-dajo nekaj podobnega. Film Devet in pol tednov je bil v Ljubljani na ogled le na »underground« projekcijah videokasete na filmsko platno, drugje po Sloveniji pa najbrz še tako ne. Distributer filma Two Moon Junction torej računa na famo »predhodnika« in vse kaze, da kar upravičeno. King režira film po vzorcu svojega predhodnika Lynea. Cel film bi lahko označili kot videospot, še bolje pa je reči, da gre za niz manjših video-spotov. Od uvodnega prizora naprej se je ves posvetil vi-soki estetiki in se je zvesto držal. Zaradi vsega omenje-nega je film ostal brez vsake dramske moči. Ponujene pri-ložnosti je, kot kaže, kar na-lašč spuščal skozi prste. Od-lično je zastavil ustrelitev »ljubimca« prav v trenutku poroke (prizor bi lahko bil dober vrhunec filma ali pa kar odličen konec) in si po-tem dovolil »štos poletja«, da ostrostrelec zgreši z dvajsetih metrov. In pravljica se nada-Ijuje. Gre pravzaprav za eksi-bicionistično-vojerski izde-lek. Zaradi samega stila in zaradi množice prizorov, ki so jih pred petnajstimi leti (Just Jaeckin-Emmanuelle in drugi) uradno krstili za »mehko pornografijo«. Ve-čina teh in tudi drugih je, če-prav likovno dovršenih, le sama sebi namen. Skratka, tudi, če se kdaj spomnite na njiju, to ni ne Terence Mal-lick (Nebeški dnevi) in ne Alan Parker (Pink Floyd-Zid). Glavni vlogi sta odigrala Sherilvn Fenn (menda novi up ZDA, »novinka leta 1988«), platinasta lepotica - kopija Marilyn Monroe in Richard Tyson, lepša vari-anta Tarzana in Christop-herja Lamberta. V funkciji filma in posameznih prizorov je bilo, da v glavnem statirata s pojavo (telesom in obra-zom). Podobno se je moralo goditi tudi večjim igralskim kalibrom, kot sta Louise Fletcher (oskar za film Let nad kukavičjim gnezdom) in Burl Ives (odličen v Mački na vroči pločevinasti strehi). Če-prav drugačna, kot smo jo poznali, in v resnici osveži-tev, tudi Kristy McNichol ni mogla preveč igralsko »de-lati«. Je pa še en živ primer, kako morajo »čudežne de-klice« Hollywooda odrasti, da bodo upoštevane kot zrele, resne - prek seksualne torture in razkazovanja. Gledati Devet in pol noči je zabavno opravilo. Užitek. Film je gledljiv in brez sporo-čila. Lep in prazen. Kdo pa hoče še kaj več? MIRAN KORITNIK Ze s prvencem (v zgodbi o propadu neke družine, kjer sin ubije slepo mater, nato pa še oba brata in sestro) je avtor s svo-jim naturalizmom in grobim razbijanjem mitov meščan-stva vzburjal duhove in spro-žal mnoge polemike. Progla-sili so ga za »jeznega« reži-serja italijanskega filma in če naj je to prava beseda, potem je to ostal do danes. Že v za-četku so se namreč izkristali-zirali osnovni elementi, ki jim bo posvetil ves svoj opus (in jih seveda seciral, analiziral): družina, domovina, religija, lastnina, ljubezen, poroka (zakon), vzgoja, čast. Že po teh nekaj stavkih je opazno, kako se tematsko pokriva s svojim sonarodnjakom in soimenjakom Marcom Ferre-rijem, po ogledu filmov pa to postane še toliko jasneje. Za naše razmere logično postane tudi dejstvo, da filmov obeh Marcov pri nas v glavnem ni-koli nismo videli in je najbrž le naključje (za ljubitelje filma pa nepopisna sreča), da smo bili v istem letu (čeprav je to leto 1989!) kolikor to-liko seznanjeni z obema. Namenimo nekaj besed njegovima mlajšima (tu pri-kazanima) filmoma. Zmago-slavni marš je družbena in psihološka drama s kar jasno razdeljeno dvojno zgodbo. Prva, ki nas uvede v dogaja-nje in je poudarjena v prvi polovici filma, prikazuje živ-ljenje v vojašnici. Vojaška hi-erarhija, klasično »pranje možganov«, izničenje oseb-nosti in podrejenost kolek-tivu, sistemu, pa vsakovrstno psihično in fizično nasilje, ki ga doživljajo vojaški novinci (tokrat poosebljeni v glav-nem junaku, ki ga igra Mic-hele Placido), so oporne točke tega naturalističnega prikaza. Nekateri prizori so res dobri in zapomnljivi, na primer uvodni z »drilanjem« komande. Postopoma nas re-žiser vse bolj seznanja z oseb-nim življenjem vojaškega sta-rešine iz vojašnice (Franco Nero). Za strogim, urejenim in nasilnim poveljnikom se skriva slabič z neurejenim ču-stvenim in spolnim življe-njem. Nezadovoljena žena (Miou-Miou) ga vara z dru-gim uniformirancem (Patrick NEZNANI BELLOCCHIO Foto: Igor Spreizer V Ceprav ima za seboj ie več kot desetposnetih filmov, je italijanski režiser Marco Bellocchio (letnik 1939) še eden od skorajpopolnoma neznanih avtorjev. »Zanimiv« je postal šele s svojo verzijo Hudiča v telesu (Diavolo in corpo) iz leta 1986. Da ne bi ostalo samo pri tem, je poskrbel (znova kdo drug kot) Cankarjev dom, ki je v sodelovanju s Filmsko redakcijo SKUC-a in ltalijanskim kulturnim cen-trom iz Zagreba pripravilpredvajanja štirih njegovihfilmov. Od 2. do 7. novembra so bili na ogled filmi: Pesti v žepu (1 pugni in tasca, 1965 - prvi Bellocchiov film), Kitajska je blizu (La Cina e vicina, 1967), Zmagoslavni marš (Marcia trionfale, 1976) in Skok v prazno (Salto nel vuoto, 1980). Dewaere), ta pa ima spet svoje probleme, ki jih rešuje s seksualnim izživljanjem. V ta začaran krog obupancev vstopi še vojak Placido, ki po-stane špijon svojega starešine - zalezovati mora njegovo ženo in mu poročati o njenih opravkih. Vojak poskuša pre-kriti prešuštva, ko pa se še sam zaplete v njih, je vsega le preveč. Ko Nero zve, da je bil njegov sum v ženino nezve-stobo upravičen, se mu podre svet. Konča pod strelom enega svojih podrejenih stra-žarjev - v nekakšnem samo-moru s tujo roko. Film je dobro zaokrožena zgodba o nevsakdanji vsakda-njosti. Večina iz zgoraj na-štete tematike je vzeta v pre-cep. Odlika filma je vsekakor njegov naturalizem, pa tudi karakterizacija likov je dode-lana in prepričljiva. Temu so svoj prispevek dali dobri glavni igralci. Trdemu, nasilnemu slika-nju prav takega sveta v ome-njenem filmu je dokaj na-sproten slog filma Skok v prazno. Čeprav je tudi tu bistvo nasilje (tokrat psi-hično), gre za film drugač-nega, počasnega ritma, s po-udarkom na mučni atmosferi. Govori o življenju brata (Michel Piccoli) in sestre (Anouk Aimee) v skupnem gospodinjstvu. Ona mu že vse življenje streže v vsem, je nje-gova služkinja in zaradi zave-zanosti njemu in stanovanju, kjer živita, vse bolj sužnja. Film prikazuje stopnjeva-nje njene otopelosti in raz-kroja, navidezno željo vseh njenih bratov (teh je kar ne-kaj), da ji pomagajo, da bo spet taka kot prej in bo vse »v redu«. Ko se junakinja odloči oditi brez brata na morje (to-rej presekati to močno--mučno vez mučitelja-mu-čenca), on prekine svoje »mučenje« s takšnim življe-njem (tako ga on doživlja) in napravi samomor. Tako je Skok v prazno še eno odločno seciranje druž-benih odnosov in psihologije ljudi ali kot bi rekli duhovi-teži »nema seksa, nema nasi-lja (mišljeni so potoki krvi!) - čista psihološka drama«. Odlična sta oba glavna igralca. Zaradi specifične te-matike in ritma filma pa lahko dodamo, da je to težje gledljiv izdelek. A zato nič slabši. Za morebitno ilustra-cijo - film je od daleč (predv-sem ritem, osnovni problem in seveda Piccoli kot glavni igralec) podoben Ferrierije-vemu Dillinger je mrtev. Ce-prav pri Bellocchiu ni duhovi-tosti in barvitosti, bo ne-kakšna naveza Marco & Marco kar držala. MIRAN KORITNIK SPORED LJUBLJANSKE KINOTEKE Ponedeljek. 20. 11. 89 SVEŽI VETROVI (FENYES SZELEK). Madžarska-Francija. 1969. Režija: Miklos Jancso. Glav. vl.: Andrca Drahota. Kati Kovacs. Andržs Balint (v bar-vah). Torek. 21. 11. 89 NA OBALI REKE (THE RI VERS EDGE). ZDA. 1956. Režija: Allan Dwan. Glav. vl.: Ray Milland. Anthony Ouinn. Dcbra Pagct (v barvah). Srcda. 22. 11. 89 VEM, DA VEŠ, DA VEM, (IO SO CHE TU SAI CHE IO SO). Italija. 1982. Rcžija: Al-bcrto Sordi. Glav. vl.: Monica Vitti. Albcrto Sordi (v barvah) Četrtek. 23. 11. 89 BELE NOČI (LE NOTTl BI-ANCHE). Italija-Francija. 1957. Režija: Luchino Visconti. Glasba: Nino Rota. Glav. vl.: Maria Schell. Marccllo Mastroi-anni. Jcan Marais. Petek. 24. 11. 89 PADLI ANGEL (FALLEN ANGEL). ZDA. 1945. Režija: Otto Prcminger. Glav. vl.: Dana Andrews. Alice Fayc. Linda Darnell. Sobota. 25. 11. 89 CARRIE, ZDA. 1976. Režija: Brian dc Palma. Glav. vl.: Sissy Spacek. Pipcr Laurie. Amy Ir-ving. William Katt. John Tra-volta (v barvah). Nedclja. 26. 11. 89 NEPOZABNA PESEM (A SONG TO REMEMBER). ZDA. 1945. Režija: Charles Vi-dor. Glav. vl.: Corncl Wildc. Paul Muni. Merlc Obcron. Nina Foch (v barvah). Ponedeljek. 27. 11. 89 ZANDVJEVA NEVESTA (ZANDVS BRIDE). ZDA. 1974. Rcžija: Jan Troell. Glav. vl.: Gene Hackman. Liv Ullman. Eileen Hcckart. Harry Dean Stanton (v barvah). Torck. 28. 11. 89 GEPARD (IL GATTO-PARDO). Italija-Francija. 1963. Rcžija: Luchino Visconti. Glav vl.: Burt Lancaster. Claudia Car-dinale. Alain Dclon. Paolo Stoppa (v barvah). Srcda. 29. 11. 89 NE JOČI, PETER, SFRJ. 1964. Režija: Francc Štiglic. Glav. vl.: Bert Sotlar. Lojze Rozman. Zlatko Šugman. Bo-gdan Lubcj. Majda Potokar. Četrtek. 30. 11. 89 ZADNJI MAGNAT (THE LAST TYCOON). ZDA. 1976. Sccnarij: Harold Pinter po ro-manu F. S. Fitzgeralda. Režija: Elia Kazan. Glav. vl.: Robcrt de BISERI ZA OGRLICO LUCHINO KOT VINO Četrtek. 23. 11. 1989 BELE NOČI (Le notti bianche. 1957) Torek.28. 11. 1989 GEPARD (II gattopardo, 1963) Kinoteka vam ob vseh drugih mojstrovinah tokrat predstavlja dela italijanskega velikana sedme umetnosti Luchina Viscontija (1906-1976). V oktobru smo že videli njegova filma Obsedenost (Ossesione, 1943 - predhodnika ali pa kar začetnika neorealizma, sicer pa še vedno najboljšo verzijo »trajno žarečega« Poštar vedno zvoni dvakrat) in Senso (1953). Ciklus se nadaljuje z omenjenima filmoma. Bele noči so seveda ekranizacija čudovite novele F. M. Dosto-jevskega. Dogajanje je sicer prestavljeno v Italijo, osnovno temo iz novele pa je Visconti orisal na svoj način in v visokem slogu. Mitska. skoraj pravljična atmosfera in tema (velika ljubezen) tega filma sta tako izpeljani. da so nekateri kritiki mnenja. da je Visconti v tem celo presegel literarno predlogo. Film je dobil Srebrnega leva na beneškem festivalu. Gepard je povsem nekaj drugega. Epopeja časa. drama stare italijanske aristokratske družine (Visconti je potomec take) se v filmu prepleta z bojem Garibaldija za združeno Italijo. Ob delu režiserja je treba omeniti tudi odlično igralsko zasedbo. Film je dobitnik Zlate palme na canneskem festivalu leta 1963. Naj še dodamo. da se bo predstavitev tega avtorja nadaljevala še s Somrakom bogov (La cadutta degli dei. 1969) in omnibusom Boccaccio '70 (Visconti je režiral eno epizodo). Prvi je nedvomna mojstrovina in za Ljubljano očitno kultni film (če je sklepati po nekih preteklih. boljših časih - Ieta 1983 - ko je bil standard boljši in kulturna raven študentov višja, saj so vstopnice za vse pred-stave takrat pošle prej kot v uri). v drugem pa do tega manjka le boljša prva epizoda (režiral jo je Monicelli). V začetku 1990-ega pa še Smrt v Benetkah, nov dokaz Visconti-jevega mojstrstva in, vsaj za današnjega gledalca. teze tegale naslovčka. Gledati! M. K. Luchino Visconti - Senso Niro. Jeannc Moreau. Robcrt Mitchum. Tony Curtis. Jack Ni-choison... (v barvah). Petek. 