Lahko potrka na okence, in kmalo zasliši materin glas : „Kdo je 
zunaj?" 
Veselja skorajj,^ne more odgovoriti. „Jaz sem jaz, le urno 
odprite!" 
Vrata se odpro. „Jezus, Marija! Ali si ti, Janez? Moj Bog, 
kakošen pa si? Saj vse od tebe cerljal" tako govori starka, in objema 
sina, ki si je ga že davno mrtvega mishla. 
Ne bom popisoval veselja maternega, ne radosti sinove ; ne bom 
pravil, kako pazljivo je mladi junak poslušal pripovedajočo mater, 
kako hudo gospodari sovražnik po deželi in koUko imajo pretrpeti ; 
tudi ne, kako se je stara mamka čudila, ko ji je sin nevarno pot po­
pisoval, po kterej je do nje prišel. — Ura je minula kol trenutek. Sin 
se je moral ločiti; še enkrat se objamela, še enkrat poljubi vojak 
mamico ter se poslovi — znabili za zmiraj. 
Tudi zdaj mu ne kaže po drugi poli nazaj, kot čez Savo. Mali 
sicer brani, pa kaj se če, on mora čez: če ga tu francoska straža 
zapazi, zgubljen je. Še enkrat seže materi v roko, potem plane v 
vodo. Mamica gleda za sinom, oj kako se ji strahu trese srce, da 
bi ga kaka nesreča ne zadela. Nepregibno ga spremljajo njene oči. 
Precej daleč že je priplavaj komaj ga še viditi more, kar 
zadoni v tamno noč strašni „qui vit?" francoske straže. Strahu se 
strese mali. Straža se približa, zopet doni strašni klic, mamica vidi, 
kako eden vojakov na Savo kaže, še enkrat zadoni: „qui vil?" — in 
skoraj trije bliski naenkrat se zasvetijo iz francoskih pušek — sredi 
potoka pa se zasliši mil glas — vojak je zadel — zgubljen! 
Kje bi vzel moči, da bi mogel popisali občutkov stare mamice 
o tem pogledu? Roke stegne proti vodi, meni, da bo sinka objela — 
rešila, sklone se naprej — voda zašumi In — nemili valovi pokopljejo 
tudi staro drago mamico ! 
Drugi dan so našli vaščani na bregu dvoje utopljencev. 
Mythologiciie starice. 
(Zapisal Dav. Trstenjak.) 
1. O kamnn. 
Kamen je po narodnih slovenskih pripovedkah podoba slrahii in 
, žalosti. Po slovenskih krajih se kaže več kamnov, v klere je Bog 
ljudi spremenil. Na Pohorju kažejo kamen, v kterega je Bog človeka 
spremenil, ker je v nedeljo na mlin vozil; v 'drug kamen pa je bil 
pastir spremenjen, ker ni hotel poklekniti, ko so mašnik sveto rešnje 
Telo bolniku nesli. 

Ko se dva sovražnika pomirita, vzameta vsak en kamen v roko 
in ga vržeta v vodo v znamenje, naj zgine, kakor kamen v globočini 
vode, tudi njeno sovraštvo. Posebno čislajo Pohorci votle kamne, v 
kterih so nekdaj bele žene počivale. 
1, • • v;-
2. O soli. ^ i^^^^ 
Sol je pri Slovencih še sedaj znamnje prijatelstva in zvestobe. 
Znano je, da Rusi svojemu caru, kedar pride v kako mesto, s kruhom 
in soljo postrežejo. Slovenec položi še dan danes gostu, ko mu stopi 
v izbo, hleb kruha in soli ne mizo. Sol razsipati je znamenje 
prelomljene prijaznosti. Primeri nemško prislovico: „Das Salz ver­
schütten". Tudi pri starih Rimljanih je bilo znamenje nesreče, če je 
kdo pri mizi sol razsul (Arnobius, adversus genlcs II, 67). 
3. O kutini. 
Kutina je bila pri Slovencih erotičen symbol. Če gre fant v 
snuboke in mu starši obljubijo hčer, daruje jej kutino. Tudi pri Srbih 
je ta sad symbol ljubezni, kakor se iz narodne srbske pesmi vidi, 
ktero je Götze (Serb. Hochzeitlieder, str. 113) v nemško prestavil. 
Dotični vrstici se glasite : 
.Ward ihm plötzlich so verliebt zu Muthe, 
Warf er ihr zu den Apfel und die Quitte." 
Ta sad je bil tudi pri Rimljanih boginji ljubezni posvečen, (Voss 
zu Virgils Eklog. II, 51) in sedaj tudi zapopadamo, zakaj je Solon 
novooženjenim zapovedal kutine jesti (glej Dierbach, Flora mythol., 
str. 104), preden so spat šli. 
4. O želvi. 
O želvi so menili Slovenci, da svoje mlade s samim po­
gledom izvali, zato slovenska prislovica : „Gleda, ko želva na svoje 
jajca". Tudi Polaki imajo enako prislovico. (Wurzbach, Sprichvv. der 
Polen, str. 199.)