(Človeški kapital, raziskave in razvoj ter rast produktivnosti: empirična analiza za Slovenijo
matjaž novak
Univerza na Primorskem, Slovenija
taja spaija
Podiplomska študentka Univerze na Primorskem, Slovenija
V pričujočem članku so predstavljene empirične ocene vpliva človeškega kapitala na rast produktivnosti dela v Slovenji. V raziskavi ne uporabljamo klasične metodologije za empirično očenje-vanje vpliva, temveč metodologijo, ki se sičer uporablja za analizo realne konvergenče. Razlika med obema metodologijama je, da v prvem primeru ni kriterija, po katerem bi lahko presojali nepristranskost dobljenih očen. Običajna metodologija namreč oče-njuje ekonomski pomen človeškega kapitala neposredno, kar pomeni, da za izračun potrebujemo ustrezne podatke o zalogi človeškega kapitala. Ker pa je človeški kapital v svoji osnovi nemer-ljiva kategorija, je končni rezultat zelo odvisen od načina očenje-vanja le-tega. V takšnih primerih je utemeljeno uporabiti metode, ki omogočajo očenjevanje vpliva človeškega kapitala na gospodarsko rast na posreden način - to je brez uporabe podatkov o človeškem kapitalu. Zato smo v našem primeru uporabili metodo oče-njevanja realne konvergenče (divergenče). Tako dobljene statične očene na sektorski ravni kažejo, da se temelji gospodarske rasti v Sloveniji v povprečju skladajo s teoretičnimi pričakovanji, kar samo potrjuje uporabnost predlagane metode empirične analize.
Kljucne besede: gospodarska rast, človeški kapital, raziskave in razvoj (r&r), produktivnost, tehnološki napredek
V ekonomski teoriji je priznana vzročno-posledična zveza med in-vestičijami v raziskave in razvoj (r&r) na eni strani (vzrok) in rastjo produktivnosti dela na drugi (poslediča). Vsebinsko to zvezo ekonomisti poznajo že dolgo, sistematično pa jo je z razvojem priznanega modela endogene gospodarske rasti v mehanizem gospodarske rasti vpeljal Romer (1990, 71-102). Njegov prispevek ostaja v našem času mejnik v razvoju teorije gospodarske rasti, saj se po kriteriju sistematičnosti in čelovitosti sodobna ekonomska teorija gospodarske rasti zaključuje prav z njegovim modelom. Od tega mejnika naprej
Uvod
so bili oblikovani številni alternativni koncepti. Vendar noben izmed teh še ni razvit do te mere, da bi predstavljal bodisi alternativo Ro-merjevemu modelu bodisi nadaljevanje evolucije teorije gospodarske rasti.
Bistvo Romerjeve razlage je endogeno pojasnjevanje tehnološkega napredka, ki je posledica razvoja novih tehnološko naprednih proizvodov. Obseg teh pa je neposredno odvisen od porajajoCih se novih idej. Tovarna idej so ljudje z njihovim Človeškim kapitalom. Prav na temelju teh dejstev Romer sklene, da je dolgoročno vzdržna gospodarska rast določene ekonomije mogoča le, Ce proizvede dovolj novih idej, jih uspešno pretvori v nove tehnološko napredne proizvode in se s tem zagotavlja tehnološki napredek.
Če zanemarimo pomislek (kritiko), da model uspešno pojasnjuje dolgoročno vzdržno gospodarsko rast samo za tiste ekonomije, ki so t. i. tehnološki voditelj (ang. technology leader), lahko sprejmemo tezo o vzajemnem učinku človeškega kapitala in r&r na dolgoročno vzdržno gospodarsko rast. Prav ta povezava je v zadnjem desetletju ali več izpostavljena množiči empiričnih testiranj, testiranje pa je tudi namen tega članka. V njem predstavljamo empirične očene o vplivu raziskav in razvoja v povezavi s človeškim kapitalom na gospodarsko rast v Sloveniji.
Vsebina članka je razdeljena na štiri sklope. Najprej na kratko predstavimo teoretično ozadje naše empirične analize. V drugem sklopu predstavimo metodo empirične analize, v tretjem njene ključne rezultate. (Četrti sklop je sklep.
