Kolekcija vsebuje 12 najljepših in najbolj znanih bajk: j 1. Vile 2. Pepelka 3. Zlatolaska 4. Sinja ptica 5. Tmjulčica 6. Rdečebradec 7. Princ s čopkom 8. Palček 9. Rdeča kapica 10. Obuti maček 11. Lepotica in pošast 12. Oslova koža J Izdanje »Narodne prosvjete« Sarajevo CHARLES PERRAULT VILE Za mladino priredil VLADO RAPE $ot (q A2fiy r Štamparski zavod >Ognien Priča«, Zagreb VILE Živela je nekoč vdo¬ va, ki je imela dve hčerki. Starejša Ljuba je bila po obrazu in po¬ stavi pa tudi po značaju popolnoma podobna ma¬ teri. Obe sta bili oholi in zelo neprijazni, tako da ju ni nihče maral. Mlajša Mojca pa je bila 5 čisto drugačna. V niče¬ mer ni bila podobna svoji materi in sestri. Bila je poštena, odkrita in mila, prav taka kot njen pokojni oče. Daleč na okrog je slovela kot vzor pridnosti, značaj - nosti in izredne lepote. Mati je starejšo hčerko nadvse ljubila, mlajšo pa je hudo sovražila. Brez prestanka ji je na¬ lagala delo. Dovolila ji niti ni, da bi jedla sku¬ paj z njo in sestro; sa- 6 ma je morala pojesti v kuhinji to, kar jima je ostalo. Kljub vsem težavam, ki jih je pre¬ stajala doma, pa je bila Mojca vedno dobre vo¬ lje in nasmejana. Poleg vsega drugega je uboga Mojca morala iti vsaj dvakrat dnevno z velikim vrčem po vo¬ do k studencu, pol ure daleč od hiše. Da ji je dolga pot hitreje mi¬ nila, se je pogovarjala s cveticami in veselo 7 pela. Nekega dne, ko je ravno zajemala vodo iz studenca, je pristopila k njej postarna, revna ženica: »Silno sem žejna. Le¬ po te prosim, lepotica, daj mi malo vode!« »Rada vam postre¬ žem, mamica,« reče do¬ bra deklica, splahne vrč in zajame vodo tam, kjer je bila najbistrej- ša. Vrč je bil velik in težak, zato ga je po- 8 magala ženici držati in ga ji je nastavila na iz¬ sušene ustne. V velikih požirkih se je ubožica 9 napila vode, nato pa je vidno poživljena rekla: »Nisi samo lepa, vi¬ dim, da si tudi dobra. Kdor pa je dober, je pošten. Ostala si taka, čeprav doma mnogo tr¬ piš. Zaslužiš, da popla¬ čam tvojo dobroto. Ob vsaki besedi, ki jo boš izgovorila, bo padel iz tvojih ust cvet ali dra¬ gocen kamen.« Začudena je posluša¬ la Mojca starko, hotela ji je povedati, da ni 10 storila nič takega, za kar bi zaslužila nagra¬ do, a ko je dvignila gla¬ vo proti njej, je ni bilo nikjer več. Izginila je brez sledu. Bila je pre¬ oblečena vila. Zamišlje¬ na in molče je odšla Mojca s polnim vrčem vode proti domu. Na pragu domače hi¬ še jo je čakala mati. S sršečimi očmi je stre¬ ljala nanjo in jo na¬ hrulila: 11 »Nemarnica, zopet si se potepala!« »Oprostite, prosim, mati, nisem se nameno¬ ma zadržala tako dolgo.« Ko je to izgovorila, ji je padlo iz ust po dvoje biserov, briljan- 12 tov, cvetk, diamantov in rubinov. Mati, ki je imela že dvignjeno roko, da bi udarila svojo hčer, je obstala vsa osupla: »Kaj vidim? Odkod ti biseri in dragoceno 13 kamenje? Povej mi, ra¬ zloži mi to, moja hči!« Prvič v življenju je hu¬ dobna mati nazvala svojega otroka s »hčer¬ ko.