A. M. SlomSek oie slovenske šole in prvobo itelj za narodno smiko. (Ob GOletnici njcgove smrti). 24. septembra tcga leta je preteklo šestdeset let po smrti nepozabnega našega velikana, poljudnega pisatelja in pesnika, vzglednega šolnika in občudovanega govornika, modrega dušnega pastirja in vnetega škofa A. M. Slomšeka. Tem povodom je odredila pokrajinska vlada za Slovenijo, naj se temu spominu primerne slavnosl1 vršijo v vseh osnovnih in meščanskih šolah ter v učiteljiščih Slovenije v pondeljek, dne 25. septembra t. 1. kjer se šola začne pozneje. sc pa ta obletnica preloži do takrat. Posebe ginljivo se je obhajal la spomin v Mariboru% Zasebno učiteljišče tcr meščanska in ljudska šola čč. šolskih sestcr ga je slavila s sveto mašo v nagrobm kapeli Slomškovi tcr z nagovori, deklamacijami in petjem v svoji telovadnici; istolako je prisostovala mladi na I. dekliške meščanske šoje na grobu velikega škofa s\'. maši in kratkemu nagovoru o nametiu in pomemi tcga slavja. Dekliška osriovna in meščanska šola v' (>ankarjevi ulici je razven sv. maše v Baziliki in.domače proslave poklonila spominu velikega mladinoljuba krasne vcnce in na stotine svcžib šopkov na grobu in pred veličastnim sj)omenikom tukajšnje slolnice, kjcr je tudi zapcla «Preljubo veselje, oj kjc si doma?«. Ob 9. uri pa se je zbral v nagrobni kapcli in krog iije učiteljski zbor državnega moškega učiteljišča s svo- jimi gojenci, gojcnkami- ter učenci štirirazredne vadnicc, kakor tudi vsa deška meščanska šola. Po slovesni šv. maši, pri kateri so prav lepo in s pravim umevanjem spominske slavnosti popevali gojenci IV. letnika je zbranim učiteljiščnikom govoril prof. Vreže o Slomšeku kot očetu slovenske šole in pn7oboritelju narodnc omike, ter je po tem nagovoru dobro izvcžban zbor kandidatov in kandidatinj ha grobu velikega škofa ginljivo lepo zapel «Preljubo veselje, oj kje si doma?« Ker se bodo slične spominske slavnosti vršile &<. tu in tam, tako v šolah, kakor tudi v društvih, posebno še izobraževalnih, sledi tukaj ta nagovor prof. Vreže:  Dragi navzoči! Slavni učitelski zbor, vrla mladina! Na čudovitem kraju smo zbrani! Krog nas so spomini minljivosti človcške moči in slave ter napisi, da tu pociva ta in ta, ki pa bo kmalu pozabljcn! Ta le grob pa na levi slrani oltarja — se nikdar pozabil ne bo, dokler bo bival slovcnski rod; vsclej se bo vsak Slovenec hvaIcžno spominjal velikega moža.. kojega telesne ostanks. tukajšnja zenilja zakriva že 60 let. Zapel je v svojib lnlatlih lctib: Tema zemljo je pokrila, — razsvctlilo se nebo; Zvczd sc tr>enia brezštevila. -^ ki nam svetiti začno Oh, le prid'(e in poglejle, — vse miljone zvezd [preštejte, Ki se gori sučcjo, — nam prijazno svelijo. Ob stoletnici njegovega rojstva mu je ta slavospev na zvezde krasno uglasbil za moški zbor z baritonsulom tukaj lc pred kapelico počiva.joči blagopokojri slolni kapdnik Ludovik Hudovernik in se je prvokrai proizvajal v Marib. čitalnici in od takrat neštetokrai širom naše lepe domovine. Iz tega slavospeva povzamem besede «oh, le prid 'tc in poglejte« danes zvezdo, ki nam Slovencem, osobito pa tebi slovcnska mladina in nam slovcnskim šolni kom ter našim šolam prijazno svcli! In zvczda ta biTščeča in obenem ogrevajoča je nepozabni kiicz in škof lavantinski, Anton Martin Slomšek, ljubljenec in ponos^ vsakega zavednega Slovenca, oče slovenske šole in prvoboritolj za narodno probudo iu omiko. Posainczni podatki iz njegovega življenja so mojiin Ijubim poslušalcem znani lako, da mi ni treba še posebne besedc za to; po celem Slovenskcm Šlajerju še sedaj slovi njegova vnema za čast božjo in neumorno delovanje za časni dobrobit in večno srečo njegovih 10jakov. Odgovoriti mi je danes, tukaj pred izkušcnitni vzgojiielji in učitelji ter pred bodočimi voditelji naše ljudske slovenske mladine le na vprašanje, kaj