853 Deset pesmi Jaša Zlobec WILLE moč je protoplazma megla ZUR MACHT ki ojekleni ude iz pogledov kali diamante moč je razpoznavno znamenje našitek na rokavu železno mrežo spleta opasala je svet po vseh ravnikih je peta razsežnost poslednja poteza s čopičem osmi dan vsakdo na zadnjem kotičku tega planeta je postavljen pred odločilno vprašanje volja do moči je tiktakanje razmejitvena črta minsko polje ki deli rablja od žrtve noč in dan ki kliče smrt na plan klavca ki preži globoko v vsakem od nas 854 Jaša Zlobec JAJCE samo roko je treba stegniti razširiti prste potem ko pregrizneš popkovino in hočejo pljuča dihati kamor koli sežeš bela stena v oval zaobljena s slutnjo svetlobe za sabo samo roko je treba stegniti da boš stopil v svet kot kača sem ki lahko stiska samo navznoter drobi kosti ubija živi krhke lupine ne more predreti pološčena meja belega kamna pa si nalaga nove in nove plasti in ko bo nekoč počila bosta ostala samo dva uboga kosa gladkega mrzlega marmorja pogled proti zvezdam ko se grušč pod nogami zamaje ko smolnata tema okuje zapestja o saj zrak ne zatrepeta zrak se niti ne zgane in veter je samo pregib orehove krošnje in oddaljeni blisk samo podoba ostri robovi črnih oblakov v mesečini samo obledela tapiserija ni zraka in ni vetra in ni oblakov in ni zanosa mrzli pogled zvezd kuje mavrico severnega sija v večni led vkovano Deset pesmi I. hladna mušica jeklene cevi ravna vse griče vse gozdiče borovcev osuje krvave liste brina v molk vse se skrči vse zastane svinec je položen na zemljo niti najdrobnejši mladič ne plane ne zadrgeta vse je stisnjeno na dno vrtač brez diha z obrazom v porumenelo travo hladna mušica jeklene cevi je zbrisala vsa obzorja lijaki starodavnih granat so majhna siva morja življenje čaka in trudno bedi v tihi grozi trepetajoče ždi II. ko se zlomi dan in se veje starega hrasta ki so v igri s sončnimi žarki skrivale svojo smrt trudno povesijo razgalijo svojo nagost betežnost hromih rogovil ko prva poševna kopja večera skozi lažno bahavost robid udarijo v sivi kamen mu izžamejo gorkost preženejo martinčke v mrzlo spanje ko se vroča spogledljivost dekliških oči ubogljivo umakne med vlažne rjuhe ko neizsanjana sreča poklekne pred surovo sapo moškega ko turobni lajež lisice toplo vas začara v zakleto ladjo 855 856 Jaša Zlobec je črni vran edino bitje ki se hoče z iskro svojega očesa bojevati proti črnemu vragu dvigne se v blazni let vrtavka kvišku da bi s svojim topim težkim kljunom zgrabila še zadnji sončni žarek da bi ubežal noči zlomljena lisa na sivem nebesu ŠTEFKI dom OB HČERKINEM prostor svet in sanje čisto najine ROJSTVU vsak kot poznava koliko gibov besed izgovorjenih ki so spletle svetlo mrežo skoz vrata iz sobe v sobo drsijo kakor tobogani mlečne ceste dom gugalnica tisoč in tisoč dni loviva ravnotežje pod enim in pod drugim brezno a vztrajava na tanki krhki osi vse to je najino vse to sva si s krvjo postavila dom ob rojstvu sina si začela vonjati drugače in tvoj obraz se je smejal drugače lesk tvojih zob se je spremenil drugačno hudomušje ti je pognalo iz oči kot da bi se mehka žametna preproga razprostrla preko najinega doma dom kjer te ni kjer se je nova zvezda utrnila blodim in ovohavam vsako steno svetloba se drugače lomi saj me več ni kot bi verjel v selitev duš kaj si nam podarila žena 857 Deset pesmi nova brezbrežnost valovanja zajadrajmo v ta tuji ocean naj nam bogovi dober veter zaželijo ROJSTVO kje si bila takrat HČERKE ko te še ni bilo si se potikala nekje tam gori kjer te ni iskalo nikogaršnje oko vse moje slutnje vsa ljubezen in bolečina pričakovanje nečesa o čemer ni mogoče slutiti ljubezen je staro čustvo in čudež mrtva stvar ti pa si scela tu sama iz sebe čisto sama sama stvarjenje samo tvoj dotik mi je ustvaril svet da sem zavekal v življenje STARA telo otrpne zenice se razširijo ZAVEZA jokal sem očetu dete na ramenih očka hočem luno in sin me gleda kot čarovnika očka ti moreš nasuj mi luninega prahu na ramena hočem leteti telo se skrči oči se zablestijo repatica je švignila med zvezde trenutek je nikoli ga ne bo mogoče pozabiti slutnja je ki je segla do pradavnosti spomina hip polnosti 858 Jaša Zlobec o saj ni smrti za to je vredno tisočkrat umreti za bežno slutnjo neznane sreče ki je nihče še ni doživel sinovi mojih sinov dedje mojih dedov dovolj je želja dovolj je zvezd dovolj je otrplih teles dovolj začaranih oči kjer je prihodnost obljubljeni raj zdaj zdaj hočem imeti luno zdaj hočem jezditi valove oblakov zdaj hočem očetu in sinu podati roko lunin prah je v stisku naših prstov poleti sin poleti čeprav bo moj pogled večno jokal za tabo NAJ BO zdravku PO KOSOVELU kaj se vendar dogaja saj to je preplah to vendar ne more biti res kot bi s paličko sledil po plasteh ta je ta ni ta polno zveni ta je kot bi z oslo po mizi udaril tako se je svet vrtel nekoč tako bo ko bo moj pravnuk vrtnice s sabo gnojil ampak kako se ta svet vrti kje so azimuti kam se je skril južni tečaj ko se ilovica med zobe tlači zobem ki hočejo govoriti ko se iz ilovice jeziki gnetejo kjer so brezzobe pasti 859 Deset pesmi tako so pravili stari mutci kjer se drevesa sekajo tam iveri letijo iveri ej zmajevi zobje bog nas odreši vojske in lakote in naj zmajevi zobje obrodijo naj bojo pomladanski travniki posuti z belimi marjeticami SEBI ZA ko leto mine OSEMINDVAJSETI brada bolj na prsi klone ROJSTNI DAN in daljša je in kljub letom vedno hujša slutnja sivih niti kot kakšna zrcalna piramida čedalje ožji vrh kot letopis kot almanah črtovje not vsako leto meter korenin čedalje daljše čedalje globlje tem dalj od žive vode je to ta svet ki zanj sem bil narojen je to usoda kamni miljniki življenja je to ta pridiga o bivanju ko starci umirajo opravičujejo vsakršnjo smrt ker ni preteklosti ki bi jo bilo mogoče opravičiti ko umirajo mladeniči je zanje smrt edini svet za vse obvezujoč in navsezadnje lep na glavo mi kapljajo leta in me samo zalivajo in bom izruval vse sončnice če s svojimi glavami suženj bodo hotele kupolo teme nad mano zaokrožiti