STAREJŠI ŽENSKI SAMOSTANI V SLOVENIJI DR. MELITA PIVEC-STELŽ (Ponatis iz »Kronike« št. 3., 1. 1940.) LJUBLJANA 1940 STAREJŠI ŽENSKI SAMOSTANI V SLOVENIJI DR. MELITA PIVEC-STELR V teku 19. stoletja se je naselilo pri nas več ženskih redov in kongregacij, ki so doživeli velik razmah. Postojanke šolskih sester, usmiljenk, Marijinih sester, sester križarskega reda, frančiškank misijonark, šol¬ skih sester de Notre Dame itd. so tako številne, da ohsega njih naštevanje v novem občnem šematizmu katoliške cerkve v Jugoslaviji (Sarajevo, 1939.) 25 strani, in da zahtevajo posebno obravnavo. Zato smo se tu omejili na našo starejšo posest. Med starejšimi samostani samimi pa imamo tri sku¬ pine: stare samostane, ki ne obstojajo več, stare sa¬ mostane, ki še obstojajo, in samostane starih redov, ki so pri nas pa šele nedavno nastali. Razvoj redovništva v Evropi zaznamuje v glavnem tri dobe, kjer so se nove ustanove v mogočnem valu razširile po vseh deželah: prva je doba benediktin¬ skega reda in njegovih vej; druga je doba redov sv. Frančiška Asiškega in sv. Dominika; tretja je doba redov, nastalih po protestantizmu iz katoliške refor¬ me. Slovenija, košček srednje Evrope, kaže pri nasta¬ janju svojih samostanov iste poteze. Vendar benediktinke, ženski red sv. Benedikta, v naši zemlji niso prišle do polnega razmaha. 1043. usta¬ novi sicer sv. Hema v Krki na Koroškem samostan be¬ nediktink ; 1041. je ustanovljen samostan benediktink v Ogleju, 1278. v Trstu; 1332. omenja osamljena li¬ stina nune pri benediktinski opatiji Gornji Grad, usta¬ novljeni 1140.; in 1654. ustanovi Franc Knezič, gla¬ var na Trsatu, samostan benediktink na Reki. A krški samostan je ukinjen že 1072., ker so njegova bogata posestva služila za ustanovitev krške škofije, tudi stavbe samostana in njegove cerkve ni več, in vsi ome¬ njeni samostani so ob robu našega ozemlja in temu obrobnemu položaju ustreza tudi njihov manjši po¬ men za nas. Dominikanke, drugi red sv. Dominika, ustanovljene 1206., imajo pa pri nas tri močne postojanke: Vele- sovo, Studenice, Marenberg, vse tri ustanovljene v prvi polovici 13. stoletja od domačih plemiških rodbin. (Radi noše: bei habit, črn plašč, črn pajčolan, so ime¬ novali dominikanke bele nune.) Velesovo (lat. vallis S. Mariae, nem. Michelstetten) pod štefanjo goro so ustanovili 1238. gospodje s Kam¬ na, ministeriali andeških grofov, in sicer bratje Ger- loh, Valter in Veriand, Rikca, vdova pokojnega brata Berona s sinom Veriandom, in Marjeta, hči pokojnega brata Henrika. Podarili so svojo lastniško cerkev sv. Marjete z dohodki in se odpovedali patronatski in od¬ vetniški pravici. Patriarh oglejski Bertold je ustanov¬ no pismo potrdil, podelil samostanu nižjo sodno oblast in samostanu vtedesil župnijo Šenčur; 1352. pa je pa¬ triarh Nikolaj še vtelesil župnijo Cerklje. Prve redov¬ nice so prišle iz samostana Ziegelhofen na Dunaju. Priorico so si volile same, patriarh je potrdil volitev v 8 dneh, če ni bilo pritožb. V redovnih zadevah so bile odvisne od dominikancev v Čedadu. Med nunami srečamo znana imena kranjskih plemiških rodbin n. pr. Turjačani, Ostrovrharji, Galenbergi, Lichten- bergi, Peteneki, Apfaltrerni, Ortenburžani itd. Premo¬ ženje samostana je stalno naraščalo po dotah, ki so jih vstopivše nune prinesle s seboj, in z dobrim go¬ spodarstvom (tako n. pr. niso trpele pustih kmetij) in postalo lepo zaokrožena posest. Samostan se je od¬ likoval po svoji dobrodelnosti do revežev (zlasti Ger- lohsteinova ustanova) in pri odkupu krščanskih ujet¬ nikov iz oblasti Saracenov. Podložnikom se je godilo dobro, tlaka ni bila velika (glavna je bila vožnja vina z Dolenjskega). Zato samostan tudi ni trpel od kmeč¬ kih uporov, pač pa od turških napadov (zlasti leta 1471. in 1472.), v katerih je služil grad Kamen (Frauenstein) kot zavetišče. 1504. je dovolil patriarh na prošnjo kranjskega plemstva ustanovitev zavoda za vzgojo plemiških hčera. Glede klavzure so imele nune z ozirom na nezdravo lego samostana dovoljenje do skupnega obiska gradu Kamna in pristave in po¬ dobno in te olajšave so ostale veljavne tudi po splošni poostritvi klavzure 1742. Notranja disciplina je bila vedno vzorna tudi v protestantski dobi. Samostan je nastopil proti osebam, ki so bile naklonjene prote¬ stantizmu, vendar je 1593. papeški vizitator patriarh Franc Barbaro našel samostan v rokah protestant¬ skega upravitelja, ki ga je odstavil. 