vsem, ki vas bodo pesmi našle in se vas dotaknile z vetrom so prišle v travah šelestele s cvetjem se igrale ob potoku so postale dvignile se v višave združene v dežnih kapljah so po listju odpolzele misel spremlja krhke rime tiho jih privablja vase jih objema nežno boža popestuje vse za čase ko se bodo zbrale pesem zame zate stkale prgišče zrnja ob vedru praznih plev pišem haiku iskala je iskanj iskanja stkana iz pajčolanastega tkanja našla tihe je besede nežne kot kopreno tkanje z zlatimi nitmi povezene ki varujejo jih sanje ni se jih dotaknila tiho vanje je strmela da ne bi jih ranila nikoli jih ni v roke vzela kaplja vode strme in samotne ujeta na dlani vodijo od nas do vas rojeva sonca noga plaho stopa nanje za trenutek ustavljen čas misel plaha sanje stkala sanje lepše od kopren krila jim srebrna dala da poletele bi v daljave dvignile se v višave mir prinesle vsem ljudem 4 5 ko skozi čas breztelesno grem korak v preteklosti mi zastoji in ko v prihodnost se zazrem korak si z mano ne želi staro razpelo ker jutri je neznan ob kolovozni poti zastrt molči v pozdrav odmaknjen dan pozaba plazi po grbinah življenja vsak dan kaj novega odet v večerno je obleko v prostranstvih daljnih zlati medaljon koprenast oblak v prosojno je tančico vtkal nekaj zvezd nebesni pajčolan sanjavost tiho lega vame dočara mi minule dni v podzavesti svet omame ko zdramim se sedanjost jo duši na suhih travah tankonoge kobilice jezdijo v noč hladnih ljudi v hladnih domovih iščejo tavajo tu in tam zahrepene ko v praznini onemoglo se po mračnih kotih razkrope molčeče stene za zaprtimi vrati poznajo ljudi zamre ptičji spev v belih nočeh ledene rože vzcveto v belih nočeh objeta telesa razdvajajo misli v belih nočeh umira ljubezen v samosti jutra na ledenih šopkih brazde prikritih solz ledeno cvetje z ozeblega okna snemam z dlanjo sredi noči razgrnjen rdečkast sij stena zabrisanih senc v objemu tišine speča otroka na telesu roka topla upognjena dlan in vendar vsak sam na strehah vasi čepeči dimniki ves dan kadijo na pol prazna čaša v kotu sveča že ugaša v sobi poleg otrok sanja na steni ura mi naznanja da danes včeraj bom imenovala tiho je v mračni sobi včasih le za hip začutim srca lastnega utrip in zopet mir minute ki v neskončnost se love prazna čaša sveča ki dogorela je ledene rože vzcveto kot kaplje zdrse ko nanje polagam ozeble dlani v decembrski noči ledene rože vzcveto v soju lune in nikogar ni breza v žledu niha da ogreje zimski nokturno ozeble dlani guganje mostu na jeklenih vrveh visi življenje je stal ko je zorela pšenica gledal je klasje in se spomnil njenih las zlatastih in žarečih in njenih oči v barvi plavice in lic ki so kot mak rdela ko ji je dejal da rad bi v njenem naročju zaspal sonce v zenitu vonj sivke in žajblja ustavi korak svetlih las lahkotnega koraka na stezi rožnatega krila zibajočih bokov v prelestni pomladi tihe pesmi vetra v objemu trav razčesanih vej breze v pozdrav pogleda z ognjem v očeh na ustnicah hrepeneč nasmeh in nato grenko spoznanje nje ni le sanje tek po krožnici do onemoglosti nikoli konca neopazno tihotapi se mrak stopinje tesnobno iščejo pot mimo hitijo nemi obrazi s sledmi zdajšnjih in minulih zmot ob poti samotno drevo tiha senca jesenskih večerov staplja se z vonjem umirajočih trav vse je tako zlovešče tiho od nikoder šepeta v pozdrav drsajoč korak skozi alejo gabrov vonj jasmina korak antilope metulj na vrtni zabavi prešeren smeh spogledovanje skrivnostni dotiki med poležavanjem v travi lebdenje nad sabo tihi vzdihljaji kot žvrgolenje plaz toplih besed polet med oblake in tihe dobrave med sončnimi žarki igranje s prameni pripoved tišine ob stiku z rameni ta nežen dotik in čudna tihota sta v tem trenutku opojna lepota drobne kresnice vestalke dolgih noči hodim za njimi zgodba izginulih