Izliaja:
10., 20. in 30. dan vsakega meseca.
Dopisi naj se izvolijo fran-kovati.
Rokopisi se ne vračajo.
Za inserate se plačuje po 10 kr. od garmond-vrste za vsakokrat.
V e 1 j a :
za celo leto za bolj premožne 2 goldinarja ; za manj premožne rodoljube pa 1 gld. 50 kr.
Denar naj se pošilja pod napisom :
Upravništvu „Mira“ t Celovca.
Leto XII.
V Celovcu, 20. listopada 1893.
Štev. 32.
Slovenci in občna volilna pravica.
Vsaka stvar ima svojo solnčno in svojo senčno stran, in tako je tudi z občno volilno pravico. Tista nam zna v nekterih krajih škodovati, v mnogo več volilnih okrajih pa nam bi gotovo koristila. Zato se nam ne dopade, da se je slovenski poslanec grof Hohenwart tako ojstro po robu postavil zoper občno volilno pravico, kakor jo je predlagala vlada. On zna iz državnega, konservativnega stališča morda prav imeti, kajti gotovo je, da bi občna volilna pravica naredila velik prevrat v državi, da bi bolj v ozadje stopile stare zgodovinske pravice in zgodovinski spomini (tradicije), in da bi si več veljave pridobile pravice in želje sedaj živečega ljudstva; ravno tako gotovo je pa tudi, da se razširjanje volilne pravice za dolgo časa ne bo dalo zabraniti, ker delavci to preglasno tirjajo, in jim je zdaj vlada sama s svojim predlogom podkurila te želje. Kar je pa neizogibno, temu se moder državnik ne sme upirati; najboljša pomoč zoper preteč hudournik je nasprotno ta, da se mu že naprej izkoplje taka struga, da škode ne napravi. Mi Slovenci pa nemarno uzroka, da bi se v svojo škodo žrtvovali za državne ozire, ker se tudi država ne briga dosti za naše potrebe, in si moramo vse, kar potrebujemo, ali sami ustanoviti, ali pa vladi z veliko težavo in silo iz rok iztrgati. Mi moramo v prvi vrsti gledati na svojo lastno korist ; kar vlada od nas potrebuje, nam itak ne pusti v rokah, naj že damo radi ali neradi.
Oe pogledamo po naših spodnje-štajerskih mestih in trgih, vidimo v njih večinoma gospodovati Nemce, čeravno je večina prebivalstva slovenska. To pride pa od tod, ker so Nemci in nemškutarji premožnejši, nižje delavno slovensko ljudstvo pa nema volilne pravice. Nemškim gospodarjem se pridružijo še uradniki in odločujejo pri volitvah. Ko bi pa volili vsi možki, zgubi se med njimi število uradnikov in hišnih posestnikov ; odločevala bi množica, za ktero bi se potegovali Slovenci in socijalni demokrati. Mi smo pri tem na boljem, ker naši delavci, hlapci in dninarji še malo kaj vejo o socijalnem demokratizmu ter se bodo dali pridobiti za slovensko nàrodno stranko, nemški delavci so pa, kar ni popolnoma odvisnih oženjenih siromakov, skoro vsi so-
cijalisti in ne bodo nikdar glasovali z nemškimi liberalci. Ker so socijalisti razširjeni le bolj v ve-čih mestih, je gotovo, da bi Slovenci pri državnozborskih volitvah zmagali v Celjski skupini, morda pa tudi v Mariborski. — Če pogledamo mesta in trge na Goriškem, vidimo isto prikazen. Razloček med laškimi in slovenskimi glasovi je že zdaj neznaten , pri občni volilni pravici bi se pa zasukal Slovencem na korist, in potem ne bo več voljen z nemškimi liberalci zvezani grof Franc Coronini (ne zameniti z grofom Alfredom Coroninijem), ampak kandidat, kterega bomo Slovenci postavili. V isterskih mestih znajo zmagati Hrvatje. V Trstu so razmere sicer drugačne, pa tudi tam bodo namesto dveh nastale tri stranke : laška, slovenska in socijalistična, in lahko, da bodo Slovenci odločevali, na ktero stran se nagne zmaga. Ako bi prav tu ali tam zmagala socijalistična stranka, ne bo nam v škodo, ampak le našim nasprotnikom, Nemcem in Lahom. V državnem zboru nam socijalisti v nàrodnem oziru ne morejo nič škodovati, ker jih bo komaj kakih 20, koristili nam bodo pa prvič s tem, kar bodo našim nasprotnikom poslanskih sedežev vzeli in jih s tem oslabili, drugič pa s tem, ker bodo brzdali nemško narodno prenapetost, saj zmirom pravijo, da ne nasprotujejo enakopravnosti vseh nàrodov. Kar zadene slednjič volitve na deželi, se nam naših hlapcev za zdaj še ni bati. Oni so večidel verni možje in se bodo dali pridobiti za našo stranko. Prej da se med nje zatrosijo socijalistični nauki, bo še dolgo trpelo. Le v takih krajih, kjer imajo nemški liberalci fužine, tovarne ali rudokope, nam bo občna volilna pravica v škodo. Pa tudi tam bodo socijalni demokrati gotovo svoje mreže razpeli in se liberalcem nasproti postavili, tako da se bo slovenska stranka ložeje gibala, ker bodo liberalci s socijalisti dovolj opraviti imeli. Vendar pa je treba na to delati, da Slovenci večja podjetja v svoje roke dobimo. Ker v gospodarstvu vrlo napredujemo. je dosti upanja, da se nam ta želja kedaj uresniči. Zato smo mi za občno volilno pravico.
Dopisi prijateljev.
(Kronin dar!) V korist družbe sv. Cirila in Metoda so darovali: Iz fare Dev. Mar. pri Prevaljah 20 kron; Matija
Prosekar, župan Kotmaroveški (globa, naložena mu zaradi slovenskega uradovanja, ktero je pa dobil vrnjeno vsled rekurza do ministerstva) 2 kroni. Dva bivša župana na Blatu pri Pliberku 2 kroni; Miha Keršič, trgovec Podkloštrom, 4 krone; Valentin Goriénik v Glinjah 1 krono; Valentin Šumah, župnik v Šmihelu nad Pliberkom , 10 kron. Skupaj 39 kron. Lepa hvala vsem darovalcem! Živeli nasledniki!
50^“ Opozarjamo na ustanovni zbor pevskega društva „<iorotaii“, ki bo v sredo 22. listopada. (Glej vabilo na zadnji strani.)
