364
Kako nam je sadno drevje na stalnem mestu pravilno oskrbovati?
Spisal M. Ran t.
Temu mojemu, domačim sadjerejcem namenjenemu sestavku povod in podlaga so deloma izvrstna predavanja p. L. gospoda Hermana Gothe-ja, vodje deželne vino- in sadjerejne šole v Mariboru iz leta 1875., deloma izborna predavanja domačega zasluženega strokovnjaka p. 11. gosp. Riharda Dolenca, vodje deželne vino- in sadjerejne šole na Slapu iz leta 1882., v dotičnih praktičnih kmetijskih tečajih za ljudske učitelje (katerima udeleženec biti bila mi je sreča mila), a slednjič pa deloma tudi moje lastne večletne sadjarske skušnje, pridobljene na faktičnih proizvodih. Sedaj pa k stvari!
Večina domačih sadjerejcev je še dandanes teh misli, da sadno drevje, ko bilo je enkrat na stalno mesto posajeno, nobenega daljnega oskrbovanja več ne potrebuje. Pa — taki sadjerejci se zelo motijo, ter sami sebe v lastno škodo — peharijo. Kdor se potem, ko je bil sadno drevje na stalno mesto posadil, za taisto nič več ne briga, je samemu sebi in pa božji osodi popolno prepušča, zavrže ob enem sam sebična škodo tudi večji del onih stroškov (kapitala), -ld«rej imel je do tega časa ž njim (sadnim drevjem).   ^"
Od sadnega drevja nikakor ne moremo onih svoj-stev zahtevati, kakoršna so gozdnemu drevju lastna in po katerih mati narava za njegov (gozdnega drevja) pravilni razvoj uže navadno le sama skrbi. Vsakovrstno sadno drevje je v polnem pomenu besede „kulturna rastlina*, katero nam je ravno tako dobro oskrbovati in skrbno gojiti, kot vinsko trto in druge enake rastline, ako hočemo od taistih koristnega užitka in plodonosnega pridelka ter okusnega sadja brez posebnih nesreč upati in pričakovati.
Da nam bode toraj sadno drevje na stalnem mestu tudi brez posebnih nesreč in uim s svojimi okusnimi in obilnimi sadeži sporednega dobička donašalo, moramo za-nj na tem njegovem domu tudi po naprednih sadjerejskih pravilih skrbeti, sicer bilo bi vse naše prizadevanje — zaman.
Med vsemi kulturnimi rastlinami je sadno drevje ena onih kulturnih rastlin, katera od nas (na stalnem mestu) najmanj truda in prizadevanja glede potrebuega oskrbovanja zahteva. Delo, trud in potroški, katerih sadno drevje potem, ko je bilo na stalno mesto posajeno, od nas zahteva, morejo se v primeri z dobičkom, kakorš-nega nam po svoji rodovitnosti ob ugodnih letinah do-naša, le prave in nepomenljive malenkosti imenovati.
Delo v oskrbovanje sadnega drevja na stalnem mesta izvršujemo lahko ob času, ob katerem vsa druga kme-tijsko-gospodarska opravila navadno počivajo in ob katerem druge gospodarsko-kulturne rastline le prav pičlih delavskih moči zahtevajo. Gotovi kapital, katerega sadno drevje s svojo periodično in obilno rodovitnostjo okusnih sadežev v sebi hrani, moremo si edino in le s pravilnim oskrbovanjem njegovim (na stalnem mestu) zagotoviti in v resnici tudi izdatno pomnožiti.
Trud in stroške, katere ima domači sadjerejec z oskrbovanjem sadnega drevja na stalnem mestu, po-vračuje mu uže pošteno in dobro oni po tej poti pridobljeni les za kurjavo, katerega mu suhe in druge nepotrebne odstranjene veje dajo. Poglavitna dela in opravila, katera ima domači sadjerejec z oskrbovanjem sadnega drevja na stalnem mestu bila bi in so sledeča:
1.   Pravilna izgoja in obrezovanje drevesnega vej-nega venca ali krone v prvih letih.
2.   Razredjevanje drevesnega venca (vrha) in drevesno snaženje.
3.   Obnavljanje drevesno in precepljevanje taistega.
4.   Obdelovanje zemlje okolo sadnega drevja in primerno gnojenje taistemu.
Oglejmo v sledečem vsako ravno navedenih točk nekoliko natančneje, da vse bolje uraemo in se dosledno tudi v svojo lastno korist po sadjerejsko-naprednih pravilih v prinodnje glede oskrbovanja sadnega drevja na stalnem mestu — ravnamo.
1.   Pravilna izgoja in obrezovanje drevesnega vejnega venca ali krone v prvih letih po stalnem nasadu.
Vsako sadjerejsko opravilo in delo izvajati mora se po nekem gotovem pravilu, to je, vedeti in znati moramo, kaj nam je storiti, kako moramo dotično delo opraviti in zakaj moramo vse ravno tako in ne drugače izvršiti. Komur bili bi ravno omenjeni sadjerej-ski pogoji popolno neznani, moral bi se jih dejansko priučiti, sicer bi se ga ne moglo naprednim in zavednim domačim sadjerejcem prištevati.
Pri izgoji drevesnga venca oziroma obrezovanji taistega v prvih letih po stalnem nasadu moramo pred vsem o tem na čistem biti, kakošno obliko mu hočemo Izdati, in pa, katere lastnosti z dotično vrhovo obliko doseči nameravamo. — Ako hočemo pri sadnem drevji pravilen, lep in krepak vejni venec (vrh) izgojiti, skrbeti nam je pred vsem za to, da se nam glavna osrednja vrhova voditeljica, kot naravno podaljšanje drevesnega debla na vzgor, krepko, lepo, ravno in čvrsto razvija. To moremo doseči pa edino in le s pravilnim obrezovanjem drevesnega venca v prvem in naslednjih letih po drevesnem nasadu na stalno mesto.
Nekateri sadjerejci sicer trdijo, da je dobro in po njihovem mnenji tudi celo potrebno, da se glavna in osrednja voditeljica v vrhu prec iz začetka popolno in totalno odstrani; tako sadno drevo razraste se potem iz stranskih pogankov ob vejinem deblovem) vratu v vrh, kateri ima iz začetka pravo kotlovo podobo ali obliko; ta oblika spremeni se pa počasi v pravi okrogli oprtni koš. Tak drevesni kotlasti vrh je iz začetka skoz nekoliko let v svojem osredji res bolj razredjen ter zraku in svitlobi bolj dohoden, kar bi po nazorih takih sadjerejcev imelo tudi rodovitnost sadnega drevja pomnoževati in nekako zagotovljevati.
A prava istina temu je pa ravno v nasprotnem iskati. Nobeno sadno drevo se ti samo ob sebi (brez umestnih ali protinaravnih činov) v svojem vrhu ne bode iz začetka v kotel in pozneje pa v oprtovnik razvijalo, nego temveč ali v piramido, ali pa v kroglo
365
z osrednjo temeljno voditeljico, katera je pravi naravni vrh iz na vzgor podaljšanega drevesnega debla.
Oglejmo sedaj na tem mestu ravno omenjene oblike drevesne vejine krone nekoliko natančneje, da iz tega spoznamo, kedaj in v katerih slučajih se nam je na prospeh sadjereje pri izgoji za eno ali drugo odločevati. Kaj je toraj bolje, ali drevesni vrh kotlovo-ko-šaste ali pa piramidalno-okrogle oblike.
(Dalje prihodnjič.)
372
Kako nam je sadno drevje na stalnem mestu pravilno oskrbovati?
Spisal M. Eant. (Dalje.)
Res je, da drevesni vrh kotlove oblike iz začetka v svoje osredje več svitlobe, gorkote in zraka prejema, kar pa ni nič stalnega in se toraj tudi ne more ni-kake prednosti in vpliva na večjo, obilnejšo in goto-vejšo rodovitnost okusnejših sadežev smatrati, kakor bi to nekateri sadjerejci še celo dandanes radi vedeli in trdili.
Vsak domači sadjerejec uže tako iz lastne skušnje ve in zna, da sadno drevje v osredji svojega vejinega venca, naj bode ta potem uže kakoršne koli oblike biti hoče, le prav malo in redkih sadnih stržev nastavlja in razvija.   Tudi sadeži sami na teh mestih nimajo
373
nikdar posebnega pomena — zakaj ? bilo je uže o svo-em času v „Novicah" povedano.
Sadno drevje razvija največjo množino sadnih str-žev na zgornjih in zvunanjih delih svojih vej, sosebno svojega najzgornejšega viha zato, ker tem delom največ, najboljšega in najkrepkejšega drevesnega živeža iz korenin preko debla prihaja in najbolj naravnost pritaka, ter so ob enem svitlobi, zraku iu toploti najbolj direktno razpostavljeni.
Ako odstranimo sadnemu drevesu ob pri četku iz-goje njegovega vejinega venca glavno osrednjo voditeljico, odvzeli smo mu s tem tudi ob enem poglavitno sredstvo totalno, brez katerega ne more se več v svojem vrhu pravilno v ravno mer in naravno lepo razvijati se. Stranske vrhove veje po odstranitvi osrednje voditeljice res da nekoliko več živeža dobivajo in se s tem bolj očvrstijo, ali pa pri vsem tem sadnemu drevesu umetno prizadete hibe nikoli in nikdar več popolnem nadomestiti ne morejo. Naravnost rečeno: z glavno vrhovo voditeljico odvzame se sadnemu drevesu ob enem tudi veliko drugih stranskih vej, češulj in sadnih stržev (dosledno i najokusnejših sadežev), katere bi sadno drevo ob pravi naravni vrhovi obliki izdatno, krepko in čvrsto preživljati moglo. Glavni osrednji sadni vrh nam brez posebnih nezgod najokus-nejšega sadja perijodično r di in daje; ako drevesu pri izgoji njegove vejine krone odstranimo glavni voditelj™ podaljšek njegovega debla na vzgor, pripravimo s tem ob enem tudi sami sebe ob najboljše sadeže, katere bi nam sadno drevo sicer dosledno rodilo in donašalo — za vselej. Piramidalna in kroglasta oblika drevesnega venca z osrednjo glavno voditeljico je se svojim zunanjim površjem zraku, svitlobi in potrebni toploti na vse strani enakomerneje v blagodejni upliv bolj prosta razgrnjena, nego je ona kotlasto-ko-ševa, katera je domačemu sadjerejcu preje v škodo nego v korist, kar je tudi popolnem naravno.
Res je, da stranske vrhove veje na sadnem drevji, ako se je bila izmed njih glavna osrednja voditeljica totalno odstranila, za nekoliko časa rodovitnejše postanejo; a taka rodovitnost je pa le začasna in ne stalna. Neovrgljiva resnica je pa tudi to, da sadno drevo, katero se je bilo iz začetka v svojem vrhu v pravi kotel ali oprtovnik izgojilo, si iz tega prav kmalu po svojih naravnih svojstvih izvod naravnost na kviško zagotovi, preskrbi, dožene in nezadrževano v tem tudi doseže.
Prav kmalu prikažejo se na takem sadnem drevesu ob izrastkih in upogibih vej njegovega umetno izgojenega vrha brezštevilni vodeni poganjki; njihova rast umerjena je naravnost pokonci in je navadno jako bujna; ne dolgo, in ti poganjki bodo ves drevesni živež edino in le za-se — celemu ostalemu drevesu na škodo — zahtevali. Takih poganjkov, ako so se uže precej ukrepili, nam potem brez slabih nasledkov na celo ostalo sadno drevo skoraj več totalno zatreti mogoče ni. Odstranjena osrednja vrhova voditeljica dobila je v njih svojega naravnega namestnika, kateri je na njenem mestu domačemu sadjerejcu hud in neizpros-ljiv osvetitelj.
Kedar se kotlasta oblika drevesnega venca (vrha) v vseh svojih delih na vse kraje dobro razraste, je ujeno razredjevanje za domačega sadjerejca navadno in skoraj vselej prava priglavica; dostikrat sam ne ve, kaj naj bi pustil, kaj naj bi skrajšal in kaj naj bi popolno odstranil, da bi s tem takemu drevesu vsaj kako pošteno „figuro" v njegovem vrhu priredil in zagotovil. Ako hočemo takemu drevesu v poznejših letih vendar-le nekoliko prvotne oblike v njegovem vrhu ohraniti, nas stane to vsakoletnega in sitnega dela;
slednje leto treba je predolge in povešene veja na gotovih mestih skrajševati, druge take potreb: : veje v pravilno rast naravnati in privezovati, a iz vsega tega truda in prizadevanja nam slednjič od takega drevesa glede oblike drugega ne ostane, nego prava „drevesna pokveka"; pokveka pa gotovo nikdar in nikoli zaže-ljenega dobička in prave koristi donašati ne more,
(Dalje pri h o dni i e.)
380
Kako nam je sadno drevje na stalnem mestu pravilno oskrbovati?
Spisal M. Rant (Dalje.)
Prednosti, katere ima piramidalna in pa kroglasta oblika drevesnega vejinega venca z osrednjo svojo voditeljico so v primeru z ravno opisanim drevesnim „kotlom" očividne, katerih bi nobeden domačih sadjerejcev ob času izgojevanja vrhov sadnemu drevju prezirati in v nemar puščati ne smel. Drevo z osredno glavno vr-hovo voditeljico (piramida in krogla) vpira se viharjem in drugim elementarnim silam veliko ložeje, bolje in stanovitneje, nego more se tem vejini koš vpirati. Dalje je osrednji glavni voditeljni vrh ob času obilne rodovitnosti drugim stranskim vejam, katere se iz njega izraščajo in razraščajo, najboljša in najgotovejša opora, na katero moremo jih z privezovanjem varno pritrditi, da nam se pod svojo težo sadežev ne odkrehaejo. Sadno drevje z piramidalno obliko se nam v svojem vrhu na starost tako lahko v enostransko sadno pokveko ne pretvori, nego je to pri drevji kotlaste oblike. Piramidalno sadna drevo svojo obliko v vrhu tudi do najvišje starosti lepo in pravilno ohrani; takemu drevesu se počasi le deblo po nekoliko od spodaj na vzgor daljša s tem, da se mu spoduje veje, katere prve vsahnevajo, tudi sproti in to s prav malim trudom odstranevajo.
Piramidalna in okrogla oblika vejinega venca z osrednjo glavno voditeljico je sadnemu drevju pravo naravno svojstvo, prava naravna potreba. Sadno drevje teh dveh vrhovih oblik je v svoji rasti navadno krepko in čvrsto, ter tudi za oko prijetno. Dalje pod sadnim drevjem s takima oblikama tudi drugo razno rastlinje po kapu dosta manj trpi, nego pod sadnimi „koši", ali drevjem nenaravne in široke vrhove oblike. Poleg vsega povedanega ima sadno drevo z glavno osrednjo voditeljico v svojem vrhu tudi še to posebno prednost, da je iz te rastečih stranskih vej razraščeno v neko naravno lestvo, po kateri more se brez vsake posebne nevarnosti skoraj do skrajnega vrha in koncev vej dospe-vati. Raz tako sadno drevo more domači sadjerejec dozorele sadeže brez posebne nevarnosti in težave varno obirati, ter je dalje tudi z najmanjšim trudom o svojem času nepotrebnega vejevja, mahu, lišajev in starega lii-bada, kakor tudi gosenčjih zaleg otrebiti in osnažiti. Izvrševanje ravno imenovanih sadjerejskih del in opravil je pa na sadnem drevji kotlaste in koševe vrhove oblike veliko težavueje, veliko zamudneje in tudi veliko nevar-neje. — Piramidalni in okrogli drevesni vrh z glavno osrednjo voditeljico, pa daljo tudi pred in pod snegom toliko nevarnosti in poškodeb trpeti in prenašati nima, nego je ima oni ravno nasprotnega slučaja; koševo-kofc-lasti drevesni vrh obilni zimski sneg dostokratov popolnem razčesne in s tem sadno  drevo  totalno vniči med tem,
381
ko se sadno drevje piramidalne vrhove oblike z glavno osrednjo voditeljico za enako pezo snega še skoraj ne zmeni ne.                                                (Dalje prih.)
