394 KratkoSasnica pa tudi podučnica. Prazen strah. Neki cerkovnik (meinar) gre pozno ponoči domu; odbila je ura ravno polnoči. Da pa pred domu pride, ker ga zebe, gre naravnost čez pokopališče, čigar vrata odklene in zopet za seboj zaklene. Ves zamišljen korači v plajš zavit čez bele, snežene grobe. Nebo je prižgano z brezštevilnimi iučicami, in tudi mesec se je prikazal ravno kar izza oblakov. Na drugem koncu zasliši, že blizo vrat, na- enkrat neko čudno stokanje in ječanje. Obstane, gleda in posluša. Vse je tiho, nič živega ni viditi. — Veter taka vleče, veter — si misli cerkovnik — ali pa kaka ptica ujeta kje upije. — Oj! stoj, tam v kotu, na grobu tam, kjer smo včeraj Lenartovega hlapca pokopali, ali ni človeška podoba? Ali se ne giblje una senca? Križ božji! res; — kaj bo? Pa naš cerkovnik strahu ne pozna in sklene storiti, kar bi sto druzih ne storilo. Stopa serčan proti prikazni. Al ne stopa dolgo, in že se mu začno hlače tresti. — Resnično! ali je človek, ali pa — duh. Strah, v čem plajs zavit, pokrit s klobukom, na grobu kleči in stermo v grob gleda. Kaj čudno, nezapopadljivo! Če je človek, kaj ima tu o polnoči, v hudem mrazu, opraviti? Kje je ključ dobil? To ni kar tako. Tine, ne bodi prederzen; z duhovi se ni norčevati! — Tako modruje naš cerkovnik, in — steče, kakor da bi mu za petami gorelo. Komaj stopi ves spehan doma v vežo, mu pride 18 let stara hči vsa objokana naproti. „Joj, oče, oče, mati bodo umerli; pred eno uro so bili še zdravi, in zdaj — zdaju — reva ne more več govoriti; bridka žalost ji je zaperla besedo. Cerkovnik stoji kakor zid, in ne ve kaj bi počel. Se le ko zdravnik bolni na pomoč pride, gre v hišo. Bieda kakor merlič leži žeua na postelji. Zdravnik maje z glavo. Cerkovnik se ne da potolažiti. Že je veliko od „spominau in takih reči pripovedovati slišal, pa se je vselej takim pogovorom smejal. Drugač pa zdaj misli. Prikazni na pokopališču se spomni in se trese kot šiba. O, spomin, spomin! — zdihuje. Dva dni leži žena kakor na pol mertva. Tretji dan ji malo odleže; četerti in peti pa precej. Zdravnik še le vedno z glavo maje, in cerkovnika to še bolj skerbi kakor tista prikazen na pokopališču. Cez deset dni pervikrat žena vstane. Tamno obličje cerkovnikovo se pa le ne zvedri. Zdi se mu, da je le malo odleglo ženi, in da bo kar naenkrat ugasnila. Na spovedi pove vse duhovnemu očetu, ki se zastonj prizadevajo ga prepričati, da se prikazen na pokopališču s tem nič ne ujema, in da je to le prazna vraža. Pa vse zastonj; cerkovnik se ne da potolažiti. Dela se pa, kakor bi se za njeno zdravje nič ne bal. Večkrat ga žena praša, kaj da mu je, pa ji nikoli nič ne reče. Tako preteče cel mesec. En večer pride tkavka Neslauka k cerkovniku. „Lepo vas prosim, Tine" — reče — ^posodite za nocoj mojemu možu ključ od pokopališča; tako ga zobje bole, da mu ni več obstati, in ker so ravno danes enega pokopali, bi šel rad na ta grob klečat in molit, kar mu bo gotovo pomagalo; saj je tudi nedavnej ključarju pomagalo; ona sama mi je pravila". — „Kako, kaj, ključar, koga je, ali na pokopališču je bil?" — poprime cerkovnik za besedo. „In kdaj je bil?u — „Kdaj? se ne vem spomniti, pa saj ste mu tudi ključ posodili!" — „Ze dobro" — odgovori cerkovnik — „tu imate ključ in povejte svojemu možu, naj potem vrata zaklene". Ko tkavka odide, se cerkovnik koj napravi in gre nad ključarja ter ga praša, čemu je šel uno noč na pokopališče. ,5Ze več dni — mu ključar odgovori — so me tako zobje boleli, da sem skoraj obnorel. Svetuje mi potem nekdo, naj grem o polnoči molit na grob tistega, ki je pred malo dnevi umeri, in zobje me bodo koj nehali boleti. Se ve da nisem nič kaj verjel, al sila kola lomi. Vzamem svoje ključe seboj, odklenem vrata, jih za seboj zaklenem in grem na grob. Sperve°;a me je tako strašno po čeljustih tergalo, da sem neprenehoma stokal, kmalo pa, ali je silni mraz pomagal ali pa strah, da sem bil sam na pokopališču o polnoči, me neha tergati, in preden domii pridem, me nič vec zobje ne bole. Ne zamerite, Tine, da vas nisem prišel prašat. Nisem vas hotel nadlegovati; tudi me je bilo sram kaj takega povedati". 395 Cerkovnik veselja poskoči, in ko ključarju pove, zakaj je nad-nj prišel, in da je on na grobu tisto noč ga tako prestrašil, da je bil cel mesec ves pobit, mu vosi lahko noč in gre lahkega serca domu. Še tisti večer uapravijo pojedino pri cerkovniku. Zdaj še le pove ženi in hčeri, kaj ga je do zdaj tako skerbelo, da je bil zmiraj žalosten. „Ali nisem večkrat rekel, da je strah v sredi votel, ob kraji ga pa nič ni?" — se oglasijo v hišo pridši cerkovnikov spovednik. „Res je, res!u — vsi odgovore in napijejo zdravico gospodu. J. F. Št.