1994- ^Mi KRONIKA -3/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino Andrej Staden NEKAJ DROBCEV IZ VSAKDANJIKA LJUBLJANSKIH SLUŽKINJ PRED PRVO SVETOVNO VOJNO Sloj hišnih poslov, ki nasploh sodi med naj- bolj izkoriščane, zapostavljene in prikrajšane po- klicne skupine, je bil večinoma sestavljen iz predstavnic nežnejšega spola, saj so bila domača opravila in osebne službe v mestih skoraj iz- ključno ženski poklic. V svetu hišnih poslov je vladala točno določena hierarhija, ki jo je pogo- jevala njihova poklicna kvalifikacija. Na plačilni lestvici, ki je zajemala streho nad glavo, oskrbo in plačilo v denarju, so bile za delodajalce naj- cenejše mlade in neizučene pestme, ki so poleg oskrbe otrok pogosto opravljale še vsa hišna dela. Malo bolje so bile plačane navadne hišne dekle, zadolžene za težavna dela, kot je na primer snaženje sob; potem kuhinjske dekle, ki so bile zadolžene za pomivanje posode in so morale pomagati kuharici; ali pa pestunje, ki so se glede na svojo vlogo in položaj nahajale nekje med služkinjo in vzgojiteljico. Nenazadnje je bila v tej osrednji skupini še številčno najmočnejša sku- pina "deklic za vse", ki je opravljala tako naloge navadne kuharice kot tudi sobarice in pestunje. Najvišja plačila so prejemale kuharice, oskrbnice in dojilje. Za njimi so nekoliko zaostajale izbome sobarice, ki so bile vešče tudi šivanja in likanja, ali pa služkinje, ki so bile zadolžene za osebno strežbo "milostljive". Poleg slabo plačanih hlap- cev srečamo med moškimi hišnimi posli tudi strežaje, ki so tvorili tenak, vendar zelo dobro plačan gornji sloj te poklicne skupine.^ Zavoljo tega nanje naletimo samo pri najbolj petičnih in finih Ljubljančanih.2 Ker je bil torej svet hišnih poslov predvsem ženski svet, bomo v nadaljevanju, da bi zadevo poenostavili in posplošili, govorili o vsakdanjiku ljubljanskih služkinj. ^ Prim.: Marina Ticky, Alltag und Traum. Leben und Lektüre der Wiener Dienstmädchen um die Jahrhundertwende, Wien/Köhi/Giaz 1984, (dalje Tichy, AUtag und Traum...), str. 52 in 24. ^ Kot primer vzemimo Cesto Franca Jožefa leta 1910. Butlerja je imel npr. bankir Josef Luckmann ali pa bankir in trgovec z manufaktumim blagom Emerich Mayer mlajši. Oba sta bila samska. Glej Zgodovinski arhiv Ljubljana (dalje 2^\L): Popis prebivalstva leta 1910, Franca Jožefa cesta 9 in 11. Med njimi so prevladovale predvsem mlajše ženske. Skoraj vse so bile samske. V Ljubljani je bila rojena le peščica služkinj. Večina le-teh je namreč prišla v mesto iz okoliških vasi, torej s podeželja, nekatere pa tudi iz manjših mest in trgov.^ Njihov socialni izvor se omejuje na kmečke in spodnje sloje.'* Najti delo in prenočišče je bil glavni prob- lem, pred katerim so se znašla dekleta po prihodu v mesto. Zaposlitev so služkinje iskale preko oglasov ter raznih posredovalnic. V majhnem mestu, kot je bila Ljubljana, pa je bil najbolj v navadi "tretji način iskanja zaposlitve in služkinj, pri katerem so se gospodinje in služkinje zana- šale na ustne informacije in priporočila znancev, prijateljev in sorodnikov. Dogovarjanje je bilo ustno, včasih pa so bili vpleteni tudi posre- dovalci... Navadno so bile to kmečke ženske, ki so prodajale na trgu, 'jajčarice', 'mlekarice' in druge ženske, ki so poznale razmere v domačem kraju in v mestu in so bile vir informacij za služkinje in delodajalce."