KRONIKA 237 NEKAJ POZABLJENIH LJUBLJANSKIH SVETIŠČ KAPELI NA ŽABJAKU IVAN VRHOVNIK Msa ljubljanskega zgodovinarja je še vedno odprto vprašanje, kdaj in kje so se v našem mestu naselile prve redovnice; ali so imele v svojih stanovališčih kapele? V to temo posveti nekoliko poročilo škofa Hrena nadvojvodi Ferdinandu dne 9. jul. 1601. Iz njega posnemamo, da je v 16. stoletju stala na mest nem svetu v grajskem znožju nasproti gorenjega od delka nekdanjega frančiškanskega samostana hišica, stanovališče treh ali štirih redovnic (geistliche Frauen), ki niso imele nobenih drugih dohodkov ra zen kar so si prislužile z rokami, s prejo, pletenjem in dr. Za kapelo ni bilo prostora v hišici. K službi božji in molitvi so hodile čez Frančiškanski (zdaj Vodni kov) trg v cerkev Device Marije v nebo vzete. Kolikor je podpisanemu znano, je bil to prvi ženski samostan v Ljubljani. Izmrl je. Ko se je bilo razširilo lutrstvo, se nobena devica ni več zglasila za samostansko živ ljenje. Hišica je skapala. Njeno stavbišče, spremenje no v vrt, je zasegel mestni magistrat (k. a. 35). Tudi druga nunska naselbina ni imela trajnega obstanka. Valovi tridesetletne vojne so leta 1637. za nesli k nam begunske eistercijanke iz Friedemveilerja v Schwarzwaldu. V Ljubljani so se naselile na žabjaku. Radics (A. H. II. 34—42) je v mestnih davč nih knjigah staknil njihovo pribežališče v Hrenovi ulici 17 in na žabjaku 9, zdaj posest Lastnega doma dr. z o. z. Mestni magistrat je priseljenke podpiral, oskrbel jim je kurivo in jim pri odhodu 1646 poleg potnine 10 gld. dal lepo spričevalo o neoporečnem vedenju. Cistercijankam je bilo glavno opravilo molitev, premišljevanje, služba božja; izmed ročnih del so go jile zlasti vezenje, v svoji domovini tudi poljedelstvo. Oblečene so bile v bele halje s črnim pasom, škapu- lirjem, pajčolanom (1. c.) Vsakdanje obiskovalke bližnje cerkve sv. Jakoba pa so si napravile tudi domačo kapelico. Radics (1. c.) je res zasledil v prvem nadstropju njihove nekdanje hiše obokano sobico, kjer je nekdaj utegnila biti do mača kapelica. Ljubljanski ženski samostani starejše dobe so bili tile: nune neznanega reda v 16. stoletju, eistercijanke 1637—46; klarise 1657—1782; uršulinke 1702 do danes. Nekdanja nunska hiša na žabjaku je z večkratnimi prizidki prešla iz rok raznih gospodarjev v last An dreja Mandla in njegovih dedičev do 1717. V tej dobi so stanovali ondi tkalci (10 do 13) in včasih tudi mestni godci. Leta 1717. je kupil hišo mestni magi strat in jo porabil za vojašnico. Poročilo iz leta 1754. (m. a. 208) pravi, da stoji kakor otok od vseh strani prosta poleg Ljubljanice. V opuščeni vojašnici je deloval 1754 do 1761 zavod s širokim imenom: Kaz nilnica, predilnica in delavnica (Zuchthaus, Spinn- und Arbeitshaus); po ljubljansko se mu je reklo kar cuhthaus. Pokorno hišo je zval Vodnik v L. Novi cah Zuchthaus. Menda zaradi nekaterih »malefic- peršon« ženskega spola so hudomušneži cuhthausu zdeli priimek angelski grad. Vrhovec (Laibach 41—45) je opisal zavod, toda prezrl je njegovo kapelo. Na hišnem dvorišču jo je postavil na mestne stroške stavbenik Candido Zuliani leta 1754. eno leto potem, ko je bil dogradil prvo trnovsko cerkev (Vrhovnik, T. ž. v Lj. 310). Zato je prejel 50 gld. O zidanju kapele na Žabjaku je ohranjen podrobni ra čun: 3100 zidakov in obočnikov po 6 gld. tisoč po meščan ski ceni gld. 18-36; 800 strešnikov po 54 kr., gld. 7-20; 27 žlebakov po 3 kr., gld. 1 "21; 34 košev apna po 30 kr., gld. 17; 6 ladij trdega kamenja po 41 kr., gld, 4-6; 18 ladij peska po 9 kr., gld. 2-42; 2 sežnja kvadrov po gld. 5, gld. 10; 5 kamnitih stopnic Candidu gld. 3; 2 