1732. so začeli zidati novi samostan in novo cerkev, ki je bila 1771. dozidana. Pa že 1782. je postalo Velesovo žrtev odredb Jožefa II. o samostanih, ki se ne pečajo ne z vzgojo mladine ne s postrežbo bolnikov in so zato nekoristni za državo. Gospodarstvo je bilo tudi takrat v sijajnem redu (dokaz je tudi podrobni seznam vseh dajatev samostana velesovskemu župniku, napravljen za žup¬ nika Rahneta že po razpustu), saj je bilo Velesovo za Stično najbogatejši samostan na Kranjskem. Zadnje bele nune so dobile dovoljenje, da ostanejo do smrti v samostanu, kamor so se preselile tudi nekatere kla¬ rise iz Mekinj. Prazno poslopje je država najprej po¬ rabila za vojaško bolnico, do 1826. kot sedež okrajne gosposke; 1850. se je vselil velesovski župnik; isto leto je nastal načrt doma za opešane duhovnike, a ostal je načrt; 1881. so podrli zadnji del, ker ga niso mogli vzdržati; in 1892. se je vselila še šola. Ostala je cerkev s krasnimi slikami Kremser-Schmida in stara božja pot. Studenice pri Poljčanah (lat. fons gratiae, nem. Mariengnadenbrunn) v dolini pod Bočem je usta¬ novila leta 1237. Sofija Rogaška, hči Alberta Roga¬ škega in vdova Rikerja iz Junske doline, in njej sta se VELESOVSKI SAMOSTAN DOMINIKANK DO 18. STOL. 151 BIVŠI VELESOVSKI SAMOSTAN DANES pridružila njena sestra Rikica, žena Otona Ptujskega, in njen brat Henrik Rogaški. 1251. je patriarh Bertold ustanovo potrdil, samostan je bil postavljen in cerkev posvečena Marijinemu Oznanenju. Od kod so prve re¬ dovnice prišle, ni znano; v redovnih zadevah so bile odvisne od dominikancev v Ptuju. Patriarh je samo¬ stanu vtelesil župnije Slivnico, Poljčane, Laporje in po darilih, dotah in ustanovah v 14. in 15. stoletju so postale Studenice tako bogate, da so veljale kot naj- bogatejši samostan na Štajerskem. A 200 let trpi sa¬ mostan radi turških napadov, bojev med celjskimi grofi, Habsburžani in Ogri ter kmečkih vstaj. Večkrat so morale redovnice bežati v utrjeno Bistrico, kjer jim je cesar Friderik III. podaril hišo kot zavetje. V 16. stoletju pa usihajo poklici med plemkinjami, dru¬ gih niso sprejeli in samostan je skoro izumrl. Nadvoj¬ voda Ferdinand je nato naselil nune iz drugih samo¬ stanov, a zdaj se je pojavil duh protestantizma. Tako je prednica Uršula Zeirer izročila službo oskrbnika protestantu in nastavila na vtelesene župnije prote¬ stantsko misleče duhovnike. Bila je odstavljena; a njena naslednica je celo zapustila samostan. Vršila so se že pogajanja, da bi samostan ukinili in njegove bogate dohodke porabili za ustanovitev jezuitskega kolegija, a končno se je vendar patriarh potegnil za obstoj samostana, nova prednica je napravila red in prihodnja vizitacija je poslala zelo povoljno poročilo. 1635. je samostan silno trpel od kmečke vstaje, ven¬ dar je v 17. stoletju zidal podružnici sv. Treh 'kraljev in sv. Lucije in povečal tudi samostansko cerkev, ki je takrat dobila drug naslov: Sv. Trije kralji. V tem in v naslednjem stoletju je bilo med nunami tudi več hrvatskih plemkinj. 1782. je zadel samostan razpust. Redovnice so se dale večinoma sekularizirati (to je, škof jih je odvezal od obljube skupnega življenja) in šle so živet od pokojnin, ki jih je vlada izplačala iz verskega fonda, k svojim sorodnikom. 1788. je požar uničil del samostanskega poslopja. Pozneje je država prodala samostansko posestvo, ki je šlo iz roke v roko in postalo končno last rodbine Sparovitz. Marenberg v Dravski dolini sta ustanovila 1251. Seifrid Marenberški in njegova mati Gizela, vdova Alberta Marenberškega, pod svojim gradom na Pr- vanjski kmetiji. Samostan in cerkev sta bila posve¬ čena Marijinemu Oznanenju. Žena Seifrida, Riharda roj. grofica Klam, je pomnožila darilo in kralj Otokar Premisi je vzel 1272. novi samostan v svoje varstvo. Vendar je bil še isto leto ustanovitelj Seifrid v Pragi obglavljen radi veleizdaje. Od kod so prišle prve re¬ dovnice, ne vemo. Priorico so si volile pod nadzor¬ stvom škofa ali njegovega komisarja, škof jo je po¬ trdil. Redovnice v Marenbergu so pripadale skoraj iz¬ ključno plemiškim rodbinam štajerske in Koroške in do 16. stoletja je vladala v samostanu dobra disci¬ plina, ki je pa v dobi protestantizma znatno popustila: dve priorici so odstavili radi nravstvenih prestopkov, klicali so novo priorico iz Gradca, ki pa je kmalu umrla, in šele pod njeno naslednico se je vrnil no¬ tranji red. Tudi zunanje je trpel samostan večkrat od Turkov in od požarov, 1620. pa je bil v strahu pred kmečkimi upori. 