pomeni Slomšek za slovensko šolo in za splošno narodno omiko. I. Slomšek in šola. Le malo, silno malo šol — in še te so bilc le ponemčevalnice — je vzdrževala dežiila in država, ko je začel Slomšek javno delovati. Toliko ynet za narodno omiko in šolsko izobrazbo, kaj naj stoii, da za oboje skrbi? Po vzgledu njegovcga prvega učitclja Pražnikarja, kaplana na Ponikvi, so ustanav- ljali požrtvovalni duhovniki iz gole Jjubezni do zane-marjene, pa ukaželjne mladine zasebne šole v svojihstanovanjih in jih tam učili ob nedeljah čitati, pisati in raeuuiti. Ljudstvo jc te učilnice po pravici imenovalo nedeljske šole. V tako šolo je zabajal Slomšck sam in za to se je že kot bogoslovcc vnemal za njo in je tudi svoje tovariše navdušcval, naj se pripravljajo na njo, da jo "ixmorejo potem širom Slovenije uslanovili in uspešno voditi.. Kot kaplan jo je vpeljal na Bizeljskem in v Novi Cerkvi, kjer je imel do 130 učencev 8—18 Iet starih. Ko pa je dosegel višje mesto in s ten>. večji vpliv, je povzročil ustanavljanje občinskih šol s vsakdanjim j)oukom, pa je skrbel tudi za to, da ostanejo tudi še nedeljske šole kot nadaljevalne šole za odraslo mladino. V medsebojni ljubezni sta v teh šolah delovala učitelj in duhovnik za tcmeljito šolsko izobrazbo, in strokovlijaki trdijo, da se je v takih — na slovenski podlagi osnovanih šolah — doseglo za splošno narodno omiko v dcsetletjih več, kakor pa v neumestnih ponemčeva!nioah v 50 letih. Kot vuzeniški dckan in nadžupnik je bil hkratušolski ogleda ali po današnjem okrajni šolski na nik. Ker je šole pridno obiskoval in imel odprte oči toplo srce za mladino in nje učiteljstvo, se je knu prepričal o zanemarjenosti in neznosnosti takrati šolskih razmer: ni bilo pripravnih šolskih poslopij, primcrnih šolskih knjig in drugih učnih pripomoči ne sposobnih, na podlagi materinščine izobraženih u teljev; predvsem pa je bilo ljudstvo brez vsakega manja za šolsko izobrazbo. To ga je zbolelo! storiti? Trudil se je z besedo in pisanjem. Na prižni razlagal in dokazoval priprostemu ljudstvu velik meu in čudovito korist dobrega šolskega pouka i: je prizadeval v lahko umevnih spisih vplivati na ca slovenskih staršev. V «Drobtinicah« jim je posebni predalček z napisom: Ogledalo za šolo in mačo rejo otrok, ter je v nedosegljivo lepih životo] slikal življenje in delovanje za narodno omiko v: in zaslužnih mož, med drugimi tudi učitelja šole v Celovcu, Matije Ahaclja, ki so ga kot svi dobrega, skrbnega očeta ljubili in z otioško vdam častili vsi učenci. In o dobro vrejeni šoli je zapisal pe besede: učiti otroke, po krščansko modro eivetii; Nadaljevanje podlistka na 7. strani. za časno in zvcličanje večno skrbeti. zato je šoln. -¦Šola je božji dar, doklei* je krščanska, pa pridna, v koji se deca uči Boga spoznavati, ljubiti svojo dumovino, dopolnjevati svoje dolžnosti in pa zadovoljno živeti. — Otroka v šolo pošiljati, je slaršev sveta, velika dolžnost. Še z neprimerno wčjo vnemo se je Sloinšek poprijel dela za šolo, ko je 1844. leta postal višji šolski nadzornik vseb šol po škofiji. Silno rad in gostokral je zahajal v različne šole, se tam prav očetovsko razgovarjal z učenci, jih spretno poučeval in izpraševal, pa se tudi z njimi razveseljeval in Ijubko popeval: Saj je pa le on tako dobro poznal nežno otroško dušo ii> priprosto govorico kot pa malokdo drugi. Tera svojim ljubljencem je zložil in vglasbil pesem: «Preljubo vo selje«, v kateri se tako lepo zrcali njegova otroško čista duša in otroško mila govorica: Preljubo veselje — oj, kje si doma; povcj, kje stanuješ, moj ljubček srca! Po hribih, dolinab za tabo hitim, le videti hočem, objeti želim! Le jedno veselje še čaka na me, v presrečni deželi, kjer rnlado je vst*. Trpljenje v taisto dcžclo ne zna. le tamkaj je pravo veselje doma! Pri vsaki priliki se je pa ludi rad