388
Kako nam je sadno drevje na stalnem mestu pravilno oskrbovati?
Spisal M. Rant. (Dalje.)
Kar sem ravno v predstojećem na kratko omenjal, nam zadosta jasno kaže in govori za to, da naj domači sadjerejec osobito pri pol- in pa pri visokodebelaatem sadnem drevji izgojuje piramidalne in kroglaste vrhove vejine vence ali krone, katerim glavna podlaga je naravni podaljšek drevesnega debla navzgor. Kotlasto-ko-ševa vejina vrhova oblika bila bi na pravem mestu edino in le na pritličnem in pa na nizkodebelnatem sadnem drevji, kakoršno goji se navadno v prihišnih vrtih; le pri takem nizkem sadnem drevji nam je mogoče to vrhovo obliko pravilno izgojevati in jo z ne ravno prevelikim trudom pred nevarnostimi in poškodbami, katere jej od vseh strani prete, obvarovati.
Pri izgoji in obrezovanji drevesne vejine krone naj bode uže katere koli sadne vrste hoče, mora tudi domači sadjerejec na njeno naravno svojstvo, koje v svoji rasti za kroglasto ali pa za piramidalno obliko v sebi zagotovljeno ima, vselej posebni obzir jemati, ako hoče, da rau bode tako sadno drevje potem tudi čvrsto rastlo, poleg potrebne hrane obilno rodilo in ob enem brez posebnih nesreč tudi svojo normalno starost dočakalo.
Izgoja drevesne vejine krone ne sme nikoli in nikdar prave naravne drevesne rasti in normalnega razvoja taiste zatirati in v protinaravno obliko spreminjati* nego taisto temveč le v čvrsti in krepki rasti podpirati? ter jo krajevnim razmeram v primerni, čvrsti in naravn1 razvoj (razrast) dovesti. Pri nadaljevalnem obrezovanj1 in odgoji odraščajočega sadnega drevja glede njegovega vejinega venca se je domačemu sadjerejcu sploh po onih pravilih ravnati, katera služila so mu pri tem opravilu kot glavno v prvem letu po nasadu (sadnega drevja) na stalno mesto. Da domači sadjerejec pri tem varnem sadjarskem opravilu pravo zadene, ter da sadnemu drevju po rasti od leta do leta večajočo se vejino krono v pravi obliki zagotovi in ohrani, ravnati bilo bi se mu po sledečih pravilih:
1. Pravilno in izgojevalno obrezovanje vejine krone sadnega drevja pričenja, naj se vselej pri najvišjem vrhu njenem,  to je,   na glavni  njeni  osrednji voditeljici  od
389
zgoraj doli, kar naj se potem sporedno tudi na stranskih vejah po istem načinu pravilno izvede.
2.   Glavna osrednja voditeljica, kot prava podstaja drevesni vejini kroni, izgojuje in izgoji naj se Kolikor možno, ravno. Skrajševanje njeno v prvih letih po stalnem nasadu ravna naj se po njeni krepkosti ali moči, to je, ako je močna in čvrsta, skrajša (prireze) se le do polovice njene dolgosti, ako je pa šibka, naj se je odreže do celih dveh tretjin, in je le tretji del na drevesu rasti pusti, da se tako morejo potem na nji stranski poganjki krepko in pravilno razviti. IzgojevaJna rez izvršuje se v prvih dveh letih po stalnem nasadu nekoliko na krajše, nego v 3., 4., 5., in ako treba, tudi še v 6. do 7. letu. Ravna rast glavne osrednje voditeljice doseže se s tem, da se eno leto na eni, a drugo leto pa na drugi nasprotni strani nad krepkim popkom odreže, iz katerega potem nov čvrst poganjek, kot podaljšek njeni naravnost na kvišku požene.
3.    Stranske glavne veje ali stranski poganjki naj se v prvih letih njihove rasti pravilno še nekoliko bolj skrajšujejo, nego se skrajšujejo njihova mati: glavna voditeljica; a v poznejših letih izgoje drevesne vejine krone se ti poganjki v primeru s prirezovanjem vedno manj krajšajo tako, da po okoliščinah rez teh slednjič popolno izostane. Glavne stranske veje naj se z obrezovanjem vselej tako prikrajšujejo, da se morejo iz njih nastali novi poganjki pravilno in prosto razvijati, ter da dorastli v drevesnem vrha narejajo lepo, krepko in enakomerno vejino krono.
4.   Manjši stranski poganjki na vseh vejah in če-šuljah drevesne krone naj se, ako so predolgi, za nekoliko skrajšajo. Ker so pa ravno ti poganjki namenjeni rodovitnosti sadnega drevja ali sadnim (rodnim) stržem, naj se, ako in pa kjer bi ne bili na pravem mestu — tudi popolno odstranijo.
5.    Drevesna vejina krona naj bode v svojem notranjem vedno svitlobi in zraku lahko dohodna; da bode pa taka, treba je, da domači sadjerejec pri njeni izgoji vse na znotraj rasteče in se križajoče veje, katere se druga ob drugo drgnejo in druga drugi napotje delajo, ali popolnem, ali pa tudi le deloma odstrani (kar velja tudi o vodenih poganjkih) kakor to ravno njena pravilna oblika zahteva.
6.   Izgojevalno naj se drevesna vejina krona obrezuje vselej in le ob času, ko sadno drevje še počiva, to je, vselej pred nastopelo vegetacijo. Po klimatičnih okoliščinah izvršuje naj se to obrezovanje po krajih pravilno od pričetka meseca svečana pa do srede (tudi do konec) meseca sušca.
Ta prevažna sadjarska operacija naj se med navedenim časom izvršuje po krajih vselej le ob lepih in toplih dnevih, nikdar pa ne ob mrazovih, ko bi toplomer pod O (ničlo) kazal, ali ob zmrzlinih. Obrezuje naj se sadno drevje posameznih plemen, vrst in sort vselej po onem sporedu, po katerem pomladi vegetirati ali poganjati, prične; najzgodnejše vrste pridejo prve pod nož in rez, a tem slede potem druga za drugo sporedno tako, da se obrezovanje na najpoznejših vrstah za isto leto dovrši in zaključi.
Spored vegetacije drevesnim plemenom opisal bil sem domačim sadjerejcem o svojem času v „Novicah".
7. Izgojevalno obrezovanje drevesne vejine krone izvaja naj se vselej z dobrim rezilom, nožem ali pa škarjami. Dobre, pripravne in ostre drevesne škarje imajo pred najboljšim nožem to prednost, da se ž njimi obrezovanje veliko hitreje, ročneje in sigurneje izvršuje, nego z nožem. Pomniti nam je pa treba, da nam je večje rezne  rane  se škarjami prouzročene še z ostrim
nožem nekoliko pogladiti, in je, ako bi se nam bilo pozneje še hudega mraza (zmrzovanja) bati, tudi z drevesnim mazilom zamazati.
(Dalje prihodnjič.)
396
Kako nam je sadno drevje na stalnem mestu pravilno oskrbovati?
Spisal M. Kant. (Dalje.)
Izgojevalno obrezovanje vejine krone na peškarjih (jabolčnem in hruševem sadnem drevji) traja po okoliščinah 5 do 7 let vsako leto. Vedeti nam je pa tudi še, da, kolikor pravilneje in hitreje kaka sadna vrsta ali sorta uže po svojih naravnih svojstvih raste in se čvrsteje razvija, toliko preje more in mora se tudi iz-gojevalno obrezovanje njene vejine krone polagoma opuščati ter slednjič dovršeno opustiti: a nasprotno pa, kolikor šibkeja in slabeja ter nepravilneja je naravna rast kake sadne vrste (ali pa tudi posameznih
397
dreves), toliko dalj časa mora se takemu drevescu njegov vrh leto za letom pravilno izgojevalno obrezovati, da se mu tako polagoma lepa oblika, krepka rast in obilna rodovitnost — zagotovi.
Pa tudi po preteku ravno omenjenega časa za iz-gojevanje vejinih drevesnih kron odločenega, ne sme se obrezovanje taistih kar na mah popolno in totalno opustiti; to zgoditi se ima le polagoma. Domači sad-jerejec naj z rezjo (obrezovanjem) eno leto popolnem preneha, da se prepriča, kako bode se drevo v svoji vejini kroni samo ob sebi razvijalo; ako se prikaže ob tem potreba, naj v prihodnjem letu na drevesnem vrhu tu in tam zopet kaj skrajša, ter vse nepotrebne izrastke popolnem odstrani.
Koščičasto sadno drevje glede izgojevalnega obrezovanja vejine krone od domačega sadjerejca veliko manj truda in pozornosti zahteva, nego peškovci. Ko-ščičarji rasto veliko hitreje in uže po naravi sami nekako bolj pravilno vejino krono razvijajo, nego peškovci. Pri koščičarjih nam je odstranjevati z izgoje-valnem obrezovanjem iz njihovih vejinih kron le.pre-gosto rasteče in ne na pravih krajih ali mestih se nepravilno razvijajoče poganjke, kakor tudi vse one veje, mladike in veje, kateri so trpeli po zmrzlini ali po-zebu in — delo je pri kraji.
Ježičarji (orehi in kostanji) naj se v njihovih vejinih kronah izgojevalno obrezujejo vselej le ob onem času, ko so ravno vegetirati, ali kakor rečemo, poganjati začeli, da tako ne njihov les in tudi ne njihovi popki vza vsahnelostjo ne trpe.
Še neke napake, katera je prav rada domačim sadjerejcem pri izgojevalnem obrezovanji vejinih kron sadnega drevja skoraj splošno v navadi, mi je na tem mestu omeniti. Ta-le je: Marsikak domač sadjerejec jred vsem vso svojo pozornost in skrb v to obrača, da pri mladih sadnih drevescih prec iz začetka vse male stranske poganjke na vejah in večjih češuljah drevesne vrhove krone od spodaj na vzgor tako odstranjuje , da so potem ti drevesni deli na dotičnih mestih popolnem goli in obriti videti. Tako oguljeno sadno drevo z brezštevilnimi ranami na spodnjih delih njegovih stranskih vej ni le za oko neprijetno, nego tako početje je tudi v drugem obziru za domačega sadjerejca in za drevo samo velike in preobčutne škode, kar hočem v sledečem na kratko povedati razložiti.
Ti mali stranski izrastki so pni začetniki k drevesni rodovitnosti, so prvi sadni sterži, na katerih se cvetni popki in v posledici tudi prvi sadeži razvijo, kateri se — v še ne preobsežnem in ne pregostem drevesnem vrhu brez posebne nesreče navadno vselej prav dobro obneso, razvijo in tudi dozore. Med temi malimi stranskimi poganjki nahajajo se uže pogostoma rodni izrastki s kratkimi listnimi popki, kateri se v prave, sadne strže spremene, v par letih gotovo cveto in sad rode. Kdor vse take izrastke raz spodnjih delov stranskih vrhovih vej sadnega drevja sproti odstranjuje, mora potem na vsak način in brezpogojno dalj časa na rodovitnost takega drevesa brezvspešno čakati, kot bi to sicer bilo, na kar pa še sam pri takem svojem škodljivem postopanji gotovo nikdar mislil ni.
(Dalje prihodnjič.)
List 51
Gospodarske stvari.
Kako nam je sadno drevje na stalnem mestu pravilno oskrbovati?
Spisal M. Ran t. (Dalje.)
Taki mali izrastki naj se na sadnem drevji toliko časa rasti puste, dokler jim za rast zadostnega živeža in primernega (potrebnega) prostora ne primanjkuje; puste naj se pa tudi zavoljo tega, ker so ti na sadnem drevji prvi rodni strži. Kdor se je se sadjerejo le nekoliko pečal, dobro ve in zna, da so ti mali delci v drevesni vejini kroni oni, kateri se med tem, ko sadno drevo v svoji rasti vedno večje prihaja, zavoljo pomanjkanja živeža sami ob sebi tudi prvi usuše. A tedaj naj se pa brez premisleka odstranijo.
Drugi slob in škodljiv nasledek prezgodnje odstranitve teh malih stranskih izrastkov raz spodnjih delov vrhovih vej je pa tudi ta, da se take veje in češulje potem z lepo več tako ukrepiti ne morejo, nego bi se bile, ko bi se jim ne bili ti dovoditelji' ozračnega živeža prerano odstranili. Kdor je rast sadnega drevja le nekoliko opazoval, mora iz lastne skušnje vedeti, da se one veje v drevesnem vrhu veliko hitreje na debelosti ukrepujejo , na katerih se velika množica listnih stržev nahaja, nego se one, koje so na teh stržih prave uboge revice^ kakor tudi one, katerim so se ti dobrodejni posredovalci ozračnega živeža prezgodaj odstranili. Veje v drevesnem vrhu ostanejo brez teh (listnih) vedno šibke, tenke in prave šviglje. To velja tudi ob izgoji deblov sadnemu drevju v drevesnici. Deblice brez teh stržev ostane tenko in šibko, a s pomočjo taistih se čvrsto vkrepi.
Očividna posledica je, da, ako nam je na tem le-leže, da izgojimo sadnemu drevesu venec ali krono krepkih in močnih vej, katere bodo dosledno tudi sposobne obilne rodovitnosti težo prenašati, se viharjem in snegu čvrsto zoperstaviti, moramo tem vejam prec iz začetka imenovane male stranske izrastke kot prave dobrotne organe toliko časa pustiti, dokler je drevo v svojo krepko očvrstitev potrebuje, to je, do časa, da prično sahniti ali sami ob sebi umirati potem^ ko so drevesu po svojem naravnem poklicu bili tudi svojo dolžnost storili.
2.   Razredjevaiijel drevesnega vej nega venca (vrha) in
drevesno snaženje.
Ko je domači sadjerejec drevju raznih sadnih plemen, vrst in sort v prvih letih po nasadu na stalno mesto z izgojevalnim obrezovanjem pošteno vejino krono in pravilni razvoj taiste enkrat zagotovil, nastane polagoma mesto takega vsakoletnega obrezovanja za-nj drugo novo sadjarsko delo in opravilo, natareč: „pravilno razredjevanje drevesnega vrha ali vejine krone ter drevesno snaženje. Pod razredjeva-njem drevesne vejine krone umevamo edino le odstranitev vseh nepotrebnih vej in izrastkov izmed tiste na korist in prospeh drugih ostalih vrhovih delov. Sadno drevje sploh, sosebno pa še peškarji, poganja navadno v svojem vrhu več vej in češulj, nego je more po pravem razmerji z dotakajočim živežem strajno in zadostno prerejevati ter v posledici tudi dobro in pošteno rediti.
