LIST ZVEZE ŠTUDENTOV LIUBLJANSKE UNIVERZE UREJUJE UREDMiKI ODBOU: STANE CEHOVIN, UKAGO COP, MARJAN KOPECKY, DRAGANA KR.AIGHER, NIKO LEHRMAN B OZO LEVEC, NIK.O TlCAB, JOZE ZNIDARSlC 1N ALOJZ 2U2EK. ODGOVORNI IN GLAVNI UREDNIK STANE CEHOVIN, UREDNlSTVO IN UPBAVA LJUBLJANA, POLJANSKA fi. TELEFON SO-123. TEKOCl RACUN 600-70/3-567. ROKOPISOV NE VRACAMO LETNA NAROCNINA 200 DIN. TISKA CASOPISNO PODJETJE -DELO«. LETO X. STEV. 3. LJUBLJANA 20. FEBRUARJA 1960 Nekoj misli iz predavanja tovarišice Vide Tomšičeve Pomembne naloge pred komunisti na univerzi Komunisti imamo pred se-boj velike naloge, ki so, če že ne po formi, po notranji vse-bini prav tako velike in po-membne, kot so bile naloge ge-neracije, ki je pripravljala re-volucijo in jo pozneje izvedla. V boju za razvoj nove, socia-listične družbe, ki je pri nas potekal v razvijanju mate-rialnih sil in novih družbenih odnosov skozi oblike delav-skega in družbenega samo-upravljavanja, v tem boju morajo biti na čelu komunisti. Mi moramo odpraviti raz-like med mestom in vasjo, med umskim in fizičnlm de-lorn in celo vrsto problemov na novo rešiti. Tega pa ne bomo zmogli, če se teh ualog ne bomo zavedali in če se ne bomo pripravili zanje. Zveza komunistov na univerzi, kjer se fomirajo strokovni kadri za vsa področja, tma pred se-boj neverjetno velike naloge. Naloga komunistov na uni-verzi je, da omogoči mladim ljudem, ki so tukaj, kl vsto-pajo v ZK mogoče z več ali nianj jasnimi. predstavami o posameznih problemih, da se prav tu na hitrejši in lažji način osveščajo. S tem v zvezi pa raste njihova družbena odgovornost v smislu svoje vloge o stroki in o družbi preko te stroke. Mi smo generacija, ki se ne bori več za slovensko univer-zo, to imamo. Pač pa se bo-rimo za reformo študija na univerzi. Problem reforme univerzitetnega študija pa je danes pravzaprav eden sve-tovnih problemov. Pred-vsem pa je to problem Evro-pe, zapadne Evrope, kjer re-volucionaren razvoj proizva-jalnih sil terja silen in pospe-šen razvoj strokovnih kadrov. Danes ni dovolj, da imamo avtonomijo, ampak je postal cminenten družbeni problem, eden od največjih problemov bodočega razvoja naše sociali-stične družbe. Tu ne bi širše razpravljali o vlogi profesor-jev in študentov pri reformi študija. Prav pa bi bilo, da bi čimveč iniciativ izšlo prav iz teh krogov, da bi družba našla med nami konstruktivno podporo za te izredne potre-be. Vsekakor pa je dolžnost oziroma vloga komunistov do reforme različna za študentc in različna za profesorje. Toda kljub vsemu bi se morali pro-fesorji komunisti in študentje komunisti pri reševanju pro-blemov reforme večkrat do-biti skupaj, večkrat najti sku-pen jezik. Družba gleda v refortni štu-dija predvsem to, da ustvar-jamo sodobnega strokovnjaka. Sodobni strokovnjak v socia-listični družbi pa je seveda tak strokovnjak, ki zna svoje znanje in strokovnost upora-biti v naših dmžbenih odno-sih. Tu se postavi vprašanje, ali je mogoče biti strokovnjak, znanstvenik, bodisi za prakso ali teorljo in za bodočo visoko znanost, ne da bi se na nek način povezal z družbenim do-gajanjeni, političnim bojčzn, ki se dogaja okrog nas. Bo v bodoče ta strokovnjak svojo lastno stroko lahko uveljavil na delovnem mestu v tovar-ni, na vasi ali kje drugje, če ne bo sposoben vključiti se v naše nove dmžbene odnuse? Precej je primerov, ki se mo-goče danes še ne maščujejo tako zelo, ki pa se bodo ma-ščevali, če bodo inženirji, ki prihajajo v tovarnc, podce-njevalno gledali na delavsko upravljanje, na nekvalificira-ne delavce itd. Toda nekvali- je človek komunist od jutra do večera. Komunisti bi mo-rali, ne samo preštudirati Pro-gram in še nekaj Marksovib knjig, poskušati bi morali v svoj študij ustvarjalno pre-našati marksistično metodo in ta študij nekako bogateti. Studij marksizma in Progra-ma bi se moral pri Marksu in Programu šele začeti, ne pa že kopravnih drnžbenih činite-Ijev. V tem je pravzaprav bistvo svobode in demokraci-je. 2al pa Je naša inteligenca v preteklosti prevedkrat upo-rabljala ti dve besedi abstrakt-no, kot parolo. Toda svoboda in demokracija je prav v tem, da pomagamo vsem ljudem, da se osvobode zaostalosti, da se osvobode teme in postanejo kovači svoje usode. Mislimo. da te naloge mladih intelek-tualcev komunistov, ki naj svoje vrstc razširijo že na univerzi, predvsem pa naj se združijo v našem družbenem življenju z delovnimi ljudroi, niso nič manjše, kot so bile naloge prejšnje generacije. Ne gre za smrt, včasih gre za nekaj hujšega. Gre za to, da poveš resnico v obraz, dastis-neš zobe, se naučiš in potem na principih zmagaš. To je ena važnrti nalog mlade gene-racije in še posebej mladib intelektualcev komunistov. Rektor univerze prof. dr. Vogelnik podeljuje Študentom letošnje Prešernove nagrada Tov. Vida Tomšičeva predava moral s tein, da bi z osvoje-nim znanjem oplajali znanost na fakulteti, v diskusijah itd. Pri tem so naloge komuni-stov intelektnalcev še poseb-nio pomembne. Naša inteligenca je delovna inteligenca. Postala je sestav-ni del naših delovnih Ijudi. ona jim služi in je pravzaprav že del tega delavskega razre-da, ki v procesu odmiranja razredov postaja sploh pred-stavnik družbe. Mislimo pa, da imajo ljudje, ki jim druž-ba pomaga razvijati se v nm-ske delavce, v ustvarjanju za-vesti delovnih Ijudi brez dvo-da svoje posebno mesto, vlogo in nalogo v našem družbenenn sistemu. Nujno bi bilo seveda, da se že v času študija svoje stroke pojavljajo v formiranju sooialističnega intelektualca vsi elementi našega novega člove-ka, človeka bodočnosti, moj-stra svojega posla, stroke, od-prtega do vseh ljudi, kot ena- inverzijo zahteva naš razvoj Inverzija in tristopenjski študij — korak naprej v razvoju univerze Pred dvema letoma smo bdli šele na začetiku reformiranja visokega in viš-jega šolstva. Danes imamo za seboj leto ki pol dmgocenlh izkušenj in dokazov, da je bila reforma popolnoma upravi-žena, Se več, danes se postavlja pred univerze nova naloga — zadovoljiti vedno večje potrebe naše industrije in kmetijstva po sposobnih strokovnjakih. Potrebe industrdje narekujejo iz-obraževanje visokih strokovnjakov, ki bi bili sposobni voditi proizvodnjo, ki Dekan faknltete za elektrotehniko in strojništvo prof. ing. Gruden Dobili smo predloge iz prakse pa bi svoje znanje pridobiH ne v štirih, ampak dveh letih. Izvedba te zahtevne in pomembne naloge je možna le z inverzdjo in uva-janjem tristopenjskega študija na fa-kultetah. Na naši univerzi bodo s takim tri-stopeajskim študijem pričeli že v štu-dijskem letu 1960-61, zato smo napro-sili dekane in predstojnike fakultet^ da nam povedo svoje mišljenje o inverziji in oblikah tristopenjskega študija na njihovih fakultetah in oddelkih. Z delocn za pripravo Inverzl-je in tristopenjskega Studija &mo pričeli že koncem pretekle-ga študijskega leta. Samo prl-poročilo ZIS smo dopolnlli z anketo med1 podjeljf In predlagi, ki jih je dala operativa1. Rezul-tati, ki smo jlh dobili na ta na-čln, so nam vsaj v grobem po- kazali potrebe po strokovnjaklh v operativl in obenem lik stro. kovnjaka, ki bi zapu&til fakul-teto po dveh letih. V prvi stopnji prlprav za nov način študija na našl fakultetl smo pripravili generalnl načrt z glavnimi smermi študija in načrt o liku študenta po raznih stopnjah študija. V nadaljnjl fazl priprav smo pripravili učni načrt za prvi dve leti, štiri leta in podiplom-ski študij. Pri sestavljanju tega načrta je bilo več variant o tem, kakšni naj bosta prvi dve leti, all skupni ali pa že dife-rencirani v praktično In znan-stveno stner. Obveljala je druga varianta, po kateri bl trajal študlj v prvi etapl štiri seme-stre, skupen pa bl bil le prvl semester. Po prvem semestru bi Pomoč študentom iz prakse Med predavanjem tov. Vide Tomšičeve krog znanstvenikov vrhunske zmogljivost, znanost in tehni-ka morata biti v naših rokafa kot ena najmočnejših objek-tivnih vzvodov za nadaljnji razvoj proizvajalnih sil. Vse to seveda v zelo ostri obliki postavlja vprašanje kadrov, tako da danes o tem razprav-ljajo po vsem svetu in postav-Ijajo hipoteze, da mora dežela, ki hoče držati korak z razvo-jem, računati s tem, da bo moralo skoraj 25 odstotkov vsake generacije imeti visoko-šolsko izobrazbo. To pa jasno kaže, da reforma visokošolske-ga študija ni več samo pro-blem profesorjev in študen-tov, problem univerze z njeno ficirani delavci zelo hitro po-stajajo kvalificirani in ti de-lavci postajajo sposobni uprav-Ijati tovarno. Rezultati njiho-vega upravljanja se bodo končno poznali tudi na do-hodkih strokovnjaka, na nje-govih delovnih pogojih, na možnosti, da bi on razvil vse svoje sposobnosti itd. Zveza komunistov na uni-verzi bi morala tudi na tem področju vciiko več napraviti. V letnikih, v individualnih kontaktih, vedno in povsod bi morali komunisti naravnost izžarevati svoje prepričanje in tako vplivati na druge. Tu gre za vprašanje kvalitete članstva v ZK. Gre za to. da V soboto, 30. januarja, jc bil v kavarai SN sestanek 9 študenti iz prakse. Sestanek jc prlredila ideološko-kulturna komisija pri UO ZSJ in Zveza inženirjev in tehnikov Slovenije. Sestanka so se udeležili predstav-niki UO ZŠJ in UK ZKS, predstavniki dekana-tov, oddelkov tehničnih fakultet, rektorata in — devet študentov od 29 vpisanih. Ne da bi skušali najti vzroke za tako majhno udeležbo štu-dentov samih, moramo pohvaliti zamisel Zveze študentov in skrb, ki jo je pokazala za te naše ko-lege. Sestanek je bil sklican brez nekega vnaprej določenega dnevnega reda, imel naj bi zna-čaj nevezanega razgovora, obe-netn pa naj bi posredovai že nekaj tr.isli in opažanj o tem, kako stopa v živl.jenje odlok Po večietnem delu pri študentovskera listu rribuni se je poslovil tovariš DUŠAN VOGLAR. dosedanji glavni in odgovoimi urednik. Slovo prijateljev je vedno težko. Še posebno težko je, če se je prijateljstvo rodilo v skupnih prizadevanjih in naporih. Slovo z Dušanom je pusiilo v nas težak občutek. Vedno ga bamo pogrešalii, pogrešali bomo njegov aesebičen in prijateljski odnos do kolegov v uredništvu, po-grešali bomo njegov trud in vsestransko priza-vanje, ki ga je vlagal, da bi postala Tribuna čim boljše glasilo. Delo pri našem časopisu mu je vedno pome-nilo polno odgovornost. Nikoli mu ni bilo žal časa, ki ga je vlagal v svoje delo, kajti edino merilo