13
Socialni pedagog v
osnovni šoli
Social pedagogue in
primary school
Tanja Griinfeld^
■Tanja GrünfeM,
prof. razr.
pouka, Osnovna
šola Toneta
Čufarja,
Čufarjeva 11,
1000 Ljubljana
Povzetek
S prispevkom poskušam opozoriti na nekatere težave, s
katerimi se srečuje socialni pedagog pri svojem delu v šol-
ski praksi. Socialni pedagog je v osnovni šoli nov profil
strokovnega delavca, ki naj bi dopolnjeval delo dosedanje
svetovalne službe. Z novimi metodami in načini dela naj
bi prispeval k boljši integraciji posameznikov v razrede in
svetoval učitelju pri vzpostavljanju kvalitetnejših odnosov
v razredu.
Ključne besede: socialni pedagog, osnovna šola, preven-
tivno delo, skupinsko delo, šolsko svetovalno delo.
Abstract
The article brings to our attention the difficulties the social
pedagogue encounters in his work in school. The social
pedagogue is a new profile of a professional working in
primary school which is expected to complement the work
of the present counseling service. By applying new methods
Í4
s o C / /I I. N A P E D A O O G I K A
and new approaches to work he can contribute to better
integration of individuals into the class and advise teac-
hers on how to establish better relationships in the classro-
om.
Key words: social pedagogue, primaiy school, preventive
work, group work, school counseling work.
1. Uvod
članek poskuša predstaviti težave in probleme, s katerimi se srečuje
socialni pedagog vsakodnevno pri svojem delu v osnovni šoli in sočasno
nakazati nekaj načinov njegovega dela in uveljavljanja tega poklicnega
profila v praksi.
V študijskem letu 1990/91 je Pedagoška fakulteta pričela izvajati pro-
gram oblikovanja socialnega pedagoga, ki kot navaja dr.Skalar, razširja
krog šolskih svetovalnih delavcev (Skalar, 1993, s. 37). Njegova glavna
naloga naj bi bilo integriranje handikapiranih, razvojno prizadetih, mote-
nih, socialno iztirjenih, marginalnih posameznikov ali skupin v širšo soci-
alno skupnost oziroma glavni tok ter razvoj v smeri pomoči posamezniku
pri razvojnih procesih v smeri emancipacije, osebnostne in socialne inte-
gracije. (prav tam, s. 38).
Ne moremo namreč mimo dejstva, da obiskujejo šolo tudi prizadeti in
problematični otroci, ki zahtevajo drugačne pristope in načine poučeva-
nja. Težnja današnje šole namreč je: dejavno vključevati tudi te vi^ste otrok
med zdrave vrstnike, s poudarkom na njim prilagojenem načinu dela. Za
uspešno vključevanje teh otrok pa ni dovolj le učiteljeva pripravljenost,
njegova inovativnost in potrpežljivost, temveč zahteva delo s takim otro-
kom strokoven pristop, nepretrgano spremljanje učenčevega dela in po-
moč učitelju, da bo svojo vzgojno-izobraževalno vlogo opravil čim uspe-
šneje. In ravno socialni pedagog - z dajanjem opoj^e, s svetovanjem in pe-
dagoškimi programi poskuša ustvariti in izboljšati subjektivne pogoje za
boljšo integracijo. Posega tudi v okolje, s čimer naj bi prispevcd k ustvarja-
njem pogojev za integracijo (Skalar, 1990, s. 113).
Izhajajoč iz Tuggenerjeve definicije je že Skalar opredelil nekatere na-
loge, ki naj bi jih najpogosteje izvajal socialni pedagog v osnovni šoli, ob
tem pa je izpostavil predvsem načine njegovega delovanja, ki so v na-
sprotju z delom drugih svetovalnih delavcev. Pri tem Skalar (1993) po-
udarja, da:
•	otrok v šoli ni mogoče ločevati na dobre in slabe,
•	ima vsak otrok šibke in močne točke,
.s o CIA L N Л r IC D Л G O G / K /I
15
•	se je treba izogibati stališčem, pridobljenim na podlagi halo efekta,
•	ima posameznik veliko vlogo pri oblikovanju razreda kot celote,
•	je potrebno pri obravnavi konkretnega problema zavestno vključiti v
obravnavo tudi razredni kolektiv,
•	ima prednost pri delu razvijanje solidarnosti, medsebojne pomoči in
skupinsko delo ter
•	ima pri tem velik pomen razvijanje medsebojne komunikacije.