Kdor bi tedaj svojemu sadnemu drevju vse veje in češulje, katere v vrhu poganja, rasti pustil, bi se prav kmalu sam prepričal, da poleg velike zmesi vse preke rasti pregostih vej v vrhu, tudi prava normalna drevesna rast od leta do leta očividno peša, pojemlje in se manjša; razvoj sadežev je od leta do leta nor-malneji, in, da tako sadno drevo slednjič skoraj nič več ne poganja, v rasti popolno prestane in se prezgodaj postara; da navadno slednje leto prav močno in obilno cvete , a nobenega pravega in pravilno razvitega sadeža več ne donese. Žalibog, da take eksem-plare sadnega drevja po vseh krajih mile domovine, kodar se ljudstvo več ali manj se sadjerejo ukvarja, prav pogostoma nahajamo! — Večini domačih sadje-rejcev smilijo se take pregoste in nepotrebne veje zato, ker se na njih tu in tam kak cvetni popek nahaja, iz katerega utegnilo bi se mu v prihodnjem letu morda par nepopolnih sadežev razviti, za česar voljo je celemu drevesu na veliko škodo raje še rasti puste; a še več je pa takil|| kateri to prekoristno in prevažno sadjarsko opravilo iz nevednosti ali pa iz zložnosti, ker se samim ne ljubi, a za to spretnega delavca pa ravno pri rokah ni, opuščajo. Iz večletnega lastnega prepričanja pa vendar trdim in poudarjam^, dar J€l zanemarjenemu razredjevanju vejinih vrhov sadhegžt^dreVja med domačimi sadjerejci na deželi največ .nevednost kriva.                                                    (Dalje pnlL)/
412
Kako nam je sadno drevje na stalnem mestu pravilno oskrbovati?
Spisal M. Rant (Dalje.)
Vzemimo, da ima kako sadno drevo v svojem vrhu 12 vej, katere uže na prvi pogled soditi, more le revno in pomanjkljivo prerediti; odstranimo takemu drevesu potem tri, štiri najnepotrebnejše veje iz njegovega vrha totalno, pa se bodemo kmalu na svoje veliko veselje sami prepričali, da si bodo ostale vrhove veje z vsemi svojimi deli vred kmalu v rasti krepko opomogle, ter nam obilnejših, lepših in okusnejših sadežev rodile, nego bilo bi to, ko bili bi drevesu vseh 12 vej rasti pustili. V potrditev in dokaz ravno navedenega naj domačim sadjerejcem le to-le povem: Vsakdo ve in zua, da se osem, devet dobro, popolno in lepo razvitih sadežev ložje in bolje okoristiti Iti na trgu spečati da, nego dvanajst in še več nepopolno razvitih in slabih sadežev. Zato se nam res prav čudno in neumevno zdi, kako da se more dandanašnji še toliko domačih sadjerejcev pravilnemu razredjevanju drevesne vejine krone (drevesnega vrha) tako trdovratno vpirati! A — deloma jih pri tem opravičuje najdražja reč — „nevednost"; in — česar se pa človek nikdar pravilno učil in naučil ni, tega tudi koristno in plodonosno izvajati ne ume.
Pri razredjevanji drevesne vejine krone nam je pred vsem vse suhe, bolne pregosto rasteče, se križajoče in drgneče se veje in take nepotrebne dele popolno odstraniti zato, da je zraku, svitlobi, prepihu in solncu vhod v taisto nezadržan in prost. Dalje moramo izmed drevesnega vrha tudi vse preveč navzdol rasteče veje, katere nam uže tako le nepomenljivih in malenih sadežev dajo in rode, odpraviti; izvan tega ne smemo tudi vodenim poganjkom, izvzemši one, kateri bi nam sčasoma utegnili kako pomanjkljivo vejo v drevesnem vrhu pravilno nadomestiti, prizanašati. Več mora se sadno drevo tudi vseh poganjkov iz korenin in debla njegovega, kakor tudi onih konečnih vejic z gosenčjimi gnjezdi v vrhu popolno otrebiti in osnažiti, da tako drugim normalno-pravilnim drevesnim delom več potrebnega in tečnega živeža dohaja in pritaka.
Kar nam je pri razredjevanji drevesne krone izmed njenih vej odstranjevati, je dalje tudi nek poseben iz-rodek ali spaček, kakoršnega prav pogostem na košči-čarjih (sosebno češpljah in češpljevcih), a redkeje pa na hruševem sadnem drevji nahajamo. Ta izrodek opazujemo na imenovanem sadnem drevji bolj ob zvunanjih koncih kroninih vej; strokovnjaki imenujejo to prikazen „čarovniško metlo" (Hexenbesen), a domači sadjerejci nazivajo pa to prikazen „spaček". Ta spaček izraščen in razraščen je iz velike množine bolehavih, nepravilno razvitih, izredno se križajočih in prerastajočih se poganjkov; njegovo listje je v primeri z navadnim (normalnim listjem) po obliki dosta manjše, a po barvi pa bolj rumenkasto-zeleno, ter je neoblistjen prava podoba velikega tičjega gnjezda, kakoršno divji golobje, vrane in drugi tiči iz drobnejše vejine suhljadi za svoj mladi zarod skupaj znesejo in sestavijo. Taki izrodki in spački na sadnem drevji so pravi znaki sadjerejčeve malomarnosti; so znak zanemarjanja sadnega drevja in so domačemu sadjerejcu glasnokričeč „testimonium paupertatis", ali spričevalo nezmožnosti in nespretnosti njegove.
413
Za razređjevanje drevesne vejine krone potrebuje domači sadjerejec pripravnega, primernega in dobrega orodja, brez kojega tega prevažnega sadjarskega opravila in dela nikoli in nikdar pošteno in pravilno izvesti ne more.
Tako orodje je sledeče:
a)  Pri odstranjevanji debelejših in krepkejših vej služi nam najbolje nalašč v to narejena drevesna ža-gica, katere rezilo (pleh) more se na vse kraje (kakor ravno prav pride) povoljno obračati in je iz dobrega jekla narejeno. Z žagico odstranjujejo naj se krepkejše in debelejše veje izmed drevesne krone previdno in pravilno tako, da jih najpreje nekoliko od debla, ob vejinem prstanu od spodaj navzgor primerno globoko zažagamo, a potem pa v ravno tisti meri tudi ob vejinem prstanu od zgoraj doli gladko odžagamo ali kakor tukaj pravimo, „odpilimo". Tako in po tem načinu obvaruje se sadno drevo prevelikega odiranja, katero bi sicer po odkrehu večjih vej neizogibno nastalo. Tako prizadete rane pa ne smejo nikdar večje biti, nego je pravi premer odstranjenih vej ob vejinih prstanih sam, ker se one (rane) potem najhitreje in najgotoveje tudi zacelijo in popolnoma ter kmalu zarastejo. Ako se pa take nepotrebne veje v neki daljavi od vejinega prstana odstranijo, kar je med domačimi sadjerejci po deželi še sploh prav slaba in škodljiva navada, nastanejo potem tako na sadnem drevji krajši ali daljši štreclji (čepi), kakor se je veja ravno odžagala, kateri se nikoli več ne zarasto (zacelijo), se usuše in prično potem trohneti, kar vse je pogostoma glavni vzrok prezgodnjega pogina sadnemu drevju zato, ker se ta trohljivost počasi v drevesno deblo zajeda, katerega v posledici popolnoma raz-votli in razje.
Večje rane; pri razredjevanji drevesne vejine krone napravljene, naj se ob robu gladko porežejo ter dobro s premogovim katranom zamažejo, kar jih obvaruje pred trohljivostjo in se tem hitreje zarasto in zacelijo.
b)  Tanjše češulje in poganjke pri razredjevanji odstranjujemo z drevesnimi „škarijami"; a one konečne poganjke in češulje, na katerih nahaja se gosenčja zalega, odrezujemo pa najsigurneje in ročneje z „gosenč-jimi škarjami", katere nasade se na primerni drog, ter se njihni premični del pri obrezovanji z motozom nateguje in zopet odpušča.
(Dalje prihodnjič.)
420
Kako nam je sadno drevje na stalnem mestu pravilno oskrbovati?
Spisal M. Rant. (Dalje.)
c) Vodeni poganjki se najsigurneje, najhitreje in najročneje morejo z nalašč v ta namen narejenim skrivačem" (zvanim tudi: kosir, rezilnik, krivec in poganj-kar) odstranjevati. „Krivač" ta ima dvoje ostrin ali rezil: stransko na vun zakrivljeno in pa konečno z nekako sedlasto obliko; daljni del njegov je „tulj" (ali „tuljava*) na spodnjem koncu, s katerega pomočjo moremo ga ob času rabe na pripraven in primeren drog nasaditi in pritrditi. Odrezujemo pa s tem orodjem vodene poganjke z nategom proti sebi ali pa z oddregom od sebe. V prvem slučaji nam služi stransko na vun zakrivljeno, a v drugem pa konečno sedlasto rezilo. V vsakem slučaju nastavi se rezilo krivačevo tako na vodeni poganjek, da se ž njim tikoma ob veji ali pa ob deblu, iz katerega je izrastel, gladko odreže in popolno odstrani.
Z razredjevanjem drevesne vejine krone naj domači sadjerejec ob enem združuje tudi drevesno snaženje-Drevesno snaženje pa nič druzega ni, nego da sadnemu drevju vsa debla vrhov, debelejših vej in glavno deblo samo vsega mahu, raznih lišajev, gob, stare mrtve skorije in v tej ropotiji se nahajajoče mrčesje zalege z ondi prezimujočimi mrčesi vred očedimo in očistimo. Razno mahovje in ligaji, katero se na zanemarjenem sadnem drevji razvija, je v pravem pomenu besede počasni in gotov drevesni vničevalec, kateri čvrst, krepek in zdrav drevesni razvoj hudo in očividno zadržuje; te dve nesnagi zadržujete zraku pot v drevesno kožo (lubad) ter preprečite izsuševanje in obaavljanje taiste. Ta dva škodljivca vegetirata in živita se celemu sadnemu drevesu na škodo od njegovega živeža ali soka. Na sadnem drevji pa razun lišajev in mahii opazujemo tudi še druge „šeškarje" (Schmarotzer), kateri taistemu enako škodo zadajajo in veliko obilico drevesnega živeža sa-mogoltno posrkajo. Le-sem spada: a) velika rujava lesna goba (Boletus) , katera se razvija na zvunanjih drevesnih bolnih delih; b) mala siva goba (Nyctomyces), katera se prikaže v notrinji in na notrinji trohljivega lesa, osobito pa na prostorih slabo zaceljenih drevesnih ran; c) med temi „šeškarji" je eden najhujših, tako imenovani „tičji lim" (Viscum album), kakoršen raste po goratih in drugih krajih, pogosto tudi na hojah in hrastih. Ta, zadnje imenovana nesnaga in šeškar sadnega drevja ostane poletu in pozimi, vedno zelena, in ima usnjato listje ter bele jagode. Škodljivec ta množi se na sadnem drevji po ptičjeku (tičjih odpadkih); tiči namreč radi te limove jagode zobljejo, in ako tak odpadek na stari rapavi skoriji (lubadu) sadnega drevja odpuste, prične seme kaliti in svoje male korenine v najzgornjo lubadovo plast riniti, s katerimi sadnemu drevesu prav veliko potrebnega živeža odtegne in popije. Pogostne prikazni tičjega lima na sadnem drevji v kakem kraji so vselej gotovo znamenje malomarnosti domačih sadjerejcev, ter kažejo, da ljudstvo za to pre-koristno kmetijsko stroko niti veselja, niti nobene ljubezni nima. Med pravimi in zavedenimi sadjerejci sadno drevje po mahu, lišajih, gobah, tičjem limu in po drugi enaki nesnagi nikdar škode trpeti nima.
d)  Za odstranjevanje mahu, lišajev, šuplje in ra-pave drevesne skorije ali razpokanega, mrtvega lu-bada itd., v kateri ropotiji škodljivi mrčesi v podobi jajčic, bub in tudi mrčesov samih prav radi v obilnem številu prezimijo, in od kodar se ob ugodnem vremenu prihodnje pomladi na svoje uničevalno delo spravijo, služi nam najbolje in najgotoveje nalašč v ta namen narejena železna strgulja, katera ima z dimnikarsko drgljo precejšnjo sličnost. Oblika drevesne strgulje more in utegne biti po potrebi in okoliščinah tudi raznovrstna; v vsakem slučaji naj bode pa praktična. Robovi drevesne strgulje ne smejo biti preostri zato, da se ž njo snaženo sadno drevo na lubadu ob izvrševanji tega važnega sadjarskega opravila preveč ne poškoduje in ne rani; oblika njena naj bode vselej praktična in pa taka, da se more ž njo vse lubadovo površje tudi po globeljih njegovih dobro in čisto osnažiti in očediti.
e)  Pri mlajšem sadnem drevji s še ne prestaro in bolj gladko skorijo ali lubadom rabiti moremo s prav dobrim vspehom pri snaženji mesto strgulje nalašč v ta namen narejene praktične drevesne krtače iz jeklene žice (jeklenega dratu) priredjene, s katerimi se delo jako ročno in točno izvajati more.
Idimo za stopinjo dalje.
Mah in lišaji, ta dva huda „šeškarja", napadata najraje ono sadno drevje, kateremu stalni nasad je v mrzlih, nizkih, senčnatih in zaprtih legah; severna in severno-izhodna stran debla, kakor tudi zgorenje površje
421
debelejših, bolj vodoravnih drevesnih vej pred tema škodljivcema navadno veliko več trpe, nego ravno nasprotni drevesni deli na teh mestih. Ako hočemo sadno drevo mahu in lišajev pjžteno osnažiti in otrebiti, moramo mu deblo, debelejše vajo m druge napadene dele v vejini kroni dobro z apnom pobeliti. Belilo v ta namen napravi se iz vode in ugašenega apna; preredko ne sme biti, a tudi pregosto ne. Dotični drevesni deli naj se pobelijo še le potem, ko je bilo raz njih mahovje in li-šaji s strguljo ali pa ščetjo dobro odpravljeno. Beljitev sadnega drevja izvede se najložeje z navadnim in dobrim zidarskim omelom ali boleznim , s kakoršnim zi-dovje belimo. Ko je bilo belenje po deževji raz sadno drevje enkrat odprano in omito, treba je zopet obnoviti (ali iz nova pobeliti), kar se navadno še le po preteku enega leta zgoditi ima. Belenje sadnega drevja je velike koristi; apno osnaži in očisti drevesni lubad; zadržuje (preprečuje) nov razvoj mahovju in lišajem, ter odvračuje tudi škodljive mrčese, da na takih, z apnom pobeljenih mestih sadnega drevja svoje zalege (jajčic) ne polagajo. Da bode pa tako beljenje na sadnem drevji za oko prijetneje, naj se apnu nekoliko pepela ali pa saj primeša, vsled česar se prebela apnena barva v sivo aH rujavo spremeni. Sosebno pri mlajšem sadnem drevji, ko bilo je mahu in lišajev dobro očiščeno in otrebljeno, služi nam mesto apoenega belenja tudi prav dobro lug iz vode in pa iz lesnega pepela napravljen.
(Dalje prihodnjič.)
I
List 1.
Gospodarske stvari
Kako nam je sadno drevje na stalnem mestu pravilno oskrbovati?
Spisal M. Rant. (Dalje.)
Gobe in pa tičji Ilm morajo se raz sadnega drevja radikalno odstraniti, sicer bilo bi delo in trud zaman. Mesta, na katerih ti drevesni „šeškarji" rasto, morajo se do živega in zdravega lesa dobro in popolnem izražati, da se jim tako vse koreninice totalno odstranijo. Na ta način sadnemu drevju zadane in napravljene rane morajo se potem z premogovim katranom dobro zama-zati. Mesto katrana more se tudi za tak zamaz s prav dobrim vspehom rabiti zmes, katero napravimo iz 1 kilo črne smole in pa iz % kilo prešičje maščobe; obedvoje se skupaj stopi in dobro pomeša, da se smola ovolni, in mazilo je gotovo.
f) Ob snaženji sadnega drevja moramo tistemu še posebej tudi vse bolne in ranjene dele očistiti; na takih mestih naj se vsa trohljad do svežega, živega lesa čisto izreze, a rane pa potem dobro zamažejo , da ne more va-nje zrak in mokrota, s čemur se dalnje trohnenje prepreči in se poškodovana mesta zopet po kambiju oblije in zacelijo. Za take operacije na sadnem drevji služi domačemu sadjerejcu posebni „izrezovalnik" ali „čistilnik" drevesnih bolnih delov, ran na deblu itd., kateri ima vpognjeno rezilo, s kojim more se trohljivi les tudi v globokejših drevesnih ranah sigurno izrezovati, česar pa z navadnim nožem vselej doseči mogoče ni.