posvetoval /. marljivimi in modrimi učitelji, kako bi se dala š.olska vzgoja pospešiti in šolski pouk povzdigniti, in jim jc po 151etnem temeljitem razmišiievanju in zvestem opazovanju spisal nekako praktično metodiko v nepre cenljivi, izvirni in čudno zanimivi knjigi «Blažc in Nežica v uedeljski šoli«, ki obsega v 52 poglavjih ali učnih slikah za 52 nedelj cerkvenega leta pač vse, kai zamore zanimati otroka in mu koristiti v poznejšei.i življenju. «To je prava koncentracija, ki vzbuja zanimanje in podpira spomin«, pravi dr. Bezjak v svoji «Občni zgodovini vzgoje in pouka.« Ravnatelj Schreiner pa.je zapisal besede: «Menda se je le redkokedaj posrečilo kateremu učitelju, v svoj slog toliko gorkoH' in nazornosti vliti, kakor je Slomšek v tej knjigi storil. — Glede na način pri pouku, posebno pa v jezikovnem oziru se imamo mi vsi učitelji šc mnogo učili od Slomšeka!« Štiri sto izvodov prve kdaje te velevažne knjige jo bilo razprodanih v nekaterih meseeih; 80 jih je celo potovalo v daljno Moskvo, kamor so bile naročene, in kardinal Schvvarzenberg v Pragi je dal «Blaže in Nežico« prestaviti v češčino. Xa lisoče Slovencev se je vsled le knjige začelo zanimati za čitanjc, pisan je in računan jc in zlate nauke njene poslušati ob nedel jah in praznikih, ter ob dolgih zimskih veeerih se jim jo dozdevalo tako, kakor poslu.šati glas pridigarjev. S pomocjo dobrcga učiteljslva je še kot škof zbirai šolarske pesmi in jih 1852. leta Lzdal pod naslovom: «Šola vnetega petja za pridno šolsko mladino« ter je spisal mnogo in razlienih šolskih knjig kot Malo in Veliko berilo, Abecednik, Ponovilo potrcbnih naiikov. Nemško slovnico za slovenske šole in še drugih lepo število. Leto pred smrtjo pa je sestavil in v <Drobtinicab« objavil za ljubo mu učiteljstvo kralko vodilo za Malo in Veliko berilo, pa tako lepo, strokovno In praktično, da bi vsakdo mislil, da jc izpod peresa v zvcsti šolski službi osivclcga navdušenega šulnika. — «Skrbi, pravi, da bo tvoja šola za življenje, ne pa za šolsko klop; prizadevaj si, svoje šolce za Boga, za vsc pošlcno in blago oživiti, ne pa jim zadnšiti dobre nazore. Branje in pisanje je lc lupina, jedro pa krščanska omika in žlahno srce«. Ko je že imel dobre občinskc in nedeljske šole ter obilico različnih šolskih knjig, mu je bilo še treba, si dobrega učiteljstva vzgojiti in za slovensko šolstvo navdušiti. Tndi to mu je šlo srcčno izpod rok. Dobri učitelji so kmalu spoznali njegovo zlato, za šolo in narodno izobrazbo navdušeno sree- ter plemenito ljubezen do učiteljskega stanu, ki ga je vedel spoštovati kot malokdo. Kjer je le mogel, je rad pohvalil marljive in niodre učitelje z bcsedo in v pisavi, ter je tudi v pohvalo tega stanu zapisal pomenljive besede: «Zlati nauk več velja, kakor zlat denar«. Pa še več so učilclji vredni, ki za vzgojo mladine skrbijo; zakaj, ni dovolj otroka le poučiti, treba je še bolj ga od hudega odvajali in k dobremu privajati .... Blagor otroku, ako modre učitclje in ravnatelje prave najde, kateri so mili očelje Moder in priden učitelj, koristi človeškemu rodu veliko več, kakor najslavnejši vojskovodja, kateri strahuje sovražnika in premaguje kraljcslva in užiga mesta«. Tako je bilo Slomšekovo delovanje za šolo in izobrazbo slovenske mladine. Xam je pripravljal zemljo in jo posejal z lepimi nauki in zasadil z modrimi navodili ter si s tem plemenitim nemornim delom v resnici zaslužil ime očeta slovenske šole. Po vsej pravici je zapisal ravnatelj Jamšek v »Solskih Drobtinicah« k Slomškovi 25 letnici smrti: «da se bo od strani slovenski-ga ueiteljstva vse storilo, prvaka slovenskih pedagogov pošteno proslavljati, o tem sem naprej prepričan. Mož, kakršnih se v stoletju komaj eden prikaže, je bil Slomšek; to nam pričajo njegova ncsmrtna, velika dela«. In naš bivši ravnatelj, priznani in plodoviti pedagoški