X
Stano Kosovel: Stvarjenjc.
X
Stano Kosovel:
Stvarjenje.
i.
Zemlja je mrtva, vode stoje,
v brezmerju ležijo globoke teme,
in skozi nje
ne temen krik, ne preplašen vihar
ne gre;
mednje
ne zgubi perutnic se udar,
ko mirni let nad njimi vrši;
vse tiho, vse temno: eonov ni, vekov, ne dni...
Zemlja stoji, voda stoji, tema stoji...
Visoko, visoko Bog leti;
oddaleč hrumi, oddaleč grmi,
zamolklo in kakor strašen požar
nad mrtvim brezmerjem vstane vihar,
svoj jadrni voz vedno nižje podi,
nad mrtvim brezmerjem obtiči;
in kakor da žitje zaplalo je v snov
iz polnih, zdravih pljuč,
ukaz se glasi izmed bliska gromov:
Bodi luč in nebo,
naj se vode zbero, celina od njih naj se oddeli, — požene zemlja naj kali, in hrani, kar leta nad njo, kar plava v vodah, kar hodi po nji...
V tihem začudenju so se odprle oči
v svetlo predjutro z vprašanjem: Od kdaj?
In zazvenelo je od vseh strani:
Od vekomaj...
Intermezzo: Kratka legenda.
Kaj je bil nekdaj ta lepi svet, kaj je bil nekdaj ta lepi cvet? Ali oba sta od vekomaj, ali od včeraj, ali od zdaj?
—   287   —
Stano Kosovel: Stvarjenje.
X
Svet je bil pust kakor gola plan, cvet odpovsod je bil s temo obdan, mrtva sta tamkaj ležala oba, dokler sta bila brez duha.
Toda kot vsemu doteče čas, prišel i svetu je božji ukaz: Vzdrami se! — In svet se je zavrtel, in na svetu je nežno i cvet zadehtel.
II.
Vse je živo, vse brsti, v drevju ptičev nebroj žgoli, skale so polne prozornih vod, nad čermi kroži siva perot, čez travnik se vije srebrn pas, na polju raste poln klas.
A glej, nikogar ni, da bi plel, a glej, nikogar ni, da bi žel, koder je božji glas oral, koder je božji čas sejal; rastlin in živali je več ko dni, a vendar nobeni imena ni.
In dolgo se misel ne rodi... A ko se rodi, še jasna ni; globoko nekje se nekaj mojstri, in teše, in kleše, in hoče ven,
kot da je ptič, za luč rojen. In naenkrat odpre se pot, od sebe zgane se perot, pred njo vihar beži, beži, rjovenja poln je črni les, tema pokrije vid počez in glina kakor list drhti:
Pokonci! Bodi prvi mož, in žena bodi cvet vseh rož!
—   288   —
X
Stano Kosovel: Stvarjenje.
X
Ves svet je tvoj —
zagospoduj!
In meni le svoj duh daruj!
In godba gre med prvi par, in par ugane sladki čar, in takrat vstane šesti dan od božje volje v svet poslan.
III.
Končano je, končano je,
v enoto stvarstvo zbrano je!
Na grom besed
v svetovju je zavladal red . ..
Solnce sije,
dež rosi,
zemlja pije
in rodi,
ogenj greje —
veter veje
in hladi,
zvezde kažejo pot v temi...
Tiho, prav tiho se noč dani;
v jutranji rosi še slavec svoj spev gostoli,
tiho se zemlja iz sna budi;
in v čudu planejo kvišku oči —
v oblakih gori,
vse stvarstvo drhti,
in ena beseda, slajša ko med
pade na svet:
Svet! ...
In od zemlje kipi
v blagoslov
kot odgovor zvonov:
Svet, svet, svet si ti, o Gospod — Bog Sabaot!...
—   289   —                                     19