V predstoječem omenjal sem na kratko najnavad-nejšega orodja, katerega domači sadjerejec pri razredje-vanji drevesne vejine krone in dalje pri snaženji sadnega drevja rabi in neobhodno potrebuje.
Perijoda ali čas, kedaj in pa kolikokrat naj domači sadjerejec svoje sadno drevje v (drevesni) vejini kroni razredjuje in druge dele njegove osnaži, določuje in ravna se deloma po drevesni starosti, deloma pobegi in kraju stalnega drevesnega nasada, a deloma pa ,t^ po posebnih svojstvih posameznih drevesnih plemen^ vrst in sort.   Vendar je pa domačemu sadjerejcu treba :
¦ /
2
vedeti ia pomniti, da mu je to prevažno sadjarsko opravilo na starejšem sadnem drevji v krajših, a na mlajšem pa v daljših medčasib iz nova izvrševati in obnavljati. Dobro in pred vsem potrebno je, da domači sad-jerejec vse svoje sadno drevje vsaj vsako drugo ali tretje leto po izvršenem razredjevanji in snažeoji njegovem dobro preišče in pošteno pregleda, da se tako o nujnosti novega drevesnega razredjevanja in snaženja prepriča, ter da potem na podlagi tega imenovani prevažni sadjarski posel zopet o pravem času (najbolje skupno) obnovi in pravilno izvede.
Najugodnejši čas, ob katerem naj domači sadjerejec svoje rodno drevje mahii, lišajev, gob, rapavega lubada, troljadi itd. očisti in osnaži, ter je z apnom pobeli, je v kraju po klimatičnih razmerah med letom oni od pri-četka meseca svečana pa do srede malega travnu. To prevažno sadjarsko opravilo naj se po krajih in klimatičnih razmerah med omenjenim časom vselej ob lepih, suhih in toplih dnevih izvršuje.
O tem, kar bilo je ravnokar tu povedanega, so sadjerejski strokovnjaki sploh složnih in soglasnih nazorov, a ne pa tako glede časa, ob katerem naj se z najboljšim vspehom sadnemu drevju njegova vejina krona pravilno razredjuje. Nekateri so vneti za poletno raz-redjevanje; a drugih prepričanje se pa zopet v to strinja, da naj se sadnemu drevju njegova vejina krona vselej le ob času počitka, to je, ob ugodnih in lepih dnevih med pozno jesenjo enega in zgodnjo pomladjo druzega leta pravilno razredjuje, kar je gotovo tudi pravo in bi se nikdar od domačih sadjerejcev prezirati in v nemar puščati ne smelo.
Vrli strokovnjak, polnonaslovljeni g. Rih. Dolenc, vodja deželne vino- in sadjerejske šole na Slapu bil je udeležencem »praktičnega kmetijskega tečaja'^ leta 1882. le-to zadevo prav temeljito razložil, ter pomen in nasledke poletnega in pozimskega obrezovanja in razredjevanja drevesne vejine krone izvrstno pojasnil. Glavni zapopadek njegovega predavanja o tem prevažnem sadjarskem poslu bil je nekako sledeči: Nekateri sadjerejci trdijo, da je obrezovanje in razredjevanje vejinih vencev sadnega drevja, izvrševano ob poletnem času, ložeje, zložneje in ob enem tudi boljši kup ali z manjšimi stroški združeno. A to se pa s časom in poletnimi kmetijskimi deli in opravili nikakor ne strinja. Vsako kmetsko delo in opravilo naj se vselej tudi ob pravem in ugodnem času izvrši, ako se hoče od tega tudi prave korist pričakovati.
Ob poletji ima kmetovalec-sadjerejec (brez sadje-rejskih opravil, katera se lahko v času od jeseni do pomladi izvršijo) vedno in odveč drugih važnih kmetijskih del in opravil, katera se odlašati ne dajo; ob tem (poletnem) času so tudi delavci dražji in jih dostakra-tov še celo za drage denarje najeti mogoče ni. Ako domači sadjerejec ob pozno-jesensko in zgodnje-pomla-dauskem času svoje sadno drevje pravilno obrezuje in razredjuje, izogne se vsem ravno naštetim neprilikam. Zložneje in ložeje se razredjevanje in obrezovanje drevesnih vejinih vencev ali kron med poletjem tudi gotovo ne izvršuje, nego ob zimskem času. Dasiravno se razredjevalec drevesne vejine krone ob letnem času v njeni senci nahaja, vendar mu pri vsem tem čestokrat huda vročina delo težavno in neprijetno dela, pred čemur se mu pa ob zimskem času bati ni. Dalje mora vsakdo pritrditi, da more razredjevalec ob zimskem razredjevanji drevesne vejine krone, ker je listja prosta, taiž>to od vseh strani ložeje in natančneje pregledati tei presoditi in prevdariti, Mj mu je prav za prav odstraniti treba; ker mu je vsa lega vej in cela oblika drevesnega vrha tako rekoč popolno in brez zadržkov na prosto oko razpoložena, mu je tudi ložeje in z večjo go-
tovostjo to obliko ob razredjevanji normalno in pravilno ohraniti.
Trditi bi sicer kdo utegnil, da med uže ozelenelo drevesno vejiuo krono razredjevalec vse suhe veje in druge suhe dele, kateri brez listja ostanejo, kakor tudi one veje, katere so ravno sahneti pričele in se na njih le malo, nepravilno razvitega in rumenkastega listja razvija, ložeje zapazi in radikalneje potem tudi odstraniti more. Ali ta trditev je za pravega in vnetega sadjerejca, kateri ima za stvar pravo Ijibezen, brez vsega pomena. Pri razredjevanji drevesne vejine krone se izmed taiste ne odstranjujejo le uže popolno suhe in vsahljajoče veje, nego tudi vse one sveže veje, katere niso na pravih mestih, z onimi (vejani) vred, ki se nepravilno razraščajo in razvijajo. Ako se take nepravilne sveže veje sadnemu drevesu popolnoma rasti puste, dobimo v malo letih iz sicer lepe drevesne oblike pravi ^drevesni nestvor."
lO
Kako nam je sadno drevje na stalnem mestu pravilno oskrbovati?
Spisal M. Ra nt. (Dalje.)
Dalje mora pa tudi vsak napredni sadjerejec suho in vsahljajoče se drevesno vejevje ob vsakem letnem času uže kar na oko po njihovih zvunanjih znamenjih, namreč: po močno razpokani, listnato - mehurčkasti zgornji lubadi (kožici), po kratkih (pogostoma tudi popoln3 pomanjkujočih) suhih letnih poganjkih poznati.
Slednjič se pa to prevažno sadjarsko delo in opravilo tudi nikdar sadjerejskemu nevednežu v izvršitev prepuščati ne sme;  taki sadjerejski mojstri-skaze,  ako
11
se jim drevesno razredjevanje v izvršitev zaupa, nam utegnejo v prav kratkem času celi sadni vrt spriditi iu drevje totalno iz pravega reda in naravnega tira spraviti.   V resnici nad vse škodljivo, a zelo drago delo!
Več med domačimi sadjerejci jih je te misli, da se rane, sadnemu drevju pri razredjevanji in snaženji ob letnem času prizadete, hitreje in gotoveje obrasto in zacelijo, ter da se s tem sadnemu drevju ob enem krep-keja rast in višja starost zagotovi, nego bilo bi to z enakimi sadjarskimi deli, izvršenimi ob zimskem času, v posledici združeno. A tudi ti nazori so brez vsakega pomena; tudi te misli so neutemeljene, katerim moramo v sledečem brezpopojno ugovarjati.
Rane, katere bile so sadnemu drevju ob zimskem razredjevanji prizadete, se ravno tako gotovo in ravno tako dobro obrasto in zacelijo, kot se onemu med poletnim razredjevanjem zadane; le prav jih je treba izvesti, to je, odžagana mesta z nožem gladko porezati, je s cepilnim mazilom ali pa s premogovim katranom dobro zamazati, da se ne razpokajo, in da v posledici tudi trohneti ne prično. Res je pa, da poletno obrezovanje in razredjevanje sadno drevje v pravilni rasti bega in s tem njegovo rodovitnost pomnožuje; a to delo, ob zimsko-pomladanskem času pravilno izvršeno, pospešuje pa sadnemu drevju bolj lesno rast, s čemur se tako sadno drevje bolje ukrepi, se očvrsti, zdraveji ostane in tudi brez posebnih drugih izrednih nesreč večjo starost dočaka. Ako se sadnemu drevju rodovitnost njegova umetno pomnožuje, se mu s tem vedno več naravne moči odjemlje, v rasti prične zastajati, normalne starosti svoje ne dočaka, in uže onemoglo napadajo rade pogostne in razne bolezni, ter nam morda ravno ob času, ob katerem bi nam največ in najbolje koristi do-našati moralo, prezgodaj vsahne.
Poletno obrezovanje in razredjevanje drevesne ve-jine krone more se v resnici koristno le na onih sadnih drevesih izvajati, katera prav močno in le v les poganjajo, in — čeravno uže zadosta krepka in stara, no-benkrat ne cveto in roditi nočejo.
V vsakem drugem obziru so pa domišljevane prednosti poletnega obrezovanja in razredjevanja vejinih kron sadnega drevja le nekaj dvomljivega, nekaj negotovega, kar more čestokrat za domačega sadjerejca biti prav občutljivih, slabih nasledkov.
Nasprotno pa, ako se razredjevanje drevesnih vejinih kron po naprednem sadjarskem veščaku ob času drevesnega (vegetacijskega) počitka pri lepem, suhem in ne premrzlem vremenu (termometer ne sme 1^ R. pod ničlo kazati) izvrši, in, ako se s pri tem prizadetimi drevesnimi ranami pravilno ravna, more domači sadjerejec od tega prevažnoga sadjarskega opravila z neko gotovostjo sledečih prednosti pričakovati:
1.   Vejino razredjevanje ob tem času ni tako tru-dapolno, je ložeje, sigurneje in pripravneje, ter tudi dosta boljši kup, nego bilo bi ob poletnem času izvrševano.
2.    Pri razredjevanji drevesnih vejinih kron izvrše-vanem ob tem času ni potreba uže rodečih sadnih dreves prezirati in razredjevanja na taistih opuščati, ker se rodovitnost taistih po odstranjenji preobilnih in nepotrebnih vej izmed vrha še le osigura, zboljša in zagotovi.
3. Se drevesu ob času njegovega vegetacijskega počitka lubad na vejah in deblu tako lahko ne poškoduje, nego bi se, kedar so ti deli v polnem soku (popolno muževni) in se lubad zavoljo tega od lesa rada loči in lahko odlupi.
4. Z razredjevanjem drevesnih vejinih kron, izvr-ševanem v mesecih svečanu, sušcu in prvi polovici malega travna more se ob enem tudi obnavljevanje za to odločenega starejega, in izgojevalno obrezovanje mlaj-
šega sadnega drevja koristno družiti in izvrševati, katera dela se pa  s poletnim razredjevanjem nikdar družiti in skupno izvajati ne smejo.  Zakaj, bilo je uže v tem dopisu na svojem mestu povedano.
5.    Ravno tako more se z zimskim razredjevanjem ob enem tudi sadno drevje mahu, lišajev, rapavega lu-bada, gosenčjih zaleg, gob in drugih takih „šeškarjev" osnažiti ter z apnom pobeliti.
6.    Les ob zimskem času raz sadno drevje od žaganih vej je za kurjavo dosta več vreden, nego bil bi v to svrho ob poletji pridobljen; tudi je pozimi za raz-sekavanje in podaljevanje takih vej v drva in butarice več časa, nego ob poletji.
7.    Ob zimskem času ni se nam bati, da bi se z razredjevanjem drevesnih vejinih kron pod sadnim drevjem rastoča trava in druge krmilne in produktivne rastline tako lahko poškodovale, kakor bi se to ob poletnem času zgodilo; pozimi so njive in zemljišča pod in okolo sadnega drevja navadno sploh prazna. Odpravljeni les in vejevje se ob tem času tudi veliko ložeje, varneje in sigurneje izpod sadnega drevja odstranjuje in odvaža, ker je zemlja po zmrzlinu vtrjena, nego bi se to poleti zgoditi moglo.
8.   Domači kmetovalec-sadjerejec da se k zimskemu razredjevanju drevesnih vejinih kron veliko ložeje in hitreje nagniti in pripraviti, nego k poletnemu; kakor bilo je uže povedano, more se se zimskim razredjevanjem ob enem tudi še več drugih važnih sadjarskih del in opravil izvesti, za katera pa poletje nikakor in nikdar pravi in ugodni čas ni.
(Dalje prihodnjič.)
19
Kako nam je sadno drevje na stalnem mestu pravilno oskrbovati?
Spisal M. Kant. (Dalje.)
Ravnokar cavedene prednosti razrejevanja drevesnih vejinih kron ob času, ko sadno drevje vegetacijsko počiva, so v primeru s poletnim razrejevanjem tolike važnosti in tolikega pomena, da bi domačemu sadjarju pri tem važnem sadjarskem opravilu, kot pravo ravnilo služiti morale, in bi je tako rekoč nikdar prezirati ne smel.
Kakor izgojevalno obrezovanje naj se tudi razre-jevaoje drevesnih vejinih kron dosledno na onih sadnih pleraenih in vrstah pričenja, katera pomladi prva vegetirati prično; izvršuje naj se dalje po tej vegetacijski lestvici dosledno tako, da v tem obziru orehi in kostanji zadnji na vrsto pridejo; to pa zato, ker imata te dve sadni plemeni zelo strženast les, in bi sicer, čeravno ne njihovo drevje se usušilo, pa vsaj občutno škodo trpelo.
Kdor bi pa razrejevanje drevesnih vejinih kron ob zgodnji jeseni (prec ko listje raz drevja odpade) izvršil, mar in skrb mora mu zato biti, da še pred nastopom zime drevesne rane in prizadete poškodbe posebno dobro zamaže, da tako hud in oster zimski mraz (zmrzlin) na sadnem drevji škodljivih in občutnih slabih nasledkov za saboj ne popušča.
3. Olbnavljaiije drevesno iu precepljevanje taistega.
Predstoječa obravnava o pravilnem razrejevanji vejinih kron sadnega drevja nam zadosta jasno kaže, da se domačemu sadjarju le na samosvojno delavnost sadnega drevja, ako hoče od taistega tudi vrednega dobička pričakovati, nikdar preveč zanašati ni, to je, da sadnega drevja ne smemo ie božji naravi in pa samemu sebi v prostovoljno rast in razvoj prepuščati. S pravilnim razrejevanjem, izvršenim o pravem času, sadno drevje glede rasti njegove v nekem harmoničnem in simetričnem razmerji s hrano ali živežem, katero prejema in mu je ravno na razpolaganje, — ohranimo. Ali, kakor povsod, ravno tako tudi pri tem sadjarskem opravilu pogostoma nastane izjema navadnega pravila; tudi pri odrašenem sadnem drevji vselej edino in le pravilno razrejevanje njegove vejine krone še ne zadostuje; večkrat je treba radikalnejšega postopanja in izdatnejših sredstev se poprijeti.
Le-sem spada: a) obnovitev in b) precepljevanje drevesnih vejinih kron. Oglejmo vsako teh prevažnih sadjarskih opravil nekoliko natančneje, da je vemo potem v posledicu tudi pravilno in pravočasno izvajati.