1. 12. 89 KRVAVI PLEN (THE SPLIT). ZDA. 1968. Rcžija: Gordon Flemyng. Glav. vl.: Jim Brown. Genc Hackman. Dian-nah Carroll. Erncst Borgnine... (v barvah). Sobota. 2. 12. 89 ANNIE HALL, ZDA 1977. Scenarij (skupaj z Marshallom Brickmanom) in režija: Woody Allen. Glav. vl.: Diane Keaton. Woody Allen. Tony Roberts. Carol Kane. Shellcy Duvall. Paul Simon (v barvah). Nedelja. 3. 12. 89 VRAG VZEMI PROFE-SORJE (ZUR HOLLE MIT DEN PAUKERN). ZRN. 1968. R;;žija: Werner Jacobs. Glav. vl.: Thco Lingen. Gilla von Wc- itershausen. Hansi Kraus (v bar- vah). Ponedeljek. 4. 12. 89 LJUDJE BREZ UPANJA (SZEGENYLEGENYEK). Madžarska. 1965. Rcžija: Miklos Jancso. Glav. vl.: Janos Gorbe. Tibor Molnar. Andras Kozak. OBLEČENA ZA UMOR (DRESSED TO KILL). ZDA. 1980. Scenarij in režija: Brian de Palma. Glav. vl.: Michael Caine, Angie Dickinson. Nancy Allen. Keith Gordon (v barvah). Torek. 5. 12. 89 AMARCORD, Italija-Fran-cija. 1973. Režija: Federico Fel-lini. Glav. vl.: Bruno Zanin. Ma-gali Noel. Pupella Magio... (v barvah). Sreda. 6. 12. 89 OKAMENELNI GOZD (THE PETRIFIED FOREST). ZDA. 1936. Režija: Archie L. Mayo. Glav. vl.: BETTE DA-VIS. Leslie Howard. Humphrey Bogart... Program Jorisa Ivensa: MOST (DE BRUG). Nizozemska, 1928; DEŽ (REGEN). Nemčija. 1929; BORINAGE. Belgija. 1933; NOVA ZEMLJA (NIE-UWE GRONDEN). Nizozem-ska. 1934 - vsi dokumentarni. Scenarij in režija: Joris Ivens. Četrtek. 7. 12. 89 ZALJUBLJENE ŽENSKE (WOMEN IN LOVE). Vel. Bri-tanija. 1969. Režija: Ken Rus-sell. Glav. vl.: Glenda Jackson. Alan Bates. Oliver Reed, Jennie Linden. Alan Webb (v barvah). Petek. 8. 12. 89 AVANTURA (LAVVEN-TURA). Italija-Francija. 1959. Režija: Michelangelo Antonioni. Glav. vl.: Monica Vitti. Gabriele Ferzetti. Lea Massari. Sobota. 9. 12. 89 REKA BREZ POVRATKA (RIVER OF NO RETURN). ZDA. 1954. Režija: Otto Pre-minger. Glav. vl.: Marilyn Mon-roe. Robert Mitchum. Tommy Retting (v barvah). Nedelja. 10. 12. 89 NEW YORK 1997, (ESCAPE FROM NEW YORK). ZDA. 1981. Režija: John Carpenter. Glav vl.: Kuri Russell. Lee Van Cleef. Ernest Borgninc. Oonald Pleasance (v barvah). Prosimo občinstvo. ' = n-predstav! Kinoteka si pttdii^.^ , ¦.: vico do spremembe programa. KI*NO*VICE • Danes (ponedeljek, 20. 11. 89) se s projekcijo filma Mesto nič (Gorod zero) Karena Šahnazarova začenja v Liubljani tradicionalni TEDEN NO-VEGA SOVJETSKEGA FILMA. Prire-ditev se bo odvijala v dvorani Kinoteke, kjer bo na večernih predstavah ob 20. uri v sedmih dneh na ogled osem novih filmov iz produkcije SZ. V torek (21. 11.) bo na sporedu Punčka (Kukolka) režiserja Isaaka Fridberga, zgodba o usodi telovadke, ki ji vsi obrnejo hrbet, ko se poškoduje. To je film o človeku z močno voljo, z izredno energijo, a hkrati prikrajša-nemu za kulturo, človečnost in prijaz-nost. Skuša prikazati, kaj se dogaja, če se tak človek sooči z brezobličnim in pasivnim kolektivom in postane njen vodja. V sredo (22. 11.) bo prikazan azarbejdžanski film Ničvrednež (Mer-zavec) Vagifa Mustafaeva. To je zgodba o preobrazbi mirnega, naivnega člo-veka Hattama v korumpiranca in lovca na denar, skratka v takega kot so vsi okrog njega. V tem duhovitem delu, v katerem se prepletata resničnost in domišljija, blesti glavni igralec Mamuka Kikaleišvili. V četrtek (23. 11.) boste lahko videli Vodnjak (Fontan) Jurija Mamina. Ta komedija absurda o stano-valcih nekega podirajočega se bloka in »komunalcih« v socializmu, predvsem pa o revolucionarni zavesti, je odlična družbena satira v kateri mrgoli poseb-nežev, ki jih velja videti. V petek (24. 11.) bo na vrsti film Aleksandra Soku-rova Somrak (Dni zatmenija), ki je pravzaprav tretji del njegovega »avant-gardističnega triptiha« (pred tem Sa-motni človekov glas in Žalostna neob-čutljivost), ki je prosta priredba (ekrani-zacija) znanstveno-fantastičnega ro-mana bratov Strugackih »Milijarda let po koncu sveta«. Somrak je nekakšna mešanica med deli Tarkovskega, Anto-nionija in dokumentarnimi filmi, bi-stvena pa je njegova poudarjena stili-stika. Za soboto (25. 11.) sta predvi-dena dva kratkometražna filma - Zaš-čitnik Sedov Evgenija Cimbala in Po-tovanje k sinu (Poezdka k synu). Prvi je kratka kronika zapiranja (in političnih procesov) v stalinizmu, črno-bel film s presenetljivim in močnim koncem, drugi pa še krajša (30 minut) ekraniza-cija zgodbe Vasilija Solov'eva, ki jo od-likuje prav neverjetna filmičnost (govor slike) in liričnost. Ta prvenec Vladimirja Tumaeva je zaslužen dobitnik mnogih domačih in mednarodnih nagrad. »Te-den« bo (26. 11.) zaključil film Marka Zaharova Ubiti zmaja (Ubyf drakona), ekranizacija gledališkega dela Evgenija Švarca »Zmaj«, ki prikazuje tragedijo človeškega dostojanstva. V filmu na-stopajo znani igralci, kot sta Oleg Jan-kovski in Vjačeslav Tihonov. Izbor filmov za letošnjo prireditev je delo dr. Mirona Černenka, znanega filmskega zgodovinarja in kritika, direk-torja Filmskega instituta v Moskvi. Filmi bodo simultano prevajani (razen • Ničvredneža, ki je podnaslovljen v sr-bohrvaščini), vsi pa so iz lanske proiz-vodnje (razen Potovanja k sinu, ki je leto dni starejši). • Ko smo že pri dvorani Kinoteke - novinci v Ljubljani morda še ne vedo, kar je starejšim doseljencem že dolgo znano. KINOTEČNI LIST, publikacija s sporedom filmov Kinoteke v tekočem mesecu, odličen vodič in pripomoček za Ijubitelje filma in začetnike v tem, vas redno seznanja z najvažnejšimi po-datki o filmih, ki si jih tahko tam ogle-date, s kratkim povzetkom vsebine vsa-kega od njih in še z nekaj kritičnimi pogledi (pripombami, ocenami) doma-čih in tujih piscev o filmu. Izhaja že od septembra 1983 in »tekoči« (za novem-ber 1989) je 68. po vrsti (v njem so tudi osnovne informacije o pričujočih sov-jetskih filmih). Kupite ga lahko vsak mesec od prvega dalje (dokler ne poide - ker je trenutna naklada 200 izvodov, se okrog 15.-ega v mesecu to redno zgodi) pri blagajni Kinoteke. • Pri Kinoteki pa bo v kratkem izšla še ena njihova publikacija, že 31. štu-dija o velikanih filmske umetnosti. Sto-jan Pelko se je posvetil JOSEPHU LO-SEYU, režiserju enaintridesetih filmov, med katerimi so tudi Služabnik, Ne-sreča, Ljubezenski sel, Skrivna cere-monija Modesty Blaise, Nora-Hiša lutk, Gospod Klein, Romantična Angleži- nja- M.K. RAN Režija: Akira Kurosawa Gl. vl.: Tatsuya Nakadai, Akira Tera, Jinpachi Nezu, Daisuke Ruy... Mojstrovina. Kralj Lear po japonsko v izvedbi avtorja Rašomona, Sedmih sa-murajev, Krvavega prestola (tudi Shake-speare, takrat Macbeth), Dersuja Uzale itd. Intimna drama - tragedija in kostimi-ran spektakl. Fenomenalna režija in este-tika filma, predvsem pa barve. Akira je slikar in njegova dela v barvah (recimo Do-des-ka-den in Kagemusha) so pojem. In Ran je tu, da to potrdi in nadaljuje. Kazalo je, da bo to zadnji mojstrov film, a dela novega. Sanje. Video ni najboljša izbira za ogled dela, a če niste bili med srečneži v CD (februar '88), vam drugega ne preostane. Film za sladokusce. UNSETTLED LAND Režija: Uri Barbash Gl. vl.: Kelly McGillis, John Shea, Ar-non Zadock, Christine Boisson... Po odličnem Izza rešetk (Meachore ha-soragim), ki je bil nominiran za oskarja leta 1984, Barbash udari znova, a ne tako močno. Film je zgodba o prvih židovskih doseljencih v Palestino po I. sv. vojni, o boju za preživetje in o sanjah o sožitju. Pod takšnim naslovom (Once We Were Dreamers) je bil tudi na Festu '88, v kina pa nikakor ne uspe priti. Kot tudi prejšnji Barbashev film tudi tega preveva optimi- zem. Korektno opravljeno delo vseh je dalo lep, soliden izdelek. Moti le McGilli-sova, zgubljena in predebela. DEAD RINGERS Režija: David Cronenberg Gl. vl.: Jeremv Irons, Genevieve Bujold Dežurni strašitelj Cronenberg (recimo Moč razdejanja in Muha) poskuša znova. tokrat malo drugače. Enojajčna brata dvojčka - ginekologa, izrabljata svojo zu-nanjo identičnost v vsakršne namene, od poslovnih do seksualnih. Eno bitje v dveh telesih lahko deluje le tako.in ločitev ni možna. Domiselno zasnovana psihološka drama je pravzaprav na glavo obrnjen Dvojnik Dostojevskega, rezultat pa je po-doben filmom De Palme (Obsedenost, Si-sters), a ni srhljivka, kot raorda kdo upa. Največja kvaliteta je igra glavnih igralcev, predvsem Ironsa v dvojni vlogi. Gledljivo. M. K. jmiSM; Proti koncu petdesetih postanejo R&B plošče zaradi prodora Rock&Rolla vedno teže dosegljive. Ame-riki to ni nič mar, saj se že zvija v ritmu R&R-a, jamaj-ški DJ-i pa začno z lokalnimi glasbeniki snemati lastne R&B plošče. Le-te so veči-noma instrumentalne, vokale so v živo, med showi prispe-vali sami DJ-i. Ta tehnika, znana kot »toast« ali »scats«, je bila obarvana z nenehnimi agitacijami občinstvu: »Work it! Work it! Move it up! Hal-lelujah!« Cvetoče snemanje t. i. »ru-die blues« plošč je preraslo v prvo večjo glasbeno indu-strijo na Jamajki. Dominirali so DJ-i: Clement Dodd (usta-novitelj sedaj neslavne Studio One productions), Duke Reid (Treasure Isle), Prince Buster. Ena prvih uspelih skupin tega obdobja so Owen Grey and the Blues Busters. SKA V zgodnjih šestdesetih začno jamajški glasbeniki ex-perimentirati. R&B-u dodajo tradicionalni jamajški mento beat. ki se odraža v povleče-nem ritmu. Tega podkrepijo z rogovi in saxofoni latin-skega in Jazz izvora. piko na i pa postavi močan, sprehaja-joč se bas. Nova glasbena forma postane znana kot »Ska« in je takojšen hit. Leta 1962 pride v Leslie Kongovo prodajalno slado-leda in plošč »Beverley's« šti-rinajstleten Jimmy Cliff. S se-boj prinese pesmico, ki jo je ravnokar napisal: »Dearest Beverley«. Fantič prepriča Konga. da mu posname in izda single. Takojšen uspeh Konga spodbudi, da posname še Derrrick and Patsy-a, De-smond Dekkerja, Roberta Marley-a. Z izdajanjem plošč skozi Beverly Records po-stane eden najvplivnejših Reggae producentov do svoje smrti, leta 72. Poleg novih producentov se pojavi obilo mladih Jamaj-čanov, ki hočejo posneti svoj Ska. Formirajo se bendi kot Wailing Rude Boy Wailers z Robetom Marley-em in Pe-ter Toshom, The Soulettes z Rito Marley, Lord Creator, Baba Brooks and his band, The Clarendonians... Najpo-membnejši in verjetno naj- DO THE SKA! l^ o Ijudje slišijo besedo »Ska«, brzkone pomi-X. IL slijo. na val angleških 2-Tone bendov, ki so pred dobrim desetletjem to glasbo popularizirali v Evropi. Vendar pa je laz trditi, da se je vse skupaj začelo z The Specials, Madness ali The Beat v me-gleni Angliji. Ce hočemo odkriti prave korenine Ska glasbe, moramo na sončno Jamajko. Tamkajšnje radijske postaje so v zgodnjih petdesetih letih začele loviti Rhythm & Blues iz Floride in New Orleansa. Nova glasba iz USA takoj najde svoje privržence, ki se dobivajo na rednih tedenskih plesih. T. im. »blues dances« omogočajo smeli jamajški poslovnezi, izva-jajo pa jih tekmovalni DJ-i. Vrtijo T-Bone Walkerja, Louis Jordana, Fats Dominoa... boljši Ska bend vseh časov pa so The Skatalites. Nastali so po letu 62, ko se odličen jazz saxofonist Tommy McCook vrne na Jamajko. Tako se spentlja z nekaterimi najbolj-šimi jamajškimi glasbeniki. To so: Don Drummond (trombona), Roland Alp-honso (tenor saxofoni), Le-ster Sterling (alto sax), Johnny Moore, Leonard Dil-lon (trobente), Jackie Mittoo (klavir), Lloyds Brevette (bas), Lloyd Knibbs (bobni) in Jah Jerry (kitara). The Skatalitos so večino svojih plošč posneli za Cle-ment Doddov Studio One. Po zaslugi Dona Drum-monda, ki ga avtoritetne USA jazz revije cenijo kot najboljšega trombonista sve-ta, je bend deležen medna-rodnega uspeha. The Skatali-tes so tudi prvi glasbeniki, ki se predajo Rastafarijanstvu. Žalosten konec sledi leta 65, ko se za Donom Drummon-dom zapro vrata Belevue Asyluma, saj je umoril svoje dekle. Tommy McCook na-daljuje z The Supersonics, Roland Alphonso formira The Soul Brothers. Oba benda obstajata do Reggea obdobja. Če hočemo osvetliti soci-alno ozadje pojava Ska glasbe na Jamajki, ne moremo mimo t. i. The Rude Boxs. To so deviantni mladeniči, ki sami sebe vidijo ujete v revš-čino družbe, katero še vedno zatirajo kolonialni gospo-darji. Rudies postavajo po cestnih vogalih in razgrajajo na plesih. Veliko se jih začne ubadati z lahkim kriminalom in tako pridobivati na slabem glasu. 