V svojih člankih je Skalar med drugim poiskal tudi skupine posame-
znikov, ki naj bi najbolj potrebovali pomoč socialnega pedagoga in po-
udaril, da socialni pedagog ne bi reševal problemov posameznih učencev
ali razredov v šoli v kabinetu, ambulantno, izolirano, pač pa v razredu
oziroma v šoli skupaj z razredom in s pomočjo učencev (prav tam, s. 40).
Vse pogosteje se namreč ogaja, da številne sposobnosti, spretnosti ter kon-
ceptuale sposobnosti handikapiranega otroka gredo mimo, ne da bi jih
opazili in pogosto se omejujemo na navajanje tega, česar tak otrok ne zna
narediti (Cuomo, 1996, s. 264).
Ker je študij socialne pedagogike končala šele druga generacija štu-
dentov, je težko oceniti pomen in rezultate njihovega dela v praksi, v mo-
jem primeru v osnovni šoli, istočasno pa si zastavljam naslednja vpraša-
nja:
1.	Kje oziroma na katerih področjih delovanja v osnovni šoli je socialni
pedagog potreben?
2.	S katerimi problemi vključevanja v vzgojno-izobraževalno delo se sre-
čuje?
3.	Na katere ovire pogosto naleti ob svojem delu?
4.	Kakšne odzive sprejema od svojega kolektiva?
2. Delo šolske svetovalne službe (psihologa,
pedagoga in socialnega delavca)
Da bi lahko odgovorili na prvo vprašanje, moramo kritično pregledati
dela in naloge, ki jih v osnovni šoli izvaja svetovalna služba, in prisluhniti
potrebam prakse.
Jurman (1985) natačno opredeljuje delo šolskih svetovalnih delavcev,
to je šolskega pedagoga, psihologa in socialnega delavca, vendar ob kri-
tičnem pregledu številnih del in nalog svetovalne službe, ki jih avtor na-
vaja v svoji pubhkaciji, lahko zaključim, da je delo šolske svetovalne služ-
be pretežno vezano na birokratsko vodenje različnih spisov, izdelova-
nje različnih analiz ^TDisa, testov, ipd. Manj oz. zelo redko pa šolska sveto-
valna služba sodeluje v samem procesu vzgojno-izobraževalnega dela,
16
s o C ¡ALNA P IC I) A G O G / K A
torej na preventhnem področju, ki pa je po Tuggenerju ena od glavnih
razvojnih funkcij, saj naj bi se po njegovem socialni pedagog s svojo pre-
ventivno vlogo usmerjal v samo žarišče problema.
Šolski svetovalni službi pa tega ni mogoče zameriti, saj spričo vseh del
in nalog, ki so opredeljena v Jurmanovi publikaciji, niti ne utegne poseči
na vsa predpisana področja, oziroma jim ne more nameniti dovolj pozor-
nosti. Dovolj je že, da opravlja nujne naloge, kot so delo s šolskimi novin-
ci, oblikovanje razredov, poklicno usmerjanje, testiranja, pomoč učen-
cem z motnjami v branju in pisanju, izvajanje in vodenje individualnih
razgovorov s starši, nuđenje oz. iskanje zunanje pomoči za pomoči po-
trebne otroke, organiziranje sodelovanja z zunanjimi strokovnjaki in skrb
za povezovanje z zunanjimi ustanovami, pripravljanje analize vpisa v sred-
nje šole, primerjanje potrebnih podatkov o eksternem preverjanju in dru-
go.