16i9. je bilo staro poslopje že po¬ drtija in začeli so zidati novo poslopje, dozidano 1666. — Znak notranje okrepitve je tudi, da je 1666. lavan¬ tinski škof Sebastian Potting klical korske sestre iz Marenberga za svojo novo ustanovo v Mariji Loreto pri Sv. Andražu v lavantinski dolini. Bil je pa to majhen samostan, v slabem gospodarskem položaju, ki se je vzdržal le s pomočjo materne hiše Marenberga. Pri razpustu 1782. so bile v M. Loreto le 3 redovnice, ki so jih poslali k elizabetinkam v Celovec. Cerkev je ostala, samostansko poslopje pa so določili za seme¬ nišče lavantinske škofije, končno pa je prišlo na prodaj. — Marenberške redovnice so tudi 1782. za¬ pustile razpuščeni samostan in šle večinoma k svojim rodbinam. Cerkev so podrli, kamenje porabili za zida¬ nje hiš v Marenbergu. Samostansko poslopje so po¬ rabili najprej, v francoskih vojnah, kot vojaško bol¬ nico, pozneje je postalo deželna hiralnica, končno je prišlo v privatne roke. Stavba je deloma postala raz¬ valina, 1939. je požar uničil še del stavbe. Del, ki je ostal, je zdaj stanovanjska hiša in prizidali so na mestu bivše cerkve tovarno (usnjarno). Klarise, drugi red sv. Frančiška Asiškega, ustanov¬ ljene 1212. od sv. Frančiška in sv. Klare (noša pri nas: rjav habit in plašč, črn pajčolan; tako so nasli¬ kane v Škofji Loki, v uršulinski kroniki in na hodni¬ kih), so imele pri nas 6 naselbin: Mekinje, Št. Vid ob Glini, Celje, Škofja Loka, Ljubljana, Gorica, prve 4 iz 14. stoletja, zadnji 2 iz 17. stoletja. Mekinje pri Kamniku sta ustanovila 1300. Sigfrid in Elizabeta Galenberška. Odpovedala sta se patro- natski pravici nad cerkvijo, posvečeno Marijinemu Vnebovzetju, a pridržala zase in za svoje naslednike zavetništvo nad samostanom. In kakor je zveza z Ga- lenbergi samostanu silno koristila, tako je vendar BIVŠI SAMOSTAN DOMINIKANK V STUDENICAH 152 pozneje nastal radi tega dednega zavetništva dolgo¬ trajen spor. Duhovno vodstvo samostana so imeli frančiškani. Redovnice so pripadale kranjskim ple¬ miškim rodbinam, opatica je bila 1579. dvignjena v prelatski stan — grbi opatic so še zdaj ohranjeni v cerkvi — in samostan je postal po darilih in dotah zelo bogat. A protestantska doba je tudi tu zrahljala samostansko disciplino. 1593. je bila opatica Suzana Gornjegrajska odstavljena in prepeljana v Velesovo, sicer ne toliko radi protestantske miselnosti, temveč ker je pustila takratnega oskrbnika Galenberga, ki je bil protestant, gospodariti s premoženjem samostana na način, ki ni bil v korist samostanu. Suzana se je po enem letu vrnila v Mekinje, a njena naslednica ni imela lahkega stališča, šele 1681., z razsodbo cesarja Leopolda, je bil zaključen spor radi zavetništva v ko¬ rist Galenbergov. Po tej sodbi je Žiga Galenberg 1686. sezidal novi samostan, ki stoji še danes nespremenjen, ki pa je že 1782. zapadel razpustu. Št. Vid ob Glini na Koroškem je bil ustanovljen med 1320. in 1330. od Konrada Aufensteinskega in njegove žene Diemut v Feldkirchenskem predmestju. Povečal je svojo posest z volili in nakupi, a leta 1543. poročila o njem usahnejo; po vsej verjetnosti je ta¬ krat prenehal in bil spremenjen v bolnišnico, ki se SAMOSTAN KLARIS V ŠKOFJI LOKI je vzdrževala z njegovim premoženjem. Bolnišnica sa¬ ma je prišla v 17. stoletju v last jezuitskega kolegija v Celovcu. Ohranjena pa je še stavba — zdaj trgovina — z ostanki fresk. Celje omenja osamljena listina iz l. 1329.: volilo cesarice Elizabete, vdove Friderika Lepega, samosta¬ nu klaris v Celju; drugih poročil o tem samostanu ni¬ mamo, pač pa obstoja še ustmeno izročilo, da je bil v eni stranskih ulic nunski samostan. Škofjo Loko je ustanovil, pod gradom, 1358. kamni¬ ški župnik Otokar Blagoviški. škofjeloški župnik pa je naložil ustanovitelju oz. samostanu trde pogoje —• bil je namreč takrat čas nasprotstev med svetno in redovno duhovščino radi večje priljubljenosti redov¬ niških cerkva. Samostan ni bil nikoli tako bogat ka¬ kor mekinjski, dvakrat, 1458. in 1660., je pogorel, a samostanska disciplina je bila vedno vzorna, kar je zlasti pohvalila vizitacija 1. 1593. V seznamu imen prednic in redovnic se nahaja več meščanskih imen kakor v drugih samostanih. 