mu je bila kvaliteta. In njegov delež pri kvalitetnem dvigu Tribune je zelo velik. Ob odhodu bi mu s krepkim stiskom roke radi želeli veriko uspeliov v njegovem nadalj-njem delu in šhidiju. Predvsem pa bi želeli, da bi se vedno rad spominjal pri|etnih io težkih trenutkov pri našem skupnem d'elu in da bi še prišel llned nas. Kolegi iz nredništva Tribune ZIS. Ceprav se je sestanka ude-ležilo le 9 študentov, lahko vsaj Po izjavah prisotnih sklepamo, da so težave in misli ostalih študentov podobne, če že ne iste. Vendar bo kazalo z malo boljšo organizacijo in propa-gando pritegniti tudi ostale štu-dente. ZA STUDIJ NA UNIVERZI PRITEGNITI PREDVSEM SPOSOBNE STROKOVNJAKE IZ PROIZVODNJE 2e v začetku šolskega leta smo ugotovili, da se je vpisalo le malo tislih, katerim je bil odlok predvsem namenjcn. Nammeč sposobnim bolj ali tnanj kvalificiranim. delavcev v pro-izvodnji, ki nitnajo popolne srednje šole, ki pa so si prido-bili obsežne kvalifikacije s prakso samo. Na podlagi tega odloka se je namreč vpisalo največ študentov na pravo in ostale družbene fakultete, le 29 pa na tehniške fakultete. Sedaj pa se je pokazalo, da je še med temi največ takih, ki jim I« ma- 10 manjka do popolne srednje-šolske izobrazbe fn ki so opusti- 11 študij na gimnaziji oziroma tehniSki ali kaki drugi strokov-ni srednji šoli tik pred maturo. Manjka pa takih, ki so res brez višje izobrazbe, vendar z dolgo-letno prakso v podjetju. Toda ravno tu zadenemo na proti-slovje. Podjetja namreC nerada, aM r— *nl*>' — »uvtljo štndlra« spoisobnih delavcev, ker jih nujno potrebuj«jo. Rada pa pu-stijo študirati slabše, manj iz-kušene in manj sposobne delav-ce. Takega ravnanja podjetij seveda ni težko razumeti, vpra-šanje pa je, koliko je to ra-zutnno glede na bodoči razvoj podjetja, ki že sedaj potrebuje, jih hočejo zadržati v proizvod-nji, študirati pa puste, po veči-ni seveda brez štipendije, one, ki jih manj potrebujejo. Koli-kor jih je torej vpisanih, študi-rajo ali iz prihrankov ali ob podpori sorodnikov, Položaj jim je že otežkočen s tem, da se skoraj vsi vozijo na predavanja. se študentje odločili za dveletnl ali štiriletni študij, saj bi se že lahko seznanili s problematiko študija in ocenUi svoje sposob-nosti. Predmetov, ki bi jih pre-davali v prvih dveh letih, ne bl delMi po smereb (raziskovalno ln praktično), ampak tudi po težini in potrebah, Poudarek bl bil na tistih predmetih, ki so za razumevanje drugih predmetov nujno potrebni, predvsem pa še na pomožnih predmetih. Za prestop Iz ene stnert v drugo bodo obveznl diferend-alni izplti, tako za' tiste, ki na-meravajo po dveh letlh nadalje-vati študij, kakor tudi za tlste, ki so po dveh letih spozinali, da nimajo nagnjenj za znanstveno in razlskovalno delo. DveletnJ študlj pa bo zajel tudl deltio speciallzacijo v posaimezne smeri. Fakulteta je svoj pir«g.raim za dveletni študlj vskladlla s pro-gramom mariborske Višje teh-nlške š-ole, tako da bodo diplo-mantl te šole lmeU možnost na-daljevanja študija, seveda če bodo opravlli diferencialne lz-plte. Podiplomskl šfudij bl trajall le eno leto, drugo leto pa bl Student že konkretno dela] na posebnem problemu. Možna bo namreč preoej šlroka speciall-zaclja (šibki In jakl tok). gtu-dentl šibkega toka se bodo lah-ko speciallzirali v naslednjih panogah: radijske ozinomsr brez-žične zveze, te2efon In telegraf, avtomatizaclja, medicinska tn 'ndustrijaka elektrotehnika. Smer jakega toka bo imeia tr! še z večjo gotovostjo pa bo po-trebovalo v bodoče na istem mestu, kjer dela sedaj samo iz-kušen in sposoben praktik, tudi teoretično izobražencga stro-kovnjaka Tesno s tem v zvezi so tudi materialni problemi teh študen-tov. Predvidevali so, da bi jih štipendiraia podjetja sama, po-kazalo pa se je, da ravno ta ne^ rada ali pa sploh ne štipenclira-jo »vojih sposobnib delavcev, ki razgovoru s študenti iz prakse ker niso ob pravem času za-p.ro-sili za sprejem v študentovske domove. Studijski problemi vsaj za «e. ki so sedaj vpi^ani niso tako fežki _ to pa predvsem zato. ker so priš!i na univerzo z do-ka.j popolno sredn,iKŠo!sko i?.o-brazbn Vendar se jirn štuflijski kriieniji zde preostri. Zato s« študentje sami na sestankn predlagali da bi jim podaljšah naknadni vpis v jesftni. vrste specializacije: 1. konstruk-tivno, 2. obratn.o. 3. vodemije tn razdeljevanje električn« energije. Pri podiplomskem študlju bo-mo posvetill pozornost izblrl tem za raziskovalno delo. Trenutno pripravljartio na fa-kulteti vsebino posameznih pre-davanj, da bomo v jeseni lahk© ^ače]' z navim načinom študij«. (Nadaljevanje na 2 strami) Predstojnlk oddefka za strojnlštvo ing. Smolik: Priprave za etapni študij končane Osnovru prlprave za na etaptni ituidij potekajo 4 na oddelku za sitirojniištvo že dobre tri mesece. Prvotno je študdj-ska kčimisdja izdielala predlog za študij 3—2 leiti, Iq sdcer ves fctudijskii načrt in vseblne pre-diavanj. Ta načrt pa ni našel odmeva, ker je med nj&govo irdeLavo že iž§ei predlog za »tudlj 2—2—2, kl ga jo bilo txe-ba čimprej realizinaiti. Z iuit©n-nivndm delijm kiamislje ln po-(Lamov sa je našla ¦¦-¦?¦ 80 actetotkov v&eh študentav dioikomčalo le prvo stopnjo, ker i« pofcreba po njiih v industriji največja. KJakiji 20 odstotkov pa naj bi vstopilo v druigo etapo študija in to le najboljši, ki bodo do-bill temeljKej&o teoretično in strokovno izobirazbo. Tako se dioseže tako imenovana inverzi-ja študija. V tem diruigem delu &tuidd|ja, v drugi etapd }© predviden peti semest&r. v šestem 8 sprejema za štndente — Prešernove nagrajenoe na rektoratu dobra rešltev. kl j« v študlju »trojništva lepo izvedlljivia. S tean seveda ni rečeno. dia j« ta-fco uigodna rešiltev problema možna mia V6©h. fakuliteitah in odidellkilih. Med izdeLavio načrta smo parišli do spoaiDaaja, da se z oddelkam aa elektnotehnilko, B katetram smo v Lfeiupni faikul-teti, ne moreino vskladitl, k&r ao načini šitudtija tako raziični, da moria vsak oddelek ubrati 6vojo pot, če hoče dobro rešiti ta problem- Pa fcuidi oigromen rasvlod ©ne in diruge panoge onemogoča saonbioizo, ker so ti-sti časl elektro-»tTojne izobra-zbe Že zdiavmaj za n«mL Zaio j« bilo tudi siklenjenio, da se oddHalka nazidetta ln postaneta vsak svoja fakulteiba. To je bi-lo poitrebno tudd z ozlrom na telo veaiiko števldo slušateljev na otoeh oddel'kdh, ki onemogo-ča solidno vodstvo pod eno fa-kultteto. Piriprave za etapnl študij so v načrtu že končaine ter se trenutaio niadafljujejo že v smeri visklajevanja vsebine predavanj (prograimov). V bistvu j€ »ačnt raz<3eljen tiia prvo stotpnjo pr-vih dveh let študija., v kaiteri j« prvo leto predviden skupni študlj zia začetnike. V dirugem letu se na6rt deli na dve srofc-ri, in sicer na energetslko ln na tehttološiko. Pri tem je netoaj predmetov spett skupnih, nekaj Pa deljenih za vLiako sro&r po-sebej. Za dD.polnik) pa sltižijo obvezni in neobveznd seminair-ji in fakultativnl predmetl. Po kcnčani prvi stopnji bo &lu§a-teili laihko zapustil zavod ko>t nediplomlran imiženiir, z ziadost-ndm znanjem, da bo po nekaj letilh prakse lahfco vodil obrat. To je tudi namen etapnega štu-dlja. Predvidevamo, oa<3 bl okirog semestru pa se študij dell na ervergetsko ln tehnološko wnex, telko kot v pirvi etapi, vendar v pogloibljenem smislu. V sed-tnem •semestru se otoe smeri delita še na odsek za pogonske stroje in odsek z,a tearetifcne naprave ter na odsek za me-hansko teihndlogijo in na odsek za deliovne sitroje Ln transport-ne maprave. Osini seimesiteT pa z.akljiuičuje izobrazbo s specia-llziacljo v glavnih štifih odse-kifltx- Določena iabrana poglavja ln seminatrjl izpoipolnjujejio štu-dij. P'o qpravljenem dipLom-sikiem d«lu bo slušatelj zapu-stil ziavod kot diploroiran kiže-nk, kl bo služil v industriji pom«!mibnejS:im naloigam. Tretja eitapa, tako imenovanl podiplomski študij, bo obsega-La 2 do 4 semestre in bo v pr-vem semestru poigilobila teore-titčno znanje inženiirjev Iz pra-kse in jim naito v specialnih proW&mih nakajzala znanstveno pot. Ta študii bo iraz.novrsten in strogo znanstven, tako da bo dal industri;ji Taaiskovalca in znansitveinega svetovalca. Konino obliko tega študija bo izdeiala šele praksa in &e bo zato njegiova oblika o-d leta do leita izpopolnjevala. Ves ta način ebapnega študi-iia se bo zelo dti- Poleg tega bo zabteval na naišem odielku okrog 40 do 50 ncvih učniih moči in okrog 18 tisoč kvadratniih meitrov povir-§ine šitudijskih prostorov. Tre-nnitno odpade na našega štu-denta 3.2 kv. metoa površin«, medtem ko bl m«oral imeti 15 do 1S kv. metrov prostora, da bi mogei živeti in delati ves dan na ziavo<3u. Ta Studij bo zahteval skraj-no koncentracijo študenta in neprekLnjeno delo brez odlaša-nja. ziato bo moral imeti tudi pogoje. ki mu bodo omogočili INVERZIJO ŠTUDIJA zahteva naš gospodarski razvoj pavj težko nalogo. Pa tudi njegovo živijenje se mu bo morailo ureditl, da bo mog&l u<3obno stanovati in se prehraojevaitd, Za^to bo treba paralelno reševati tudl vse živ-ljenjske pogoje študenta s štu-dijskimi, Stroiški bodo vlsoki, toda uspehi ne bodo izosite'1}. Predstojnik cddelka za elektrotehniko prof. fng. Koželj Skupen le en semester Inverzija ni ravno najbolj po-srečen Izraz, saj pomeni uvaja-nje praktl&nih predmetov v nižje letnike. Takšna zamenjava predmetov je na nekaterlh fa-kultetah možna, medtem ko na drugih ustvarja velike težave. Na oddelku za elektrotehnl-ko smo dalj časa razmišljali o raznih varlantah, dokler do-končno nismo sprejeli variante, da bi prva stopnja trajala dve leti, s tem, da je skupen le eo semester. Studentje naj bl v tem semestru spoznali svoja nagnjenja, obenem psf bl prole-sor ln aslstent! na podlagi opravljenih vaj in nekaterlh lz-pltov svetovall študentom, all naj se odločljo za praktlčno smer all za znanstveno razisko-varlno del število študentov humanističnih ved pa skokovito narai&a, ta- majhnih in nehigieničnih sobi-cah. Prenatrpanost jn pomanjka-nje učnih pripomočkov na eni strani in skoraj popolna nego-tovost o bodočnosti na drugi sta vzrok za pojav, ki je v in-dijskem študentovskem življenju vedno bolj pogost in ga ozna-čujejo za »študentovsko nedisci-plino.