Pesmi o zvezdi Cas se meri po meri človeka in po bližini svetlobe zvezd. A tudi človek ostane zvezda, potem ko odide z zemeljskih cest. GOSTJA Smrt je še zmeraj tu. V zraku. Pod stropom. V hiši. Vidiš jo. Tipaš. Slišiš. Smrt je še zmeraj tu. Kamen od nje ledeni, kamen na hišnem pragu. Tu je. In ne odide kmalu. Z njo smo odslej na ti. Z nami zgrožena zre pravkaršnje svoje dejanje: Tone Pavček Rano. Rez. Razdejanje. In niča, ki bil je vse, jo je groza kot nas. V eno mrlič nas veže in smrt nam prijazno seže v roko: Ostanem pri vas. Angel je stopil na prag kot senca nezamenljiva na stražo. Smrt z nami biva v hiši ko sarkofag. DOM Dom nam postal je drag. Smrt nam ga je odkrila, ko je nenadna stopila prvikrat čez njegov prag. Ni se oglasil zvon, bilj mu niso peli. Zadet kakor ob streli se je zamajal dom. Odtlej drugače živi. Z odtrgano korenino. S senco kakor s spominom, ki nad živimi bdi. In svet postaja vse bolj. Smrt ga je posvetila, ko je vanj naselila in udomila bol. BELO Mislil sem, kakšna črnina, kakšna črnina bo parala vsepovsod. A zdaj je naenkrat postalo vse belo. Celo bolečina. Kar je vpilo, je onemelo v belo in mila senca sije na pot. 226 Tone Pavček 227 Pesmi o zvezdi Tu je. Z mano. Kot molk za zbranost. In ko potuješ neskončno vdano v belino belega, v prostor umrlih duš, se zdi, da po malem razumeš prelivanje časa v času, tišino v glasu in belo pesem človekovih muk. Belo je milost za črne čase. Belo je tvoje telo. In bel tvoj obraz. Bela svetloba lije počasi lahno, lahno iz tvoje večnosti v moj hudi čas. IKAR Bela črta čez plašč neba. V sinjini bela raza. Blisk. In še bolj trda tema. Potem rana sredi obraza. V nebo je letel, padel v zemljo Ikar polomljenih kril. Morda pa je hotel samo pohiteti na cilj iz pušče brez konca in kraja, prebiti ledu obroč. Mrtev zvezda ostaja in sije v našo noč. NASMEH Iznivano drevo, ki sva ga skupaj podrla pred našim domom, je konec in prispodoba tvoja: tako živo je tvoje telo, izmučeno od lastnega boja, od tal hlepelo nazaj v nebo. Samo ptič se je spustil počivat na deblo in dobrotljiv začirikal v slovo: tako je na tvojih ustnah prebival poslednji nasmeh, čuden, neulovljiv kot večnost. In nič več. Samo ta nasmeh, ptič in mrtvo drevo. BALADA Po soncu hodi kodrolašček zlat, po mehki potki bos in nag. Za soncem hodi na zapad in sonce nosi na rokah. Pozdravlja ob poti ga brstič, pozdravlja z jagodo grmič, v grmovju gad, metulj in ptič, a on ne sliši nič, ne vidi nič, samo za soncem v daljo gre, za soncem, ki že v morju mre. Nalahno stopa, oči zapre in tone dolgo, še in še . . . Nazaj ne bo ga nikdar več. Postal je val, oblak goreč, postal odmev, ki se lovi na hudi poti k večnosti. Za tabo grem. Nič drugega mi ni početi. To je tako kakor z dnem: navzdol začne drseti in se naenkrat prevesi v noč. A ti si — noč, ki mi sveti. Za tabo grem. Svetloba iz prsti v prsi drsi kot popotnica vame. NOVA PESEM O ZVEZDAH 228 Tone Pavček 229 Pesmi o zvezdi Vidim: ves si zvezda na nebu, nič minevanje v jami, ves glas in zvok in pesem, celo kot molk, in ena sama ljubezen. Za tabo grem. Z upanjem, ki je belo ko jagnje, po brvi, ki mi jo nudiš v pomoč. In ko se zaustavi pad utežem na uri mojega časa, se nagnem počasi, mirno, zbrano k tebi in v najino zvezdno noč. KRUH IN NOZ Prinesel si mi črnega kruha M. M. in dobro besedo in vse položil predme na mizo. Med nama so naenkrat rože pognale iz tal, iz sten, iz rok in od njih živo je zadišalo po domačem in dobrem. Svet, ki je bil le malo pred tem razklan in kot zalit z bolečino, se je začel sestavljati znova v novo celoto, počasi postajal mehak, dobival okusno sredico in pravo skorjo, kot hlebec, ki sva ga tiho lomila in zalivala z vinom. Brez besed govoriva o hudem in to hudo pbčasi odteka mimo naju v drug čas in drug svet. Na mizi kruh sije. Kakor v povesti o izumrlih dobrih ljudeh. In nobeden od naju ne vidi več noža, ki je tako temeljito, do tal nedavno tega ta svet razdejal. KORAK V NEBO Zemlja, ki jo koplješ, trta, ki jo vezeš, robida, ki jo trebiš, ostanejo žive; samo ti greš od enega kraja na drugi kraj njive, tja do že suhega oreha, v nebo pogledaš in vidiš rajnke. A hkrati že tudi veš: sreča je, da se vse neha. Sreča je, da pridejo pote in te obstopijo od vsepovsod, da ni več nikamor nobenih potov in je natrdno sklenjen krog. V tem krogu se za roke držimo, — a roke so mrzle in potne — se gledamo in tiho razumemo, da stojimo zadnjič ob zadnjem robu, preden stopimo skozi sinjine srebrne in naselimo nebo. A na zemlji ostanejo zemlja, trta in trnje. ČAS VRAČANJA Navadil sem se nerazumno živeti med temi blazneži, ki topi in tihi z večnim posmehom na ustnicah govore, da sem vsa pota zgrešil ter škodoželjno bulijo vame; namesto da bi poskušal ujeti glas ptic in prsti ter z dobrimi stihi obkladal rano kot skalo obrašča mah, namesto da bi se v hudem dodobra umil in potem gledal mirno v svetlobo jame. 230 Tone Pavček 231 Pesmi o zvezdi Navadil sem se brez sebe živeti navzven, v besedah, na videz velikih in luščiti vseenosti plehki grah. Vrniti se moram, kajti sicer bom kriv za smrt ljudi, ki molijo zame. ŠE ENKRAT Stati GLAGOLI pokončno, možato, pa naj že bije v obraz luč ali blato. Molčati svoj molk v sebi globoko in se ne dati voditi spremljevalki bolečini za roko. Jokati samo navznoter solze pritajene, samo ko trta, ki joče za novo rast, preden odžene. Dajati iz sebe in svojih sanj, sredico sredic, kakor se daje igralec, kn klovnovskih lic zares na odru umre igraje. Znati nastaviti čelo mirno in zbrano, ko pride čas, ko mora biti pospravljeno in poravnano. 232 Tone Pavček In tedaj, čisto na koncu, spati. Spati in sanjati, kako je velika muževna steblika, ki zapiska ljudem na pomlad, o jurjevem.