Zaradi vseh zgoraj naštetih nalog, ki jih mora med šolskim letom oprav-
ljati svetovalna služba, ji pogosto zmanjka časa za vzpostavitev neposre-
dnega stika z učenci, oziroma je njihova prisotnost pri vzgojno-izobra-
ževalnem delu zelo redka. Za kakovostno pomoč učencu in preventivno
odpravljanje možnih nezaželenih odzivov, pa bi moral svetovalni delavec
poznati predvsem načine obnašanja in vedenja otroka v vsakdanjem šol-
skem okolju. Ni namreč dovolj, da skuša odpraviti vzroke na podlagi uči-
teljeve oziroma razrednikove anahze učenčevega dela med poukom, tem-
več bi moral slediti učencu in mu pomagati spopadati se s težavami tam,
kjer nastajajo. Poseči bi moral v razredno vzdušje in delovati iz razreda
kot celote navzven, ne pa ločeno (v kabinetu) brez upoštevanja ostalih
dejavnikov, ki so v razrednem kolektivu pogosto navzoči. Praksa namreč
kaže, da delo šolske svetovalne službe pogosto poteka ob individualnih
srečanjih z obravnavanim učencem, razreda kot skupine, ki bi lahko po-
gojevala neprijetno, nezaželeno vedenje, pa v svoje delo in analizo ne
vključuje.
To nas pripelje do ugotovitve, da šolska svetovalna služba nameni
premalo časa preventivnemu delu z učenci in prepogosto poseže v
situacijo prepozno, takrat ko je stanje v razredu že brezizhodno, ko raz-
rednik oz. učitelj ne ve več, kako bi se odzival in ravnal, da bi popravil
neprijetno, moreče vzdušje, ki vpliva na odnose med pripadniki razreda,
hkrati pa tudi niža storilnost šolskega dela. Ne moremo trditi, da svetoval-
na služba naredi premalo, morda ji lahko zamerimo predvsem to, da učen-
ca osami od sovrstnikov, etiketira in včasih nehote naredi za edinega mož-
nega krivca.
Medtem ko zakonodaja zahteva od učitelja, da otroke uči in vzgaja, pa
hkrati nalaga socialni službi tolikšno število nalog, da jih ta bodisi ne ute-
.s o C I A L N A P IC D A G O G I K A
17
gne postoriti bodisi zanje porabi premalo časa. Kot ugotavlja Resman, je
največja napaka in pomanjkljivost naslanjanja razvojno-inovacijskega dela
na svetovalne eksternate in fi^ontalno spreminjanje šolskega dela in dela
učiteljev, da načrtovane spremembe (ukrepi) premalo upoštevajo ljudi, kar
je posledica dejstva, da je izhodišče inovacij program, premalo pa se raču-
na na ljudi, ki bodo nosilci sprememb (Resman, 1991, s. 367).
5. Dela in naloge socialnega pedagoga na osnovni
šoli
Iz nekaterih opisanih težav pri delu šolske sveto\^alne službe bi lahko
strnih, kaj naj bi bilo delo socialnega pedagoga v osnovni šoli.
V največji meri naj bi bilo njegovo delo usmerjeno na delo s posame-
znimi oddelki. Tako naj bi na primer:
•	pomagal učitelju pri delu z učno in vzgojno problematičnimi učenci,
•	predlagal in svetoval učitelju različne metode in načine dela za delo z
učno in vzgojno problematičnimi učenci,
•	predlagal učitelju ustrezne metode in načine dela za vzpostavljanje
kakovostnih odnosov med njim in oddelkom,
•	pomagal oblikovati pozitivno razredno vzdušje, pozitivne odnose med
učenci,
•	nudil individualno pomoč posameznim učencem, ki imajo težave v
družini,
•	nudil pomoč pri vključevanju novincem, pripravljal razred na novega
člana,
•	odkrival pozitivne lastnosti posameznika in na njih gradil posamezni-
kovo samopodobo,
•	prepričal učitelja, učence in tudi starše o vrednosti posameznika za
razred,
•	svetoval staršem, kako ravnati in pomagati svojemu otroku, kako ga
seznaniti z neprijetnimi informacijami (ločitev, selitev, ipd.)