1964 so The Wailers izdali hit: »Simmer Down«, ki poziva Rude Boys-e naj se umirijo na plesih. Prince Bu-ster se je iz novega fenomena norčeval, večina bendov pa je s simpatijo prepevala pesmice o mladih neolikancih. Rude Boys so aktivna sila jamajške družbe skozi celotno Ska ob-dobje (1960-67), preživijo tudi sledeči dobi Rock Ste-ady-a in Reggae-a. BLUE BEAT K internacionalizacrji Ska-ja največ pripomorejo Jamaj-čani, ki s trebuhom za kru-hom odhajajo predvsem v USA in Anglijo in tamkajš- nje črnce seznanjajo z glasbo iz svoje do-movine. Kmalu je Ska donel iz klubov širom po svetu. Ta uspeh je leta 64 jamaj-ške Ska bende vodil na turnejo po Karibih, USA in Evropi. Turneji se priključijo Prince Buster, Jimmy Cliff, Byron Lee and the Dragonaires. Pot jih vodi celo na World's Fair v New York. The Skatalites se zaradi Rastafarijanstva turneji ne prik-ljučijo. V Angliji postane Ska znan kot Blue Beat, kar je obenem ime založbe, ki ga je poleg ostalih (Island Records, Trojan Re-cords, Planitone) tudi popularizirala. Sredi šestesetih zacvetijo Ska klubi. Zgodba iz Jamajke se ponovi, tudi tukaj namreč DJ-i obvladujejo sceno. Najpomembnejši so: Count Suckle, Count Shelley, Sir Collins, Sir Biggs the President in Duke Vin the Tickler. Črnske komune v Angliji pa ne prevza-mejo le jamajške glasbe ampak tudi stil, ki sodi zraven. Mladina kratkih las, oblečena v tesno prilegajoče se obleke z obveznimi naramnicami, pohaja po Ska klubih. An-gleška verzija Rude Boys je rojena: Johnny Too Bads. Ko Blue Beat doseže vrh, se začne ple-sov udeleževati tudi bela mladina. Nosi Ivy League obleke, italijanske čevlje, Fred Perry srajce, »Pork Pie« klobuke in jaše svoje značilne scooterje. Tako The Mods razumejo novo jamajško glasbo. Skupna ljubezen do Ska-ja je pomembna, saj združi delavski razred črnih in belih. V poznih šestesetih se elementi Rude Boy in Mods stila povežejo in to je začetek Skinheadsov. Z obritimi glavami, Ben Sherman srajcami, širokimi plašči in hla-čami, tankimi naramnicami in značilnimi Dr. Martin boots-i, Skinheadsi obdržijo složnost črne in bele mladine skozi Rock Steady in Reggae obdobje. Kasneje se gi-banje razcepi, ker nekateri Skinheadovci postanejo rekruti različnih Nazi organiza-cij kot je npr. National Front. Johny too bad!!! Mi pa smo že na Jamajki, ki jo leta 66 zopet navdahnejo novi glasbeni tokovi iz USA. Tokrat je to ameriška Soul glasba. Nov vplivi dobijo obliko v Rock Steady-u, ki zasenči Ska. V zgodnjih sedemdesetih se Rock Steady razvije v Reggae. Tako ska po letu 67 le še pomaga pri nastanku novih glasbenih tokov na Jamajki. V Evropi pa moramo na njegovo inačico čakati deset let. 2-TONE V poznih sedemdesetih letih začno bele skupine kot The Clash, Stiff Little Fingers, Eric Clapton in celo Bob Dylan igrati tudi reggae komade. V istem času pride v An-gliji do oživitve Skin in Mod stila šestdese-tih. Združujoč ta dva elementa, so leta 77 Jerry Dammers, Lynval Golding in Ho-race Panter (Sir Horace Gentleman) for-mirali The Coventrv Automatics. Hlepeli so po belem in črnem občinstvu, a zvočna kombinacija punka in reggae-a je občin-stvo zmedla in experiment je propadel. Coventry Automatics spreminijo ime pa tudi glasbo. Obrnejo se nazaj k Ska-ju in postanejo The Specials AKA, kasneje samo The Specials. Dammers in kompa-nija si sposodi 700 funtov in za svojo lastno 2-Tone založbo posname single »Gang-sters«, ki je tribut Prince Busterjevemu hitu »Al Capone«. Črno-bela figura in kockice na ovitku plošče simbolizirata dvoje: revival šestesetih in črno-belo slož-nost. Plošča se distribuira skozi Rough Trade, postane takojšen hit, vseh 5.000 kopij takoj prodajo, Uspeh vodi 2-Tone k pogodbi s Chrysalis Records. Z njo The Specials ne izgubijo samostojnosti, prido-bijo pa si trden materialni proračun. Mini-mum šestih singlov letno, nad katerimi ima 2-Tone vso kontrolo, postane odskočna deska za angleške Ska bende. Na B strani »Gangsters« je komad »The Selecter«, ki ga posnameta Noel Davies (soustanovitelj 2-Tone) in John Bradbury, bobner The Specials. Davies izstopi iz benda in usta-novi The Selecter. Slenji so znani po ener-giji pevke Pauline Black, ki vedno nastopa v moški obleki z obveznim Pork Pie klobu-kom. Istočasno nastane še več podobnih ben-dov; The Beat, ko se srečata kitarist Dave Wakeling in bobnar Ranking Roger. Nji-hqyi začetki so, kakor pri The Specials, v združevnju punk energije z močjo reg-gae-a. Tudi pogodba, ki je The Beat leta 79 podpišejo z Arista Records, spominja na tisto med The Specials in Chrysalis Records. Madness si svoje ime nadanejo po Prince Busterjevemu komadu. Brez no-rega plesa Chasa Smasha verjetno ne bi bili to, kar so, podpišejo pa za Stiff Re-cords. Med ostalimi velja omeniti ženski bend The Bodysnatchers in The Bad Man-ners, katerih frontman je neverjetno debel Buster Bloodvesell. Vse te skupine so upale, da portretirajo enak image; črno in belo delavsko mla-dino, ki prihaja skupaj in se združuje v eno. To sporočilo je zajeto v samem makeup-u bendov, ki je bil (z izjemo Mad-ness) črnobel. Sanje se niso uresničile,saj se je fašistična vnema začela čutiti tudi na Ska shovvih, kjer so nazi skins skandirali »Seig Heil« med komadi. Vse več Azijcev in Afričanov postane v uličnih napadih žrtev sovražne desničarske mladine. Leta 81 The Specials organizirajo antirastistični koncert na Butts Athletic Stadiumu v Earlsdonu. Povod: umor mladega črnca. Koncert sovpade v Rock Against Racism gibanjem, ki je organiziralo proteste in showe z nastopi punk in reggae bendov. Po tem, ko je izdala 13 singlov in 3 LP-je, se je 2-Tone začela sesuvati. K temu je delno pripomogla tudi prevelika izpostav-ljenost bendov s strani tiska in TV. Proiz-vodi z nezakonito reklamo (npr. Selecter nogavice) so preplavili trg. Najpomemb-nejše: glasba je postala mlačna. »More Specials«, drugi LP The Specials, ne zmore več energije prejšnjih časov. Leta 81 Dammersa povozi administrativna stran vodenja založbe. Med mixanjem tonskega traku za 2-Tone film »Dance Craze« dobi živčni zlom. Novembra istega let Terry Hall, Neville Staples in Lynval Goulding zapustijo skupino in postanejo Fun Boy 3. Dammers reformira The Specials AKA. Razpadajo The Beat in The Bodysnatc-hers. Po tem ko so za njim številni hiti, uspešna evropska turneja, USA in celo Japonska, je 2-Tone, približno 3 leta po svojem nastanku, žalostno prepadal. A tu je že nova generacija, ki je odkrila jamaj-ške zvoke. Pri nas bi težko govorili o ka-kem Ska revivalu, na Japonskem, v Nem-čiji in drugod pa skupine, ki povezujejo tradicijo jamajškega originala in 2-Tone bendov, menda kar cvetijo. Do the Ska! in za »more info« pišite: Zoot Skazine /K. Guillen/ P. O. Box 2402/ South San Francisco, CA 94803/ USa. Prevod in priredba po članku iz oktobrske številke MRR-ja, ' T. PIKOVNIK Najbliže v prejšnji številki opevanemu popu Pere Ubu so v tem trenutku vsekakor The Jesus And Mary Chain. Za imenom se skrivata brata Reid, ki sta pred štirimi leti izdala ploščo Psychocan-dy in si s tem na hitro zagotovila status kultne zasedbe čme šminke. Čez dve leti sta vrgla novo bombo; glasba s plošče Darklands je bila dosti bolj odprta in je nekako že pomenila premik proti popu. In ta je udejanjen na plošči Automatic, ki je torej tretja po vrsti (če ne štejemo kompilacije Barbed Wire na kateri sta zbrala nekaj priredb z B-strani siglov). Zvok je za ta trenutek (vsaj zame) ravno prav svež - ritmično močno zasnovane skladbe sta seveda podkrepilaz bolj ali manj žagajočimi kitarami. Edina stvar, ki me je malce zmotila, so teksti. V teh, tu in tam, zganjata patos (navada je pač želez-na srajca - že od Psychocandy naprej); vendar sta tudi pri tem (na srečo) ohranila kanček razuma ter tako ponudila dokaj prepričljivo ploščo. Na njej se poigrata z lastnim stilom (Blues From A Gun, Here Comes Alice) in prideta preko Ramonesovsko zvenečih štiklov (Halway To Crazy) do metal-koket-nih zadev . Žur! Pravi pop! Danes aktualen, jutri pa se ga še komaj spomnim. Vendar nič za to! Take vrste glasba pač ima tak namen. Pa bodi dovolj nakladanja. Vsekakor gre za dobro ploščo. Če se vam bo ob poslušanju zazdelo, da zadeva spominja (tu in tam) na Marca Bolana, Ramonse ali koga tretjega, nikar ne obtožujte bratov Reid. Tudi Marx si marksizma ni izmislil čisto sam! Plošča Automatic pomeni torej tretji, logični korak v razvoju The Jesus And Mary Chain. Brata Reid sta prišla do rezultata, ki ga pogojujeta prvi in drugi album. Glas-bo dejansko lahko primer jamo s tem, kar so naredili Pere Ubu na Cloudland. Termin pop ali rock (ali kajvemkaj) v tem primeru ni bistven. Glasba je popular na in če se še enkrat ponovim, upam da bo le-ta v devedesetih "tu nekje". Mladina (vedno aktualna) 9.11.1989; na 42. strani je v rubriki Mondo V. Meze služil cekine na hecen način. Po čudnem kriteriju je pod "v oktobru so koncertirali:" in "v oktobru so plošče izdali:" objavil nekaj podatkov. V zvezi z današnjim tekstom bi dodal še nekaj konkretnih zadev (V. Meze je med drugim pozabil, da so v oktobru koncertirali tudi The Jesus And Mary Chain). Torej: 26.10.1989 v mestu Cork, 27.10.1989 - Dublin, 28.10.1989 - m^ ako lepo! Naslov iz prejšnje številke ni ravno naj-JL V. bolj originalna domislica, vendar se da fino uporabiti tudi v primeru skupin The Jesus And Mary Chain in The Primitives. Besedici iz naslova dodam pridevnik kitarski in dobim termin, ki najbolj ustreza zvočnemu zapisu na zadnjih izdelkih omenjenih skupin. Belfast, 29.10.1989 - Leeds, 30.10.1989 - Liverpool itd. Kot vidite, prepisovanje podatkov (Sounds 28.10.89 v mojem primeru) sploh ne predstavlja posebnega problema, pa tudi pomena nima, če gre za oktoberske koncerte, mi pa smo že sredi novembra. No, pomembno je, da bodo The Jesus And Mary Chain koncertirali decembra v Ljubljani. Nekaj stvari, ki jih je V.M. pozabil ali spregledal ob prepiso vanju in ki so kot informacija bolj uporabni, pa sodi v drugo rubriko. Plošče