« Mojca je povedala vso resnico o ubogi ženici, ki ji je dala piti vode. Vsa tla pred njo so bila nastlana z najrazličnej¬ šimi dragocenimi kam¬ ni in krasnimi rožami, ki so ji padle iz ust ob vsaki izgovorjeni besedi. 14 Vsa iz sebe je mati poklicala Ljubo, starej¬ šo hčerko, svojo lju- , bljenko, in ji rekla: »Poglej sestro Mojco, kakšen dar je dobila da¬ nes pri studencu. Kak- t šni kamni, kakšno bo¬ gastvo! Pojdi še ti k vo¬ dnjaku in, ko te bo za¬ prosila revna ženica vo¬ de, bodi prijazna z njo in ji takoj postrezi!« »Ha, ha, ha!« se je zasmejala ošabna Lju¬ ba, »res, lepo bi me bi- 15 lo videti z vrčem vode v roki. Kaj neki misliš, mama? Dobro veš, da bi to škodovalo moje¬ mu ugledu. Ne grem ni¬ kamor, prav res, da ne grem!« »Tako!« se je razje¬ zila vdova, »ubogala me boš in sicer takoj, dru¬ gače ne vem, kaj bom storila s teboj!« Še nikdar ni mati ta¬ ko ostro in strogo go¬ vorila s starejšo hčerko, zato je ta slednjič le 16 ubogala in vzela s se¬ boj naj lepšo srebrno steklenico. Vso pot je godrnjala. Ko je prišla do studenca, je zagle¬ dala, kako prihaja k njej iz gozda krasno obleče¬ na mladenka, prava princesa. Ustavila se je pred njo in jo zaprosila vode. Ošabnica ji je na njeno vljudno prošnjo zabru¬ sila: »Kaj misliš, da sem prišla sem samo zato, 17 da ti bom stregla? Domišljaš si verjetno tudi, da sem prinesla tale vrč s seboj samo zaradi tebe. Toda mo¬ tiš se. Kar skloni se do studenca in pij, če ho¬ češ!« Vile, preoblečene v princeso, ki je hotela preizkusiti tudi Ljubo, ni njen odgovor prav nič razočaral. Mirno ji je rekla: »Zelo si neprijazna in ošabna. Tudi poštenost 18 ti je tuja. Da si boš za vedno zapomnila svojo grobost in da te bo vsak lahko spoznal, kako si v besedah in srcu grda, ti bo pri vsaki besedi padla iz ust kača ali krastača.« Tiha, a še vedno z dvignjeno glavo je pri¬ šla Ljuba do domače hiše. Na pragu jo je čakala mati: »Kako je, moja ljuba hči?« 19 »Kar dobro,« je od¬ govorila ošabnica. Toda, o groza! Iz ust sta ji padla gad in kra¬ stača. Mati je kriknila od strahu. »Joj, prejoj! To ti je podtaknila Mojca. Ona je vsega kriva. Drago mi bo to plačala!« 20 Vsa divja se je za¬ letela proti mlajši hčer¬ ki, ki pa se je materi pravočasno umaknila in zbežala od doma v bližnji gozd. Prav takrat se je vra¬ čal z lova kraljevič. Ob poti na parobku je za¬ gledal lepo Mojco, ki je pretakala solze. Ustavil je konja, razjahal in se sklonil k njej: »Kaj ti je, deklica? Zakaj tako obupno jo- češ?« 21 »Mati me je spodila od doma,« mu je še vsa ihteč odgovorila Mojca. Ob vsaki besedi so ji iz ust padali biseri. Kraljevič jo je začu- dno gledal in jo vpra¬ šal, od kod ima tak dar. Mojca mu je povedala vse, prav vse. Princ se je takoj za¬ gledal v dobro in lepo Mojco, jo odpeljal v kraljevo palačo in se z njo oženil. 22 Njena starejša sestra Ljuba je povzročila v svoji okolici še toliko sovraštva in gorja, da jo je slednjič zavrgla še njena lastna mati ter jo spodila od doma. Ne¬ srečnica je povsod is¬ kala zatočišča. Nihče pa je ni hotel sprejeti. Po dolgem tavanju se je zatekla v gozd, kjer je umrla. 23 095501126