•	organiziral delavnice, seminarje za starše in učence, o za zdravje po-
membnih temah,
•	seznanjal starše z razredno problematiko in skupaj z njimi iskal reši-
tev,
•	sodeloval z drugimi socialnimi pedagogi in z njimi izmenjaval izkuš-
nje 1er na tak način pridobival dodatna znanja iz prakse,
•	in drugo.
Delo socialnega pedagoga naj bi pokrivalo tista področja del in nalog.
Í8
s o C I /I N /I r E I) A (J O (1 / K A
ki jih svetovalna služba ne utegne opraviti oz. jim je do sedaj namenjala,
zaradi pomanjkanja časa, premalo pozornosti. V prvi vrsti sodi v to kate-
gorijo delo z učenci in učitelji.
Socialni pedagog naj bi skupaj z učiteljem iskal nove načine poučeva-
nja in z nasveti zmanjševal socialne razlike v šoli ter skrbel, da se bo vsak
otrok v šoli počutil varno in prijetno.
4. Način izvajanja nalog in del socialnega pedagoga
Delo socialnega pedagoga in svetovalne službe nasploh naj bi poteka-
lo timsko, pri čemer bi si vsi udeleženci izmenjavah potrebne podatke in
informacije ter skupaj iskah najboljšo rešitev.
Z razliko od svetovalne službe, kjer se rešujejo problemi predvsem z
individualno komunikacijo svetovalni delavec-učenec, svetovalni delavec-
starši enega od učencev, svetovalni delavec-učitelj, je glavna naloga soci-
alnega pedagoga skupinsko komuniciranje, skupinsko soočanje in re-
ševanje nastalega problema. Razred je za socialnega pedagoga vir in-
formacij, ob rednem sodelovanju v vzgojno-izobraževalnem procesu so-
cialni pedagog namreč nenehno pridobiva nova spoznanja o vedenju in
ravnanju posameznikov, o medsebojnih odnosih in socialni interakciji.
Poleg preventivnega dela, ki naj bi ga izvajal socialni pedagog z raz-
redom nepretrgoma, kjer naj bi vodil razhčne razprave, izpostavljal aktu-
alne za zdravje pomembne teme, odgovarjal na različna vprašanja in vo-
dil učence v strpnejše medsebojne odnose, ima socialni pedagog pomemb-
no vlogo, pri razvijanju odgovornosti, sprejemanju odločitev in reše-
vanju problemov.
Socialni pedagog mora razložiti učencem, da jim pri njihovih proble-
mih ne bo mogel vedno kdo pomagati, lahko jih le nauči, kako sami uspe-
šno razrešijo nastali problem. Potrjevati učenčeve probleme, upoštevati nje-
gova čustva, vendar mu hkrati prepuščati odgovornost za rešitev proble-
ma, pomeni dajati podporo v pravem, najdobrohotnejšem smislu besede,
ki obenem učencu najbolj pomaga (Bluestein, 1997, s. 162).
Z različnimi vajćimi za boljšo komunikacijo in s sprejemanjem posa-
meznika kot takega lahko doseže, ob sodelovanju z učiteljem, da se po-
pravi oziroma izboljša vzdušje v razredu. Pri posamezniku se izpostavijo
njegova močna področja, njegove skrite sposobnosti, s katerimi razred
kot celota pridobi na vrednosti in moči. Socialni pedagog pozna razvojne
zakonitosti obnašanja in ravnanja otrok pri določeni starosti. Z ustrezni-
mi vajami, delavnicami in prek vodene igre lahko zmanjša trenja, ki na-
stajajo znotraj skupine, doseže, da posameznik spremeni svoje mnenje in
obnašanje. V praksi se namreč dogaja, da se zaradi napačnega pristopa.
.s o C ì Л N Л P E I) A G O G / K A
19
posameznikovo mnenje o samem sebi še dodatno zniža, nepravilno vo-
den razgovor pa položaj le še poslabša.