Teoretična izhodišča
Osrednje vprašanje se nanaša na povezavo med človeškim kapitalom, tehnološkim napredkom (preko r&r) in rastjo produktivnosti. Pri tem velja izpostaviti, da namen tega članka ni razvijati genezo vsebine v triadi človeški kapital - proizvodna tehnologija - rast produktivnosti. Njegov namen je pregledno opisati že znana dejstva v ekonomski teoriji ter nakazati nekatere nove vidike in dileme.
Osnovni vidik teoretičnega izhodišča je utemeljen že v uvodu, kjer smo opisali v našem času najbolj popularno Romerjevo (1990) teorijo, ki r&r preko človeškega kapitala povezuje z dolgoročno vzdržno gospodarsko rastjo. (Človeški kapital je v ekonomiji definiran kot vsota znanja, veščin in sposobnosti, ki so del vsakega posameznika (glej na primer Grah et al. 1989). (Človeški kapital je v re-sniči imaginarna spremenljivka, ki je ne moremo numerično izraziti. Za to uporabljamo nekatere približke, kot so leta šolanja, višina plače (osebnega dohodka), število let zaposlitve. (Človeški kapital je torej
posebna spremenljivka, ki kakovostno oplemeniti spremenljivko, ki meri obseg delovne sile. V ekonomski analizi tako pogosto govorimo o t. i. efektivnem delu, ki je neke vrste kompozitna spremenljivka -zmnožek števila delavcev in njihovega človeškega kapitala.
Kljub temu daje efektivno delo zgolj ekonomska spremenljivka, ki predstavlja zmnožek števila delavcev in indeksa človeškega kapitala, imata spremenljivki efektivno delo in človeški kapital z vidika ekonomske teorije različen pomen. (Človeški kapital je namreč vir proizvodnje novih idej, ki imajo to sposobnost, da postanejo del novega inovativnega proizvoda. Koliko novih idej v nekem narodnem gospodarstvu nastane, je odvisno predvsem od zaloge (človeškega kapitala v določenem gospodarstvu in manj od obsega efektivnega dela. Načeloma lahko obstajata dve gospodarstvi, ki imata enak obseg efektivnega dela, vendar nimata enake zaloge človeškega kapitala. Prvo gospodarstvo ima večjo zalogo človeškega kapitala, vendar manj delovne sile. Nasprotno ima drugo gospodarstvo več delovne sile, vendar je obseg človeškega kapitala na zaposlenega manjši. Na temelju primerjave lahko sklepamo, da bo gospodarstvo z večjo zalogo človeškega kapitala kljub enaki zalogi efektivnega dela glede na drugo gospodarstvo proizvedlo več inovativnih idej ter preko tega dosegalo večji tehnološki napredek in končno višjo stopnjo rasti produktivnosti dela.
Vendar opisani sklep ne drži v čeloti. Napovemo lahko zgolj, da bo ekonomija z večjo zalogo človeškega kapitala postala tehnološki voditelj, ne bo pa nujno dosegala višje stopnje rasti produktivnosti dela, v primerjavi z ekonomijo z enako zalogo efektivnega dela toda manjšo zalogo človeškega kapitala. Druga ekonomija morda res nima dovolj zaledja za primerljiv obseg proizvodnje novih idej, ima pa dovolj zaloge efektivnega dela, kije sposobno učinkovito pridobiti razvito tehnološko znanje iz države, ki je tehnološki voditelj. Govorimo o t. i. absorpčijski sposobnosti človeškega kapitala oz. efektivnega dela. (Ce je zaloga efektivnega dela dovolj velika, lahko taka ekonomija kljub relativno manjši zalogi človeškega kapitala učinkovito kopira najsodobnejše tehnološke rešitve države inovatorke. To pomeni, da so razlike v človeškem kapitalu pomembne zgolj za to, da pojasnimo vzrok, zakaj je ena ekonomija tehnološki voditelj. Vendar pa razlik ne moremo uporabiti za pojasnjevanje razlik v rasti produktivnosti dela.