I.   Obnovitev ali obnavljanje sadnega drevja.
Več vrst sadnega drevja, katere gojimo in kultiviramo, ima uže po svoji naravni rasti mnogo in veliko nagona k obilni in zgodnji rodovitnosti, brez da bi je k temu umetno siliti morali. Take sorte ali sadne vrste uže kot mlada drevesca domačega sadjarja s posameznimi sadeži razveseljujejo, ter razvijo s časom prav veliko in obilno, da, skoraj slednjeletno rodovitnost tako, da letni lesni poganjki leto za letom vedno krajši in šibkeji nastajajo in se slednjič v same sadne ali rodne strže spremene; ti strži potem tako mnogobrojnih rod-
nih ali cvetnih popkov nastavljajo,   da so ž njimi kar nasuti.  Naravni nagon takih sadnih vrst k nastavku in razvoju brezbrojnih cvetnih popkov pospešujejo tudi gotove okoliščine, v katerih se tako sadno drevje na stalnem   nasadu  nahaja.   Ako je bilo  drevje takih sadnih vrst v lahko,   rahlo in peščeno zemljo stalno nasajeno, pospešila se mu je s tem ob enem tudi še prav posebno njegova uže sama na sebi obilna moČ in nagib k rodovitnosti.   Ali tako veselje je pa domačemu sadjarju le kratko;  sadeži takega izredno rodečega sadnega drevja iz začetka polagoma vedno manjši postajajo,   česar pa pogostoma še ne opazimo ne, ker imajo vendar še neko pravi normalni  popolno podobno obliko.    Na takem izredno rodovitnem sadnem drevji nam bode se pa kmalu in neizogibno prepričati, da med letno rastjo skoraj nič več novih mladik ne poganja, da se njegovi sadeži več le nepopolno razvijajo,   da  so  vsi razpokani in odrti-nasti, in, da so slednjič glede njihove prvotne oblike in velikosti se v pravo drobničad spremenili in reducirali. Sadno drevje,  na katerem se enaka znamenja prikazujejo, je uže popolno onemoglo in opešalo,  ter nas večkrat po vodenih poganjkih,   katere prične iz  debla in pa na spodnjem   starem lesu  debelejših  vej  poganjati, samo opominja, da ne more več vseh dosedanjih starih in opešanjh vej,   češulj  in  sadnih stržev preživljati in novih poganjkov razvijati, ter se z vsem skupaj v pravi naravni kreposti ohraniti in obdržati.   Če sadno drevje, katero  se v tako  prežalostnem  stanu in  položaju nahaja,  samemu sebi prepuščamo,   šlo  nam bode neizogibno tudi hitro samo ob sebi pod zlo.  Taka znamenja in take prikazni  na sadnem drevji,  o kakoršnih   smo ravnokar govorili, so zavednemu,   praktičnemu in pazljivemu domačemu sadjerejcu  naravni  migljej,  da takemu opešanemu sadnemu drevju umetno pomaga, je pri življenji ohrani, ga ozdravi ter mu k novim močem in  k novi  krepkosti pripomore,  kar  vse  skupaj  se z drevesno obnovitvijo doseže.   Obnovitev sadnega drevja pa nič druzega ni,  nego to,  da tako  opešanemu sadnemu drevesu v vejini kroni ali vse, ali pa tudi le nekoliko vej, kakor ravno potreba kaže,   za  polovico   ali pa vsaj  za dobro  tretjino prikrajšamo,   to je,   da take veje  v tej   meri   od   skrajnih  zvunanjih  koncev  proti deblu odžagamo in odstranimo.   Ravno obnavljanje obnemoglega sadnega  drevja  je  v domači   sadjereji prevažno sadjarsko opravilo, katero se pa na veliko in občutno škodo sadjereje same (in njenih dohodkov) še vse preveč opušča, premalo ceni in splošno zanemarja.
Večini domačih sadjarjev zdi se neizrečeno škodo obnemoglemu sadnemu drevesu velik in pomenljiv del njegove vejine krone odvzeti in odstraniti. Vzrok temu je, ker ne pomislijo (največkrat pa tudi ne vedo), da se jim tako oskubljeno sadno drevo brez posebne nesreče v teku 2—3 let popolnoma premladi in v svojejn vrhu novih, zdravih, čvrstih in krepkih vej razvije. Če ima tako obnovljeno in pomlajeno sadno drevo tudi zadosta primerne in potrebne hrane, prične zopet prav kmalu svojo staro mu prirojeno rodovitnost iz nova, s katero domačemu sadjarju v popolno razvitih normalnih in okusnih sadežih njegov trud obilno povračuje.
So nekatere sadne vrste in sorte, katere tako rekoč perijodično (ob gotovih časih) obnemagujejo; drevje takih vrst in sadnih sort, ako je hočemo zdravo, čvrsto, krepko in pri moči ohraniti, moramo vsakih 10 do 15 let zopet iz nova obnavljati.
(Dalje prihodnjič.)
26
Kako nam je sadno drevje na stalnem mestu pravilno oskrbovati?
Spisal M. E a n t. (Dalje.)
Take sadne vrste in sorte, katerih drevje je treba tako rekoč perijodično obnavljati, so predvsem: višnje, slive in češplje, potem nekatere jabolčne vrste, kakor: šampanjska reneta (kosmač), zlata parmena (parmaine), velika kaselska reneta itd., med hruškami pa; Vilija-movka, Napoleonova maslenka, bela jesenska maslenka, dobra Lojzika Avranška in druge. Tako omenjal nam je vrli sadjerejski strokovnjak gosp. Herman Göthe leta 1875. ob času kmetijskega tečaja za ljudske učitelje v Mariboru.
Razun onega sadnega drevja, katero je zavoljo iz-redno-obilne rodovitnosti obnemoglo, obnavljati je domačemu sadjerejcu dalje tudi ono sadno drevje, katero je po viharjih, toči, nepravilnem razvoju vejinega venca in po pozebu trpelo, kakor tudi ono, ki je po raznih boleznih in drugih poškodbah en del vej svoje krone zgubilo. Takemu obnovljenemu sadnemu drevju razvije in razraste se po poganjkih iz starejega lesa zopet nova, lepa in čvrsta vejina krona pogojno, da se je obnovitev pravilno izvršila.
Pri obnavljevanji sadnega drevja se je domačemu sadjerejcu poleg onih pravil, katera so mu pri razreje-vanji v to služila, da je sadnemu drevju enakomerne in pravilne vejine krone zagotovil, tudi še po sledečem navodu ravnati:
1.   Sadno drevje  naj   se  obnavlja  ali   pomlajuje vselej v mesecih svečanu in sušci-
2.    Veje naj se skrajšujejo v dvo- do štiriletni les tako, da drevesna vejina krona tudi v obnovljenem stanu svojo prvotno obliko pravilno  in lepo obdrži in ohrani.
3.    Rane, katere smo sadnemu drevju s tem prizadejali, ne smejo v svojem premeru nikdar preko 7 do 10 centimetrov ali 2 do 3 stare palce (cole) obsegati (meriti).
4.    Veje naj se vselej na gladkem mestu v bližini kakega stranskega izrastka z drevesno žagico ročno odstranijo, rane ob robovih gladko porežejo (pričedijo) in z drevesnim mazilom (najbolje s cepilnim voskom) dobro zamažejo.
5.    Po velikosti in obsežnosti drevesne vejine krone in pa po starosti drevesa samega naj se pri obnavljanji 1 ali 2 veji v spodnjem ali pa osrednjem kroninem delu neprikrajšani (celi) pustite zato, da po njih drevo v svoj vrh več živeža dobiva in prejema. Tudi na skrajšanih (obnovljenih) vejah naj se vse stranske vejice in izrastki, katere se pod rezjo nahajajo, popolnoma pri miru in neokrajšane rasti puste.   Te vejice in stranski
K'
izrastki služijo obnovljenemu sadnemu drevju v to, da more ono živež, katerega iz zemlje dobiva in prejema, tudi ob enem koristno porabiti in pravilno prebaviti. S temi je obnovljenemu sadnemu drevju ob enem zagotovljen tudi pravilen tok soka, ker bi sicer v tem obziru zavoljo velike množine odstranjenih (oziroma prikrajšanih) vej velik nered nastati utegnil.
6. Obnovljeno sadno drevo, katero bilo je sicer zdravo, požene na močno prikrajšanih vejah mnogobrojnih in gostih poganjkov; ako bi se vsi ti novi poganjki prosto rasti pustili, spremenili nam bi kmalu celo drevesno vejino krono v pravo pravcato ;,čumje'\ T«ki poganjki, kar jih je odveč, ne smejo se pa ob enem, hitro .n h krati raz drevo odstraniti, nego odstranjujejo naj se taki „nepotrebneži" le polagoma in tako dolgo, da slednjič na sadnem drevji le še oni ostanejo, kateri 80 za pravilno obliko vejine krone obnovljenega drevesa tudi v resnici potrebni.
Obnavljamo ali pomlajujemo navadno češpljevo, jabolčno in hruševo sadno drevje. Povprečna perijoda (čas starosti), v kateri nam je drevje imenovanih treh sadnih plemen obnavljati, bila bi sledeča:
a)  češplje se obnavljajo v starosti do 20. leta;
b)  jabolke in hruške pa (razun uže omenjenih vrst) v starosti do njihovega 40. leta.
Omlajevanje ali obnovljenje v tej starosti na drevji imenovanih treh sadnih plemen pravilno izvršeno, bode brez posebnih nesreč in zadržkov tudi vselej dober in gotov vspeh imelo.
IL  Precepljevanje sadnega drevja,
Najgotovejši dokaz, da v kakem kraji domače sadjarstvo v resnici racijonalno napreduje, nam je ravno obilica pravilno precepljenega starejšega sadnega drevja ; kodar se pa to prevažno sadjarsko opravilo še popolnoma pogreša, je tudi sadjarstvo še na najnižji stopinji, še komaj v plenicah in le prav po mačehovino oskrbovano. V resnici britko, a istinito! — Ravno pravilno precepljevanje starejšega sadnega drevja nam je najgotovejši in najverodostojnejši znak, da so v kraju zavedni in racijonalni sadjarji, kateri v sadjarstvu resnično napredujejo in jim je na tem vse ležeče, da s preceplje-vaujem odraščenega sadnega drevja v svoje sadovnjake (sadne vrte) mesto sadnih sort, katere le nepomenljivih in malovrednih sadežev rode, si prizadevajo dobrih, okusnih in na vse strani boljših sadnih vrst in sort vpeljati in zaploditi, katerih sadeži jim bodo v posledici tudi boljšega, večjega in gotovejšega dobička dona-šali in dajali. Več, tako postopanje nam dalje neovrg-Ijivo svedoči, da se v takih krajih nahajajo naprednjaki, kateri niso le praktično-izurjeni sadjarji, nego imajo do te prekoristne kmetijske stroke tudi pravo veselje in resnično ljubezen, brez katerih dveh lastnosti ni in v nobenem obziru pravega napredka in dobrega vspeha biti ne more.                                             (Dalje prih.)
35
Kako nam je sadno drevje na stalnem mestu pravilno oskrbovati?
Spisal M. Rant. (Dalje.)
PrecepljevaDJe starejega sadnega drevja s cepiči boljših sadnih vrst je v sadjereji ono prevažno opravilo, katero, pravilno izpeljano in dovršeno, domačemu sadjarju obilnega in gotovega dobička donaša. A pri vsem tem je pa britka resnica, da se Koristno precepljevaoje starejšega in odraščenega sadnega drevja v domačem sadjarstvu sploh povsod še vse preveč pogreša in skoraj popolno opušča, ~ znak, da je v tem smislu domačim sadjarjem potreba še veliko pravega, koristnega in dejanskega poduka. A, hvala Bogu, tudi v tem obziru se po mili domovini med domačim sadjarjem tu in tam nahajajo uže vesele, častne in napredne izjeme.
Starost drevja sadnih plemen, v kateri nam je tisto (sadno drevje) precepljevati, je različna; jabolčno in hru-ševo sadno drevje naj se pravilno precepljuje v starosti do 30. leta; črešnje, slive in češplje precepljujemo pa z najboljšim vspehom v starosti do 15., k večemu do 20. leta. Ako hočemo pa starejša drevesa imenovanih sadnih plemen z vspehom precepiti, moramo ja poprej pravilno obnoviti, kakor bilo je to v pričujoči obravnavi uže na svojem mestu povedano. In tako sadno drevje moremo potem še le čez 2—3 leta na mladem lesu koristno in z vspehom precepiti.
Vsa ona sadna drevesa, katera nameravamo s pre-cepljevanjem zboljšati in obnoviti, morajo biti pa brez razločka in brezpogojno na koreninah, deblu in vejah popolno zdrava, čvrsta in krepka.
Vzroki, kateri nas k precepljevanju sadnega drevja vodijo in nagibljejo, bili so sledeči:
1.   Precepljevati nam je ono sadno drevje, katero premočno in le v les raste ter premalo ali pa tudi celo nič roditi noče. So nekatere vrste peškarjev, katerih drevje še le čez 15—20 let potem, ko bilo je na stalno mesto posajeno, po malem roditi prične; take vrste odlikujejo se 8 posebne bujno lesno rastjo. Da pa tako dolgo čakanje na koristni sad za domačega sadjarja gotovo prijetno biti ne more, umeje se samo ob sebi. Taki počasneži k rodovitnosti bili bi med jabolki: „žlahtni borsdorfček" (Borsdorfer), „Luikovo jabolko^ (Luiken) i. dr., a med hruškami pa nekatere gospodarske vrste, kojih sadje za sušenje, mošt itd. vporabijujemo. Taka dolgotrajna nerodovitnost more se najgotoveje s tem odstraniti, da se dotično drevje še enkrat se svojimi lastnimi in enakimi cepiči, ali pa s cepiči kake druge primerne sorte in vrste precepi. To je gotov pripomoček, kateri tudi prav kmalu pomaga, da tako drevje skoraj pošteno roditi prične.
2.   Precepljevati nam je ono sadno drevje, katero je po rasti svoji le šibko in „švigljasto" ostalo, kakor dalje tudi ono, katero nam bi po svoji sorti utegnilo zavoljo prevelike, preobilne in prepogostne rodovitnosti prehitro in prezgodaj opešati. Nahajajo so v primeru k onim sadnim vrstam, katere še le pozno roditi pričenjajo, tudi take sadne sorte, katerih uže mlada drevesca zgodaj roditi začno in nam potem sporedno skoraj slednje leto obilnih sadežev donašajo, za česar voljo njihovo drevje v rasti vedno bolj in očividno zastaja ter nam brez umetne pomoči v malo letih popolno opeša in prezgodaj pod zlo pride. Če hočemo, da nam bodo drevje takih preobilno in pa pregosto rodečih sadnih sort čvrsto in krepko ostalo, moramo je ali pravilno obnoviti ali je pa s cepiči kake druge primerne in bolj krepko rasteče sorte precepiti.
3. Precepljuje se navadno tudi vse ono sadno drevje, katerega sorte so razmeram in okoliščinam sad-jarjevim na nepravem kraji, to je, če kako sadno drevo na istem stalnem mestu in iste velikosti po obliki, ka-koršno ravno ima, ali predebele , ali pa predrobne ter prezgodaj ali pa prepozno dozorevajoče sadeže rodi, in pa, ako hočemo na ravno istem stalnem mestu mesto namizne gospodarsko, ali pa mesto gospodarske namizno sadno sorto imeti. Precepljevati nam je dalje tudi tako sadno drevje, katerega vejine krone so preveč viseče oblike, a mi pa na ravno istih stalnih mestih hočemo imeti sadno drevje, katero se nam bode v svojih vrhovih v lepe piramidalne ali pa pravilno kroglaste oblike razvijalo. Ako imamo na takem stalnem mestu drevo sadne sorte, katera rada po prezebu trpi, ali pa sorto napačnega imena in ravno nasprotnih lastnosti, kot smo je od nje ob stalnem nasadu njenim pričakovali, ter da na isto mesto nikakor ne spada, precepiti je moramo, da s tem svoj pravi namen dosežemo.
