nove
knjige
JOKASTINI OTROCI: ŽENSKA DUSEVNOST V MATERINI SENCI
Christiane Olivier, Jokastes Kinder, Die Psjrche der Frau im
Schatten der Mutter, DTV, Miinchen 1989
"Otrok, ki si ga 2elita ob starša, je s svojim rojstvom
v naročju patriarhalne družine izkljuCno 'objekt
matere*. Obstajajo le redke ženske, ki o sebi ne
mislijo, da so nenadomestljivi vzgojitelji otroka, oCe
pa se zdi za te stvari popolnoma nepotreben." (str. 51)
Prvi Človek, ki ga srečamo na svoji poti, je mati, zato
zapiše Christiane Olivier, francoska psihoanalitiCarka, Ze
na samem začetku: "Na kavču govori vsak o svoji materi."
(str. 8) Mati - Jokasta, na katero pozabi Freud in ob njem
ostala psihoanaliza, ko se ustavlja ob Ojdipu in Elektri, je
torej tista, ki začne krog neenakosti spolov, moškega
seksizma in ženske inferiornosti. Njena trditev je povezana
z dejstvom, da v prvih letih otrokovega odraščanja prevzame
mati večji del skrbi za otroka, zato se tako moški kot
ženska najprej definirata v odnosu do ženske. Svoj sklep
izpelje C. Olivier iz dveh temeljnih Freudovih tez, prvič,
da se otrokova seksualnost vzbudi najprej skozi mater, in
drugič, da je prvi otrokov objekt "incestuozni". Mati je
tako za moškega kot za ženskega otroka temelj za vsa čustva
in erotska zadovoljstva, le da je njen odnos do sina povsem
drugačen kot do hčerke, njenega nekomplementarnega spola. Ce
je deček zapleten v elementarno ojdipsko situacijo vse od
rojstva in se od vsega začetka konfrontira z nasprotnim
spolom, pa začne deklica svoje življenje z razcepom, ki ga
sproži dejstvo, da je ljubljena kot otrok, njeno telo pa ni
objekt materine želje. Mati ima le v sinu edinstveno pri-
ložnost, da vidi sebe skozi pogled moškega, ki je drugačen
od vseh drugih moških pogledov, ker jo sprejema v celoti,
saj predstavlja tudi sama popoln objekt sinove želje. Za
mater je torej spolno zadovoljujoč objekt le sin, deklica pa
je to lahko le za svoj komplemenatarni spol, za svojega
očeta.
Mati, ki se kaže dečku kot "želeča", se do hčere obnaša
nezavedno ambivalentno. Ta "diskurz materinstva" pa je še
toliko bolj prisoten in odločilen zato, ker realna očetova
odsotnost omogoči materi, da prevzame celotni prostor ob
otroku. Zato se sprašuje C. Olivier, ali ni tako kot
ojdipski konflikt tudi pozicija Jokaste univerzalni princip
vsakega odnosa mati-sin?
Moški otrok, ki mora stopiti čez mnogo preprek, če hoče
stopiti iz tega konflikta, se mora neprestano boriti z ma-
terjo, ki naredi vse, da je sin ne bi zapustil. Prvič torej
bije boj proti ženski želji otrok s svojo materjo. Ta boj.
Soc Delo 28, 1989, 3 Nove knjige	337
iz katerega nikoli ne izide kot popolni zmagovalec, bije
moški vse življenje z vsemi ženskami, saj se nikoli, ali pa
vsaj silno redko, zares otrese strahu pred žensko željo.
Prva simbioza z materjo producira v moškem obCutke panike ob
misli, da se bo simbioza, iz objema katere se je komajda
izvil, Se kdaj ponovila. Tako moški v življenju naredi vse,
da se ne bi nikoli več spojil v isti želji kot ženska; cilj
njegovega sovraštva pa je, držati žensko stran od prostora,
na katerem hoče stati sam. Med seboj in njo iSCe vedno znova
nove psihične in socialne prepreke, ki se kažejo tudi v
temelj nih črtah moške seksualnosti, v kateri omeji vse tiste
geste in besede, ki bi ga spominjali na simbiotske nežnosti
z materjo.
Mati ob svojem ženskem otroku "Jokastinega konflikta" ne
more izživeti, saj deklica zanjo ni zadovoljujoC objekt.
Zato je eden prvih občutkov deklice povezan z občutkom, da
je "nezadostna", saj je v materi odsotna želja po njenem
telesu. C. Olivier poudarja, da so to korenine za trajno
odtujenost ženske od svojega telesa, ki ga doživlja kot
nepopolno, vedno premalo privlačno ipd. Zavist deklice ni,
kot je poudarjal Freud, povezana z zavistjo zaradi penisa,
temveč zaradi materinega telesa. Deklica dojema svoje telo
kot "nikogaršnje", saj ni podobno ne materinemu ne očeto-
vemu. Prav tako pa ne more uresničiti potrebe po lastni
sprejetosti svojega telesa, ki je mogoča le preko njenega
odnosa z očetom.