Iz Celovca. (Čudne reči.) O neki prigodbi, ki zadeva više uradne osebe ter spodnje Rožane močno zanima, smo ustmeno že davno govoriti čuli, pa nismo hoteli o tem nič pisati, ker se neradi zaletavamo v više uradnike, tudi v take ne, ki so nam odločni nasprotniki. Ker je pa ta zadeva že po drugih listih v javnost prišla, tudi mi ne moremo čisto molčati, ker mora stvar vendar nas bolj zanimati, kakor časnike drugih dežel; tudi bi se utegnilo reči, da zanemarjamo svojo časnikarsko dolžnost, ako take stvari zamolčimo. — Vso to zadevo je na dan spravil Ljubljanski „Slovenski Nàrod“, in sicer tako, kakor se je v resnici godilo; njegovo poročilo pa je posnela tudi Beljaška „Deutsche Allgemeine Zeitung“, torej vendar mislimo, da bo tudi nam dovoljeno o stvari spregovoriti, tembolj, ker se je vse godilo v slovenskem delu Korotana. So namreč uradniki, ki se svojim predpostavljenim radi prikupijo z namenom, da bi po priporočilu takih zlezli na višja in boljša mesta, in med te spada menda tudi Celovški c. kr. okrajni glavar g. baron M a c N e v i n. On si je v glavo vtepel, da se mora g. deželnemu predsedniku spomenik postaviti za to, ker se je baje potrudil in je dognal, da se bo preložila cesta na Humber-škem klancu. V ta namen hoče med svojimi pristaši nabrati 160 gld. Ker bi bilo pa to še premalo, sklical je dné 23. vinotoka župane spodnjega Roža v Celovec, jim povedal svoj namen in naznanil, da bo treba za spomenik še 140 gld. pri-djati, ktere naj pa občine zložijo. Izmed županov je bil voljen udano poslušni slavnostni odsek; ta pa ni imel preveč truda in skrbi, kajti vse priprave je vodil okrajni glavar g. Mac Nevin sam. Spomenik se je postavil ter v nedeljo dné 5. list. slovesno odkril med streljanjem topičev in „hoch“-klici ognjegascev, Boroveljskega „Schutzenkora“ ter petjem Borovskih pevcev nemškega društva „Alpen-rose“. Zoper celo to nenavadno prigodbo imamo
Družbe sv. Cirila in Metoda
redna Vlil. velika skupščina dné 26. vel. srpana 1893 v Sežani na Krasu.
(Dalje.)
V proslavo naši družbi je objavil „Mir“ 20. vinotoka 1892. lep sonet, a „Soča“ je povodom izborne akademije, prirejene po ženski podružnici v Gorici, poslavila tudi našo družbo z dvema klasičnima pesnima, kteri je zložil neimenovan pesnik. „Edinost“ je sprožila „Cirilo-Metodijski dar“, ki je družbi naklonil že mnogo stotakov. Sicer pa so se skoro vsi slovenski časniki v posebnih člankih spominjali naše družbe, a posebno izborne spise in pojasnila o njej so objavili: Mir, Slovenski Gospodar, Domovina, Dolenjske Novice, Edinost, Soča, Novice, Slovenski Nàrod, Domoljub in Rodoljub. V tej okoliščini je tudi iskati toliko zanimanja za našo družbo. Iz dozdaj navedenega se je slavna skupščina prepričala, koliko zanimanja vživa naša družba v vseh slojih našega nàroda. (Istina !) Neko potrjilo temu čustvovanju uvideva naša družba v običajnih darovih dveh visokih korporacij : preslavnega deželnega zbora Kranjskega s tisoč in slavnega mestnega zastopa Ljubljanskega s pet sto goldinarji. (Slava!)
Vsem podpornikom, dobrotnikom, pospeševa-teljem družbinih namenov, vsem podružničnim na-čelništvom in nàrodnim časopisom iskreno zahvalo !
A tudi milih pokojnikov ne smemo pozabiti. Žal, da nam jih je letos — kolikor se nam je naznanilo — dokaj pokosila nemila smrt. Monsgr. kanonik Legat, ustanovnik Tržaške možke podruž-
nice, ki je blagodušno oskrbel sliko vladike Ravnikarja za našo knjižnico, preminol je v najlepši dobi. Dekan Lovro Potočnik, bivši prvomestnik Gornje-gradske in podpredsednik Braslovške podružnice, ki je volil naši družbi v svoji oporoki 50 gld. Nenadoma je umrl A. Pakiž, učitelj v Lokvi, bivši odbornik Nakelske podružnice. Metliška podružnica izgubila je svojega ustanovnika Martina Tomca, župnika v Suhoru. Tilika Freuensfeldova, osnova-teljica ženske podružnice v Ormožu, je le malo časa še gledala sad svoje trudoljubivosti. Idrijska moška podružnica je zgubila svojega blagajnika Frana Lapajneta. Vrhniška moška podružnica svojega prvomestnika dekana Koprivnikarja. Nàrodni buditelj koroški dr. M. Lutman, osnovatelj in odbornik podružnice v Ziljski Bistrici, je pač prezgodaj legel v grob. Brežiška podružnica obžaluje svojega ustanovnika, župnika Ivana Kuneja v Dobovi. Istotako Beljaška podružnica svojega ustanovnika vrlega trgovca Frana Pihača in odbornika, Simon Stoeckl-na, župnika pri sv. Lenartu. Izvan-akademiška graška beleži v svoji kroniki mej mrtvimi: Dr. viteza Močnika, majorja Andr. Komelja pl. Sočebranskega, kanonika dr. Robiča, kateheta Petra Wallnerja, nadinženirja Iv. Vičič-a, Karolino Trampljerjevo, rojeno Nemko, ki je med Hrvati in Slovenci živeč omilila si naš rod. Ustanovnik Mokronoške podružnice notar Ivan Fišer prominol je v Gornjem Gradu. Trgovec Martin Jurič v Št. Ruprtu na Dolenjskem, ki je volil naši družbi 20 gld. Ženska podružnica v St. Vidu nad Ljubljano oplakuje svojo vrlo blagajničarico Josi-pino Zupan-ovo. Višnjagorska-Zatičinska podružnica zgubila je svojega podpredsednika Primoža
Ribnikarja, župnika v Zatičini. Goriška moška ob-žaljuje poleg gori imenovanega vojaškega pisatelja Komelja župnika Jakoba Vižeutinija na Vogrskem. Senožeška podružnica izgubila je deželnega poslanca Hinka Kavčiča. V Ljubljani je prominol družbenik Šentjakobsko-Trnovske podružnice, komptoirist Jos. Kadunjec, kteri je tajništvu vsa leta za našo družbo veliko pomagal. In nedavno je umrl naše družbe pokrovitelj Julij Rozina, trgovec v Pudobu pri Ložu.
Teh vrlih pokojnih kakor vseh živih družbenikov spominjali smo se pri današnji presv. daritvi. (Slava jim!)
7.	Sklepno je vodstvu omenjati še nekterih iz-vanrednih dogodkov. — Dné 19. svečana je slavil katoliški svet 50 letni jubilej škofovstva Nj. Svetosti papeža Leona XIII. Mej deputacijami, ki so se tem povodom poklanjale Nj. prevzvišenosti knez-vladiki Ljubljanskemu, bilo je tudi poslanstvo naše družbe, ki je po svojem prvomestniku izrazilo si-novsko udanost in pokorščino poglavarju sv. cerkve in svoje občudovanje duševnemu velikanu na papeževem prestolu in velikemu prijatelju slovanskih rodov. (Slava mu !) Prevzvišeni knez vladika je družbino zastopstvo milostno sprejel z obljubo, da sporoči to čestitanje na pristojno mesto — od koder je pozneje dospela na prečastito škofijstvo za posameznike kakor za vsa voščeča očetovska zahvala in apostolski blagoslov.
