Glavna skupščina »Saveza lirvatskih učiteljskih društava". (Dalje). Milan Pejnovič, vadniški učitelj v Zagrebu, razpravlja o petletnicah, oziroma o praksi, po kateri izgubi ljudskošolaki nčitelj kvinkvenije, zlasti če službuje na kaki višji ljudski šoli, na vadnici ali na učiteljišču. Naslednji govomik je bil Ivan Kovačevič, učitelj vadnice v Petrinji, ki je razmotrival jako obširno vprašanje kakov uradnik je ljudskošolski učitelj, ter je poročal o nestrokovnem nadzorstvu šole po šolskih odborih in krajnih šolskih nadzornikih. Učitelji niso ne državni ne deželni ne občinski uradniki, . oni so po § 110. šol. zak. ,,javni činovniki", ali ta pojem je tako obsežen, da se pod njim more razumevati vse osebe, ki služijo javnim uvedbatn, tudi one nižje kategorije, kakor so n. pr. člani javne varaoati, eksekutorji i. t. d. Tako tedaj s pojmom ,,javni činovnik" ni položaj učiteljstva niti najmanj urejen, kakor to pri ostalem deželnem in državnem uradnistvu. Razpravljajoč razliko med učiteljstvom in uradništvom, navaja govornik zapostavljanje uciteljstva v materijalnem kakor tadi v moralnem položaju. Ne morem, da bi tudi ob tej priliki ne poudarjal, da uciteljstvo v svoji preveliki požrtvovalnosti in navdušenosti po strokovni popolnitvi dela na svojo gmotno škodo, pac pa na korist občine iu dežele. Ono je razea mnogih drugih institucij zamislilo in osnovalo učiteljska društva širom domovine. Ono pobaja skupščine teh društev kakor tudi glavne skupščine svojega nSaveza" v Zagrebn ob svojih stroških, ker so tudi doneski poedinih društev svojim delegatom zložili učitelji, četudi se zaraditega zadolžijo, oziroma oškodujejo in prikrajšajo svojo obitelj. Poročevalec dokazuje nato, da bi pravzaprav morala dežela, oziroma država skrbeti za učiteljske sestanke ter placevati dnevnino in potnino. Nadalje je omenjal, da se tudi pri odmerjanju selitvenih izdatkov prikrajšuje učiteljstvo na vse mogoče načine ter navajal več drastienih primerov. Razmotrival je vprašanje, čigar uradnik naj je ucitelj, ter prišel do zaključka, da bi pravzaprav moral biti deželni uradnik, seveda bi kot tak moral imeti tudi vse ugodnosti, deželnim uradnikom pripadajoče. Razen gmotnega zapoatavljanja je najvecja rana, iz katere nam krvavi srce, najvecja zavora našemu vozu, v katerem razvažamo Iu5 prosvete, ki nam drugače blago in sladko delo napravlja težavnejše, dejstvo, da je učitelj več nego kdo drugi podvržen vsakojakemu in nestrokovnemu nadzorstvu. Z rezkimi besedami je na podlagi mnogih dokazov obsodil delovanje krajnih šolskih svetov, ki bolj ovirajo nego pospešujejo delo učiteljstva. Tudi krajni šolski nadzornik je nepotreben. V smislu visoke naredbe o upravi Ijudskih šol bi moral krajni šolski nadzornik biti univerzum pedagoško-didaktiškega znanja, moral bi biti učitelj učitelju, ker se njegova nadzorovalna oblast razteza razen paznosti na zunanjost šole tudi na njeno notranjost t. j. na pouk, učno metodo, potem na nadaljno izobrazbo učiteljstva in na vse, kar je možno pospeševati notranje poboljšanje šole, zavoljo tega mora paziti na to, ali je zaradi uspešnega poučevanja več oddelkov v eni učni sobi primerno razdeljeno, kako učitelj poučuje ia z deco postopa, ali rabi predpisana učila ia knjige, ali v svojem stanu napreduje i. t. d. Kadar bi vse naše šole mogle imeti tako strokovno izobražene krajne šolske nadzornike, takrat bi brvaški narod bil najnaprednejsinazemeljskiobli, potem bine trebalo nadaljnih strokovnih