kamnarjema zato, da sta jih postavila, za dva dni po 30 kr., gld. 1; voznina gorenjega gradiva za 43 voženj po 4 kr., gld. 2'52; 500 pol- drugcev gld. 1; 20 latnikov 24 kr.; 275 funtov železa za zaklepe in rešetke pri oknih po 5 kr., gld. 22-55; dva trama po 18 lakti za streho gld. 1-08; 12 šperavcev za streho po 12 kr., gld. 2-24; 22 dolgih desk za klečalnik in kavalete po 7. kr., gld. 3-44; 6 podnic po 12 kr., gld. 112; dva ploha po 7 kr., 14 kr.; 40 dolgih letvic po 2 kr., gld. 1 20; kleparju plačal za križ z jabolkom vred za vrh kapele gld. 1-20; tesarjem za postavljanje ostrešja, pokritja kapele in izgotovitev 12 kavalet za 16 dni po 17 kr., gld. 4-32; dninarju, ki je pomagal tesarjem za 4 dni po 12 kr., 48 kr.; dvema zidarjema, ki sta popravila staro ostrešje in potlakala od enega dne 34 kr.; mizarskemu mojstru dal 11 debelih podbojev za okvire pri oknih in vratih po 51 kr. kos, gld. 16-9 — kar znaša gld. 125-46, ki jih je 26. febr. 1756 plačal glavni mestni blagajnik Franc Jakob Ranilonitsch iz delavnice in kaznilnične blagajne. Poleg stavbenika Zulianija so bili pri zidanju kapele zaposleni obrtniki: kovaški mojster Jurij Grego- ritseh, ključarska mojstra Matija Guzer Praun in Tomaž Wischekh, mizarski mojster Hanže Jurij Grosser, steklar ski mojster Ferdinand Sondthueber. Tudi pozneje magistrat ni pustil kapelice na žab jaku v nemar. Oskrboval jo je z raznimi potrebšči nami za službo božjo, kar priča inventar z dne 28. apr. 1763. V njem stoji, da je imela kapelica tedaj podobo vstalega Zveličarja, parament, križ, dva sveč nika, dve usnjati blazini, povoščeno platno, dve ka nonski tablici, dva dolga platnena prta za čez oltar, kelih, dve masni srajci, masni plašč, štolo, manipul, portatile (oltar torej ni bil posvečen), dva para cina- stih kangelj s cinasto skledo. Inventar je napravil oskrbnik predilnice in delavnice Jožef Vehovic. 238 KRONIKA V novo kapelo so hodili maševat oo. frančiškani. Izmed njih se omenja o. Vincencij Merjaschiz (1754). Za vsako sv. mašo jim je šlo 17 kr. O bo žiču so prekajali kapelo in zavod ter med letom delili sv. zakramente nevarno bolnim šenklavški vikarji. Za božično opravilo so prejemali duhovniki in stolni cerkvenci 48 kr. Od leta 1772. do 1872. je bila hiša v Hrenovi ulici 17 v zasebni lasti. Nato jo je kupilo vojaštvo za vo jašnico, pozneje za transportno zbirališče. Potem je prešla v last justičnega erarja in mu služila za pre- iskovalnico. S preselitvijo arestantov v jetnišnico v novi sodni palači je bila dovršena ta njena naloga, kakor tudi usoda kapelice. Opuščeno je našel Radics (A. H. II, 40) takole: »Na dvorišču stoji (1909) nekdanja kapela šestero- voglata s 6 kamenitimi stebri; strop je obokan, z modro barvo poslikan, okrašen z zlatimi zvezdicami. Zunaj je bil napis: Marija dobrega sveta, prosi za nas! God je dne 26. aprila. Kapelica je bila prenov- ljea leta 1878.« Da je bila na dvorišču te hiše kdaj kapela, pomni zdaj (1934) nad 70 letna gospa Katarina Rihtar, ki stanuje tu že 27 let. Po njeni izpovedbi je stala ka pela blizu lipe; bila je šesterovoglata, vedno zaprta. Bahovčevi, predzadnji tukajšnji gospodarji, so hra nili v nji vrtno orodje. Naposled so jo podrli in njene ostanke odpeljali nekam na kmete. Kdaj se je to zgodilo, ali pred vojno ali po vojni, ne ve. G. Josip Bahovec je povedal tole: Prostori med šestimi kape- ličnimi stebri, ki so bili iz tolčenega podpeškega kamna, so imeli lesene stene, ki jih je bilo mogoče vselej odstraniti, kadar je bila služba božja, tako da so ji lahko prisostvovali vsi jetniki kar z oken svojih celic. Naslednica je kapela Matere božje vedne pomoči v justični palači.