4.   Pocepiti in precepiti  mora  se tudi   ono  sadno drevje, katero smo na stalno mesto vedoma kot divjake, ali pa nevedoma in po pomoti kot take (divjake) posadili.   Nekateri domači sadjarji imajo še dandanes sploh staro podedovano slabo navado, da na ona mesta, kjer hočejo in nameravajo enkrat sadno drevje imeti, divjake raznih sadnih plemen stalno posade.    Tako postopanje se pa v sadjarstvu   nikakor ne more napredno in kori-stonosno imenovati zato,  ker je pri  tem vspeh nasada od poznejših okoliščin popolno odvisen.   Ako se stroški in pa poznejša zamuda časa,   katero  tak  nasad domačemu sadjarju prouzročuje, natančneje preračunijo, moremo se brez vse težave prepričati,   da  so dosta večji, nego bi bili, ako bi se bilo mesto divjakov uže požlaht-njeno  sadno   drevje  na  stalno   mesto   posadilo.    Niso ravno redki slučaji,   ob  katerih  domači sadjarji sadna drevesca za stalni nasad od tujih nepoznatnih ljudi, kateri tako drevje  po  krajih okolo ponujajo in prodajajo, za  drage  novce  kupujejo.   Taki barautači se  ve,   da svojo robo na vse pretege hvalijj, a pri vsem  tem pa vendar ne morejo garantirati,  da je bilo njihovo drev-jiče tudi s žlahtnimi sadnimi sortami pocepljeno, kakor tudi ne, da so bili koščičarji iz semena dobrih in okusnih plemenskih  sort izgojeni.    Na tak način bil je uže marsikak lahkoveren domači sadjar grdo opeharjen, ker je mesto dobrega blaga le suho mačko v žaklji kupil.
Da se pa pri takem postopanji vendar-le kaj koristnega in gotovega doseže, naj se tako sadno drevje prec, ko se je enkrat dobro prijelo, ukoreničilo in vrastlo, brez odloga s cepiči kraju primernih žlahtnih sadnih sort precepi.                                             (Dalje prih.)
42
Kako nam je sadno drevje na stalnem mestu pravilno oskrbovati?
Spisal M. ßant.
(Dalje.)
Ako kateri domačih sadjarjev hoče v resnici lepa in krepko izgojena sadna drevesca za stalni nasad si dober kup preskrbeti, za katerih prava sortna imena se tudi garantuje, naj se obrne do slavnega vodstva deželne vinarske in sadjarske šole na Slapu, in vrli gosp. vodja R. Dolenc mu bode gotovo v popolno zadovoljnost postregel.
Kedar se iz enega ali drugega povedanih razlogov nujnost precepljevanja pokaže, nam je pred vsem treba sorto ali sadno vrsto določiti, s katero hočemo dotično drevje precepiti. Poleg uže povedanega nam je tudi še pomniti, da naj bode sadna vrsta ali sorta, s katero nameravamo, kako sadno drevo iz nova požlahtniti, glede rasti in vegetacije, kolikor mogoče, prvotni enakih svoj-stev in lastnosti. Vzemimo na priliko, ako precepimo sadno drevo , katero pozno vegetirati prične, s cepiči zgodnje sadne sorte ali tudi nasprotno, bode tako pre-cepljeno sadno drevo nam malo koristilo,           le malo
let životarilo. Ob takem postopanji nam je pričakovati enakih nasledkov, koc je opazujemo na onem sadnem drevji, ki smo hruško na jabolčno ali pa jablano na hruševo podlago bili vcepili, kar storimo pa le takrat, kedar smo si sadnih cepsčev iz druzih krajev naročili, ter se želimo v kratkem času (par letih) prepričati se, kakošno sadje naročene sadne sorte rode. Tako sadno drevje res da do treh (ob posebnih izrednih slučajih tudi še nekoliko več) let vegetira in se potem usuši, a stalne koristi pa še nikdar donašalo ni in jo tudi do-našalo ne bode.
Ravno napačna izvolitev sadnih vrst in pa nezadostno poznanje lastnosti in svojstev obeh ena na drugo požlahnjenih sort je navadno in skoraj vselej poglavitni vzroR, da se precepljevanje domačemu sadjarju slabo obnese, in — če se tudi vse dobro prime, mu vendar-le nikoli zaželjenega dobička ne donaša.
Najugodnejši in najboljši čas za precepljevanje sta-rejih sadnih dreves sta mesec sušeč in mali traven, da — tudi še celo prva polovica velikega travna ali maja. Z najboljšim in najgotovejšim vspehom more se pa to prevažno sadjarsko opravilo na sadnem drevji ravno ob času izvajati, kedar je dotično sadno drevje jelo ravno vegetirati, ali kakor pravimo, sočiti se. Precepljevanje se pa tudi še prav dobro obnese, ako se na dotičnem drevji ob času polnega cvetja in listnega razvoja pravilno izvrši in izpelje. To vem in trdim iz pogostnih lastnih skušenj in lastnega prepričanja, ker sem uže večkrat enake operacije ob času cvetja in listnega razvoja na jabolčnem, hruševem in črešnjevem sadnem drevji z najboljšimi vspehi izvajal.
Vendar je pa pri vsem tem boljši ali slabejsi vspeh in nasledek temu sadjarskemu opravilu več ali manj od vremena na to sledečega  odvisen.
V ta namen odločenemu sidnemu drevju naj se nekoliko časa pred precepljevanjem (kakor pri obnavljanji) vejevje v dvo- ali triletni, nikdar pa ne v štiri-ali večletni les pravilno skrajša ali odvrže. Samo ob sebi se pa umeje, da se morajo take rane ob precep-Ijevanji samem še enkrat obnoviti ali pričeliti, da nam je potem mogoče to prevažno sadjarsko delo in opravilo na zdravem in svežem vejinem lesu izvršiti.
Odraščeno in stareje sadno drevje precepljujemo navadno v zboljšani polusklad ali pa ob muževji za lubad, katera dva požlahtnjevalna načina sta za tako drevje najumestneja in najboljša; redkeje izvršujemo pa tako obnavljevalno precepljevanje sadnega drevja na šibkejih poganjkih in vejicah v zarezo, na sedlo in z kladom. Marelice moremo tudi po okuliranji na speče oko in pa z nakladom o pravem času pravilno izvedenim 8 prav povoljnim vspehom precepiti; za te se posebno poslednji način toplo priporoča, ker ima od njega domači sadjerejec v najkrajšem času povoljnih vspehov in zaželjene koristi pričakovati.
Za prežlahtnjevanje sadnega drevja se nam je pred vsem krepkih, čvrstih in zdravih cepičev (enoletnih mladik) s popolno razvitimi popki onih sadnih sort preskrbeti, s katerimi nameravamo precepljevati. Mladike ali cepiči narezujejo naj se vselej le ob času popolnega drevesnega počitka, to je, od novembra, enega pa do svečana druzega leta. Taki cepiči naj se potem do pre-žlahtnjevanja shranijo na hladnem, ne presuhem, pa tudi ne premokrem kraji v kleti, ali pa na kakem senčnem prostoru na prostem tako, da se do polovice v zemljo (prst) potaknejo; pri takem shranjevanji nam je pa pred vsem na to paziti, da nam cepiči ne ozelene ali pa ne vsahnejo.
Orodja, katero pri požlahtnjevanji sadnega drevja rabimo, kakor tudi njegove praktične vporabe, požlafat-njevanjskih načinov samih,  materijala za obveze in pa
43
naprave cepilnega mazila na tem mestu ne bodem obširneje popisoval. Vsa ta, ravno imenovana sadjarska dela in opravila morejo se najgotoveje po dejansko-prak-tičnem poduku priučiti, a po večkratnem vežbanji pa tudi ročno in točno prisvojiti. V to svrho koristno delovati bi gotovo ljudska šola na deželi zadnja biti ne smela.
Le-sem mi je se to-le opomniti: Kedar so bili cepiči 10—12 centimetrov dolge poganjke razvili, naj se obveze na precepljeoih me.«tih nekoliko odjenjajo; a ko so se pri precepljevanji prizadete rane dobro ob-lile in zarastle, naj se tudi te obveze raz drevo popolno odstranijo. Prvo leto naj se, razun enih poganjkov, kateri bi utegnili poganjkom na žlahtnih cepičih napotje delati, vsi drugi pri miru rasti puste.
V drugem in tretjem letu nam je pa polagoma vse izrastke in ostale veje prevodnice prejšnje drevesne (sadne) sorte raz drevo odstraniti razun onih , katere bili bi pri prvem precepljevaoji morda za precep na poznejši čas pustili.
Ako se nam je precepljevanje dobro in pošteno obneslo , pričakovati moremo brez posebnih nesreč z vso gotovostjo uže v tretjem ali četrtem letu potem lepe omlajene drevesne vejino krone, katera nam ob enem tudi uže po nekoliko novih sadežev obrodi in daje.
(Dalje prihidnjie.)
5O
Kako nam je sadno drevje na sta!nem mestu pravilno oskrbovati?
Spisal M. Baut. (Dalje.)
Skušnja uči in potrjuje, da precepljeuo sadno drevje, ako 80 se pri tem vsi pogoji napredne sadjereje v po-štev jemali in izvrševali, primeroma veliko obilneje rodi, ter sadjerejcu v to porabljeni trud, delo in zamudo časa prav v kratkem času dobro in pošteno poplača.
Prevažno delo precepljevanja sadnega drevja naj se izročuje in zaupa vselej le v tem poslu izvedenim osebam in izurjenim rokam, katere vse delo ročno, točno, spretno in koristno izvajati umejo. ;;Fušarija" je povsod pravi in škodljivi nepridiprav.
4.  Obdelovanje zemlje okolo sadnega drevja in primerno gnojenje taistemu.
Ako hoče kmetovalec od svojih poljskih rastlin za-željenega prideka in (brez posebne nesreče) bogatih sadežev pričakovati, mora za njihovo posetev in nasad zemljo dobro pripraviti, jih potem pleti,  okopavati  in
nekatere tudi osipati ter okolo njih zemljo med rastjo večkrat rahljati. Tudi sadno drevje prišteva se h kulturnim rastlinam; tudi ono, da naai pošteno vspeva, zahteva, da se okolo njega in pod taistim zemlja večkrat prekoplje, zrahlja, očedi in tudi pognoji. Površje zemlje okolo drevesnega debla imenujemo drevesno šipo; ta šipa umeri se po obsežnosti drevesne vejine krone in zasega v premeru navadno IV3 do 2 metra. To šipo moramo okoli drevesa prec iz začetka tako prirediti, da od zunanjih robov njenih proti koreninskemu vratu na-reja podobo plitve sklede, v kateri se potrebna mokrota nabira in zastaja, ter da more ta (mokrota) v posledici tako tudi do drevesnih korenin prodirati in na drevesno rast blagodejno uplivati. Praviloma bi morala zemlja te šipe okolo sadnega drevja vedno rahla in plevela čista biti; to doseže se pa, ako domači sadjerejec vsako let J pred zimo sipino zemljo primerno prekoplje, jo v teku pomladi in poletja od časa do časa nekoliko pre-rahlja in opleve. Pri tem sadjarskem delti nam je pa siirbno-paznim biti, da sadnemu drevju bolj privršnih korenin kaj ne poškodujemo in ne ranimo.
Da  si pa  delo rahljanja in   pletve  drevesne   šipe omejimo in izdatno zmanjšamo, je dobro in zelo važno,
51
da drevesno šipo, ko smo jo enkrat pravilno priredili, ako nam je le mogoče, s tenko plastjo preperelega gnoja, z listjem, čreslom, mahom ali pa lanenim pez-dirjem, kakor tudi drugimi enakimi rahlimi tvarinami čez in čez na lahko pokrijemo. Taka odeja ne sme se pa nikdar drevesnega debla samega dotikati, zakaj ? — bilo je uže o svojem času v „Novicah^' povedano. — Imenovana odeja šipe okolo sadiiega drevja pa ne koristi istemu le s tem, da zemlja pod nja vedno rahla ostane in se na njenem površji (pod odejo) ne more ob suhem vremenu trda skorija napravljati, kakoršna bi vhod zraku v zemljo zabranjevala, nego zabranjuje ob enem tudi razvoj plevelu in zemljo vedno enakomerno vlažno ohrani.
Ravno to pa je osobito pri novih sadnih nasadih (na novo posajenem sadnem drevji) ob suhem in vročem poletji prevelike važnosti, če pomislimo, da je eaa-komerna vlažnost zemlje razvoju novih drevesnih koreninic brezpogojno potrebna, ter da nježne korenice „se-salke" drevesni živež ali hrano le v tekoči obliki iz zadosta vlažne zemlje srkati in piti morejo. Taka odeja šipe okolo sadnega drevja ima poleg ravno naštetih do-brodejnih učinkov tudi še to posebno dobro lastnost, da v hudih, ostrih in mrzlih zimah pod njo zemlja okoli drevesnih korenin prehitro in pregloboko ne zmrzne in se ob enem pomladi, tudi polagoma otaja, s čemur so nježne drevesne koreninice pred pozebom obvarovane.
(Dalje prihodnjič.)
67
Kako nam je sadno drevje na stalnem mestu pravilno oskrbovati?
Spisal M. Ran t (Dalje.)
Idimo za korak dalje. Prevažno opravilo v sadjar stvu je pravilno in pravočasno gnojenje sadnemu drevju. A to prevažno sadjarsko delo se pa tudi še v dandanašnjem naprednem času med domačimi sadjarji glede prave vrednosti ne le prav nič ne ceni, nego se sploh popolno prezira, ter grdo zanemarja in totalno opušča. Da, tudi celo na take modrijane sem med domačimi sadjerejci uže večkrat naletel, kateri so mi z vso gotovostjo trdili, da je sadnemu drevju gnojiti celo škodljivo in nepotrebno delo , ker se s tem le čas trati in gnoj, kateri bi se lahko bolje ukoristil, brez vse hasni zame-tuje. Taki nazori izvirajo pa edino in le od tod , da se je tu in tam kedaj poskušalo sadnemu drevju z nepravimi tvarinami gnojiti, se gnojitev sama poleg tega tudi še nepravilno izvedla, kar vse skupaj za sadno drevje tudi brez slabih nasledkov ostati moglo ni.
Tako napačno gnojenje sadnemu drevju bilo bi na priliko sledeče: a) Ako se sadnemu drevju gnoji s popolno surovo, nepodelano, neprevreto in nestanjšano gnojnico. Taka gnojnica sama na sebi ni še za drevesni živež ali brano godna in pripravna, ker njene gnojilne (še ne prevrete) snovi v sebi še mnogo razjedljivih tva-rin obsegajo in hranijo, kakoršnih nježne drevesne koreninice nikakor brez slabih nasledkov piti in vase srkati ne morejo. Surova in nepodelana gnojnica je uže marsikako sadno drevesce in tudi drevo pod zlo pripravila, b) Po nekod bila je (in je tudi še dandanašnji) navada, da so se trupla poginelih domačih živali pod sadno drevje pokopavala. Surova mrhovina pa, ko začne gnjiti in razpadati, more drevesnim koreninam, ob katerih se nahaja, zelo škouljiva in osodepolna biti in postati. Vse drugače bilo bi pa, ako se taka mrtva živalska trupla, katera neso po kaki kugi nastala, v male kosce razsekajo, se potem surova ali pa še bolje prekuhana z vsem skupaj v kompostni kup pomešajo, v katerem se v posledici v pravo in tečno ter močno gnojilo spremene in pretvorijo. Nepravilnost pa nikjer na pravem mestu ni, toraj tudi pri gnojenji zemlje okolo sadnega drevja — ne.