so izdali (v oktobru) tudi The Telescopes, Ein sturzende Neubauten, The Wedding Present, Killdozer in seveda The Primitives. Pri slednjih bi se ustavil; drugi album nosi naslov Pure, je pa še bolj svež in čist kot prvi. Tega (y naslovom Lovely) so izdali pred letom in pol ter z imidžem in muziko utrli tržišče skupinama kot sta Transvision Vamp in Darling Buds. Vsa stvar pa ni bila nič novega. ravno tak štos so pred več kot desetimi leti prodajali Blondie. Vendar so The Primitives poleg blondolase pevke Tracy Tracy z omenjeno zasedbo res imeli nekaj skupnega; eden od treh producentov plošče Lovely je bil tudi Craig Leon, ki je enake usluge (seveda pred časom) nudil Blondie in Ramonesom. Očitno je omenjeni producent imel največ besede pri poslu. ker je bila glasba kombinacija značilnih kitarskih rifov (Ramones) in krhkega vokala (Blondie). Ljubko je bila res prava beseda za to, kar se je dalo slišati. Druga plošča pa poleg rdečelase Tracy takoj na začetku ponuja drugačno glasbo. Črni vinil ima pač prvo in drugo stran in glede na ti dve se Ioči tudi muzika. Ta je na A strani bolj počasna - od flovver povver (hare krišna) filinga pride do trendovskega zvoka začetnih The Jesus and Mary Chain ter tako ponuja drugačno glasbeno vizijo skupine. Za to je v veliki meri kriv tudi producent Paul Sampson, ki je del istega posla opravil tudi na Lovely. Od tam je vzel tudi preverjeni obrazec ter potem drugo stran zastavil po starem, se pravi žur. The Primitives so torej spet izdali dobro ploščo, ki se dovolj razlikuje od prvenca skupine ravno zaradi čis-tega zvoka umirjenih skladb. Le-te na eni in "poskočne" na drugi strani nudijo dovolj dinamike znotraj al-buma s katerim The Primitives presegajo muziko prej omenjenih konkurenčnih zasedb. In če niste or-todoksni marginalci, si jih kupite. Primitivse seveda. IGOR IVANIČ ČUDNA STVAR POP (drueič) Jasno vam je verjetno, da sem šel v Muenchen in sicer na koncert Aerosmithov. Prevoz sem si nudil pri Kompasu, saj je bila nedelja in izlet ni bil prilagojen "šopingu". Temu primerno je bilo sorazmerno malo popotnikov, ker narod, ki varčuje in ne more propasti, vedno združuje prijetno z koristnim, t.j. obisk koncerta s "šverc-komercom". V avtobusu so bili torej sami pravi rockerji, med njimi dovolj aktivnih za pravi rock'n'roll band. Takole spotoma sem naštel dva kitarista, enega basista, klaviaturistko, pevca in pevko, pa še pihalno sekcijo za povrh. Manjkal je le bobnar, ampak z malo dobre volje bi našli tudi takega. Potem je bil zraven čisto spodoben menadžerski tearn in nazadnje Podga Džo, novopečeni kitarist hit-skupine Tako rad bi ti ga pognal dol po grlu. Slednji je prinesel s seboj kasete in prisotne zabaval s starim rockom, ki ga je Gary Gray poslišal že v osnovni šoli. No, pa nič hudega. Bolje pozno kot nikoli. Če sem prej zapisal, da izlet ni bil namenjen "šopingu", to seveda ne pomeni, da se nismo ustavili v Duty freeju na Ljubelju. Kot bi bili domenjeni, smo vsi planili proti quality Tenessee sour mash Whis-key Jack DaniePs in polica s tem artiklom je bila nemudoma izpraznjena. Guns n'Roses sindom ali kaj? Vsekakor je temperatura v avtobusu po teh brezcarinskih for-malnostih občutno narasla. Žal so ji nekateri potniki že okoli poldneva začeli podlegati. Sredi Avstrije smo se srečali s prvo komo in mnenja so bila deljena; nekateri so predlagali, da bi ga pus-tili v miru umreti na parkirišču sredi slikovitih alpskih pejsažev, drugi so bili bolj kruti in so menili, da ga je treba mučiti v avtobusu vse do Muenchna. Obveljalo je slednje in-ne boste verjeli- omenjeni je po ne vem kakšnem čudežu v bavarski prestolnici oživel in odskakljal v dvorano. Tako smo torej vsi prišli do Olympiahalle, kjer pa smo se soočili z novim problemom. Naša agencija, kije očitno vedela, da nas bo pot hudičevo utrudila, nam je rezervirala udobne sedeže na tribuni. A pri tem niso računali na posameznike, ki so kljub destur-nemu boju z Jackom Danielsom hoteli noreti v parterju. Pikolovski bavarski redarji pa niti slučajno niso hoteli pustiti nikogar brez prave karte v sploh ne preveč poln AEROSMITh. V MUNCHNU Foto: Andrej Kos Vpreobilici klubskih nastopov v Ljubljani, ki jim sploh več nisem mogel slediti, in ob sočasnem vsestranskem neuspehu takoimenovanih velikih koncer-tov v istem kraju, sem se odločil za salamonsko rešitev: zapustil sem Ljubljano in njene klube in odšel v kraje, kjer se še vedno uspešno dogajajo veliki koncerti. parter. Imeli so svoja navodila! Pomagali smo si s klasično zvijačo in si od Švabov sposodili njihove karte za parter. Najbolj hecno je bilo, ko sem šel mimo redarja, ki me prej ni hotel spustiti skozi s karto za tribune. Malo čudno me je sicer pogledal, rekel pa ni nič. Imel je pač svoja navodila. Gary Gray pa reče:"Jebeš narod, ki pridno dela, varčuje in ima svoja navodila. No, ko smo opravili tudi to formalnost, se je koncert začel. Prvi so na oder pridirjali The Cult in s tem dokazali, da Ian Astbury sploh ni mrtev, kot so tulile Ijubljanske najstnice. Nasprotno Ian je bil videti zdravo zaokrožen. Treba je reči, da je vsaj polovica ljubljanskega avtobusa prišla bolj zaradi Cultov kot zaradi Aeros-mithov. zzpa so bili v glavnem razočarani, saj so angleški novo-rockerji precej anemično žagali štiklce s prilično dolgočasnega al-buma Sonic Tempel. Bili so pač natanko to, kar so bili-podskupina. Eden od navzočih rockerjev je lepo povedal, da so The Cult boljši v K 4 kot v živo. Velika resnica! Za razliko od njih so ameriški staro-rockerji rolali, kot se spodobi. Čeprav sem od urednika dobil direktivo, naj vse razsujem, o Aerosmith ne morem zapisati kaj dosti grdega. Je že tako, da so fantje učbenik za mlajše ameriške rock-erje (Ali veste, da so G n'R posneli priredbo njihovega štiklca Mama Kin?) in da so celi dve uri pošteno orali... Ja. Bili so preglasni. Gary Gray P.S.1 Ljubljanskim kritikom sporočam, da Love ni prvi album skupine The Cult; če abstrahiramo predzgodovino benda, je prvi album DREAMTIME iz leta 1984. P.S.2 Zaradi spleta okoliščin GaryGraynibil vK4celih 14dni, od Slobo-Partya do Hallovveen-Partya. Ko je le prišel tja, je iz-vedel, da se bo njegov priljubljeni klub odslej odpiral eno uro bolj zgodaj in se temu primerno prej zapiral. To je morda kar koristno za tiste, ki se nikakor ne morejo od-lepiti od Šanka, ko ga enkrat naj-dejo. Je pa hud udarec za ponočnjake iz prepričanja, ki jim ježivljensko pomembna možnost ponočevanja, ne glede na to, ali jo vedno izkoristijo. Kako se bo zadeva obnesla v praksi, bomo še videli. Je pa vsekakor dokaz, da Ljubljana nikoli ne bo Amsterdam. juMPnr JACK DAOTEL'S TEATER Pa začnimo. Zdaj, ko so vsi že povedali svoje. Saj, čeprav so nekateri svoje misli o Borštnikovem srečanju tako strnili, da so v nekaj vrsticah povedali toliko, da bi časopisu, v katerega so pisali, naslednji dan sploh več ne bilo potrebno iziti, je ostalo še kaj, o čemer bi se dalo pisati. Obstajala je seveda še druga vrsta "kritike", tista anemična, ki ne zmore seči čez svoja kratkovidna obzorja in zmore v obliki že zdavnaj iz-mbljenih fraz le prikimavati. In obstaja seveda še naša. Če skušamo Borštnikovo srečanje najprej nasplošno označiti, si velja izposoditi besede iz Komedijanta: "Tisto minulo je to, tisto trajajoče minulo." S tem lahko delno mislimo na slovensko gledališče nasploh in seveda na tisto, kar je bilo v ok-viru Festivala ponujenega gledalcu. Kar nas pri tem skrbi, je dejstvo, da bo to minulo še dolgo časa trajalo. Logika je namreč taka, da je naj-pomembnejša pri vsem zasilna luč. Boljše to, kot pa nič, pri čemer je krivda lepo enakomer-no porazdeljena med umetniške vodje različnih gledališč, med igralce, ki se verjetno (upravičeno) ne cenijo dovolj in pustijo dramaturgom, da počnejo z njimi, kar jih je volja (ali kar pač znajo, kar jim pač njihova nesposobna in lena dramaturgija dopušča, kakšne kičaste svetlobne efekte, kot se je tudi letos dalo videti) in -nenazadnje - med občinstvo, ki vsako leto dokazuje izostrenost svojega umetniškega okusa, ko navdušeno zaploska tudi, in predvsem, takrat, ko bi bilo potrebno neusmiljeno kaj zažvižgati. Navada pač, ki se je iz življenja desetletja prenašala in prenesla tudi v umetnost. Krivično bi bilo pričakovati od ljudi, ki sicer ne mislijo s svojo glavo, da to počno ravno od gledališču. Kakšno gledališče torej? Takšno, ki razkrinkava "pusto, leno^pritlikavo življenje" (Lepa Vida) in takšno, ki obuja mrtve. Pa vendar pisec tega članka ALIJE V MOJI MOČI, DA OBUJAM MRTVE? Zapis o Borštnikovem srečanju močno dvomi, da je, recimo, Marijino oznanenje našlo moč in koga obudilo. Prej uspavalo. Moralno- teoloških imperativov in sploh vsakršnih imperativov, ideologije, take ali drugačne, stereotipov, pompozne retorike, gledaliških likov v nekakšni zablodi strasti, tega normalni gledalci težko sprejmejo drugače kot z zehanjem. Pa se je na tem Borštnikovem srečahju našla tudi kaka kome-dija, natančneje, "Komedija, ki je v bistvu tragedija". (Komedijant) Tisti, ki smo si jo ogledali, smo zvedeli veliko novega: "Če smo pošteni, se ne moremo iti gledališča" ali "Juha s cmoki ali s fritati, to je zdaj vprašanje" ali pa tudi kaj o modrnem gledališču, ki skuša "ljubezen vreči ven", pa seveda za našo stvarnost še kakšno uporabno geslo: "Proletarci obvladujejo svet" in "Bistvo proletarskosti: uničiti vse, kar je veličastno". Pa tudi to, da "vegetarijanstvo in gledališki stan ne gresta skupaj". Sicer pa je bil Komedijant gledljiva predstava, bolj na račun Thomasa Bernharda in Sandija Krošla, kot na račun obeh Mlakarjev. Včasih je pravzaprav dobro, če si lahko gledalec po kakšni predstavi reče, da je končno tudi on nekaj razumel. Saj revež velikokrat česa ne razume, recimo, zakaj na Borštnikovem kar tri variante Jančarjevega Godota. Takrat pač zamahne z roko in ponovi Estragonove besede: "Nič se ne da napraviti". Kaj pa Jovanovičev Zid, jezero? Kot se gotovo še spom-nite, je bila med tekmovalnimi predstavami to tista, ki "ures-ničuje skladnost vseh izraznih elementov od izvimega besedila do vrhunske izvedbe". (Iz 12. Biltena BS) In v resnici gre za predstavo, ki se vsaj skuša znebiti vzorcev, če pa že prev-zame kaj tistega, kar je bilo že videno in - če ne drugega - dobro sprejeto, potem vsaj zna vse ses-tavine spraviti v pravo kom-binacijo. Milena Zupančič in foto: Marko Prah Radko Polič sta svoje delo dobro in pošteno opravila, gledalce sta znala ogreti, tako da so se mogli prepustiti in jim ni bilo potrebno pogledovati na uro. Morda bi bilo dobro še enkrat premisliti le sceno. Pa povejmo še nakaj o Služkinjah Jeana Geneta. Predstave smo se kar nekako veselili, saj spada Genet med tiste ustvarjalce, ki v gledališču, če že nič drugega, ne trpijo frivolnosti. Gre za gledališče okrut-nosti, ki mu je tuje vsako posnemanje resničnosti in za dramo, s katero je hotel Genet doseči odpravo značajev. Osebe v Služkinjah se med seboj odvisne, še več, videti je celo, kakor da so med sabo zamenljive, vsaka se delno prekriva z drugo, medtem