« Seveda pa so za nedi-sciplino še drugi vzroki, ki še slabšajo polcžaj- Studentovski nemiri in nedisciplina so po-staJi zelo resen problem so-dobne Indlje« komunistična partija sta bili prepovedani. V preostalih šti-rih letih so se v sami oficirski junti izoblikovale razne inte-resne grupe; nasprotja je izko-ristil Perez Jimenez, ki je, svest si diktatorskih tradicij in zgledov drugod po Južni Ameriki, na hitro opravil z najnevarnejšimi političnimi nasprotniki. Diktatura je vest-no služila stari zvezi tujega kapitala in domače fevdalne oligarhije, ki se je vedno bolj posluževala modernih metod kapitalnega vlaganja in v ta namen skrbela za obstoj prole-tariata. Edino z ogromnimi de-lavskimi naselji se lahko po-hvali Jimenez, toda s svojiml brutalnimi metodami in teror-jem je iztisnil tudi poslednje sile iz venezuelskih delavcev. Na te se je skušal na drugi strani nasloniti naglo razvija-joči se ekonomsko vodilni bur-žoazni razred, ki se je zave-del anahronizma Jimenezovega fevdalno-fašističnega režima. Okrog leta 1957 je prvič jav-no prišla do izraza enotno za-snovana revolucionarna akcija, ki je združevala vse demokrat-ske elemente ADKP, URD in COPEI pod skupnim imenom Patriotska junta. Skrajno levo krilo so tvorili študentje, ki so že prej vodili pomembne stav-ke in proteste, sedaj pa so pre-vzeli še tu iniciativo, tako da je Univerzitetna fronti skušala premostiti velike razlike še tu med delavskim razredom in meščanskim demokratskim krilom. Sredi decembra 1957. je Jimenez še zadnjič poni-žal uporne množice: pod priti-skom policije je ljudski refe-rendum podaljšal diktatorju vladavino. Silvester tega leta bo ostal v spominu preproste-ga ljudstva: oficirska junta jih je že drugič izdala, upor ni bil oprt na široke množice, zato je tudi Nacionalna osvobodilna armada že ob svitu novega ]eta kapitulirala pred vladnim poi-kovnikom Casanovo. Sicer bridka izkušnja je vse pouči-la. Ko je prišlo že v prvih de-setih dneh do preosnove Jime-nezove vlade, iz katere je bil izločen tudi najbolj nepriljub-ljen minister za notranje zade-ve Lanz, je 600 intelektualcev in študentov javno podpisalo manifest, v katerem je zahte-valo diktatorjev odstop. Do-godki so bliskovito sledili... Jimenez je znova sestavil ka-binet na starih oozicijah in s« tako pripravilo na spopad, ki se mu morda takrat še ni zdel poslednji. 21. januarja opoldne so zvo-novi po vsem Karakasu nazna-nili splošno stavko, ki jo je organizirala Patriotska junta. Policijski odredi so odprli ogenj na študentovske grupe, ki so pozivale k vstaji. Pre-pričljive hitre zmage nad po-licijskimi oddelki so kljub 350 mrtvim in 2000 ranjenim upornikom vzbudile neverjetno solidarnost in zaupanje Ijud-stva v oboroženo vstajo. Bela revolucionarna zastava ]e za-vihrala tudi na poslopju cielav-skega naselja 2. december, kjer so se bili najtežji boji. Ko je množica obkolila diktatorjevo palačo Miraflores, se je do te-daj Jimenezu zvesta vojska ia-čela bratiti z uporniki. Kruto so morali plačati pripadniki tajne policije, čeprav so štu-dentje skušali osnovati revolu-cionarno sodišče in tako pre-prečiti linčanje. Po dveh dneh je zavladal ˇ vsej deželi mir. Diktatorju se je uspelo rešiti izven meja. Pred njegovo palačo pa se je na odprtem trgu sestavila no-va vlada i2 že obstoječe oflcir-ske junte in vseh štirih sttanlc« PANORAMA MISLI 0 KULTURNEM ŽIVLJENJU NA UNIVERZI Kulturna komlsljo pri Univerzitetnem odbcru Zveze šiudentov Predsednik Kulturne komisije Peter Toš: Ze preteklo leto je v delo Kul-turne kioanisije preneslo neko aovo orientocijo in iskanje no-vlh oblik dela. s kateomd bi vsbudili zanimaiije čimvečjega fttevila Studentov za kuiturno dogajianje na umiverzi. Tudi v letošnjem letu nameravamo to oadiailjevati im še vnaprej iska-tl nove, vabljivejše in bolj pe-etre maičine, s katerimi bi &e študerutiOTn člinibolj približali. V na&rtu za letošnje lefo ima-mo poleg aboramaja v I>rami preot^iden tuidi dekui abonma v Operi, za katera bomo stremeli, da bl zajela kair največ študem-tov. Verjetno ta aboraraa ne bo reden kot dosiej, ampak bo to posebtia karta, s katero bo štu-dent lahiko kadar kodi kupitl vstopnico aa preclstavo z obiLaj-ndim aibcxnim.aijislkiim ipopuisltom. Rair fie tiče kulturnih skupin, jim boeno v glavnem prepustill, da bodo ©ame priptravljale svoj na-čnt dela in nasbopov. Sedaj se pripravljamo n>a prl-rejanje skuptniib. nastopov naših skupin po ljubljaniskih dvora-nah. ki bodo orgamdzdirami na-lašč za študente. Poskušali bo-mo. da bodo oblike teh nasto-pov čimbolj pe&tre in vabljive, v&asih združene tudi z zabav-nlm spotrtedom in da bodo blizu željam tn zalrtevam študentov. Prepričan sem, da bo ocMv Štu-dentov za te prireddtve dovodj velliik, da bomo lahko kasneje pirešli na čisto na'6rtno kuLtuir-no vzgojo. Poleg tegia bo Aka-demija z.a lgiriaiLsko umetoost vefikx.aaiš,ilh skupin po SLoveniji, s •čimer bi tu<5i študentje pri-sipevali svoj delež pri kuHurno-umetnostnd vzgoji deilovnih lju-dd. ki 60 vedno žeiljni kvalitet-nih kulturnih priireditev. S tem bomno nnorda vzbudili tudi po-zomost Otstalih kulturnih foru-mov. od toaterih bi že sedai pri-6ateov&ll in robili pomoč. Verjetno bomo letos oenovall tudi filmski klub, v ka-teirem bi biilo težišče na teoretičnem d©lu. Tatao bl vzgajali estetski odnos študentov do filma in morda tudi mlade fikn&ke puibliciste. Pirlrejaill pa bi tudi študentov-sk© matineje zTnLnimalmo vetop- kvaHlt«fcndm fllmskim spo- in primernim fcomentar-jem. Zelo nacii bi priredili preda-vanja s podiročja socialistične etike, kii bl štude-ntom lahko mnogo kopistilia, saj mnogoknat nikjer ne najdejo odigovorcA'' na vpnaiSanja. ki 6e ob tem neneh-no pojavljaijo. Vendar bo treba ttidi tem predavanjem naj'ti ustrezno in zanimivo obliko. ki b' prltegnila čimveč šitudentov. Ugcrtovili smo, da je bilo kul-tunno delovanje na univerzi v preteklem lctu z.greženo v tem. da 1« zajelo premalo študentov — orgatnizafcoirjev Ln spilioh štu-dentov, ki bi se aktivno ali vsa.i pasivno s tem ukviarjali. Zafco bomo odsle^ podpirali predvsem tdste skupine, ki bodio znale za-j«ti v svoje vrste čimveč šlu-dentov in tudd ostali študemtov-sJci javnosti več nudili ter s tem vzbudiili njihovo ziainLma-nie za kultuirno dogajanje. Skrbeli bo-nmo, da biodo skupine n.asitopale predvsem za štud«nte ln delov-ne Ijnidji naže r&publike, šele naibo na.1 bi mislile na inozem-ska goetovanja. Mislim. da ie najvažnejše, da pastanejo te skupin« najprej naše. še>le nato naj iščejo afirmacijo drugje. SlabOiSti v preteklem letu ao bile tudi v te-m. da združenja po fiakultebaih ni«o imela prave-ga odnosia do dela Ku/ltuime ko-misije. Studente je treba offga-niziiraiti in jim vzbujaiti zantma-nje z,a kulturno dejavnost pred-vsem po združenjih, kjer štu-dentje žive. Takio Pa s,o kultur-nl refereniti po združenjih silno slabo povezani s Kulturno ko-misijo. ali pa sploh ni&o, v naj-več pirimerih pa teh refererutov sploh ni. Tafco je skoraj vsaka or-ganizacija kulturne dejavno-sti v širšem smislu. ki bi zajela ljudii po faikultetah. že vnaprej obsojena *ia neuspeh. V bodoče bo tr&ba ravno v tem mairslkaj Izboljšati in pritegniti čimveč organizait&rj«v, paredvsem pa študerotov. kd jiim pomenl kul-turno udejstvovanj« in obl&ko-vanje kuHurnih prireditev no-tiranje bogatenje ln izpopolnje- osebraosti. Upam. da bo letos kulturno ždvljeinije n.a tmiverzi živaJuiejše ln da bomo vzbudili zanimanje študentov vsaj v toldko. da bodo obiskovali prlrecJiitve, ki jiih bodo prirejali študeratje zia štu-dente. Kulttirna komisdja pa bo isikala oblike, ki bodo študen-tom zares blizu ln jim skuišaiLa nudiiti vsaj del tega, kar je nji-hova potreba lin želja. France Mesarič: Coln MORDA V PRIHODNJE... Naš S'ijri»h{d jjj študentOTskih kulturnih skupinah in med ljud-mi, ki jih živo zajemajo pro-blemi Studentovskega kulturne-ga življenjia, ju tako k»n<5an-Namen in pričakovanja, ki smao jih imeli ob tej panorami, so se skoraj povsem izpolnila. Niz misli !n p-redlogov za poživitev kulturne dcjavnosti na univerzi bo lahko dragocen prispevek Kulturni komisiji pri Univerzi-tetnem odboru progranKim go-stoval na Primorskem, v marcu pa bo verjetno nastopil v Ljub-Ijani. Tudi Akademslca folklor-na skupina |e že nastopila, po-samezni študentje AIU in AG Pa so sodelovali na raznjh pro-slavah v Ljubljanl in drugod po Sli ne moremo bitl zadovoljni Skrb Kulturne komisije ne bi smela biti posvečena samo štu-dentom, ki že delujejo po kul-turnih skuplnah, temveč pred-vsem tistitn, ki gredo na uni-verzi mimo kulturno-umetnost-ne vzgoje. Treba bi bilo poiskati pirivla&ne oblike, ki bi bile naj-bolj blizu tem neaainteresira-nim študentom in ki bi jih ne-vsiljivo pritegnile k vsaj pasiv-nemii spremljanju naših kultur-nih in umetnosinih pojavov. Da pri tein študentovske skupine lahko ogromno prlpomorejo. je jasno. Zato je trcba njihovo pripravljenost za tako pomoč polno izkoristiti, predvsem pa nstanavllati nove skuplne in kulturne klube. Verjetno so največjemu števlln študentov najbolj blizu film, dramatika in knjjževnost (poleg glasbe in plesa, kjer pa že imamo skupi-ne). Zato bi bilo treba pričeti z delom prav pri teh kulturno-uraetnostnih vejah, saj bi se, z njimi štadentom najprej pribli-žali. Sicer pa je panorama misli dala dovolj tehtnih in pametnih prediogov, s kakSnimi oblikami bi ostale študente pritegnili in jim vzbudili zanimanje. Vsi, ki so odgovarjali in prl-spevali svaje misli k tem sploš-nim in danes zelo aktualndm vprašanjem, so bili soglasni, da danes še zdaleč ne mcremo biti zadovoljni s stanjem. kl je v tem pogledu sedaj na naši uni-verzi. Predvsem pa moira biti Rudi Pergar: Branjevka Ob vs«m tem J« zdo razrese- tudi dejstvo, da so vse kupine pripravljene prispevatl vse, kar je v njihovih močch za čimbolj pogoate nastope, name-nj«ne šttidentom. Seveda *i vsa-ka skuplna posebej zaradi fi* nanSnih siredstev ne more pri-voščiti takih ipogiostih nastopov, vendar pri&akujejo, da bi to Kulturna komi&ija s sod«I»va-njem študentorske organizacije, predvsem zdmženj po posamez-nih faknltetah, lahko usjie&no rešila s skupnimi prireditvanii vseh skupin in akademij. Vendar samo s tem, kar 2e imamo in kar so posamezne skupine že dosegle, še zdaleč Revija slovenskih kratkometražnih filmo v V ZAČETKU FEBRVARJA je Društvo slovenskih film-skih delavcev pripravilo v kinu Sloga revijo shovenskih krat-kometražnih filmov, ki so jih posneli leta 1959 v proizvodnji