M ti 11 er jevo skeptičnomračno »V poznem poletju«, Lindbladovo jasno in veselja prekipevajočo »Mladi voznik na poti domov« ter Betterson-Berger-jevo naivno preprosto »Mati Brita«. Kot nameček je radodarna pevka zapela še štiri nemške pesmi: Brahmsovo »Brezuspešno podoknico«, Herman-novo »Materino srce« s pretresljivim vprašanjem na koncu pesmi: »Si vdarilo li se, dete ljubo?«, Wol-fovo »Sporočilo štorkelj« in R. StrauBovo »Podoknico«. Za uvod koncerta je umetnica izvajala De-libesovo arijo iz opere »Lakme«, ki jo je pela z veliko rutino in bravuro, zlasti gladko izvajane težke staccato-pasaže v najvišjih legah so bile občudovanja vredne. Njen spremljevalec na klavirju prof. Tarnav z budimpeštanskega konservatorija je izvršil svoj part istotako idealno dovršeno. Oba odlična umetnika ostaneta ljubljanskemu glasboljubečemu občinstvu brez-dvomno v najboljšem spominu.
Novi Akordi. XII. letnik (1913) tega našega glasbenega zbornika je prihajal na svetlo v zelo nerednih obrokih; zadnja (6.) številka je izšla šele sredi marca t. L, kar je pač malo pozno. V tem oziru si drznem izreči na tem mestu vsekako opravičeno besedo, naj bi »Novi Akordi« vnaprej postali rednejši in točnejši. —  Oceniti mi je njih vsebino  od 4. št. 1913  dalje.
Četrta številka je prinesla moj »Menuet« za klavir, primeroma lahko, a upam, da vseskoz solidno in dokaj efektno skladbo, dalje Adamičev enoglasni otroški zbor »Trobentice« z tekstu jako primernim, nežnim, ponekod kar delikatnim klavirskim spremljanjem, Ravnikovo kratko, sila moderno, a gorko občuteno skladbo »Pozdrav iz daljave« za en glas in klavir ter Jerebov preprosti, pa prav snažni moški zbor  »Jutro«.
V peti številki nahajamo Gerbičevo v poljudnem slogu zloženo »Mazurko« za klavir, Adamičev izredno težek,  od alteracij mrgoleči,   deloma
TO IN ONO.
Anton Medved v pismih.
Priobčil F. S. F.
Dr, F r. Lampetu:
Semič 10. nov. 1892.
Častiti gospod profesor!
Danes imam nekoliko več časa, zato Vam pišem. Pred vsem sem se uveril, da ni resnično, kar časih pripovedujejo kapelani, da se zunaj ne da ničesar delati. Jaz sicer še nisem dolgo na službi, niti nisem še vsega poskusil, a doslej moram priznati, da sem mnogo lahko naredil. Služba je res težavna, a čas se dobi.
V ves dan podaljša uro ta si, Kdor vse  stori o  pravem časi.
Na lepo imam prepisanih 15 pesmij, ki sem jih vse tukaj zložil, med temi so epične: »Kacijanar, Mapu Namaz, Trije snubci, Brata, Morilčev oče«; druge lirične in dolge. Pošljem jih že enkrat. Ako jih že precej  kaj  potrebujete,  naznanite  mi  prosim!
homofonni, deloma polifonni šesteroglasni mešani zbor »Vasujejo«, v katerem bi se po mojem preudarku v 19. taktu pred sklepom v E-mol prvemu tenorju bolje prilegal c mesto cisa. Dalje prinaša ta številka mojo — otrokom pevcem namenjeno — otroško pesem »Kdo je to?« in Adamičevo — otrokom poslušalcem prikladno —  otroško pesem  »Ga-ga«.
Šesta številka podaja Gerbičev dramatično zamišljeni samospev »Kam«, Hochreiterjev »Valček« (III.) in Hladnikovo »Meditacijo« za orgle ali harmonij. Pri Gerbičevi skladbi se zdi, da končni del, čeprav krepak in efekten, vendar nekoliko zaostaja za ostalo skladbo. Hochreiterjev »Valček« je čeden modern komad dosti gladkega in prijetnega teka, glede originalnosti in noblese morda za spoznanje   šibkejši   od   prvih  dveh.    Mesto  kot je to-le :
se bo tankim ušesom zdelo pretrdo. V »Meditaciji« se Hladnik poslužuje precej navadnih motivov in tudi izpeljava ni povsem vzorna ; zlasti me žalijo grde vzporedne oktave med II. in III. taktom in modula-cija iz F-dura v Es-dur, ki se ne razvije logično. Sicer je pa skladba zanimiva in porabna,
Književna priloga prinaša kot glavni spis izvrstno tematično analizo P, Hugolin Sattnerjeve najnovejše skladbe »Oljki«, kantata za soli, zbor in orkester, spisal Emil Hochreiter. Tudi drugi članki, ocene, dopisi itd. so zanimivi in poučni za vsakega inteligenta.                                                Stanko Premrl
Tu Vam nekaj oznanim, kar Vas bode nemilo zadelo, vendar ohranite popolnoma zase. Morda Vam ni neznano, da sem deloval pri »Zvonu« s psevdonimi: »Bistran, Filodem, Dolenjec«. Popolnoma se tudi še zdaj nisem odcepil tem manj, ker se mi je od uredništva dala garancija (katero sem zahteval), da kaj sličnega ne izide nikdar več kot 4000 let. Delal sem, lahko rečem, iz blazega namena za »Zvon«, da bi imel kdaj pri njem besedo in lahko odganjal slabe stvari iz njega. To sem Vam hotel že nekoč razkriti, a ni bilo prilike. Zdaj pa, ko mislim na izdavo svojih pesmij, ne sme Vam biti to  prikrito.
Ako mi Bog da zdravje, delal bodem še veliko. Žal, da nimam potrebnih zgodovinskih knjig i virov, iz katerih bi zajel vso povest o Ostrovrharji, Ne morete si misliti, kako krasna snov za romantično poemo! Ogrodi pravljice, ki sloni na zgodovinski podlagi, imam, a treba se je učiti in prodreti v ono dobo. Tu ne pomaga nič, tu je biti treba v Ljubljani, ker knjige se težko razpošiljajo in cesto še neprave ali take, da se iz njih ne da mnogo dobiti,