Delo socialnega pedagoga naj bi bilo tisti del šolske obveznosti, ki bi
ga učenci z veseljem pričakovali in bi se ob njem prijetno počutili, zaba-
vali. Učencem naj bi pomagal vzpostaviti zdrave odnose in oblikovati po-
zitivno stališče do šolskega dela. Socialni pedagog ima možnost, da ob
rednem sodelovanju z razrednikom, spreminja in oblikuje razredno vzduš-
je ter kot strokovnjak svetuje učitelju, kako odpraviti napetost, ki vlada
med njim in učenci nekega razreda.
Socialni pedagog ima možnost, da šolo približa otroku in naredi šolsko
delo privlačno ter doseže:
•	da se mlajši sovrstniki med seboj bolje spoznajo; zaradi pogoste ve-
like oddaljenosti med domovi je v mestih izginilo popoldansko preživ-
ljanje prostega časa in druženje sošolcev zunaj šole, poleg tega pa me-
sto prinaša tudi številne nevarnosti, kot na primer gost promet, pre-
malo igrišč in drugo,
•	da učitelji na predmetni stopnji celovito spoznajo svoje učence;
ker se s starostjo otrok povečuje obseg učne snovi, primanjkuje učite-
lju časa za izvajanje različnih nalog, ki bi krepile in razvijale medse-
bojne odnose in sodelovanje v razredu. Delo pri pouku je v pretežni
meri usmerjeno le v osvajanje učne snovi, učitelji, ki poučujejo v od-
delku, pa o učencih vedo zelo malo ali skoraj nič.
5. Težave socialnega pedagoga
S.l. Socialni pedagog in drugi svetovalni delavci
Čeprav se zdi, da je socialni pedagog v šoh nepogrešljiv in bi njegova
navzočnost lahko izboljšala odnose med učenci, učitelji in starši, ne mo-
remo mimo težav, s katerimi se bo srečeval, ko bo nastopil svoje delo v
šoh. Zavedati se namreč moramo, da se bo svetovalna služba, ki je do
sedaj delovala v šoli, počutila ogroženo zaradi bojazni, da ji bo socialni
pedagog prevzel delo in naloge.
Ravno zaradi tega, bi bilo treba z raziskavo dosedanjega dela šolskih
svetovalnih služb v slovenskih šolah natančno pregledati, katere vsebine
del in nalog ostajajo na strimi svetovalne službe neizpolnjene in svetoval-
ni službi ponovno razmejiti področja del in nalog. Pri tem bi bilo treba
upoštevati želje, znanje in izkušnje delavcev v svetovalnem delu. V na-
sprotnem primeru se zna zgoditi, da bo socialni pedagog opravljal dela in
naloge, za katere se ni šolal, svetovalni službi pa so trn v peti. Le na tak
način se lahko vzpostavi partnersko sodelovanje, timsko delo, kjer bo vsak
20
s o CIA L N A l' l<: I) A G O G / K /I
od strokovnjakov počel tisto, kar se od njega pričakuje in za kar ima ustre-
zna znanja.
5.2. Socialni pedagog in učitelji
Druga večja težava so učitelji. Priznati si namreč moramo, da se ob
različnih hospitacijah spremeni tako vedenje učiteljev kot tudi učencev.
Strah in nelagodje pred zunanjim nadzorom lahko povzročita, da bo učitelj
odklonil sodelovanje s socialnim pedagogom ali pa ob hospitaciji social-
nega pedagoga spremenil svoje ravnanje v razredu, pripravil učno uro, ki
bo hospitiranemu ponudila premalo ah pa celo napačno predstavo. Zato
je naloga socialnega pedagoga, da pojasni učitelju namen svoje navzoč-
nosti v razredu, predno kot hospitator vstopi v njegov razred. Morda bi
bilo celo bolje, če bi socialni pedagog na začetku obiskoval učence med
odmori, pri vzgojnih predmetih, na izletih, športnih dnevih, kjer ponava-
di vlada sproščeno vzdušje in je učitelj le usklajevalec dejavnosti učen-
cev. Na tak način si bo pridobil zaupanje učitelja in učencev, istočasno pa
bo imel možnost celostno spoznati vedenje in ravnanje posameznikov,
njihovo druženje z vrstniki, ipd.