Viba-filma in Triglav-filma. Revija je imela celovečerni obšeg in je zajela vrsto res kvatitetnih kratkih filmov, ki so že zdaleč presegli zgolj dokumentarno vrednost. Prav zato, ker širše občinstvo, ki obiskuje naše kino dvorane, zelo malo pozna produkcijo slovenskih kratkometražnih filmov, je bil to pomemben kulturni dogodek, kakršnega si še večkrat želimo. Spored je obsegal prijeten folklorni film Stehvanje reži-serja Ernesta Adamiča in scenarista dr. Nika Kureta, Revo-lucionarni val, posnet ob jubilejnem letu naše Partije v režiji Zvoneta Sintiča, rahlo poetičen film o Ljubljani na sončni strani ceste s scenaristom in reiiserjem Matjažem Klobčičem, likovno zelo bogat film. 111. grafična razstava v domiselni režiji Franceta Kosmača po scenariju Zorana Kržišnika, Bizo-viške perice s scenaristom in režiserjem Jožetom Bevcem, Arbissimax film o sprehodu po Rabu in asociacija na vojne strahote tega otoka, ki ga je po scenariju Mirčeta Šušmela režiral Jože Pogačnik, Prvi koraki, ki s scenaristom in re&i-serjem Dušanom Povhom domiselno primerja naša prva leta povojne graditve z današnjim stanjem in Kaj me briga, saj ni moje! ki v režiji Franceta Kosmača in po scenariju Bog-dana Pogačnika ironično govori o našem odnosu do splošne imovine. Tudi za otroke so pripravili matinejo z izborom iz tega sporeda ter s štirimi lutkovnimi filmi. Kratek vtis iz te revije: Zelo prijetno srečanje s priza-devanji slovenskih filmskih delavcev na področju kratko-metražnega filma, ki je požel že niz uspehov na domačih in tujih filmskih festivalih, mi pa ga Še vse premalo po-znamo. vsem kulturnim delavcem na univerza jasno, da je iialoga študentovske kulturno-um.ein.ost-ne vzgoje nadomestiti v formi* ranju človekove aeebnosti tisto, kar šo'ski gistem od osnovne šole do univerze v tem pogledu še vedno zanemarja. Vse to, če-sar mlad ©lovek ne najde v šodi, išče drugje, v okolju. Povsem razumljivo je, da mora ravno OTganizacija, ki mu je najbolj blizu in v kateri deluje, dajati to nadom«»tilo pa najsi bo na ideološko-političnem, kulturno-umetnostnem ali telesno-vzgoij-nem področju. Vsekakor je treba ugotoviti, da je Studentovska organizacija kulturno - umetmositno vzgojo precej zanemarjala in zanjo ni storila mnogo. Predvsem nl do-volj zanimanja po združenjih, ki žive v najbolj tesnem stiku s študenti in bi zato morala bili važen činitelj, da bi se pri-zadevanja Kulturne komisije (v kolikor so) čimbolj ipribližala študentom. Jasno nam mora biti, da pefcčica ljudi, ki se tru-di v vodstvih posameznih sku-pin in pri Kulturni komisiji, v pogledu množičnosti ne more mnogo storiti. Dokler ne bomo dobili tadl po ndruženjjb in drugod, kjer Studentje žive, več sposobnih In zainteresiranth or-ganizato.rj€v — kuHurnih delav-cev, ne bomo mogli pričakovati otlpljlvejSih rezultatov in iz-boljšanja. Kulturno življenje in umet-nost sta z ostalimi družbenimi In feloveškinii pojavi tako tesno povezani. sta veren odsev člove-kove drnžbene biti in važno področje niegove družbene za-vesti, da študentovski oTgani-zaciji ne bi smelo biti vseeno, kakšna je stopnja kulturno-umetnostne razgledanosti štu-dentov- Zato bo treba temu v prihodnje posvetiti mnogo več pozornosti. Upam, da je tudi naša pano-rama prispevala vsaj nekaj k reševanju teh vedno bolj pere-čih vprašanj, ki nujno terjajo hitrih In zanesljivih posegov, in da bomo lahko kmalu pisali o uspebih študentovskega kul-turnega življ«nja, predvsem v pogledn množičnosti. B. L. (Nadaljevanje ln konec) Bert in stari agitator sta pobegnila lz Centralije tisto noč, ko je bil ubit We-sley. Najprej sta se napotila proti Klabru Ln naselju Cougro, ko pa sta videla, da so farmarji prestrašeni in neprijateljsko raz-položeni, sta se po ovinkih vračala nazaj, proti obrežju, da bi se nato poskušala pre-bdti do oddaljenih delovižč, kjer so bili wobbliji še močni. Hrane nista imela. Starca so bili prejšnjo noč v mestu stra-hovito pretepli, a že naslednjd dan je začel spet agitirati in prepričevati štore in dre-vesa. Hodil je lahko le po nekaj minut, nato je moral počivati. Bert pa se je že drugi dan bal nečesa drug< ga — nekakž-ne prikazni, nekakžne sence, ki se je pred njim pomikala skozi gozd. Potem ga je tretji dan videl povsem razločno — po-verjenika, kako se hitro in neslišno pre-tika skozi goščavo, kot postrv, ki drsi med vejevjem patopljenega drevesa. Starec se je odplazil med nizko grmi-6evje, kjer se je stegnil, se dušil in kaS-ljal; vsakokrat, ko ga je napadel kašelj, so se mu noge zarivale v blato. Bert je sčdel, s puško med nogama, in naslonil trudno glavo na roke, s katerima se je oprijemal cevi. Ni vedel, kako dolgo je počival. Ko je zopet dvignil glavo, je bilo V gozdu mračneje. Vzdolž hudournika je lahko videl kra-teik del steze. Skozi zastor dežja in gošča-V« je zopet ugledal neko postavo. Dvignil je puško. Ob hudourniku sta stopala dva dečka. Videl ju je zelo razločno. Prvi se 3« prizadevno prebijal naprej, lezel čez Kazmetana debla in varno stopal po hlo-&b, ki so moleli iz vode. Bil je mlajši od ¦ovariša, plavolas, bledičen, na sebi pa je fen&l obleko iz modrega platna in peierino Mfce uniforme. Uniforma je bila zanj pre-felika in povesila se mu je čez ramena. 4 Okrog meč, preko hlač je imel nespretno ovite vojaške ovijače. Drugi deček je sto-pal za njim počasneje, z nekakšno vzviše-no nespretnostjo. Bil je višji od prvega, na sebi je imel dolg dežni plašč in ko je položil roko na neki hlod, da bi zlezel čezenj, so se mu temnopolte, mršave in skoraj dekliške poteze obraza spačile od studa. Mlajši deček ga je klical. Spretno je skočil z na pol potopljenega hloda na breg in vzkliknil od zadovoljstva, prav v trenutku, ko je ugledal Berta. Od strahu je otrpndl. Zbegano je zazijal. Drugi deček je dvignil pogled, vzdrhtel in se sključil, kakor da pričakuje udarec. Bert je stopil mednju. Pogledal je vzdolž potoka, če gre kdo za njima. Iz goščave se je oglasil starec: »Kaj je to?« »Nič, dva dečka.«- Nihče ni šel za njima. Starec je zlezel na breg; detka sta strmela vanj in po-gledala proti goščavi, če bo prišel še kdo. Starejši je napravil krčevito kretnjo, ka-kor bi hctel pobegniti, pa se je komaj ne-koliko premaknil; noge so se mu pogrez-nile globoko v blato. Bert ga je prijel. »Kam sta se namenila?« Deček ni mogel odgovoriti. Obraz se mu je razvlekel in postal bedasto brezizrazen. Bert ga je stre-sel. »Kaj počneta tu gori?« Deček je izjecljal: »Daj mir. Na izletu sva.« Mlajši je odpiral usta, vznemirjen, to-da ne tako prestrašen kot tovariš. »Skav-ta sva,« je rekel. »Skavta.« Bert je vprašal: >Imata kaj hrane?« »Ne.« »Ničesar,« je reikel Bert, »niti obloženih kruhkov?« Deček je globoko vdihnil in odkimal. »Od kod sta?« »Iz Paradisa.« »Kje je to?« Deček je zamahnil z glavo v srcieri ste-ze, od koder je prišel. »Pet — šest milj,« je rekel. »Kaj poCneta tu gori?« Okleval je. Bert je videl, kako deček počasi zadržuje svoj strah in se skuša domisliti, kaj naj odgovori. Nato je rekel živahno, poln upanja: »Wobblije zasledu-jeva.« Strmel jima je v obraz, da bi videl, kafcšan bo učinek. Starec je sčdel na hlod in začel kaišljati. Sklanjal se je in se lomil v krčih. Ko se je vzravnal, je rekel: »Ta kašelj, Bert, kot bi imel pljučnico, Bert.« Bert je spustil starejšega dečka. Rekel je, kot bi ne verjel samerau sebi: »Otroke so poslali nad nas.« SliSal je starca, kako kašlja, in videl dečka, kako se negotovo prestopa. Otrcke, je ctožno razmišljal. Celo ta dva fantka. Dečka sta strmela v stafca, v modrice in rane na njegovem obrazu. »Pošiljajo otroke, da naa preganjajo,« je rekel. »Poglej.« Starec je reked: »Proti nam so. Reke] sem, da bodo proti nam.« »Otroke,« je otožno rekel Bert. »Otroke pošiljajo semkaj.« »Rekel sem ti, da bodo proti nam. Ubili te bodo tam spodaj. Kolikokrat sem ti re-kel.« Da, je mislil Bert, otroci. Vznemir-jeno je stopil proti mlajšemu dečku. »Kdo je še z vami, fantek? Koliko vas je še? Koliko ljudi?« Deček je rekel: »Nihče.« Bert mu je s črno in pomodrelo roko stisnil mišico. »Hočeš, da te zmečkam?« »Nihče! Samo skavti! Samo izvidniki!« »Kdo vam je to naročil?« »Nihče! Samo Froggy Anderson.« »Kdo je to?« »Vodja skavtov.« »Kje je?« »Ne vem. Mislim, da tam zadaj, v na-selju.« Bert je rekel: »Moral bi te zmečkati.« Starejši deček se je začel cmeriti. Bert je stal tesno ob detkih, da mu ne bi pobeg-nila, poslušal dež, kako se cedi vzdolž drevja, in se trudil, da bi slišal Se kak drug šutn. Kaj bi bilo, ko bi streljal, je razmišljal. Cutil je, da je truden in brez moči. Ta dogodek ga je zlomil bolj kot pred tem dež, izčrpanost in lakota. Pusti jih, naj pridejo, mu je šlo skoz-i glavo. Vsi otroci. Vsi otroci in vsi pohabljend in vse ROBERT DOGODKI V starke in vsi starci; pošljite jih v gozd, naj nas zasledujejo. Starec je vprašal z otož-nim glasom: »Kje je pravica za delavce?« in Bert je pomislil: Ljudje so proti nam. Mislil sem, da nam bodo naklonjeni, zdaj pa td otroci, mali otroci. Otroci, je razmišljal, majhni, prestrašeni in prehlajeni hudiči. Starejši, dobro oble-čeni deček je bil bled, kot kakšna deklica, in se cmeril; mlajši je zijal s široko odpr-timi usti in starec je pri&el blesti. Najbrž so vsd ljudje zblazneli, je razmišljal, sta-rec pa je momljal: »Čigava pravica? Pra-vica za lastnike tovarn, da. Pravica za Grimme^ in Hubbarde in za guvernerja Harta; hjihovo poslušno orodje. Zakaj? Zato, ker se wobbliji bore za preprostega delavca. Upirajo se zaradi preprostega de-lavca. Crkavajo za preprostega delavca. »MOLCl!« se je zadrl Bert. »Kako naj raz-mišljam?« »Otroke,« se je opravičeval starec. »Saj niti ne vedo, zakaj so jih poslali semkaj.« Nežnt> si je potipal poškodovana mesta na obrazu. »Zastrupili so jim možgane,« je rekel z bolečino v glasu. »Od kod naj vedo? To me boli, Bert.« Zopet je pričel kašljati. »Takole bi rekel,« je nadaljeval. »Saj ne pričakujem mnogo od mater, am-pak... Otroka! Zakaj nista v šoli?« »Šolo so zaprli.« Solo so zaprli, je razmišljal Bert. Praz-nik so naredili iz tega. Zdaj greste lahko domov, Wesley Everest je mrtev. Šolski zvonci donijo. Da, in po vsej deželi, po vsej državi bodo spustili otroke iz šole, kot na praznik, in otrocl bodo z vikom in krikam zdrveli na šolska dvorišča, med-tem pa truplo premetavajo valovi Cheha-lisa in po ulicah tekajo zapuščeni psi. Zdaj greš labko domov, je pomislil. Z vvobbliji je konec. Z drevja je neprestano curljalo. Starej-Ši deček se je nehal cmeriti; življenje se je polagoma vračalo vanj. Starec se mu je približal, se naslonil na deblo in ga začel spraševati: »Kako ti je ime, sdnko?