ko bi se naj gledalci, če je drama dobro uprizorjena, prek-rivali vsaj s tremi. Alojz Svete in Aleš Valič sta zaigrala dobro, slednji celo s tako vnemo, da je ubogo Claire - enkrat v vlogi gospe, ki ubija z dobroto in zastruplja s prijaznostjo, drugič v vlogi služkinje, ki si z domišljijo in slepilom jemlje odškodnino za neprenehno razočaranje - tudi v resnici skoraj spravil s sveta. Scena in režijapa kot da sta manjkali. Prav je, da je Alojz Svete dobil nagrado za mladega igralca, Alešu Valiču pa tako in tako ustrezajo le skrajno agresivne vloge. Striček Vanja Antona Pavloviča Čehova v režiji Dušana Jovanoviča je poglavje zase. Igra, ki nedvomno vsebuje še nakj mobilizacijske sile tudi za ta čas in ta prostor, vendarle deluje nekoliko bledo, in to humorju navkljub in celo dejstvu, da je življenje v njej prikazano kot splet dualizmov in relatizmov, ki onemogočajo ab-solutne resnice, navkljub. Jovanoviču se je pač očitno zdelo pri \&pm najpomembnejše, da je hiša velikanska. In že je tu Cankar, Lepa Vida. Cankarja imamo vsi nadvse radi. Ker je dober pisatelj in ker omogoča režiserjem najrazličnejše inter-pretacije. Inovativna in radikalna upodobitev moderne fragmentarne zavesti in radikalna simbola predstavitev tega Cankarjevega be-sedila o hrepenenju sta prinesli Meti Hočevar Boršnikovo diplomo in denarno nagrado (tudi ta je simbolična) za režijo. Za predstavo s svarilom: "Le sanjaj in pozabi živeti". Pa smo že pri Don Lorenzu (AGRFT s sodelovanjem z Glejem). Predstava, ki bi rada govorila o okovih tega sveta, pa je bila za kaj takega preveč mlačna in je torej silila k zehanju, tako da bi bilo morda bolje, če bi se Vladimir Bartol in Janez Rakušček bolj posvetila ugankarstvu in manj gledališču. Res je sicer, da je Vladimir Bartol v nekem intervjuju dejal, da vidi v drami najsilovitejši prikazživljenja, toda... toje težkanaloga. Kljub temu, da sem pred predstavo prebral navodila za uporabo (avtor Luka Novak) v gledališkem listu, se bom prihodnjič raje odločil za življenje samo, kot pa za tak "prikaz življenja". In že smo skoraj na koncu. (Modrega An-gela si tokrat nismo ogledali, prav tako ne prvega dela predstave 5,5-3 in tudi Opere za tri groše ne.) Ker je Božanska tragedija odpadla, nam tako ostane le še drugi del predstave 5,5-2,5. Najprej Noga Kurta Bartscha v režiji Jana Zakonjška. Motto predstave "Umetnost je zabava" popolnoma ustreza tistemu, kar smo videli. Hans in Greta, Judita Zidar in Matija Rozman, nista imela prezahtevnega dela, pa vendar si nobremenjen gledalec mora priznati, da bi raje cel dan sedel v gledališču in si zaporedoma ogledoval take komade, kot pa se naprezal gledajoč večino že omenjenega. Tovrstne predstave ne skušajo ujeti celotnega življenja, temveč osvetliti en sam delček, pa zato tega toliko bolj prepričljivo in učinkovito. Dialog med ljubima Greto in Hansom je v resnici zabaven, še bolj pa trpek v svojem globljem sporočilu. In še Srčna igra Heinerja Mullerja v režiji Edvarda Milerja in v zasedbi Braneta Grubarja in Aleša Valiča z mottom: "Gledališče je cerkev. Je mesto koncentracije. Gledališčc je sveto mesto in njegova naloga je raziskovanje izkušnje". Besedilno še nekoliko bolj skopa predstava, ki si jo je prav tako treba ogledati. Sploh so te minidrame, kot jih imenuje Karlheinz Braun, osvobojene marsičesa, kar veliko dramo obremenjuje, saj ne skušajo reševati velikih problemov človeštva, pa tudi ne analizirati, temveč le prikazovati delčke, gledalcu pa prepustiti, da še sam malo dela, pri čemer ga osvobaja ^didaktičnega in ideološkega. Na koncu se velja seveda ozreti še na tako imenovano Malo Borštnikovo srečanje in vse kar še spada zraven "Velikega". Med letošnjimi povabljenimi so bili tudi gosti iz Amerike, Scena Theatre Washington, ki so najprej zaigrali American Buffalo S.Mameta, dan zatem pa še Jančarjevega Godota. Njihovega Jančarja si nisem ogledal, pač pa sem se nagledal Buffala, ki ni bil podoben ničemur, tako da mi je ne enkrat prišlo na misel, kdo si je te kavboje drznil povabiti, oziroma, kakšne kriterije je uporabil tisti, ki je te tipe uskladil z ostalim Boršnikovim srečanjem. Drugič sem se nekaj podobnega vprašal ob Radetu Šerbedžiji, ki mu seveda gre priznati talent vrhunskega igralca, toda tisto, kar si je dovolil pokazati na večeru poezije, šansonov in monologov se nekako ne ujema z mojo predstavo vrhunskega. Res pa je tudi, da je določen del občinstva prišel na svoj račun, toda prihodnje leto bi takšnemu vrhunskemu amaterizmu z občutkom za neokusnost or-ganizatorji Borštnikovega srečanja morali reči "ne, hvala. Morda še beseda o Biltenu Borštnikovega srečanja. Brez domišljije, zato rajši nič, kot pa tudi drugo leto kaj podobnega. Humoristično-resnobni vrh tega informativnega skropucala je vsekakor mnenje publike, ki ni nikdar preseglo oznak všeč, ne všeč. Tako. Zdaj je na vrsti 25. Borštnikovo srečanje. Veljalo bi torej razmisliti o marsičem, tudi o tem, da mora predvsem gledališče samo vzgajati svoje občinstvo, enostavno tako, da mu ponudi tisto, za kar meni, da je zanj dobro, pa tudi tako, da mu malo pokaže to Evropo, v katero si tako močno želi. In čisto za konec: niti Cankar niti Čehov nista svojih del pisala zato, da bi omogočila nadalnje obratovanje Borštnikovega srečanja. Igor Rižnar foto: Marko Lukšič na morju na morju riba zavita v jadro jia morju slonokoščena kitara ua morju ja na morju na morju rak na fošini na morju klapa pod nebom na morju ja na morju na morju olive na trgu na morju petje ob vinu na morju ja na morju na morju brodet za pojest na morju disko ponoči ria morju ja na morju na morju kost za psa na morju bend na celini na morju ja na morju na morju sladoled z dežnikom na morju kaseta iz trgovine na morju ja na morju na morju bela kumara in čokoladno mleko na morju riblja čorba na morju ja na morju na morju greta garbo na žaru na morju bcben daje v jemanje na morju ja na morju na morju črv za vabo na morju ptič deževnik na morju ja na morju na morju olupljene breskve na morju tamburin cinglja na morju ja na morju na morju čips za na plažo na morju drumla iz lesa na morju ja na morju na morju pidoče v plastiČni vrečki na morju rog dušo izganja na morju ja na morju na morju morska sol na morju domačini žvižgajo na morju ja na morju na morju cigarete iz zda na morju kipenje morja na morju ja na morju na morju murva rdeči na morju deklici zaljubljeni na morju ja na morju na morju prstan s koralo na morju vzdih srce za pot vprašuje na morju ja na morju Andrej Adam BRIGADE LEPOTE GLEDALISCA HELIOS sr jo GLKDALIŠC K proimonovalo v (;li:dališci: hklios m !><> zdaj rosilo vsa nanj tianaša-joča m* vprasanja antolo^ijc. so ]v s prclindom v druijo tazo dc-invanja ob 22. uri so i*te#a dno piičela prva \aja ^lodališki' hiniiH'. ki no>i naslo\ IJKI-(.ADK I.KPOTK iu katoro \nv-niiora l>o 11. tVhruarja HMMI v Ovalni dvorani C 1). Kot >po-rora.jo. 'Ir-tr sko/i stratiiika-cijo svojr niot-i rcvilizirajo inro/.o ci\ ilizacijskih majiiu'-tizmov. »C'v na^ ni porazil p<>-ra/. nas , ho porazila zma^a. Tri'l>a W iMiiroti in šolo nato priiTvati. sanio tako bosto lahko postali ncusniilioni ohli-ko\'ak'i svojr \<»ljr. Saniu tako l>o v;is;i \'olja noprotriioma iv-vitalizirala zahtti\'o po niodiT- foto: Miha Fras Kaj je tisto drugo je ver-jetno zanimalo tudi Tomota, ki se je s kolesom, knjigami in rezervnimi zračnicami odpra-vil po Aleksandrovih stopi-njah. Tomo Križnar je eko-nomist, strojni inženir, novi-nar, morda bi k temu dodala še - lutkar, saj je v begun-skem taborišču na Tajsko-Kampučijski meji z lutkov-nimi predstavami zabaval stare in mlade. Glavna točka njegovega potovanja: Kapa-dokija, Kurdistan, Teheran, Karakorum, Dharmasala, Delhi, Bombay, Sumatra, Java, Bali, Avstralija. O do-godivščinah je napisal knjigo O ISKANJU LJUBEZNI ali S KOLESOM OKOLI SVETA. »Najboljše stvari so še vedno zastonj«. Misel bi lahko uporabili za Iskrico na zadnji strani Dela. Saj res, brati o Baudelairovih oblakih in jih obenem opazovati na nebu ne more biti slaba stvar. Ali pa peti pesmi. Ali pa do-biti polno torbo paradižnikov od delavcev na polju. »Dajmo, ljudje, radi se imejmo. Glejmo, kar nam je skupnega, ne, kar nas lo-čuje.« Parole otrok cvetja. Ampak tudi oni so do danes že odrastli. Kdaj je zanimivo prisluhniti le zvokom okoli sebe in izključiti vsa druga ču-tila. V avtobusu, na primer, slišiš motor vozila, glasove nekaj ljudi, otrokovo čeblja-nje v prednjem delu. Bolj nevsakdanje je poslušati mir Kapadokije, pokrajine v osičju Anatolije, kjer so lju-dje globoko pod zemljo gra-dili ali bolje - klesali naselja, v katerih so živeli. Tomo je poslušal veter v vejah, sikanje srpov na poljih, smrčanje dveh gospodov. Pravo na-sprotje hrupnemu Istanbulu. Naletel je na gostoljubne ljudi in takšne, ki so za njim metali kamenje. Svet je poln nasprotij. Vzhod. Zahod. In svilena cesta preko Himalaje, ki ju povezuje. Govek je poln nasprotij. Želel si je nadaljevati pot, po drugi strani ga je vleklo do-mov. Tudi vojaki Aleksandra Velikega so se naveličali Ori-enta. Prigovarjanje in grožnje njihovega voditelja niso zale-gle. Niso si želeli osvojiti no- RECENZUA OKOLI SVETA Aleksander Velikije v 4. st. p. n. š. zbral vojake iz vse Grčije in z njimi prodrl v Azijo. Danes je svet majhen, pot v Indijo ne traja več deset let. Turistični priročniki in drugi viri nas po-učijo, kaj se kuha v loncih dežele, ki nas zanima, o bogovih in strahovih, o najboljšem načinu menjave denarja. Turistične agencije izobesijo velike fotogra-fije lepih deklet in eksotičnih plai. Vendar, ima vsaka oblika dvojno obličje. Tudi fotografija. Njeno prazno, hrbtno stran bi bilo mogoče napolniti z mo-tivi, povsem različnimi od prednje podobe. benega sveta več. Vojskovo-dja je raziskal še reko Indus do Indijskega oceana, potem pa se je odpravil domov. Kolesar pa je odpeljal na-prej. Srečeval ljudi, povsem različne od njega. Zavite, za-krite, zagledane v svoj svet. Življenje leži golo, neizumet-ničeno, brez sramu pred te- boj. Na potovanju smo daleč od svojih znancev in kulture, poskušamo predreti meje svojega časa in prostora. Skušamo si razložiti paki-stansko ljudstvo Hunze in skrivnost njihovega dolgega življenja. Je to hrana, zrak ali neobremenjujoč način življe-nja? Posedujejo približno to- liko kot mi, ko gremo za štiri-najst dni taborit ob morje. Toda oni vse življenje živijo tako kot mi štirinajst dni v kampu. Tomo se je vozil po samot-nih poteh in tam s kričanjem, vriskanjem, petjem puščal, kar se mu je nakopičilo v glavi in telesu v naši progra-mirani civilizaciji. »Če ni Ijubezni, ni miru, če ni miru v posamezniku ga ni med posamezniki v narodu in med narodi.« Besede tibetan-skega verskega voditelja, ki živi skupaj z drugimi begunci v indijskem mestu Dharma-sali. Okrog hodi tudi mnogo po glavi pobritih zahodnja-kov, ki so se sklenili naučiti dharme. PreuČuje zgodovino dežel, skozi katere potuje in opa-zuje dogajanja v njih. Po-skuša razložiti politično sta-nje v Afganistanu, Kurdi* stanu kot je poskušal šefonj policije razložiti, da ni tajni agent, ampak le nedolžen lju-bitelj kolesarjenja. Videti je, da ni težko zbrati okoli sebe petdeset ljudi, ka-morkoli že prideš. Treba se je le usesti na bicikel in štartati na dolgo progo. »Kaj pri vas ne poznate kolesa na mo* tor?