Ko je c. kr. deželni predsednik Andrej baron Winkler zapuščal svoje mes'to v Ljubljani, poslovila se je pri njem mej slovenskimi društvi dné 16. vinotoka 1892 tudi deputacija naše družbe; istotako se je dné 1. listopada na to poklonila novemu načelniku deželne vlade kranjske Yikt. bar. Heinu.
sledeče pomislike: 1. Spomeniki se postavljajo in slavnosti na čast kaki osebi se prirejajo navadno iz proste želje ljudstva, ne pa na pritisk in prizadevanje kake uradne osebe, kakor se je tukaj godilo. 2. Ako deželni predsednik skrbi za potrebne ceste, je to njegova službena dolžnost, ktero spolnovati je sicer hvale vredno, pa ne zasluži še posebnih spomenikov. 3. Ni navada, da bi se živim stavIjali spomeniki, ampak večinoma se to stori le mrtvim in v resnici zaslužnim možem, ki so za kak nàrod tudi kaj žrtvovali. 4. Navadno se slavnosti prirejajo še le potem, kedar je kaka reč že dovršena, ta cesta se je pa še le delati začela. 5. Kmetje ne bodo dobili ceste zastonj, plačevali bodo krvavo za njo pri občinskih dokladah, kajti ko bo dogotovljena, bo veljala nad 90.000 gld., kar je sam g. okrajni glavar Mac Nevin potrdil, in za plačano reč se nam pa menda ni treba toliko zahvaljevati. 6. To ne gre, da bi se občinam nakladala plačila za spomenik, ako se to ni sklenilo v občinski seji, kar se pa pri občini v Kotmari vasi in morda še drugje gotovo ne bo sklenilo. Toraj se ni čuditi, kar se sliši, da deželni odbor računa ne bo potrdil, ako se ta svota med stroške postavi. Iz tega namena se te slavnosti tudi nekteri slovenski župani niso hoteli udeležiti, ker jim je v prvi vrsti blagor njih občanov pri srcu in jim za take stvari nočejo nakladati nepotrebnih stroškov. 7. Da je bil spomenik posiljena reč, vidi se iz tega, kar poroča „Slov. Nàrod“, da so ga več dnij stražili orožniki, in te mora zopet le dežela plačati. O tej slavnosti na Humberškem klancu poroča „Slov. Nàrod“ v štev. 257. od 9. t. m. še mnogo zanimivih po-drobnostij; mi pa se hočemo s tem kratkim poročilom zadovoljiti, ker vemo, da Damoklejev meč konfiskacije vedno nad nami visi — in to je tudi uzrok, da moramo še neko drugo zanimivo stvar zamolčati, ki se je prigodila začetkom tega meseca v Celovcu in ktero je tudi „Slov. Nàrod“ obširneje pojasnil.
Iz Kotmare vesi. (Kmetijsko predavanje.) Na prošnjo našega župana je prišel dné 29. vinotoka kmetijski potovalni učitelj g. dr. Kramar tudi k nam v Kotmaro ves. Poslušalcev se je zbralo lepo število, in g. učitelja je veselilo, da smo njegovo izborno predavanje z največim zanimanjem poslušali. Govoril je o moštarstvu in kako utegne mošt za naše kraje postati velikega pomena, kedar se bo z njim ravnalo tako pravilno, kakor v Švici in drugih naprednih deželah, kjer se prodaja liter mošta po 40 do 70 kr. Pokazal in razjasnil nam je nektere za moštarstvo potrebne priprave, kakor po njem sestavljeno moštno vago in kipelno veho. Povabil je prisotne posestnike, naj si pridejo v Celovec ogledat uzorno moštarno, ktero je priredil na poskuševališču c. kr. kmetijske družbe, kjer je on vsigdar pripravljen, pokazati in razložiti poskuse in uspehe. Gospodu dr. Kramarju izrekamo najtoplejšo zahvalo, da se je k nam potrudil. Pristavim še, da so že šli nekteri naših kmetov v Celovec in si ogledali moštarno ter si naročili nekaj kipelnih veh. Vsi veseli so pravili, kako jih je g. dr. Kramar prijazno sprejel in jim vse pokazal. Vsa čast in hvala mu za to ! Gospodarji pa naj si prejete nauke zapomnijo in naj se po njih ravnajo.
Zaslužni rodoljub slovenski, pokrovitelj in razsodnik naši družbi dr. Jernej Zupanec je bil odlikovan z vitežkim križcem Fran Josipovega reda, vsled tega mu je vodstvo pismeno čestitalo. Pokrovitelj naše družbe, Anton Hajšek, dekan v Slovenski Bistrici, pa je nedavno postal častni kanonik Lavantinskega stolnega kapitula. — Žalna je bila sicer slavnost ob prenosu zemeljskih ostankov grofa Draškoviča v Zagrebu dné 15. rožnika 1893, a tudi Slovenca veseli, da bratski nam nà-rod hrvatski tako visoko časti svoje duševne velikane. Našo družbo je pri tej slavnosti zastopal njen nadzornik Oroslav Dolenec.
Ali naj z ozirom na vse to k sklepu še kaj pristavimo? Dovolj bo, ako si prilastimo besede, s kterimi je slavno nečelništvo Brežiške podružnice lani vabilo k pristopu pišoč:*)
„Družbe sv. Cirila in Metoda ni treba dosti priporočevati, kajti nje namen je velevažen, krasen in blag; ona mora biti vsakemu Slovencu mila in draga. Njej se ne morejo primerjati enaka nemška in italijanska društva ; teh edini — ali vsaj glavni — namen je, odtujiti slovansko šolsko mladino svojemu rodu, (istina!) naša družba pa ne sega po tujem življu, ampak varuje le slovenske otroke, da se ne izneverijo svojemu rodu, in s tem ob enem svojemu Bogu in vsemu, kar je lepo in blago (da, da, tako je!); saj je obče znana resnica, da kdor zataji svojo mater, svoj rod, izneveri se navadno tudi veri svojih očetov in sploh vsem krepostim, ktere storé človeka človekom. Zatorej Slovenci, kdor ima srce za svoj rod in želi, da isti ostane kreposten in blag, živo podpiraj »družbo sv. Cirila in Metoda.«"
(Dalje sledi.)
*) V. Slovenec d. 17./6. 1892, št. 136.
Iz spodnjega Roža. (Neka slavnost) se je
5.	listopada tukaj blizo nas vršila, na Humberškem klancu, kjer bodo cesto preložili. Že par tednov poprej je bilo čuti govorico, da pridejo rečenega dné imenitni gospodje iz Celovca in da bodo na novi cesti „pridgali“. Reklo se je, da se bo morda še kaj zastonj dobilo. Radovednost je torej iz okolice prignala mnogo gledalcev, ki so pa kmalu spoznali, da so vse koj prazne pene, kakor na deročej Dravi. Razkril se je neki spomenik v čast gospodu deželnemu predsedniku, o kterem se pravi, da je poseben dobrotnik in zaščitnik Rožne doline. Kmetje pa pravijo, da od ljubezni in skrbljivosti tega gospoda nemajo druzega, kakor vedno veča plačila. Ne zadosti, da se je toliko denarja v Dravo uzidalo, kar je brežanom naložilo hudo doklado in to še mnogim takim, ki so daleč od Drave in nemajo z njo nič opraviti, — bo zdaj spet ta cesta požrla kakih 90.000 gld. Zato pa iz kmetov nobeden ni hotel pomagati „hoch!“-klicati; en sam se je zamolklo oglasil, pa njegov glas se je v splošni tišini zgubil, kakor bi bakljo v sneg utak-nil. Izmed županov jih je bilo 13 na slavnost poklicanih, pa samo trije so bili tako možki, da niso prišli na to nepotrebno in dragoceno slavije.