dni nekje globoko tli zastrta za vzplapolanje ni moči ni vere ni upanja mladostnih dni dan dnevu je enak v podzavesti ples obupa potiskan vanjo vrsto let spomini mračni bdijo vračajo v zavest se spet in spet pesem sinice v skobčevem preletu v hipu zamre ko v dnevih molka šepeta tišina iz prostora v prostor skrivoma drsi objema joče nekoliko zastane in boli boli ustavi se ujemi šepetanje o ljubezni govori o grenkobah in o naročju izgubljenih dni in memoriam tihih misli tih korak odložen cvet kot lovke hobotnic tipaje iščejo plen rahel dotik objem preko ramen stisk in popustijo zdrsnejo v krilo tam obleže počasi do kolen zdrse čuden lesk v očeh naslada hrepenenje navada odprta kletka osvobojen um ne ve kam v sebi drobovje v dlaneh možgani na asfaltu vrelega dne izgubljanje smisla odvečnost celice v prazno beže tuje živeti je v včeraj vkleščen v mednožje današnjega dne tuje hrepeneti za dnevi ki v brezčasje beže priprta vrata zapredek pajčevine nihče ne vstopa na odpadu zgoščenega časa iščem vrednote minulih dni brskam med ostanki značajev v množici iščem ljudi naletim na čredo zbegana išče vodnika izgubljeno se sem in tja po brezpotju potika čaka na prazne besede na upanje za jutrišnje čase da se je dotakne in ga kot spužva vsrka vase božjepotna cerkev procesija mravelj zapušča oltar prozornih sten ujeti tipaje iščemo izhod v kaotični svet vpeti vedno novih zmot nevidni obroč napenja množica ujeta vanj krog neskončnosti načenja razbolela od neizsanjanih sanj roke iščejo prostranost ustavi jih neviden stik bolečina v prostor se zareže ujetih krik v gobcu mačka ptica izpoje pesem krvav večer zaniha skozi čas v praznino izgubi se misel med lažnim bliščem novoletnih sanj med posiljevalci kiča visijo dnevi brezčutja opotekajoči čas tesnob poraženci razprtih dlani iščejo toplino med kozarci penine in bliščem ognjemeta glasba ki boli v neki mansardi ugaša življenje trepet veščice v kleščah bogomolke ugaša življenje padajoče zvezde na razprti dlani zoglenela misel razkraja telo gomazeči pritlikavci davijo spomine ni vrnitve toplih objemov kristalnih noči vlažnih dlani na poležani travi potopljenega meseca v razprtih očeh dotika ustnic tihega šepeta ne ni vrnitve priprte veke v svetu zabrisana poljana ki mnogim je prostran odrinem spomin korak v asfaltno džunglo naravnan odsoten izvotljen pogled in sam telo ujeto v lastne zanke in drugih splet misli nerešene uganke iz vrste let globoko bolečina potiskana v podzavest hoja po labirintu brezizhodnost cest sestop v prazno navidezno mirovanje v možganih kaos beg v verovanje v stvarstvo vesolja morda vanj ob prašni cesti nihče ne sliši šepeta dež umiva razpelo ne krikov vseh križani joče ki poleg stoje življenje je polno umikov povešamo poglede tajimo srce ob bolečini zamahnemo z roko bo že ne maramo vloge zdravnikov za tesnobe naj psihiatri skrbe šepeti umolknejo kriki zamro vsak sam hodi okoli nasmeh bežen pozdrav v cerkvi nekdo k bogu moli razpelo tiho v cerkvi stoji bolečina ne mine le upanje rahlo še tli v življenju rezgetanje bolečine in na pokopališču krog v kvadratu je ujet sami okvirji porazgubljeni kriki v maternici zemlje z zavistjo oplojeni rojevajo se spet svet danes je v včerajšnje sovraštvo ujet 52 53 na hrbtih gora dan jezdi v dolgo noč še ptice molče nihajo skozi čas iz polpraznine v praznino se izgublja misel vsak dan v brezčutju utesnjen lovi opotekajoč korak v času krikov in nemih poti vodeni na povodcih trgovinskih centrov še ljubezen se je izgubila tam ob kavi obešena na stol pritajeno čaka jutrišnji dan zakrito sonce mračni vrelci duše jutri bo nov dan prazna svoboda dolgih noči neutešena hrepenenja iskanje smislov ranjena čustva fikcija utvar prehojena pot od samozadostnosti do odvečnosti bledi moč dolge noči v cerkvi klenkne zvon v daljavi rdi nebo