Alojz Ihan
Pesmi
Ko sem zagledal njena stegna, sem prebledel, bila je pomlad in avtomatično sem ji začel slediti, nisem bil edini, kmalu se nas je že cela procesija pomikala za njo po parku, in ko je smrklja nenadoma obstala, smo se ukipili, zakrknili, in ko se je predrzno ozrla, smo se spremenili v trave, pomladanske rože, grmovja, cel park smo ozelenili s svojo strastjo in rosna, sloka smrklja seje sprehajala po parku, njena stegna so nam dirigirala metabolizem, šolski zvezki v njeni torbi so se nam režali s svojimi belimi, zavihanimi robovi, mi pa smo si maskirali zrkla med listi in travami in doktorji med nami so pozabili na doktorate, cestarji na ceste, profesorji na predavanja, trgovci na dobičke, vsi smo se začutili v usodnem, nevarnem bratstvu, in drug drugega brezobzirno zakrivali z vejami, dušili s koreninami, odrivali z debli, da so počasi začele propadati vijolice med nami, in nato trave in grmovja, dokler niso ostali le še največji hrasti, ki jim je krasna smrklja veselo pomežiknila, in je tudi njim razgnalo krvotok in so se začeli sušiti, razkrajati, podirati, smrklja pa si je popravila krilo in stopila v avtobus.
* * *
To je, kot bi oglušujoče zakričali komandanti, to je, kot bi me dvignil zvok lovskih trobent in lajež slednih psov, to je sveti ukaz, da napolnim ta stegna, pijan od zmagoslavja, čist kot heroj, ki je zvijačno pobil brezimne tujce, kot si tujka ti, ki slednjič zadrgetaš z odprtimi stegni, kot si brezimna, ko mi v lobanji topotajo jeleni, dokler ne obmirujeva spolzka, ribja od potu, in se gledava, kot bi se čudila, in se objameva kot stara sošolca, ki se po dolgih letih prepoznata pod neznanimi bradami, frizurami, oblačili, in se spet gledava v oči, samo v oči.
* * *
Nekoč se bo inšpektorju posvetilo in bo izpustil vse osumljence razen naju in potem bova sedela pod zasliševalsko svetilko in ljudje v temi bodo na vsak način hoteli ugotoviti, kdo od naju je morilec in kdo truplo, cele dneve bova morala odgovarjati in cele noči, in če bova od izmučenosti zadremala, naju bodo prebudili s kriki žrtve, in če bova omahnila v nezavest, naju bodo od tam pregnali z iglami in dražečimi kislinami ubijalca, da se nama bodo solzile oči in bova hlipajoč prosila usmiljenja in smrti, vendar bo inšpektor neizprosen, brez števila nesmiselnih zločinov bova morala priznati, zarotniške načrte si izmišljati, dokler naju ne bo pustil sama, in si bova strmela v oči in se nejeverno spraševala, od
kod toliko more v najinih glavah, in molčala.
* * *
Okrutni so večeri, ko živiva v osvetljenih oknih stanovanja in bereva knjige in si kuhava kavo in samo včasih bežno začutiva, da naju opazujejo, da v procesiji prihajajo iz teme, naslonijo glavo na okensko šipo, da zamolklo, komaj slišno zadoni, in si vtisnejo
v spomin ves trenutek, potem ga odnesejo pazljivo kot hostijo in izginejo in jih ne moreva več dohiteti, in če so nama v očeh prepoznali nevaren lesk, ga ne moreva več spremeniti, in če so nama v rokah zaznali morilsko kretnjo, ne moreva ničesar več pojasniti, in čeprav se potem slečeva kot spokornika in se do bolečine ljubiva, ljudje v temi trmasto hranijo svoj spomin, in kmalu nama bodo prepolnih noči in se bova bala ugašati svetilke zaradi hladnih dotikov in nesmiselnih krikov, ki se bodo zdeli grozljivo blizu glavi in ušesu, skoraj v sanjah.
* * *
Odplaziva se neslišno kot volkova od tropa in skrbno, kot bi sledila kri, prebirava skrivne steze do najbolj strmih vrtač, od koder ni mogoče pobegniti, in potem si strmiva v oči in iščeva, kako bi se zagrizla odmaknjena, brez dotika, kako bi si samo precizno raztrgala žilo in se ne čutila s telesi in si ne vonjala potu, ki bi naju zlepil s trebuhi ter obnorel, da bi se trla in suvala, da bi se razpela kot Kristus, se raztreščila ob nebo in omamljena od pozabe spet našla trop, ki se že tisočletja lenobno greje na soncu in ve, da se volkulje vedno vračajo s semenom v trebuhu.
Polnoč
... ko si gledava v oči in skozi njih v votlino okostnjaka, v strašljivo noč, ki je lahko tanjša od nohta, ali golta čas kot vesolje, in sva negibna in tiha od strahu, da naenkrat trčiva ob očno kost, in zadoni kot zvon, ki s padajočim ritmom umirja večer še potem, ko se zvonar že odpravlja po pobočju hriba ter z vajenim sluhom čaka na tihi, komaj zaznavni don pred poslednjo tišino sveta.