« Mlajgi je rekel: »Kelly Hanrahan.« »Pa tebi?« Deček je komaj slišno mrmral. »Bodje, da nas pustite na miru,« je rekel. »Moj oče.« Zazrl si je v čevlje in glas se mu je izgubil. »Kako se imenuješ?« »Paul Collins.« »S čim se ukvarja tvoj stari?« »On je načelnik policije...« Dečkov glas je bil nerazločen in kljubovalen. »Bo-Ije, da me pustite na miru!« je rekel. »Moj oče...« Starec je momljal: »Zandarjev otrok...« Obrnil se je h Kellyju. »In tvoj stari, s čim se ukvarja?« »On je...« »Ali ve, da si šel semkaj?« Deček se je obotavljal. »Njega ne za-nima, kaj poftnem.« V gozdu se je skoraj povsem zmračilo. Bert je lahko slišal, kako deček razbiu:-jeno diha, in videl, kako mu mišice na bradi vznemirjeno vzdrhtevajo. To je sin šefa policije, nekaj milj stran od doma, sredi gozda ... Nenadoma se mu je glava zbistrila in vzdramila. Starec je rekel z utrujenim glasom: »Vidva, fantka, ne vesta, zakaj so vaju poslali sem. Ne vesta, zakaj sta proti nam. Ne vesta, kaj se je zgodilo.« Nista odgovarjala. Starec je rekel blago: »Poslušajta nae, otroka. Pripovedovali so vam, da sato Dvoje ljudi - dva svetova Novo slovensko deto Balacla o poročniku in Marjutki dr. firafka Kreifta na odru Mestnega giedališča Ze takrat, ko smo gledali v Ljubljani odlično sov-jetsko filmsko dramatizacijo povesti Lavrenjova Enain-šfrldeseti, sta se nam vtlsnila v spomin plastična Lika obeh protagonitov — preprostega ribiškega dekleta, revolucionarke Marjutke in njenega jetnika, sinjeoke-ga aristokratskega gardnega poročnika sovražne arma-de. Del te povesti (zaključni del) je uporabil Bratko Kreft za svoje dramsko delo z naslovom Balada o po-¦ ročniku in Marjutki. Kakor nam že sam naslov pove, je v drami poudarek zgolj na dveh osebah, ki sta se sredi najhujše vihre revo-lucije znašla sama samcata na zapuščenem otoku. Skupno trpljenje in nadloge ju — so-vražnika — zbliža in zedini v veliki, očiščujoči ljubezni. To-da čas, v katerem živita, je neizprosen. Neusaniljeno terja svoje. Tiste bežne hipe sreč-ne, skorajda brezskrbne Iju-bezni in sanjarije, ki sta si jih sama vzela na samotnem otoku, bosta morala krvavo poplačati. Revalucija je po-staviila med Ijudi pravila in pregrade, ki jih niftče ne mo-re in ne sme kršiti. Kompro-misov pa ni in jih ne sme bi-ti, samo železna disciplina in brezipogojna pokorščina, kjer ni prostora za izoliranost ču-stev. Samo naprej, dalje po ostro začrtani poti, ki bo pri-peljala ene. do zmage in dru-ge do propada. V tej veliki borbi med nasprotnimi sve-tovi posameznik ne pomeni nič. Kot neznaten delec ogrom-ne celote sicer mora sodelo-vati v tej borbi, toda zavrl ali spremenil njenega poteka nikoli ne bo. . Tega se zavedata oba enako — preprosta, neuka Marjutka in šolani poročnik. Zato je tudj njun konec logičen in nujen prav v tistem trenutku, ko se prične v njiju določneje vzbujati občutek razredneraz-klanosti in nasprotnih strem-ljenj ter diametralno naspro-tujočega si pojmovanja živ-ljenjskih pravil in nujnosti. Za hip sicer zinaga v Marjutki tisti prvobitni nagon ljubeče ženske, toda ukaz v njej je močnejši in se mu pokori. Ceprav sloni dramaturška zgradba Balade zgolj na dveh osebah, ni delo zaradi tega niti za trenutek dolgočasno. Na intimno noto ubrano do-gajanje se prepleta z drama-tičnimi momenti, vse pa po-življa Marjutkin nebrzdan temperament mladega, življe-nja polnega dekleta. Dialog je prožen, zanimiv in razgi-ban, dogajanje pa -čustveno polno, toda predvsem dovolj trdno zasidrano v realnem živ-ljenju, da nam je blizu. Av-tor se je v Baladi zlahka iz-ognll patosu, ki bi lahko tej tako naturni življenjski zgod-bi kar preveč škodoval; zgod-ba o nevsakdanji ljubezenski zgodbi v ozračju. polnem krvi in sovraštva, nas je prevzela s svojo človeško, neposredno intimnostjo. Ker nastopata v drami sa-mo dve osebi, je zato njuna naloga. da dejanje niti za tre- nutek ne zastane ter da se iz-ogneta monotonosti, ki Iahko postane v takih primerih kaj nevarna spremljevalka, tem težja. V uprizoritvi Mestnega gledališča sta igrala Marjut-ko Judita Hahnova in po-ročnika Saša M i k 1 a v c. Hah-nova je vseskozi tempera-mentno poživljala predstavo, bila je hkrati vsa dekliško nežna in materinsko zrela, globoko Ijubezensko čuteča ženska. Vendar pa se v svoji biti ni prepuščala zgolj Ijube-zenskemu čustvovanju, bila je predvsem do zadnje nitfi. vsa predana revoluciji in borbi z razrednim sovražnikom. — Sa-ša Miklavc je poleg Hahnove izpadel nekam bledo, medlo. deloma ni sodil sem tudi nje-gov posiljeno patetični. dekla-matorično povzdignjeni glas, ki se je ostro odbijal od os-novnega tona Balade. Da bi — najbrž — zunanje razgibal predstavo, je avtor dodal svoji drami še prolog, vmesne tekste in epilog, kar pa se z notranjim konceptom organske celote dela zaradd neuglašenosti ni moglo zliti v eno. Tudi ton glasbe (ki je bila tudi tehnično preslabo posneta) je bil občutno premo-čan in je glasba to celoto bolj razbijala kot pa povezovala. Nasploh pa je Kreftova dra-matizacija zelo dobro uspela in je izpolnila vsa pričakova-nja ob&nstva. D. K. Ob stoletnici rojstva A. P. Cehova je Klub slavistov s seminarjem za rusko književnost priredil uspelo proslavo, katere se je udeležilo precejš nje število slavistov. Spominu velikega umctnika so se oddolžili z interpretacijo odlotnkov iz njegovih del. Na slilri: sodeliijoči študentje z dr. Bratkom Kreftom po nastopu Repertoar ljubljanske Opere v letošnji sezoni Bolj liot druge operne hiše Je ravno Ijubljanska Opera v tcočljivem položaju. Ker j© poleg mariborske Opere osrednja in edina taka ustanova v Sloveniji, ima prav posebne naloge. Njen program mora biti tak, da obsega vsa stilna področja. Ne more si privoščiti stilno enosmernega programa ali drugih posebnosti, kot jih imajo na primer v Salzburgu ali Bayreuthu. Res je, da bi operna hiša bolj ustrezala za komorne opere, na kar so nas opozorili tudi mnogi tujci, toda pri nas je to ne-izvedljivo. Program m o r a obsegati vsa stilna področ-ja, to je a nas zelo važno. Manj zahtevni poslušalci se hitro Trivadijo na romantične opere in si drugega ne želijo več. Izključno operna dela 19. stoletja so zanje opera, vsa ostala obdobja gladko negirajo. Reči hočem, da so ta dela zanje kriterij in da po njib sodijo tudl druga. Ker pač mora Opera gledati tudi na finančni uspeh, vpli-vajo s takim okostenelim oku-som na repertoar. Edino v obsegu obstoječih abonmaj-skih predstav (poleg pravilne glasbene vzgoje še v šoli se-veda) se da ta problem do neke mere reiiti. S tem, da se bo poslušalec navadil tudi na drugačna dela, bodo tudi njegove zahteve višje in bolj resne. Tak poslušalec si mora v prvi vrsti priti na jasno, da v operi ne sedi zaradi razkošne scenarije, bogatih kostumov in pretresljive zgodbe, da pa je tam tudi zaradi tega, to se pokaže v stilno odmaknjenih operah, ali pa v sodobnih, kjer nemalokrat ti zunanji elementi rešujejo sicer dobro glasbo. Da tako vzgoja ni možna čez noč, je razumljivo. Nekje je slavni nemški kom-ponist Paul Hindemith, tudi operni skladatelj, dejal, da je Čas, v katerem živimo, ugo-den za resno operno glasbo; posredniki do ljudskih množic — televizija, radio, film, — so namreč prevzeli med drugim tudi nalogo. da zabavajo ljudi, kar jim jevveliki meri uspe-lo. Tako ostane operi višja na-loga. Toirej ne le splošna raz-gledanost pri operi, tudi več-ja koncentracija in pozornost prav pri sodobnih delih, to zahteva novi čas od poslušal-ca. Ko bo naše poslušalstvo tako daleč, bo tudi abonmaj-ski sislem, kjer je kvaliteta izvedbe še vedno najvažnejše vprašajije, nepotreben. Kako je vsem tem «ahte-vam in težavam sledil reper-toar? Ce pogledamo repertoar v sezoni 1958-59, vidimo, da v mnogočem 'ni ustrezal nekim zdravim načelom, da, prav razočaral nas je. Z edino iz-jemo — Kogojeve Črne maske (ponovitev iz prejšnje sezone) — je obsegal prav do zadnjega dela opere 19. stoletja. Pet-najst romantičnih (in veristič-nih) oper! Kot med operami Kogojeve Črne maske je edi-na svetla točka baletnega re-portoarja in res prava pre-miera — Prokofjeva Pepelka. Ne mislim, da Evgenij Onje-gin ni poživil programa, prav tako tudi Don Pasquale, v katerem smo spoznali res pra-vega Donizettija, brez solza-vlh scen. A vendar, kako bo na to reagiralo občinstvo? Ali se še čudimo, če noče gledati drugače, kot s stališča »globo-ke romantične glasbe«; Poglejmo sedaj še letošnji repertoar- Najprej lahko ugo-tovimo, da veliko obeta: šest premier in ena ponovitev. Po-leg tega pa še z manjšimi razlikami vse opexe iz lan-skoletnega repertoarja. Ce smatramo to za začetek nove-ga repertoarnega obdobja v Zbornik Koroške J(»van tniencr Uesorez) Ob 40. obletnici Zveze ko-munistov Jugoslavije je Klub koroških študentov izdal Zbor-nik Koroške, ki z vrsto član-kov in razprav oživlja štdri-desetletno bogato revolucio-narno tradicijo korožkih Slo-vencev, obdobje izgradnje na tleh naše sedanjosti, precejšen del pa je posvečen tudi danes tako aktualni manjšinski pro-blematiki na Koroškem. Zbor-nd'k je kot celota lepa in na-zorna slika daljšega obdobja iz naše revolucionarne zgo_ dovine ter prikaz življenja in ljudi naših severnih pokrajin-Kljub nekaterim drobnim po-rnanjkljiivostim vniajhna ne-enotnost v tehtnosti člankov, morda bi bilo dobro opisati poleg gospodarskega razvoja Mežiške doline tudi družbeno-politični. komunalni in kul-turnd razvoj) je zbornik tehtno delo in zrel plod mladostnih prizadevanj in požrtvovalno- sti, ki so jih vložili vanj štu-dentje Kluba koroških štu-dentov. Najprej je Peter Ficko po-dal geografski pregled Koro-ške, ki je namenjen kot uvod za orientacijo in lažje razume-vanje zbornika. V zgoščenostt podatkov mu je to na nekaj straneh popolnoma uspelo. Ze-lo zanimivo in privlačno pi-sanje so spomini Iva Kokala -Imra o začetkih naprednega delavskega gibanja na Koro-škem od leta 1919, ko se je vrnil iz italijanskega ujetni-štva Lovro Kuhar, pa vse do 1932, ko je avtor pobegnil pred orožniki v emigracijo. Alojz Krivograd piše o