začenjam nov dan mrakobnost cerkve duhovnik pred oltarjem zarana pije razjeda misel otopelost brezčutnost sta našli smisel z razmehčanimi kostmi in prepojenimi možgani smo omagali in občepeli na prvi stopnici poti zdaj ždimo komaj opazno hrepenimo v pričakovanju uresničenja sanj pestujemo misel da v samosti človek ni edini in ni sam praznih fraz rojevanje nesmislov v maternici uma izrečene misli udarci knute na razgaljenem hrbtu nemi kriki ranjenih duš komu mar sama navideznost in otopelost zlaganega sveta razpeti ljudje resnično je življenje poražencev ne zmorejo peti prepojeno razpetih pesmi z energijo padajočih trdne pregrade omejenih možganov ne morem čez žalovanje za umrlimi sanjami s pepelom posuto telo lebdenje nad potjo zabrisanih ciljev minljivost dni zid objokovanja padanje vstajanje vstajenje ježa skozi preteklost na skeletu življenja v nerazpoznaven svet vsakega naslednjega dne zlagani nasmehi bojazen mrtvi telo razigranost prešernost in mračne erupcije duše hkraten udarec in objem čokoladni preliv na torti pelina prevaran svet ves blišč stopljen sladoled prikrita grenkoba zmedenost odtavanje v sanje resničnost je privid življenje nehoteno divjanje daleč na vzhodu krvava maternica rojeva sonce razpreda se po sobi koktail sivine juter in hlada zimskih dni potresan v lobanjasti posodi vrh ramen majavo se drži sivina se stopnjuje zatohel zrak zajeda se v mrazeči hlad tesnobnost oklepa vsak korak zvonjenje telefona zdramitev iz polsna stene iz betona stara pipa voda že ves dan kaplja na vratu žene kovinska verižica pomislim na psa prebujajočega dne v nemih krikih razprte oči misli vozlajo črn makrame samost radira črte življenja porojenega v vstajenju turobnega jutra v porajajočem svitanju ni moč zaznati svetlobe za jasen dan je zgolj zdramitev o ničevosti včerajšnjega in jutrišnjega dne jutranji ave delirij omamljencev vina megla zastira okna ofelije pred hamleti beže omejen pogled rembrant na steni stvarjenje poustvarjalca nove horde klavcev epopeja od pekla do raja izdaja dom zdravja ekcem mozoljav država na licitacijo gre objestneži jahajo življenja brezmejnost citatov omejenih iger dvomiselni obrat negotovost je v atome prodrla jermenice čvrsto drže evmenida je zastor širom odstrla tihota sobe prižgem televizijo zopet zavaja izpraznjenih glav izprani možgani postavnih mladcev pljuskajo na obalo prinašajo neprepoznavno in odnašajo upanje včerajšnjega dne golobradci so zapustili kokone zavihteni v sedla se gredo jezdece apokalipse človek v množici ne more vstati je kot ogorek pod njihovo peto ozeblo sonce v golih krošnjah dreves prezeble ptice korak za korakom hiše posivelih pročelij polegel dim ulice polne odpadlega listja cigaretnih ogorkov po vogalih se pasji seč cedi pred bifejem vonj po postanem vinu nekdo je naslonjen ob steno komaj stoji med čipkami orošenih šip odsotni obrazi odtenki hiš približuje se večer to noč bo luna risala dolge sence med hišami silhueta starca sprehaja palico odhajanje prihajanje spanje armirane stene zlizana vrata verižica na zatik majhno kukalo mračen hodnik zatohlost povsod neutolažljivo hlipanje kričanje opitega trušč padajočega stola in tišina ki davi osamljene ljudi spalnih naselij napetost prekine vrtanje stene ječijo nekdo menja kuhinjo hrup se zajeda v možgane drugi ga ubija s hrupom stara gatibo hrešči bijelo dugme siva pročelja za zastrtimi okni sivijo ljudje ob beli steni ekran poročila seks kriminal razvlečen koncert in geniji v omizju nekaj kulture vojna mamila različni kiksi ki jih vlada je ali ni naredila in zopet poročila seks kriminal razvlečen koncert iz dneva v dan spet in spet iz fotelja preštevam kanale končno ugasnem prikritost se razpreda tako vsakdanje je smehljaji včasih glasen smeh pogled ki ledeni juha ocvrt krompir in dunajski pivo