Prav slednje dejstvo je vir motivačije, da se v ekonomskih analizah osredotočamo na analizo absorpčijske sposobnosti efektivnega dela in človeškega kapitala. S tem mislimo na njegovo sposobnost, da produktivno izkorišča razpoložljivo tehnologijo. Toda pri tem mo-
ramo bit pozorni na dejstvo, da so bila do sedaj predstavljena teoretična izhodišča zasnovana na t.i. makroekonomskem vidiku. V našem primeru pa makroekonomski vidik ni ustrezno izhodišče, ker se naša analiza osredotoča na različne sektorje narodnega gospodarstva. Načeloma sičer ne gre oporekati logiki, ki makroekonomsko razlago poenostavlja na sektorsko raven, kjer sektor z večjo zalogo (človeškega kapitala zagotavlja relativno večjo donosnost investičij v r&r. S tem ohranja privlačnost za investitorje, kar je nenazadnje komplementarni pogoj dolgoročno vzdržne gospodarske rasti. Sektor z manjšim obsegom človeškega kapitala se s tega vidika sooča s problemom dolgoročne stagnačije. Ker je zaloga človeškega kapitala manjša, v tem sektorju prej nastopi zakon negativne mejne produktivnosti investičij v r&r, kar seveda zavira pritok investičij in s tem dolgoročno vzdržno gospodarsko rast.
Kljub temu pa zgolj preslikava makroekonomske teorije na sektorsko raven ni utemeljena. S teoretičnega vidika je za sektorske analize bistveno primernejša mikroekonomska teorija. Razloga za to sta dva. Prvič, neoklasična sinteza je razdeljena na mikroekonomiko in makroekonomiko, sistematične teoretično utemeljene povezave med njima pa ni. Drugič;, ob pregledu podatkovne baze o izvirnih znanstvenih člankih ugotovimo, da obstaja obsežna zaloga člankov, kjer človeški kapital ni edina ključna komponenta za rast in razvoj podjetja, ampak predstavlja zgolj sestavni element širše spremenljivke. Spremenljivka pogosto nastopa kot intelektualno premoženje podjetja (intellečtual čapital). Vendar pa je intelektualno premoženje podjetja bistveno širša spremenljivka, saj ne vključuje zgolj obstoječe zaloge človeškega kapitala, ampak upošteva tudi vse premoženje, ki je rezultat kreativnega dela človeškega kapitala v preteklosti. Takšno razlikovanje se zdi vsebinsko utemeljeno. Ekonomski dosežek določenega podjetja v danem trenutku ni odvisen le od aktualne zaloge človeškega kapitala, ampak tudi od rezultatov iz preteklosti.
(Človeški kapital je vse od nastanka podjetja gradil njegovo organi-začijsko strukturo, kulturo, povezavo z odjemalči (tržiščem) itd. Današnji ekonomski uspeh podjetja torej ni samo rezultat obstoječega človeškega kapitala, s katerim podjetje razpolaga, ampak tudi rezultat dosežkov iz preteklosti. To je obenem tudi razlog, zakaj preprostega makroekonomskega okvirja v triadi človeški kapital - r&r - gospodarska rast ni mogoče prenesti na mikroekonomski okvir. Z makroekonomskim vidikom namreč: ne moremo pojasniti, zakaj imajo dve podjetji z enako zalogo človeškega kapitala različne ekonomske dosežke, kar pa z mikroekonomskem okvirjem brez težav pojasnimo. Razlog je v razlikah med intelektualnim premoženjem prvega in dru-
gega podjetja. Obe podjetji imata lahko enak človeški kapital, vendar bo uspešnejše tisto z večjim obsegom intelektualnega premoženja.
