List 51.
Gospodarske stvari.
Mako kmetijstvu pomagati v naših krajih.
Spisal P. N. Feuser.
Glavna pomoč kmetijstvu je gnoj. To v6 vsak gospodar, vendar premalo ceni to zlata vredno resnico. Poglejmo le na Ogersko v tiste kraje, kjer imajo zemljo že samo po sebi gnojno; njim ni mar za to, da bi jim živina kaj gnoja naredila; oni orjejo in sejejo, pa pridelajo veliko, če jim le dež ob pravem času pomoči zemljo, ki je rodovitna sama po sebi.
Nekdaj Ogri niso imeli niti dobrih cest niti železnic, da bi bili lahko izvaževali svoj žitni pridelek; zdaj delajo na vse kraje železnice, in čedalje več vozijo žita na vse kraje in tudi v naše, in to po taki ceni, da se mi ne moremo meriti ž njimi.
^,Pridelujte tedaj tudi vi več in cenejše" — tako nam kliče ta ali uni; al nobeden se nas ne usmili, da bi nam v našo sosesko pripeljal kakih tavžent v6z gnojd!'' Tako slišimo tožit naše gospodarje.
Da bi nekteri gospodarji lahko veliko več gnoja imeli, ko bi vedeli ž njim pametneje ravnati na pametnih gnojniščih, to je gotovo; al o tem ne govorim danes; meni je že to všeč, ako gospodarji le spoznajo, da jim gnoj d manjka.
Mnogi gospodarji še nikoli niso računili, po čem jih stane mernik rži^ ovsa, pšenice, krompirja itd., ki ga doma pridelajo. Dokler pa tega ne vedo, tavajo v slepoti. To pa jim lahko rečem: čem več da pridelajo, tem cenejše jih stane njih pridelek. Da marsikomu mernik rži na 5 gid. pride, to je gotovo; al on še tega ne ve ne, in tako prodaja svoj pridelek v zgubo ali pa domd prav drag6 svoj kruh je.
Da tedaj več pridelamo, treba • da dobro gnojimo svoje polje; več gnojd pa si napravimo s tem, da živini damo dosti klaje in da z gnojem pametno ravnamo na gnojniščih. Da pa gospodar more živini veČ klaje dati, treba, da je več pridela.
Brez dobrega gleštanja živine nikakor ni mogoče koristno poljedelstvo, in to še cel6 ne v naših bolj goratih krajih, kjer zemlja po naturi svoji ni rodovitna. Živina pa nam bode čedalje več dobička donašala, saj se vidi, da je meso čedalje draže, in to zato, ker so se jeli Ogri z živinorejo manj pečati in svoje pašnike predelujejo v njive.
To pa naj nas opominja, da se mi na vso moč vržemo bolj na živinorejo.
(Konec prihodnjič.)
List 52.
Kako kmetijstvu pomagati v naših krajih.
Spisal P. N. Feuser.
(Konec.)
Prvo, česar narn je treba, je to, da izrejamo dobro živino in si le lepa teleta pridržimo za pleme. Da pa taka teleta dobimo,  je  treba le lepih dobrih krav,  in
i M-—^—^^—mtr
te voditi le k dobrim juncem. Se ve, da v enem hipu ne moremo vseh naših krav nadomestiti z dobrimi; al kar je slabih in grdih juncev (bikov), te saj odpravimo in če tudi nam to stroškov prizadene. (Nekdaj so pri nas soseske v združbi imele bike za pleme, — od tod senožeti, ki še dandanes imajo ime „bikovine"; kako da so te koristne „španovije" nehale?)
S tem, da si oskrbimo dobre krave in bike, pa še ni vse pri kraji, treba je tudi skrbeti, da breje krave dobivajo dovolj klaje, in da teleta pridno gle-štamo, — zato pa je dovolj krme (klaje) treba poleti in pozimi. Skrbimo tedaj za pridelovanje klaje, ktera se v bolj goratih krajih dobro sponaša zato, ker detelji in travi ne manjka vlage.
Skoda, da štajarska detelja ne trpi več let! Imenujejo jo sicer triletno, al to je preveč rečeno. Štajarska detelja je gosta in čvrsta prvo leto, ko se seje, in drugo leto je najbolj rodovitna; tretje leto pa že pešati začne, koreninice njene odmrjo in zaraša se plevel; tako gre več let naprej, ako se štajarska detelja pusti.
Zato je dobro, ako z deteljo vred sejemo še druži h trav, da je deteljišče po njih lepo in izdatno.
Ce imamo globoko, nekoliko apnato zemljo, dobro pognojeno in brez plevela, in lega našega polja ni v takem kraji, kjer ostra burja piše, ondi sejmo lucerno (nemško) deteljo, ktera veliko let strpi, in kjer po 4 do 5krat na leto kositi moreš. Nemške detelje se kakor štajarske kakih 30 funtov na oral (joh) seje pod kako žito, ki pa mora redko sejano biti, da se koreninice te detelje prav močno razviti morejo.
Ce pa gospodar svoje polje ima na solnčnih, strmih krajih z veliko apnenika > in če tudi dobra zemlja ni globoka in je bolj peščena, ondi naj seje esparseto (turško deteljo); le mora za-njo zemlja taka biti, da svoje dolge korenine, kakor nemška, lahko požene do 10 in še več čevljev globoko. Zato nemška in turška detelja ne vsahnete v suši tako lahko kakor štajarska, ker v globočini dobivate mokroto. Esparsete se seje 8 do 10 mernikov na oral (njeno seme je veliko debeleje od navadnega deteljnega semena); sej jo zgodaj spomladi pod kako žito in povleci jo. Turška detelja strpi toliko let kakor nemška, kosi se pa vsako leto le enkrat, al ta košnja je zdatna in turška detelja je najbolj tečna med vsemi. Kar je še po košnji iz-raste, d& se živini popasti, al nikoli ovcam, ki turško in nemško deteljo pokončajo.
Naj zdaj po vsem tem povem še, ktera detelj na in travina semena se dajo dobro mešati za setev.
Za bolj vlažne (mokre) kraje je na oral (joh) polja treba: 5 funtov štajarske detelje, 5 funtov rumene mermulike (gelber Hopfenklee), 4 funte bele detelje (Bastardklee), 10 funtov mačjega repa (Thimotheusgras),
428
6 fantov   pasje   trave   ali  glistnika  (Knaulgras)  in   12 funtov laške   pahovke  (ital.  Raigras)   —   skupaj   tedaj
48 funtov.
Za srednja, bolj peščena in ne presuha polja vzemi na en oral: 5 funtov stajarske detelje, 6 funtov rumene mermulike, 5 funtov bele detelje, 10 funtov turške detelje, 4 funte mačjega repa, 10 funtov više kostrebe (hoher Wiesenschwingel), 10 funtov pasje trave in 8 funtov laške pahovke, skupaj 58 funtov.
Za suha, pusta polja, zlasti če imajo veliko ap-nenika, na en oral vzemi 20 funtov turške detelje, 12 funtov rumene mermulike, 6 funtov bele detelje, 10 funtov više kostrebe, 10 funtov pasje trave, 6 funtov ovsenega lata (Haferschmiele) in 6 funtov tratnice (Rispengras) — skupaj 70 funtov.