« Različni ljudje z istimi vprašanji so ga naučili potr-pežljivosti. Nekateri so ga razglašali za biznismena, ki prodaja robo iz torb. Manj, ko se je zanašal na jezik, bolj je doživljal ljudi intuitivno. Na budistični ceremoniji v Budgayi mu je neka deklica pripovedovala, da verjame v reinkarnacijo. Sicer ne ve točno, kaj je bila v prejšnjem življenju, saj si raziskavo o tem lahko privoščijo le pre-možni, a v zvezdah je pre-brala, da sta se že srečala. Ta deklica je ena od milijoh ljudi, ki jih je spoznal na poti. In njihovih običajev. Na Baliju nihče ne zajt^-kuje preden hišnim strahc^-vom ne darujejo malo riža in cvet na bananinem listu. V razmišljanju, ogledova-nju templjev, gostovanju pri domačinih, vožnji po kopnem in morju je prispel v Avstra-lijo na konec poti. In na nov začetek. TAMARAČUČNIK * ONI O NAS * iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimi ONI O NAS * ONI O NAS * iimiiiiiiiiiiiiiiiinii Zdi se, da slovenski kristjani dvigujejo glave. Iz tople zamaknjenosti vase, v katero so jih prisilila povojna leta, kalijo za zrel odnos do socialnih vprašanj, do politike, do sebe. Strah in sram naj se umakneta raz-novrstnosti politične navzočnosti. (TRETJIDAN, oktober 1989) Politično se osveščajo tudi hrvaški kristjani. MI, mesečnik katoliške mladine, v oktoberski številki prinaša reportaža iz uvodne Bosne o izumiranju cerkva. V njenem uvodu piše, "da se v zadnjem času sramežljivo postavljajo vprašanja o položaju Hrvatov v Vojvodini in na Kosovu, zelo malo pa se govori o problemih Hrvatov katolikov v Bosni in Hercegovini. Ko zaidemo globje v prostore med Dinaro in Drino, resnica razbije iluzije, saj vse več Hrvatov izginja in se izseljuje s pradedovskih ognjišč." Nesporno je dejstvo, da je kosovizacija proces jugoslovanske razsežnosti. V oktoberski številki osiješkegaTENA naj-demo intervju s pionirjem jugoslovanske sociologije, dr. Rudijem Supkom, v katerem je govoril tudi o aktualnih političnih procesih:"Recimo, Slovenci so mobilizirali problem nacije kot dominante svojega obnašanja in organiziranja, toda niso mobilizirali nacionalistične ideologije. V Srbiji se je zgodilo nasprotno. Hkrati s to afirmacijo naroda in države je bila afirmirana tudi neka ideologija, ki je tradicionalistična, konsecvativna in ki vodi absolutno nazaj." Reški VAL objavlja intervju z Levom Kreftom, šefom Marksističnega centra pri CK ZKS. Na vprašanje o rezultatih spomladanskih volitev v Sloveniji Kreft odgovarja zelo samozavestno:"ZKS je dokaj realna v pričakovanjih. Ne pričakuje politične zmage, jasno ji je, da mora omejeno ceno (napak v preteklosti op.p.) plačati, da bi potem šlo bolje. Bolj pomembne so priprave za daljše obdobje vraščanja ZK v nov demokratski sistetn. Lahko pričakujemo, da ima ZKS večje in boljše možnosti na volitvah (zaradi razvoja situacije v Jugoslaviji in Sloveniji), kot jih imajo komunistične partije v drugih socialističnih državah." V nadaljevanju Kreft dodaja, da bi združena opozicija predstavljala močnega nasprotnika ZK na prihodnjih volitvah. Ergo: opozicija - združi se! Da je jugoslovanska polpreteklost neizčrpni vir inspiracij za pisanje spominov, pogovori z očividci in zapisnikarji zgodovine, potrjuje tudi zagrebški POLET, ki je priobčil pogovor z dr. Franjem Tudmanom, zgodovinarjem in upokojenim generalom. Ko predstavi svoje poglede na NOB in revolucijo ter hrvaško nacionalno vprašanje, Tudman razmišlja tudi o Titovi vlogi."Vi, mladi, tega še ne veste in tudi zgodovina še ni dorekla: zadušitev resnične in umišljene kontrarevolucije nekaj let po vojni je bila krvava: No, to so zakonitosti vsake revolucije...Tito je soodgovoren za takšno revolucionarno obračunavanje z nasprot-niki, toda Tito osebno teh pogojev ni naročeval, niti ni vplival nanje in ni počel tisto, kar se je dogajalo v Sovjetski zvezi..." Ko govori o Titovih zgodovinskih zaslugah in o njegovem nasledniku, med drugim pravi:"...Kar se v Srbiji dogaja z Miloševičem, je dokaz, da se Srbija ni nikoli sprijaznila z avnojsko, Titovo, federalistično Jugoslavijo in bi rada ponovno vzpostavila svojo hegemonistično vizijo Jugoslavije s pomočjo enostrankarskega sistema..." Več kot očitno je, da je novi srbski komunizem globoko v izolaciji. ŠTUDENT, časopis beograjskih študen- tov v 18. številki objavlja intervju z Mihajlom Kertesom, članom predsedstva SR Srbije in vodje jogurt revolucije. O avtonomiji voj-vodinske politike in politikov govori nas-lednje:"Zelo nas prizadene, ker nas nekateri želijo prikazati kot podaljšano roko srbskega vodstva. Niti tedaj (ob oktoberski revoluciji p.p.) niti danes nismo nikogaršnji instrument. Če želijo povedati, da nekomu služimo, potem jim lahko sporočimo, da služimo edino naporom, da bi Srbija postala enakopravna republika. In, rad bi poudaril, v čast nam je, da tej ideji dobro služimo." Ne da bi dvomili v verodostojnost Kertesovih besed upamo, da ga bo Miloševič primemo nagradil za služenje. V MLADOSTI (23.10.) je izšel intervju s sociologom dr. Josipom Županovim, v katerem pravi, da je pravzaprav veliko vprašanje, kako priti iz socializma. "Vprašanje je, če bi iz socializma izstopili, kam bi vstopili. Ali v kapitalizem švedskega tipa, v kapitalizem 21. stoletja, ki se nekje smatra že za postkapitalizam, bistveno spremenjen, v primerjavi s kapitalizmom Marxa in Engelsa. Ali pa bi bili v položaju, v katerem je bila Jugoslavija 1937 leta, torej v primitivnem kapitalizmu." Županov trdi, da nismo nikoli prenehali biti avtoritativna država, imeli smo občasne liberalizacije, toda demokratizacije nikdar. Tudi Markovičev novi socializem je po njegovem mnenju neuspešen. "Ker, poglejte, da bi kolo izvlekli iz blata na področju ekonomije, morate pred tem spremeniti politični sistem, da ustvarite politični konsenz; še pred tem morate reformirati Partijo." Upanje, da bomo tako začarani orbiti preživeli, je lažno. Lahko se rešimo le tako, da nas iz orbite vržc. Čim prej, tem bolje. BRANKO ČAKARMIŠ OB DOGODKIH V SLOVENIJI Slovenski narodni odbor, ki že 45 let združuje demokratične politične stranke v skupno predstavništvo, najprej v medvojni ilegali in nato v emigraciji, opozarja ob pomembnih parlamentarnih odločitvah v Sloveniji, da gre za korak, ki predstavlja nov okrepitev naravne težnje po slovenski su verenosti, ki pa se vedno ne izpolnjuje narodovih zahtev po resnično demokratični družbeni ureditvi. Stranke, ki sestavljajo SNO, v svojih programih poudarjajo, da ima slovenski narod po naravnem pravu pravico do svoje države. Ta naj bo osnovana na ustavi, ki bo sad pluralistične, svobodno izvoljene ustavodajne skupščine, ter zagotovilo tako človekovih osebnih pravic kakor svobodnega delovanja vseh demokratičnih političnih smeri, ki sestavljajo slovensko narodno občestvo. Omejeni programi se tedaj povsem strinjajo z zahtevami demokratskih gibanj v Sloveniji, ki so z letošnjo Majsko deklaracijo postavila osnovo bodoši slovenski demokraciji. Ob tej priložnosti SNO ponovno poudarja, da se bo naš narod dokopal do novih možnosti za rast pa tudi za vključitev v zbor svobodnih evropskih narodov le tedaj, ko bo prost vsakega totalitarizma, to je, ko bo z enako odločnostjo zahteval in dosegel pravico do samostojnega demokratičnega odlocanja tako o odnosih do drugih držav kakor tudi o notranji ureditvi svoje družbe. SLOVENSKINARODNIODBOR potopis Izstopiva nedaleč od zasil-nih bivališč najrevnejših, ki se nezdržno širijo na obrobju velemesta. V nos mi udari smrad neurejene kanalizacije in iztrebkov živali, ki se gnetejo na premajhnem prostoru. Kamele vseh mogočih rjavih odtenkov potrpežljivo mežikajo v tiransko sonce in se ne zmenijo kaj prida za vsiljivo radovedne kupce. Odrasli samci so večji in videti nekako bolj dostojanstveni kakor njihovi mlajši nasledniki in samice, ki z zvezano nogo nebogljeno poskakujejo naokoli. Nekatere živali so zaz-namovane z roza madeži, kar pomeni, da jih čaka le še nekaj dni ali pa celo ur življenja. V očeh nestrpnih kupcev so le še kosi mesa in kože, iz katere delajo domačini številne uporabne stvari. Med prodajalci izstopajo črni, visokorasli Nubijci. Tem-nopolti nomadi se držijo skupaj in mirno čakajo na primerne kupce. Za njimi je dolga pot, saj jih veliko prihaja iz oddaljenega Sudana, kjer trenutno divja državljanska vojna. S kameljo čredo so preživeli nekaj napor-nih tednov, da so jo varno pripeljali vse do Kaira, kjer se enkrat tedensko zberejo rejci od vsepovsod. Tu, v prestolnici Egipta, jih čaka še zadnja preiz-kušnja. Živali morajo prodati čim bolje, saj je od izkupička odvisno, kako bodo živele številne družine v naslednjih letih. Zdi se mi, da je nekajletna reja kamel le donosna, daj lahko za živali iztržijo tudi do 2000 egipčanskih funtov (preko 1000 $). Na sejmu je seveda mogoče kupiti tudi vso potrebno opremo za vse vrste kamel. Pretkani trgovci kriče ponujajo svoje blago in se ne zmedejo niti pred redkimi belimi radovedneži, ki se znajdejo tu. Zagoreli starec z belim turbanom, segajočim globoko na čelo, me pomilujoče premeri, češ, kako sem reven, ker ne premorem niti ene same kamele. Na vsak način mi skuša vsiliti sedlo ali pa vsaj bič, saj za kamelo bom že še zaslužil... Sejemski vrvež še dodatno poživljajo dolgodlake koze, oslički in pohlevne ovce. Osli so nadvse priljubljeni kot naj-cenješe prevozno sredstvo m delovna sila, saj si kamele ne more privoščiti vsakdo. Veliko redkejši so konji, saj so dragi in prezahtevni glede prehrane. V glavnem so namenjeni fijakar-jem, na katerih si razvajeni turis- ALIŽEUTE KAMELO? foto: Tomi Drozg "Suq al gimaal, suq al gimaal (kamelji sejem)?" poskušava z najino borno arabščino. V večni gneči na hrumečem avtobusu brez vrat, naletiva le na začudene poglede zagorelih domačinov. Spet bentim nadjezikov-nim prepadom in nerazumevanjem Arabcev. Dan prej pa meje v zanikrni krčmi navdušeno napadel možakar v brezhibno beli galabeji: "Oh, you speak Arabic ?" ko sem z natakarjem izmenjal ves moj besednizakladpetih arabskih besed. Končno se nekomu le posveti, kaj iščeva. ti prihranijo mukotrpno pešačenje okoli takšnih in drugačnlh arheoloških skušnjav. Med raznoliko množico živali se odvija vsakodnevno življenje družin, ki se selijo skupaj s svojim premoženjem - čredo kamel, ovac... Za vc^galom me preseneti zaudarjajoči vonj klavnice na prostem. Okrvavljena mesarja ravnokar dajeta iz kože ovco, katere meso v roju muh ne izgleda nič kaj mikavno. Prav nič ne zavidam beduinski družini, ki se veseli spremembe na jedilniku. Ob misli na hrano, se mi želodec kar obrača. Dovolj mi je neprijetnih von-jav, zahrbtnih kameljih, konjskih in še kakšnih fig, množice živali in vsiljivih trgov-cev. Kar oddahnem si, ko se spet znajdem na blatni ulici, kjer me obkrožajo le bosonogi otroci. Spet je tu večna prošnja za