* Dekleta so se v večini primerov zaposlovala kot "deklice za vse" ali pestunje. To je bila navadno njihova prva zaposlitev, ki tudi ni za- htevala nobene kvalifikacije. Vzroki, da so spre- jele službo pri meščanski družim, pa niso bili sa- ^ Prim.: Andrej Studen, Pedenarca, ksel, kelnerca, žnidar. Sociahiozgodovinska analiza izvora in poklicne strukture stanovalcev izbranih ljubljanskih ulic iz let 1869-1910, Ljubljana 1993. Za ilustracijo si oglejmo rezultate ankete, ki jo je leta 1910 v 11 nemških velemestih izvedla 'komisija za zaščito delavk' Zveze nemških ženskih društev (BDF - Bund deutscher Frauenvereine). 30% ženske služinSadi so sestavljale hčere (zlasti podeželskih) obrtnikov (rokodelcev), sledila jim je skupina delavskih hčera - 24% (med njimi so največjo podskupino predstavljali kmečki delavci). Tema dvema skupinama je sledila šc nekoliko večja skupina hčera kmetov (17,3%), preostanek pa je bil sestavljen iz hčera vrtnarjev, nadzornikov posesti, delovodij, železniških in poštnih uradnikov. Glej: Uta Ottmüllcr, Die Dienstbotenfrage, Zur Sozialgeschichte der doppelten Ausnutzung von Dienstmädchen im deutschen Kaiserreich, Münster 1978, Str. 65. * Janja Žagar, Služkinje v Ljubljani, Traditiones 15, 1986, (dalje Žagar, Služkinje...), str. 24. 42 1994- ^Mi KRONIKA ^ -3/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino mo ekonomske narave. Pogosto so se rade zapo- slile v mestu tudi zaradi predstav o boljšem živ- ljenju, lažjem in čistejšem delu, boljšem za- služku, lepših oblekah ipd. Gospodinje so delovno razmerje s služkinjami sklepale ustno. Želele so si predvsem "delavne, poštene, vljudne, spoštljive pomočnice. Služkinja ni smela biti preveč gostobesedna ali celo je- zikava, ni se smela 'presvobodno' vesti. Prvi pogovor med služkinjo in 'milostljivo' se je sxikal okoli delovnih dolžnosti, pogojev, zaslužka. 'Milostljiva' je kandidatko najprej zasula z vpra- šanji, ali zna pospravljati, postiljati, kuhati, zaku- riti, pogrinjati mizo, šivati, likati, snažiti obleko in čevlje, česati in spletati, ali ima rada otroke ipd. V isti sapi ji je tudi povedala, da obiskov v hiši ne trpi in da ne mara, da se klepeta z drugimi posli.'' Če je bila služkinja gospodinji všeč, jo je najprej sprejela na nekajdnevno preizkusno delo in če je bila z njo zadovoljna, jo je vzela na delo. Večina ljubljanskih gospodinjstev je zaposlovala le po eno služkinjo, t.i. "deklico za vse", in ta je v celoti morala prevzeti gospodinjstvo v svoje roke.* Poleg pospravljanja stanovanja, ribanja tal, pomivanja oken, kuhanja, pranja in likanja perila ter nakupovanja za gospodinjstvo potrebnih stva- ri, je morala ponavadi tudi streči pri mizi ter va- rovati delodajalčeve otroke. Delo, ki ga služkinje niso zmogle čez dan, se je nemalokrat zavleklo pozno v noč, njihov delovnik pa je po navadi trajal 15 do 16 ur, po potrebi pa tudi več. Delo služkinje torej skoraj ni dopuščalo počitka. Daljši počitek so si lahko privoščile samo v času, ko so imele prosto. Navadno je bilo to ob nedeljah popoldne.