Iz Ziljske doline. (V znamenju omike bomo zmagali.) Na Koroškem je huda vojska med Slovenijo in Germanij o. Dokler so Slovenci veljali še za nevedne in neolikane, dokler res še niso imeli skoraj nič svoje književnosti, ker so bili toliko sto let tlačeni, zanemarjeni in od Turkov nadlegovani, takrat so se duhovi talentiranih in kviško hrepenečih Slovencev nagibali k nemščini, rekoč: učimo se nemščine, tam najdemo omiko in vednost in oliko ! To je bil začetek in pravi uzrok nemškutarije in takrat je bila nemškutarija skoraj da opravičena. To je ravno tako, kakor v Alzaciji. Tam so Nemci, pa bi bili rajši Francozi, ker so videli in še vidijo, da so Francozi bolj olikani, bolj priljudni, da je tam boljši državni red in več prostosti. • Zato se Alzačani radi učijo francoščine in ne marajo Nemci biti. Tisti časi so pa minuli, ko je bil Slovenec zapuščena in nevedna reva. Vstali so možje, ki so začeli spisovati slovenske knjige, in pozneje se je ustanovilo veliko število slovenskih časnikov. Kolikor bolj naša književnost narašča, toliko menj opravičena je nemškutarija, da, postala je celo izdajstvo na lastnem rodu, odkar vidimo, kako vrlo Slovenci napredujejo v vedah in umetnostih ter v splošni omiki in oliki. Ko so nemškutarji, to je prijatelji in oboževalci nemščine, videli, kako lepo raste in se razcvita domače drevo, bil je čas za nje, da bi bili tuje drevo zapustili in domačemu prilivali, kakor je to storilo mnogo študiranih slovenskih gospodov, kterih se še zdaj hvaležno spominjamo, ker so bili prvi domoljubi. Drugi slovenski gospodje, okamneli v svoji nemškutariji, niso hoteli videti razcvitanja domačega drevesa, in ne samo da so duševni napredek Slovencev prezirali, oni so ga še sovražili in zavirati in zabraniti skušali, in to delajo še sedaj, in prav s tem so še le postali pravi izdajalci svojega rodu in svoje krvi. Na Koroškem je še zdaj veliko nemškutarjev, ki zaničujejo svojo mater Slovenijo in podpirajo rajši Germanijo. Med tem ko so Nemci vsi zvesti svoji materi Germaniji, so Slovenci razcepljeni v dva tabora, eni ljubijo Slovenijo, drugi pa Germanijo. Zato ima pa Slovenija v tej vojski z Germanijo na Koroškem hudo stanje, ker jej niso vsi sinovi zvesti, ampak ne-nekteri njeni nasprotnici pomagajo. Vendar pa upamo, da bo Slovenija vsaj tisti kos dežele nazaj dobila, koder se še slovensko govori. To pa bomo dosegli z omiko. Mi moramo med ljudstvo širiti knjige in časnike ter ustanovljati slovenske šole. Mačeha Germanija slabò redi naše Slovence, ki pri njej duševne hrane, namreč omike in vednosti iščejo. Ona jih tlači v nemške šole, da bi brž Nemci postali, da bi potem z njenimi otroci iz ene sklede jedli. Toda to ne gre tako hitro. Otroci hodijo po osem let v nemško šolo, pa se ne naučijo toliko nemščine, da bi razumeli nemške knjige in časnike, torej jim manjka žlica, s ktero bi zamogli zajemati iz sklede nemške omike, torej ostanejo duševno lačni, to je : nevedni. Poglej jih mladenče, ki so hodili v nemško šolo, kteri pa kaj bere? Nobeden! Po kegljiščih se potikajo, pri kvartah ali pa v slabi družbi ; ali se bodo mar s tem izomikali in se česa koristnega naučili? Nikakor! Zakaj pa ne berejo ničesar? Zato, ker slovensko brati ne znajo, nemščine pa ne zastopijo zadosti. Če zna kdo točarico po nemško poklicati in si kaj jesti in piti ukazati, to se še ne pravi nemško znati. Nemško le tisti zna, ako vse za-stopi, če mu daš nemške bukve ali nemšk časnik v roke. Koliko pa je takih med tistimi, ki so hodili samo v ljudsko šolo na deželi ? Slovenija pa za Slovence bolje skrbi: ona jim podaja knjige in časnike v maternem, slovenskem jeziku, da jih zastopijo in se lahko iz njih kaj naučijo za pamet in srce. Tako ona svojim otrokom bistri um in požlahnuje srce. Ona skrbi za slovensko knji-
ževnost, da imajo Slovenci zmirom dovolj duševne hrane, ona jim piše in tiska slovenske bukve in časnike. Ona skrbi pa tudi za slovenske šole in se za nje vojskuje. Kajti slovenske bukve bi nič ne koristile, če bi jih ljudje brati ne znali, zato se morajo najprej po slovensko brati in pisati naučiti. V šoli se učijo pa še druge reči, ne samo branje in pisanje; uči se računstvo, uči se krščanski nauk, tudi nekoliko iz zemljepisja, iz zgodovine in natoroznanstva. Vse to pa se uči v slovenskem jeziku, in otroci vse zastopijo; v šolah pa, ktere Germanija našim otrokom daje, od vsega tega nič ne razumejo in se torej ničesar ne naučijo. Ko bodo enkrat vsi koroški Slovenci, tudi sedanji nemškutarji, spoznali, da le Slovenija za naše otroke prav skrbi, potem otrok ne bodo več Germaniji v izrejo dajali, temveč Sloveniji, in takrat bo Slovenija zadobila prvo zmago. Drugo in popolno zmago bo pa Slovenija takrat dosegla, kedar bomo Slovenci v omiki toliko naprej prišli, da za Nemci ne bomo prav nič zaostajali, ampak jih še prekosili. Nevednost in surovost morate zginiti iz naših krajev, namesto njiju pa se naseliti omika in olika. Zato je tisti najboljši rodoljub in tisti Sloveniji največ k zmagi pomaga, kdor širi med ljudstvo omiko in oliko. Samo po sebi pa se razume, da omika mora biti krščanska, saj le krščanska vera ima take nauke v sebi, ki srce požlahnujejo ter so podlaga in začetek lepih šeg in olikanega obnašanja.
Iz Dunaja. (Novi učni minister.) Ko je novi učni minister M ad ej s ki sprejel uradnike učnega ministerstva, rekel jim je med drugim : „Akoravno se je treba vedno ozirati na blagor cele države, vendar je treba tudi v poštev jemati kulturne potrebe in koristi posamičnih dežel in ndrodov.“ Te besede so zbudile veliko pozornost, ker se iz njih vidi, da minister priznava, da se mora vsak nàrod po svoje razvijati in omikati, namreč na podlagi maternega jezika. To nam daje upanje, da se bo za Slovence na šolskem polju na bolje obrnilo, ako minister trden ostane in se ne dà od naših nasprotnikov v kozji rog ugnati. „Kuj železo, dokler je vroče“, naj si mislijo naši poslanci in naj storijo potrebne korake.
► I
JÉL	Slovenci in Slovenke! Darujmo	
V*	prvo krono, ki nam v roke pride,	
	družbi sv. Cirila in Metoda!	
i		
Glasovi nasprotnikov.
0 shodu v Št. Jakobu.
