Požrtvovalni ljudje se znajdejo, ko je treba reševati občeljudsko imovino
V ponedeljek 2. januarja 1950 je ob 10,45 uri izbruhnil požar na pod-strešju upravne zgradbe Oblastnega podjetja »Vino« v Ptuju. V kratkem času se je posrečilo ogenj zadušiti in preprečiti večmilijonsko škodo.
Požar ni nastal slučajno. Zidanega ali železnega diranika nikjer ne mo-re nadomestiti lesena štirioglata cev za zračenje hlevskih prostorov. To je bilo v ponedeljek praktično dokaza-no. Cev dimnika za peč v pisarni ni bila speljana v odprtino zidanega dimnika, temveč v hlevski vzdušnik, ki je bil montiran na podstrešju nad tem prostorom. Zaradi kurjenja v peči se je vnel les cevi in pregorel, pri čemer je ogenj zajel tudi bližnji tram in ostalo okolico.
Za vsakogar, ki je kdaj koli raz-mišljal o čuvanju občeljudske imo-vine pred požari, je ta požar sicer ponovna in dragocena šola. Razni na-sveti glede priprav za slučaj požara so vsota drasrocenih izkušenj pri preprečevanju požara. Naprave. za gašenje. za črpanje vode, za razko-pavanje žarišča požara itd. so povsod predstavljale velik pomen. Ce niso bile na svojem mestu, je bilo nujno, da je nastajala škoda, ki sicer ni bi-la potrebna.
Primer požrtvovalnosti in iznajd-ljivosti je pokazal komandir mestne postaje NM tov, Bojanovič Jurij. Zraven tega, da je dal osebno devet znakov požarne nevarnosti s sireno, je bil na pogorišču med prvimi in prvi, ki je s krampom zdrvel na pod-strešje in preprečil. da ogenj ni takoj
zajel notranjosti podstrešnega og.o-dja. Zlezel je celo na streho, izpod katere se je razvijal požar in prevzel organizacijo gasilne akcije. Na po-moč so prihiteli mestni gasilci. Pri priklopu na hidrant na Kvedrovem trgu jim je raztrgalo cev, nakar so morali potegniti cevi do studenca pri proštijski cerrkvi in od tam črpati vodo. V tem času je pridobil požar nekoliko na prostoru iti končno po-vzročil nad 190.000 din škode.
Prva je opazila požar administra-torka podjetja »Vino« tov. štamec Ivana iz Vičave 5a. Upravnik podjet-ja tov. Čeh Franc je takoj klical na pomoč NM Ptuj. Nikdo iz podjetja se ni znašel, da bi pohitel na pod-s-tresje, kjer bi se mu posrečilo zadu-šiti ogenj z malitn naporom in skrom-no količino vode. V spodnjih prosto-rih so se lotili reševanja pisarniške in skladiščne opreme. Za tovarišem Bojanovičem sta prva pohitela na podstrešje predsednik MLO Ptuj, to variš Vogrinec Janko in tov. Hernec iz Spuhlja.
Popolno nerazumevanje za položaj ob požaru je pokazala množica gle-dalcev. Mnogi med njimi so sicer do ma s padeželja, vendar so pozabili, da bežijo kmečki ljudje na mesto pažara s krampi, škafi in raznimi posodami za vodo, da se na pogorišču postavijo v vrsto in podajajo drug drugemu polne škafe vode ter tako pomagajo gasiti, ne pa kazati radovednosti in komentirati okoliščin požara. Tako je bilo v neposredni bližini zgradbe ne-šteto za pomoč pri reševanju sposob-
nih Ijudi, ki bi lahko dokazali, da so čuvarji obče ljudske imovine. Tova-riš Bojanovič Jurlj in gasilci niso je-mali po njih zgleda niti niso mislili na to, kaj se bo dogajalo z njihovkn življenjem na podstrešju, ker so se zavedali, da rešujejo del aocialistične imovine.
Gasilska četa iz Podvinc je prihi-tela v irekordnem času na pomoč ter s tem dokazala, da je mogoče tudi s konjsko vprego odbiteti daleč na po moč, kjer je v nevarnosti dražinska ali obča ljudska imovina. Več gasU-cev vl Ptuja je bilo do kožs molcrih, ker niso gledali nase, temveč edino na to, da je curek vode zaduševai ogenj.
Ta naJLOvejša izkušnja nas nujno sili, da vsa državna in zadružna pod-jetja ter privatniki ponovno pregle-dajo vse svoje požarne naprave ter da tako zavarujejo vse možnosti pre^ prečitve požarnih slučajev.
L. F.