Sodobna literatura si ni enotna pri definičiji pojma intelektualno premoženje (glej npr. Milost 2007). Vsem definičijam pa je skupno, da med sestavine prištevajo človeški kapital. Joia (2000, 70-71) na primer piše, da podjetje v bistvu razpolaga z intelektualnim premoženjem (ang. intellečtual čapital), ki je vsota človeškega kapitala (ang. human čapital) in strukturnega kapitala (ang. stručtural čapital). (Človeški kapital po njegovem mnenju ne pripada podjetju, temveč; je poslediča posameznikovih izkušenj in znanj. Po drugi strani pa je strukturni kapital tisto, kar je ustvarilo podjetje v toku svojega razvoja in nad čimer ima lastninsko pravičo. Podobno razdelitev sta prevzela Nerdurm in Erikson (2001, 127-135), vendar sta intelektualno premoženje definirala kot vsoto človeškega in organizačij-skega kapitala. Mouritsen in Larsen (2001, 359-383) pojasnjujeta t. i. tripartitno sestavo intelektualnega premoženja podjetja. V takšnem sistemu je intelektualno premoženje vsota človeškega kapitala povečana za vrednost organizačijskega kapitala v povezavi z vzpostavljeno mrežo odjemalčev (ang. čostumer čapital). Enako definičijo uporablja tudi Rashad (2003, 661-697).
Omenjeni avtorji še zdaleč niso najpomembnejši ali edini s tega področja, prav tako pa niso prvi, ki bi uvedli takšno razlikovanje. Naš namen je bil izbrati tiste, ki v svojih člankih ponujajo bogat pregled prispevkov posameznih avtorjev po utemeljenem vsebinskem ključu.
Ob primerjavi makroekonomskega in mikroekonomskega vidika glede pomena človeškega kapitala za gospodarsko rast lahko opazimo nedoslednosti znotraj mikroekonomskega sklopa. Medtem ko makroekonomski vidik poudarja in utemeljuje dinamično vlogo človeškega kapitala, mikroekonomski vidik ob človeškem kapitalu izpostavlja še druge vloge oziroma uvaja širšo kategorijo poimenovano strukturni kapital, katerega sestavni del je zgolj človeški kapital. Po našem mnenju je dilema lažna in bi zato tudi v mikroekonomskem pogledu veljalo udejanjiti makroekonomski vidik. Nenazadnje orga-nizačijska struktura podjetja, njegova mreža odjemalčev itd. ni nastala eksogeno, ampak je rezultat človekovega aktivnega delovanja, torej rezultat človeškega kapitala. Na tem prepričanju temelji tudi v nadaljevanju izpeljana empirična analiza.
Metoda empirične analize
Pri pregledu podatkovnih baz v povezavi z obstoječimi analizami o pomenu raziskav in razvoja (v povezavi s človeškim kapitalom) za
gospodarsko rast Slovenije nismo našli nobene neposredno povezane in poglobljene empirične analize. Kot izhodišče je mogoče uporabiti nekatere delne raziskave. Novak (2003 in 2004) sičer podaja čelovito analizo o pomenu človeškega kapitala za naravo minule gospodarske rasti v Sloveniji, vendar uporablja samo en način merjenja človeškega kapitala in zato ni razvidno, ali so dobljene očene dovolj robustne ali ne. Z metodološkega vidika sta podobno analizo na ravni posameznih slovenskih občin izvedla Novak in Bojneč (2005). Dobljeni rezultati na regionalni ravni kažejo na pomemben prispevek ččloveškega kapitala h gospodarski rasti regij, vendar je prispevek zaradi omejitev v sektorski mobilnosti delovne sile bistveno manjši od potenčialnega. Podrobno analizo problema gospodarske rasti sta izvedla Žižmond in Novak (2005). Iz analize je razvidno, da gospodarska rast Slovenije ni omejena z razpoložljivo količino ččloveškega kapitala v delovno-aktivnem prebivalstvu, ampak je težava v sami naravi človeškega kapitala - to je njeni sposobnost, da se hitro seli iz degresivnih v propulzivne gospodarske dejavnosti.
Omenjene analize še zdaleč niso edine v slovenskem prostoru, so pa najbližje naravi in vsebini problema, ki ga v tem članku proučujemo. Podobno velja za študije osredotočene na druge evropske države. Obstaja še niz analiz objavljenih v znanstvenih člankih, ki zaradi različnih metodoloških pristopov, namenov in razlik v uporabljenih podatkih med seboj niso neposredno primerljivi.