Beljaška „Deutsche Allgemeine Zeitung" štev. 90. in „Freie Stimmen" štev. 135. ste prinesli vest, da so se v Št. Jakobu dné 5. listopada tepli in to vsled shoda slovenskega političnega društva, češ, da so ščuvalni (?) govori na tem shodu duhove tako razgreli. Lista potem sklepata: na shodu ,,bauernbunda“ na Ledenici je šlo vse mirno in gladko; sad slovenskih shodov so pa tepeži. Vladi se dà s tem migljaj, naj slovenske shode prepove. — Temu nasproti navajamo, kar smo o tej stvari zvedeli: 1. Tepež se ni godil v tisti krčmi, kjer je bilo zborovanje. 2. Tepež se je vršil že pozno po noči, ko so naši zborovalci že davno odšli. 3. Tepež ni bil v nobeni zvezi z našim shodom in s politiko; bila je navadna praska med zabavljivci, kakoršne se prigodijo pogostoma tudi po drugih krajih in sosebno ob nedeljah. Iz tega se zopet vidi, kako nasprotniki vsako malenkost zoper našo stranko izkoristiti skušajo.
Naj navedemo tukaj v naše opravičenje dobesedno to, kar se nam je o tej zadevi na naše vprašanje naznanilo od merodajne in verodostojne strani iz Št. Jakoba v Rožni dolini :
„Pretep, ki se je vršil preteklo nedeljo (dné 5. t. m.) v naši vasi, ni v nikakoršni dotiki s shodom, kar v naslednjem dokažemo: Tisti, ki so pretep provzročili, so navadni razgrajalci in so nekteri izmed njih prišli šele pred kratkim časom iz zapora. Iskali so pa, morda celò v to od naših nasprotnikov najeti, le priložnosti, kje bi se stepli, da bi zopet prišli morda na zimo pod streho. Vsi ti pa, ki so začeli pretep, še pri shodu bili niso. Ob pol deveti uri zvečer bili so še v Podgorjah in od tam prišli so že pozno v Št. Jakob. Zborovanje tedaj ni moglo na nje niti tako niti drugače uplivati. Najprvo so bili pri našem znanem nasprotniku Hornu, kjer so se najprej stepli in od tam so šli v gostilnico k Hribernici. V gostilnici „na pošti", kjer se je zborovanje v najlepšem redu vršilo in končalo, ti razgrajalci niti bili niso. —■
Pri Hribernici začelo se je tako: V prvi sobi sedelo je več naših mož, kjer so se mirno zabavali. V tisti sobi sedeli so največ tuji ljudje, po večini vsi iz Dvora in Lipe, ter dva iz Št. lija, ako se ne motimo. Nato so prišli tisti rogovileži od Horna za dvema, ki sta jim ušla od tam. Nekaj časa bilo je vse pri miru. Pri mizi v prvi sobi, kjer so sedeli ljudje iz Dvora in Lipe, rekel je, ko je bila že pozna ura, g. M. iz Dvora proti krčmarici Hribernici v šali: „Je že precej pozno, bodete nas morali pač vun vreči, da bomo domu našli." Te besede so znani rogovileži na se obrnili in dotičnike takoj napadli. Drugi ko so to videli, posegli so vmes ter skušali na razljutene pomirljivo uplivati. To je bilo vse v enem hipu. Župan Št. Jakobski, g. Kobentar, ki je sedel v tisti sobi, stopil je pozneje med nje in ukazal vsem po vrsti sobo zapustiti. Najprej so šli trije kmetje, ki so bili čisto mirni, vun, in za njimi pognal je župan sam tiste rogovileže iz hiše in duri zaprl. S tem bila bi stvar sicer končana in sicer srečno, da ni bil g. E. iz Lipe toliko nepreviden in šel vuu. On je imel sicer konja pred durmi in je hotel 'domu peljati se, pa na konja pazil je tako nekdo drugi. Ni bilo tedaj treba izpostavljati se mu tem razsajalcem, posebno ker je dobro vedel, da imajo dotičniki na njega jezo še od vojaških let, kjer jih je mislimo malo preveč pritiskal. (To je bil baje tudi uzrok tepeža.) Njega so tedaj naskočili in nekoliko pretepli, a je tega sam kriv, ker je hotel za njimi. Ali je bil kdo od teh potepuhov najet ali podšuntan, tega nam ni bilo do danes možno poizvedeti. Sumničiti nočemo nikogar, dokler ne vemo kaj zanesljivega. V naši župniji ni napravil ta polom ni-kakega slabega utiša, ker vsak pozna tiste zabav-Ijivce. Celo nasprotnike smo slišali govoriti, da je škoda, ker se je to pripetilo na ta dan."
To je torej resnica, vse drugo pa, kar sta poročala lista Beljaška „Deutsche Allg. Zeitung" in Celovške „Freie Stimmen" je gola in grda laž. Ta praska se je vršila torej na popolnoma drugem kraju, v drugi gostilni, in ne tam, kjer se je vršilo zborovanje slovenskega političnega društva. Nesramna ta dva nemška lista pa se drzneta vendar vsak po svoje trditi, da so se zborovalci med seboj pretepali in da je bil pretep sad zborovanja. Taka surova pisava presega pač vse meje dostojnosti in je, ako se smemo tako izraziti, uprav fakinska.
(K temu moramo še pristaviti, da so bile „Freie Stimmen" toli poštene in so v št. 137. od 16. t. m. s popravkom, kojega jim je poslal gosp. društveni podpredsednik Y. Legat, vso zadevo stvarno pojasnile, kar Beljaška „Deutsche Allg. Ztg.“ v svoji mogočnosti ni hotela storiti in se je vsled tega vložila pri c. kr. mestno - deleg. okrajnem sodišči v Celovcu proti uredništvu tožba, naslanjajoča se na § 21. tiskovnega zakona.)