^ Služkinje so bile za svoje delo plačane s hra- no in stanovanjem, denarni del zaslužka pa se je ponavadi izplačeval mesečno.Včasih so služki- nje od gospodinje dobile tudi kakšno ponošeno ^ Žagar, Služkinje..., str. 25. ' V 6asu avstroogrskc monarhije so izhajali tudi različni, dvojezični 'žepni' priročniki, ki so bili namenjeni predvsem vojakom, pa tudi drugim, ki niso obvladali nemškega jezika. Med njimi je tudi slovcnsko-nemški priročnik, katerega platnice se žal niso ohranile (pri- ročnik je moja osebna last, njegovega točnega naslova pa mi ni uspelo ugotoviti). V njem najdemo v slo- venščini in nemščini opise raznih vsakdanjih situacij (npr. vreme, kopanje, sprehod ipd.), razne pogovore (npr. pri brivcu, krojaču, zdravniku ipd.) ter razgovore in povelja za vojaške novince. Na straneh 36-42 naj- demo tudi zelo podroben opis pogovora ob najemanju služkinje in opis razgovorov s služkinjami ob različnih situacijah: a) snaženje obleke, b) pospravljanje po stanovanju, c) v kuhinji in d) v obcdnici. * To nam pokaže natančna analiza ljubljanskih gos- podinjstev na podlagi popisov prebivalstva iz let 1869, 1880, 1890, 1900 in 1910. ' Prim.: Žagar, Služkinje..., str. 31. Janja Žagar navaja, da so imele služkinje pred prvo svetovno vojno po slovenskih mestih približno 2 do 3 goldinarje začetne plače, z leti pa 10 do 12 goldinarjev na mesec. Glej: Žagar, Sliižkinje..., str. 37. 43 1994- vi»Ì KRONIKA èM^ -3/42 časopis za slovensico Icrajevno zgodovino obleko, čevlje ali perilo, v "boljših' družinah pa so ob večjih praznikih (božič ali pa velika noč) dobile še kakšen 'priboljšek' ali posebno 'na- grado'. Prehrana služkinj je bila sestavni - naturalni - del njihovih zaslužkov.*^ Služkinje so morale jesti posebej, ločeno od družine, navadno v ku- hinji, medtem ko je družina jedla v jedilnici.po kakovosti je bila hrana služkinj navadno zelo slaba in večkrat tudi nezadostna. Vse je bilo se- veda odvisno tudi od tega, ali je bila gospodinja dobra ali pa stiskaška in varčna. Podobno kot pri prehrani so bile služkinje tudi pri stanovanju, kot delu plačila, tako osebno kot tudi prostorsko ločene od družine deloda- jalca. Stanovanjske razmere služkinj so bile zelo slabe. V Ljubljani so pogosto prenočevale v ku- hinjah,^'* včasih tudi v predsobah, na zložljivih posteljah ali pa v predalnikih. V gospodinjstvih, kjer so bili 'pri hiši' posli obeh spolov, so moški seveda prenočevali ločeno od žensk. Medtem ko so dekle ponavadi prenočevale v hiši, so hlapci pri kmetih na mestnem obrobju, pri raznih pre- voznikih, gostilničarjih in drugih prenočevali v hlevih ali pa v šupah. Nekatera meščanska stanovanja so imela tudi posebno izbo za posle, ki je bila "odmaknjena od gospodarjevih prostorov in je bila funkcionahio povezana le s kuhinjo, shrambo in predizbo (od- piranje vrat ob obisku!)."^* Poselske sobice so bile prostorsko izredno majhne, tako da v njih ni bilo mogoče postaviti drugega kot posteljo in omaro. Poleg slabe, mizeme opremljenosti je bilo za poselsko sobico značilno tudi pomanj- kanje zraka in svetlobe ter ogrevanja. Edini vir ogrevanja je bila navadno s soparo in vonjavami pomešana toplota, ki sta jo oddajala štedilnik in 11 Prim.: Tichy, Alltag und Traum..., str. 49. Prim. npr. opis: Fritz Zanggcr, Das ewige Feuer im femenLand, Celje 1937, str. 21/22. Razliko med dobro in stiskaško gospodinjo nam lepo opiše v svojih spominih Franc Vodeb. Pri prvi, dobro- tljivi gospodinji ni stradal kruha, medtem ko je pri drugi, precej skopuški gospodinji, le poredko dobu kruh, pa še ta je bil vedno star in pogosto plesniv, tako da ga je večkrat dal ovcam, ki jih je pasci. Glej: Franc Vodeb, Moji spomini, rokopis hrani Pokrajinski muzej Celje. O tem poroča že Wilhelm Fr. Lippich, Topographie der k.k. Provinzialhauptstadt Laibach, Ljubljana 1834, str. 75. 