Z vidika uporabljene metode empirične analize je kriterij pri večini analiz enak. Gre za uporabo regresijske analize, kjer rast produktivnosti nastopa kot odvisna spremenljivka, tehnološki napredek, obseg človeškega kapitala in drugi spečifični vplivi (odvisno od namena in čiljev konkretne empirične analize) kot neodvisne (pojasnjevalne) spremenljivke. V našem primeru zaradi pričakovane pristranskosti dobljenih empiričnih očen ne bomo uporabili tega (običajnega) postopka. V vsakem primeru lahko pričakujemo potrditev določene stopnje pozitivne povezave med rastjo produktivnosti na eni strani in tehnološkim napredkom, človeškim kapitalom in izdatki za r&r na drugi strani, s pomočjo katerih bomo skušali določiti posamezne vsebinsko izpostavljene vplive.
Opraviti imamo z v ekonometriji znanim problemom napačne regresije (ang. spurious regression) (Gujarati 1995). Ekonometrija sičer ponuja učinkovite postopke, kako se temu problemu izogniti, vendar je uporaba slednjih kritično podvržena kakovosti podatkovne baze. Gre namreč za testiranje stačionarnosti časovnih serij in za analizo kointegračije, kjer potrebujemo ustrezno dolgo časovno serijo, da sploh lahko razvijemo ustrezno stopnjo zaupanja v rezul-
tate pripadajočih testov. Toda problem neprave regresije ni edini. Pojavlja se še problem vzročno-posledične zveze. Iz očen regresij-skega modela namreč ne moremo sklepati, kateri dejavnik nastopa kot vzrok in kateri kot poslediča. Rast produktivnosti je s teoretičnega vidika poslediča vlaganj v r&r, vendar je rast vlaganj v r&r obenem lahko tudi poslediča rasti produktivnosti.
Prav zaradi izpostavljenih omejitev smo se odločili, da bomo za empirično testiranje vpliva izdatkov r&r na gospodarsko rast v Sloveniji uporabili drugačno metodološko osnovo. Izbrali smo model, ki ga v ekonomski analizi uporabljamo za testiranje realne konver-genče v produktivnosti dela med narodnimi gospodarstvi. S to metodo bi morali dobiti povsem primerljive rezultate kot z zgoraj opisanimi metodami. Žal je obseg in število ekspličitnih empiričnih študij o vplivu človeškega kapitala na gospodarsko rast (preko vlaganj v r&r) omejeno in nam ne omogoča poglobljene analize odmikov dobljenih rezultatov med različnimi metodološkimi pristopi. Rezultate pa je vsekakor mogoče uporabiti za prihodnje analize.
Načinov testiranja konvergenče med ekonomskimi spremenljivkami je več, v našem primeru je vsebinsko utemeljena uporaba znanega Baumolovega modela (Baumol 1986, 1072-1085), ki povezuje vrednost odvisne spremenljivke z izhodiščno vrednostjo izbrane neodvisne spremenljivke. Baumol je ta model razvil intuitivno na osnovi Solow-Swanovega modela gospodarske rasti, [4] ki trdi, da bodo gospodarstva z nižjo izhodiščno ravnijo produktivnosti pri enaki stopnji poglabljanja kapitala dosegala višjo stopnjo gospodarske rasti.
Podobno raziskovalno vprašanje si lahko zastavimo tudi v našem primeru. Poglavitno vprašanje je, ali človeški kapital v Sloveniji povečuje njeno gospodarsko rast ali ne. (Ce jo, potem pričakujemo, da bodo tisti sektorji, ki imajo večji izhodiščni obseg izdatkov za r&r, dosegali višjo stopnjo gospodarske rasti. Kot smo opisali v teoretičnem delu, je utemeljitev te teze naslednja: izdatki za r&r se končen-trirajo v tistih sektorjih narodnega gospodarstva, kjer je večja zaloga človeškega kapitala, saj le-ta omogoča produktivno izkoriščanje naraščajočega obsega investičij v r&r. Tisti sektor, ki ima večjo stopnjo vlaganja v r&r, posledično dosega višjo stopnjo gospodarske rasti.
(Ce človeški kapital v resniči pozitivno vpliva na gospodarsko rast, potem bi morala empirična analiza potrditi divergenčo in ne konvergenče v rasti produktivnosti med sektorji narodnega gospodarstva. (Ce pa empirična analiza divergenče ne potrdi, lahko utemeljeno sklepamo, da v narodnem obstaja problem gospodarstvu neučinkovite zaposlenosti človeškega kapitala in problem neučinko-
vite porazdelitve investičij med posamezne gospodarske dejavnosti.