1782. so jožefinske od¬ redbe zatrle tudi Škofjo Loko, del klaris pa je pre¬ stopil k uršulinkam. V Ljubljani so položili temeljni kamen za samostan klaris 16b8. Ustanovitelj je bil Mihael Friderik Hiller, doktor prava, ki je zapustil 60.000 fl. v ta namen. BAROČNA LJUBLJANA S SAMOSTANOM KLARIS IN URŠULINK 153 1. Ljubljana — cerkev. 2. Ljubljana — samostan. 5. Varaždin. 6. Zagreb. URŠULINSKI SAMOSTANI Samostan je stal ob sedanji Tyrševi cesti, kjer je zdaj Ljubljanska kreditna banka, cerkev pa je stala ob se¬ danji Aleksandrovi cesti. 1656. so blagoslovili cerkev, prve 4 nune so prišle iz škofje Loke. 1671., ko sta bila Peter Zrinjski in Frančišek Frankopan radi zarote obglavljena, je vlada zaprla tudi vdovo Ano Katarino Zrinjsko, sestro Fr. Frankopana, in jo hotela izročiti samostanu ljubljanskih klaris v varstvo. A one so se odločno branile in izjavile, da se raje vse izselijo, tako da je vlada od svoje namere odnehala. (Ana Katarina Zrinjska je bila potem zaprta v samostanu graških dominikank, kjer je pa že 1673. umrla.) Ko so ljub¬ ljanski samostan klaris 1782. ukinili, je zapisnik zlasti podčrtal njegovo obsežno ekonomijo. Poslopje je postalo vojaška bolnica in provijantno skladišče in to ostalo do zidanja bloka Ljubljanske kreditne ban¬ ke, palače Viktorije, Praštadione in Poštne hranilnice. Deželni stanovi v Gorici so že 1623. želeli ustano¬ vitev samostana klaris, a šele čez 30 let, 1653. je bilo poslopje gotovo in gospodarska podlaga ugotovljena. Glavni doprinos je tvorilo volilo barona Chiesa, cesar in stanovi so prispevali; duševni vodja akcije za usta¬ novitev pa je bil kapucin Janez Krstnik d’ Este. L. 1782. je prineslo ukinitev samostana. Če poleg zunanje zgodovine teh samostanov, ki smo jih dozdaj navedli, kratko pregledamo notranjo zgo¬ dovino, lahko ugotovimo nekatere skupne poteze: čim starejši je samostan, tem trdnejši je; čim manj vpli¬ vov od zunaj — zavetništvo je bilo vedno dvorezen meč — tem boljše za samostan. Disciplina je popustila, ko so začeli gledati samostane ne kot hiše molitve in samoposvetitve, temveč kot oskrbovališča plemiških hčera, doba protestantizma je ta razvoj pospešila, doba katoliške reforme pa je prinesla ozdravljenje. (Ena izmed pridig slovečega kapucinskega pridigarja Janeza Svetokrižkega v njegovem »Sacrum Promptu- arium« nam živahno pokaže, kako je »gnadliva go¬ spodična Gertrudiš grafinja von Turna« bila pre¬ oblečena v enem izmed samostanov klaris.) Ukinitev 1. 1782. je zadela skoraj vse samostane v polnem raz¬ mahu: gospodarstvo je bilo odlično urejeno, število redovnic in naraščaja je bilo zadovoljivo. V samosta¬ nih je cvetela umetnostna obrt — zlasti znan je škofjeloški samostan klaris radi vezenja paramentov in izdelovanja voščenih kipcev — in vsi samostani so imeli obsežne arhive in velike knjižnice, ker so nune mnogo prepisovale. O vsem tem nam je malo ohranjeno': rokopisi iz Marenberga in knjige iz Studenic so v graški univerzitetni biblioteki, ljubljan¬ ska univerzitetna (biblioteka pa nima nobene knjige iz Velesovega ali Mekinj, čeprav se knjižnice ome¬ njajo v zapisnikih oz. inventarjih ob razpustu. Brž¬ kone so bile prodane branjevcem, 1 funt 8 0 za 1 kr. -— kakor eden komisarjev poroča. Tudi trnjeva pot praznih poslopij iz roke v roko je pri večini ista. Poleg močnih skupin dominikank in klaris moramo omenjati bolj osamljena pojava elizabetink in cele- stink. Elizabetinke, sestre za strežbo bolnikom (noša: rjav habit, črn pajčolan), ki pripadajo 3. redu sv. Frančiška Asiškega, so dobile 1710. svoj samostan v Celovcu. Ustanoviteljica je Celovčanka Marija Katini. 4 sestre so prišle iz Gradca in prejele prvo volilo gro¬ fice Terezije Wagensberg, 12.000 fl., za 4 bolniške postelje. V začetku so živele v hiši ustanoviteljice, po- * Tako hrani magdalenski samostan v Studenicah: Urkundenbuch des Klosters Studenitz. Angelegt im steier- markischen Landes Archive 1888, A. Hgtrek, Zur Ge- schichte der Chronologie der Priorinnen, in 4 listine; župnišče pa: Bruederschaft Buech Der Gnadenreichen Und Aller Orthen Florierenden Erzbruederschafft des Allerheilligisten Rosen Cranzes Welliche widerumben mit miiglichster Solemnitat und Caeremonys Aaf lang Eyfriges Betrachtung und Begehren der Woll Ehrwiirdigisten in Gott geistlichen Frauen Frauen Marie Johannae Geborne Was- sermanin Auch Ihrer vorgesezter Geistlichen Obrigkeit Einwilligung, Ihro Hochwiird. und Gnaden Frauen Frauen Mariae Annae Vettschacherin, Ord. S. Dominici, derzeits hochmeritierten Frauen Priorin In dem wiirdigen Gott- haus und Jungfrauen Closter bey unser Lieben Frauen Gnaden Brunn zu Studenitz Renoviert den 4. April Do- minica Passionis Durch den Woll Ehrwiirdigen Vatter, unnsers Heilligen Prediger Ordens Fratrem Georgium Sailler, derzeits Priorem zu Pettau. Anno 1688., in Žup¬ nijsko kroniko Studenic. — Stara knjižnica uršulinskega samostana v Ljubljani pa hrani nekaj knjig iz ljubljan¬ skega samostana klaris (pa samo majhno število, mnogo več iz ljubljanskega kapucinskega samostana). 