1^ Andrej Studen, Poskus mikroraziskavc dveh ljubljanskih hiš, njunih stanovanj in stanovalcev v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja. Sinteza 1990, (dalje Studen, Poskus mikroraziskavc...), str.170. peč V kuhinji. Nekatere poselske sobice sploh niso imele oken, če pa so ga že imele, je bilo le- to ponavadi obrnjeno na ozko in temačno no- tranje dvorišče z vrhnjo svetlobo (Lichthof), vča- sih celo samo na hodnik ali v kuhinjo.i'' Nekoliko bolje se je godilo služkinjam, ki so služile pri bogatih meščanskih družinah v imenit- nem naselju vil v Kapucinskem predmestju. V teh vilah so se prostori, kjer so stanovali posli, nahajali v kleti, do njih pa je vodil poseben vhod z dvorišča. Tudi ta vhod lepo simbolizira ločitev in distanco meščanske družine do hišnih poslov. S posebnim vhodom je postala socialna in pro- storska ločitev namreč še bolj očitna in opazna. V nekaterih vilah naletimo samo na malo pro- stomejšo izbo za posle,'' v nekaterih pa kar na kletno stanovanje, sestavljeno iz sobe in ku- hinje.i* Privatno življenje služkinj je bilo zelo omejeno. Osebna nesvoboda se je kazala že v tem, da so morale biti neprestano na razpolago delodajalcu. 1' Brez dovoljenja delodajalca niso smele z^ustiti hiše, 'gospoda' jim je prepo- vedovala ali dovoljevala obiske ipd. Neprestano se je skrbelo tudi za moralnost služkinj. Bodanius je svetoval gospodinjam sledeče: "Važno je, da leži soba služkinje tako, da za njeno nravnost ni nobene nevarnosti. V velikih stanovanjskih hišah ne moremo preprečiti, da bi služkinja ne imela lastnega veznega ključa. V takih hišah tudi ne moremo po svoji volji raz- vrščati sob, in tako se kaj rado zgodi, da razmerje Kot primer naj navedem površino poselskih sobic, ki sta se nahajaU v dveh tipičnih, popotresnih meščanskih stanovanjih na Dvornem trgu. V prvem stanovanju je izba za posle (Magdkammer, Dienerkammer) merila 5,7 m^, v drugem pa samo 3,85 m^. Obe izbi sta imeli okno obrnjeno na ozko notranje dvorišče, bili sta brez peči, nahajali pa sta se poleg kuhinje, ki je bua opremljena s pečjo in štedunikom. - Glej: Studen, Poskus mikroraziskavc..., str. 170. Na prostornejšo izbo za posle (Dienstbotenzimmer) naletimo npr. v vili rentnika in zasebnika Guida Zeschka (glej ZAL: Popis prebivalstva leta 1910, Franca Jožefa cesta 17) aU pa v vili lekarnarja Gabriela PiccoHja (glej: ZAL: Popis prebivalstva leta 1910, Franca Jožefa cesta 15). 1* Na tak primer stanovanja za hišne posle naletimo denimo v vili odvetnika dr. Otta Vallentschaga v Šubičevi ulici 10. - Glej: Andrej Studen, Nekaj drob- tinic o vüi v Šubičevi ulici 10 (o njenem nastanku, sbukhiri in prvih lastnikih), Borec XLH, št. 1, 1990, SÜ-. 147. 1' Prim.: Tichy, Alltag und Traum..., str. 35; Ursula A. J. Becher, Geschichte des modernen Lebensstils, München 1990, sü". 133. 