316 2020OCENE IN POROČILA, 315–323 (maršal, komornik, stolnik in točaj), ki so se iz dvor- nih upravnih organov razvile v deželne in so tekom poznega srednjega veka postale dedne v posesti ne- katerih vplivnih plemiških rodbin. V obravnavanem času so še imele pomembno vlogo v upravi dežele, pozneje pa je njihov pomen bistveno upadel na račun novih upravnih uradov, ki so se začeli pojavljati od zgodnjega 13. stoletja dalje. Najpomembnejši med njimi je bil urad deželnega glavarja s funkcijo name- stnika odsotnega deželnega kneza, obenem pa sta se uveljavila še deželni sodnik in deželni pisar kot naj- višji finančni uradnik (nekakšen ekvivalent kranjske- mu in koroškemu vicedomu). Povsem v skladu s širšo sliko najdemo na teh funkcijah od slovenještajerskih rodbin v izdatnejši meri le Ptujske (v vlogi deželnih glavarjev, deželnih sodnikov in maršalov), mestoma pa še Mariborske, Treunske in Dravograjske. Do neke mere, vendar ne povsem, se je vpliv po- sameznih rodbin kazal tudi v ustanavljanju samo- stanov. Ustanovitveni akt in obdarovanje cerkvenih ustanov sta nedvomno vsebovala komponento izka- zovanja gospodarske in politične moči (Ptujski), še večjo težo pa je pri tem verjetno imela skrb za dušni blagor, izražena predvsem pri nekaterih obrobnejših rodbinah. Knjigo zaključujejo in povzemajo solidno odmer- jene sklepne misli, bralec pa se ob branju ali študiju lahko nasloni na številne nazorne tabele, zemljevi- de in genealoške preglednice. Delo lahko označimo kot prvo zaključeno obravnavo politične zgodovine prelomnega obdobja druge polovice 13. stoletja za ozemlje Slovenske Štajerske in predstavlja dobrodo- šlo pridobitev predvsem za slovenski nacionalni kon- cept srednjeveške zgodovine, ki se iz očitnih razlogov ne more omejevati na tedanje zaključene politične tvorbe, temveč se v precejšni meri osredotoča na slo- vensko narodnostno ozemlje. Obenem pa v knjigi ne manjka novih ugotovitev, ki presegajo meje tega pro- stora, kar ji zagotavlja širši regionalni pomen. Matjaž Bizjak Lilijana Žnidaršič Golec: Kariere duhovnikov na Slovenskem v zgodnjem novem veku. Vzvodi, okoliščine, (samo)- prezentacija. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2019, 223 strani. Avtorica doc. dr. Lilijana Žnidaršič Golec je napi- sala izjemno pomembno delo, ki na podlagi premiš- ljenega izbora protagonistov odstira ozadja življenj in delovanj duhovnikov na Slovenskem v zgodnjem novem veku. V berljivo pripoved ji je uspelo spretno povezati številne podatke, ki jih je zajela iz relevantne literature, predvsem pa iz arhivskih virov. Tovrstno delo lahko napiše le avtor, ki zares do obisti pozna kontekst obravnavanega časa in specifičnost duhov- niških služb ter njihovih nosilcev. V uvodnem delu bralcu predstavi smernice in kri- terije tridentinskega koncila, ki so pogojevali obliko- vanje zgodnje novoveške duhovščine, ki se je bistve- no razlikovalo od predhodne dobe. Uvedba semenišč, vloga jezuitov in resnejši pristop pri poučevanju filo- zofskih in teoloških disciplin so razvidno prikazani na izbranih primerih duhovnikov, ki so se uspešno dvignili iz povprečja in za seboj pustili še v naš čas segajoče sledi svojega delovanja. Avtorici je uspe- lo dokazati interakcijo sorodstvenih, prijateljskih in interesnih mrež, ki so kandidatom za duhovništvo gmotno omogočile bivanje, študij (zlasti v tujini) in prejem višjih kleriških redov. Pri večini predstavlje- nih duhovnikov je moč opaziti vsestransko nadar- jenost, ki se je kazala na glasbenem, umetnostnem, jezikovnem in intelektualnem področju. Številni od njih so postali meceni bratovščin, cerkvenih grad- benih podvigov in predvsem podporniki novih du- hovniških kandidatov. Tovrstna skrb se je izražala v alumnatskih in štipendijskih ustanovah ter benefici- jih in kanonikatih zasebnih kleriških ustanoviteljev. K objektivnosti dela veliko prispeva tudi predsta- vitev kariernih nazadovanj in zastojev posameznih duhovnikov zaradi moralnih pregreh; zlasti prilež- ništva in alkoholizma. Nekatere je za to doletela »pokora« v zaporu, zopet drugim se je disciplinskim sankcijam uspelo izmakniti. 