Da pa sadno drevje primerno gnojitev, katera mora biti vselej o pravem času in pa pravilno izvršena, z obilnejšo rodovitnostjo okusnejšega, boljšega in lepšega sadja hvaležno povračuje, ve vsak napredni in racijo-nalni sadjerejec iz lastnih skušenj. Koristne in blagodejne nasledke pravilne gnojitve sadnemu drevju nam brezbrojne skušnje in dejanski vspehi (kakoršne so in jih napredni sadjarji točno izvajajo) v toliki meri potrjujejo , da bi bilo odveč na tem mestu še dalje o tem govoriti.                                                    (Dalje prih.)
74
Kako nam je sadno drevje na stalnem mestu pravilno oskrbovati?
Spisal M. Ra nt. (Dalje.)
Kakor vsaka druga kmetijsko-gospodarska rastlina, tako zahteva tudi sadno drevje po svojih naravnih lastnostih in svojstvih od zemlje, v kateri ravno raste, nek gotovi broj in zadostno množino redilnih snovi (gnojilnih delov), brez katerih bi nikakor vspešno rasti, sadje roditi in se normalno razvijati ne moglo.
Ako je sadno drevje iz zemlje, v katero bilo je stalno posajeno , sčasoma rodilne in gnojilne snovi do dobrega použilo, bode nam, ako se te po umetni poti s primernim in pravilnim gnojenjem zopet sRoraj ne nadomestijo, le še klavrno životarilo, več prav malo in le šibko rastlo, tudi pomladi še cvetelo, a cvetje pa ne več sadu ponašalo; bode očividno hiralo in slednjič polagoma se posušilo ter prezgodaj pod zlo prišlo. Tem in takim nedostatkim pa domačemu sadjerejcu nikakor v okom priti mogoče ne bode, ako onih snovi, katere sadnemu drevju kot živež in vsestranska hrana služijo, a so v zemlji okolo drevja uže deloma, ali pa tudi skoraj popolno pošle, dobro ne pozna. Kedar tedaj potreba nastane, da nam je sadnemu drevju gnojiti, prevdariti in poprašati moramo se pred vsem:
1) S čem naj opešano in izpito zemljo okolo sadnega drevja koristno gnojimo in zopet izdatno zboljšamo? Da nam bode pa na to vprašanje pošteno in temeljito odgovoriti mogoče, moramo pred vsem one snovi in prvotne tvarine, iz katerih je sadno drevje med rastjo njegovo se razvilo in nastalo, dobro poznati in se ž njimi na tem mestu ob kratkem nekoliko seznaniti. Naj podam tu domačim sadjerejcem nekoliko kratkih hipotez iz drevesne „fiziognomije" v lastno zabavo in dejansko porabo.
Kakor vsaka druga rastlina, tako obstoji tudi vsako sadno drevo iz organskih (zgorljivih) in neorganskih (nezgorljivih) prvotnih snovi (tvarin) ali obstojnih delov. Organske ali zgorljive snovi prejema in dobiva sadno drevje med rastjo svojo po nekoliko iz zraka, a po nekoliko pa tudi iz zemlje, v kateri ravno raste; neor-ganske ali nezgorljive snovi, kakoršne se v vseh delih sadnega drevja (v koreninah, lesu vej in debla, lubadu, listji in sadežih) nahajajo, prejema pa edino in le iz zemlje. Kedar les sadnega drevja sežgemo (pokurimo), nam te poslednje (neorganske) snovi v podobi pepela nesežgane ostanejo. Te neorganske snovi imenujemo z drugo besedo tudi rudninska obstojna drevesna dela. Organske snovi v lesu sadnega drevja pa nič druzega niso, nego pravilna spojina, katera je po naravni poti med drevesno rastjo iz štirih glavnih prvin ali „elementov" , to je, iz kiselika, vodenca, dušeča in ogle ne a nastala.
Ravno te štiri glavne prvine (kiselik, vodenec, dušeč in oglenec) so v celem sadnem drevesu sploh v najobil-nejši meri zastopane. Ako vzamemo 1000 kilogramov jabolčnega lesa in ga sežgemo, razvije se nam med gorenjem po Wolfu iz tega lesa 150 kilogramov vode in pa 839 kilogramov drugih organskih snovi (kar se med gorenjem vse zopet v svojo prvotno gazovo obliko spremeni) ter nam od vseh 1000 kilogramov lesa le ubogih 11 kilogramov pepela kot neorganski ali rudninski (ne-zgorljivi) del ostane. Sadeži sadnega drevja obstoje pa ponajveč iz organskih snovi; samo voda, kojo ti sadeži obsegajo in v sebi hranijo, znaša sama na sebi skoraj do šest sedmink (6/7) celega sadeža. Ako bila bi še ta zadnja (sedma)  sadeževa  sedminka iz  same  vode na-
75
stala, potem bil bi se celi sadež nam iz same vode po naravnih zakonih razvil, nastal in se razrastel. Ali ni to za mislečega človeka uže samo na sebi nezapopad-ljivo čudo božje? Gotovo! Iz tega sledi pa tudi naravna posledica, da ob času bolj občutne in dolgotrajne suše, ko sadnemu drevju v zemlji za rast in razvoj sadežev potrebne vlage pomanjkovati pričue, še nerazviti in nedozoreli sadeži, dasiravno so sicer popolno zdravi in nepoškodovani, sami ob sebi raz drevje odpadati pričao.
(Dalje prihodnjič.)
82
Kako nam je sadno drevje na stalnem mestu pravilno oskrbovati?
Spisal M. Rani (Dalje.)
Neorganski obstojni deli, kateri se v sadežih sadnega drevja nahajajo, so tako maleni in nepomenljivi, da se nam vredno ne zdi, jih domačim sadjerejcem tukaj naštevati. Vse drugače razmerje zavzemajo pa neorganske snovi v lesu in lubadu sadnega drevja; najbogatejši na teh (neorganskih delih) je drevesna lubad; v samej lubadi morejo se tudi do ene desetinke često-krat spojene nahajati. Neorganske snovi, kakoršne se v lesu in lubadi sadnega drevja nahajajo, pa nič drugega niso, nego prirodne spojine rudnin in drugih prvin združene s kislecom. Med temi neorganskimi snovi igrajo poglavitno ulogo: apno, kali, magnezija (lojevica), fosfo-rova kislina in solik (natron); kremenčeva kislina in pa železni okisanec (železna rija, železni oksid) se v lesu sadnega drevja le v prav mali kolikosti nahajata.
Povedano nam zadosta jasno svedoči, da sadno drevje za svojo čvrsto in krepko rast potrebuje in brezpogojno zahteva zadostno množino organskih in neorganskih redilnih snovi ali živnih tvarin.
Kedar ene ali druge ali pa tudi obedvoje teh v zemlji, v kateri sadno drevje na stalnem mestu raste, poidejo, moramo jih s primernim gnojem (obstoječim iz navedenih snovi) zopet nadomestiti, ako hočemo, da nam bode taisto vspevalo in krepko rastlo.   Ako name-
ravamo sadnemu drevju z gnojenjem lesno rast pospeševati, moramo si zato prirediti in napraviti gnoja, v katerem se v zadostni kolikosti nahajajo spojene organske ali pa tudi organske in neorganske redilne snovi, kakor to ravno dotične okoliščine zahtevajo, to je, da pri tem v poštev jemljemo one redilne tvarine, katere bi se v zemlji za drevesno lesno rast še v zadostni ali pa v primanjkujoči kolikosti nahajale, kakor tudi to. ako bi bile uže ene ali druge kot drevesni živež popolno^ pošle.
Če pa sadnemu drevju v ta namen gnojiti nameravamo, da mu z gnojenjem rodovitnost in razvoj popolnejših sadežev pospešimo, moramo na to paziti in pozorni biti, da mu gnojimo z gnojem, v katerem se poleg zadostne kolikosti vode tudi zadostna kolikost organskih redilnih snovi nahaja; ako bila bi pa ob takih slučajih dotična zemlja okolo sadnega drevja tudi glede neorganskih redilnih snovi uže popolno opešana, moramo je takemu gnoju pred porabo v zadostni kolikosti dodati in primešati, to pa zato, ker se neorganske redilne snovi tudi z največo množino gnoja, v katerem bi se ne nahajale, ne morejo nadomestiti. Samo z gnojem, obstoječim iz vode in organskih redilnih snovi, bilo bi v enacih slučajih sadno drevo le nepopolno s živežem preskrbljeno, ter bi nam pošteno vspevati ne moglo. Krepkih in popolno razvitih, ter obilnih sadežev moremo pa tudi le od čvrstega, zdravega in popolno razvitega drevesnega lesa pričakovati.
Uže iz povedanega se iahko posname, da domačemu sadjarju še ne zadostuje   le-to  vedeti,   katerih redilnih
83
snovi sadno drevo v svojo hrano (preživitek) potrebuje in zahteva, nego potreba mu je temveč tudi lastnosti dotičnih zemelj, v kojih ima svoje sadno drevje stalno nasajeno, dobro poznati, da mu bode mogoče potem vse pomanjkljivo (primanjkujoče) s primernim gnojenjem na-domestovati. Preobširno bilo bi domačim sadjarjem na tem mestu lastnosti in obstojne dele raznih zemelj natančneje opisovati, kakor tudi to, jim tukaj posamezna gnojila (gnojove) sadnemu drevju namenjena, špecijelno opisovati. Našemu namenu bode uže samo to zadostovalo , da se v sledečem z gnojili, v katerih organski, kakor tudi z onimi, v katerih neorganski obstojni deli (snovi) prevagujejo, potrebno seznanimo, da nam bode potem možno razsodno sklepati, ali nam je z enimi ali pa z drugimi samimi ali pa z drugimi samimi na sebi, ali pa tudi z mešanico obedvojnih skupaj sadnemu drevju gnojiti. Da bode pa stvar vsakemu bolj jasna, bolj čista in bolj razumna, hočem tukaj le onih gnojilnih snovi in tvarin omenjati, katere rabimo za koristno in Tspešno gnojitev sadnemu drevju.
Z ozirom na obstojne dele sadnega drevja nam bode pred vsem poglavitno skrb imeti in obračati na gnojila obstoječa iz organskih snovi ali na organska gnojila, to pa zato, ker sadno drevje s konci svojih korenin, katere vedno dalje v zemljo rine, zadostno množino neorganskega živeža, za svojo rast tudi iz zemlje prejema, ako ta (zemlja) le-teh na eni ali drugi način uže preje oropanana in opustošena bila ni.
Organska gnojila, s katerimi moremo sadnemu drevju koristno in vspešno gnojiti, dobivamo pa od živalstva in od rastlinstva; ta gnojila moremo tudi koristno skupaj pomešana prirejati in v prospeh sadnega drevja vspešno rabiti.
Obstojni deli gnoja, katerega od živalstva dobivamo in katerega nam po eni ali drugi poti živalstvo daje, prištevati morejo se po vsi pravici k najizdatnej-šemu in najtečnejšemu rastlinskemu živežu. Ta (živalski) gnoj odlikuje se sosebno po obilni vsebini dušca ali gnjilca od vseh drugih gnojil. Najvažnejša gnojila, katera nam živalstvo daje, bila bi sledeča: Mesni odpadki in živalska kri iz mesnic, meso poginelih živali, dlaka, perje, odpadki živalskih kož po strojarijah, rogovi , odrezki in opilki konjskih in drugih živalskih kopit, parklji in kosti, volnene cunje, odpadki in ostanki v limarnah in miljarnah (žajfarijah), kakor tudi živinski odpadki (ekskreraenti) iz čev (blato in scalnica) ter človeške fekalije.
Vse te tvarine moramo pa, ako je hočemo kot gnojilo sadnemu drevju vporabljevati, poprej pravilno pripraviti in zmanjšati, to je: kosti, kopita, rogove, parklje v moko podelati, kar se najzdatneje s pomočjo žveplene kisline doseže, ali je pa z mavcem (gipsom) in zemljo vred v mešanico (kompost) podelati, ter je tako v vodi (po vlagi) razvezane ali kakor rečemo „razpadle" še le kot dobro , tečno in pripravno gnojilo sadnemu drevju z vspehom in koristno rabiti.
Med vsemi živalskimi odpadki se glede gnojilne dobrote odlikujejo oni domače kuretnine, a osobito pa še oni morskih tičev, kateri se v novejšem času pod imenom „Guano" iz Afrike in Amerike tudi v Evropo dovažajo. Ti odpadki pa imajo posebno veliko gnjilca (dušca) v sebi, katerega pod imenom „amonijak" (smr-dečic) obsegajo, zaradi česar jim kot gnojilo, tudi prvo mesto pripada.
Živinska kri in scalnica sta glede gnojilne dobrote s ptičjekom (guano) enake vrednosti; le žal, da se ta vrednost še dandanes med domačimi sadjarji tako rekoč popolno prezira in v nemar pušča.            (Dal. prih.)
95
Kako nam je sadno drevje na stalnem mestu pravilno oskrbovati?
Spisal M. Ran t. (Dalje.)
Ako hočemo kri in scalnico živalsko kot gnojilo sadnemu drevju rabiti, moramo jima pred vporabo dva do tri dele vode primešati, to je, da je za toliko z vodo stanjšamo. Kri in scalnica živalska sami na sebi (ne z vodo zmešani) sta pa za kompost ali mešani gnoj prava zabela; ako s tema kompostni kup večkrat polivamo in potem dobro premešamo, zboljšamo in pomnožimo mu s tem ob enem njegovo gnojilno vrednost za mnogo odstotkov.
Tvarine in snovi, katere nam rastlinstvo za napravo gnoja daje, odlikujejo se po njihovi prevagljivi vsebini „oglenca"; te tvarine lahko razpadajo in se brzo raz-krojujejo, za česar voljo pa tudi njihova gnojilna vrednost in redilna moč hitreje promine in nima one vstraj-nosti, kakoršno opazujemo na krepkih gnojilih, katera od živalstva prejemamo in dobivamo.
K tvarinam, katere nam rastlinstvo v napravo gnoja nudi in daje, prištevamo sledeče reči: saje, v prah zdrobljeno oglje, žaganje, lanene in druge preše od olja, čreslo, odpadke bombaža iz predilnic, sladje iz pi-vovaren, lesne odpadke (iveri in trohljad), listje, mah, ruševino, plevelne in druge zeljiščine korenine, poru-vano strnišče itd. Le-sem moremo prištevati tudi lesni pepel, v katerem je spojena obilna vsebina kalija, kakor tudi pepel od rujavega in črnega premoga, katera sta pa memo prvega manje vrednosti.
Ce hočemo iz ravno naštetih tvarin dober sadjarski gnoj napraviti, moramo je pred vsem dobro skupaj pomešati in v primerni kup zmetati; ta kup nam je potem večkrat z gnojnico polivati, ga nekoliko z živim apnom v prah razpadlim potresati ter ga pošteno z lopato premetali in premešavati. Ko so se vse te tvarine enkrat dobro podelale, razpadle in sprstenele , je tudi rastlinski gnoj za rabo gotov. S tem gnojem gnoji se sadnemu drevju ob koncih korenin njegovih, kamor ga pravilno podkopljemo in zagrebemo.
Raznovrstni hlevski gnoj imenujemo pa skupni gnoj, ali gnoj, kateri nam od živalstva in rastlinstva ob enem dohaja.