44 1994- vA^ KRONIKA èM^ -3/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino med poslom in družino ni takšno, kaki^no bi moralo biti. Vendar je dolžnost gospodinje, da stori za posla vse, kar more. V manjših krajih moremo zahtevati - lahko tudi sporazumno z dekletovimi starši -, da mora biti dekle zvečer ob določenem času doma, če pa želi ob izrednih prilikah delj časa izostati, mora prositi gospo- dinjo za dovoljenje. "20 Vse lepo in prav. Vendar pa ne smemo poza- biti na dvojno moralo, ki je bila tako značilna za meščanstvo. Na eni strani se namreč pojavljajo silne skrbi za nravstvenost služkinj, na drugi pa so gospodarji, njihovi odraščajoči sinovi, celo podnajemniki ter razni pomočniki služkinje po- gosto skušali tudi spolno izrabljati. "Nekatere služkinje so se temu vdajale, ker so se bale izgubiti zaposlitev, ali pa so bile žrtve svoje ne- izkušenosti. "2i O spolnem nadlegovanju služkinj pričajo tudi nekatere ohranjene policijske ovadbe. Naravnost nepopravljiv je bil npr. kavamar Jakob Vosper- nik, ki je kot brencelj obletaval domače služ- kinje. V svojem stanovanju na Turjaškem trgu št. 1 je leta 1904 denimo neprestano zalezoval in nagovarjal h grehu mlado, komaj 18-letno služ- kinjo Angelo Stariha. Nekega avgustovskega ve- čera je le-ta vsa objokana pritekla do policijskega stražnika ter ovadila Vospemika, da jo je "dva- krat po desni strani obraza z roko vdaril tako, da je zatekla. Vzrok temu je bil ker je hotel Vos- pemik imeti s Starihovo ljubavne razmere, Sta- rihova pa tega ni dovolila, je pa ženi Vos- pemikovi povedala in to je Vospemika razto- gotilo, daje Starihovi dal topli zaušnici."^2 Naslednje leto srečamo pri Vospemiku novo služkinjo, Katarino Payer. Pri njem je bila v službi do konca oktobra, nato pa jo je moral Vospemik na zahtevo žene odpustiti. Novembra se je Payerjeva preselila v Cegnarjeve ulice št. 4. Ljubavno razmerje, ki ga je imela z Vosper- nikom, pa se po njeni odpustitvi še ni končalo. 14. novembra ob osmih zjutraj je namreč Vosper- nikova žena Marija zasačila 'golobčka' v Flegar- jevi gostilni na Zaloški cesti. S Payerjevo sta si seveda takoj skočili v lase ter se stepli. Ko se je pretep iz gostilne prestavil na cesto, je mimo prišel mestni policijski stražnik, ki je najprej raz- gnal radovedno občinstvo, nato pa je bil "končno primoran Payerjevo predstaviti k uradu".^^ Težke delovne razmere, slaba in pomanjkljiva prehrana, grdo ravnanje, vzvišen odnos deloda- jalcev ter neredno plačevanje so bili najpogos- tejši vzroki, da je služkinja pretrgala delovno razmerje ali zamenjala službo. Gospodinje so služkinjo odpustile tudi zaradi ostarelosti in ne- zmožnosti za delo, daljše obolelosti ali noseč- nosti, v primeru kraje, lenobe, nočnega poha- janja, jezikavosti ali prepirljivosti. Brezposelne služkinje so si navadno posku- šale poiskati delo drugod, nekatere pa so se tudi Vdale' v prostitucijo.^"* Ali jih je v prostitucijo gnala težnja po boljšem življenju, po pozab- Ijenju resničnosti?^* Pravšnji vzroki nam seveda nikoli ne bodo popolnoma znani. Med policijskimi ovadbami, poročili o zaporu in izgonskimi listi z začetka stoletja srečamo zelo veliko bivših služkinj. Mestni policijski stražniki so jih najpogosteje ovadili zaradi (nočnega) po- stopanja in nespodobnega vedenja, nmoge pa tudi zaradi (nočnega) vlačuganja. Pri nekaterih ovadbah so navedeni tudi kratki opisi "spolskega združevanja" po raznih šupah, hlevüi in kozolcih, v Tivolskem parku itd.