317 2020 OCENE IN POROČILA, 315–323 Najuspešnejši so ustvarili bleščečo duhovniško in družbeno kariero, ki so jo znali tudi promovira- ti. Zelo posrečeno je avtorica v pripoved vtkala držo duhovnikov, ko se je približalo njihovo slovo s tega sveta. Zapuščinski inventarji so svojevrstno spričeva- lo njihove »marljivosti« pri pridobivanju zemeljskih dobrin, ki pa so jih ob koncu življenja v oporokah ve- činoma namenili za štipendijske, karitativne in ma- šne namene. Kakor da bi želeli prihodnjim rodovom duhovnikov omogočiti vse tisto, kar so prejeli sami; vse, kar imamo, je nenazadnje samo zastonjski dar, ki ga človek prejme v preudarno upravljanje. Svoje- vrstno popotnico živečim izražajo tudi nagrobni in drugi napisi, saj so tudi duhovniki umrljivi ljudje, ki pa so v svoji službi prvi poklicani oznanjati evangelj- ske vrednote, nenavezanost na dobrine, zemeljsko minljivost in končni smisel človeškega bivanja pri Bogu v nebesih. Duhovniške »karieriste«, ki so to ra- zumeli, še danes slavimo, drugih pa se spominjamo za opomin, kakšen duhovnik pač ne sme biti. Delo dopolnjujejo slikovne priloge, ki odgovarja- jo posameznim vsebinskim sklopom. Seznam virov in literature je zares obširen in dokazuje avtoričino suverenost pri obvladovanju predstavljene tematike. Posebno dodano vrednost njenemu delu daje obču- dovanja vredno število konzultiranih arhivskih do- kumentov. Prav zaradi njih delo zapolnjuje dosedanje sive konture zgodovinopisnega vedenja o predstav- ljenih tematikah. Metodološko in interpretativno je avtorica na- logo opravila odlično. Pri tem velja poudariti, da se je srečala s problematiko razpršenosti virov, ki jo je razrešila in sešila v berljivo pripoved navkljub mno- žici raznovrstnih in na prvi pogled nezdružljivih po- datkov. Študij arhivskega gradiva ji je omogočil, da je popravila tudi nekatere napake iz predhodno iz- dane literature. Delo je izvirno, saj je avtorici uspelo napraviti sintetično-analitični pregled obravnavane tematike in s tem zapolniti še eno vrzel v našem zgo- dovinopisju. Iskrene čestitke! Matjaž Ambrožič Drago Kolenc: Grajska gospoda iz raja na Krasu. Pivški graščini Ravne in Šilentabor. Pivka: Občina Pivka, 2019, 159 strani. V lanskem letu je izšla knjiga Draga Kolenca za naslovom Grajska gospoda iz raja na Krasu. Pivški graščini Ravne in Šilentabor. V njej se avtor, ki se je tematike nekoliko dotaknil že v svojem predhodnem delu Dober dan, Krpanova dežela: sprehodi po notranj- skih poteh, posveča zgodovini ter zgodbam dveh mar- kantnih znamenitosti na območju današnje občine Pivka in plemiškim rodbinam, ki so tam pustile svoj pečat. Knjiga je opremljena s številnimi slikami, ilu- stracijami, shemami in grbi. V njej nam avtor na po- ljuden, slikovit in bralcu prijazen način pripoveduje zgodbo o dvorcu Ravne v košanski dolini ter taboru oz. graščini Šilentabor na skalnatem robu, strateškem položaju na samem razvodju med Jadranskim in Čr- nim morjem. Obe graščini, ki sta med seboj oddalje- ni približno 3 km zračne linije, se lahko opazi s ceste, ki od Pivke skozi dolino reke Reke pelje proti Ilirski Bistrici. V prvem poglavju nam avtor želi nazorno prikaza- ti izgled pivških krajev v 15. stoletju ter opisuje ljudski vsakdan, da si bralec lažje predstavlja pretekle čase. Pokrajina, ki je bila v Valvasorjevem času kamnita, je bila do leta 1507 pretežno pokrita z gozdovi. Hiše v 26 naseljih naj bi bile skromne, lesene ali kamni- te in pokrite s slamnatimi strehami. V tistem času so razsajale različne epidemije, stalna grožnja pa so bili tudi turški vpadi. Cerkveno je bilo območje razde- ljeno med župniji Slavina in Košana, prebivalstvo pa podložno graščinama v Postojni in na Premu. Tretji center, ki se je postopoma uveljavljal, pa so bile Ravne. Prvotni lastniki gradu Ravne so bili plemiči Rau- nachi, ena najstarejših rodbin na Kranjskem. Po njih naj bi dvorec, prvič omenjen leta 1313 kot obrambni stolp, tudi dobil svoje ime. Sicer pa je rodbina, ki je med drugim služila oglejskemu patriarhu, devinskim gospodom, goriškim grofom in nazadnje Habsbur- žanom, nekoliko skrivnostnega izvora. Po nekaterih podatkih naj bi izhajali iz Italije in naj bi se pisali Ravignani, po drugih podatkih pa naj bi bili doma iz Ravenne in so nazadnje svoj priimek spremenili v nemško obliko – Raunach. Med njimi gre izposta- viti najslavnejšega med njimi, Bernardina Raunacha (1450–1526/31), kateremu avtor posveča tudi večji del poglavja. Bernardin je bil vojak in nosilec viso- kih državnih funkcij, upravljal je tudi s posestmi na Krasu in v Istri. Dal je zgraditi protiturško utrdbo Ši- lentabor, bil je cesarski dvorni svetnik, član kranjskega deželnega zbora, proslavil se je tudi v vojni z Benečani v letih 1509–1512. Kot izvrsten turnirski borec naj bi premagal tudi znamenitega Gašperja Lambergarja. Bernardinov vnuk Baltazar Raunach (ok. 1537– 1605) se je posvetil duhovniškemu poklicu in je po- stal stolni prošt v Salzburgu, kjer je tudi pokopan. Andrej Danijel pl. Raunach (1627–1686), ki je postal pičenski škof, pa je bil na lastno željo pokopan v do- mačem kraju, in sicer v cerkvi sv. Martina na Šilen- taboru. V poglavju o rodoslovju nam avtor v opisni obli- ki predstavi pripadnike rodbine Raunach ter njihova sorodstvena razmerja in povezave. Zanimiv je npr. podatek, preko katerih dedičev in v kolikšnem lastni- škem delu je ravenska posest prehajala iz roda v rod. Poleg tega lahko tudi izvemo, s katerimi rodbinami so bili v sorodu: npr. Lamberg, Lazarini, Rosetti, Barbo-Waxenstein, Porcia …