Dobro napravljen ia pošteno podelan (godni) hlevski gnoj in pa po okoliščinah pravilno sestavljen in prirejen omenjen mešanec (kompost) obsegata v sebi ne le vse potrebne organske redilne snovi, nego hranita v svojem pepelu tudi najvažnejši neorganski (rudninski) rastlinski živež, česar vsega sadno drevje za svojo rast in provspev brezpogojno potrebuje in zahteva. Iz tega razvidi se brez težave, da ravno omenjeni in pravilno pripravljeni gnojili domačemu sadjarju v večini slučajev za gnojitev svojemu sadnemu drevju uže popolnem zadostujete.
Hlevski gnoj in mešanec (kompost), kedar sta za gnojitev sadnemu drevju uže popolnem godna, vležana in dobra, vplivata po svojstvih onih snovi in tvarin, iz katerih bila sta priredjena in napravljena, tudi različno na fizikalične lastnosti one zemlje, katero ž njima gnojimo in v kateri ravno sadno drevo raste; zato imata pa tudi na drevesni preživitek različni posrednji vpliv, česar domači sadjar ob njihovi faktični vporabi nikdar in nikoli prezirati ne sme.
Mešanec ali kompost, katerega napravimo iz lahke, peščene in apnenkaste zemlje ali pa iz črne humozne prsti, bode ravno tako kot vroč in manj voden hlevski gnoj, na priliko: ovčjek, konjek in tičjek, — na mrzlem, vlažnem in ilovnatem zemljišči nam  več  koristi in do-
bička donašal, nego bi je na zemljišči, katero je enakih kakovosti, kot je ravno vporabljajoči kompost sam.
Toraj nam je suha, peščena in vroča zemljišča okolo sadnega drevja gnojiti z hladnim hlevskim gnojem, ka-koršna sta goveji in svinjski gnoj, ali pa s kompostom napravljenim iz kake ilovnate in bolj težke (hladne) zemlje. V suhi in vroči zemlji je hladno, a v hladni pa suho in vroče gnojilo na pravem mestu.
Sveži, dobro vležani hlevski gnoj, sosebno če smo ga od časa do časa tudi še z gipsom (mavcem) potresali, hrani in obsega v sebi največ onih redilnih snovi in delov, katere sadno drevo v svoj živež potrebuje in zahteva. Kedar sadnemu drevju se svežim hlevskim gnojem gnojimo, moramo pri tem skrbno paziti, da drevesne korenine s takim gnojem v direktno dotiko ne pridejo, to pa zato, ker bi korenine, na katerih bi gnoj trohneti in razpadati začel, same lahko obolele; na takih koreninah nastala bi plesnoba, in slednjič bi tudi same trohneti pričele.
Kompost je pa glede gnojilne dobrote za rabo takrat najboljši in najtečnejši, kedar so se tvarine, iz katerih bil je prirejen, večinoma uže dobro razkrojile; če bi ga potem rabiti in ukoristiti odlašali, utegnil bi po deževji in mokrotah veliko svoje redilne moči zgubiti, ali kakor pravimo, „opešal bi".
Mineralna (rudninska) gnojila imenujemo pa vse one zemljinate ali solnate snovi in tvarine, katere sadnemu drevju in tudi drugim rastlinam v živež služijo. Osobito prištevamo le-sem: apno, lapor, mavec ali gips, kockasti solitar, kateri iz solika in pa iz solitarjeve kisline obstoji, ter je zavoljo obilne vsebine dušica posebne važnosti, kakor po okoliščinah tudi kompost, kateri bil je v prevagljivi meri iz rudninskih delov sestavljen. Ker sta toraj vrednost in vpljiv komposta na drevesno življenje od njegove sestave odvisna, more si ga toraj domači sadjar za posebne okoliščine in potrebe zahtevam svojim prav primernega sam povoljno naprav-Ijati. Zavoljo obilne vsebine fosforno-kislega apna prištevamo k mineralnim rastlinskim gnojilom tudi fosfo-rite in pa cestno blato, katero smo nastrgali raz cest, koje bile so z šuto raznih apnenih vrst, na pr. z baza-likom, rulo, granitom, porfirjem — posipane. Tako je gosp. Herman Gothe to zadevo nam 1. 1875. v Mariboru razlagal.
Iz uže na svojem mestu povedanega more pa vsak zavedni in napredni domači sadjar brez težave sklepati, da mora biti gnojenje sadnemu drevju z mineralnimi gnojili onemu gnojenju z živalskim in rastlinskim gnojem vselej le podrejeno, ker, ako bi se sadnemu drevju z rudninskimi gnojili preveč in prepogosto gnojilo , bi nam to le bujno v les rastlo ter nam tako rekoč nerodovitno in jalovo ostalo. Temu neovrgljiv dokaz so brez-brojne dejanske skušnje sadjarskih strokovnjakov.
S tem pa še nikakor ne zanikavamo, da bi gnojenje s pravimi in primernimi rudninskimi gnojili na onih mestih in prostorih, na katerih je gosto nasajeno sadno drevje uže celo množico let rastlo ter zemljo teh gnojil le deloma ali pa tudi popolno spraznilo in opustošilo, na pravem mestu ne bilo. Dalje, ako hočemo na mesto, raz katero smo kako staro in opešano sadno drevo od-stranilii z vspehom zopet novo drevo prec posaditi, moramo tako zemljo pred novim nasadom s primernim mineralnim gnojem pošteno zboljšati in jo tudi s žival-sko-rastlinskimi gnojili pravilno popraviti, sicer bilo bi naše delo in trud zastonj in brez vspeha.
(Dalje prihodnjič.)
103
Kako nam je sadno drevje na stalnem mestu pravilno oskrbovati?
Spisal M. Kant. (Dalje.)
Vsakovrstna gnojila bodo se pa nam v sadjereji le takrat dobro in vspešno ponašala, ako je drevesnim koreninam v tekoči obliki nuditi in dajati moremo, ker jo te (korenine) tudi le v taki obliki srkati in iz zemlje piti morejo. Iz tega sledi, da domačemu sadjarju pri pravilnem oskrbovanji sadnega drevja na stalnem mestu ni še zadosta, da si preskrbuje le potrebnih gnojilnih snovi in tvarin v trdi, nerazvezani obliki, nego skrbeti mu je dalje še za potrebno količino vode, v kateri se te gnojilne snovi in tvarine potem tudi razvežejo in raz-tope, ter za gnojitev sadnemu drevju kot živež ali hrana pripravne postanejo.
Kedar nam sadno drevje obilnega sadja obeta, more se uže samo prilivanje z vodo takemu drevju kot krep-čilo in nekako gnojenje (gnojitev) smatrati, ker, kakor bilo je uže omenjeno, drevesni sadeži do šest sedmink cele svoje vsebine same vode obsegajo. Ob veliki rodovitnosti sadno drevo tudi veliko vode zahteva, do žeje ne trpi in ne omaga, ter da nam zdravih in dobra razvitih sadežev donesti zamore. Druge naravne nasledke pomanjkanja vode ob enakih slučajih bil sem domačim sadjarjem uže zgoraj naštel.   Nastane vprašanje:
2. Kako in pa s katero množino gnoja naj se sadnemu drevju gnoji?
Odgovarjajo na to vprašanje mi je pred vsem omeniti , da nam je ob gnojitvi med gnojem kompaktne in pa med gnojem tekoče oblike razloček imeti; z vsakim teh dveh gnoji se drugače.
S kompaktnim zemljinatem gnojem ali kompostom gnoji se sadnemu drevju najpriličneje in najvspešneje tako, da ga na zemljo pod drevesnim vejinem vencem raztrosimo ali razgrnemo in potem podkopljemo, ali pa, da se ž njim opešana zemlja ob koncih drevesnih korenin nadomesti; kakor v prvem slučaju s kompostom, tako gnoji se sadnemu drevju vselej tudi s hlevskim gnojem, namreč da se taisti v kolobaru pod drevesnim vejinim vencem v zemljo podkoplje. Ob izvrševanji ravno navedenega načina gnojenja sadnemu drevju je pa domačemu sadjarju paznemu biti, da pri podkopavanji gnojila drevesu korenin ne rani in ne poškoduje; mora pa tudi na to gledati, da hlevski gnoj s temi (koreninami) v direktno dotiko ne pride. Zakaj? bilo je uže na svojem mestu pričujočega dopisa povedano.
Kvantum ali kolikost gnoja ravna in določuje se po starosti dotičnega sadnega drevesa, kateremu se gnoji in pa po okoliščinah (opešanosti) dotične zemlje, v kateri ravno sadno  drevo stalno raste.
Sploh pa za eno odraščeao sadno drevo, katero rodi, zadostuje za enkratno gnojitev 112 do 168 kilogramov (2 do 3 stare cente) dobrega komposta, ali pa 56 kilogramov (1 stari cent) poštenega hlevskega gnoja. Omeniti mi je še, da naj se z ravno navedeno količino komposta ali pa hlevskega gnoja zemlja okolo sadnega drevesa v tistem kolobaru zboljša in pognoji, katerega zasegajo veje njegovega vrha ali krone.
S tekočim gnojem gnoji se pa na ravnem zemljišči rastečemu sadnemu drevju najgotoveje in najložeje s tem, da se v tistem kolobaru, katerega zasegajo ob vseh straneh na okrog veje drevesne krone (vrha), izkoplje primerno globok jarek (prekopa), v katerega se potem pripravljeni tekoči gnoj enakomerno (najbolje s škropilnico) izliva in razlije, na kar se jarek z izkopano zemljo zopet nazaj zasuje in poravna. Po starosti drevesa in obsežji njegove vejine krone napravlja se taka prekopa
(po nekod rekajo tudi preproka) v oddaljenosti od drevesnega debla 1 do 22/3 metra na okrog.
Kedar se pa s tekočim gnojem v brežinah rastečemu sadnemu drevju gnoji, napraviti nam je mesto jarka v istem kolobaru več lukenj v zemljo, katerih vsaka mora biti po '/3 metra === 1 stari čevelj globoka; v te luknje se potem razmerno izlije pripravljeni tekoči gnoj, kateri se po zemlji razširi in drevesnim koreninam v hrano ali živež služi.
Poprečno zadostuje za pognojitev enemu samemu srednje-staremu sadnemu drevesu 2 do 5 polnih navadnih škrorilnic (kangelj) tekočega gnoja.
(Konec prihodnjič.)
110
Kako nam je sadno drevje na stalnem mestu pravilno oskrbovati?
Spisal M. Ra at. (Konec.)
S tekočim gnojem naj se pravilno gnoji jabolčnemu, hruševemu in češpljevemu sadnemu drevju; breskvam, marelicam in češnjam, katerih drevje je zelo in rado smoliki podvrženo, kakor tudi orehom in kostanjem, ugaja pa za gnojitev veliko bolje dobri in dotični zemlji primerno napravljeni kompost ali mešanec. Sledi še zadnje vprašanje:
3.    Kdaj  in  pa  kolikokrat naj se  saduemu drevju gnoji?
S kompostom ali zemljinateoa, kakor tadi s hlevskim gnojem moremo sadnemu drevju, izvzemši one momente, ko je zemlja mrzla, ob vsakem času med letom koristno gnojiti; sploh se pa za to prevažno sadjarsko delo in opravilo pozna jesen (dokler še zemlja zmrznila ni) kot najugodnejši čas smatra. Gnojitev sadnemu drevju ob tem času izvršena vpliva polagoma, strajno in gotovo, ter jo je h večjemu vsakih 5 do 6 let treba zopet ponoviti.
S kratkim preperelira gnojem moremo pa drevesno šipo ob vsakem letnem času hasljivo in koristno pokrivati ne le zato, ker tudi tak gnoj zemljo okolo sadnega 'drevja zboljšuje, nego temveč tudi zato, ker jo poleti pred sušo, a pozimi pa prenaglega in prehudega zmrz-lina (prezeba) obvaruje.
Najugodnejša momenta za gnojitev sadnemu drevju s tekočim gnojem sta pa pomladanski čas koj potem, ko je sadno drevje zeleneti, poganjati in rasti pričelo in pa ob poletji pri vlažnem vremenu čas med senokošo in žitno žetvijo, to je ob pričetku druge istoletne drevesne rasti. Poglavitni namen te gnojitve (s tekočim gnojem) v obeh slučajih (momentih) je pa ta, da se drevesnim sadežem in pa na novo se nastavljajočim cvetnim popkom za prihodnje leto zadostnega živeža ž njo dovede in preskrbi. Tekoči gnoj na sadno drevje brzo vpliva, toraj tudi hitreje poide in promine, za česar voljo more se ž njim gnojitev sadnemu drevju po preteku vsakih dveh, treh let. zopet koristno obnoviti. Sadnemu drevju, katero na senožetih, travnikih in sploh na neobdelanem zemljišči stalno raste, je s tekočim gnojem treba večkrat (pogosteje ali v manjših presledkih) gnojiti, nego onemu, katero raste na njivah in med njivami ter na drugih obdelanih zemljiščih.
Še posebej na) pa domači sadjar s tekočim gnojem onemu sadnemu drevju gnoji, katero po obilnem cvetji tudi obilnih sadežev nastavlja ter se mu sporedno z vso le mogočo rodovitnostjo odlikuje. Grd nehvaležnež in pravi brezumnež bil bi oni, kdor bi od svojega rodnega drevja le obilnih in bogatih sadežev zahteval, se ga le takrat, kedar mu kaj obrodi, s tem spominjal, da ga neusmiljeno otrese in oklati, a mu truda njegovega z nasprotno ljubeznijo, katera ravno v pravilnem oskrbovanji taistega na stalnem mestu obstoji, nikdar ne po-vračeval! Žal, da je število takih nehvaležnežev napram sadnemu drevju po mili domovini še dandanašnji več nego preveliko!
Moder in pameten gospodar kmetovalec svoji družini in svojim najemnikom, kedar mu težja kmetijska dela opravljajo, privošči večjo množino tečnejše in okus-nejše hrane, da mu ne omagajo in da se delo ročneje odseda, ter je za večji trud tudi bolje plačuje, nego jim je vse to ob času počitka, oziroma lahkejših del v delež. Isto tako umni živinorejec svojo živino, kedar mu v posebne položaje pride, kedar hoče od nje boljšega in
obilnejšega užitka imeti , ali pa, kedar mu težka dela izvršuje, boljše in obilnejše krmi, da mu krepka, zdrava in čvrsta ostane.
Ne vem res toraj, kako da bi ravno domači sadjar glede „pravilnega oskrbovanja svojega sadnega drevja na stalnem mestu" še dandanašnji med vsemi drugimi najzadnejši in najmalomarnejši ostati in biti moral?!
Mili domači sadjarji! V predstojeći obravnavi podal Vam sem precej obširno sliko in navod , kako nam je „sadno drevje na stalnem mestu pravilno oskrbovati", ako hočemo od njega tudi vredne koristi pričakovati. Vsakemu bode mogoče, ako moje litanije s svojim dosedanjim delovanjem v povedanem obziru primerja, lahko in nepristransko razsoditi, koliko in kako je do sedaj v ta namen deloval, koliko in kako v svojo lastno in svojih naslednikov korist na tem polji racijonalno napredoval, kakor tudi to, koliko in kaj vse je dosedaj v dosego prekoristoe svrhe še opuščal in morda celo brez vse skrbi malomarno zanemarjal. Kar v tej zadevi do sedaj še ni tako bilo, kakor bi moralo biti in kakor bi z malim trudom tudi lahko bilo, naj bi se v splošno korist in sadjarski napredek v prihodnje tudi splošno popraviti in po moči nadomestiti prizadevalo.
Na noge toraj, mili domači sadjarji, za prekoristno stvar! Bog z Vami!