Politični pregled,
Nove ministre že imamo. Ti so: knez Win-dischgratz, predsednik; dr. pl. P lene r za denarne stvari; markiz Bacquehem za notranjo upravo; vitez Madejski za šolstvo in bogoslužje ; grof Schonborn za pravosodje; grof Wurm-brand za kupčijo, ceste in železnice; grof Fal-kenhayn za poljedelstvo ; fzm. Wels ersheimb za deželno brambo; vitez Javorški, minister za Galicijo. Izmed teh ministrov je le pet novih, namreč Windischgratz, Plener, Wurmbrand, Madejski in Javorški. Schonborn, Fjalkenhayn, Welsersheimb in Bacquehem so bili že prej ministri, le s tem razločkom, da je bil Bacquehem prej minister za kupčijo, zdaj je prevzel pa notranje stvari. Po političnih nazorih so Windischgratz, Falkenhayn in Schonborn konservativci; Plener, Wurmbrand in Bacquehem liberalci; Welsersheimb se ne meša dosti v politične reči in skrbi le za vojaštvo; Javorški in Madejski sta pa Poljaka, in sicer je Javorški odločen konservativec, o Madejskem se pa sodi, da nagiba bolj na liberalno stran. Konservativna in liberalna stranka ste tedaj v minister-stvu enako močni. Veseli nas, da je Falkenhayn ostal poljedelski minister, kajti on je poštena duša, veren katoličan, ter ima res srce za kmeta. Če bi bil on odstopil, bi bila morda tudi postava o kmetijskih zadrugah v vodo padla, zdaj se bo on pa že potrudil, da se njegova misel oživi. Veseli nas nadalje, da smo se znebili Gautscha. Vsem je še v spominu, kako je v državnem zboru govoril o koroškem šolstvu, namreč prav tako, kakor so ga naučili liberalci iz Celovca. Pri tistej priliki je tudi pokazal, da niti državnih osnovnih postav ne razume, kajti rekel je, da je na Koroškem nemščina prvi, slovenščina pa drugi deželni jezik. V resnici pa se mora postava tako tolmačiti, da je za Slovenca slovenščina prvi deželni jezik, za Nemca pa nemščina. Madejski je Poljak, torej Slovan, in kot Slovan bo bolje razumel naše težnje in pritožbe, saj se Poljakom v Šleziji skoraj ravno tako godi, kakor koroškim Slovencem. Ako bo pomagal
svojim rojakom v Šleziji, kakor je pričakovati, potem tudi za nas ne more imeti gluhih ušes. Slovenskim poslancem ne bo treba veliko govoriti, povejo naj mu le, da so šolske razmere na Koroškem take, kakor v Šleziji, pa bo vse vedel. Slednjič smo še veseli, da je odstopil grof Taaffe. Celih štirnajst let je stranke za nos vodil in omahoval med desnico in levico. Za Slovane in katoličane je imel le obljube, kterih pa ni izpolnil. Liberalcem je nasprotoval, ob enem pa je dal liberalnim uradnikom proste roke, da so počenjali, kar so hoteli, ter svojo poneinčevalno, Šlovanom neprijazno politiko naprej gonili. Nič trdnega, nič stalnega ni bilo v njegovi politiki, ni bil ne krop, ne voda. Boljši je še odločen nasprotnik, kakor dvomljiv prijatelj. Sedanji ministerski predsednik knez Windischgratz je bil pa zmirom zvest pristaš katoliško-konservativne stranke, pričakovati je, da tudi sedaj ne bo zatajil svojega prepričanja. Izmed vseh ministrov je Plener najodločnejši naš nasprotnik, vendar pa ga hvalijo, da je odkritosrčen mož brez hlimbe in zvijače ; s takim se že dà govoriti. Wurmbrand in Bacquehem sta sicer nemška liberalca, vendar pa nista prenapeta ; Wurmbrand ima včasih svoje muhe in je že liberalcem samim večkrat nasprotoval ; on se je rad pečal z umetnostjo in starinarstvom ; zdi se nam, da bo za kupčij-skega ministra premalo skušen mož. Čeravno pa nam novo ministerstvo bolje ugaja, nego staro, vendar se ne dà tajiti v da celi položaj za Slovane ni posebno ugoden. Čehi, Slovenci, Hrvatje in Rusini, vsega 11 milijonov duš, v ministerstvu niso zastopani; če prištejemo še Lahe in Rumunce, reči se sme, da polovica vsega prebivalstva je bila pri imenovanju ministrov prezrta, le Nemci in Poljaki so dobili prostor na ministerskih stolih. Čehi so tega deloma sami krivi, ker so zapustili svoje stare zaveznike, Poljake in konservativce, ter se oklenili mladočeške stranke, ki za te zaveznike ne mara. Zdaj so Čehi osamljeni, nova vlada pa jim nikakor ne bo prijazna. Kako bo nova vlada postopala naproti Slovencem in Hrvatom, bomo še le videli. Nemški listi bodo gotovo kričali, naj nas vlada križa, sicer jej odpovejo prijateljstvo. Ako vlada to stori, potem bo tudi slovenskim poslancem težavno, uztrajati v Hohenwartovem klubu. Ako nam pa vlada količkaj pravičnosti pokaže, bo za nas bolje, da se držimo večine, sestavljene iz Nemcev, Poljakov in Jugoslovanov, kajti v zvezi z Mladočehi ni upanja, da bi kaj dosegli, prej znamo še kaj zgubiti. Rusini so še preslabi, da bi se mogli na njih pomoč dosti zanašati, Mladočehi pa v viših krogih niso priljubljeni. Slovenski poslanci so modri dovolj, da bodo vse to prevdarili in našli pravo pot. Sicer pa ponavljamo, kar smo že zadnjič rekli, da temu ministerstvu ne damo dolzega življenja. Skoraj nemogoče je, da bi liberalci in konservativci dolgo časa v miru skupaj živeli, prej ali slej pride kako vprašanje na vrsto, nad kterim se bodo sprli, večina se bo razdrla, in brez večine tudi ministerstvo nema trdnih tal pod seboj. — V Ljubljani je umrl dr. Schrev, voditelj kranjske nemško-liberalne stranke, ktera pa že več let le še komaj životari. — Judje in liberalci na O g er-s k e m imajo veliko veselje, ker je ministerski predsednik Wekerle dobil od svitlega cesarja dovoljenje, da sme državnemu zboru predložiti postavni načrt o civilnem zakonu. Ravno ta postava pa bo v celi deželi razburila duhove, in zmešnjava bo na Ogerskem še hujša, kakor do zdaj.
Pri volitvah v pruski deželni zbor je bilo voljenih 180 lutrovskih konservativcev, 99 katoličanov, 90 liberalcev, 59 svobodnih konservativcev, 18 Poljakov in 14 od liberalne ljudske stranke ter nekaj divjakov. Če katoliški in lutrovski konservativci vkup potegnejo, imajo odločno večino. — Arnavti (Albanci) v Turčiji so se oboroženi zbrali, napadli mesto Prizren v stari Srbiji, razdjali srbsko duhovno semenišče, ubili srbskega arhimandrita (škofa) in več bogoslovcev (pravoslavnih). Oni tir-jajo od Turčije samoupravo, to je, da bi dobili več pravic ter smeli sami sebi postave dajati. Postave pa, ki jih bodo ti divjaki delali, bodo nemara čudne. Najbrž se turška vlada ne bo dosti zmenila za te tirjatve in bo upor zadušila z vojaško silo, kakor ga je že večkrat.
Gospodarske stvari.
Hranitey krompirja y kleteh. Krompir se spomladi navadno zelo podraži, posebno v slabih letinah. Gledati je torej, da se krompir, kar se ga pridela, tudi kar se dà dobro shrani. V ta namen se mora izkopani krompir dobro osušiti. Prav storimo, če pustimo krompir nekaj časa ležati na kakem zračnem in suhem prostoru, da ovene, če ga razgrnemo na podu ali sploh kje pod streho. Ako je dobro ovel, shrani se v kupih v kleti, ki mora biti suha in ne pregorka, kajti v gorkih in vlažnih kleteh krompir hitro gnije. „Kmet.“
Nevicar.
Na Koroškem. Poštni oficijal g. Kanaval v Celovcu je postal kontrolor. — Veličasten je bil pogreb bivšega kapucinskega provincijala P. Nor-berta Brka, ter je pričal, kako spoštovan je bil rajni v celem Celovcu. — Ziljsko železnico bo zidala firma Gross in dr. — Potres se je čutil 7. t. m. po več krajih v deželi. — Društvo „Kleinkinder-bewahranstalt" (Sandwirtgasse) prosi milih darov za god sv. Miklavža, da jih razdeli med male, revne otročiče. — Pogorel je skedenj^ Marije Goričnik p. d. Bradačovke v Pinji vesi pri Škofičah. — Nova pošta se je odprla v Mittewaldu pri Beljaku. — En del Dravskega mosta pri Špitalu se je podrl, ko sta konja s težko naloženim vozom dospela do srede mosta. Voznik in oba konja z vozom so padli v Dravo, pa bolj pri kraju, tako da je voznik sebe in enega konja rešiti zamogel, drugi konj je utonil.