154 časi se je povečalo število sester in bolniških postelj. 1720.—1730. so zidale Elizabetno cerkev. Pozneje pa so nastali hudi časi in obstoj zavoda je bil v nevar¬ nosti. Zavod je rešila nadvojvodinja Marijana, hčerka cesarice Marije Terezije, ki je od 1781. do svoje smrti 1789. živela pri samostanu in mu tako izdatno poma¬ gala, da velja kot druga ustanoviteljica. Takrat je narastlo število postelj na 24. Kot koristna ustanova je zavod tudi prestal 1. 1782. in se počasi še povečal. Prav zanimiv primer pa imamo v Beljaku. Tam je 1751. 5 žen sklenilo pogodbo za doživljenjsko skupno življenje in cerkvena oblast je pogodbo potrdila. Ku¬ pile so hišo, otvorile šolo za deklice, ki je postala 1776. normalna šola, in se 1788. preselile v razpuščeni minoritski samostan, število članic je naraslo. A pri¬ šla je francoska zasedba in 1810. je združenje, ki še ni bilo samostan a imelo v sebi osnovo za samostan, prenehalo. Celestinke (noša: habit bel, plašč sinjemoder, od¬ tod ime, prvotno ime anuncijate) pa so se naselile v Mariboru. Ustanovila jih je 1604. bi. Marija Viktorija Fernari pri Genovi. Cesarica Eleonora, vdova Ferdi¬ nanda II., je ustanovila tak samostan 1646. v Steyru in od tam so prišle 1760. 3 sestre v Maribor. Ustano¬ viteljica mariborskega samostana je bila Marija Ka¬ rolina r. Manzador. 1759. je dobila dovoljenje cesarice Marije Terezije za samostan in za dekliško šolo na stroške samostana. Kupile so hišo na Koroški cesti, jo dale prenarediti za samostan in šolo in prizidale na severni strani ob Gospojni ulici (stara Frauen- gasse) cerkev Marijinega Oznanjenja. Pa že 1782. so morale zapustiti ukinjeni samostan. Poslopje so naj¬ prej določili za vojašnico, 1814. pa prodali kresiji. Cerkev je bila tudi prodana, 1865. je postala prote¬ stantska molilnica. Zdaj je zopet v privatnih rokah, palača Godl-Lonoy. Doba katoliške reforme je stavila v ospredje važ¬ nost vzgoje mladine in kakor je skrbel za vzgojo moške mladine novo ustanovljeni jezuitski red, tako je skrbel za vzgojo ženske mladine novo ustanovljeni uršulinski red, in s tem pridemo do tretje močne skupine pri nas. Uršulinke, ustanovljene 1535. od sv. Angele Merici v Bresciji z izrecnim namenom: pouk in vzgoja mladine, imajo na našem ozemlju 5 hiš, v časovnem redu: Celovec, Gorica, Ljubljana, Škofja Loka, Mekinje. Celovec vidi prve uršulinke 1670. Vid Baltazar Gri- ming je zapustil prvi kapital in deželni glavar je po¬ klical z Dunaja sestre, ki so stanovale v začetku v hiši grofice Ursenbockh in tam otvorile dekliško šolo. 1678. so se preselile v novi samostan poleg stanovske cerkve sv. Duha v Uršulinski ulici, šola se je razvila, srečno prebredla težave francoskih vojn in iz nje so po vrsti nastali: otroški vrtec, ljudska in meščanska šola, učiteljišče (od 1902.) in 8razredna gimnazija (od 1928.). Vse te šole so prešle 1938. v roke države, 1939. tudi sirotišnica, ki so jo imele od 1862. V Gorici je bil samostan ustanovljen 1672. po za¬ slugi sester Marije in Ane Bonosi. Z Dunaja je prišlo 5 redovnic, med njimi prednica Katarina Lambertina, ki je že uredila nove samostane v Pragi, v Gradcu in na Dunaju. Začetne težave so pa bile take, da so že mislile zapustiti Gorico, ko je srečen preobrat dal prostor, potreben za zidavo samostana in cerkve, ki SAMOSTAN KARMELIČANK NA SELU PRI LJUBLJANI je 'bila posvečena sv. Uršuli in blagoslovljena 1683. Prvotna šola je postala 1778. normalna šola, 1862. se je pridružilo učiteljišče. Vojna 1914.—1918. je uni¬ čila cerkev in samostan v Uršulinski ulici. Nova stav¬ ba se je zidala na drugem kraju, Via Palladio - Monte Santo, preselile so se tja 1927./28. Sedaj imajo sledeče šole: vrtec, ljudsko šolo, strokovno šolo, specialno šolo za vrtnarice, penzionat, razne tečaje. Ustanovitelja samostana v Ljubljani sta Jakob pl. Schellenburg in njegova žena Ana Katarina r. Hof- stetter. Schellenburg je dal na razpolago denar za nakup zemljišča in zidavo samostana in cerkve, ki je posvečena sv. Trojici. 