pisatelj in ustanovitelj Slovenske Šolske Matice, H. Schieiner, proslavlja Slomška z besedo: «Slovensko ljudstvo ga čast? kot uslanovnika svoje ljudske šole«. II. Slomšek-rodoljub. V šoli in za šolo započeto delo pa je Slomšek nadaljeval tudi zunaj med ljudslvom dobro vedoč, da elovek potrebuje vedno pouka in da se še lc izuči, ko v grobu počiva. Po njegovem prizadevanju so dobili ljudje veselje do čitanja in to mn je bilo dovolj, da je navduševal bogoslovee in svoje stanovske tovariše za pisateljevanje in z njimi vred izdal celo vrslo knjig in knjižic, in da je ustanovil «Drobtinicc«, ki naj vsako leto prinašajo ljubim Slovencem različni pouk pod naslovi: stare resnice v novi obleki, prigodbe žalostne ih vesele, razgled za stare in mlade ljudi, prilike in basni, ogledalo za šolo in domačo rejo otrok ter slovenska grlica. Te «Drobtinice« so prenehale leta 1868., a ohranila se je do danes še druga ustanova Slomškova, ki je v najširšem pomenu posvečena vsestranski omiki slovenskega naroda in to je Družba sv. Mohorja, ki je že pač menda nad osem milijonov različno vsebinskih knjig razposlala po vscj slovcnski zemlji in med vse stanove našega milega naroda. če pa še k sklepu omenim, da se mu je po dolgoletnem prizadevanju in neverjetnih naporih vendar le posrečilo, prestaviti škofijski sedež iz št. Andraža v Labudski dolini seni doli v Maribor, označim s tem velikega Slomšeka kot narodnega učitelja. Dotlej so spadali vsi kraji med Muro in Dravo, tedaj tudi Maribor in cele Slovenske gorice z Murskim poljem vred pod graško škofijo ter so dobivali tudi od tam slovenščine slabo zmožne ali vsaj za slovenščino rnalo navdušene dušne pastirje. Po premestitvi škofijskega sedeža v Maribor pa so bili tudi ti kraji priklopljeni k lavantinski škofiji in so dobivali le slovenske duhovnike, ki so po teh župnijah vzbujali in vzdrževali slovensko govorico in slovenski ponos ter tako priporaogli, da so bile ob preobratu tudi pripoznane -naši novi in clični državi .Ingoslaviji. Gledamo po vseni našega Slomšeka v šoli ali na škofijski stolici, poslušamo njegove neprimerno iepe govort- v rerkvi ali pri narodnih prireditvah, osobito v Mariborski čitalnici, čitamo njegove životopise ali pesmi, prilike, basni ild., povsod nam je velikan, ravnajoč se po besedah pesnikovih: «dolžan ni samo kar veleva mu stan; kar more, to mož je storiti dolžan«. Oče je naše ljudske šole zares in prvobuditelj našega naroda, ki se je vcdno ravnal po zbranem si gcslu: Vrli Slovenci, ne pozabite, da ste sini matere Slave: naj vam bo drago materino blago: sveta vera in beseda materina! Prava vera bodi vam luč, materin jezik bodi vam ključ do zveličanske narodne omike! Zato pa ga narod hvaležni nikoli pozabil ne bo! Lepi in dragooeni so kameniti spomeniki, postavljeni nesmrtnemu Slomšeku v čast na njegovem rojstnem domu, v njegovi domači cerkvi in na orehu na Ponikvi ter tukaj v kapeli njegovega groba in prav posebno v mariborski stolnici, kjer pod njegovim kipom blestijo besede: «Narodnemu buditelju, pisatelju in pesniku hvaležni Slovenci.« Pa še lepši in dragocenejši spomenik — edino vreden njegovega spomina — naj bo postavljen v naših srcih in ta je srčna ljubezen do njega, ki nas je tako požrtvovalno ljubil, in iskrena hvaležnost, ker nam je posvetil vse svoje telesne in dušne moči, ter trdni sklep, da se hočemo po njem ravnati in po njegovem vzgledu delovati. Hvaliti rajne dobrotnike, povzdigovati njihova dela in imenitne zasluge, nam je — po tvojih besedah, naš oče iu prvobuditelj! — ravno tako velika dolžnost, kakor njibove slavne vzglede posnemati. Kdor svojih slavnih prednikov ne časti, njih vrli naslednik biti vreden ni!« Slomškovemu spominu, Slomšeku, vzoru, vzgojilelju — mladinoljubu in prvoboritelju naroda siovenskega — slava in trikrat slava! Proi. J. K. .Vreže.