na-rodnoobrambnih delovnih ta-borih v letih 1938—1940, ki so jih na Koroškem prirejali ko munisti in levo usmerjeni štu-dentje ljubljanske univerze. O obdobju narodnoosvobodilnega boja na Koroškem piše Olga Kastelic, ki je orisala najvaž-nejše partizanske akcije in organizacijo odborov OF in Ljudske oblasti. Peter Ficko piše o gospodarski podobi Me-žiške doline in s tabelarnirni prikazi oriše velik gospodarski razvoj tega predela v povoj-nih letih. O problemih slo-venskih koroških visokošolcev v Avstriji, o spomenici koro-ških Slovencev avstrijski zvez-ni vladi v zvezi z odlokom o ukinitvi dvojezičnih šol in o šovinistienih izpadih nemških nacionalistov piše Pavle Apov-nik, Lx>jze Ude prikazuje ob-dobje po plebiscitu 1920 in germanizatorično delovanje na-cionalistične polHike. Najbolj tehtni in zanimivi sta razpra-vi Vladimira Klemenčiča Mi-gracije prebivaist^/a na Koro-škem med Ieti 1934-1951 in Janka Pleterskega Materin-ščina otnok in pouk na koro-škib osnovnih šolah, ki uspeli zbornik zaključujeta. —ec naši Operi, je to res veliko. Dosedanje premiere kažejo, da je mogoče uresničiti takokvi-ren načrt. Poglejmo še, kakšna nova dela so letos na sporedu. Stilno sodi na prvo mesto opera baročnega komponista Henryja Parcella, Dido in Aeneas. Tudi baročna opera je prestala krizo, ki pa je bila večja, kot jo doživljamo da-nes. Težka je bila borba protj razvajeni publiki, modnim po-javom in zahtevam primadon in kastratov. Zato je veiiko število del iz tega časa slab-ših. Le veliki komponisti so se obdrž>ali. Brez dvoma bo zanimivo delo tega prezgodaj umrlega angleškega komponi-sta, posebno ker sega v bolj zgodnje obdobje baroka. Po-trebno in prav bi bilo. da je vedno kako tako ali poznejše klasicistično delo na sporedu. Tudi izbira Verdijevega, Wagnerjevega in Masseneto-vega dela je do neke mere posrečena. Predvsem ne &me-mo Wagnerja negirati, ker je v glasbi prav toliko pomem-ben kot Verdi, čeprav se mu približujemo z najrazličnejši-mi stališči. Ker poznejša Wag_ nerjeva dela zahtevajo veliko od naše opeme hiše, je prav, da poslušamo vsaj njegova dela iz zgodnjega, ali bolje, srednjega obdobja. Prav bi bilo, da se Verdijeva stalno uprizarjana dela nekoliko spo-čijejo; zanimivo bi bilo sli-šati Falstaffa, kjer je spoj z Wagnerjem od Aide naprej še najvidnejši. Tudi Nabucco predstavlja svojstven kurio-zum, saj je z njim Verdi na-stopil pot opernega komponi-sta. Slednjič še Werther, kjer Massenet. času primerno, pre-več poudari prebujajoče čust-vo Goethejevega klasicizma; s tem svojim sentimentom ši kaj hitro zagotovi uspeh pri publiki; ne manjka pa mu dramatike in psihološkega senčenja. Sodobna glasba je za sedaj še pastorka in ni jasno, koli-ko časa bo še. Če je sodobna, je del naše stvarnosti, torej ni napisana le za zanamce. Seveda je študij novejših de) zahtevnejši in neizobražena publika tudi zahteva svoje, a to ni opravičilo. Vloga naše Opere mora namreč ^egati preko teh neambicioznih te-ženj, saj ne gre za provinco. saj gre za ustanovo, ki repre-zentira ves slovenski narod. In kaj pozitivnega bo sledniič našla v tem zgodovina? Izmed premier nam ostane-jo še tri dela dvajsetega sto-letja: Janačkovi Zapiski \z mrtvega doma, Prokofjeva Za-roka v samostanu in Egkov Revizor. Ce pomislimo, da je Zaroka v samostanu uprizor-jena zato, ker hnamo s Pro-kofjevim že lepo prakso in zavidljive uspehe, da bi mo-rala biti premiera Egkovega Revizorja še v prejšnji sezoni in da so Janačkovi Zapiski iz mrtv-ega doma na sporedu ob posebni priliki počastitve 40-letnice KPJ, se vprašamo, ka-tera opera je na sporedu izr ključno zato, ker bi Opera ho-tela zavestno uprizoriti sodob-na dela. Takega dela prepro-sto ni. Drugo je, kaj smatra-mo za sodobna dela; če po let-nici nasta-nka to opravičuje le Egkov Revizor. ki je napisan po znani komediji in že zato ne more propasti. S tega sta-lišča pogled na naš repertoar ni razveseljiv. Poseben je še problem slovenske novitete. Nedvomno bo zanimivo po-slušati Prokofjeva; ob njegovi glasbi se človek prerodi in od-dahne od večkrat praznega patosa romantičnih junakov. Saj se da razne usode tjudi oblikovati na tehten način tudi drugače. To nam je do-kazal svojski komponist Leoš Janaček, prej z Jenufo, sedai v Zapiskih iz mrtvega doma. In s to čudovito, vseskozi do-živeto glasbo ob vrsti novih oblikovnih momentov. Svojski problem za poslušalca pomeni Egkov Revizor. Nekdo, ki ne pozna niti klasikov moderne (kako naj jih tudi spozma), se bo v tej umetnosti teže zna-šel. Za globljo vsebino bo prikrajšan, le tista jasna efektna glasba, ki tudj na zu-naj pojasnjuje dejanja, mu bo nekaj pomenila in ga bo su-gestivno pritegnila, da bo z zanimanjem siedil. Baletni repertoar prinaša dve noviteti — von Einema Turandot in Ravela Daphnis in Cloe, kar bo gotovo kori-sten prispevek k letošnjemu programu. Premiere v letpšnji' sezoni kažejo, da je delo v Opetf zelo aktivno. Še več, tudi pro gram doživlja že zaznavne pretrese; raztegniti se skuša iz ozkega programskega okvi-ra v prejšnji sezoni. To pome-ni stopnjo više, a je za sedaj težko presoditi, če ne bo samo pri tem tudi ostalo. Vsekakor nas z optimizmom navdaja dosedanje delo, sodeč že po Revizorju in Zapiskih iz mrt-vega doma, saj gre kljub zahtevnim naiogam, za dve prav izredni kvalitetni izved-bi. Šele program za naslednjo sezono nam bo lahko pritrdil, da se nismo motili, in da gre pri naši Operi resnično za za-četek pomerribnega vzpona--čič CANTWELL: CENTRALIJI ležali v zasedi in čakali in streljali v nji-hovo svečaao povorko — in #nešteto dru-gih laži. Ampak poglejta, kaj je resnica. Poglejta, kaj se je zgodilo.« Mlajši deček si je popravil ramena svo-je mokre vojaške pelerine in vanemirjeno pogledal Berta. Otroke, je razmišljal Bert, zakaj so jih poslali? Mar bi jih poslali, če bi bili proti nam vsi ljudje in nas za-sledovali po hribovju? »Poslušajta resnico,« je blago rekel sta-rec. »Poslušajta me zdaj.« »Nekaj ljudi je v Centraliji žrtvovalo svoja življenja za boljše življenje delovnih ljudi. Prepri6ani so bili, da se morajo de-lovni Ijudje združiti v boju za svoje pra-vice. Prepričani so bili, da morajo delovni ljudje dobiti polno odškodnino za oprav-ljeno delo. Niso verjeli v vojno - niso verjeli, da bi moral delavec ene dežele iti ubijat delavce kake druge dežele — prepričani so bili, da se morajo vsi delov-ni ljudje združiti.« Govoril je počasi, s težavo in se trudil, da bi ostal miren »Poslušaita zdaj Vsi tisti, ki najemajo druge, da bi dalali zanje — v&i lastniki žag, bankirji, podjetniki in posestniki — vsi ti so sovražili te Ijudi. Razumeta? Govorili so, da jih bodo iz-gnala iz Centralije. Govorili so. da so ger-manofili. NAameričani in kar je še takega. Poglejta, ka.j so storili. Poslušajta! Prej^-nje leto je šla skozi Centralijo svečana povorka in ko je prišla do naše dvorane, so ti ljudje, podjetniki. bivši vojaki in legionarji, vdrli v dvorano in uničili vse. kar so tam našli Razbili so mize ?n stole. raztrgali knjige in pretcpli ljudi, ki so blli tam. Glejta. kai "o storili. Podjetniki •o to storili« Dečka sta se nejevoijno prestopala. — Drevesa, s katerih je kapljalo, so posta-jala yse temnejša; dež je prenehal. »Po-slušajta,« je rekel starec. »Poslušajta me. Wobbliji so se vrnili. Ponovno smo ure-dili svojo dvorano. In ko so nas letos ti Ijudje spet napadli, smo bili pripravljeni. Cakali smo. V dvorani je bilo devet ljudi, zunaj tri tisoč. In ta devetorica se je bo-rila s tremi tisoči in jih odbijala, vse dokler je imela strelivo. Sta to vedela? So vam povedali?« Nekoliko je počakal. Dečka nista od-govarjala. »So vam povedali?« Mlajši de-Lek ,ie rekel: »Ne,« sin načelnika policije pa je zacvilil: »Pustita naju.« »Počakaj! Pri wobblijih je bil tudi de-č©k, kj ni hotel popustiti niti tedaj, ko so porabili vse strelivo. Imel je revolver in nekaj preostalih nabojev pa je stekel sko-zi zadnji izhod in se skušal prebiti čez Ghehalis. Poslušajta zdaj. Bil je le nekaj let starejši od vaju, fantka — pet ali šest let starejši. In poglejta, kaj ie storil. Za-držal je vse te ljudi. Rekel je, da se bo predal policiji. Dale Hubbard se mu je začel približevati in Wesley je rekel: ,Stoj! Stoj, sdcer te ubijem.' Hubbard je stopal dalje in Wesley ga 1e ubil.« V temi se je Bertu zdelo, da se mu je glava zbistrila in pred ačmi se mu je po-kazala jasna in razlo6na slika vsega. kar se je bilo zgodilo. V mestu so bržkone izbruhnili nemiri, sicer ne bi pošiljali deč-kov semkaj. Če se ne bi bali nemirov, ne bi zapirali šole. Ljudje niso bili razpolo-ženi niti prijateljsko niti sovražno, tem-več vznemirjeni in prestrašeni. Morala bi aditi dalje. Iskali bodo dečka in prišli sem. »To so storili,« je rekel starec. »Zgra- bili so Wesleya, zgrabili so tega dečka, k: je bil komaj nekaj starejši od vaju, otro-ka, in ga zaprli skupaj z ostalimi. Najprej so tolkli po njem in mu polomili zobe. Ampak poglejta, kaj so storiii ponoči. Ugasnili so vse luči v mestii. Potem so šli v zapor in ga izvlekli. Položili so ga na tovomjak, mu odrezali spolovila in ga od-peljali k reki. Bil je le nekoliko starejši od vaju, otroka — ne mnogo starejši, pa poglejta, kaj so mu storili. Tovarnarji so to storili. Zvlekli so ga na most, mu za-vezali vrv okrog vratu in ga vrgli čez ograjo. Ni umrl. Spet so ga potegnili gor in spet vrgli dol, pa še ni umrl. Potem so ga obstrelili — obstrelili so ga in ga pu-stili tako viseti.« Nista rnu odgovorila. Bert je vstal. »So vam to povedali?« je vprašal starec. »So vam to povedali, ko so vas izpustili iz šole?« Dečka sta drhtela od mraza in strahu. Bert je rekel: »Pojdiva. iskali ju bodo.« Starec je vstal. Bert je rekel grobo: »Vi-dva, ali je prišlo v mestu do kakšnih ne-mirov?« Starejši deček je zopet začel cviliti. Drugi je izgubljeno zinil: »Nemiirov?« »So bili spopadi?« »Ne.« »Nobenih?« »Ne,« Nato je dodal. »Samo nekai le-takov.« Srce mu je poskočilo. »Kakšnih?« Starejši deček je obotavljaje rokel: »To so bili germanofilski letaki. Nihče jih ni bral.« »Zakaj ne?« »Skavti so jih zažgali.« Bert je rekel starcu: »Nekdo je vendar ostal tamkaj,« toda starec ga ni slišal. »Le nekaj let starejši,« Je rekel starec. Bert je stopil k starcu in ga pričel tre-sti. »Začeli bodo iskati ta dva dečka.« Starec je trudno rekel: »Pusti jih. naj iščejo. Pusti jih. naj išeejo.