List 46.
Sadna letina 1890. leta.
Letos smo pridelali ubogo malo sadja. Bilo je sicer nekaj češpelj in orehov, a kaj malo jabolk, še manj pa hrušek. Nekaj jabolk so imele le posebno rodovite vrste po dobrih legah, a še teh bi ne bilo, če bi jim gospodarji ne bili stregli.
362
To slabo letino sta povzročili največ dve bistveni napaki. Prva je, da se naši sadjarji navadno za drevje svoje ne brigajo več, nego da ga obero. Vse drugo o-skrbovanje prepuščajo — Bogu. Druga pa je, da po naših sadovnjakih raste veliko preveč slabih ter malo rodečih vrst sadja.
Že spomladi sem opozoril naše sadjarje v članku »Krajevni sortimenti", da vsaka vrsta drevja in sadja ne uspeva v vsaki zemlji in legi. Zato je živa potreba, da se prirede v v s a ki občini »poskušnjaki". Naročati bo pa potem le take vrste, ki so se dobro obnesle na „poskušnjaku" dotičnega kraja.
Ko so vsi ti pogoji izpolnjeni, potem pa moramo drevje tudi dobro oskrbovati. Koliko se greši že pri sajenji in obrezovanji! A pustimo to danes. Menimo se le o tem, kako že rodečemu drevju pomagati do redne ro-dovitosti.
Drevje pri nas navadno rodeva vsako drugo leto. Zakaj ? Zato, ker korenine ne dobivajo v zemlji dosti redilnih snovi, da bi moglo drevo sadje izrediti in poleg tega še cvetne popke za prihodnje leto nastaviti. Glavna stvar je torej, koliko hrane dobiva drevo iz zemlje. Vzemimo tri vrste zemlje: slabo, dobro in prav dobro. V slabi zemlji dobiva drevo taKo malo hrane, da iz cvetja morebiti še naredi drobne plodove, a do-rediti jih ne more, ker vsled nedostatne hrane sredi poletja drug za drugim odpadajo. Poznam jablano v slabi zemlji, ki je vsako leto obilo cvela in nastavila tudi mnogo sadu. A sad je vsako leto odpadel, predno je bil debel kakor Šiška. Ta jablana je imela dva vrha. Pregovoril sem dotičnega lastnika, da je jeseni slabejši vrh odžagal in drevesu pognojil. Prihodnje leto je jablana zopet bogato cvela, nastavila sad, a ga tudi rodila. Drevesu je bilo pač manj sadja izrediti uego prejšnja leta, a imelo je več hrane. S tem drevesom bilo je tako, kakor če desetero otrok je iz male sklede neza-beljene turščične žgance. Ob tauo slabi in pičli hrani so vsi lačni in medli. Če pa iz iste sklede je le petero otrok zabel j ene žgance, pa so vsi siti inčvrsti.
Drevje v dobri zemlji cvete in tudi rodi. A hrane pa ne dobiva toliko, da bi nastavilo tudi še cvetne popke. Koreninice gredo za hrano v nove plasti zemlje in torej šele prihodnje leto nastavijo cvetne popke. Od tod prihaja, da nam drevje rodi navadno vsako drugo leto. Drevje v prav dobri zemlji pa dobiva dosti hrane, da cvete, rodi in tudi za prihodnje leto nastavi. To opazujemo lahko po zelenjadnih vrtih. Vsako leto gnojimo zaradi zelenjadi. Na drevje niti ne mislimo. To le dobiva, kar zelenjadi o s t a j e, vendar dovolj, da nam more redno roditi. Ta resnica nas pa uči, da je dobro pognojeno drevje j a ko hvaležno. Ta hvaležnost je pa naš dobiček, in nespametno bi bilo braniti se ga.
Treba je torej tudi drevju gnoja, če hočemo pri-delavati obilo sadja.  A   kdaj  in kako je treba gnojiti ?
Gnoji, kadar hičeš, boljše je, nego če nič ne gnojiš. A najboljše je gnojiti vendar od novembra do marcijs. Reči moramo, da naši sadjarji ša precej gnoja raztrosijo jeseni pc sadovnjakih. A ta gnoj koristi le trati, drevju pa ubogo malo ali celo nič. Pomisliti treba, da dež in sneg raztopita gnojnino. Ta leze v zemljo, a ne pride do globoko ležečih drevesnih korenin, nego gosta mreža travnih korenin jo preje ujame in posrka. Le takrat dobi drevo nekaj teh redilnih snovi, če sta jesen in zima jako mokri. Drevju moramo torej gnojiti tako, da gnoj pride bol] do njegovih korenin. Drevju je dober vsak gnoj, najbolje  mu pa ugajati mešanec in gnojnica.
Z gnojnico guojimo, če naredimo pod drevesnim kapom z železnim kolom ali zemeljskim svedrom '/« metra globoke luknje po 1 meter vsaksebi. Vanje vlijamo gnojnico tako dolgo, dokler je hote srkati. Na ta način do-vedemo obilo hrane koreninam sesalkam, ki sezajo do drevesnega kapu. To gnojenje stane malo časa in truda, a donaša obilo dobička.
Če pa hočemo z mešanim ali hlevskim gnojem gnojiti, vzdignemo rušino pod drevesom, vzrahljamo odkrito zemljo, natrosimo na njo 10 % gnoja in ga pod-kopljemo ter položimo rušino nazaj. Na ta način smo gnojili drevesu in rušini. Drevje bo veselo uspevalo, obilo rodilo ter dobro vračalo naš trud. Tako je gnojiti navadno na vsaka tri leta, z gnojnico pa vsako leto. Škoduje pa ne, čo gnojimo bolj pogostoma. O drevji velja: če mu bolj pogostoma gnojiš, več ti bode do-našalo dobička. Omenim naj še, da slabo rastočim drevesom ugaja bolje gnojnica in fekalije sploh, a slabo rodečimi pa pepel in sploh rudninski gnoj.
Letos je naše drevje nastavilo obilo cvetnih popkov •, obeta nam torej za leto 1890. dobro sadno letino. A da se bodo cvetni popki dobro razvili in da bode sadje lepo dozorelo, treba drevju še to jesen dobro p o -gnojiti. Kdor ne bo storil tega, kesal se bo prihodnjo jesen, kdor pa bode, dobil bo lepih novcev za sadje. Če bodo vsi sadjarji storili, kar je treba, gotovo pride prihodnjo jesen v našo deželo nad 1 milijon gol d. samo za sadje. Na delo torej!                                     Janko Žirovnik.