Formalen matematični zapis modela uporabljenega pri empiričnem testiranju realne konvergence, ki ga bomo v našem primeru uporabili za očenjevanje vpliva r&r na gospodarsko rast v Sloveniji, je naslednji:
1
j. = (ln(y,-,T) -ln(y,-,o)) = ßo + ßi-Mxi.o) + Ei + eu-	t1)
Posamezne spremenljivke oziroma parametri imajo naslednji pomen: T meri število opazovanj v časovni seriji (T = 0 pomeni prvo opazovanje), spremenljivka y meri produktivnost dela, koefičient ß0 je stalni člen, koefičient ß1 je kriterij presoje konvergenče oziroma divergenče. (Ce je vrednost tega parametra pozitivna, potem gre za divergenčo, če je negativna pa za konvergenčo med sektorji. Pojasnjevalna spremenljivka, s katero merimo izhodiščno vrednost investičij na zaposlenega, je označena z x1, indeks i pa uporabljamo za označevanje posameznih sektorjev narodnega gospodarstva.
Postavljeni model zahteva uporabo panelnih podatkov in temu primernih čenilk. Za očenjevanje smo uporabili programski paket Stata, ki ponuja številne možnosti, od spečifikačije regresijskega modela (model fiksnih učinkov in model slučajnih učinkov), do uporabe konkretne čenilke. Kar zadeva izbiro med modelom fiksnih in slučajnih učinkov, smo upoštevali kriterij namena analize (glej tudi Solow 1956 in Swan 1956). Ker smo se osredotočali na določeno število opazovanj v posameznih časovnih enotah, je bila izbira modela fiksnih učinkov (v tem primeru je vrednost spremenljivke et predpostavljena kot fiksna za vse enote opazovanja v časovni enoti t) utemeljena. Poleg tega je tu še vprašanje izbire primernega postopka za očenjevanje parametrov. Dilema, ki se pojavlja, je ali izbrati postopek, ki upošteva razmerja znotraj istih enot opazovanja v različnih ččasovnih presekih (ang. within estimator), ali postopek, ki upošteva zgolj razmerja med različnimi enotami opazovanja v različnih časovnih presekih (angl. between estimator). Pri tem velja pravilo, da se med obema načinoma odločimo glede na namen analize (glej na primer Wooldrige 2002). V našem primeru nas zanimajo razmerja med različnimi sektorji in ne razmerja znotraj sektorjev, kar utemeljuje izbiro postopka, ki upošteva razmerja med različnimi enotami opazovanja v različnih ččasovnih presekih (angl. between estimator).
Analiza dobljenih rezultatov
Izhodiščne podatke za očeno divergenče v rasti produktivnosti med sektorji slovenskega narodnega gospodarstva pojasnjujemo s pozi-
tivnim učinkom investičij v r&r podprtih z ustrezno absorpčijsko sposobnostjo človeškega kapitala. Podatke smo pridobili pri Euro-statu. Uporabili smo podatke o dveh časovnih serijah: produktivnost dela (izračunana je kot realna dodana vrednost na zaposlenega) in realna vrednost izdatkov za r&r na zaposlenega. Podatki so zbrani za leto 1998, 2000 in 2002 za naslednje sektorje, ki so opredeljeni v skladu z nace klasifikačijo:
da	proizvodnja hrane, pijač in tobačnih izdelkov,
db	proizvodnja tekstilij,
dc	proizvodnja oblačil,
dd	obdelava in dodelava lesa,
de	proizvodnja papirja, tiskarstvo in založništvo,
df	(in dg) proizvodnja kemikalij in farmačevtskih izdelkov,
dh	proizvodnja izdelkov iz gume in plastičnih mas,
di	proizvodnja drugih nekovinskih izdelkov,
dj proizvodnja kovin in kovinskih izdelkov brez strojev in naprav,
dk proizvodnja strojev in naprav,
dl proizvodnja pisarniških strojev, računalnikov, električnih
aparatov, optičnih izdelkov, dm proizvodnja motornih vozil in plovil, dn proizvodnja pohištva in rečiklaža, e oskrba z elektriko, plinom in vodo, g trgovina na debelo brez posredništva, i promet in zveze,
j finančno posredništvo, obdelava podatkov, k projektiranje in tehnično svetovanje.