bakšiš, ki pomeni karkoli: bom-bon, pomarančo, svinčnik, naj-raje pa denar. Bakšiš je v Egiptu nadvse pomembna zadeva: otrokom privabi na obraz širok nasmeh, natakarja naredi prijaznejšega, v nabitem hotelu ti omogoči prosto posteljo, odpre ti vrata, ki so drugače turistom zaprta... Zatorej tujec, ne pozabi na bakžiž! FABJANIGOR ^^P^^^^^T^IT"B^^^TI^"^^^^^TB^^ ¦ ^^TT^^^^fc W JULliZ/, ,JLg>,,..., 11, :t. 1? VČEMU JE STVAR? Usposobiti se kot človek-posameznik za bivanjsko svobodo. Odkritje avtentičnosti hrane. Spregledati avtentičnost hrane vsakega hranečega se bitja - vzrok in pomen obstoja v naravi po avtentiČni hrani. To je bistveno. Nato sledi spregled vprašanja, kaj pa je edina avten-tična hrana človeku? Spregle-dovati povezave iz odgovora, preobrazbe in vrednostne razsežnosti za prihodnost življenja sebe, ljudi, narave in sveta. Udejanjati! Iz tega prvega temelja bivanja odkriti-spregledati ter udejanjati v sebi še drugih šest temeljev bivanja! Svetovni sociolog Wittfogel odkriva pojav hierarhične or-ganizacije absolutne, totalitarne oblasti in podrejanja na svetu iz izhodišča obsežnih namakalnih naprav - ogromnih objektov in velike organizacije množičnega dela - v osnovi vse za preživljanjc. Ob velikih rekah so tako zascgli veliko ozemlja in tvorili države z absolutno oblastjo idejnega organizatorja, vladarja - Boga. Torej vidimo, da mu je izhodišče osnovno bivanjsko delo. Meni je iz-hodišče življenje. V primeru te zgodovine (kot pri vsakem primcru) odkrivam izhodišče v hrani - v snoveh, ki so jih ljudje jemali za hrano, živeli določene tipe preživljanja in nezavedno ustvarjali globalne dobe. Civilizacija kot znan pojem iz-haja iz velikih, starih civilizacij vzhodnih, oziroma podnebnih despotij: Kitajske, Indije, starih Amcrik, Sumerije in Egipta. Vse izhajajo iz podnebja talne vode, neaktivne, a plodne zemlje in velikih rek, ob katerih se avtohtono rasle podnebne tarve-žita, ki jih je človek vzel za hrano in razširil. Za navidezno lahko preživljanje torej, se je pojavil vdor človeka v zemljo -začetek največjega nasilja nad naravo, začctek organiziranega izkoriščanja narave in načela iz-koriščanja sploh, velik vzpon napredka z rastjo sposobnosti izkoriščanja narave, živali in ljudi: Pojavilo se je delo. Nasilje znotraj organizma človeka. Nastala je delovna organizacija Jjudi - oblast, odvisnost od ljudi, miti pomembnosti. Začela se je kultura in nekultura (etika) , začele so se velike religije in države. Osvoboditev od dela je bila poslej možna samo na dva načina: s hierarhijo oblasti in pozneje z denarjem, kar je še zdaj v veljavi, če dodamo NOVA KULTURA BIVANJA Foto: Stanka Jelenc V CEAfU nova ladtura bivanja? Nova kultura bivanja je potreba v kritičnem času narave, človeštva in posameznika. Vse, kar Ijudje počnemo z naravo, počnemo s samimi seboj, s svojim organizmom - in nasprotno, kakorpočnemo in želimopočeti s svojim organizmom, delujemo na naravo. Ze zdavnaj, po ledeni dobi je clovek med živalmi zavoljo obstoja nezavedno sprevrgel svoj organizem iz naravnih temel-jev bivanja ter iz funkcije do narave. Zastavil se je v čutne temelje bivanja tersstrahom in negotovostjo začel naravo podrejati sebi - zgubljati svobodo. Edino bitje, ki seje sprevrglo v večno nezakonito nasilje za svoj obstoj, v izjemno antropocentričnost inpri tetn razvijalo dušev-nost. Edino bitje, kije s svojim življenjem vzrok bolezni Zdajje vse toprispelo v veliko krizo življenja in vgrožnjo obstoja narave, grožnjo, ki nezadrzno napreduje. Potrebna so življenjska odkritja temeljev bivanja. Potreben je preobrat v temeljno prenovo življenja po sebi To in nič manj zastavlja šola življenja za novo kulturo bivanja pri ZELENIH Slovenije - ker se je to zgodilo in pojavilo v Sloveniji. službeno znanje, redko z as-kezo, ki jo je pogojevalo vzdrževanje drugih. Za padavinsko Evropo, poz-nejši vodilni kontinent civilizacije, je bilo odločilno, da so ljudje za "boljše življenje" uveljavili podnebno spYe-jemljivo pšenico-kruh in ječmen iz Egipta v Grčijo, torej tudi delo, predvsem za druge, in vse ostalo. Bogjnja Demetra v Eleusini. Demos meter: "mati ljudstvu" iz gemeter "mati zemlja. Stabilnost bivališč, večja gotovost, večja ženskost. Bogin-ja je bila le poosebljenje predstave življenjske sile zemlje, namesto življenjske sile živali. Zmanjšanje ubijalskega moškega značaja za pre-življanje. Pojav zavesti posmrtne reinkarnacije po ob-navljanju žitnega semena v zemlji. Pojav dobrote, ljubezni in zavestnega trpljenja. Krščanska Marija, vstajenje, vezanost obhajila. Potem je bila žitna trava za hrano preko Rima uvedena v Evropo (krščanski misionarji) - in delovna pokor-nost. Pozneje so ljudje za svojo svobodo od neposrednega dela, kakor tudi od oblasti ter za svoj vpliv dobrobiti, razvili moč in razsežnosti denarja, simbola, ki elastično dosega vse potrebe - in razvili so industrijo in materialistične znanosti kot iz-hodišče življenja. Toda nižje iz-hodišče v travnato žitni hrani je ostalo, le da se je pomešalo (dopolnilo) z živalsko hrano - s prejšnjim in z novimi razsežnostmi nasilja do živali. Zdaj se dogaja, kar se dogaja. Trdim, da človeštvo še ni doseglo ravni smiselnega, zakonitega življenja, ravni življenja sploh, da je na stopnji prenapetih, iz življenjske funkcije izvrženih petih čutov, ki so v resnici po naravi sredstva za življenje, ne cilj po sebi. Trdim, da je izkoriščanje narave -manipulacije z naravo, vzrok nesvodobe človeka, vzrok iz-koriščanja med ljudmi in vzrok vseh bolezni. In da stopnjam in razsežnostim manipulacij z naravo sledijo enake stopnje in razsežnosti osebne nesvobode človeka in bolezni, le vidne oblike se spreminjajo. Trdim, da je propaganda napredka ali preseganja izkoriščanja človeka po človeku, kakor tudi vsa obstoječa etika, farsa, saj je neposredno delo ljudi z naravo prešlo na silovito, ogromno teh-nologijo - naravnost na ropanje in uničevanje narave. Načelo iz- life is life koriščanja človeka po človeku, kakor tudi vsa obstoječa etika, farsa, saj je neposredno delo ljudi z naravo prešlo na silovito, ogromno teh-nologijo - naravnost na ropanje in uničevanje narave. Načelo izkoriščanja je nasprotno, neprimerljivo močnejše, vseobsegajoče. Osebna nesvoboda, načelo izkoriščanja, nasilje sploh, tema zavesti pred resnico, nev-rednost notranje resnice, prednost laži pret-varjanj, interesnih zavajanj in smer smrti, so sedaj na vrhuncu na tem planetu - pred robom propada življenja samega. Trdim, da je mogoče sebe-človeka osvoboditi le z os-voboditvijo narave. Trdim, da je avtentična sadežna človekova hrana, ki osvobodi vdor v zemljo in ubitje živali, skupaj s spregledi in udejanjanji ostalih šestih temeljev bivanja, temeljno odkritje za osvoboditev narave in človeka ter za smer in raven življenja - torej notranje jedro ekologije prihodnosti. Trdim, da bo to največji preskok zavesti z najglobljimi možnimi rezsežnostmi zavesti človeka sploh. Trdim, da bo to začetek največjih pozitivnih preobrazb na tem planetu - preobrat iz splošne rasti negativnosti v splošno rast pozitivnosti -življenjske sile, resnice in lepote. KAKO udejanjiti novo kulturo bivanja? Nov tip eksistence na svetu človeka in celotne narave hkrati - vse se začne iz neopazne majhnosti. Najprej setn čisto sam. Zdaj po trinajstih letih usposabljanja v izredno težavnih (nasprotnih) razmerah pri hoji v nez-nano in pa približevalnega delovanja, sem na točki, ko začenjamo znotraj organizacije ZELENIH Slovenije spoznavnopraktične brezplažne tečaje sedmih temeljev bivanja v Cankarjevem domu. (Torki, srede, četrtki, ob 17.00 uri, Valvazorjev prehod, od 7. novembra naprej). To je prva seznanitvena stopnja z vadbami notranjega organizma in načina življenja, kolikor se danažnji kulturni človek more in sme soočati s seboj in z okoljem. Tako ne bomo zastavljali tiste stopnje uresničevanj, ki tvori način bivanja. Za tak tilj so potrebni telesno voJjni in duhovno močni posamezniki ter predvsem pogoji za novo kulturo bivanja, ki jih ni. (Življenjski izziv v človeku.) Potreben je prostor pod soncem, družbeno-politična legitimnost te vsebine in tega ukvarjanja, sprejemljivost javnosti ter poseben projekt -namensko programsko sredižče na novo kul-turo bivanja v primernem naravnem okolju. Razumljivo, da je sadjerodnost, zlasti mešana, prvi kriterij okolja. Problem je v tem, da je slovenska zavest navajena prednosti uvažati, da pa se zdaj tu pojavlja možen in potreben izvoz kar epohalne naprednosti. Kako pri nas to prepoznati in aktivno vrednotiti? Obenem pa smo Slovenci zemljepisno, zgodovinsko in značajsko primerni za ta pojav. Ker usposabljanje in v sebi doumevanje ni cilj po sebi, sledijo organizacijske potrebe ekološko zaščitenih področij in legitimnost življenja usposobljenih posameznikov, ljudi, ki bi zgolj z načinom bivanja v sposobnosti nedotakljivosti narave in pa z aktivnimi učin-kovanji višje zavesti povzročali najprej rehabilifacijo in nato novo prenovo narave. (Pokrajinski mešani sadežni parki. Drevesa so za naravo in življenje važnejša od ljudi.) Tako naj bi bili upravičeni za tak svoj obstoj pred družbo, pred samimi seboj in seveda znotraj evolucije resnice. Ne napadamo nikogar in ničesar. Potrebujemo le konkretno pot, možnosti, ki je dolga, a mogla bi učinkovati tudi hitro. Že vednost, da je bivanjska svoboda, samobitnost, človeka- posameznika možna, bi na daleč spreminjalo stanje sveta. Pri vsem tem je pri nas naprednosti in uveljavitev ZELENIH Slovenije odločilnega pomena, kakor tudi naprednost slovenske politične družbe. Zato, ker živita pri nas prof.dr. Dušan Plut in pa prof. dr. Leo Šešerko, predsednika ZELENIH Slovenije (izvršilni odbor in programski svet), doživlja ta vsebina premik v samostojen življenjski proces, ki se ne bo nikoli veČ ustavil. KOMU JE NAMENJENA nova kultura bivanja? Življenju. Končati moram, drugače ne bo objavljeno. Prosto je za samoiz-vajalce programov drugače, za neposredne, kakor tudi posredne spremljevalce programov, za javno&t. Dobro bi bilo presegati vnaprejšnje predsodke. Lojze Stanič - Živogoj life Js lif e /¦ FELJTON PROTOKOLI SIONSKIH MODBECEV Voditelji, katere smo zaradi njihove ser-vilnosti izbrali med ljudmi, ne bodo imeli nobenih izkušenj v vodenju. V naši igri bodo postali pešaki v rokah naših učenja-kov, naših genialnih svčtnikov, naših spe-cialistov, ki so bili od rane mladosti vzga-jani za opravljanje svetovnih poslov. Kot veste, so se ti ljudje šolali v našem božjem hramu, okoristili so se z navodili iz naših političnih načrtov, z izkušnjami zgodovine in z opazovanjem vseh dogajanj. Goimi se ravnajo le po rutini in teorijah (3), ne skrbijo jih posledice, ki iz tega izhajajo. Ne bomo jih obravnavali, naj se zabavajo (4). Zakoni, ki so plod znanstvenih teorij, imajo zanje velik pomen (5), mi pa smo ustvarili slepo zaupanje v znanost. Njihovi intelektualci se napihujejo s svojim zna-njem, katerega logika ni potrdila in uresni-čujejo zamisli črpane iz teoretičnih na-ukov, kakor so jih napisali naši agenti z na-mero, da obrnejo duhove