Na Kranjskem. Wolfovega slovarja je iz-išel 7. sešitek. — V Vipavi se je ustanovilo kmetijsko in rokodelsko bralno društvo. — Na dolenjski železnici se bo znižala voznina na lesovje. — Smrekove storže so začeli nabirati okoli Kranja. Rabijo se za pridelovanje terpentina. — V Ljubljani se je ustrelil neki vojak 27. polka. — Pri Zalogu je vlak povozil neko deklico. — Pri pivovarni, ki jo zida g. Mayer v Kranju, so se podrli štirje stropi; 3 delavci so močno ranjeni. — V Novem mestu se je ustanovilo katoliško-politično društvo za politične okraje Novomesto, Krško in Črnomelj. — V Ljubljani se snuje društvo , ki bo skrbelo za zanemarjene dečke. — Mestna hranilnica v Novem mestu je dovoljena. — Telegraf dobijo v Dobu pri Brdu.
Na Štajerskem. Kakor smo izvedeli, izrekel je okrajni šolski sovet Ptujski g. nadučitelju Fr. Podobniku pri sv. Barbari v Halozah priznanje za njegovo korenito in obširno konferenčno delo „0 spomladanskem izletu šolske mladine11. Veseli nas, da šolske oblasti naše sosedne Štajerske priznavajo lepe zmožnosti tega vsem koroškim rodoljubom dobro znanega učitelja-poštenjaka, ter ga tako laskavo odškodujejo za obilico krivic, ki so se temu trpinu godile pri nas na Koroškem. Vrlemu učitelju pa čestitamo na dosedanjih lepih uspehih, želeč mu še mnogo novih. — V Borovcu pri Ptuju se je obesil kmet Čuš. — V Gradcu so obesili roparja Dočekala, ki je dva kmeta ustrelil.
Na Primorskem. „Slovanske knjižnice" je izišel 3. snopič. — V Komnu se je obesil kmet Pirc, zapustivši 7 otrok. — Sv. misijon so imeli v Ljubušnem pri Kobaridu. — Okrajno sodnijo in davkarijo bi radi dobili v Brdih, da bi se ognili daljnim potom v Gorico in Kormin. Želeti je, da vrli Brici to dosežejo. — V Trstu so zaprli dva anarhista. — Na Vogerskem so obhajali 400 letnico tamošnje župnije.
Po drugih deželah. V Zagrebu se bo prihodnje leto začelo zidati novo gledališče. — Novo tovarno za tobak bodo postavili v Senju na Hrvat-skem. Delalo bo v njej 700 delavk. — Izvoz krme v tuje dežele je vlada spet dovolila. — V Monsu (Belgija) je pogorel jezuitski samostan. Škode je
300.000	frankov. — V Barceloni na Španskem sta dva anarhista v gledališču dve bombi vrgla med gledalce; 23 ljudij je bilo ubitih, mnogo ranjenih. — V Santandru na Španjskem se je vnela ladija, na kterej je bil dinamit. Vsled groznega poka se je več hiš podrlo ; 300 ljudij je mrtvih, mnogo ranjenih. — Potopila se je danska ladija „Svanen“.
Raznoterosti.
Koliko je na celem svetu vladarjev? Zemljo, na kterej prebiva čez 1400 milijonov ljudij, vlada 188 vladarjev; izmed teh je 12 cesarjev, 55 kraljev, 47 knezov, 17 sultanov, 6 nadvojvod, 6 vojvod in 28 predsednikov.
Žrtve morja. Londonska pomorska oblast je ravno zdaj objavila poročilo o upravnem letu 1891—1892, iz kterega se razvidi, da se je lansko leto vtopilo na angleških ladijah 25.885 mornarjev in popotnikov. Rešeno je bilo 9977 oseb.
Najbolj razširjeni jeziki. Poleg statističnih podatkov profesorja Kirschhoffa najbolj razširjen jezik je jezik kitajski, kajti ta jezik govori 400 milijonov ljudij. Potem pride na vrsto jezik angleški, kterega govori čez 100 milijonov ljudij ; konečno pa je jezik (slovanski) ruski, kterega govori čez 70 milijonov ljudij.
Žganje. Koliko žrtev tirja na leto nezmerno pitje vpijanljivih pijač, o tem pričajo sledeči statistični podatki. — Na Angleškem vniči žganje in druge pijače vsako leto 50.000 ljudij; med temi
10.000	žen. Na Nemškem 40.000, na Ruskem
10.000	v Belgiji 4000, na Francoskem 1500. V Ameriki je umrlo v 8 letih 3000 ljudij vsled nezmernega pitja žganja.
Preveč žensk. Poleg najaovejših statističnih podatkov je vEvropi 170,818.561 mož in 174.914.119 žen; žen je torej za 4,095.558 več.
Koliko je vseh ljudij na svetu? Prebivalstvo celega sveta znaša 1467 milijonov duš.
Zahvala.
Slavni odbor družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani je podaril 50 gld. za popravo naših šolskih klopij, za kar izrekamo najtoplejšo zahvalo. Občinski zastop in krajni šolski sovet v Kotmari vasi.
Vabilo
k
ustanovnemu zboru
prvega slovenskega pevskega društva na Koroškem
„Gorotan“
v Šmihelu nad Pliberkom
dné 22. listopada, ob 7. uri zvečer pri Šercerju v Šmihelu.
Geslo: „Da Slovenec še živi, — Mila pesem nas nói;
Ki jo peva Gorotan, — Dvigajoč se spet na dan.“
Vspored:
1.	Nagovor.
2.	Pesem koroških Slovencev; zbor, vglasbil Pr. Ozbič.
3.	Mili kraj; zbor, vglasbil A. Nedved.
4.	Mrak; zbor, vglasbil dr. Ipavec.
5.	Sopransolo s spremljevanjem na glasoviru.
6.	Mladini; zbor, vglasbil A. Hajdrih.
7.	Slovenec sem; zbor, vglasbil dr. Ipavec.
8.	Dvospev s spremljevanjem na glasoviru.
9.	Pod oknom; zbor, vglasbil A. Hajdrih.
10.	Bog je vstvaril zemljico ; ndrodna.
11.	Sopransolo s spremljevanjem na glasoviru.
12.	Dekle, povej povej ! nàrodna.
13.	Petelinčkova ženitev; šaljivi zbor, vglasbil
A. Hajdrih.	Začasni odbor.
Vabilo.
Slovenska čitalnica v Glinjah
ima dné 26. listopada t. 1. o pol štirih popoludne v gostilni Lovro Zablačana na Trati svoj
letni obèni zbor.
Spored :
1.	Pozdrav načelnika.
2.	Vpisovanje novih udov in pobiranje letnine.
3.	Volitev odbora.
4.	Slučajni nasveti.
Po sklepu prosta zabava.
K obilni udeležbi uljudno vabi
odbor.
Vabilo.
Podružnica sv. Cirila in Metoda za Št. Šteben in okolico t Ziljski dolini
bode imela dné 26. listopada 1893, ob ^4. uri popoludne v gostilni pri Hafnerju v Št. Štebnu
S70) letni, sboar
s sledečim sporedom:
1.	Pozdrav načelnikov.
2.	Bazni govori.
3.	Petje.
4.	Volitev novega odbora.
5.	Vpisovanje novih udov in plačevanje letnih doneskov.
6.	Prosta zabava.
K obilni udeležbi uljudno vabi načelništvo.
V a l> i 1 o.
Podružnica st. Cirila in Metoda za Tolsti vrh in okolico
imela bode pri Fari v gostilni Mar. Ehleitner dné 30. listopada 1893 ob 2. uri popoludne svoj
letni občni zbor
s sledečim vsporedom:
1.	Pozdrav načelnikov.
2.	Petje.
3.	Slavnostni govor.
4.	Petje.
5.	Vpisovanje novih udov in pobiranje doneskov.
6.	Volitev novega odbora.
7.	Razni govori in slučajni nasveti.
Prosta zabava.