^^ Mnoge služkinje so prišle služit v mesto z željo, da bi se omožile. Njihove možnosti za po- roko sicer nikakor niso bile tako rožnate, kot si pogosto predstavljamo. Skoraj večino časa so namreč morale biti na razpolago 'gospodi', ki je tudi strogo pazila, da ga niso lomile s fanti in pogosto so jim preostale le sanje o 'princu na belem konju'. Za primemo partijo so se lahko ozirale le ob nakupih in seveda, ko so imele prosto. Fante so ponavadi spoznale na nedeljski promenadi, na plesih v raznih gostilnah, na veselicah na pros- stem. Gospodarji razmerjem svojih služkinj z 'res- nimi' fanti navadno niso nasprotovali, če je služ- bo Bodanius, Lepo vedenje, Ljubljana 1921, str. 113. 21 Žagar, Služkinje..., str. 44/45. 22 ZAL: REG I/ fase. 1275, fol. 255. 23 ZAL: REG V fase. 1278, fol. 527. 2^ Iz letnega poročila glavnega zdravnika c.kr. policijske direkcije na Dunaju dr. Andrcsisa Witlacila za leto 1894 je razvidno, da je bilo med na novo eviden- tiranimi prostitutkami (torej tistimi, ki do takrat Sc niso imele zdravstvene knjižice - skupaj jih je büo 393) kar 240 služkinj (61,1%). Glej: Das österreichische Sani- tätswesen, VH. Jg., 1895, Nr. 41, str. 375. 2* Božo Škcrlj, K problemom prostitucije v Ljubljani, Tehnika in gospodarstvo, leto VI, 1940, št. 5-6, str. 101-116 in 172-181. Škcrlj ugotavlja, da se v obdobju med obema vojnama prostitutke rekiutìrajo predvsem iz socialno šibkejših vrst, med njimi pa je kar 43,4% služkinj. Glej str. 104 in 177. 26 Glej: ZAL: REGI/ fase. 1268, 1269, 1270, 1271, 1272, 1273, 1274, 1275, 1277, 1278, 1318 in 1319. V &sciklih najdemo podatke za leta 1901 do konca 1906. 45 1994- ^Mi KRONIKA èM^ -3/42 časopis za slovenslco Icrajevno zgodovino kinja dobro in vestno opravljala svoje delo ter ni zanemarjala svojih dolžnosti. Dokaj nenavaden način osvajanja fantov pa sta si v lepem majskem popoldnevu leta 1909 ob pol petih omislili "Marija Pucel, sobarica pri Lu- kan, stanujoča na Franca Jožefa cesti 7 in Ana Ometza, kuharica pri profesorju Orožen, stanu- joča v Šubičevi ulici št. 3." Mestni policijski stražnik Martin Galovič poroča, da sta "metale skozi okno druziga nadstropja iz Lukanovega sta- novanja kosce sladkorja na memo idoče vojake. Pri tem je padel en košček sladkorja na klobuk Dr. Pegemu, odvetniku na Dunajski cesti št. 32, kateri je to podpisanimu ovadil." Ovajenke so bile strogo posvarjene.^' Za nekatere služkinje pa se je srečevanje s fanti tudi nesrečno končalo. Fantje, ki niso imeli 'poštenih namenov' in so bili pobu praznih obljub ter sladkih besed, so služkinje v primeru, da so zanosile, pogosto zapustili. Služkinje z nezakon- skimi otroki so morale velik del ali pa celoten zaslužek nameniti za vzdrževanje otrok, ki so jih dale ali v rejo ali v oskrbo staršem ali pa oko- liškim kmetom, kjer so si vsakdanji kruh služili kot pastirčki ali pestme. ZUSAMMENFASSUNG Einige Details aus dem Alltag der Ljubljanaer Dienstmädchen vor dem Ersten Weltkrieg Die Schicht der Dienstboten, die allgemein zu den am meisten ausgebeuteten, zurückgesetzten imd benachteiligten Berufsgruppen gehört, bestand im wesentlichen aus den Vertreterinnen weiblichen Geschlechts, waren doch häusliche und persönliche Dienste in den Städten eine fast ausschließliche Domäne der Frauen. Unter den Dienstmädchen in Ljubljana (Laibach) überwogen vor allem die jünge- ren Frauen, fast ausnahmslos ledig. Davon war nur eine Handvoll in Ljubljana geboren. Der Großteil von ihnen kam nämlich aus den umliegenden Dörfern nach Ljubljana, einige