v smeh, ki si jo želimo (prevajalec spominja uspehe Dar-vina, Marxa, Nietzscheja in drugih nedo-kazanih učenjakov (6). Mi bi tu omenili propagando, ki je bila namenjena Fre-udovi, Bergsonovi in Einsteinovi teoriji) Sposobnost prilagoditve vsakemu narodu (7). Računati moramo z modernimi idejami, s karakterjem in težnjami narodov, da se ne pregrešimo v politiki upravnih del. Zmaga našega sistema - katerega mehani-zem lahko deluje različno po tempera- (3) Nilus: Oni se ne okoriščajo s podatki, ki jih daje zgodovina (4) Nilus: Naj se zabavajo, da se izpolni čas; naj živijo v upanju na nove naslade ali v spominih na preteklo veselje (5) Nilus: S pomočjo te ideje in s sodelovanjem našega tiska bomo nenehno krepili njihovo slepo zaupanje. (6) Tu pri Nilusu namesto oklepaja sledi odstavek: Zidje izrabljajo Darvvina, Marxa, Nietzscheja (Polj. in italij.: uspeh razdiralnih tokov v znanosti). Ne mislite, da so naše trditve prazno govorjenje. Pomislite na uspeh Danvina. Nietzscheja, Marxa, katerega smo mi pripravili. Demoralizirajoči učinek vseh znanstvenih tokov na duh Goimov, nam ne sme uiti. (7) Polj. in italij.: Sposobnost prilagojevanja v poli-tiki. mentu narodov, s katerimi prihajamo v stik - ne bo popolna, če njena praktična uporabnost ne bo plod rezultatov prete-klosti in podatkov sedanjosti. Tisk (8) Moderne vlade imajo v rokah zavidljivo silo, ki v ljudstvu ustvarja struje idej. Ta sila je tisk. Njegova vloga je v tem, da izraža reklamacije, da objavlja pritožbe ljudstva in izziva ter ohranja nezadovolj-stvo. Tisk je poosebljena zmaga svobode ogovarjanja, vendar nihče razen nas te sile ne zna organizirati tako, da bi se z njo okoristil (9). S to silo smo mi dosegli naš vpliv (10. Zlato in naša kri (11) Mi smo si preko tiska nagrmadili zlata, čeprav včasih v potokih krvi in solza, ven-dar namen opravičuje sredstva. Pretrpeli smo mnogo naših žrtev, vsaka naša pa pred Bogom velja tisoče Goimovih. DESETA SEJA (1) Despotska židovska vlada (2) Kakšno vrsto vlade naj bi imele družbe, v katere je že z vseh strani prodrla korupcija, v katerih se dosega bogastvo s prebrisanimi prevarami (3), kjer vlada čudna razpuščenost, kjer se morala vzdržuje s kaznimi (4), ne pa s pridobljenimi načeli, kjer so domoljubna in verska čustva zamenjana s kozmopolitskimi idejami? Katera druga oblika vladavine se lahko da takim družbam, če ne despotska, ki vam jo bom zdaj opisal. Vzpostaviti moramo trdno centralizacijo vlade, da tako dobimo v roke vse družbene dejavnike. Potem bomo avtomatsko, z novimi zakoni uredili vse funkcije političnega življenja naših podložnikov. Ti zakoni bodo postopoma ukinili privilegije in politične svoboščine, naše kraljestvo pa se bo pokazalo v tako veličastnem despozizmu, da bo vselej in pov-sod lahko pregazilo odporne in nezadovoljne. D.J. trdi (5), da despotizem, o katerem govorim, ni usklajen z modernim napredkom; dokazal bom nasprotno: Žido-masonska moč, utemcl jena na propadu vere (6) V časih, ko so ljudstva v svojih vladarjih gledala izvrševalce božje volje, so se njihovi volji brezpogojno podrejala. Odkar pa smo jim mi prišepnili o njihovih lastnih pravicah, so začela svoje vladarje prištevati med navadne smrtnike. Ljudstvo, kateremu smo odvzeli vero, je prenehalo gledati njihovo maziljenje kot sveto stvar. Kakor hitro smo omajali vero v boga, je bila oblast odrinjena v kot. Postala je javna lastnina, do katere smo se potem mi dokopali. Še več, sposobnost vladanja masam in posameznikom s pomočjo teorij in velikih fraz, s tako imenovanimi zapovedmi social-nega življenja z etiko in vsakovrstnimi znanji, s katerimi Goimi ne morejo razumeti niti doseči cilja, ta sposobnost je posebnost našega ad-ministrativnega genija, vzdrževanega z analizo, opažanjem in tako natančnimi raz- (8 Polj. in italij.: vloga tiska (9) Nilus: Prišla je v naše roke (10) Nilus:... vendar izza kulis (11) Italij.: Zlatoin kri (1) 6. zapisnik francoskega rokopisa; 5. seja pri NILUSU. (2) Poljsko:organizacija centralizacije, utrjene z administracijo. Italjansko: Zidovski avtokratizem. (3) NILUS: Kjer nenehno vladajo prepiri. (4) NILUS: In s strogimi zakoni. (5) NILUS: Rekli nam bodo, da... (6) Poljsko in italijansko.Sredstva za pridobitev oblasti s pomočjo masonstva. lagami, da na tem področju ne moremo imeti tekmeca, kakor tudi pri izdelavi načrtov političnega delovanja in solidarnosti (7). Razdor in egoizem krščanskih narodov (8) Nekega dne bi se proti nam lahko zedinili vsi Goimi, vendar smo se s te strani že zavarovali s tako globoko ukoreninjenimi neslogami med njimi, da jih ni mogoče več izkoreniniti. Zanetili smo prepire iz osebnih in narod- nostnih interesov in razpihnili njihova verska in rasna nasprotja, toraj vse občutke, ki jih v njihovih srcih že skozi stoletja ohranjamo. Zaradi tega nobena država nikjer ne bo našla pomoči v boju proti nam, ker bo vsaka država mislila, da bi koalicija proti nam, njej sami škodila. Preveč smo močni, računati morajo z nami. Oblasti ne morejo skleniti nobenega dogovora, ne da bi mi pri tem trajno sodelovali. (7) Pri NILUSU:"Kolikor mi vemo, so bili edino družba, ki bi v tej znanosti lahko tekmovala z nami, Jezuiti. Vendar nam jih je uspelo razvrednotiti v očeh neumnih mas, ker so oni javna organizacija, medtem ko smo mi ostali za kulisami in držali našo organizacijo v tajnosti. Ob tem bi lahko rekli, kaj briga svet, ali bo postal njegov gospodar glava katoliške cerkve, ali despot sionske krvi? Za nas, "izvoljeno ljudstvo", pa to ne more biti vseeno." (8) Poljsko: Zakaj je sporazum med državami nemogoč? Italij.: Sporazum med državami je nemogoč. (9) Pri Nilusu: "Če bi se v sovražnem taboru znašel genij, bi se lahko boril z nami, vendar se novinec ne more boriti z našimi starimi borci in borba med nami bi bila tako strašna, kakršne svet še ni videl. Toda za njihov genij že prepozno." (lO)Polj.: Zlato kot spodbujevalec vladnega mehanizma. Italij,: Zlato, spodbujevalec vlade. (ll)Nilus:...je že dokazala, da moč kapitala presega ugled vlade. (12)Pri Nilusu je bolj jasno: Da bi imel kapital svobodno delovanje, mora dobiti monopol in-dustrije in trgovine. Nevidna roka že začenja to uresničevati na vseh straneh sveta. Ta privilegij bo dal industrijalcem politično moč, s katero bodo zaradi prekomernega bogatenja tlačili ljudstva. (13)Polj. in italij.: Pomembnost kritike. lifeislife Židje, izvoljeno ljudstvo. Gospod je rekel:" V mojem imenu kralji kral-jujejo." Naši preroki so nam govorili, da nas je sam Bog izbral, da kraljujemo vsemu svetu. Zato nas je Bog obdaril z genijem. Našo nalogo moramo pripeljati do tega dobrega namena, ta pa je, osvojitev sveta z miroljub-nimi sredstvi.(9) Zlato, prava moč vlade.(lO) Danes vse kolesje državnih mehanizmov usklaje spodbujevalec, ki je v naših rokah. Ta spodbujevalec je zlato. Znanost politične ekonomije, ki so si jo izmislili naši učenjaki (11), že dolgo izraža spoštovanje kraljevskemu prestižu kapitala. Monopol trgovine in industrije. Da bi imel kapital svobodo delovanja, mora ustvariti svobodo industrijskega monopola, ki bo omogočil zasuženje ljudstve.(12) Danes je važnejše ljudstva popolnoma razorožiti kot voditi jih v vojne, izrabiti njihove porajajoče se strasti, kot da jih utišamo, sprejeti in v našem smislu razlagati ideje, kot da jih onemogočimo. Razdiralna vloga našega tiska.(13) Bitni in trajni problem naše vlade je, da s kritiko oslabimo javno mnenje, ki naj izgubi navadno razmišljanje, ki naklonjeno obvladovanju opozicije, s puhlim govor-ništvom, usmerja svoje sDe. tolmačenjem, prišli do tega, da se med seboj sploh ne bodo razumeli. V tem stanju bodo med seboj sprti GOIMI drug drugega izdajali vnašo korist. Različnost mišljenja najuspešnejše rojeva nesporazume in sovraštva. S temi sredstvi bomo zasejali raz-dor v vseh strankah; razdvojili bomo skupne moči, ki nas ne poslušajo in se nam ne podvržejo, onesposobili pa bomo tudi vsako osebno pobudo, ki bi nam bila lahko ovira pri našem delu. Rušenje osebnih pobud.(19) Nič ni bolj pogubnega kot osebna pobuda. Če je genialna, lahko napravi več kot milljon posameznikov, v katere smo vnesli razdor. GOIME moramo vzgojiti tako, da se jih bo pred vsakim delom, ki zahteva osebno pobudo, polastilo malodušje. Svoboda delovanja (20), s katero smo GOIMOM napolnili glave, slabi njihovo moč, ko se spodtaknejo ob tujo svobodo. Odtod se porajajo neuspehi, razočaranja in moralni pretresi. parade žido- Židovska nadvlada. Govorniške masonov.(14) Že od nekdaj so narodi, kakor tudi posameznik jemali besede za dejanja. Zadovoljujejo se z zunanjim videzom in zelo redko pazijo na to, ali se obljube, ki se nanašajo na socialno življenje izpolnjujejo. Zato (15) smo organizirali ustanove z lepimi pročelji-masonske lože (16), ki bodo zgovorno dokazovale njihov prispevek k napredku. Os-vojiii smo fizionomijo vseh strank z liberalnimi težnjami, jim preskrbeli govornike, ki so toliko govorili, da so poslušalce utrudili in razjezili. Korupcija javnega mnenja.(17) Da bi javno mnenje pridobili zase, moramo zaplesti in vnesti toliko protislovnih mišljenj, da se bodo nepoučeni GOIMI v tem labirintu izjgubili in prišli do zaključka, da je bolje, če nimajo svojega političnega mišljenja, da je bolje, če javnost ne sme poznati političnih vprašanj v njihovem pravem smislu, ker je to stvar za tiste, ki vodijo. (18) Drugo uspešno sredstvo do uspeha in prevlade je, da spod-bujamo običaje, navade, strasti, ljudske običaje tako, da v tem kaosu nihče ničesar ne bo mogel razvozljati in bodo Ijudje, ki bodo gledali vse iz različnih stališč, vendar s svojim Vse to nam bo končno omogočilo GOIME tako utruditi, da nam bodo ponudili med-narodno oblast, ki bo po svojih težnjah in pripravah zlahka zajela vse vlade sveta in ustvarila eno nadvlado. (21). Takrat bomo namesto kraljujočih vladarjev spravili na oblast pošast, ki jo bodo vsi priznavali kot naddržavno vlado. Njene roke se bodo kot klešče širilc na vse strani, njena organizacija pa bo tako gromozanska, da bo z lahkoto vladala vsem narodom. (14)Polj. in italij.: Institucije pročelja. (15)Nilus:... z edinim namenom, da paradiramo. (16)Ni!us:... katerih člani bodo z zgovornimi govori dokazovali in slavili svoj prispevek k napredku. (17)Polj. in italij.: Pridobivanje javnega mnenja. (18) Zidje so že dosegli, da si v finančnih vprašanj ih niti posameznik niti predstavnik znanosti, celo same vlade, ne upajo imeti svojega mišljenja, če niso prej vprašali njih, Zidov, ki z vsemi financami gospodarijo v svojo lastno korist. (Beležke v tekstu). (19)Polj.: Pomembnost osebne iniciative; (20)Nilus: Napetost, ki je nastala zaradi svobode delovanja. (21)Nilus:,..splošno. Se nadaljuje 'totorokmie Kolanja po sccni (Intinini žur. hotcl Apollo. Portorož. 4. mnember IMSM) hi.nKi /.i\i"l /ii.iii hkIi p«kI micni: Piki. Miijvl.i. Hi\'ii! •,! Miiiisir.ni!. nir. S.nn-scu\,ulilJ.il i iii ».c injc Jcuiii dircktor ri)lanja Niknla Danijanic. d\a rcpublikanca in Majcla \rlio\nik (Franci /. - 1'iki ni; pijan. ()n crkujc ikI smcha.) *•"**