PREŠEREN V RIBNICI IN O TEDANJI LJUDSKI ŠOLI
Zaslužni raziskovalec našega začetnega bralnega pouka Ivan Andoljšek (gl. o njegovih dveh knjigah JiS XXII, 1976/77, 272), katerega dognanja so pomembna tudi za slovenistiko, se je pred kratkim temeljito lotil sicer drobnega vprašanja iz prešemoslovja, toda popravil je stare napake in razčistil tudi temeljne pojme o naših tedanjih ljudskih šolah. Ker njegova razprava (Dolenjski hst 1982, št. 13-17 in Sodobna pedagogika 1982, št 3-4) večini slavistov, zgodovinarjev in pedagogov ne pride pred oči, povzemamo po njej le glavna dognanja o Prešernovem šolanju v Ribnici.
Fr. Kidrič (Prešeren 11, XXV) sicer pravilno piše, da je stric Jožef poslal jeseni 1810 svojega nečaka v ribniško trivialko ali osnovno šolo, ne drži pa, da »so (ga) prideliH najbrž drugemu oddelku prvega razreda«. Andoljšek je posredno dokazal, da je prvi razred mogel imeti dva oddelka šele od 1838 dalje, kar dokazuje, tudi »častna knjiga ribniške šole« z vpisanimi odličnjaki (imenovana z ljudskim imenom »zlate bukve« v naši literaturi). Ta šola, ki bi jo mogli imenovati primarna ali osnovna šola, je imela tudi samo dva učitelja, nikakor pa ni bila normalka, kakor pišejo po Kidriču nekateri drugi U-terami zgodovinarji. Normalke - bile bi naj norma, zgled drugim šolam in s pedagoškimi tečaji pripravljale učitelje - so bile tisti čas le v Ljubljani, Gorici, Trstu in Celovcu, tj. v deželnih glavnih mestih.
Šolstvo je bilo tedaj organizirano po avstrijskem zakonu iz 1805, ki ga je reformiral odlok francoske uprave Ihrskih provinc 1810 in odpravil dotedanjo delitev z uvedbo enotnih ecoles primaires, ki jo je Valentin Vodnik imenoval »perva šola«, rekli pa bi ji lahko primarna aU osnovna šola. Čeprav je francoski načrt načelno sicer odpravil cerkveno vodstvo dotedanjih šol in županom naložil odgovornost za vzdrževanje šol, zaradi pomanjkanja denarja za nove izdatke vsega tega niso mogli uresničiti. Tako je samo v kranjskem delu ljubljanske škofije prenehalo z delom 18 trivialk, 18 nedeljskih šol in kranjska glavna šola. Ribniško šolo je še naprej vodil dekan A. B. Humel, ker za potnine ljubljanskega ravnatelja gimnazije in za ustrezne pedagoge ni bilo - denarja. Tako so se dotedanji učitelji naprej prebijali s svojimi bednimi dohodki, zanemarjali pouk in zapuščali šole.
Starost učencev - Prešeren je bil v prvem razredu desetleten - nam pojasni avstrijski šolski zakon iz 1805, ki je predpisoval šestletno učno obveznost Da pa učenci ne bi obiskovali šest let istega razreda enorazrednic in trikrat po dve leti razredov dvorazrednic, so starši navadno vpisovali učence v šolo z devetim, desetim ali celo z enajstim letom.
Druga zmeda, ki se ponavlja v slovstvu o Prešernu, sta njegova ribniška učitelja,- o enem se je pozneje sam z obžalovanjem izrazil. Medtem ko je F. Kidrič po ribniških poročiUh ljubljanskemu škofijskemu
261
konzistoriju omenil kot učitelja Johanna Klibora in Vencla Richterja, je krajevni zgodovinar A. Sku-bic že 1924 povzročil zmedo, ko je namesto zadnjoca uvedel že kot Prešernovega učitelja v 2. razredu Antona Krompholza. Tako so zdaj nekateri slovstveni zgodovinarji trdili isto in Krompholza celo imenovali kot tistega Prešernovega stanodajalca, pri katerem naj bi se bil navadil pitja. Ivan Andolj-šek je to nejasnost razčistil, ko je po spisih v mariborskem škofijskem arhivu dognal, da je bil Anton Krompholz (r. nekje na Češkem ok. 1777, prišel 1798 v Kočevje, odšel 1811 na Štajersko) od 1811 do 1813 učitelj v Teharju pri Celju, odkoder je prišel v Ribnico pred 23. 6. in začel tam poučevati v jeseni tega leta, ko je bil Prešeren že leto dni v ljubljanski normalki
Ivan Andoljšek je tudi pokazal, kako skromno izobrazbo je dobil Prešeren v Ribnici in s kako metodo so vtepali učencem v glavo abecedo in branje.
Vilko  Novak Ljubljana 
27