« »Ti veš, kaj se bo zgodilo, če jima pu-»tiva, da se vraeta.« »Nekoliko starejši,« je tesnobno rekel starec. »Le nekaj let. Pa poglejte, kaj so mu storili.« »Iskali ju bodo in prišli semkaj. Ce pa jima pustiva, da se vrneta, bodo prišli, da ujamejo naju.« Starec se je nagibal sem in tja. Bert ga je grobo pategnil. »Pre-makni se, greva,« je rekel. Starec je prijel starejšega dečka za roko. »Koliko let imaš?« Deček je rekel: »Petnajst.« »Pet let starejši. Stiri ali pet.« Ni ga spustil. »Izbili so mu zobe,« je rekel. »Naj-prej. Si me slišal? Veš, kako je to? Veš, kaj so mu storili?« Deček je začel jokati. Bert je rekel: »Poslušaj! Zberi se. Ti veš, kaj bodo starili. Ce jirna pustiva, da se vrneta,- naju bodo začelo zasledovali vse mesto. Ce pa se ne vrneta ...« Starec je počasi začenjal razumeva.ti. Spustil je dečka. Bert je pričel drhteti. Ni hotel reči, kaj misli. Eden od dečkov se je začel nemirno premikati in stopil je k njemu. Starec je rekel: »Morda ... Bi ju mogla vleči s seboj?« »Potem se ne bi mogla dovolj hitro umikati.« »Ce se jima kaj zgodi, bodo obdolžili nas. Spet bodo prati nam. Vse mesto. Ves prekleti delavski razred.« Bert je rekel: »Morala bi napraviti ka-ko druga&e... Kot da sta padla. Ali pa potok.« Starec mu ni odgovoril. V mraku se je Bert nasmehnil. »Ne,« je rekel. »Ampak oni bi to storili.« Starec ni rekel ničesar. »Pomisli, kaj so storili We3leyu.« Bert je prijel za puško in pričel vleči starca za roko. »Izbilisomu zobe,« je rekel tih"1 »Raz-mesarili so ga, preden so ga ubili . In pomagalo bi nama, njih pa bi zadržalo.« Prišla sta v gosto grmovje. Starec je rekel: »Saj ne boš.« »Ne. Ampak oni počno prav to.« Grmovie se ie zaprlo za njima. Starec je odprl usta, da bi poklical dečka, pa mu je Bert preprečil. »Ne bosta vedela, če sva odšla ali ne. Čakala bosta vsaj še nekaj časa.« Obrnila sta se proč od hudournika, se vzpenjala po strmem bregu in zarivala noge v spolzka tla. Zaradi dežja so bili listi kot kozarčki polni vode in zdaj, ko sta se začela vzpenjati, ju je spet zajela utru-jenost in omrtvelost. Noč se je zaprla krog njiju, prav tako gosta in neprehodna kot grmovje, tako da jima od sveta ni ostalo nič razen vlažnih, prepletenih stebelc in ovijalk, ki so ju lovile v svoje zanke in ju zadrževale, kakor da prisluškujejo njune-mu težkemu dihanju in topotanju njunih korakov po vlažnem listju in zemlji. Ko je dež prenehal in sta se povzpela više, je postalo hladneje. Grmovje se je zred-čilo in visoka debla so bila precej odda-ljena eno od drugega. Na prvem prevalu sta se spet ustavila, da bi si odpočila. Starec se je zleknil po blatni zemlji, obrnil obraz proti dolini in si naslonil čelo na roko, medtem ko je trzal z nogama. Dolina pod prelazom je bila kot neskončno, s temino preplavljeno brezno, tiho, prazno in mrzlo. Ko pa je dvignil pogled, je zagledal gore, obrise nji-hovih senc, ki so se odražali od svetlej-šega neba, in čudni, sivka&ti odsev snega. Bert je sedel poieg starca, s puško med koleni in gledal prostrane kompanijske gozdove ter pokrajino kompanijskih me-stec. Nekje v mraku sta se spotikala deč-ka, ki sta hiteia domov. Ljudie .iu že išče-jo. Zbrale se bodo cele trume. Zjutraj bo hribovje polno ljudi. A zdaj je razmišljal o nekom, ki Še vedno dela v mestu, v ka-terem gospotfarijo stražarji, o nekom, ki deli letake in govori resnico. Ko je pričel dremsti, je še enkrat pomislil na to. Ta misel je bila topla in ga je pomirjala. Pri-rnikala se mu je i-n se odmikala. Bila je kot luč z okna priiatelieve hiše. luč, ki jo zagledaš sredi žalostne, deževne noči, da bi jo potem spet izgubil. Prevedel Lado Kralj MED LJUBLJANO IN TAMARJEM NA KONCNI POSTAJI IZSTOPIMO. BEL OBLAK PARE SE DVIGA IZPOD LOKOMOTIVE V REZEK GORSKI ZRAK. OZKA GAZ. RAZMAJANI KOZOLGI. RAZMOCENE OGRAJE. GOZD. SKAKALNICI SVECANO PRICA-KUJETA SVOJ VELIKI DAN. POSTOJ IN SE OZRI! TO JE DOLINA, KI JE ZA MNOGE NAJLEPSA. DOLINA PLANICE. MOJSTROVKA-TRAVNIK-SlTE-GOLICICA-JALOVEC-KOTOVA SPICA-V KONCU ŠPICA-VEVNI-CA-STRUG-PONCE. ALPSKI AMFITEATER. SVET BELIII VERTIKAL. NA KONCU DOLINE, KJER SE GOZD ZE REDCl IN KMALU PREIDE V STRM JALOVČEV PLAZ, STOJI BAJTA. TRIKOTNA FASADA Z ZELENIMI POLK-NICAMI. LESENA VERANDA. MAJHNA TABLA IN NAPIS: STUDENTOVSKI PLANINSKI DOM TAMAR - 1102 m. KoČa je : . Jdišče naših naj-težjih plesaimh sm*ri itf planin-gkih poti. Leta 1957 se je ures-nifcil dolgoletni sem vseh štu-denfcov-plaoincev. Planinsko društvo Univerza je že od svoje ustanovltve pogrešalo svojo po-•tojanko, saj brez te nobeno društvo ne more prav uspevati. Kontno so študenitom zaupali kočo v Tamarju, ki je bila pred tem precej zanemarjena. Urejanje in oskrbovanje te pla-nhiske postojanke, ki ima nc glede na tiizka lego že čisto vi-eofcogorsk' značaj, seveda ni lahko. Vendar je napredek že očiten. Goste v Tamarju, kl so vsako leto bolj številni, slcer fce vedno malo odbija notranji vldez. Delno je društvo že za-fcelo z adaptacijsklml dell. Za- Bivak pod Skuto. Poltema ob zadnjem končku sveče. Na mizi krajec kruha, poleg ple-zalni klini. Vrv in vponke. Mrzlične priprave pred vzpo-nom. Jutro! Daleč za robom je sonce. Pc tlebovih v steni se vsuje plo-zič novega snega. Na stojiščv Be minute spreminjajo v ure Visoko gori se prvi bori s po-ledenelo steno. Že drugi dan plezata. Mraz Gibati se, plezati! Čimprej vev ' to je geslo današnjega dne. NoČne ure na ozki poličk nad prepadom so bile nezno sne. Nista smela zaspati. Mo kra obleka je postala trda koi rog. V taki noči se obude spo-mini. * Sonce! Leto 1957. Zimski tečaj alpi-nA8tičnega odseka. Pisana druščina se )e zbrala na Koroiid. Naveze se vsak dan vzpenjajo na zasnežene vrhove. V robeh poje ledno kladivo. Na snežiščih vadijo padce, varovanje ob cepinu. Črni kot vragi, z zavihanimi rokavi hteve sodobnega turlsta pa so večje kot nekoč, zato bo treba za dokončno urediduniverzditet-nega onentacijskega planjnskega polioda. Sprejem novih filanov je pose-ben praznik v Tamarju. Ko pri-pravnik absoivira plezaln« šolo na Turncu in se sesznani s steno na zaključnem težaiju, se plezanje zanj šele prične. Sprva Se vedmo kOT dragii v naTcezl pleza lažje smeni, sčasoma pa postane že enakiovre-den in samostojno iabira vzpone, ki jim je kos. Spozaati pa se mo-ra tudi z zimslklml ra*m«ranji v go-rah, z ziinsiko teluijko. Cut za orl-entacijo v stenl je le malokomu prirojen, tudi sposobnast odloča-nja, praviilna ocena položaja, sub-jektivnilh in »bjisktiviiih o-koliščin, so stvari, ki zahtevajo doatd truda in tasa. Šele potem je lahko vztpon res uspešen, uiitek pa tudi estet-skl. O sprejestnu prtpraivniha v članstvo glasu.iejo staorejši alpini-stl — člani. Zal delo odse-ka močno ovira ma-terialna stran. oprema je za taiko gteTniilo akiivnWi pilezalcev moično pomanjkljiva. PTimanjliuJe vsega — od vrvi, vponk do ziimske opxe-rae za bivajklranje, Cesair si štu-dent — alpinist pač ne more sam Omara za opremo je Vsa prizadevanja mladine nlso bila zamati. Na lanskem teikmova-nja v počastiev Dneva mladostj »Gore in mladiina» je zasedel v re-publiškem merilu 3. mesto, za kar je dobil tudii lepo prakttčno darilo. »dsek ^bo dedo z mladino nada-Ijeval, kajti tu je ne4z5r,pen vir novih ljudi tudi za o*tale odseKe društva. Navi(rdoo siguiren. če je sloven-6ka. aimipak »eim jo dostiikrat slišal od očetia). Biio naju Je še bolj stnah. Nato pa sva ziasliiSala kriča-nje in snneh. Vedela sva, da so to soSoki. Zato sva šla tja. Moa^aJa sva Po stopnioaih. Sošol-ci so &e ginetli skozi wata. Tu-di midvB svq se. Priišli simo v EPIGRAM PESNIKU TRAVESTIJ Kar mojster večno ilvi Kranjcem poje, v verze puhle ne obračaj! V globine revičine duha se svofe po travestije več ne vračajl •va §U\ k itstim firbcem. Pa ni biJo ni feo je neiki iz aik-tovke padla n® tla termoforika-V njel seim iirnetl čaQ. Zelo je ziaTopvbalo. Nato sano šli spet ven. Jaiz ne v«m, zailoai smo šli aploti notri. To »e mi je zelo vtlaniLo v apomdin. 'Dtrtuga stvar. ki se md je vti- 1960 VIve ta Froncei snila v fspomin, je ta. Da sem obisika'1 na<šega FrenJka. To je moj brat. Stanuje v Naseltju. Mama je rekla, da nai greim k njemu. In miu povem. da srno zafelald pra&iiča. S Toač-koim sva ctoligo iskala Naselje. Komc-no sva ga našla. To je polno veldkih hli. Med hlšami pa je pokio vode. Ker je padal dež. Jaz s&m se spomniil, dla smio se pri zgodovini uičili o stavbah ma koleh. Te stavbe so stale v vodi. Tudi hiSe v naselju so stale v vodi. In s Ton-čkoim sva komaj pnišLa do pirve hlše. V veži je ena sama. soba. Na njej plše: Vratarsikia loža. Notri so eedeli štirje starejši tovari-ši. Trije so tmeli očala. Igrali so karte. S Toiračikom sva jiih dolgo gledala. Tisti brez očail je lmel dobre karte. In je do-bival. Cez eno uro je opazi'! mene Ln Tončka. Vprašal naiju je: »Kai želita?« Jaz s&m mu reikel: »Našeiga Frenka. Pove-dati mu mioram, da simo zafclali praišilta.« Nat0 je gledal na nek seinam. Potem je re^kel, da rredka ni. Nato je eden rekel: »Pa to je tisti Preinik. ki je vče-rai ipetič pogrnil na opiisni.« Iin vsi so se amejali. Naito je edem mene In Tooiftka peljiail po hodniiku. In našli Frenlka. Sedel j,e v sobl. V 1e bHa tuidi ena punca. Firenlk me je nekaim grdo gle-daL Pnmoa pa me je pobožala po glavi, In je reMa. bili najini pogledi. Načrt razvoja univerze Na letošnji tretji redni seji je Univerzitetni svet razpravljal o pripravah in delu fakultet za uvedbo tristopenjskega študija z inverzijo, o načrtu izgradnje unjverzi-teinih objektov in o končnih izpitnih rezultatih študentov, vpisanih v študijskem letu 1958-59, potrdil je tudi izvolitev profesorjev, asistentov in sodelavcev. Stanovalci Naselja na skupščini V poročilu o nadaljnji reor-ganizaciji študija tje raktor prof. dir. Vogetaik poudiairil, dia so vse fskuLtete vloždle veli.ke napore za piripravo ln izdedavo načrtov za triisto(pensiki študij. Na ve-čini faikuftet so načelne raapra-ve, v kateirili ivala tudi operativa m- dirugi otrtgani iz.ven unlveirze. o fiziognorruji cifclič-nega študiia že zaklijučene. V t©m meseeu pa bodo za vise fa-kultete v gliavnem že izdelani na>6rti. Na poisaimeznih fakulte-taih Pa bo reorganiziTani štucJrj taikle: Po dveh letih študija na na-ravoslovni fakuiteti bo študent diploim-iral iz dveh predime>tioteo-retskih predimetov. ki jili oipciij-»ko vpisiuje. Tiretja stopnda pa bo verjetno organiziirana zia vse ekonomsike faikuiMete v Jiigosila-viji. Piravna fakulteitia skuptno z operativio že dalj časa raziprav-lja o reorganiziaicaji štu<3;ija, toda za sediaj že nima izdela-negia končneiga predloga. N,a oddelku zra-gem letu pa bi bil diferenclran redih osemletke. Na fakul»tetl za agronomijo, gozdairsitvo lm veterino priipravlja tudi tr>isto-penjiski študij z usmerjanjein. Podobino bodo rešali vpirašanje cikličoega študdja tucJi na AGG. Na medicini tudi še ni sp.rejet dokoinčen projekt za neoirgani-zaciijo, pač pa obstojajo nekate-. ri zelo radikalni pnedtogi- Na oddellku z,a storaatioloigijo pa boista dve etaipi. Za nadaJjnjo reorganizaciijo je Zinačilno, da so vse falkuilt&te upoštevale inverzijo ta.ko, da že od ziačetka predavaiio sitnofcovne klinične predmete. Tiretja stiop-nja študiua pa se bo uvajaia bolj polagoima in to zia predme-te, ki so dtoizioreli in za kaitere &o na razpoliaigo sredstva im fca- v dve simeri. v pratotic-no in te- der. Piri rzdelavi prognaimov za ^,_^ t, -----.