Vsaki hospitaciji sledi analiza. Učitelj in socialni pedagog skupaj osve-
thta problem, analizirata dogajanje, iščeta vzroke in rešitve. Po potrebi
vključita v analizo tudi obravnavani oddelek in učence seznanjata s svoji-
mi spoznanji ter upoštevata njihove pripombe in mnenja.
Analizi sledi natačno izdelan načrt dela, ki vsebuje ukrepe in predloge
za izboljšanje, spreminjanje razredne dinamike.
Med socialnim pedagogom in učiteljem mora vladati zaupanje, v ka-
terem bosta oba delovala zgolj v dobro otrok. Naloga socialnega peda-
goga je ponuditi učitelju strokovni nasvet na tak način, da se učitelj ob
tem ne bo počutil ogroženega, razvrednotenega in izpostavljenega pred
učenci ali kolektivom. Pri poučevanju je uspeh naše interakcije z učenci
zelo odvisen od medsebojnih odnosov in vzdušja v razredu. Če ustvarimo
pozitivno vzdušje v razredu - čeprav lahko pri tem začasno trpi snov -
nam to pomaga, da se izognemo motečemu negativnemu odnosu, slabim
učnim navadam in lastnim nestvarnim pričakovanjem (Bluestein, 1997,
s. 42).
Socialni pedagog ima v vzgojno-izobraževalnem procesu pomembno
nalogo. Bolj kot vsa ostala svetovalna služba doslej ima možnost spoznati
učenca in se mu približati, mu pomagati pri uveljavljanju v razredu, raz-
reševati probleme in ga pripravljati na širšo socialno skupnost. V sodelo-
vanju z učiteljem lahko doseže, da se problemi in težave rešijo takoj, ko
se pojavijo. Pomaga učencu, učitelju in je vezni člen med šolo in širšim
okoljem.
^S o CIA L N A r li I) A G 0 G / K A
21
6. Literatura
Bluestein, J. (1997). Disciplina 21. stoletja. Ljubljana: Zavod republi-
ke Slovenije za šolstvo.
Cuomo, N. (1996), Specialna pedagogika za handikapirane in otroke s
posebnimi potrebami. V: Vsebine in problemi sodobne pedagogike. Educa,
str. 257-266.
Jurman, B. (1983^, Načrtovanje življenja in dela osnovne šole, Delo šol-
skih svetovalnih delavcev. Ljubljana: Pedagoški inštitut pri Univerzi v Ljub-
ljani.
Robolt, A. (1990), Profil socialnega pedagoga med tradicijo in prenovo.
Didakta, maj 1990, str. 100-102.
Resman, M. (1991), Razumevanje šolske svetovalne službe kotrazvoj-
no-inovativne službe. Sodobna pedagogika, štev.7-8, str. 366-373.
Scheipl, J. (1993), Aktualni trendi socialne pedagogike v nemško go-
vorečem prostoru. V: Dekleva, B. (ur.): Normalizacija. Življenje v zavodu
in potrebe otrok. Ljubljana:, Inštitut za kriminologijo, str. 101-118.
Skalar, V. (1993), Socialni pedagog v osnovni šoli. Iskanja, vzgoja, pre-
vzgoja, št. 13, str. 36-43.
Skalar V. (1990), Študijski program Socialni pedagog na pedagoški aka-
demiji v Ljubljani. V: Učitelj, vzgojitelj - družbene in strokovne perspektive,
Zbornik gradiv s posveta. Bled, str. 111-113.
Zorc-Maver, D. (1995), V prihodnosti evropski socialni pedagog? Iska-
nja, vzgoja, prevzgoja, št. 14, str. 70-74.