— 147 — Potovanje po nekterih jugo-slavenskih krajih. Spisal M. Verne. 6. pismo. Dragi prijatel! Iz Planine pelje Dunajska cesta, kakor sinu rekel, prek visociga hriba skozi Garčerevc v Logatec. Pri Logatcu se snide ž njo druga stranka, v zgodovini nekdanjih časov imenitna cesta, ki čez Hrušico (Birn-baumerwald) v Ipavsko dolino pelje. Hrušica pa je silno velik gojzd na gori, ki je nar nižji del Julje-vih planin. To goro, kakor tudi ves sedanji Kras do Učke v Istrii, so Rimljani „Ocra" imenovali, in po opomnjeni cesti se je v starodavnih časih kupčijsko blago iz slovitiga Ogleja v Nauport tovorilo , kakor se se dandanašnji ravno rje, namreč na Verhniko, tode po drugi cesti, iz Tersta vozi. Po ti cesti so Rimljani v našo Krajnsko deželo prišli — po ti cesti je sla Teodozjeva vojska, ki je v Ipavi cesarjeviga nasprotnika Maksima otepla in premagala — po ti cesti je derla pa tudi in neki hudo razsajala silovita vojska „šibe božje" kralja Atila, in še marsikaka druga divja derhal o preseljevanji ljudstev *), V Logatcu so imeli Rimljani po dolgi poti čez goro in skozi gojzd perve staje ; in če je bil terg tacaš tako dolg, kakor dandanašnji, so ga po pravici ^Longaticum" imenovali. Logaška okolica je prav prijetna dolina, ktero od vsih strani lepi zeleni griči obdajajo. Tu sim pred nekterimi leti dober nauk dobil, de se na kerčmarske hlapčone ni zanesti. Ko sim se namreč v Godovič peljal, sim v Logatcu prenočil. Ker me je bil pa dež po poti dobro opral, sim konja kerčmar-skimu hlapca priporočil, ker trudnimu se mi ni ljubilo gledat iti, kako ga oskerbljuje. Brezdušnež pa mu ni celo noč nič ali prav malo jefeti dal; in ko sim drugo jutro naprej šel,je konj, kije bil sicer čverstin močan, silniga glada pešal in komaj prazen vozič na Veharše pripe- *) Sv. Hieronim o tem piše: Horret animus , temporum no-strorum ruinas persequi. Viginti et eo amplius anni sunt, quod inter Constantinopolim et Alpes Julias quotidie Ro-manus sanguis effunditur* Scythiam, Thraciam, Macedo-niam , Dalmatiam, cunctasque Panonias Gothus, Sarmata, Quadus, Alanus, Hunus, Vandali vastant, trahunt, ra-piunt«. Pis. Ijal. Po pravici povem, da sim bil v strahu zastran kljuseta, ker nisim precej praviga uzroka vganil, te-muč menil, de je obolelo. To naj bo tistim v svarjenje, ki se z lastnim blagam, pa brez lastniga strežeta, po svetu vozarijo in potovajo; in prijazno jim svetjem , naj se vselej sami prepričajo, če živina dobi ali ne, česar ji je treba. — Stranska pot, po kteri sim takrat hodil, se snide visoko na hribu z drugo lepo cesto, kivldrio pelje. Idria je zalo, prijazno mestice v globokim koti« sred visokih hribov, v severno-zahodnim kotu našiga notranjiga Krajnski^a. Mestice šteje čez tri sto ne veličin , pa prav snažnih hiš; veliko jih je lesenih, pa vse so lepo pobeljene. Pred mestam teče Idr i ca, majhna reka, ki se s Sočo združi. Tu, prav pod mestam, ki s svojo majhno okolico do blizo 5000 duš šteje, je slovita rudarija , kjer se živo srebro koplje. Znajdena je bila po primerleji, kakor veči del drugih rudarij, že v letu 1497. Kmale pa so jo bili Benečani, takrat še silno mogočni, zavohali in se je v letu 1510 polastili, pa cesar Maksimilian I. jih je mende še tisto leto pregnal. V Idriškim gradu se bere še nek napis, ki od Beneške silnosti priča. V letu 1525, tedaj komaj 15 let po Beneškim napadu, je rudarii in celi dolini velika nesreča žugala. Silen potres je bil namreč, komaj če-tert ure od Idrie, nekoliko hriba v Idrico poderl, in gotovo bi se bilo v globokim kotlu jezero napravilo , ko bi ne bili kmalo prekopali, de je voda odtekla. Potem je neka družba Solnograščanov (Salzburger) rudo kopala, in še le v letu 1578 je austrianski