aber auch aus kleineren Städ- ten und Märkten. Ihre soziale Herkunft ist auf bäuer- liche und untere Schichten beschränkt. Die Frauen waren in den meisten Fällen als "Mädchen für alles" oder Kindermädchen beschäftigt. Das war gewöhnlich ihre erste Beschäftigung, die keine besondere Qualifikation voraussetzte. Die Hausfrauen schlössen das Arbeitsverhältnis mit den Dienstmädchen mündlich. Gefragt waren vor allem arbeitssame, ehrliche, höfliche und "ehrerbietige" Dienstmädchen. Der überwiegende Teil der Ljub- 27 ZAL: REGI/ fase. 1317, fol. 90. Ijaner Haushalte beschäftigte nur ein Dienstmädchen. Die Dienstmädchen wurden mit Unterkunft imd Verpflegung entlohnt. Ein Geldbetrag als Teil der Entlohnvmg wurde gewöhnlich einmal monatlich ausgezahlt. Die Kost der Dienstmädchen war meis- tens sehr schlecht und oft vmzureichend. Sie mußten getrennt von der Familie essen, gewöhnlich in der Küche, während die Familie im Speisezimmer tafelte. Ähnlich wie bei der Einnahme von Mahl- zeiten waren die Dienstmädchen bei der Zimmerzu- weisung (als einem Teil der Entlohnimg) sowohl persönlich als auch räumlich von der Familie des Arbeitgebers getrennt. Die Unterkunflsverhältnisse der Dienstmädchen waren sehr schlecht. In Ljubljana übernachteten sie oft in Küchen, manchmal auch in Vorzimmern, auf Klappbetten oder in Schubkästen. Einige Bürgerwohnxmgen hatten auch besondere Dienstbotenzimmer. Diese waren außerordentlich klein, dürftig eingerichtet und von den Hausherm- räumen entfernt, meistens mangelhaftt gelüftet, beleuchtet und beheizt. Das Privatleben der Dienstmädchen war sehr eingeschränkt. Der Arbeitgeber war einerseits vor allem um die Sittlichkeit der Dienstmädchen besorgt, andererseits versuchten Hausherren, ihre heranwa- chsenden Söhne, sogar Untermieter sowie verschie- dene Gesellen, die Dienstmädchen oft auch sexuell zu mißbrauchen. Davon zeugen auch erhaltene po- lizeiliche Anzeigen. Schwere Arbeitsbedingungen, schlechte imd un- zureichende Kost, schlechte Behandlung, Demütigungen durch die Arbeitgeber sowie unre- gelmäßige Entlohnung waren die häufigsten Ursa- chen dafür, daß die Dienstmädchen ihre Stelle kündigten bzw. wechselten. Die Dienstmädchen wurden von ihren Hausfrauen entlassen wegen fort- geschrittenen Alters oder Arbeitsunfähigkeit, wegen längerer Krankheit oder wegen Schwangerschaft, aber auch wegen Diebstahl, Faulheit, wegen nächtli- cher Herumtreiberei, wegen zu großer Zungenfertig- keit und Streitsucht. Arbeitslose Dienstmädchen waren gewöhnlich darum bemüht, eine andere Stelle zu finden, einige verfielen auch der Prostitution. In Anzeigen, Festnahmeprotokollen, Schubpässen finden wir sehr viele ehemalige Dienstmädchen. Von den Stadtwachtmeistem wurden sie meistens wegen (nächtlicher) Herumtreiberei und unanständigen Benehmens, viele aber auch wegen (nächtlicher) Prostitution angezeigt. Viele Dienstmädchen kamen in die Stadt mit dem Wunsch zu heiraten. Der Verkehr mit jungen Män- nern hatte fur viele Dienstmädchen schlimme Folgen. Dienstmädchen mit unehelichen Kindern mußten einen großen Teil ihres Lohnes oder sogar den gan- zen Lohn für den Lebensunterhalt der Kinder auf- wenden, die sie in Pflege gaben, ihren Eltem oder in der Umgebung lebenden Bauern anvertrauten, bei denen sie ihr tägliches Brot als Hirtenknaben oder mit Kinderhüten verdienten. 46