1702. je prišlo 5 redovnic s prednico Margareto Eleonoro iz Gorice. Stanovale so v začetku v hiši ustanoviteljev. 1703. so se začasno preselile v Ederjevo hišo (poleg samostana klaris) in otvorile prvo javno dekliško šolo v Ljubljani. Schel¬ lenburg je med tem kupil 3 vrtove in staro hišo na Kongresnem trgu, kamor so se 1707. preselile. 1713. je bil položen temeljni kamen za samostan, 1718. za cerkev, ki je bila 1728. gotova, šola se je razvila zelo ugodno, celo čas francoske Ilirije ji je prinesel pohvalo. 1855. je bila šola 4razredna, 1871.—1883. 8razredna, 1894. sledi delitev v osnovno in meščansko šolo, 1884. otroški vrtec, 1894. učiteljišče in sedaj se izgradi gimnazija (dozdaj 6 razredov). V Škofji Loki so uršulinke prevzele 1782. ukinjeni samostan klaris, otvorile 1783. zunanjo šolo, ustano¬ vile posebne tečaje za deklice iz okolice, 1909. pa uči¬ teljišče. 1890. so kupile grad in ga preuredile. Zdaj imajo vrtec, osnovno in meščansko šolo, kmetijsko- gospodinjsko šolo, penzionat. Nekatere redovnice de¬ lujejo v misijonih. Mekinje je kupil ljubljanski samostan 1902. od lastnika barona Apfaltrerna. 1903. so otvorile 8raz- redno osnovno šolo, ki se je 1919. delila v osnovno in meščansko šolo. Tam je tudi nameščen skupni no¬ viciat jugoslovanske uršulinske province, h kateri spadata še samostana v Varaždinu (ust. 1703.) in v Zagrebu (ust. 1933.). Delu uršulink v šoli pa je treba dodati še njih obče kulturno delo. že druga prednica ljubljanskih uršu- 155 SAMOSTAN MAGDALENK V STUDENICAH link, Rozalija Lanthieri, je poklonila ustanoviteljici ge. Schellenburg majhen nemški molitvenik, deloma pre¬ vod iz francoščine, tiskan 1726. v Ljubljani. V škofje¬ loških šolskih poročilih so pesmice in igre v prozi, sestavki redovnic, v nemščini, a že 1850. pohvalijo Bleivveisove »Novice« »pravo ljubezen do domačega jezika gospej učiteljic v ljubljanskih nunskih šolah«. Josipina Štrus in Alojzija Petrič sta slikarici, učenki slikarja Langusa, Eleonora Hudovernik je skladate¬ ljica; Luitgarda Rihar je izdala 1902. Vrlo gospodinjo, Stanislava Skvarča, pesnica, isto leto Spomenico ob 2001etnici uršulinskega samostana v Ljubljani, Eli¬ zabeta Kremžar več zbirk pesmi; Klementina Kastelic pa je postavila s svojo knjigo Sv. Angela Merici in njeno delo spomenik za 4001etnico uršulinskega reda. Preostane še zadnja skupina samostanov. Zakon 22. decembra 1826. je v Avstriji zopet dovolil čisto kontemplativne redove in tako sta nastali pri nas dve naselbini tega značaja: karmeličanke na Selu in mag¬ dalenke v Studenicah. Karmeličanke (noša: habit rjav, pajčolan črn, plašč bel), ustanovljene 1452. od karmeličanskega generala J. Soretha in reformirane po sv. Tereziji španski, imajo pri nas karmel na Selu pri Ljubljani. Ustano¬ vila ga je Ljubljančanka Kristina Bernard 1889., prve redovnice so prišle iz karmela v Baumgartenu pri Dunaju. 1890./91. so zidali cerkev, ki je posvečena sv. Jožefu, po potresu 1895. so morale 1. nadstropje samostana na novo zidati. Naloga reda je molitev in žrtev za cerkev, zlasti za škofijo, kjer se nahaja samostan. Karmeličanke na Selu so izdale že vrsto prevodov in originalnih del duhovne vsebine, lani, 1939., ob 501etnici, pa Karmelske spomine. Magdalenke (noša pri nas: habit bel, pajčolan črn), nastale v 13. stoletju — ustanovitelj ni znan —, ko se je začela širiti prostitucija, imajo poleg samo- posvetitve svojih članic posebni namen, zadostiti za krivdo padlega ženstva. Zdaj obstojata samo 2 samo¬ stana tega reda: eden v Laubanu v Gornji Šleziji, ki je materna hiša za naš samostan, in Studenice. Polj¬ ske magdalenke so kupile 1885. opuščeni samostan dominikank. Vodijo lastno ekonomijo, korarice se pečajo tudi z ročnim delom, zlasti z izdelovanjem pa- ramentov. S tem smo končali naš kratki, nujno površni pre¬ gled, ker je zgodovina ženskih samostanov v Sloveniji zelo neenako obdelana, in smo se omejili na porabo tiskanih virov, še najbolj obdelano je Velesovo, v splošnem pa so arhivi v tem pravcu še malo preiskani. Delo v arhivih bi po vsej verjetnosti razkrilo marsi¬ katero zanimivo potezo ali marsikatero zanimivo