nadvojvoda Karol, vojvoda Stajarski, Koroški in Krajnski rudarijo pridobil, in od takrat je zmirarn cesarska ostala. — Ru-darije in njenih podzemeljskih jam in predalov ti nisim v stanu ob kratkim popisati, desiravno sim že trikrat tam bil. Pojdi jo sam enkrat ogledat in se ne boš kesal. Iz Logatca pride človek tudi peš v dveh urah skozi gojzd čez hrib lahko na Verhniko, ki je velik, lep terg v zahodnim kotu lepe ravnine, blizo izvirka Ljubljance, tri milje nad Ljubljano. Ta kot je bil že o starodavnih basnoslovnih časih znan in imeniten. Nekdanji Greki so namreč basnovali, de je Jaz on, ki je bil v Kolhidu zlati run, in verh tega tudi Medeo, on-dašnjiga kralja hčer, si pridobil, pred serditim Kolhi-škim kraljem iz Cerniga morja v Donavo bežal, in iz Donave v Savo, iz Save pa v Ljubljanco, in de je, ko je vidil, de iz tega kota naprej ne more, zastran zime, ki je bila nastopila, nekoliko nižje mesto Emono, sedanjo Ljubljano, sozidal; o naslednji spomladi pa so nek čversti junaki, njegovi tovarši, ladijo v jadransko morje prenesli in domu jadrali. Kdo ne ve, de je to čez tri tisuč let stara basen! Gotovo pa je, de je bila sedanja Verhnika nekdaj veliko bogato mesto, ki so ga Rimljani Nauport imenovali. Strabon pravi, de je bilo vselitev Tauriščanov na meji nekdanje Norike. Tu je bilo teržišče še neobtesanih narodov severnih krajev; sem so svoje blago nosili in za pridelke bolj južnih dežel , posebno pa za vino menjevali. Ob času Kristu-soviga rojstva pod cesarjem Augustam je bil Nauport vojaška založnica ali zakladnica , in od tod so rimski vojaki, ki so se z Dakiani vojskovali, po Ljubljanci in po Savi svoje potrebe dobivali. Pa kmalo potem je bila ta bogata zakladnica razdjana. Po Augustovi smerti so se bili namreč trije Panonski legioni spuntali, in ta punt je Nauport razdjal. Rimska vojska (armada) je imela mnogo čet ali kardel, ki so jih leg i one imenovali. Vsako kardelo je imelo, kakor zdaj naši polki posebno ime, in je bilo v raznih časih tudi razne moči ali razniga števila; nar večkrat pa je štelo kardelo od 5400 do 6200 pešcov in od 300 do 400 konjikov. Verb te znamenite trume zgol prostih rimskih deržavljanov — 148 — je imela vsaka četa še več tisuč družbenikov. Pod ime-Dam „legion" Bi je treba tedaj množico saj deseterih tisuč glav misliti. — Une tri kardela, ki so jih (desi-ravno je vsako posebno številno in še drugo lastno ime imelo, kakor Legio Octava, Nona in Quinta decima — in Augusta, Hispaniensis in Apollinaris) po deželi, v kteri so stanovali, Panonske imenovali, so šteli tedaj gotovo čez 30 tisuč mož. — Kakšen strah mora biti, ko tolika truma orožjenih odivja in se spunta! Tak strašen punt je bil po Augustovi smerti tudi v naši deželi, in posebno vNauportu, ali kakor zdaj pravimo, na Verhniki. Tacit pripoveduje: ?)Med tem so trume, ki so bile prej , ko se je punt vnel, v Nauport poslane, de bi poti in mostove in druge reči popravile in napravile, hrup v stajah zvedile, ter zastave pobrale, in bližnje sela in tudi Nauport, ki je bil nekakšno samoblastno mesto, oropale ? in svoje vikše (oficirje) , ki so se jim zoperstavili, zasmehovale in zasramovale in poslednjič oteple". — Po tem strašnim razdjanji se Nauport ni nikdar več povzdignil, temuč Rimljani so svoje zakladnice v bližnji Emoni (Ljubljani) napravili, in dandanašnji ni več ne sledu ne tiru nekdanjiga Nauporta. Emona je bila pa tudi za take zakladnice res bolj pripravna, ker je bila tri milje bližej Save, in ker ni bila pogostim povodnjem tako podveržena, ko velik močir med njo in Nauportam. To pa je današnjimu tergu vender se ostalo , de se veliko kupčijskiga blaga tu preklada in po vodi v Ljubljano vozi, kar Verhničenam mnogo zaslužka daja.