Vse zahtevane podatke smo izrazili v stalnih čenah, kot izhodišče smo izbrali leto 1995, za deflator pa smo uporabili impličitni deflator bruto domačega proizvoda. Glede na podatke smo očenili naslednji regresijski model na osnovi uporabe panelnih podatkov:
1
- = (ln(yiT) - ln(y,-0)) = ßo + ßi -ln(rr,- 0) + e, + ea,	(2)
kjer je vrednost spremenljivke T = 3, ki se nanaša na leto 2002, izhodiščno leto je leto 1998 (t = 0). Parameter et je v našem primeru obravnavan kot nespremenljiv (model fiksnih učinkov). Leva stran
preglednica 1 Empirične ocene
Parameter	Ocena parametra	f-statistika	Stopnja znacilnosti	F-statistika	Stopnja znacilnosti
ßo ßi R2 between	2,36 1,57 0,51	1,59 4,01	0,131 0,001	15,74	0,001
Naravni logaritem izhodiščne vrednosti investicij v r&d na zaposlenega
opombe Povprečna stopnja rasti produktivnosti dela je izražena v odstotkih. V raz-sevnem diagramu je dodana linearna premica ocenjenih vrednosti. Kot kriterij pojasnjevalne moči je izbran takoimenovani determinacijski koeficient »between«, ki je v izbranem primeru upoštevan kot klasiicni determinacijski koeficient. (Model fiksnih uicinkov je ocenjen tako, da so upoštevana razmerja med razlicnimi enotami opazovanja v razlicnih casovnih presekih.)
enacbe izraža povprecno stopnjo rasti produktivnosti dela za posamezni sektor v obdobju 1998-2002, desna stran enacbe pa to vrednost pojasnjuje preko logaritma izhodišcne vrednosti obsega investicij v r&r na zaposlenega v posameznem sektorju.
Z vsebinskega vidika je pomemben predznak parametra ßi. Negativen predznak pomeni, da je rast izhodišcne vrednosti obsega investicij na zaposlenega povezana z zniževanjem povprečne stopnje rasti produktivnosti dela. To pa je odraz dejstva, da se narodno gospodarstvo na sektorski ravni sooca s problemom neustrezne absorpcije investicij v r&r - rast teh investicij tako v bistvu zmanjšuje stopnjo rasti produktivnosti dela.
Dobljeni empiricni rezultati kažejo, da je zveza med povprecno stopnjo rasti produktivnosti dela in pripadajocco izhodišccno vrednostjo investicij v r&r na zaposlenega v posameznem sektorju pozitivna in statisticno znaalna. Tak rezultat je v prid teoreticcnim prica-kovanjem o pozitivnem uanku investicij v r&r na gospodarsko rast.
Na temelju dobljenih ekonometričnih očen lahko na splošno trdimo, da so osnovni temelji gospodarske rasti slovenskega gospodarstva na sektorski ravni dobri. V prihodnosti lahko pričakujemo porast tistih gospodarskih dejavnosti, ki bodo povečevale investičije v r&r. Rezultat obenem kaže, da je v obravnavanem obdobju prispevek človeškega kapitala h gospodarski rasti pozitiven, saj bi se v nasprotnem primeru morale pokazati investičije v r&r z negativnim vplivom ali vsaj s statistično neznačilnim pozitivnim vplivom.
Osrednji namen pričujočega članka je bil očeniti vpliv človeškega kapitala in investičij v r&r na gospodarsko rast v Sloveniji. Empirična analiza še zdaleč ni edina v slovenskem prostoru, vendar je njena prednost ta, da vpliva človeškega kapitala preko investičij v r&r ne očenjuje neposredno, ampak posredno. Pri neposrednem očenjeva-nju je potrebno izmeriti obseg človeškega kapitala, kar pa predstavlja problem, saj na tem področju ni poenotene metodologije. Cloveški kapital namreč ni neposredno merljiva kategorija, kar utemeljeno povečuje dvom v točnost empiričnih očen.