osdbnost, saj spada delo teh samostanov ne samo v cerkveno, temveč tudi v kulturno zgodovino naše zem¬ lje. Vendar že ta površni pregled zadostuje, da nam pokaže glavne črte razvoja, ki se krije s splošnim raz¬ vojem, omenjenim v uvodu, a nastopa pri nas pozneje kakor drugod. Velike naselbine dominikank in naj¬ starejše naselbine klaris so ustanovljene daleč od mest in njihova gospodarska podlaga je naturalna. Mlajše naselbine klaris in vse ustanove mlajših redov pa imajo že mestni značaj in podlaga njihove ustano¬ vitve je denarna, že dominikanke in klarise se pečajo s poukom deklic, čeprav je ta pouk omejen na pri¬ padnice plemiških krogov, z nastopom uršulink se pa razširja krog učenk najprej na meščanska, potem na kmečka dekleta in sicer — v začetku — v času, ko so bile državne dekliške šole še prav redke. Končno lahko ugotovimo, da je število samostanov, ki so po¬ polnoma zginili, razmeroma majhno, del se je pa ohranil, v nekoliko spremenjeni obliki, v sorodnih rokah. Seznam literature Listine in regesti so raztreseni po več zbirkah. Večjih temeljnih del je malo, zato pa več krajših člankov in no¬ tic v splošnih delih in samostojno. Andrejka Rudolf - Franc Planina: Škofja Loka in njen okraj v luči gospodarskih in kulturnih prizadevanj. Škofja Loka 1936., 79. Ankershofen Gottlieb Freiherr von: Handbuch der Ge- schichte des Herzogthumes Karnten. Klagenfurt IV (1864.). Barle Janko: Kronologična vrsta velesovskih prednic. IMK IV (1894.), 237—242. Barle Janko: Velesovski župnik Jožef Rahne in njegovi dohodki. IMK V (1895.), 16—20. Bohinjec Peter: Velesalo. Zgodovinski in cerkveni opis. Kranj 1914., 32. Cren Giov[anni]: Sant 'Angela Merici e il suo Ordine (1540—1940). Brevi cenni storici. Gorizia 1940, 72. Czoernig Carl Freiherr von: Das Land Gorz und Gradišča mit EinschluB von Aquileja. Wien 1873. Dimitz August: Geschichte Krains. Laibach I (1874.), IV (1876.). Doye, Franz von Sales: Heilige und Šelige der romisch- katholischen Kirche. II. Anhang 2: Die alten Trachten der mannlichen und weiblichen Orden sowie der geist- lichen Mitglieder der ritterlichen Orden. Leikcig s. a. Eichhorn Anton P.: Das Frauenkloster des Ordens der H. Klara bei der Stadt St. Veit in Karnten. Car VIII (1818.), 45, 46. Feierlichkeiten, Religiose. Car 35 (1845.), 20. Fontes rerum Austriacarum. II/l. Wien 1849. Gruden Josip: Cerkvene razmere med Slovenci v 15. sto¬ letju in ustanovitev ljubljanske škofije. Ljubljana 1908., 146. Gruden Josip: Samostan Studenice v protestantski dobi. Arhivalni doneski. ČZN V (1908.), 163—168. Gruden Josip: Suzana Gornjegrajska. Epizoda iz reforma¬ cijske dobe. Po listinah iz furlanskih arhivov. Dodatek. Arhivalni doneski. IMK XVI (1906.), 121—128; XIX (1909.), 49—52. Gruden Josip: Zgodovina slovenskega naroda. Celovec 1912. 156 Hermann Heinrich: Handbuch der Geschichte des Her- zogthums Karaten in Vereinigung mit den osterreichi- schen Fiirstenthiimera. Klagenfurt. 1/4 (1849.). Hitzinger Peter: Stiftung des Klosters Michelstatten. MHK IX (1854.), 76—79. H[ohenauer] L... F...: Das Elisabethinnen-Frauen- Kloster zu Klagenfurt. Car X (1820.), 47, 49, 51. Hytrek Adolf: Sophie von Rohitsch und das Stift und Gotteshaus Studenitz. Studenitz 1895, 44. (S. A. aus Sud- steierische Post.) Innerhofler Adolf: Eine groBe Tochter Maria Theresias: Erzherzogin Marianna in ihrem Hauptmonument dem Elisabethinen - Kloster zu Klagenfurt. Jubelgabe zur Feier des 200 jahrigen Bestehens vom Elisabethinen - Konvent herausgegeben. Innsbruck 1910, 181. Jaksch August von: Die Aufhebung des Minoritenklosters in Villach und dessen fernere Schicksale. Car 85 (1895.), 137 151. Jaksch August von: Die versammelten Jungfrauen von Villach. Car 87 (1897.), 53—57. Jaksch August von: Monumenta historica ducatus Carin- thiae. IV/1, IV/2. Klagenfurt 1906. Jaksch August von: Zur Geschichte der versammelten Jungfrauen in Villach. Car 100 (1910.), 43—44. Janez Krstnik od sv. Križa: Sacrum Promptuarium Janeza Svetokriškega. Izbral in uredil Mirko Rupel. Ljubljana 1937 (Akademska biblioteka 7). Janisch Josef Andreas: Topographisch-statistisches Lexi- kon von Steiermark. Graz II (1885.). Kastelec Klementina O. S. U.: Sveta Angela Merici in nje¬ no delo. Spominska knjiga ob 4001etnem jubileju uršu- linskega reda 1535.