nadzorstev, ne župnijskih, ne dež. nadzomikov. Tako veliko stevilo sposobnih strokovnjakov, ki bi zamogli biti učitelji učiteljem, bi bila največia dobrota za napredek in razvitek šolstva. V istini je pa vse drugače. Čemu tedaj tako nadzorstve! More li človek nadzirati posel, ki ga ne razume ? Ni li tak nadzorovatelj bolj v škodo kakor v korist? Ali je kje kak stan, ki bi ga nadzorovali oni, ki niti pojma o tem niniajo? . . . Od učitelja je odvisen napredek šole. Ako nima učitelj ugleda, je propadla šola, a kako ga naj ima, ko vsak otrok, vsak vaščan čuje in vidi, da učitelja njegov sosed — kmet — more nadzorovati, mu dajati navodila, ga opominjati in da se mu more ucitelj pokoravati?! Strokovni nadzoraiki so zato, da dajejo učitelju potrebna navodila, da ga opominjajo, če je potreba. Čemu jim torej nestrokovnjaki kvarijo njih poael? Moglo bi se nain reči, da se bočemo vsakemu nadzorstvu umakniti, a vendar nam ga je treba. Ravno zaraditega ker smo uverjeni, da naš stan potrebuje dosti in pravega — a ne škodonosnega — nadzorstva, nečemo, da bi se mu umaknili, nego nasprotno hočemo, da, prosimo, da se naše delo nadzoruje, a ne po organih, ki nimajo pojma o našem delu in o znamenitosti šole, nego po organih, ki so strokovno izobraženi in ki morejo z uspehom nadgledovati napredek sole in tudi daljno naobrazbo učiteljstva. Kakor duhovnike nadzoruje dubovnik, sodnike sodnik, gozdarje gozdar i. t. d., tako je edino pravo, da učitelje nadzoruje učitelj. Končno predlaga govornik, naj se uvede institucija okrajnih šol. nadzornJkov. Nadzorništvo bi bilo potem okrajno (kotarsko) županijsko ia deželno (zemaljsko). KovaČevičev obširni govor je bil burno odobravan, seveda smo posneli le jedro in nekaj stavkov, dasi bi ga radi vsega priobčili. Nato je prečital Milan Pejnovie peticijo na sabor kraljevine Hrvaške i Slavonije, ki ima izražene te-le želje : 1. Da se pravni, posebno gmotni položaj Ijudskega učiteljstva kraljevine Hrvaške in Slavonije uredi s posebaim zakonom; 2. da se učiteljstvu pripozna znacaj deželnib (zemaljskih) uradnikov z vsemi pravicami, ki so združene s tem položajem in da se izplačujejo iz deželne blagajnice, v katero bi občine vplačevale potrebne prinoae •, 3. da se učiteljstvo nižjih in višjih Ijudskih šol uvrsti v XI., X. in IX. plačilni razred s pra^om na povišanje vaakega petega leta v višjo stopnjo place, odnosno v višji plačilni razred \ 4. da se učitelji posebno nagrajajo za vodstvo šolske uprave; a za delo v opetovalnici da se nagrade, kakor za delo v obrtnih šolah; 5. da se orglaraka, odnosuo pevovodska služba povsem odstrani od učiteljske, in se vsak posamezen slučaj prepusti sporazumljenju učitelja z dotično cerkveno občino; 6. da se umakne § 152 šol. zakona z dne 31. vinotoka 1888., s katerim se z možitvijo učiteljica obenetn prostovoljno odpove učiteljski službi; 7. da se določbe o upokojenju deželnih uradnikov v popolnem obaegu uvedejo tudi pri učiteljstvu, ali pa tako, da se učitelji in učiteljice s popolno plačo upokojijo koncem 30. leta službovanja, a najbližnji rodovini neoženjenih učiteljev, odnosno samskih učiteljic povodom smrti podeli pokojniua; 8. da se razpustijo krajni šolski odbori in odpravijo šolski nadzorniki, a uvede strokovno okrajno (kotarsko) nadzorstvo ljudskih šol. — Ko je konštatoval predsednik, da je peticija sprejeta, je zakljueil izvenredno občno skupščino ter naznanil, da se vrši drugo jutro ob 9. uri oseumajsta glavna skupščina ,,Saveza".