V razvoju deklice in dečka obstaja torej asimetrija, na
katero opozori že Freud, vendar se nit njegovega raz-
mišljanja ob tem ne prekine, ustavi se le ob dejstvu, da je
za otroka ženskega spola težko najti pot od matere k očetu.
C. Olivier pa nasprotno poudarja, da ne gre le za zaplete-
nost in težo koraka, ob katerem se je vredno vedno znova
ustavljati, temveč še več, ta korak je za deklico nemogoč.
Deklica, ki se loči od svojega "incestuoznega objekta", ob
katerem ni nikoli sprejeta kot telo, se v iskanju očeta
znajde v praznem prostoru. Odsotni oče vsakdanjosti realnega
žviljenja, ki živi zunaj doma in v družino vedno le vstopa
in izstopa - pod pretvezo, v katero vsi verjamemo, kot da
gre za nepisani, vendar dolgo veljavni konsenz, da skrbi za
ekonomsko varnost družine - se tako brani pred nikoli
preživetim strahom nove simbioze. MoSkemu je zveza mati-sin
tako slab spomin, da naredi vse, da ni prisoten, da se na
noben način ne vplete, in tako pusti deklico samo v njeni
praznini in v njeni želji po tem, da bi bila sprejeta. Tako
je ljubezen moškega do ženske vedno protislovna in prepojena
z nezaupanjem ob vdorih nje v svet njegovega življenja, ki
jim je najlažje uiti tako, da se zapre v prostor službenih
dolžnosti, televizijskih oddaj in časopisnih novic. Ženska
pa prevzame množico vsakdanjih družinskih dolžnosti in skrbi
za otroke, kjer se ponovno vzpostavi simbiotski odnos s
sinom, ki je kal novega moškega sovraštva do ženske in nove
klasične patriarhalne družinske strukture, ki jo vzpostavi
moški v trenutkih bega pred "vsemogočno materjo". Ce je
torej Freud opozarjal, da deklica težko zamenja spolni
objekt, pa C. Olivier nadaljuje: "Lahko pa tudi rečemo, da
majhna deklica objekta sploh ne more zamenjati, ker potem
338	Nove knjige	Soc Delo 28, 1989, 3
nima nobenega." (str. 52)
Ženska prihaja tako iz brezbarvne situacije, zaznamovane
z odsotnostjo Zelje drugega po njenem telesu in zato vse
življenje išče nekoga, za katerega bi bila končno "zado-
stna". Ženska torej vedno iSCe "dobro mati", partnerja, ki
ne bo, kakor njena mati, priznal le del nje, temveč jo bo
sprejel vso, v celoti njenega duha in telesa. To iskanje se
najpogosteje izteče v sklep o nemogočem ("princa na belem
konju ni"), saj odgovarja moSki na takSna iskanja z lastnim
strahom in zahtevami po utrditvi gospostva tipa: "Kam si
spet dala moj pulover? Kaj bomo danes zvečer jedli?" Ta
konflikt, ki je posledica prvotne nesprejetosti dekličinega
telesa, se pri ženski kaže pogosto kot potreba po "polnosti"
(bulimia) ali zahteva po "praznini" (anorexia nervoza), in
se pogosto označuje s sintagmo "ženske psihične motnje".
Elementarna ambivalenca, ki jo deklica doživlja ob svoji
materi pa je tudi temelj in vzrok, da se v vsakdanjem živ-
ljenju v večini primerov nikoli ne preveri sistem ženske
solidarnost i.
Večni strah moSkega, da bo zaprt in omejen, je v nepre-
stani prepletenosti s strahom ženske, da ne bo dovolj
ljubljena in željena. To sta konstanti, ki jih zaznamuje
Jokastina ljubezen.
C. Olivier postavi to vprašanje v kontekst družbenega in
političnega, ko pokaže, kako "idealni družinski sistem"
nuklearne družine producira "odsotnega očeta". Center tega
majhnega zoženega sveta je mati, od katere se zahteva
preveč, kar sproži vedno znova prevelike zahteve nje do
otroka, to pa pri otroku sproZa strah in ambivalenco. Danes
je svet otroka bolj kot kdajkoli prej zožen le na svet
"vsemogočne matere" in morda še na svet bratov in sester.