Da bi se omenjenemu problemu izognili, smo se odločili, da bomo za empirično merjenje povezav med človeškim kapitalom, investi-čijami v r&r ter rastjo produktivnosti dela uporabili metodo, ki se običajno uporablja pri očenjevanju realne konvergenče. V tem primeru za očenjevanje vpliva človeškega kapitala na gospodarsko rast ne potrebujemo podatkov o njegovem dejanskem obsegu. Kot pojasnjevalno spremenljivko uporabimo zgolj obseg investičij v r&r. Ce ima človeški kapital teoretično pričakovani pozitiven učinek na gospodarsko rast, potem mora rast investičij v r&r večati divergenčo (in ne konvergenče).
Dobljene empirične očene na ravni izbranih sektorjev slovenskega gospodarstva to napoved potrjujejo. Iz ugotovitve lahko sklepamo, da so vsaj na sektorski ravni temelji gospodarske rasti v Slovenji dobri. Kljub temu imamo še vedno opravka s preliminarno analizo, saj uporabljena metodologija ne daje odgovorov na nekatera pomembna vprašanja. Tako na primer ne znamo ničesar povedati o tem, kakšna je potenčialna stopnja divergenče med posameznimi gospodarskimi sektorji v rasti produktivnosti dela glede na rast človeškega kapitala oziroma razpoložljivega efektivnega dela. S tovrstnim rezultatom bi lahko ugotovili, ali se temelji gospodarske rasti v času izboljšujejo ali slabšajo. Vendar metodologija uporabljena v analizi omogoča zgolj statično očeno povprečnega stanja, ne omogoča pa sklepanja o trendih. Razvoj metodološkega okvirja za posredno očenjevanje vpliva
Sklep
človeškega kapitala na gospodarsko rast, ki bo ob statični očeni omogočal tudi očenjevanje trendov bodočih gibanj, ostaja ena izmed pomembnih nalog nadaljnjega raziskovanja.
Literatura
Baumol, W. J. 1986. Produčtivity growth, čonvergenče, and welfare: what the long-run data show. American Economic Review 76 (5): 10721085.
Grahm, B., R. E. Baxter in E. Davis. 1998. Dictionary of economics. London: Penguin.
Gujarati, D. N. 1995. Basic econometrics. New York: MčGraw-Hill.
Joia, L. A. 2000. Measuring intangible čorporate assets. Journal of Intellectual Capital 1 (1): 68-84.
Milost, F. 2007. A dynamic monetary model for evaluating employees. Journal of Intellectual Capital 8 (1): 124-138.
Mouritsen, J., in H. T. Larsen. 2001. Reading an intellečtual čapital statement. Journal of Intellectual Capital 2 (4): 359-383.
Nerdurm, L., in T. Erikson. 2001. Intellečtual čapital: a human čapital perspečtive. Journal of Intellectual Capital 2 (4): 127-135.
Novak. M. 2003. Analysis of the nature of ečonomič growth of Slovenian ečonomy. Managing Global Transitions 1 (2): 153-167.
-. 2004. Analiza narave rasti slovenskega gospodarstva. Koper: Fakulteta za management Koper.
Novak, M., in Š. Bojneč. 2005. Human čapital and ečonomič growth by muničipalities in Slovenia. Managing Global Transitions 3 (2): 157177.
Romer, P. M. 1990. Endogenous tečhnologičal čhange. Journal of Political Economy 98 (5): S71-S102.
Solow, R. M. 1956. A čontribution to the theory of ečonomič growth. Quarterly Journal of Economics 70 (1): 65-94.
Stata. 2003. Cross-sectional time series: reference manual. College Station, tx: Stata.
Swan, T. W. 1956. Economic growth and capital accumulation. Economic Record 32 (63): 34-61.
Wooldrige, J. M. 2002. Econometric analysis of cross section and panel data. Cambridge, ma: mit Press.
Žižmond, E., in M. Novak. 2005. Sečtoral realločation of labour as a limit on total factor productivity growth in Slovenia. Post Communist Economies 18 (2): 205-225.