Razne pravltice. (Dalje.) Ah, kako strašno je čarovnica kričala! Pa ni ji bilo pomoči. Čez par minut je bila že spečena. Metka je nato stopila h kletki in je rešila brajta. Preden sta otroka zapustila hišico, sta še pregledala vse kote. Našla sta mnogo zlata in žlahtnih kamnov. Vzela sta s seboj, kolikor sta mogla nositi, in nato sta brž zapustila to nesrečno hišico. Kmalu sta našla pot domov. Dospela sta tja še pred večerom. Mačeha je bila umrla, oče pa je samo vzdihoval za svojo deco. Kako srečni so bili vsi trije, ko so bili zopet sjoipaj. Z zlatom, ki sta ga bila otroka prinesla iz čarovničine hišice, so mogli prav udobno živeti in ni se jim bilo treba bati gladu. 3. Deklica in strašilo. (Francoska pravljica.) Nekoč je živel bogat trgovec. Imel je tri bčere. Vse tri so bile lepe, ali najlepša med njimi je bila najmlajša hčerka. Zato so jo vsi imenovali Lepo. Njeni sestri sta ji .avidali to lepoto in sta jo zračeli sovražiti. Nekega dne se je pripetila trgovcu velika nesreč • Izgubil je ves svoj denar in vse svoje premoženje. Moral je zapustiti svojo lepo hišo in se preseliti kot siromak s hčerkamp v malo hišico izvpn mesta. Delati je moral tam na vrtu, da se preživi. Ljudje so pomilovaii njega in Lepo. Ostalih dveh hčerk ni nihče pomiloval, ker sta bili prejkoslej ošabni in nevljudni. Oče in Lepa sta vstajala zarana. Med tem ko je oče delal na vrtu, je ona pospravila po hiši in pripravila zajtrk. Starejši sestri sta spali do desete ure. Ko pa sta vstali, sta takoj začeli psovati in napadati Lepo, kakor da bi bila ona zakrivila vso nesrečo. Nekega jutra je dobil oče pismo z naročilom, naj pride v neki grad. Dobiti je tam moral nekaj denarja. Pripravil se je za potovanje. »Kaj hočete, da vatn prinesem?« je vprašal pri slovesu svoje hčere. Starejši hčeri sta želeli bogata darila, najmlajša pa ni hotela, da bi očc preveč denarja izdal. ampak rekla je: »Želim si lepih rož. Prin.esi mi vsaj eno in zelo ti bom hvaležna.« Oče je odpotoval na konju. Dospel je srečno v grad. Ko je opravil svoj posel, se je takoj zopet odpravil proti domu. Med potoma ga je žatekla noč sredi -velikega gozda. Temno je bilo, nato pa se je še vlila ploha. Iz daljave se je čulo tulenje volkov. Trgovec je splezal na drevo, da bi vidp], če ni kje kaka luč. V eni smeri je opazil svetlobo. Brž se je spustil na tla in je odšel_ tja. Dospel je do vrat velikega poslopja. Vrata so bila odprta,in po vseh prostorih se je razlivala svetloba. Klical je, ali nihče se ni oglasil. Zato je svojega konja sain postavil v blev in je nato stopil v hišo. Videl je več praznih sob, nazadnje pa je našel jedilnico, v kateri je stala bogato z jedili obložena miza. V kotu je stala velika ppč, da bi se ogrel, potein pa je postavil stol k mizi in je začel jesti. Truden je žc bil. Prpiskal je par sob in res je našel v eni izmed njih prav udobno postclj. Slekel se je in je legcl vanjo. Ko se je v jutro prebudil, jc našcl tam, kamov je bil položil svojo staro obleko, povsem novo. Oblekel se je in je zopet šel v jedilnico, kjer je že bil pripravljen bogat zajtrk. Odkar je bil v IiiŠi, še ni videl žive duše. Okoli vsega poslopja sp jp razprostiral krasen vrt. Stopil je tja, da bi i.abral nekaj rož. Nabral je šopek najlppših rož za svojo najmlajšo ličei*. Kar je šlisal za seboj strašen glas. Obrnil se je in je videl strašilo v človeški opravi. Od njegovega glasu se je treala. zemlja. " »Nehvaležneš!« je zatulilo strašilo. »Sprejel šem te v svojo hišo. Pogostil sem te kakor kralja, a ti si' mi v zahvalo potrgal najlppše rože. Prjpfavi se, ker te bom čez četrt ure ubil.« "'!',. Trgpvec se je Vrgel na tla in začel milo pro- ¦'U_. - . ....,_. ., ,. . _.i'Ul. -iU-Gl sem nesti nekaj vgj. svoji nr.jmlajši hčerki. Nisem t,i hotel nič ukrasti, niti tc 2?.liti.« (Dalje prihodnjič.) /7.-.I