Strukturna neenakost spolov ob rojstvu otroka odvzame Ženski
Se preostale priložnosti, v že tako zoZenem prostoru al-
ternativ, saj se želja po otroku obeh partnerjev spremeni v
realno materinstvo, ki ga opravlja le mati. Ženska tiči v
sistemu materinstva brez možnosti, da bi lahko le za hip
izstopila iz njega. Tisto, kar povzroči največji razkol med
spoloma, torej ni razlika v seksualnosti, temveč materin-
stvo, ki evidentno pokaže razkol med željo po otroku in
trenutkom, kjer ženska naenkrat nima nobene druge možnosti
razen te, da postane ob odsotnem očetu sama preveč prisotna.
To je pot, ki pelje žensko v krog triadne ujetosti mazo-
hizma/predaje/agresivnosti, in na katero odgovarja otrok z
lastno triado zavrnitve/agresivnosti/občutkov krivde (str.
158).
Nosečnost torej ni le sprememba fiziološkega stanja,
ampak tudi socialnega statusa, saj se mora ženska odločiti,
ali bo sprejela status matere in izstopila iz statusa
aktivne ženske ali pa bo obdržala tudi zadnjega in se
neprestano soočala s preveliko obremenjenostjo in večnimi
občutki krivde. Zato je vprašanje vzgoje otrok ob materi, ki
zasede ves prazni prostor, ki v družini za očetom ostane, v
svojem temelju politično vprašanje in se dotika dejstva, da
ni dala sodobna družba ženski nikoli legitimne pravice, da
Soc Delo 28, 1989, 3 Nove knjige	339
bi zahtevala in tudi dobila sodelovanje pri vzgoji otrok.
Prav na tej točki pa C. Olivier razbije seksistični mit o
ženski zavezujoči in simbiotski povezanosti s sinom, ki vidi
vzrok v tem, da ima ženska končno v popolni lasti objekt, ki
poseduje tisto, kar je temelj njenemu občutku necelosti in
zavisti.
Redefiniranje vpraSanja spolov in postavitev novih
partnerskih odnosov pomeni torej v prvi vrsti, da bodo
očetje začeli zares skrbeti za svoje otroke, da bodo stali v
prostorih, kjer jih iSčejo njihove hčere, ki naj bi postale
končno nove ženske, ki jim občutek nezadovoljenosti ne bo
odvzemal bogastva življenjskih izbir. Prav tako pa bo
ukinitev strukturne neenakosti spolov ukinila potrebo po
obračunu z vsako žensko, ki pride na pot moškemu, v večnem
strahu, da bo našla poti do njegove bližine. Le tako je
mogoče prekiniti krog moškega sovraštva in ženske inferior-
nosti. Kot poudarja C.Olivier: "Dokler pa bo družina ostala
kraj razlike med vlogo moškega in vlogo ženske, toliko časa
bo otrok sprejel vase seme seksizma." (str. 175) Avtorica
pove torej več kot le tisto, kar so pred njo dokazovali že
mnogi in je Margueritte Duras strnila v metaforo "mati je
institucija"; pokale namreč, da je tudi to vlogo sprejela
ženska zato, ker ji je bila vsiljena in se je šele skozi
določen časovni razvoj začela kazati kot naravna in samou-
mevna. Zavedanje neke družbene konstrukcije realnosti je še
novo in zato za mnoge še premlado, da bi mu verjeli.
Darja Zaviršek
SPOLNA ZLORABA DEKLIC
Rosemarie Steinhage, Sexueller Missbrauch an Madchen, Ein
Handbuch fur Beratung und Therapie, Hamburg 1989.
Najnovejša knjiga Rosemarie Steinhage, pedagoginje,
raziskovalke in aktivne članice ženskega gibanja v Nemčiji,
je ena od mnogih, ki se od začetkov 80. let ukvarjajo s
tematiko spolnih zlorab otrok. Se zlasti deklic. To
vprašanje, ki ga je konec 70. let začelo probleadtizirati
prav žensko gibanje, je definiralo spolne .Porabe otrok
izključno kot nasilje nad šibkim, brezmočnim telesom, ki ga
izvajajo tisti, ki imajo enotraj patriarhalne strukture
družbe moč, oblast in na temeljih zgodovinskega spomina
utemeljeno "pravico do nasilja in telesa drugega spola. Tudi
avtoric* sama demistificira vprašanje spolnih zlorab že na
samem začetku, ko nedvoumno zapiše: "Spolna zloraba je
seksualiziranje moči in nasilja" (str. 19).
To nasilje se pojavlja najpogosteje prav v prostorih, ki
jih zamejujejo stene družinske intime. V najpogostejših
primerih so povzročitelji moški, ki v odnosu do deklice
imajo ali prevzamejo vlogo očeta: to so očetje, očimi,
rejniki, skrbniki, materini prijatelji, pa tudi stari očetje
in bratje. Otroci, ki doživljajo spolne zlorabe (v 80-90%
primerov so to deklice), doživljajo torej v družini s strani
svojih najbližjih ogrožanje, nevarost, strah in spolno