Povesti iz avstrijske zgodovine
(Piše Al. Stroj
'¦•*¦¦¦                                                                                                                                                                                                                                                                                                            ,,¦.¦.¦¦¦
¦:."¦'                             V.                                               '  •                 :
Albreht II.
ilbreht II. se je moral v svoji starosti bojevati s prebivalci mesta Curiha v Švici, kjer so imeli Habsburžani mnogo posestev. Meščani so se namreč uprli njegovemu namestniku. Albreht torej pride pred mesto s svojimi vojaki, da bi kaznoval uporne podložnike. Toda mesto je bilo dobro zavarovano; šest mesecev ga oblega vojvoda brez uspeha. Tedaj se pa nje-govim sovražnikom pridružijo še Bazelčani in napadejo avstrijske vojake. Albreht je moral opustiti obleganje mesta Curiha in prej ukrotiti Bazelčane. Napoti se torej proti temu mestu.
Mej tem pa zadene Bazel strašna šiba božja. 18. vinotoka I. 1356. nastane silen vihar: po hribih in gorah so padala drevesa, po dolinah pa je bil silen šum. Na zemlji so nastale velikanske razpoke, iz katerih je švigal ogenj in so se vzdigovali neprijetno dišeči žvepleni pari. Nato se prične tresti, in deset sunkov je hitro drug za drugim pretresalo zemljo. Veliko vasij in 84 gradov je bilo porušenih, polovica mesta Bazela popolnoma razdejana. Mestno ozidje je razpadlo. Vrh vse nesreče nastane v mestu ogenj, in osem dnij ga ni bilo mogoče pogasiti. Bridko so zdihovali umirajoči, jokali ranjeni in bolniki, na pcmoč klicali fcežeči.
Ko so Albrehtovi svetovalci zvedeli, da je ponosno mesto Bazel v raz-valinah, prigovarjali so vladarju, naj takoj gre z vojsko proti mestu in pod-jarmi prebivatce, mesto pa popolnoma uniči. Zelo nejevoljen jih zavrne plemeniti vladar: »Kdo bi si pač drznil tako nesrečne Ijudi še z vojsko nadlegovati? Prav nič naj se Bazelčani ne boje, da bi jim bil sedaj Albreht Avstrijski še — sovražnik!«
Tako je govoril Albreht, ravnal pa še veliko bolj plemenito. Vojake je takoj odpustil, svojim podložnikom okolu bližnjih posestev pa je ukazal, naj
-»* 86 •&-                                                  I
nemudoma gredo Bazelčanom na pomoč. Ko so bili meščani še vsi zbegani in preplašeni, prišlo jim je 400 avstrijskih podložnikov pomagat; pripeljali in prinesli so s seboj živeža, lesa in denarja. Potem so jeli podirati poškodovana poslopja, kakor je ukazal Albreht. Slednjič je dal plemeniti vladar na svoje stroške sezidati poslopja v Kovaških ulicah od Renskega mostu do Žitnega trga. Z neizbrisnimi črkami je zapisano v zgodovini blago ravnanje vrlega Albrehta, ki je tako plemenito lajšal bedo ponesrečencem po potresu. Poleg imena Albrehtovega bode pa imenovala zgodovina ime viteškega našega cesarja Franca Jožefa I. — Ljubljano, glavno mesto Kranjske in središče slovenskih pokrajin, je zadela 14. malega travna t. 1. nesreča, podobna oni v Bazelu, vendar — hvala Bogu — ne tako huda. Potres je uničil veliko poslopij, nesrečnih storil premnogo družin. Naš presvitli cesar je prvi poslal 10.000 gld. podpore Ljubljančanom in 5000 gld. okoličanom. Pa to še ni bilo dovolj Njegovi očetovski ljubezni. V svoji veliki naklonjenosti do zvestih podložnikov je 7. maja sam prišel v Ljubljano, tolažit nesrečne meščane in navdajat jih z novitn upom. Hvaležni slovenski narod nikdar ne bo pozabil, da je ob veliki nesreči presvitli vladar v Ljubljani sam tolažil z lajšajočimi besedami ubogega bolnika v bolnišnici, da je dobrotljivo pogledal v kuhinje, ki jih je ustanovila krščanska ljubezen revežetn, in da je v potrta srca vdihnil nove upe in nove nade.