kozarec vina včasih dva torta kava ali sladoled vse uvod v krik noči krvave kaplje na rezilu sekire spet vonj po juhi osoren pogled zatajen dih pritajen krik prelita juha prsti nemirni drhtijo odtavana ljubezen v zadnjih koprenah bledi velike modre oči vsak dan manj žarijo počasi postajajo mrtve oči odraslih ljudi pes na povodcu opitemu lastniku kaže pot domov o dober dan tako dolgo se nisva videli kako če se spomnim marka seveda pred mesecem sem ga srečala sredi parka sprehajal je psa kje kdaj s kom z rdečelasko v kavarni ne ne to ni bil on hodi z brineto drobno koketo od lani v bližini živi z njo se sestaja na koščku raja z njo sanje včasih postelj deli pozna jesen pod ogolelim ginkom počiva sonce brki kravata hlačnice na zavih doma dva otroka ženi copata gre na oddih bled diva estrade globok dekolte zvezda ki tone počasi oplazek s pogledom slavi minevajo časi v rokah ključ apartmaja delo novice in stop ob njem prgišče raja ljubica od glave do pete tip top pogled boža lase ramena in niže spomni se žene se zdrzne na rane polaga obliže soparen večer na zgubanem licu pot išče pot v soncu listju dežnih kapljah ki po steklu drse stopaš ob meni po travi in mi pogladiš lase tu si sredi vrvečih ljudi in tam med jablanami med trto kjer grozdje zori ob meni si ob reki na travnih rebreh z mano loviš se po gozdnih poteh in vendar te ni premnog spomin počasi bledi še vedno ostajaš v soncu v listju dežnih kapljah ki po steklu drse stopaš ob meni po travi in mi pogladiš lase veter žvižga skozi drobcene trave sami soprani sanjala sem rozamundo si igral harmonika zamolklo je ječala voščeno bel obraz v neskončnost je strmel prsti po tipkah so drseli na basih roka le skelet in hip nato do tal raztegnjen meh si res nazaj prišel te večnost je vrnila predramim se v zimski dan ponoči je zapadel sneg tebe ni in ni več sanj onemoglo starko je gugalnik odgugal v neskončnost človek s križem nekaj mož in duhovnik v belem oblačilu konja voz na vozu krsta šopek cvetja venca dva zadaj deset petnajst ljudi sorodstvo ožje nekaj radovednežev iz vasi samotno je živel za njim nihče ni govora imel očistiti pesem križarijo metulji nad gladino trav na vrstico dve vsak na svoji poti skrajšati strniti vse ujamem naj misli dolgih let osiromašim življenje očistim izraz le na nekaj besed seciram razstavim naj tudi skelet zadušim naj prikritih misli plaz v nekakšno zgoščenko očistila sem pesem na vrstico dve skrajšala strnila zbrisala vse KULTURNO DRUŠTVO Franc Bogovič DOBOVA Literarna sekcija BESEDA ZBIRKA Kletka besed I. Dr. FRANCE PREŠEREN – BRANKO BOGOVIČ PESEM O NESREČNI K ATRI 2007 II. FRANC ŽIVIČ PESMI MOJEGA ŽIVLJENJA 2007 III. JUSTI GNEDIČ – KOZINC SPOMINI IN SANJE I. PRIČEVANJE SPOMINI IN SANJE II. PESMUI 2008 IV. IVANA VATOVEC V BREZVETERJU ČASA 2008 V. JERICA HRIBERŠEK PREPLETANJA 2009 VI. FRANC ŽIVIČ V KROŠNJI CVETO KORENINE 2009 VII. FRANC DERŽIČ MED DVEMA SVETOVOMA 2010 VIII. FRANC ŽIVIČ DOLGA POT IZ TUJINE 2011 IX. MARINKA MARIJA MIKLIČ ODPRTA OGRAJA 2012 X. JOŽEF PETAN DROBCI IZ ŽIVLJENJA ŠTIRIH GENERACIJ 2013 XI. RUDI MLINAR DOBOVSKA SIMFONIJA FRANCA VADNALA 2013 XII. RUDI MLINAR ZA MAVRICO PREKO OCEANA 2014 XIII. MARIJA STARIČ MED VISOKE TRAVE BI ŠLA 2014 XIV. JOŽICA UDOVČ – KRHEN DRUGA STRAN LUNE 2014 Druga stran lune Avtorica poezije: Jožica Udovč Krhen Uvodna beseda: Ivana Vatovec Likovna oprema: Jožica Udovč Krhen Oblikovanje: Nataša Krhen | Lirion Založba: Kulturno društvo Franc Bogovič Dobova Literarna sekcija BESEDA, Dobova 2014 Naklada: 250 iz vodov Tisk: Artisk, 2014 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6 -1 UDOVČ Krhen, Jožica Druga stran lune / Jožica Udovč Krhen ; [uvodna beseda Ivana Vatovec]. - Dobova : Kulturno društvo Franc Bogovič, Literarna sekcija Beseda, 2014 ISBN 978-961-93556-4-0 275749376