—1935. Ljubljana 1935., 143. Koblar Anton: Drobtine iz furlanskih arhivov. IMK I 1891.), 1—38; II (1892.), 30—92; III (1893.), 16—27, 60—66, 101—109, 184—201, 244—252; IV (1894.), 13— 30, 73—78. Koblar Anton: Grofinja Ana Katarina Zrinjska in ljub¬ ljanske klarise. IMK X (1900.), 72—73. [Konzerte in der Elisabethinenkirche.] Car 30 (1840.), 3, 5; 53 (1863.), 23. Kordesch Leopold: Das Laibacher Kloster der Ursuline- rinnen. Blatter aus Krain. IX (1865.), 110—114. Kos Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. V (1201.—1246.). Ljubljana 1928. Kovačič Fran: K cerkveni zgodovini na Sp. Štajerskem v 17. stoletju. Iz bivšega patriarhalnega arhiva v Vidmu na Laškem. CZN XVI (1920.), 105—117. Kovačič Franc: Zgodovina Lavantinske škofije (1228.— 1928.). Ob 7001etnici njene ustanovitve. Maribor 1928., 489. Kovačič Fran: Studeniški požar 1. 1788. CZN II (1905.), 78—82. Krankenanstalt, Die, bei den F. F. Elisabethinnen zu Kla¬ genfurt. Car 53 (1863.), 143—144. (Kren Giovjanni]): II Monasterio delle Orsoline nei 250 anni di sua esistenza. Discorso detto ... nelle feste anni- versie il 4 e il 7 maggio 1922. s. 1. et a. (Lanthieri Maria Rosalia): Auserlesenes Handt-Biichlein Zu Nutz und Trost AUereinverleibten Briider und Schwe- stern der Hoch- Loblichen Bruderschafft Unter dem Schutz der Heiligen Jungfrau und Martyrin Ursulae, Ein frommes Leben und seeligen Todt zu erlangen. Aufgericht in der Kirchen der Allerheiligsten Drey- faltigkeit bei denen Wohl — Ehrvviirdigen Geistlichen Jungfrauen der Gesellschaft S. Ursulae zu Laybach. Laybach 1726, 132. Leksikon, Krajevni, dravske banovine. Ljubljana 1937. Mantuani Josip: Spomenik iz nunske cerkve v Loki. Carn N. V. VII (1916.), 146—150. Marian P.: Austria Sacra. Osterreichische Hierarchie u. Monasteriologie. Wien II/4 (1782.); III/5 (1783.); III/6 1784.). Milkowicz Wladimir: Die Kloster in Krain. Studien zur osterreichischen Monasteriologie. AOG 74/2 (1889.), 263—486. Nonnenkloster, Das, der Ursulinerinnen zu Laibach. Car- niolia I (1838./39.), 333—334. Orožen Ignaz: Das Bisthum und die Diozese Lavant. Mar- burg. I (1875.), II (1878.), III (1880.). Parapat Janez: Doneski k zgodovini samostana Velesov- skega (Michelstetten). LMS 1872./73. (1874.), 18—32. Pirchegger Hans: Geschichte Steiermarks. Graz I (1936.), II (1931.), III (1934.). Pokorn Franc: Donesek k zgodovini dominikanskega sa¬ mostana v Velesovem. IMK III (1893.), 177—184. Schell Jakob, von und zu Schellenburg und seine Stiftun- gen. Laibach 1843. Schmutz Carl: Historisch Topographisches Lexicon von Steiermark. Gratz IV (1823.). Schrey Raimund: Riickblick auf die ehemals bestandenen Kloster der Clarisserinnen in Krain, insbesonders auf jenes in Laibach. MHK (1860.), 59—61. Schumi Franz: Archiv fiir Heimatkunde. I. II. Laibach 1882—1887. Schumi, Franz: Urkunden und Regestenbuch des Herzog- thuins Krain. II (1200.--1269.). Laibach 1884 u. 1887. Secuiarfeier. — Kirchliche Jubelfeier. Car 27 (1827.), 46, 48. (Skvarča Stanislava): Gedenkblatt zur 200jahrigen Jubel¬ feier des Ursulinenklosters zu Laibach 1702—1902. Lai¬ bach 1902. (Skvarča Stanislava): Spomenica ob 2001etnici uršulin- skega samostana v Ljubljani 1702—1902. Ljubljana 1902. Spomini, Karmelski. Ob 501etnici samostana Karmeličank na Selu. 12. junija 1889—1939. Ljubljana 1939. Stele France: Politični okraj Kamnik. Topografski opis. (Umetnostni spomeniki Slovenije I.) Ljubljana 1922.— 1929. Stiasny Ljudevit: Kamnik. Zemljepisno-zgodovinski opis. Ljubljana 1894. Šematizam, Opči, Katoličke crkve u Jugoslaviji. Sarajevo 1939. Uršulinke — začetnice in širiteljice slovenske ženske kul¬ ture. Slovenec 1928., 101. Valvasor, Johann Weichard Freiherr von: Die Ehre des Herzogthums Krain. XI (1679.). Velesovo, božja pot na Kranjskem. Ljubljana (1872.), 40. Velesovo. Zgodovinski in cerkveni opis. Domžale - Groblje 1938. Vischer, Georgius Mathaeus: Topographia Ducatus Stiriae. Gratz 1686. Visitation, Eine papstliche, zur Zeit der Kirchenreforma- tion in Steiermark, Karaten und Krain. Laibach, Blatter aus Krain 1864, 167, 170/171. Wallner Julius: Notizen zur Schulgeschichte Laibachs vor der theresianischen Reform. MMK VI (1893.), 125—135. Wilde Franz: Haupttabelle iiber den Zustand der Unter- richts-Anstalten im Herzogthume Krain. MHK 1860., 63—72. Wolf Adam: Die Aufhebung der Kloster in Inneroster- reich. 1782—1790. Wien 1871. Zahn, Joseph: Urkundenbuch des Herzogthums Steier¬ mark. II. Graz 1879. 157