Vstop k zborovanju in k prosti zabavi imajo le udje in tisti, kteri hočejo pristopiti.
K obilni udeležbi uljudno vabi odbor.
Vabilo.
Podružnica sv. Cirila in Metoda za Libeliče in okolico
napravi svoj
redni letni zbor
v nedeljo dné 26. listopada 1893 ob 4. uri popoludne v gostilni g. Ant. Edelmanna v Libeličah. Spored:
1.	Pozdrav načelnikov.
2.	Govor.
3.	Vpisovanje novih udov in plačevanje letnih doneskov.
4.	Volitev odbora.
5.	Bazni govori in slučajni nasveti.
6.	Prosta zabava.
K obilni udeležbi uljudno vabi
načelništvo.
Loterijske srečke od 11. listopada. Line	54	24	38	76	84
Trst	77	59	47	5	24
Tržne cene v Celovcu.
Ime blaga	na birne		na hektolitre	
	gld	kr.	gid.	kr.
pšenica 		5	—	6	20
	4	—	5	—
ječmen		4	—	5	—
oves			2	40	3	—
hej da		4	40	5	50
turšica (sirk) 		3	30	4	10
pšeno	 ...	6	—	7	50
fižol	 		—	—	—	—
repica (krompir)		—	60	1	—
deteljno seme		—	—	—	—
grah		—	—	—	—
Sladko seno je po 3 gld. 20 kr. do 3 gld. 70 kr., kislo 2 gld. 60 kr. do 3 gld. 40 kr., slama po 2 gld. 10 kr meterski cent (100 kil). Krišen Špeh je po 66 do 70kr. kila, maslo in puter po 95 do 105 kr. — Pitane vole plačujejo mesarji po 30 do 33 gld. stari cent.
Mlinar
se takoj v delo sprejme pri nekem večem mlinu na vasi. Kje? pové uredništvo „Mira“.
Garantirano pristen brinjevec
prodaja Anton de Gleria, trgovec v Logatcu, v zavojih po 3 litre za 4 gld. 50 kr. proti poštnemu povzetju. Na debelo se daje še boljši kup.
I^epa kmetija,
ki obsega 80 oralov zemljišča, s travniki, ki se morejo namakati, obokan (velban) hlev za 40 glav goveje živine, pohištvo v dobrem stanu, se proda zavolj rodbinskih razmer. V gotovini se tirja 4000 goldinarjev, ostala kupnina se lahko vknjiži proti 5% obrestij. Več se poizve v tiskarni družbe sv. Mohorja v Celovcu.
28 zlatih in srebrnih svetinj in pohvalnih pisem.
Hišna godbila,
ki sama godejo od 4 do 200 komadov, z ekspresijo ali brez nje, z mandolino, bobnom, zvonovi, nebeškimi glasi, kastanjete, harpe itd.
Orodje z godbo,
igrajoče po 2 do 16 komadov, godeče (igrajoče) torbe, stojala za smotke, švicarske hišice, albumi za fotografije, pisalna orodja, omarice za rokavice, težalniki za pisma, lonci za cvetlice, cigarnice, tobakire, pisalne mize, steklenice, vrčki, stoli itd. vse z godbo. Vedno najnovejše in najboljše, posebno pripravno za božična in novoletna darila priporoča
J. H. Heller v Bernu (Švica).
Kdor hoče pristno blago, naj se obrne naravnost na tu imenovano tovarno. Ceniki s podobami se pošljejo zastonj.
Posteljna oprava,
kakor matraci, posteljna podlaga, vsakovrstna posteljna odeja, potem zastori (pregrinjala), tapete in hišna oprava iz lesa
se dobi pri meni po ceni.
J. ar. Tachler,
tapecirar y Celovcu, mesarski trg.
Ign. Hladnik
je izdal : 15 obhajilnih pesem op. 14., tretji natis, cena 50 kr. 20 Marijinih pesem op. 15., drugi natis, cena 60 kr. 5 Tantum ergo in petero mašnih pesem op. 17., cena 40 kr. Čvetero Božičnih pesem za solospeve, mešane zbore in orgle op. 18., cena 40 kr. Vsi štiri zvezki skupaj se dobé za 1 gld. 50 kr. Vse te pesmi so lahke iu melodijozue ter zložene za mešani zbor. Dobe se pri skladatelju v Novem mestu na Dolenjskem.
Zdravila za živino.
Skušena redilna štupa za živino,
Kabi se skoro 40 let
z znajboljšim vspehom
večinoma po hlevih, ako
živinče ne more jesti, slabo prebavlja; zbolj-šuje mleko in nareja, da krave dajo več mleka.
Zametek z rabilnim navodom vred velja le 50 kr. 5 zametkov z rabilnim navodom samo 2 gld.
Cvet za konje.
Najboljši mazilo za konje, pomaga pri pretegu žil, otekanju kolén, otrpne-nju v boku, v križu, otekanju nog, mehurjih na nogah itd.
Steklenica z rabilnim navodom vred stane le 1 gld., 5 steklenic samo 4 gld.
Ta zdravila za živino se dobijo v
lekarna Trnkóczy-ja
v Ljubljani zraven rotovža
in se vsak dan s pošto razpošiljajo.
Služba orglarja
se razpisuje pri mestni farni cerkvi v Velikovcu na Koroškem do 25. listopada. Prosilec mora znati v vseh instrumentih poučevati, mora biti vešč ce-cilijanskega cerkvenega petja in zmožen godbeno kapelo ustanoviti ; sme v prostih urah v privatnih hišah poučevati v petju, na glasoviru itd. Dohodki so : od mestne farne cerkve 400 gld. in prosto stanovanje; od Velikovške mestne hranilnice pa 200 gld. ako bode spolnoval o času mu stavljene pogoje. Službo mora nastopiti s 1. grudnom 1893.
Cerkveno predstojništvo v Velikovcu.
x Matoma vina i
S
$
^	rudeča in bela.	M.
Tirolec, rudeč po 16 do 18 kr. Sicilijanec,
črn, (najboljše laško vino) po 20 kr., bela vina po 24 do 26 kr. liter. Za pristnost in trpežnost vS se jamči. Pošilja se v sodih.
Zalog^a moke
iz I. Budimpeštanskega parnega mlina, vreče po 85 kil po izvirnih cenah.
Priporočam tudi svoje drugo tržaško blago in žgane pijače po nizkih cenah. Kramarjem se daje še ceneje.
S spoštovanjem
Atnand Prosen,
^	v Celovcu, kosarnske ulice štev. 24. ^
k
S!
( ig:	A K.
To iz krepkega, na lastnin goricah raščenega vina izvlečeno Francovo žganje je sknšen pomočeh za oziyljenje dušnih in telesnih močij. Zoper protin, trga-’^inje, otrpnenje udov, revmatizem J pomaga čudovito in uteši bole-čine. Ena steklenica velja 1 gld. 20 kr. Stari konjak je za stare ljudi in take, ki so bolni v želodcu, prava dobrota. Cena 1 gld. 50 kr. Kdor naroči 4 steklenice, se mu da skrinjica zastonj in plača se na pošti voznina. Dobi se samo pri Benediktu Hertl-nu, graščaku na Goliču pri Konjicah na Štajerskem.
Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. — Odgovorni urednik Filip Haderlap. — Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.