• ----¦-" - <-> podiiplo^mstei študii bodo fakul- tete uipaštevale smerniice sikup-ščine pri uvajianju avtomatiza-cije. Z ozirom nia potrebe po kadrih bo treba verjetiio po-noviio uveisti niaziv predavate-ija. V bodoče bodo pogoji boljši oretsko. Po drugi varianti pa bi prva etaipa imela 5. s&mestrov z enotnim nai&rtam. Višja, diru-ga etapa pa bi diaialia diplomi-rane inženirje. Za prvo stopnjo so študijsiki načrti vsklajeni z mariiboTSlko VTS. Na oddellku za .radiarstvo naj bl prvia e^tapa trajala rtrl leta, druga pa dve Ieiti. Tako bi &e študiij podalijšal, kac pa j© ne-oipravičijivo. Tudd na odd«ilfcih ra tekstil. kemiijio ln fi-^ifco bo več-stopenjsiki študij. Brogram za pivi dve leti fi-ziike bo visiklajeta s programom na nairavoslovni fakult&ti, tialko da bodo dipo-rnamti pirve stopnje lahlko pou-čevali ta predrae-t v viSjiih raz- izgradnje in univerze v razdobju 1960-1965, o baitorem je razpravlial Uiti-vetrzitetni svet, upošteva deloma ruadiailjtijo reorganiiizaoijo. V pr-vem d€ilu je prLka^aa.na organi-zaeijska struktuira univerze i« naraščaniia števMa Nekaj letošnjih Prešernovih nagrajencev PREŠERNOVl NAGRAJENCl Nekoliko otožen s« spominja pokojnih dr. Rajka Nahtigala, dr. Frana Ramovša, dr. Ivana Prijatelja, dr. Franceta Kidriča. V .ponedelj€k, 8. f&bruarja, so v zbo.rniični dvorani univeirze svečano podelUd Prežeirnove na-grade. Svečainosti so prisiostvo-vali podpredsedmjk Izviršnega svefca Slovenije dir. Joža Vilfan, člam. Ižvrtšnega komdtetja CKI ZKS prof. Boiris Ziherl. seikretair Glavnega odibora SZDL Slove-nfije Finance Kirnicivec-Ziga, piredi-sednik Univerzitetnega svela Jože Perauš, setoretair UK ZKS Stane Ma.rkaič, predsedniik UO ZŠJ Jani©z Rugelj in drugi gositje. Premagati izoliranost Ob koncu januarja je bil redni občni zbor Društva prave na sindlkalnih sestankih j vasokošolskih profesorjev in znanstvenih delavcev Slo-venije. Kot gostje so se ga udeležiili rektor ljubljanske univerze prof. dr. Dolfe Vogelnik, sekretar univerze tov Lojze Piškuir, zastopnika Okrajnega sindikalnega sveta in Sindikata prosveitnih in znanstvenih delavcev LRS ter predstavnik ZŠJ tov. Francka Strmole. Za predsedndka je bil ponovno izvoljen prof. dr. Neubauer. Društvo visotoošalsfcih prole-©orjev in znanstvenih delavcev deluje kot sindikalna organka-clja, razdeljena na 18 skupin. Takšna organizacijska struktu-ra mu omogoča, da ^im aktiv-neje sodeluje pri reševanju konkretnih problemov. V preteklem letu so posamez-ni člani društva in tudi društvo kot celota posvetili največ po-zomosti reformi visoko^šolskega šfcudija, posebno njenim najno-vejgim fazam. Prl tem ge je po-kazalo, kako pomembno je or-ganizirano delo, saj so prav raz- Ce je dež, ^o gruao sel]a dvoživke. Čudno, da se še ni našlo nekaj peska, ti posebno brošuro o študiju na univerzi, Posebna predavanja pa naj bi pomagala abiturien-tom pri izbira najprimernejše študijske stroke. Občni zbor je postavil pred društvo za leto 1960 dolgo vreto nalog. Ce hoče društvo poma-strokovnem dvigu delovnih množic, mora napeti vse slle, da stopi univerza iz svoje izoli-ranosti, da bo študijska reforma izvedena čimprej in da bo tudl res segla v globino dosedanjega sistetna. K temu se kot nujnost priključuje poglobljeno ideo-loško-politično delo, trajno so-delovanje pri splošnem deiav-skem Izobraževanju, povezava z Zvez0 študentov in drugiml družbeniml organizacljami ter raznimi forumi in sorodnlml društvl v Sloveniji ln drugod, poglobljena organizacija znan-»tveno-raziskovalnega dela itd. It Rektar prof. dr. Dodle Vogel- nik je v kratkem tivodmem po-zdinavu poudaril, da univarza Pirešernove naigrada podeljuje veaiko letto oto obletnioi pesniko-ve smrti svotiirri' študentom za mjihova najt^odiJSa dela v pre-teklem leitu. Leitoišnji Rrešeimovl nagra-j&nci so dobili prizniamjia za na-slednja dela. Na nairavoislovnii fakiuiiteti: Maijda Jaikše-Uj6iič za Prispevek k poiznavaintiu alpskih vnstt ganusa ThJaspi, Miha Je-zeiršek za delo Indaistnija v po-krajuii med Kamniikom in Dom-žalami i>n njeni geofirafski uičln-ki. Bioštian Kiauta zia Prispevek k poznaviainiu odonaitne favne Slovenije, Miilian Natek za temo Dobrovlje — zemjjia in človek, Silvarn Prodain z,a delo Funkoije mesta Narncy, Miljama Strmič-nik za nalioigo Namcy -- demo-geografska študiijia. Financi Strus z,a temo Kočevsko (iregionalni oris) in Frančišek Suštair zia te-m,o Flardsiticini pregled in fito-gecngiraiska ozonaika Raišice. Na filozofski fakulteti so do-bili nagrade naslednji študemitije: Mirjana Cvikl za dalo Oboroži-tev iliirskih plemen n>a podnočju Slovenije v zad.nj«im tiso^letju pred nai&m štetjem, Ivan Debe-Ijak z.a nalogo Loikailini eleimenti v glavnih pripovediniih spisiih Fnana Levstiika, Helga Glušič za temo Kampoziciija Koismaičeve pax>ze, Milena Hanjšek za delo Reparticija infiniitiva na prelo-mu 18. v 19. stoleitije, Miirko Ju-teršek za temo Ikonogirafija fresk v Hrastxjvl]aih, Miirlko Kambič za nalotgo Razvoj poikira-jine v italijiainskeim slikiairsitvu od Gioitta do Giorgionia, Moijca za tcrao Baiada pri Va- Levstiku, Jenku, Stritor-ju in Gregiorčiču. Lidija Magaij-na za dalo Mencingeirjev Aba-don in Tavoarjeva Mritva siroa, Ivan Nemanič za temo Pairtizan-ske boilmiš-nice v S-loveniji, Loj-z« Pendič za terao Bo-j za Mari-boir in sevexno štaoeirsko me;io leta ^SlS/l^, Bogomir Raimovš za delo Novela tridesetih let 1930 do 1941, Kiseniija Rozman za te-iriio Freaka suško-prilešike smeri, Vladimira šedlbaueir-Jiain za te-mo Kultunni stiki Cehov s Slo- venci. kakor se kažetfo v če-škem tiisiku od l&ta 1840—1S48, Majda Zalesjiak za nalogo Agrar-n>a reforma in vprašanje sJoven-skega kmeičkegia človekia v &k>-venski liteiriaituri med obema vojnama. S pravsne fakultete eo do^bili nagrade naslednod študentje: Ra&t Mačus za nalogo Varstvo geogirafskih oznaičb porekla bla-ga, Emiil No'č za. teimo Poslovni običaji in n&lojalina konkutrenca, Fjfineist P«urič za Kxat«k pregled ctoptomatskih odniosov med kra-ljevinio JUjgoiSlavijo in kraijevi-no Itailitjo (1918—1941) s posetr nim oziirom na pravno pnolble-matijko, Jioiže Potanc za temo Gozdiaratvo in piroblemd delov-ne sile, s posebndim oziirom na gozdno gosipiodiaretvo Bled, Ro-man Vrtovec, Jennej Vrhun«:, Teodiar Dove&ar in Toimaž Ho-čevar so dobili skujpin.sko na-grado za iteim.o Tiovarndšiki tisk v imduistiniji LRS- Prešernovi nagrajenci na eko-momski fakulte.ti so niaslediniji: Maniko Doanicelj ze delo Nelka^-teiri problemi tržne anialize v naši teikstilni indiusttirijd. Milan Lovreiničič za nalogo Moralna zastiaritev produkcijskLh sred-stev im stopnrja aimotrtiziacije v kapita.lizimu ki socdalizimu. Na fakuilteti za etektnotehnlko in ©tiroijništvo sio nagrajend ma-slednji: Janeiz Kelhar za temo DoLočevanje vgraditveniih mer Fraincisovih turbLn, Aleš Kuna-ver z.a delo Vla&ilni boben in Jatoa Sairtori za nalogo Analitič-na metioda za določevantie to-kovnic v vodilndku Prancis'ove turbime. Nq fakiuliteti za rudiairstvo, metaluirgijo iin kemijsko tehno-logijo: ing. Frainc Babšek za delo Toiplotna bilanca SM peči Ia Zeleizainne Jesenice, ing. Bo-ris Frlec za tetmo Pridiobivanje Uranovega teitirafluoiriic»a i>n ko-viiniskega urama v laboinaitorij-skem me,rilu, ing. Zdenko CJa-apairič za naiiogo Papiirna in ko-kvnsika knomatografija amino-naftol-^suilfionskih kisli-n. Gabri-jel Keirnel za delo I. Meiritev pri siliciju II. Ocena napak za- radi sdpn,o Pa bo moralo porasitd št€vilo diplomatov. in sicer o-d 727 v letu 1959/60 na priibližno 2120 v lefcu 1965/66. ŠteviLo piro-fesorj©\r in aisistentov pa naj bi se tako povečalio, da bi bil na v&akiih 5 študentov en pedago«g. V večji meri pa naij bd zaiposlili bcinoiparne predavaitelje. Vz,paredinio se bodo povečal« tudi pioviršine za rec»ni in zaiai!-stveni študi:], od sedanjdh 51-600 kvadratnih metrov se bod>o po-večale na 136.100 v ^etu 1965, ali na študenta cd 4,5 kvadinat-nih metrov »na 18,4 kva metrov. V izgiriadinjo teh tov bocJo vjlo'žili 13 mdldjard 600 milij'Qnov dinardev. Niajbolj in-tenzivno bodo vlaigali aredstva od 1962. do 1964. \ei&. Načnt iz-gradnje 0'bsega tudi dograditev dv©h stolpndic za študentovsika stanovainia itn zdravstveni dom. Prostoire zia teiesrao kuituro pa bodo giriadili v skilopu šolsikih objektov. kair bo pocenilo ie-giradnj'0. V imvesticijah za iz-gradnjo g^oisipodiairsfcih fakuittet bo sodelovala tudi fedieracija. Ob analizi rezultatov študem-tov lainiskoiletaiih pirvih letnik.ov, s katerimd ne moremo biti za-doivoljni, čeprav s,o boLjši k»t prejišnjjia leta. se ye pokaiz.alo, da je pirecej strote cilaficitarnih. Svet jie imenova.1 dve poisebni komisiji. ki bosta ptroučili vpna-šanje z&lo ma!jhnega vpi&a na matteimiaaiko im fiziko. . Univerzitetni svet je poibrd.il izvolitev rednih- izrednih piro-fesorjev. docentov in soderHv-cev na filozofija, arhiteiktuTl i-td. Univeirzitetnl svei je naizpra"-ijal in odiobril spomenico o sla-i';ovan(jskilh razmeirah na u.niv&r-zi zaposlenega ose'b]a. Ime-no-val ie tudi posebno kcimdisdijo za oceno nalog na razpis ob '0-letaici Partije in SKOJ. F. STRMOLE o UKCEMBRA 1S51 JE IZSLA PRVA STEVILKA NASKGA GLASILA K.O'J N.VLtlffllK -STISUEN !S!